DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 54 • 2021 https://doi.org/10.3986/dd.2021.2.14 
ZACETKI DOPOLNILNEGA POUKA SLOVENSKEGA JEZIKA IN KULTURE V NEMCIJI V 20. STOLETJU 
Marijanca Ajša VIŽINTIN| 
COBISS 1.02 
IZVLECEK Zacetki dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v Nemciji v 20. stoletju 
Clanek se ukvarja z organiziranim dopolnilnim poukom slovenskega jezika in kulture, ki se je med slovenskimi izseljenci in izseljenkami v Nemciji zacel pred skoraj sto leti. Prvi tecaji so bili organizirani že v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, po.novno pa vzpostavljeni po podpisu bilateralne pogodbe med Nemcijo in Jugoslavijo (1968). Avtorica poudarja, da so poleg ugodnih politicnih, družbenih in ekonomskih razmer v izvorni in ciljni državi za ohranjanje maternega jezika in ustanavljanje društev nujni posameznice in posamezniki, ki premagujejo birokratske ovire ter omogocajo organizacijo in izvajanje dopolnilnega pouka. KLJUCNE BESEDE: Slovenke, Slovenci v Nemciji, dopolnilni pouk slovenšcine, ekonom.ski migranti 

ABSTRACT The Beginnings of Mother Tongue Lessons of Slovenian Language and Culture in Germany in the Twentieth Century 
This paper focuses on mother tongue lessons of Slovenian language and culture in Germany, which began almost one hundred years ago. They were first organized be.tween World War I and World War II and later re-established after the signing of the bilateral agreement between Germany and Yugoslavia (1968). While favorable politi.cal, social, and economic circumstances in the country of origin and in the country of destination are important, the paper emphasizes that individuals are crucial. Individ.uals overcome bureaucratic obstacles and enable the beginning and implementation of mother tongue lessons of Slovenian language and culture for Slovenian emigrants. KEYWORDS: Slovenians in Germany, Slovenian mother tongue and culture lessons, economic migrants 
| Dr. znanosti na podrocju poucevanja; znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izse.
ljenstvo in migracije, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana; marijanca-ajsa.vizintin@zrc-sazu.si; pridr. prof., 
Univerza v Novi Gorici; https://orcid.org/0000-0001-5463-8796. 

UVOD1 
Financna, materialna in organizacijska podpora dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v 21. stoletju ni edinstven pojav samostojne Republike Slovenije. Skoraj stoletni neprekinjeni proces je prekinila druga svetovna vojna, po njej pa .žavnih meja. Prve tecaje slovenšcine so na severu Nemcije, na katero se osredotoca pricujoci prispevek, organizirali že v casu med prvo in drugo svetovno vojno, sprva v samoorganizaciji nemškega duhovnika Božidarja Tensunderna, pozneje s podporo Kraljevine Jugoslavije (Tensundern 1973; Werner 1985; Drnovšek 2012). Pouk je bil ponovno vzpostavljen v casu federativne ljudske Republike, pozneje Socialisticne federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju: Jugoslavije) v drugi polovici 20. stoletja. Nemcija in Jugoslavija sta leta 1968 podpisali sporazum o zaposlovanju in varstvu delavcev in delavk. Ti so v Nemcijo odhajali kot zdomci, zdomke (delavci, de.lavke na zacasnem delu v tujini), a se je zacasnost za vecino prevesila v vecdesetletno izseljenstvo ali trajno izselitev (Štumberger 2005; Brunnbauer 2009; Toš 2014; Vižintin 2016; Wörsdörfer 2017). 
Na izseljevanje in povezovanje ter organizirano delovanje – tako v izvorni kot ciljni državi – vplivajo številni politicni, ekonomski in družbeni vidiki (Lukšic Hacin 2018). Vecji (ekonomski) selitveni tokovi, organizirani in spodbujani z bilateralnimi .ganizirani dopolnilni pouk slovenšcine in ustanavljanje slovenskih katoliških misij. Podpora izvorne države in uradna naklonjenost države priselitve nista dovolj. Potre.bujemo iznajdljive in vztrajne slovenske izseljenke, izseljence, ki so pripravljeni del svojega zasebnega življenja posvetiti ohranjanju slovenskega jezika in kulture. Kot primer navajam Slovensko kulturno-športno društvo Drava Augsburg (v nadaljevan.ju društvo Drava Augsburg). S podobno mislecimi sta ga leta 1979, ko so se njune bivanjske razmere v Nemciji izboljšale, ustanovila Jana in Franc Kolman.2.vitvijo društva se je zacel izvajati tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Oboje leta 2021 v Augsburgu še vedno deluje. 
1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa »Narodna in kulturna identiteta sloven.skega izseljenstva v kontekstu raziskovanja migracij« (P5-0070) in temeljnega raziskovalnega projekta »Socialna, gospodarska in kulturna zgodovina slovenskega izseljenstva« (1945–91) (J5-8246), ki sta ga financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS. 
2 Življenjska zgodba Jane in Franca Kolman je bila posneta v okviru projekta »Socialna, gospo..bo glej v: Milharcic Hladnik, Vižintin (2020: 308–340). 

SLOVENSKO IZSELJEVANJE IN ORGANIZIRANOST V NEMŠKIH DEŽELAH NA ZACETKU 20. STOLETJA 
Izseljevanje iz slovenskih dežel proti nemškim je bilo organizirano že v Avstro-Ogrski (Kalc, Milharcic Hladnik, Žitnik Serafin 2020), izseljevali so se predvsem revnejši pre.bivalci, prebivalke Štajerske in Kranjske. Odhajajoce iz Trbovelj, Hrastnika, Zagorja so vodili nemški agenti; odhajali so v dveh valovih (1880–1888 in 1903–1906) in se v Nemciji strnjeno naseljevali (Drnovšek 2012: 139–184). 
Prvi priseljenci so prišli že v osemdesetih letih preteklega stoletja in najstarejši slo.venski rudar, ki ga zasledimo v obdelanem gradivu, se je zaposlil kot kopac v kralje.vem rudniku pri Wanne-Eickel leta 1878. […] Cesto so izseljenci odšli v Nemcijo s trdnim namenom, da se po dolocenem casu s prihranjenim denarjem vrnejo v do.movino in si doma kupijo kmetijo. Nekateri so porabili prihranjeni denar za pot v ZDA, kamor so sledili sorodnikom in znancem, vecinoma pa so ostali v Nemciji in le malo jih je uresnicilo svoj prvotni namen. (Werner 1985: 72) 
.vali v kmetijstvu. Okoli 25.000 izseljenih Slovenk, Slovencev v Porurju je leta 1899 prvi uradno obiskal Janez Evangelist Krek. Prvo slovensko pevsko društvo z imenom Ilirija je bilo leta 1898 ustanovljeno v kraju Essen-Borbeck. Društva so bila liberalno in narodnjaško usmerjena, politicnih ambicij (v nasprotju s poljskimi) niso imela. Na prehodu v 20. stoletje so sledile ustanovitve katoliških društev sv. Barbare; pred prvo svetovno vojno je bilo avstrijskih in slovenskih društev 42 (Werner 1985: 120). 
Prva tecaja slovenskega jezika je nemški duhovnik Božidar Tensundern, ki se je naucil slovensko, leta 1926 organiziral v Gladbecku, in sicer »popoldne ob 16. uri dvakrat na teden« kar v svojem stanovanju, leta 1927 pa v Meerbecku (Tensundern 1973: 38). Otroke je ucil peti slovenske pesmi, organiziral je izlete v domovino in javne dogodke v slovenskem jeziku: dogodka v Gladbecku se je leta 1928 udeležilo do 500 ljudi, med njimi najvec Slovencev. O tem so pisali tako nemški kot slovenski casniki v domovini (Tensundern 1973: 40; Drnovšek 2012: 156). Slovenska šola za vestfalske Slovence, ki so bili skoraj »vsi rudarji« (Tensundern 1973: 9; Werner 1985: 81; Drnovšek 2012: 146), je bila tako priljubljena, da so otroci, ker ni bilo dovolj stolov, sedeli kar na tleh. Vcasih so manjkali pri drugih obveznostih, kar je pri nekaterih povzrocalo skrbi, a Božidar Tensundern je z nemškega ministrstva za prosveto dobil uradni odgovor in .trstvo za prosveto izrazilo na podlagi njihovih izkušenj z organizacijo šol za nemške izseljence v Braziliji:3 
Med letoma 1800 in 1950 se je v Brazilijo priselilo okoli pet milijonov ljudi, med njimi dva milijona iz Portugalske, 1,5 milijona iz Italije, 600.000 iz Španije, 300.000 iz Nemcije in 190.000 z Japonske (Knauf 2010: 147). 
.mujeni uri, da se bo mogel udeležiti pouka v slovenski šoli v Gladbecku. Ucitelj se je zacudil in celo ustrašil in kar ni mogel verjeti, da bi bila slovenska šola sredi Nemcije! .sko šolo v Gladbecku. Prosvetni minister pa je meni odgovoril: »Hvaležni smo vam, da skrbite za slovenske otroke in jih ucite materinega jezika. Nemci imamo v Braziliji nemške šole za nemške otroke.« (Tensundern 1973: 38–39) 
Božidar Tensundern ni edini prepoznaval, da otroci slovenskih staršev »naglo pozab.ljajo materinšcino,« nekateri pa slovenšcino »samo še lomijo« (Drnovšek 2012: 148, 155). Dejavnosti za ohranjanje jezika, povezovanje in društveno delovanje je spod.bujala tudi Kraljevina Jugoslavija. Društva je upravljal Jugoslovanski izseljeniški od.bor, delila pa so se na dve struji: Zveza jugoslovanskih katoliških društev je leta 1938 štela 34 društev, Zveza jugoslovanskih delavskih in podpornih društev pa 52 društev, od tega 16 ženskih; tretja možnost so bila društva, naklonjena avstrijskemu duhu. 
K odprtju slovenskih izseljenskih knjižnic v Porurju je najbolj pripomogel izsel.jenski komisar Đuro Berislav Deželic: leta 1931 so bile glavne knjižnice v krajih Essen-Stoppenberg, Gladbeck, Moers-Meerbeck in Düsseldorf. Deželic je »v Beogradu predlagal, da bi se organizirali stalni enoletni tecaji« za otroke in odrasle (Drnovšek 2012: 155). In res so leta 1931 pod okriljem Kraljevine Jugoslavije v Nemciji organ-izirali osem tecajev slovenšcine: v Gladbecku dva, v krajih Homberg-Hochheide, Marl, Moers-Meerbeck, Osterfeld, Recklinghausen-Suderwich in Gerthe po enega. Tecaje je obiskovalo 173 otrok. Tecaje so vodili clani Jugoslovanskega katoliškega društva Franjo Pokovec, Valentin Kovac, Mihajlo Zupanc, Franjo Cebin, Ivan Lindic, Rudolf Povše, Franjo Cater in Jakob Šteh, iz Jugoslovanskega delavskega in podpornega društva pa Ivan Mažgon, Avgust Korošec, Franjo Mlakarn in Josip Kucnik (Deželic v Drnovšek 2012: 158). V Porurju je bilo mogoce kupiti tri slovenske casopise: Naš zvon, ki je predstavljal katoliško in liberalno smer, Rafael, ki je bil cisto cerkveno us.merjeni casopis, ter Domovino, ki je bila podobna nemškemu casopisu .bote (Werner 1985: 128). 
Od maja 1938 do konca druge svetovne vojne je nacisticna oblast tecaje slovenšcine prepovedala, prekinjeno je bilo tudi društveno delovanje. Po drugi svetovni vojni so se Slovenke, Slovenci razselili v druge evropske države, v Severno Ameriko, nekateri so se vrnili v domovino, le malo jih je ostalo (Tensundern 1973: 11; Werner 1985: 113).4 Društveno življenje je »prenehalo – vse je postalo tiho in mirno 
– nastala je huda borba za vsakdanji kruh, stanovanje, delo«. Po vojni »so prihajali v 
Podobno so se razselili tudi drugi, npr. Poljakinje, Poljaki že v dvajsetih letih 20. stol. Tretjina se je vrnila na Poljsko, tretjina se je izselila v Francijo, Belgijo ali v ZDA (Werner 1985: 10, 11). Nemcija, iz katere je zaradi krize leta 1923 odšlo tudi 115.000 Nemk in Nemcev, je ostala država izseljevanja in priseljevanja. Nizozemska, ki je bila med prvo svetovno vojno nevtralna, je bila cilj deset tisocim izseljenim iz Nemcije, mlada dekleta so se zaposlovala kot služkinje; množicno pa so se priseljevali iz Poljske, Rusije (Drnovšek 2012: 142). 
Nemcijo Slovenci na ›crno‹, pozneje pa so prihajali legalno kot delavci (Gastarbeiter) rudarji, trgovci, natakarji, bolnicarke, otroške negovalke, rokodelci, uradniki, inženirji, zdravniki,« je zapisal Božidar Tensundern (1973: 165–167). 

SLOVENSKE IZSELJENKE, IZSELJENCI V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA IN SKRB DOMOVINE ZANJE 
Migracije iz slovenskega prostora so po drugi svetovni vojni sprva zaznamovali be.gunke in begunci, pregnane in razseljene osebe. Poleg oseb slovenskega so bile med njimi tudi osebe nemškega in italijanskega izvora, hkrati pa so se v Slovenijo postopno vracali deportirani in izgnani (Lukšic Hacin 2018: 62). Kompleksnost migra.cijskih procesov ponazarja 
primer povojnih beguncev v avstrijskih taborišcih, ki so pozneje odšli v Avstralijo, [in] pokaže, kako je posameznik Slovenijo zapustil iz t. i. politicnih razlogov, v Avstralijo pa je prišel iz ekonomskih razlogov, ter obratno, ko so številni t. i. prebežniki iz druge polovice petdesetih let 20. stoletja odhajali z namenom zaposlovanja, a so bili zaradi nelegalnega prehoda meje kar nekaj casa razumljeni kot del politicne emigracije. (Lukšic Hacin 2018: 67) 
Nezakonito izseljevanje pred letom 1963, ko je Jugoslavija uradno odprla meje, se je legaliziralo z meddržavnimi sporazumi in povecevalo do leta 1973. Sporazume o zapo.slovanju in varstvu delavk, delavcev je Nemcija z Italijo podpisala leta 1955, s Španijo in z Grcijo leta 1960, s Turcijo leta 1961, z Marokom leta 1963, s Portugalsko in Tunizijo leta 1965 (Leggewie 2010: 242). Jugoslavija je med letoma 1950 in 1979 podpisala 17 dvostranskih sporazumov o socialni varnosti. Na njihovi podlagi je bilo zaposlovanje v drugih državah ne le legalno, ampak tudi organizirano: s Francijo, z Luksemburgom, Belgijo, Nizozemsko, s Ceškoslovaško, z Madžarsko, Bolgarijo, Veliko Britanijo, s Poljsko, z Italijo, s Švico, z Avstrijo, s Švedsko, z ZR Nemcijo, Nemško demokraticno republiko, Norveško, Dansko (Svetek 1985: 21–31). Z Nemcijo je bil sporazum podpisan leta 1968, veljati pa je zacel leta 1969. Preden so migracije postale vecinsko ekonomske in za.konite, so bile zaznamovane s prebežništvom; to izpricujejo tudi osebne življenjske zgodbe prebežnic, prebežnikov (Japelj Carone 2016; Milharcic Hladnik 2020): 
.ticnem kontekstu, pa lahko o kompleksnosti vzrokov in motivov ter o nacinih od.hajanja mladih najvec izvemo iz osebnih pricevanja akterjev povojnih migracij na Slovenskem. Mladih ne smemo videti (zgolj) kot žrtve povojnih okolišcin, pac pa kot aktivne akterje in avtonomne odlocevalce. Razlogi […] so bili zunanji, a hkrati osebni in intimni; odlocitve hipne ali premišljene; odhodi pa dolgo nacrtovani ali zgolj ko.rak v neznano. (Milharcic Hladnik 2020: 163) 
Ekonomske migracije proti Nemciji, ki so se v drugi polovici 20. stoletja preselile na njen jug, so bile najprej poimenovane zdomstvo, šele pozneje izseljenstvo. Mocan tok zaposlovanja v tujini se je »namesto v nameravano nekajletno preselitev pogos-to prevesil v vecletno ali tudi trajno« (Zupancic 2001: 293). Leta 1951 je bila v Ju­goslaviji ustanovljena Slovenska izseljenska matica, ki je do leta 2011 sodelovala pri organizaciji vec kot tisoc gostovanj slovenskih kulturnih skupin v Sloveniji in po vsem svetu (Rogelj 2011). Leta 1953 je prvic izšel letni zbornik Slovenski izseljenski koledar,5 leta 1954 so zaceli izdajati mesecnik Rodna gruda. Za informiranje slovenskih zdomk, zdomcev so v Sloveniji izhajali posebni casopisi, nemške in belgijske radijske postaje pa so zanje oddajale poseben program. Skrb za slovenske izseljenke, izseljence in zdomke, zdomce je prevzela Socialisticna zveza delovnega ljudstva (SZDL), v kateri je deloval Koordinacijski odbor za vprašanja naših delavcev na zacasnem delu tujini. Leta 1975 je v Nemciji delovalo pet društev (Olaj, Rupnik 1975), leta 1984 pa 28 dru­štev z eno koordinacijo (Šabjan 1984).6 Za društva oz. klube so skrbele tudi organiza­cije SZDL iz posameznih slovenskih obcin, društvo Triglav Stuttgart npr. »je uspešno sodelovalo od leta 1976 do leta 1990 z obcino Kranj, nato pa z obcino Maribor« (SKUD Triglav Stuttgart … 2000: 18). 
Slovenska društva v Zahodni Evropi so se med seboj povezovala in srecevala. O podpori iz Jugoslavije in izjemnem programu prica opis srecanja leta 1978 (Po-gacnik idr. 1978: 38): na 6. srecanju slovenskih društev Zahodne Evrope 10. junija 1978 v Frankfurtu so bogat program zacela športna tekmovanja (kegljanje, šah, namizni tenis). Sledil je kviz »Spoznavajmo svet in domovino«, ob katerem so nastopili ansambel Mojmirja Sepeta, Majda Potokar, Miha Baloh in Janez Hocevar – Rifle. Po prevzemu listine o sodelovanju in kulturnem programu slovenskih društev iz Zahodne Evrope je na zabavi s plesom igral Plesni orkester RTV Ljubljana, peli so: Majda Sepe, Marjana Deržaj, Braco Koren, Janko Ropret, dirigiral je Jože Privšek. Program je spremljala razstava slovenskih knjig, umetniških del, rocnih del, proda­jali so spominke, poskrbljeno je bilo za otroško varstvo in zdravniško službo. 
Za slovenske izseljenke, izseljence je pred drugo svetovno vojno in po njej skr­bela tudi slovenska Katoliška cerkev. Leta 1960 je bila v Stuttgartu ustanovljena prva povojna slovenska župnija v Nemciji, prvega binkoštnega srecanja v Derendingenu pri Tübingenu se je 14. maja 1967 udeležilo 400–500 ljudi (Vižintin 2016). Slovenski 
5 Slovenski izseljenski koledar je prvic izšel novembra 1953 (za leto 1954) kot naslednik 
Ameriškega družinskega koledarja, ki je v Združenih državah Amerike izhajal med letoma 1915 
in 1950. 6 Koordinacijski odbor slovenskih društev Stuttgart, Triglav Stuttgart, Triglav Reutlingen, 
Triglav Nagold (Reutlingen), Kajuh Uhingen (Gammelshausen), Slovenija Ulm-Donau, Planina 
Ludwigsburg, Mura Besigheim in Heilbronn-Böckingen, Planinka Ravensburg, Zlatorog 
Schwäbisch Gmünd in Ruppertscofen, France Prešeren Mannheim, Triglav München, Lastovka 
Ingolstadt, Drava Augsburg, Slovensko kulturno društvo Erlagen, Simon Jenko Nürnberg, 
Sava Frankfurt, Bled Essen, Celje Grevenbroich, France Prešeren Burscheid, Maribor Hilden, 
Ljubljana Essen, Slovenski zvon Krefeld, Ljubljana Leverkusen, Slovenija Gütersloh, Rudar
Dortmund, Slovenska beseda Hückelhoven, Slovenija Berlin (Šabjan 1984: 6–8). 
župniji v Münchnu in Stuttgartu sta svoj pouk slovenšcine, vrtec in dejavnosti (Becan 2004; Štrubelj 2012: 24–25) organizirali še preden so se zacela s podporo Jugoslavije ustanavljati društva in so bili v Nemcijo napoteni prvi ucitelji, uciteljice t. i. slovenske šole. Maja 1973 so v Nemcij slovenski duhovniki delovali v dvanajstih krajih (Ten-sundern 1973: 167–169). Duhovnike je povezovala Zveza slovenskih izseljenskih du­hovnikov, vernike in vernice pa revija Naša luc. Najpomembnejša naloga duhovnikov in redovnic je bila skrb za evangelizacijo in podeljevanje zakramentov, ustanavljali pa so tudi jezikovne tecaje, slovenske knjižnice, revije, reševali socialne probleme in organizirali družabne prireditve. 
Ko je leta 1973 Nemcijo zajela gospodarska kriza, je z odlokom prepovedala zaposlovanje tujih delavk, delavcev.7 Migracije so v obdobju 1974–1979 stagnirale, število priseljenih pa se ni zmanjšalo; nasprotno, s prenehanjem kroženja so se v Nemcijo priselile družine. V Baden-Württembergu so bili leta 1977 jugoslovanski delavci, delavke in njihove družine skupaj s turškimi najštevilcnejša priseljenska skupina (Slavec 1982: 61). 
Slovenska šola: Od podpore iz domovine do angažiranosti posameznic, posameznikov 
Po letu 1970, ko so se v Nemciji (in drugod) množicno ustanavljala slovenska društva,8 se je pospešeno organiziral tudi dopolnilni pouk slovenšcine. Leta 1971 je bil v Stutt­gart napoten ucitelj Franc Sedmak, štiri leta pozneje so v Baden-Württenbergu po-ucevale štiri uciteljice: Dragica Nuncic, Milica Pukl, Marija Kurent in Marija Stermecki; v Berlinu je poucevala Milena Skrt, v Münchnu Martina Vizjak, v Frankfurtu Romana Dolanc (Olaj, Rupnik 1975: 54–56). Jugoslavija »je skrbela glede njihovega bivanja v tujini, zlasti glede tega, da so bili cim bolj vezani na domovino. Skrbeli sta jih pred­vsem asimilacija in odtujitev, zato so podpirali izobraževanje zdomcev, predvsem njihovih otrok v maternem jeziku« (Cepic 2010: 410), slovenska dopolnilna šola je postala prostor srecevanj ter priložnost za nova poznanstva in stike. Leta 1978, ko je v Nemciji delovalo 16 društev in je dopolnilni pouk slovenšcine izvajalo 14 uciteljic, 
7 Prelomnica je poudarjena tudi v Nemškem muzeju izseljevanja, ki obravnava zadnjih 300 let 
nemškega izseljevanja in priseljevanja. V prvem delu razstave so predstavljene življenjske 
zgodbe, izbrane med 7,2 milijona ljudmi, ki so med letoma 1830 in 1974 zapustili pristanišce 
Bremerhaven. Leta 1973 so naslovnice casopisov oznanjale, da je Nemcija zaprla meje 
gostujocim delavkam, delavcem. Nemcija je znana kot dežela priseljevanja, a se iz nje tudi 
izseljujejo: v 21. stoletju se iz nje vsako leto izseli okoli 100.000 Nemk, Nemcev. Zaposlujejo se 
v Švici, Skandinaviji, Avstriji, ZDA in Avstraliji (Eick 2017: 6, [96–97]). 8 Slovenska društva, ki so se osamosvajala izpod okrilja jugoslovanskih društev, so se ob 
srecanjih predstavila v priložnostnih publikacijah, 8. srecanja v Frankfurtu (1978) se je npr. 
udeležilo 16 društev iz Nemcije, pet iz Francije, po tri iz Belgije in Nizozemske, po dve iz Švice 
in Avstrije, 11 iz Švedske (Pogacnik idr. 1978). 
uciteljev,9 je v deželi Baden-Württenberg pouk obiskovalo 517 otrok (Pogacnik idr. 1978: 42–47; Slavec 1982: 83). 
Kljub organizacijski in financni podpori Jugoslavije društvenega delovanja in do-polnilnega pouka slovenšcine ne bi bilo brez osebnega angažmaja staršev, ki so ob (napornem) vsakdanjiku svoje otroke vozili v slovensko šolo, nekateri tudi vec deset kilometrov dalec. Dopolnilni pouk je bil organiziran v razlicnih jezikih jugoslovanskih narodov, da pa se je bilo treba za njegovo organizacijo v slovenšcini ponekod bolj potruditi, ponazarja primer Jane in Franca Kolmana, ki sta se iz Sevnice preselila v Augsburg. Franc Kolman se je leta 1970 odlocil za pot v Nemcijo, ceprav je imel služ­bo v Sevnici: 
Kolega je slišal za Nemcijo in potem sva se odlocila, da greva skupaj. To je šlo vse prek Zavoda za zaposlovanje Novo mesto. Najprej smo šli v Novo mesto na izobraževanje, pravzaprav na priprave, šest mesecev smo imeli placano stanovanje, šolanje in hra-no. Po šestih mesecih smo bili kvalificirani delavci. Eni so se šolali za strugarje, drugi za kljucavnicarje, varilce. V Nemcijo bi morali oditi že februarja ali marca, vendar se je zavleklo do junija, 16. 6. 1970 pa smo dobili dokumente. (Franc Kolman) 
Izkušnja ekonomske migracije Franca Kolmana prica o nacrtovanih in spodbujanih ekonomskih migracijah med Nemcijo in Jugoslavijo, organiziranih in vodenih pre­ko Zavodov za zaposlovanje. Raziskava o Slovencih v Nemciji, v kateri je leta 1974 sodelovalo tisoc izseljenih, je pokazala, da so Slovenke, Slovenci odhajali v Nemcijo predvsem z željo po izboljšanju življenjskega položaja, zaradi nizkega zaslužka in sla­bih stanovanjskih razmer doma, prisotni pa sta bili tudi želji po spoznavanju sveta in novih izkušnjah (Toš idr. 2014: 13). To je veljalo tudi za Franca Kolmana in njegovo ženo Jano; s hcerko se mu je v Nemciji pridružila leta 1971. Zacetki v Nemciji so bili skromni, bivanjske razmere neustrezne:10 
Stranišce je bilo na hodniku, za vec strank, kopalnice ni bilo. Vodo smo si greli na šte­dilniku, bil je kotlicek in tam smo si greli vodo za vse, kadar smo potrebovali. Tuširali in kopali smo se v majhni banji. Ingrid je spala v otroškem vozicku, ki mi ga je mama Karolina kupila v Celju. V spalnici je bila postelja, a v njej je bilo pozimi grozno: stene niso bile izolirane, po stenah je tekla voda. Streha je bila v redu, vendar ni bilo prave izolacije, v spalnici je bilo vlažno. Jaz sem bila zelo razocarana, doma smo imeli novo hišo. (Jana Kolman) 
9 V Nemciji je dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture leta 1978 izvajalo 14 uciteljic, uciteljev, v Avstriji trije, v Švici štirje, v Belgiji in Angliji po eden, na Švedskem 15 (Pogacnik idr. 1978: 44–47). 
10 Podobno je bilo pri Slovenkah, Slovencih v Mannheimu (Slavec 1982: 69–70) in v Avstriji (Artl, Lorber 2015: 60–66). 
Leta 1977, ko so se bivanjske in ekonomske razmere Jane in Franca Kolmana izbolj­šale, rodila pa sta se jima že dva od treh otrok, se je okrepila želja po slovenski šoli. Najprej je bilo treba premagati birokratske ovire in ustanoviti društvo. Društvo Drava Augsburg je bilo ustanovljeno 4. maja 1979, priprave na ustanovitev pa so se zacele že dve leti prej v Münchnu: 
Hodila sva v administrativno šolo. Velikokrat sva se srecala tudi z uciteljico dopolnil­nega pouka v Münchnu, z gospo Martino Vizjak. V Münchnu so že imeli šolo in ona je predlagala, da zberemo naslove staršev, organiziramo sestanek staršev in da se dogovorimo za slovensko šolo v Augsburgu. To nalogo sva prevzela midva. Prosila sva tudi gospoda Jožka Bucika, slovenskega župnika, ki je že imel naslove družin; on nama je posredoval veliko informacij. Vzporedno so nam svetovali s konzulata v Münchnu, da ustanovimo društvo, slovensko društvo. (Jana Kolman) 
Podrobnejše zaplete pred ustanovitvijo društva je dodatno opisal Franc Kolman. V enem izmed jugoslovanskih društev je srecal gospoda Ilica, jugoslovanskega konzu-la za šolstvo, ki je obljubil ustanovitev slovenske šole. 
V Augsburgu je že bila organizirana celodnevna srbohrvaška šola in dopolnilna šola srbohrvašcine.11 Tekla so leta, hci je bila v tretjem razredu, slovenske šole pa še ni bilo. Ko sem spet šel enkrat službeno na konzulat v München, niso nicesar vedeli, ker so se ljudje med tem casom zamenjali. Poslali so me naprej do drugega, ki je bil odgovoren za izobraževanje. Predlagal je, da zberemo naslove, da imamo nekaj v rokah. Pa sva res, vsem, ki sva jih poznala, sva z ženo Jano razdelila liste, da so se podpisali. Vsi so se podpisali, tudi Hrvati in Bošnjaki, tako da smo imeli vec kot 100 podpisov. Potem so nam na sestanku dejali, da naj ustanovimo društvo. Mi takrat 
o društvu še nismo razmišljali. Pozneje smo ugotovili, zakaj društvo: naša naloga je bila, da smo hodili na obcine in urade ter nagovarjali ljudi, da bi nam cim prej izdali dovoljenje za šolo. V Augsburgu je bilo veliko šol in augsburški Urad za šolstvo. Za­pleteno je bilo, težava so bili prvi uradniki, ki so spraševali, kaj bomo s šolo, saj že imamo jugoslovansko šolo. Uradnike je bilo treba prepricati, da ima Slovenija svoj jezik, da slovenski jezik ni zastopan na jugoslovanski šoli. (Franc Kolman) 
Jana Kolman, clanica upravnega odbora društva Drava Augsburg in desna roka šte­vilnih predsednic in predsednikov med 40-letnim delovanjem društva, se zelo dobro 
11 Šole v maternih jezikih delavk in delavcev so bile del nemške politike do priseljenih, saj so »spodbujale pripravljenost na vrnitev/zacasno družbeno integracijo/pripravljenost na odhod«; še precej bolj je bilo to ocitno v odnosu do Turkinj in Turkov, najmocnejše manjšine, ki je izšla iz delovnih migracij (Bade 2005: 373–374). Nemcija, ki je bila v drugi polovici 20. stoletja izrazito priseljenska država, ceprav je to zanikala (Castles, Miller 2009: 263), je pricakovala, da se bodo nemški priseljenke, priseljenci vrnili v izvorne dežele. 
spominja tako zacetka pouka, ki ga je delno financiralo mesto Augsburg, delno pa Jugoslavija, kot prvih uciteljic. 
Dopolnilni pouk je na zacetku obiskovalo ogromno otrok, vec kot 80, imeli smo se­znam s 112 otroki. Prva uciteljica je bila gospa Olga Krcmar iz Ingolstadta. Potem jo je zamenjala uciteljica Majda Bešlagic iz Kranja. Šla je od družine do družine in iskala stike. Ona je bila uciteljica dva mandata, vlado v Sloveniji smo prosili, ce ji lahko po­daljšajo še en mandat, ampak niso. Pozneje smo dobili gospo Nevenko Nemec, ki ni bila tu dolgo, mislim, da je bila eno leto, mogoce dve leti. V Augsburgu so nam do-volili dopolnilni pouk v šolah. Pouk je potekal ob sobotah, nekaj casa je potekal med tednom, ob cetrtkih, ampak ne dolgo. Najveckrat je bil dopolnilni pouk ob sobotah, od 9. do 12. ure. Pripeljali smo jih starši, nekateri so vozili 20 ali celo 30 km dalec, da so pripeljali otroke v šolo. Bili so srecni, da je obstajala slovenska šola. Otroci so obvezno nastopali na vsaki prireditvi, ob dedku Mrazu, na prireditvah ob dnevu re-publike, za 1. maj, 8. marec. (Jana Kolman) 
Leta 1984 je društvo Drava Augsburg z Obcino Piran podpisalo listino o sodelovanju. Leta 2014, ob 35-letnici društva, so obiskali kraje po Sloveniji, iz katerih prihajajo clani društva. Z avtobusom so se odpeljali tudi v Piran, kjer jih je pozdravil takratni župan Peter Bossman in z njimi zaplesal na Tartinijevem trgu. Leta 2019, ko je društvo Drava Augsburg praznovalo 40-letnico delovanja v Nemciji, je dopolnilni pouk slovenšci­ne pouceval Velimir Brunski. Na slavnostni prireditvi je nastopil s svojimi ucenka-mi, ucenci, program pa so povezali s 33. Folklorijado v Nemciji delujocih slovenskih folklornih skupin (z gosti).12 
Niso niti vsi starši pošiljali svojih otrok k dopolnilnemu pouku slovenšcine niti niso vsi doma govorili slovensko (prim. Slavec 1982; Štumberger 2006). Vztrajanje nekaterih staršev, da otroci obiskujejo sobotno oz. slovensko šolo (ali v organizaciji katoliške misije ali v okviru dopolnilnega pouka z napotenimi uciteljicami, ucitelji iz Jugoslavije, pozneje iz Slovenije), je obrodilo sadove: 
Ce se danes oziram nazaj, cutim veliko hvaležnost. Moji starši so se preselili v tujino. Z leti so se integrirali v nemško družbo, si ustvarili družino in nas skrbno vzgajali. Naj­vecja dota, ki sem jo od njih prejela, je moj materin [!] jezik. Vem, kako je težavno in naporno, da svojim otrokom v tujini posreduješ ne samo jezika, ampak tudi ljubezen do domovine in njene kulture. (Melita Bolcina v Becan 2004: 35) 
12 Prireditve so se udeležili tudi minister Peter Jožef Cesnik, Primož Ilešic (Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu), veleposlanik Franci But (Berlin), generalna konzulka Dragica Urtelj (München), avtorica clanka, predstavnik mesta Augsburg; tokrat je bil to Jurij Heizer, namestnik župana mesta Augsburg, sam priseljen iz Rusije kot potomec nemških izseljenk, izseljencev. 


POVEZOVANJE V 21. STOLETJU 
Po osamosvojitvi leta 1991 je Republika Slovenija nasledila veliko meddržavnih ju­goslovanskih sporazumov, nadaljevala je tudi organizacijo in financiranje dopol­nilnega pouka slovenskega jezika in kulture za slovenske izseljenke in izseljence v Evropi. Slovenska društva, katoliške misije, svetovalne delavke, uciteljice in ucitelji dopolnilnega pouka slovenšcine so se v Nemciji povezovali in skupaj organizirali prireditve in s tem presegali lokalno delovanje in politicno opredeljenost. Nekaj­krat letno so se in se še vedno srecujejo na društvenih sestankih, na sestankih južne ali severne koordinacije, na folklornih in pevskih seminarjih, na folklorijadi in pos­vetih (Vižintin 2016; 2017). 
Leta 2019 so se v Augsburgu srecali na 33. Folklorijadi, v Langenargnu ob Boden­skem jezeru pa na 24. Posvetu slovenskih društev, katoliških misij, uciteljev, social-nih delavcev in clanov folklornih skupin v Nemciji. V južno koordinacijo slovenskih društev v Nemciji je bilo leta 2019, ko jo je vodila Valerija Perša, povezanih 19 društe­v,13 v severno koordinacijo, ki jo je vodil Jože Pahic, pa osem društev, od tega so tri zaprla svoja vrata.14 Skupaj je bilo leta 2019 še vedno registriranih in delujocih 24 društev (19 v južni in pet v severni koordinaciji). Društveno delovanje v 21. stolet­ju financno podpira Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, slovenske izseljenke in izseljenci pa se od leta 2011 v Sloveniji srecujejo na prireditvi Dobrodošli doma. Leta 2017 so napoteni katoliški duhovniki delovali v desetih slov­enskih katoliških misijah v krajih Augsburg, Berlin, Essen, Frankfurt, Ingolstadt, Köln, Mannheim, München, Stuttgart in Ulm (Vižintin 2017). 
V šolskem letu 2019/20 je bil dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture organiziran v 19 evropskih državah, obiskovalo ga je okoli 1900 udeleženk in udeležencev, od tega vec kot 1000 otrok. Slovenšcino je poucevalo 36 uciteljic 
13 Planinka Ravensburg (sedež Baindt), Slovenija Ulm, Slovenski muzikantje Sindelfingen, Kajuh Uhingen-Ebersbach (Dürnau), Štorklja Schorndorf, Triglav Reutlingen (Pliezhausen), Triglav Stuttgart, Triglav Sindelfingen, Mura Bönningheim, Slovenija Stuttgart, Planinka Radolfzell (Radolfzell am Bodensee), Lipa Tuttlingen (Dunningen), Lipa München, Lastovka Ingolstadt, Drava Augsburg (Neusäß), Sava Frankfurt (Frankfurt am Main), Geris e. V., Nürnberg, Internationaler Club Sloweniens (ICS), Bavarsko-slovensko društvo (Koordinacija slovenskih društev v južni Nemciji 2020). 
14 Jože Pahic (2020) je navedel, da so še vedno dejavna društva Maribor Hilden, Slovenski zvon Krefeld (sedež Willich), Slovenski cvet Kerken, Duplek/Slo. 1990 e. V. Dormagen-Gohr; društvo Bled Essen »trenutno ni aktivno, ni pa odjavljeno«, zato ga štejemo med delujoca društva. Društva France Prešeren Burscheid (1977–2013), Slovenska beseda Erkelenz (1981–2009) in Lipa Neuss (1977–2006) »so zaprta, ne delujejo vec«; z upokojitvijo župnika Alojzija Rajka se je zaprla katoliška misija v Essnu (1958–2019). 
in uciteljev,15 od tega 14 napotenih in 22 nenapotenih.16 Dopolnilni pouk je v šol­skem letu 2019/20 v Nemciji poucevalo šest uciteljic in uciteljev: Velimir Brunski (München, Kirchheim (Teck), Weingarten, Memmingen, Ingolstadt, Augsburg, Ulm), Mira Delavec Touhami (Wittnau bei Freiburg, Schwenningen (Schwarzwald), Worms, Karlsruhe, Duttenberg bei Heilbron, Pfullingen, Reutlingen, Mannheim), Vinko Kralj (Sindelfingen, Pforzheim, Stuttgart, Schömberg, Schorndorf), Magdalena Novak (Berlin), Natalija Robnik (Frankfurt), Martina Tomšic Kramberger (Hilden, Dusseldorf, Essen, Gütersloh) (Dopolnilni pouk 2019/20). 
Na zacetku 21. stoletja Nemcija poleg Avstrije ostaja država,17 v kateri se najraje zaposlujejo slovenske izseljenke in izseljenci, kar bo v naslednjih letih verjetno pozi­tivno vplivalo na zanimanje za dopolnilni pouk slovenšcine in spremenilo dolocene dejavnosti slovenskih društev v Nemciji. Vodenje društev in njihovo delovanje post-opoma prevzema generacija otrok, rojenih v Nemciji, ali nove slovenske priseljenke in priseljenci (Vižintin 2016; 2017). To se je zgodilo tudi v društvu Sava Frankfurt, v ka­terem je leta 2012 vodenje društva prevzel Igor Križnar, ki se je iz Slovenije v Nemcijo priselil leta 2009. Ena najpomembnejših društvenih dejavnosti je dopolnilni pouk slovenšcine, ki v Frankfurtu poteka že od leta 1974. 

SKLEP 
Brez migracij ljudi s slovenskim maternim jezikom iz slovenskega etnicnega prostora v druge države ne bi bilo dopolnilnega pouka slovenšcine. Ne bi ga bilo niti brez podpore izvornih dežel, tako Kraljevine Jugoslavije in Jugoslavije kot Republike Slo­venije, ki so v tujino pošiljali uciteljice, ucitelje in duhovnike. Predvsem pa tecajev slovenšcine, slovenskih šol, dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture – po­imenovanja so se v zadnjih sto letih spreminjala – ne bi bilo brez (samo)organiziranja posameznic in posameznikov, ki so, da v tujini rojeni otroci ne bi pozabili slovenske­ga jezika in kulture, to potrebo prepoznali. 
Na slovensko izseljevanje in povezovanje, organizirano delovanje v društvih in dopolnilni pouk slovenšcine v drugih državah vplivajo številni politicni, ekonomski in družbeni vidiki, ki soustvarjajo migracijske tokove. Ker so za nemške izseljenke in 
15 Avstrija (2 ucitelja), Belgija (1), Bosna in Hercegovina (3), Ceška republika (1), Crna gora (1), 
Finska (1), Francija (2), Hrvaška (6), Lihtenštajn (1), Luksemburg (1), Makedonija (2), Nemcija (6), 
Nizozemska (1), Rusija (1), Srbija (6), Švedska (1), Švica (3), Velika Britanija (1 uciteljica), Ukrajina 
(0)(Dopolnilni pouk 2019/20). 16 Napotene uciteljice, ucitelji so poslani v tujino s strani Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (naceloma) za štiri leta, zaposleni so za poln delovni cas (22 ur). Nenapoteni živijo v eni od evropskih držav, dopolnilni pouk izvajajo nekaj ur na teden, tudi oni so financirani iz Slovenije. 17 Npr. leta 2018 je bilo vseh izseljenih 13.527, od tega 6.595 s slovenskim državljanstvom, med 
njimi se jih je 45 % izselilo v Avstrijo ali Nemcijo (prim. Gostic 2019; Vižintin, Lukšic Hacin, Gostic 2020). 
izseljence v Brazilijo tam organizirali nemške šole, je leta 1926 Nemcija podprla idejo duhovnika Božidarja Tensunderna za organizacijo slovenske šole v Nemciji. V drugi polovici 20. stoletja, leta 1968, je bil prelomen sporazum med Nemcijo in Jugoslavijo, ki je ponovno legaliziral in spodbudil selitvene tokove v Nemcijo iz razlicnih republik nekdanje skupne države Jugoslavije, tudi iz Slovenije. V Nemciji so bila ustanovljena številna jugoslovanska in pozneje slovenska (srbska, hrvaška idr.) društva, organizira­na je bila slovenska šola, v Nemcijo so bili napoteni slovenski duhovniki. Samostojna Republika Slovenija nadaljuje skrb za ohranjanje slovenske kulture in slovenskega jezika med slovenskimi izseljenkami in izseljenci: v šolskem letu 2019/20 je dopol­nilni pouk slovenskega jezika in kulture v 19 evropskih državah poucevalo skupaj 36 uciteljic in uciteljev, od tega šest v Nemciji. 

LITERATURA IN VIRI 
Arlt, Elisabeth, Lorber, Verena (2015). Lebenswege: Slowenische »Gastarbeiterinnen in der Steiermark« = Življenjske poti: Slovenske »zdomske delavke« na avstrijskem Šta­jerskem. [Laafeld]: Pavelhaus = Pavlova hiša = Pavel house. 
Bade, Klaus J. (2005). Evropa v gibanju: Migracije od poznega 18. stoletja do danes. Ljubljana: Založba /*cf. Becan, Marjan idr. (2004). Slovenska sobotna šola v Münchnu: 30 let. Ljubljana: Izseljen­sko društvo Slovenija v svetu, Slovenska župnija v Münchnu. 
Brunnbauer, Ulf (2009). Labour Emigration from the Yugoslav Region from the late 19th Century until the End of Socialism: Continues and Changes. Transnational societies, transterritorial politics: Migrations in the (Post-) Yugoslav region: 19th–21st Century (ur. Ulf Brunnbauer). München: R. Oldenbourg, 17–49. 
Castles, Stephen, Miller, Mark J. (2009). The Age of Migration: International Population Movements in the Modern World. New York: Guilford Press. 
Cepic, Zdenko (2010). Zdomstvo. Migracije in slovenski prostor od antike do danes (ur. Peter Štih, Bojan Balkovec). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 395–412. 
Dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture 2019/20. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Sticišce – slovenšcina za Slovence po svetu. Drnovšek, Marjan (2012). Slovenski izseljenci in Zahodna Evropa v obdobju prve Jugo­slavije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
Eick, Simone (2017). Deutsches Auswanderer Haus: Das Buch zum Museum der Aus- und Einwanderung/German Emigration Center: The Museum for Emigration and Immi­gration Book. Bremerhaven: Dah. 
Gostic, Maja (2019). Izkušnje bivanja in dela sodobnih slovenskih izseljencev v Avstriji in Nemciji. Dve domovini / Two Homelands 50, 217–236. Japelj Carone, Liza (ur.) (2016). Mi, ki smo odšli: Pricevanja pariških Slovencev povojne generacije. Korenine (posebna številka). Châtillon: Društvo Slovencev v Parizu. 
Kalc, Aleksej, Milharcic Hladnik, Mirjam, Žitnik Serafin, Janja (2020). Doba velikih mi-gracij na Slovenskem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
Knauf, Diethelm (2010). To Govern is to Populate! Migration to Latin America. Living Home: Migration Yesterday and Today (ur. Diethelm Knauf, Barry Moreno). Bre­men: ETB, 141–153. 
Koordinacija slovenskih društev v južni Nemciji (2020). Društva, https://koslovenija. wordpress.com/ (25. 2. 2021). 
Leggewie, Claus (2010). Germany as an Immigrant Country. Leaving Home: Migration Yesterday and Today (ur. Diethelm Knauf, Barry Moreno). Bremen: ETB, 241–247. 
Lukšic Hacin, Marina (2018). Selitvena dinamika slovenskega prostora v zgodovinski perspektivi. Dve domovini / Two Homelands 48, 55–72. 
Milharcic Hladnik, Mirjam (2020). Kolektivna izkušnja prebežništva in drugih oblik izseljevanja mladih po drugi svetovni vojni v pisnih, ustnih in drugih avto/bio­grafskih virih. Dve domovini / Two Homelands 51, 151–166, https://doi.org/10.3986/ dd.2020.1.09. 
Milharcic Hladnik, Mirjam, Vižintin, Marijanca Ajša (2020). Življenjske zgodbe sloven-skih izseljenk, izseljencev: Jana in Franc Kolman – od ekonomske migracije do slovenskega društva. Socialna, gospodarska in kulturna zgodovina slovenskega izseljenstva 1945–1991: Raziskovalno porocilo (ur. Marina Lukšic Hacin, Mirjam Mil­harcic Hladnik, Damir Josipovic, Aleksej Kalc, Marijanca Ajša Vižintin). Ljubljana: Založba ZRC, 308–340. 
Olaj, Jože, Rupnik, Anton (1975). 4. Srecanje slovenskih društev Zapadne Evrope, Bled - Essen, 1975. Essen: Kulturno-prosvetno in športno društvo »Bled«. 
Pahic, Jože (2020). Slovenska društva v Nemciji v severni koordinaciji. E-pošta, pridob­ljena v projektu Socialna, gospodarska in kulturna zgodovina slovenskega izseljen­stva (1945–91). 
Pogacnik, Marko idr. (1978). 6. Srecanje slov. društev zah. Evrope 1978: Velika kulturna in športna manifestacija slovenskih društev zahodne Evrope 10. 6. 1978 v svetovno znani dvorani Jahrhunderthalle. Frankfurt/M: Slovensko kulturno prosvetno društvo Sava. 
Rogelj, Janez (2011). 60 let Slovenske izseljenske matice je enako 40 let vzpona in raz­voja ter 20 let opravicevanja in dokazovanja. Rodna gruda: Zbornik ob 60-letnici (ur. Mihael Glavan idr.). Ljubljana: Slovenska izseljenska matica, 17–50. 
SKUD Triglav Stuttgart e. V.: 30 let = [30] Jahre: 1970–2000, 2000. Stuttgart: Slowenis­cher Kultur- und Kunstverein = Slovensko kulturno-umetniško društvo. 
Slavec, Ingrid (1982). Slovenci v Mannheimu. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 
Svetek, Lev (1985). Pravice in dolžnosti: Socialna in ekonomska varnost naših delavcev na tujem. Ljubljana: Delavska enotnost. 
Šabjan, Jože (1984). 9. Srecanje slovenskih društev zahodne Evrope: Moravske Toplice '84: Bilten. [S. l.]: Organizacijski odbor 9. srecanja. 
Štrubelj, Zvone (2012). Temna in zamolcana stran slovenskega izseljenstva v Nemciji: Socialna delavka Doroteja Oblak v pogovoru z dr. Zvonetom Štrubljem. Stuttgart: Slovenska župnija sv. Cirila in Metoda. 
Štumberger, Saška (2005). Slovenski selitveni tokovi v Nemcijo in spreminjanje vloge slovenšcine. Dve domovini / Two Homelands 22, 95–114. 
Tensundern, Božidar (1973). Vestfalski Slovenci: Spomini dušnega pastirja za Slovence Božidarja Tensunderna. Celovec: Družba sv. Mohorja. 
Toš, Niko idr. (2014). Vrednote v prehodu IX.: Iz zakladnice socioloških raziskav: Migracije Slovencev (1973–1987) in socialne strukture jugoslovanske družbe (1983–1987). Ljub­ljana: Fakulteta za družbene vede, IDV-CJMMK; Dunaj: Echoraum. 
Vižintin, Marijanca Ajša (2016). Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Nemciji: Dv­ajset let povezovanja slovenskih organizacij na posvetih. Dve domovini / Two Homelands 43, 157–170. 
Vižintin, Marijanca Ajša (2017). Povezovanje Slovencev v Nemciji na prehodu stoletij in generacij. Raziskovanje slovenskega izseljenstva: Vidiki, pristopi, vsebine (ur. Janja Žitnik Serafin, Aleksej Kalc). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 153–169. 
Vižintin, Marijanca Ajša, Lukšic Hacin, Marina, Gostic, Maja (2020). Samo visoko izo­braženi se izseljujejo. Pa je to res?: Zakljucno porocilo. Ljubljana: Založba ZRC. Werner, Erich Wilhelm (1985). Slovenci v Porurju. Ljubljana: Slovenska izseljenska matica. Wörsdörfer, Rolf (2017). Vom »Westfälischen Slowenen« zum »Gastarbeiter«: Slowenische Deutschland-Migrationen im 19. und 20. Jahrhundert. Paderborn: F. Schöningh. 
Zupancic, Jernej (2001). Slovensko izseljenstvo v Evropi po drugi svetovni vojni. Slov­ensko izseljenstvo: Zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice (ur. Milica Tre­bše Štolfa, Matjaž Klemencic). Ljubljana: Združenje Slovenska izseljenska matica, 291–299. 

SUMMARY 
THE BEGINNINGS OF MOTHER TONGUE LESSONS OF SLOVENIAN LANGUAGE AND CULTURE IN GERMANY IN THE TWENTIETH CENTURY 
Marijanca Ajša VIŽINTIN 
The paper introduces the beginnings of mother tongue lessons of Slovenian lan­guage and culture in Germany as one of the consequences of Slovenian migration processes to Germany. The first courses of Slovenian language were organized in 1926 by the German priest Božidar Tensundern for the children of mineworkers who came to work in north Germany from the end of the nineteenth century. A few years later, with the support of the government of the Kingdom of Yugoslavia, eight Slo­venian courses were organized in seven German cities, too. These courses were in­terrupted by World War II and revived after the signing of the bilateral agreement between Germany and Yugoslavia in 1968. The agreement influenced a renewed emigration from Slovenia to Germany, the founding of Slovenian cultural associa­tions, and the organization of Slovenian schools in 1970 and afterward. However, official support from the country of origin is not enough if no individuals are willing to dedicate their private lives to preserving their mother tongue, as the life stories of Jana and Franc Kolman show. They migrated in 1970 and 1971 and established the Slovenian sport-cultural association Drava Augsburg in 1979 to start mother tongue lessons of Slovenian language and culture in Augsburg. Mother tongue lessons of Slovenian language and culture among Slovenian emigrants are still supported to­day. In 2019/20, the Republic of Slovenia financed thirty-six teachers, six of them in Germany, who taught Slovenian language and culture to Slovenian emigrants and their descendants in nineteen European countries.