-*   254   k-
Dobil je kolač.
Spisal Ivo Blažič
frvi jesenski dnevi so minevali. Po bogato obloženih   vinogradih je kar mrgolelo pridnih trgačev, ki so veselo prepevali popevčice o rujnem vincu. Bog oče je stvaril nebo in zemljo, ji trte podaril, da vince neso. Tako voljno, da, poskočno so udarjali ti glasovi ob strmo gričevje, odkoder so se odbijali ter odmevali po dolini.
nNe  hodi   nikamor  in   ne   puščaj   Marice same!    Če   slušaš,   dobiš kolač!..."
Tako je mati zabičala Lojzku pred odhodom.
Lojzek je nekoliko časa pomnil ostre materine besede, nato jih je pa pozabil.
Nedaleč na travniku so rumenele zrele hruške in tako prijazno gledale izpod listov.
Mislil je vzeti Marico s seboj. Ali pozneje se je premislil:
BSaj pridem kmalu nazaj!   —   Marica, bodi nekoliko  časa  sama;  tu sedi v naslanjaču, hrušk ti prinesem."
Posadil jo je v naslanjač,  ki je  bil   napravljen  iz lesa.    Dobro ji je pogrnil, da bi lahko tudi zaspala . . .
Marica se je nekoliko časa igrala,  podila  od  sebe  s   šibico  kure in mačico, ki se ji je prilizovala, nato pa zadremala.
Lojzek je hitel pod hruško.   Zlezel je nanjo ter jel trgati   sladki sad.
Tovariši so ga kmalu zapazili in prihiteli k njemu.
,,Daj tudi nam malo!" so vpili nanj in zrli na  drevo,   po   katerem je pkzal Lojzek z veje na vejo.
Stresel jim jih je, in jeli so se bosonogi   in gologlavi   paglavci  puliti zanje.
,,Lojzek, pojdi, gremo grozdje zobat! Ah, kako je sladko!"
Marice ni bilo čuti.
,,Najbrže spi ali se pa igra. Kar pojdem, saj se v kratkem vrnem."
Paglavci so lezli tja v bližnji vinograd  in  jeli   zobati sladko grozdje.
Solnce se je nagibalo.
BHa, kako je sladko!" so vzklikali drug za drugim.
Lojzek se je bližal domu. Marice ni bilo  več v naslanjaču.    Strah  in groza sta ga prevzela.
MKaj bo, če so jo vzeli cigani? Ali kje je?"
Toda Marice ni bilo ...
Hišna vrata so bila odprta na stežaj.
Potuhnjeno se splazi Lojzek v hišo . . .
-**   255   »¦-
Glej! Tam pri ognjišču je stala mati ter pripravljala večerjo. Ogenj je prasketal, in plamen se je dvigal okrog kotliča, ki je bil obešen nad njim.
nLojzek, glej, tu imam kolač! Pojdi, da ti ga dam," reče mati ter mu pomoli dobro pečen kolač, potrosen z rozinami.
Lojzek iztegne ročico. Mati ga prime zar.jo, potegne k sebi in položi na klop.
BTi paglavec, ti tnalopridni! Tako si mi varoval otroka! Bog ve, kaj bi se mu utegnito zgoditi, da ga nisetn odnesla iz   naslanjača v posteljo."
»Mama, nikoli več ne bom storil kaj takega. Odpustite, mama!"
Ali mama je že prijela za leskovko.
Lojzek je dobil kolač, kakršnega je zaslužil.