



>

Kerščanski

katoliški nauk.

IfcTs- TD-u-najn..

Na stroške c. k. založbe šolskih knjig.

1876 .

510839

Šolske bukve, v.ces. kr. zalogi šolskih bukev
na svetlo dane, ne smejo draže prodajati se, kot
je na pervem listu postavljeno.

/

V vod.

Kaj se imenuje katekizem?

Katekizem se imenuje podučenje v
kerščanskem katoliškem nauku; katekizem se
sploh tudi pravi bukvam (knjigi), ktere imajo
to poducenje v sebi.

V kolikih poglavjih se v tem katekizmu
kerščanski katoliški nauk razklada?

Kerščanski katoliški nauk se razklada v
tem katekizmu v petih poglavjih in v pristavku.

Ktera so ta petera poglavja?

Petera poglavja so:

1. Vdr a,

2. Upanje.

3. Ljubezen.

4. Sveti zakramenti.

5. Kerščanska pravica.

Od česa govori pristavek ?

Pristavek govori od štirih poslednjih reči

1 *

I. Poglavje.

Od vdre.

I. Razdelek.

Kaj je katoliška vera.

Kaj se pravi: kerščansko katoliško verovati ?

Kerščansko katoliško verovati se pravi
za res imeti vse, kar je Bog razodel in nam
sveta cdrkva verovati zapoveduje, bodi si v
svetem pismu zapisano ali ne.

Ali je k zveličanju zadosti, da katoliški
kristian le v sercu veruje, kar je Bog razodel?

K zveličanju ni zadosti. da katoliški
kristian le v sercu veruje, kar je Bog razodel,
temoč mora on tudi:

1. Svojo vdro z deli kazati.

2. Kar v sercu vdruje, Če je treba, z
ustmi očitno spoznati in pričati.

Zakaj se mora vdrovati, kar je Bog razodel?

Vdrovati se mora, kar je Bog razodel,
kdr je Bog večna resnica in neskončna mo¬
drost, ktera ne more ne goljfati ne goljfana biti.

Je li včra vsakemu človeku, kteri hoče
zveličan hiti, potrebna ?

Vdra je potrebna  vsakemu človeku,
kteri hoče zveličan biti; zakaj brez vdre ni
mogoče Bogu dopasti.

5

Kaj mora vsak človek, kedar pride k pa¬
meti, vedeti in včrovati, da bo zveličan?

Vsak človek, kedar pride k pameti, mora,
da bo zveličan, vedeti in včrovati:

1. Da je en Bog.

2. Da je Bog pravičen sodnik,
kteri dobro plačuje, in hudo kaznuje.

3. D a so tri božje osebe enega
bitja in ene nature: Oče, Sin in sveti
Duh.

4. Da je druga božja oseba, Bog
Sin, človek postal, da bi nas s svojo
smertjo na križu odrešil in večno
zveličal.

Ktere resnice še mora vsak katoliški kri-
stian verh teh vedeti in verovati ?

Verh teh poglavitnih resnic kerščanske
katoliške včre mora še vsak katoliški kristian
vedeti in verovati:

1.  Da j e človeška duša neumerjoča.

2. Da je milost božja k zveličanju
potrebna, in da brez milosti božje
človek nič za večno življenje za¬
služnega ne more storiti.

Kaj je vsakemu katoliškemu kristianu znati
zapovedano ?

Vsakemu katoliškemu kristianu je znati
zapovedano:

1. Apostolsko včro.

6

2. Gospodovo molitvo (Oče naš).

3. Deset božjih in pet cerkvenih zapovedi.

4. Sedem svetih zakramentov.

5. Kerščansko pravico.

Kde je to, kar mora katoliški kristian va¬
rovati, sosebno zapopadeno?

Kar mora katoliški kristian verovati, je
sosebno v apostolski veri zapopadeno.

Kako se glasi apostolska vera?

Apostolska vera se tako glasi:

Včrujem v Boga O č e t a, v s e m o g o fi¬
nega stvarnika nebfis in zemlje. In v
J e z u s a K r i s t u s a, S i n a n j e g o v e g a edi¬
nega, Gospoda našega. Kteri je spo¬
čet od svetega Duha, rojen iz Marie
Device. Terpel pod Ponči j em P i 1 atom,
križan bil, umeri in v grob položen.
Doli je šel pred pekel, tretji dan od
mertvih vstal. Gori je šel v nebesa,
sedi na desnici Boga Očeta vsemogoč¬
nega. Od ondod bo prišel sodit žive
in mertve. Vfirujem v svetega Duha,
sveto katoliško cčrkvo; občestvo
Svetnikov; odpuščanje grehov, vsta¬
jenje mesa; in večno življenje. Amen.

Koliko delov ali členov ima apostolska vera ?

Apostolska ve'ra ima dvanajst delov ali
členov.

II. Razdelek.

Od dvanajsterih Členov vere.

§. i. Od pervega člena vere.

Kako se glasi pervi člen včre?

Pervi člen vere se tako glasi:

Verujem v B o g a O č e t a, vsemogoč-
aiega stvarnika nebes in zemlje.

a. Od Boga.

Koliko je Bogov?

Le en sam Bog je.

Kaj je Bog?

Bog je sam od sebe naj bolj popolnoma
bitje.

Ktere lastnosti božje imamo sosebno vedeti?

Tote lastnosti božje imamo sosebno vedeti:

1. Bog je večen: je vselej bil, je in bo
vselej.

2. Bog je čist fzgoli) duh; bitje, ktero
ima naj bolj popolnoma um in naj boljšo
voljo, telesa pa ne.

3. Bog je vseveden; ve vse, sedanje,
preteklo in prihodno, vč tudi naše naj skriv-
nejše misli in želje; torej ne more goljfan biti.

4. Bog je neskončno moder;  stori
vse iz naj boljšega, konca, in izvoli naj pri-
pravniše pripomočke, svoj namčn doseči.

5. Bog je vsemogočen;  je stvaril nebo

8

in zemljo in vse. kar je; njemu ni nič nemo¬
goče storiti.

6. Bog je v sega pričujoč;  je povsod,
v nebesih in na zemlji.

7. Bog je neskončno svet;  hoče in
ljubi vse dobro in sovraži vse hudo.

8. Bog je neskončno resničen in
zvčst;  vse, kar reče, je res; in kar obljubi
ali žuga, vse spolni.

9. B o g j e ne sp r e m eni j iv; je včkomaj
ravno tisti.

10. Bog je neskončno dobrotljiv;
skerbi po očetno za vse svoje stvari, vse do¬
bro imamo od njega.

11. Bog je neskončno vsmiljen;
nam odpusti naše grehe, ako se resnično po¬
boljšamo.

12. Bog je neskončno pravičen;
poplača vse dobro in kaznuje vse hudo na
tenko, kakor si kdo zasluži.

Koliko je božjih oseb?

Tri božje osčbe so.

Kako se imenujejo tri božje osebe?

Perva božja oseba se imenuje Oče, druga
Sin, tretja sveti Duh.

Kako se imenujejo vse tri božje osebe skupaj?

Vse tri božje osebe skupaj se imenujejo
presveta Trojica.

9

S čim katoliški kristian spoznava ali terdi
presveto Trojico ?

Katoliški kristian spoznava presveto Tro¬
jico z znamenjem svetega križa, ker vsako teh
treh oseb imenuje, kedar križ dela,

Kaj spoznava katoliški kristian še z zname¬
njem svetega križa ?

Katoliški kristian spoznava z znamenjem
svetega križa tudi, da je Jezus Kristus na križu
umeri in nas s svojo smertjo odrešil.

Kako se križ dela?

Križ delamo z desnico, s ktero zaznam-
vamo čelo, usta in persa, rekoč: V imenu
Boga Očeta f, in Sina in svetega
Duha  *|\ Amen.

b. O d s t var j en j a.

Kdo je vse stvaril?

Bog jestvaril nebo in zemljo in vse, kar je.

Kaj pomeni beseda: stvarili?

Beseda: s t v a r i t i pomeni: iz nič kaj storiti.

Ktere so naj imenitniše stvari božje ?

Naj imenitniše stvari božje so angeli  in
Človek.

Kaj so angeli ?

Angeli so zgol duhovi, kteri imajo um
in voljo, telesa pa ne.

Zakaj je Bog angele stvaril?

10

Bog je angele stvaril, da bi njega častili,,
ljubili in molili, njemu služili in ljudi varovali.

Kabove je Bog angele stvaril?

Bog je angele v svoji milosti in z veli¬
kimi popolnostmi stvaril.

So li vsi angeli v milosti božji ostali ?

Veliko angelov je milost božjo po grehu
napuha zgubilo.

Kako je Bog napuhnjene angele kaznoval?

Bog je napuhnjene angele, ki se jim hudiči
pravi, včkomaj zavergel in v pekel pahnil.

Ktera je za angeli naj imenitniša stvar božja ?

Človek  je za angeli naj imenitniša stvar
božja. .

Iz česa je človek ?

Človek je iz telesa in neumerjoče duše,
ktera je po božjej podobi stvarjena.

Zakaj je Bog človeka stvaril ?

Bog je človeka stvaril, da bi ga spoznal,
častil, ljubil, molil, njemu služil, mu pokoren
in večno zveličan bil.

Je li človek Bogu pokoren ostal ?

Že pervi človek Adam je bil s svojo ženo
Evo Bogu nepokoren.

Kako je bil pervi človek Bogu nepokoren?

Pervi človek je jedel v raji ali paradiži
sad z drevesa, ki mu ga je bil Bog prepovedal,
in je s tem grešil.

11

Je li greh samo pervemu človeku škodoval?

Ta greh ni samo pervemu človeku škodo¬
val, temoe tudi nam, ki smo njegovega rodu;
časno in večno smert,, pa tudi še veliko dru¬
gega hudega nam je prinesel.

Je li bil tudi človek, kakor napuhnjeni
angeli, vekomaj od Boga zaveržen ?

Človek ni bil, kakor napuhnjeni angeli,
vekomaj od Boga zaveržen.

Kaj je Bog obljubil v odrešenje človeka
zavolj greha zaverženega?

V odrešenje človeka zavolj greha zaver¬
ženega je Bog obljubil poslati odrešenika,
ki se mu tudi Mesia pravi.

§. 2. Od drugega člena vere.

Kako se glasi drugi člen vere?

Drugi člen vere se tako glasi:

In v Jezusa Kristusa, Sina njego¬
vega edinega, Gospoda našega.

Kdo je Jezus Kristus?

Jezus Kristus je:

1. Edinorojeni Sin Boga Očeta.

'1.  Naš Gospod, postavodajavee in učitelj.

Kaj pomeni ime: Jezus?

Ime: Jezus je toliko kakor zveličar.

Zakaj se Jezusu zveličar pravil

Zveličar se mu pravi, ker namjeponjem

12

zveličanje došlo, ker nas je rešil od zadolženja
in kazni za greh, — od večne smerti.

Kako se Jezusu še pravil

Jezusu se tudi pravi Kristus,  kar je
toliko kakor pomaziljeni.

Zakaj se imenuje Jezus Kristus edinorojeni
Sin Božji?

Jezus Kristus se imenuje edinorojeni Sin
božji, ker je edini, kteri je od svojega nebe¬
škega Očeta rojen od vekomaj.

Kako je Jezus Kristus Bog in človek vkup?

Jezus Kristus je Bog in človek vkup, kčr
je Bog od vekomaj, in ker se je včlovečil
(človek postal) v času.

Zakaj se Jezus Kristus naš Gospod imenuje?

Naš Gospod se imenuje, ker je Bog in
naš odrešenik.

Zakaj se je Sin božji včlovečil ?

Sin božji se je včlovečil, da bi nas s svojo
smertjo na križu odrešil in večno zveličal.

§. 3. Od tretjega člena vere.

Kako se glasi tretji člen včre ?

Tretji člen včre se tako glasi:

Kteri je spočet od svetega Duha,
rojen iz Marie Device.

Ima li Jezus očeta?

13

Jezus ima kakor Bog nebeškega Očeta,
kakor človek pa nima nobenega očeta.

Ali ni bil Jožef oče Jezusa Kristusa?

Jožef je bil le rednik  Jezusa Kristusa.

Je li imel Jezus mater?

Jezus kakor Bog ni imel nobene matere;
kakor človek je imel Mario,  presveto Devico,
za svojo mater.

Zakaj se Maria mati božja imenuje?

Maria se imenuje mati božja,  kčr je ro¬
dila Jezusa Kristusa, kteri je Bog in človek vkup.

Od koga je Maria Jezusa spočela?

Maria je Jezusa od svetega Duha
spočela.

Kde je Maria Jezusa rodila?

Maria je Jezusa v Betlehemu  v enem
hlevu rodila.

§.  4 ' Od četertega člena vere.

Kako se glasi četerti člen vere?

Ceterti člen vdre se tako glasi:

Terpel pod Poncijem Pilatom,
križan bil, umeri in v grob položen.

Je li Jezus mogel terpeti?

Jezus je mogel kakor človek, ne pa ka¬
kor Bog terpeti.

Je li Jezus tudi resnične terpel?

Resnično je terpel, in scer na duši in
na telesu.

u

Kaj je Jezus na svoji duši terpel?

Jezus je na svoji duši veliko britkost in
žalost terpel.

Kaj je Jezus na svojem telesu terpel?

Jezus je na svojem telesu veliko rev in
težav, veliko tepenja in ran preterpel; gajžlan
(bičan, šiban) je bil in s ternjem kronan
(venčan).

Kaj je Jezus še več terpel?

Terpel je veliko zaničevanja, zasramovanja,
preklinjevanja, obrekovanja in drugih krivic.

Kde je bil Jezus Kristus križan in kde je
umeri ?

Jezus Kristus je bil križan na g r  ri Kalvarii
blizo mesta Jeruzalema, in je na križu umeri.

§. S. Od petega člena vere.

Kako se glasi peti člen vere?

Peti člen vere se tako glasi:

Doli je šel pred pekel, tre tj i dan
od m e r t v i h vstal.

Je li Jezus Kristus z dušo in s telesom pred
pekel šel?

Le duša Jezusa Kristusa je pred pekel šla.

Kaj pomeni beseda: pekel?

Beseda pekel  pomeni tiste skrite kraje,
v kterih so duše mertvih hranjene, ktere ne¬
beškega zveličanja niso dosegle.

15

Je li več takih skritih krajev, ki se jim
pekel pravi?

Več je takih skritih krajev, ki se jim
pekel  pravi; tako se imenuje:

1. In scer navadno kraj, kjer pogub¬
ljeni večno  ter  pij  o.

2. Kraj, kjer duše časne kazni  terpe
za grehe, za ktere se niso v življenju zadosti
spokorile; temu kraju se pravi vice.

3. Poslednič kraj, v kterem so bile hra¬
njene duše bogaboječih, kteri so umerli, in so
ondi v zveličanskem upanju svojega odrešenja
mirno in brez terpljenja čakali, dokler ni bilo
Jezusa k njim; temu kraju se pravi pred
pekel.

Kdaj je Jezus Kristus spet od mertvih vstal?

Jezus Kristus je tretji dan, in scer iz
lastne moči, neumerjoč in častitljiv, kakor pre-
magavec smerti in hudiča, od mertvih vstal.

Zakaj je Jezus Kristus od mertvih vstal?

Jezus Kristus je od mertvih vstal:

1. Da je sveto pismo in svoje lastno pre¬
rokovanje spolnil.

2. Da je svetu neoveržljivo dokazal, da
je njegov uk resničen, in da je bil res od
Boga poslan.

3. Da je naše upanje poterdil, in nam
prihodno vstajenje zagotovil.

16

»

§. 6. Od šestega člena vere.

Kako se glasi šesti člen včre?

Šesti Člen včre se tako glasi:

Gori je šel v nebesa, sedi  na  des¬
nici Boga Očeta vsemogočnega,

Kdaj je Jezus v nebesa šel?

Jezus  je  štirdeseti dan po svojem
vstajenju v nebesa šel.

Kaj se pravi: Jezus sedi na desnici Boga
Očeta vsemogočnega?

Jezus sedi na desnici Boga Očeta vsemo¬
gočnega, to se toliko pravi kakor: Jezus je v
vednem posestvu naj višje oblasti in naj viš¬
jega veličastva čez vse v nebesih in na zemlji.

§. 7. Od sedmega člena vere.

Kako se glasi sedmi člen vere?

Sedmi člen ve're se tako glasi:

Od ondod bo prišel sodit žive in
mertve.

Bo li Jezus spet prišel ?

Jezus bo sodni dan spet iz nebes prišel.

Zakaj bo Jezus sodni dan spet prišel?

Jezus bo sodni dan spet prišel, sodit
vse ljudi, žive in mertve.

Kako bo Jezus sodni dan ljudi sodil ?

Jezus bo sodil ljudi po tem, kar so do¬
brega ali hudega storili; pravične bo plačal

17

z večnim življenjem v nebesih, grešnike pa
bo večno v peklu kaznoval.

§. 8. Od osmega člena vere.

Kako se glasi osmi člen včre?

Osmi člen včre se tako glasi:

Včrujem v svetega Duha.

Ktera božja oseba je sveti Duh?

Sveti Duh je tretja božja oseba; on je
pravi Bog.

Kde nas sveti Duh posvečuje?

Sveti Duh nas posvečuje:

1. V svetem kerstu.

2. V zakramentu svete pokore.

3. Kolikorkrat drage svete zakramente
vredno prejmemo.

Kako nas sveti Duh posvečuje?

Sveti Duh nas posvečuje, kčr v nas vlije
posvečujočo milost in nas stori otroke božje,
ali pa posvečujočo milost v nas pomnoži.

Kaj še več sveti Duh s svojo milostjo v
nas stori?

Sveti Duh tudi razsvetljuje naš um; nas
uči in nagiba po volji božji ravnati; nam
podeljuje svoje darove.

Kteri so dari svetega Duha?

Dari svetega Duha so ti: 1. Dar mo¬
drosti. 2. Dar umnosti. 3. Dar svčta.

2

KerSoanski nauk.

18

4. Dar moči. 5. Dar učenosti. 6. Dar
pobožnosti. 7. Dar straha božjega,

§. 0. Od devetega člena vere.

Kako se glasi deveti člen vere?

Deveti člen vere se tako glasi:

Sveto katoliško eerkvo, občestvo
svetnikov.

a. Ocl svete e črk ve.

Kaj je sveta katoliška cerkva.

Sveta katoliška cčrkva je viden
zbor vseh pravovernih kristianov pod vidnim
poglavarjem Rimskim papežem, kteri verujejo
ene*nauke in prejemajo  ene zakramente.

Ima li sveta cerkva tudi nevidnega pogla¬
varja?

Cerkva ima tudi nevidnega poglavarja, in
ta je Jezus Kristus.

Je li več pravih cerkev ko ena?

Le ena prava cčrkva je, zvun k ter e ni
upati zveličanja.

Ktera so znamenja prave ečrkve?

Znamenja prave ečrkve so štiri; in ta so:
1. Da je edina; 2. sveta; 3. vesvoljna
ali katoliška; 4. apostolska.

Kako se prava cerkva še drugače imenuje?

Prava cerkva se imenuje tudi Rimska,
kčr je Rimska cerkva glava vseh drugih cerkev
in središče cerkvene edinosti.

19

b. Od občestva svetnikov.

Kako imajo pravoverni kristiani občestvo
ali zvezo med sebo?

Pravoverni kristiani imajo med sebo ob¬
čestvo ali zvezo kakor udje telesa.

V čem obstoji občestvo ali zveza svetnikov?
Občestvo ali zveza svetnikov obstoji v

tem, da se vsi udje cerkve duhovnih zakladov
(šacov) vdeležvajo.

Kteri so udje cerkve, ki imajo zvezo med sebo ?
Udje cerkve, kteri imajo zvezo med sebo, so :

1. Ver ni na zemlji.

2. Svetniki v nebesih.

3. Duše mertvih,  ki  so v vicah.
Kakošno zvezo imajo med sebo včrni na zemlji?
Verni na zemlji imajo zvezo med sebo,

da slehernega molitva in zasluženje dobrih
del tudi drugim pomaga.

§. 10. Od desetega člena vere.

Kako se glasi deseti člen vere?

Deseti člen včre se tako glasi:
Odpuščanje grehov.

Kaj nas uči ta člen vere ?

Ta člen včre nas uči, da je Jezus Kristus
svoji cerkvi oblast dal, grehe odpuščati.

Kdo ima v pravi cerkvi oblast grehe
odpuščati?

V pravi cerkvi imajo škofje in mešniki
oblast, orehe odpuščati.

9  *

20

v Kde se grehi odpuščajo?

Grehi se odpuščajo v zakramentu svetega
kersta in zakramentu svete pokore.

§■ 11. Od ednajstega člena vere.

Kako se glasi ednajsti člen vere?

Ednajsti člen ve're se tako glasi:

Vstajenje mesa,

Kaj se razume pod vstajenjem mesa?

Pod vstajenjem mesa se razume, da bo
Bog sodni den mertve k življenju obudil, in da
bodo ljudje vstali s svojim mesom, to je z
ravno tistimi telesi, bi so jih v življenji imeli.

12. Od dvanajstega člena vere.

Kako se glasi dvanajsti člen včre?

Dvanajsti člen včre se tako glasi:

Večno življenje.

Kaj verujemo in spoznamo z besedami dva¬
najstega člena včre?

Z besedami dvanajstega člena vdre spozna¬
mo in včrujemo večno, vedno zveličanje,
ktero bo želje svetnikov in izvoljenih popol¬
noma dopolnilo.

Kaj pa terdimo z besedo Amen?

Z besedo Amen terdimo, da nad nauki,
zapopadeninri v apostolski veri, ne dvomimo
(ne cviblamo), marveč da za res imamo vse,
kar je v nji zapopadenega.

II. P o g 1 a v j e.

Od upanja.

I . Razdelek.

Kaj je keršcansko upanje.

Kaj se pravi: keršcansko upati ?

Keršcansko upati se pravi: terdno  se
zanesti (nadjati), da nam bo Bog dal, kar
nam je obljubil.

Kaj  upamo od Boga?

Upamo od Boga večno  ž i v 1 j e n j e, to je
večno 'zveličanje in pripomočke,  tisto doseči*

Zakaj upamo?

Upamo, ker je Bog vsemogočen,  v
spolno vanju svojih obljub zvest,  neskončno
dobrotljiv in vsmiljen,  ki torej spolniti
more in hoče, kar je obljubil.

S čim se keršcansko upanje obuja?

Kerščansko upanje se obuja sosebno z
molitvo.

22

II. Razdelek,

Od molitve.

§.  /. Od molitve sploh.

Kaj je molitva ?

Molitva je povzdigovanje duha k Bogu.

Zakaj molimo?

Molimo zato, da Boga, naj višjega Gospo¬
da, po dolžnosti ca s ti m o, da se mu za prejčte
dobrote zahvalimo, in da ga prosimo  za
to. kar nam je v prihodno potreba.

Zakaj še molimo?

Molimo tudi za odpuščanje grehov, in da
v splošnih in posebnih, v lastnih in bližnjega
potrebah od Boga pomoči izprosimo.

Ali smo dolžni moliti?

Dolžni smo moliti, zakaj molitva je edna
izmed naj imenitniših dolžnosti naše vere.

Kde je zapopadeno vse, za kar moramo moliti ?

Vse, za kar moramo moliti, zapopadeno
je v Očenašu.  to je v Gospodovej molitvi.

§. 2. Od Gospodove molitve posebej.

Kdo nas je učil moliti?

Kristus, naš Gospod, nas je učil moliti,

Kako nas je Kristus učil moliti?

Kristus nas je učil moliti Očenaš, ki se
mu tudi Gospodova molitva pravi.

23

Kako se moli Oče naš?

Očenaš se tako moli:

Oče naš, kteri si v nebesih. Po¬
svečeno bodi tvoje ime. Pridi k
nam tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja
volja, kakor v nebesih, tako na
zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji
kruh. Odpusti nam naše dolge, kakor
tudi mi odpuščamo svojim dolžni¬
kom. In nas ne vpelji v skušnjavo.
Temoč reši nas hudega, Amen.

Iz česa obstoji Gospodova molitva?

Gospodova, molitva obstoji iz predgovora
in sedem prošenj.

a.  Od predgovora.

Kako se glasi predgovor?

Predgovor se tako glasi:

Oče naš, kteri si v nebesih.

Koga kličemo s temi besedami predgovora?

S temi besedami predgovora kličemo Boga,
kteri je naš oče.

Zakaj pravimo Bogu „oče“?

Bogu pravimo „oče“, ker je ljudi po
svoji podobi stvari!, in po očetovo za nje skerbi.

Zakaj pravimo Bogu „naš oče“?

Bogu pravimo naš oče, ker nas je vse po
svetem Duhu pri svetem kerstu storil svoje

24

otroke, svoje dediče (erbe), in so-dediče (rav-
noerbe) Jezusa Kristusa in brate med sebo.

Zakaj pravimo: kteri si v nebesih!

Pravimo: kteri si v nebesih,  kčrBog,
dasiravno je povsod pričujoč, vendar posebno
v nebesih prebiva, kjčr se svojim izvoljenim
od obličja do obličja kaže in uživati daje.

b. Od perv ih treh prošenj Grospodove
molitve.

Ktera je perva prošnja?

Perva prošnja je: Posvečeno bodi
tvoje ime.

Zakaj prosimo naj poprej, da bi božje ime
posvečeno bilo ?

Prosimo naj poprej, da bi božje ime po¬
svečeno bilo, ker smo dolžni vselej in pred
vsemi rečmi prositi za to, kar božjo čast tiče, in
potle še le, kar je nam ali bližnjemu potreba.

Kaj prosimo v pervi prošnji očenaša?

V pervi prošnji očenaša prosimo:

1. Da naj bo Bog pri vseh ljudeh na
zemlji spoznan, in njegovo presveto ime povsod
znano in češčeno.

2. Da naj se grešniki k Bogu spreober-
nejo, in se k pokori obude.

3. Da naj se njegovemu imenu nikoli nečast
ne dela, ne s krivovčrstom in nevero, ne z
bogokletstvom in nekerščanskim življenjem.

25

Ktera je druga prošnja,,?

Druga prošnja je: Pridi k nam tvoje
kralj estvo.

Kaj prosimo v drugi prošnji?

V drugi prošnji prosimo:

1. Da naj Bog svojo cerkvo in kraljestvo
svoje milosti razširja in uterjuje, kraljestvo
hudiča in greha pa razdene.

2. Da naj vero, upanje in ljubezen v nas
vlije in te čednosti v nas pomnoži.

3. Poslednič, da naj nam po tčm življenju
nebesa dodeli.

Ktera je tretja prošnja?

Tretja prošnja je: Zgodi se tvoja

vol ja kakor v nebesih, tako  na  z e ml  j i.

Kaj prosimo v tretji prošnji?

V tretji prošnji prosimo:

1. Da naj nam Bog da milost, njegovo
sveto voljo v vseh okolščinah na zemlji tako
na tenko in voljno dopolnovati, kakor jo an¬
geli in svetniki v nebesih dopolnujejo.

2. Da naj Bog od nas odverne vse, bar
je dopolnovanju njegove svete volje na poti.

e. Od poslednih štirih prošenj Go¬
spodove mol itve.

Ktera je četerta prošnja?

četerta prošnja je: Daj nam danes
naš vsakdan] i kruh.

26

Kaj prosimo v četerti prošnji?

V četerti prošnji prosimo :

1. Da naj nam Bog' da vsega, česar nam
je potreba, da ohranimo svoje telesno in dušno
življenje.

2. Da naj Bog dragoto in lakoto, pa tudi
greh, kteri večkrat take kazni prinaša, dobrot¬
ljivo od nas odverne.

Ktera je peta prošnja?

Peta prošnja je: Odpusti nam naše
dolge, kakor tudi mi odpuščamo
svojim dolžnikom.

Kaj prosimo v peti prošnji?

V peti prošnji prosimo, da naj nam Bog
naše grehe odpusti ravno tako, kakor mi iz
serca' odpuščamo tistim, ki so nas razžalili.

Ktera je šesta prošnja?

Šesta prošnja je: In ne vpelji  nas  v
s k u šnj  a v o.

Kaj prosimo v šesti prošnji?

V šesti prošnji prosimo, da naj nam Bog ob
času skušnjave svoje pomoči ne odtegne in ne
pripusti, da bi pod skušnjavo obnemagali.

Kdo nas sosebno skuša?

Skuša nas sosebno svet,  naše meso,
to je naše hudo nagnenje in poželenje, pa
hudič  ali hudobni duh.

Ali Bog tudi pobožne in pravične skuša?

27

Tudi pobožne in pravične Bog skuša,
kadar Bog njih čednost skuša:

1. z boleznijo; 2. s siromaštvom in dru¬
gimi nadlogami,

Ktera je sedma prošnja?

• Sedma prošnja je: Temoč reši nas
hudega.

Kaj prosimo v sedmi prošnji?

V sedmi prošnji prosimo:

1. Da naj nas Bog sosebno reši hudega
na duši, kar je greh, in nas obvaruje večnih
in časnih kazni za greh.

2. Da naj nas Bog reši tudi časnih
nadlog, če niso k našemu zveličanju.

3. Da naj nam Bog dodeli milost, vse
nadloge in težave, ki nam jih pošlje, poterp-
ljivo in stanovitno prenesti.

Kaj pomeni beseda, „Amen“?

Amen, hebrejska (židovska) beseda, po¬
meni : zgodi se! ali pa: zgodilo se bode.

§. 3. Od angelskega češčenja.

Ktero molitro katoliški kristiani veči del
očenašu dostavljajo?

Katoliški kristiani dostavljajo veči del
očenašu angelsko češčenje.

Kaj je angelsko češčenje?

Angelsko češčenje  je molitva, s ktero

28

sveto Devico Mario, mater božjo, pred vsemi
angeli in svetniki posebno častimo in na po¬
moč kličemo.

Kako se moli angelsko česčenje?

Angelsko češčenje se tako moli: češčena
si Maria,*'gnade *) polna, Gospod je
s tebo. Zegnana  (blagoslovljena) si med
ženami, in žegnan  (blagoslovljen) j e sad
tvojega telesa, Jezus. Sveta Maria,
mati božja! prosi za nas grešnike
zdaj in o naši smertni uri.  Amen.

Zakaj pravimo: Sveta Maria, mati božja?

Pravimo: Sveta Maria, mati božja; ker
je sveta Devica Maria rodila Jezusa Kristusa,
kteri je pravi Bog.

Kdaj katoliška cerkva mater božjo posebno
časti z angelskim češčenjem?

Katoliška cerkva časti mater božjo z
angelskim češčenjem posebno, kedar zjutraj,
opoldne in zvečer  k molitvi zvoni.

Česa se je pri tčm zvonjenju sosebno treba
spomniti?

Pri tčm zvonjenju se je sosebno včlove-
eenja Sina božjega hvaležno in pobožno treba
spomniti.

*) milosti.

III. Poglavje.

Od ljubezni.

I. Razdelek,

Kaj je kerščanska ljubezen.

Kaj se pravi: kerščansko ljubiti?

Kerščansko ljubiti se pravi: Boga, naj
vekšo dobroto, zavolj njega samega in bližnega
zavolj Boga ljubiti, zavolj Boga voljno storiti
vse, kar nam je zapovedal.

Zakaj moramo Boga še ljubiti?

Boga moramo ljubiti tudi za to, ker je
nam neskončno dobrotljiv.

Kako moramo Boga ljubiti?

Boga moramo ljubiti čez vse, iz celega
svojega Serca, iz vse svoje duše, iz vse svoje
pameti in iz vse svoje moči.

Kaj se pravi: Boga čez vse ljubiti?

Boga čez vse ljubiti se pravi: Boga bolj
ljubiti, kakor vse stvari, in ga raje imeti
(bolj čislati), kakor vse, kar nam more pri¬
jetno in dopadljivo biti.

Kdo Se razume z besedo: bližni ?

Z besedo: bližni  se razume vsak človek,
prijatel in sovražnik.

30

Kaj se pravi: bližnega ljubiti?

Bližnega ljubiti se pravi: bližnemu dobro
hoteti, storiti mu to, kar mu je prijetno in k
pridu; in opustiti vse, kar mu je neprijetno
in škodljivo.

Je li kerščanska ljubezen potrebna?

Kerščanska ljubezen je tako potrebna, da
človek, ki se svoje pameti zave, brez ljubezni
ne more večnega življenja doseči.

Kako se pokaže ljubezen do Boga in do
bližnega ?

Ljubezen do Boga in do bližnega se po¬
kaže, če spolnujemo deset zapoved božjih.

II. Razdelek.

Od deset božjih zapoved sploh.

Ktere so desetere zapovedi božje?

Po poglavitnem zapopadku so desetčre
zapovedi božje te le:

1. Vervaj v enega samega Boga,

2. Ne imenuj po nepridnem božjega imena.

3. Posvečuj praznik.

4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo
živel, in da ti bo dobro na zemlji.

5. Ne ubijaj.

6. Ne prešestvaj.

7. Ne kradi.

n

8. Ne pričaj pro krivem zoper svojega
bližnega.

9. Ne želi svojega, bližnega žene.

10. Ne želi svojega bližnega blaga.

Komu je Bog dal deset božjih zapoved?

Bog je dal deset božjih zapoved Mo j¬
zesu  na gori Sinaj za izraelsko ljudstvo, ko
je bilo po izhodu iz Egipta v puščavi.

Je li mogoče, deset božjih zapoved spolnovati ?

Deset božjih zapoved spolnovati je mogoče,
ker Bog vsakemu k te'mu potrebno milost daje.

Kaj zapopadajo v sebi desčtere zapovedi
božje?

Perve tri zapovedi božje zapopadajo dolž¬
nosti do Boga, drugih sedem pa dolžnosti do
bližnega?

Kde se najde zapopadek deset zapoved
božjih ob kratkem?

Zapopadek deset zapoved božjih se najde
ob kratkem v dveh zapovedih ljubezni.

Ktera je perva zapoved ljubezni?

Perva zapoved ljubezni je: Ljubi Gospoda,
svojega Boga, iz celega svojega serca, iz vse
svoje d uše, iz vse svoje pameti in iz vse svoje moči.

Ktera je druga zapoved ljubezni ?

Druga zapoved ljubezni je: Ljubi svojega
bližnega, kakor sam sebe;

32

Kako razlaga Kristus zapoved ljubezni do
bližnega ?

Kristus razlaga zapoved ljubezni do bliž¬
nega s temi besedami: Vse, kar koli hočete,
da bi vam ljudje storili, tudi vi
njim storite.  V tdm je postava in preroki.

Kaj se mora pri vsakej zapovedi pomniti?

Pomniti se mora, da je v vsaki zapovedi
nekaj zapovedanega, nekaj pa prepovedanega.

III. Razdelek.

Od deset božjih zapovedi posebej.

#. /. Od pervih treh zapovedi, ktere zapovedajo
dolžnosti do Boga.

Kaj je v pervej zapovedi zapovedanega?

V pervej zapovedi je zapovedano, v
enega Boga verovati, moliti  ga, v njega
upati,  njega ljubiti.

Kaj je v pervej zapovedi prepovedanega?

V pervej zapovedi je prepovedano:
Nevera, malikovanje, krivove'rstvo,
vedeževanje, prazna vdra, vrdže
(eopernija); prepovedano je tudi: sovražiti
Boga, obupati, ne zaupati,  ali pa pre-
derzno zaupati v božjo milost.

Ali ni zoper pervo zapoved, angele in
svetnike častiti in na pomoč klicati?

33

Ni zoper pervo zapoved, marveč dobro
in koristno  je, angele in svetnike častiti in
na pomoč klicati.

Zakaj kličejo katoliški kristiani angele na
pomoč?

Katoliški kristiani kličejo angele na po¬
moč, kčr so ljudem za varbe dani; ker ljudi
ljubijo, za njih zveličanje skerbč, in za nje
prosijo; kčr vedno Boga gledajo in mu tudi
molitvo ljudi darujejo.

Zakaj kličejo katoliški kristiani tudi svet¬
nike na pomoč?

Katoliški kristiani kličejo tudi svetnike
na pomoč, ne kakor da bi iz lastne moči
pomagati mogli, ampak zato, ker so prijatli
božji, in tudi za ljudi pri Bogu prosijo.

Ali je zoper pervo zapoved, podobe imeti
in častiti?

Podobe imeti in častiti ni zoper pervo
zapoved božjo; zakaj ta le prepoveduje po¬
dobe delati za to, da bi jih molili.

Zakaj katoliški kristiani podobe častč?

Katoliški kristiani častč podobe, ker nam
kaj častitljivega, postavimo: božjo osčbo, ali
mater božjo, ali angela ali kakega svetnika
pred oči stavijo. Oeščenje ni namenjeno po¬
dobi, ampak tčmu, kogar podoba pomeni.

Kaj je v drugej zapovedi prepovedanega?

3

KerSčanski nauk.

34

V drugej zapovedi je prepovedano, b o ž-
jemu imenu nečast delati.

Kako se božjemu imenu nečast dela?

Božjemu imenu se nečast dela:

1. Z vsakim grehom.

2. Posebno z bogokletstvom (preklinjeva-
njem): kedar se od prave vere in od svetnikov
zaničljivo govori.

3. Kedar kdo brez potrebe ali celo po
krivem priseže.

4. Kedar se Bogu storjena obljuba prelomi.

5. Kedar se božje ime brez potrebe in
brez časti izreče.

G. Kedar kdo božjo besedo ali pači, ali
pa napačno (na zlo) obrača.

Kaj je v drugej zapovedi zapovedanega ?

V  drugej zapovedi je zapovedano b o ž j e
ime posvečevati  in s častjo izreko vati.

Kako se božje ime posvečuje?

Božje ime se posvečuje!

1. Ako Boga naravnost pred vsem svetom
spoznamo.

2. Ako Boga v dušnih in telesnih potre¬
bah na pomoč kličemo.

3. Ako s pravično prisego Boga na pričo
pokličemo, da bi kako reč verjetno storili.

4. Ako Bogu storjene obljube zvesto spol¬
nimo.

35

5. Ako božjo besedo pridno in s pobož¬
nostjo poslušamo.

6. Ako vse, kar počnemo, k časti in
slavi božjega imena storimo in Bogu darujemo
(izročamo).

Kaj je v tretjej zapovedi zapovedanega?

V tretjej zapovedi je zapovedano, v
nedeljo, ktera je že od apostolskih Časov k
spominu Kristusovega vstajenja v naš praznik
odločena, od dela prenehati  in poči¬
vati in pobožna dela  opravljati.

Kaj je v tretjej zapovedi prepovedanega?

V tretjej zapovedi je prepovedano:

1. Vse hlapčevsko  del  o brez potrebe
in brez pravega dovoljenja.

2. Vsa druga o pravila,  ktera temu
dnevu ali nečast delajo, ali pa njegovo po¬
svečevanje odvračajo ali zaderžujejo.

§, 2. Od sedem poslednih zapovedi, ktere imajo
v sebi dolžnosti do bliznega.

Kaj je v četertej zapovedi zapovedanega?

V četertej zapovedi je posebno zapove¬
dano, da naj otroci svoje stariše ljubijo,
spoštujejo in jim strežejo;  da naj jim
bodo v vsem, kar ni zoper božjo zapoved,
pokorni, naj jim v dušnih in telesnih po¬
trebah pomagajo in za nje molijo.

36

Kaj je v četertej zapovedi prepovedanega?

V četertej zapovedi je prepovedano,
svojim starišem nepokornim  biti, jih
sovražiti, zaničevati, zasramovati,
zmčrjati  ali preklinjati, jih v potrebah
zapustiti ali jim škodovati.

Kaj je obljubljeno otrokom, kteri (koji) ;
to zapoved spolnijo?

Otrokom, koji to zapoved spolnijo, je/
dolgo življenje in sreča  obljubljena.

Česa se je bati otrokom, kteri te zapo¬
vedi ne spolnijo?

Otrokom, kteri te zapovedi ne spolnijo,
bati se je prav hudih časnih in večnih kazni.

Ali četerta zapoved samo otroke in sta-
riše zadeva?

Oeterta zapoved ne zadeva samo otrok
in pa starišev, temoč tudi vse podložne  in
vse njihove duhovske in deželske
gosposke  (oblasti), kakor tudi učitelje
in vse tiste ljudi, ki so zavolj svoje sta¬
rosti in veljave časti  vredni.

Ktere dolžnosti imajo podložni?

Podložni so dolžni proti svojim vikšim
in predpostavljenim, naj si bodo dobri ali
hudi, tako zaderžati se, kakor otroci proti
svojim starišem. Veči del vse, kar je otrokom
do njih starišev zapovedano in prepovedano,

37

je tudi podložnim do njih vikših zapovedano
in prepovedano.

Kaj je v petej zapovedi prepovedanega!

V petej zapovedi je prepovedano, um o*
riti ali pa poškodovati  koga drugega
ali pa samega sebe.

Kaj še več jev petej zapovedi prepovedanega?

V petej zapovedi je tudi prepovedano:
jeza, s o vraž tv o, pohujšanje  in vsako
r a zžalj enj e bližnega.

Kaj je v petej zapovedi zapovedanega?

V petej zapovedi je zapovedano:

1. Mir in edinost  (zlogo) imeti z vsa¬
kim, tudi s tistimi, ki so nas razžalili.

2. Vsakemu dobre zglede  davati.

3. Bližnemu dušne in telesne dobrote
skazovati. I

Kaj je v šestej zapovedi prepovedanega?

V šestej zapovedi je prepovedano vse n e-
č isto d jan je, nečisto obnašanje in
nečiste besede, ra dovolj no dopd-
danje in privoljenje pri nečistih
mislih in željah;  in vse, kar v neči¬
stost napeljuje.

Kaj pa napeljuje v nečistost?

V nečistost napeljuje: Nečimerna in
nesramna noša  (obleka), lenoba, ne¬
zmernost v jedi in pijači, prepri-
jazno pečanje  (pajdaštvo) z osebami

38

drugega spola, nespodobni pogledi
in branje nečistih knjig ali pisov.

Kaj je v šestej zapovedi zapovedanega?

V šestej zapovedi je zapovedano,  n a
duši in na telesu Čisto zaderžati se,
in sicer celo  v mislih, besedah in v
obnašanju; tudi je zapovedano,  vseh
grešnih priložnosti skerbno ogi¬
bati se.

Kaj je v sedmej zapovedi prepovedanega?

V sedmej zapovedi je prepovedano  : Tat¬
vina, goljfija pri meri in vagi (teht¬
nici) , p r i d e r ž an j e tu j e g a (ljudskega)
blaga in zasluženega plačila, oderti-
ja pri posojevanju in vse poškodo¬
vanje bližnega na njegovem premo¬
ženju in na njegovih pravicah.

Kaj je v sedmej zapovedi zapovedanega?

V sedmej zapovedi je zapovedano, vsake¬
mu  svoje pustiti, dati in opraviti,
ukradeno blago p o ver niti in stor¬
jeno škodo popraviti.

Kaj je v osmej zapovedi prepovedanega?

V osmej zapovedi je prepovedano:  kriva
pričba, kriva tožba, vse laži, tudi  laži
iz šale (norčije)  in  v sili, obrekovanje;
opravljanje, krivo na t ol co vanj e(sum),
prederzna sodba, podpihovanje.

Kaj je v osmej zapovedi zapovedanega

39

V osmej zapovedi je zapovedano: r e s n i e a
(istina), odkritoserčnost v govoru in
v djanju, poganjanje za dobro ime
bližnega, preklic obrekovanja in
opravljanj a

Kaj prepovedujete posledne dve zapovedi!

Posledne dve zapovedi prepovedujete  vse
poželenje tega, kar je drugih.

Kaj je v poslednih dveh zapovedih zapo¬
vedanega ?

V poslednih dveh zapovedih je zapovedano':
čistost serca, krotenje hudega pože¬
lenja, in posebno  ne imeti nobenih želj
do tega, kar ni naše.

Zakaj je Bog tudi naše poželenje in hotenje
postavi podvergel?

Bog je tudi naše poželenje in hotenje
postavi podvergel, da bi nam pokazal:

1. Da je Gospod naših sere.

2. Da mu ni nič skritega od vsega tega,
kar se v'našem sercu godi.

3. Da je njegova postava veliko boljša,
kakor vse človeške postave, ktere nam le vu-
nanja dela zapovedati morejo, ne pa tudi
naših notranjih misli.

Da, ako hočemo greh zatreti, nam je treba
zadušiti ga preč pri njegovem viru (izviru),
ki je hudo poželenje.

40

Kaj se učimo iz poslednih dveh zapovedi?

Iz poslednih dveh zapovedi se učimo, da
kristjanu ni zadosti zapovedane dolžnosti le
zvunanje spolnovati, ampak da mora tudi
znotraj voljo imeti, to je, iz celega serca
pripravljen biti, vse storiti, kar je zapovedano,
ia vse opustiti, kar je prepovedano.

Kaj je Bog obljubil tistim, kteri (koji)
njegove zapovedi spolnujejo?

Bog je tistim, koji njegove zapovedi spol¬
nujejo, večno življenje in tudi na tem svetu
mnogo srečo in žegen (blagoslov) obljubil.

IV. Razdelek.

Od cerkvenih zapovedi sploh.

Ali  smo dolžni, cerkvene zapovedi spolnovati?

Dolžni smo, cerkvene zapovedi spolnovati:

1. Kčr nam četerta božja zapoved dolž¬
nost nalaga, duhovsko in deželsko vlado (go¬
sposko) ubogati.

2. Kčrje Kristus, naš božji postavodajavec, j
v evangelju naravnost zapovedal, cerkvo slušati.

Ktere so cerkvene zapovedi, ki nam jih
je posebno treba vedeti in spolnovati?

Cerkvene zapovedi, ki nam jih je posebno
treba vedeti in spolnovati, so petere:

1. Posvečuj zapovedane praznike.

2. Bodi ob nedeljah in zapove¬
danih praznikih s spodobno po¬
božnostjo pri svetej  mesi.

41

3. Posti se zapovedane postne
dni, namreč štir desetdenski post,
kvaterne in druge zapovedane
postne dni; zderžuj se tudi ob pet¬
kih in sobotah mesnih jedi.

4. Spovej se svojih grehov po¬
stavljenemu spovedniku k manjše¬
mu (vsaj) enkrat v letu, in o veliko¬
nočnem (v u z e m s k e m) času prejmi
sveto resno telo.

5. Ne obhajaj zenitbe (svatov-
š č i n e) o prepovedanih časih.

V. Razdelek.

Od cerkvenih zapovedi posebej.

1. Od pervih dveh cerkvenih zapovedi.

Kako se glasi perva cerkvena zapoved?

Perva cerkvena zapoved se tako glasi:
Posvečuj zapovedane praznike
(svetke).

Kaj zapoveduje cerkva v pervej zapovedi?

Cerkva zapoveduje v pervej zapovedi,
praznike ravno tako praznovati ali posvečevati,
kakor nedelje, torej tudi o praznikih (svetkih)
počivati, ne delati, marveč  pobožna
dela opravljati.

Kaj prepoveduje cerkva v pervej zapovedi?

Cerkva prepoveduje v pervej zapovedi vse
tisto, kar je v nedeljo prepovedano, namreč:

42

1. Vsa hlapčevska dela brez potrebe
in pravega dovoljenja, in ta dela so, kakor
v nedeljo, celi den prepovedana.

2. Taka opravila in veselice,  ktere
temu dnevu ali nečast delajo, ali njegovo po¬
svečevanje zaverajo.

Kako se glasi druga cerkvena zapoved?

Druga cerkvena zapoved se tako glasi:
Bodi ob nedeljah in zapove¬
danih praznikih s spodobno po¬
božnostjo pri s ve tej mesi.

Kaj je v drugi cerkveni zapovedi zapo¬
vedanega ?

V drugi cerkveni zapovedi je zapovedano,
ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri eelej
svetej mesi s pobožnostjo biti.

Kaj moramo storiti, da nedelje in praz¬
nike po namenu cerkve posvečujemo?

Da nedelje in praznike po namenu cerkve
posvečujemo, moramo ne le pri svetej mesi
biti, ampak tudi pridigo  pazno (zamerklivo)
poslušati, zakrament svete pokore in pre¬
svetega resnega telesa prejemati, duhovne
knjige brati, pri popoldenskej službi biti in
druga dobra dela opravljati.

Kaj je v drugi cerkveni zapovedi prepo¬
vedanega?

V drugi cerkveni zapovedi je sosebno pre-

4?

povedana lenoba v službi božji ob ne¬
deljah in praznikih, kakor je na primer:

1. če kdo ni pri eelej svetej mesi, ali ne s
pobožnostjo, ali pa če je pri pridigi malo kdaj.

2. Če se čas zapovedane službe božje po¬
trati z jedjo, pijačo, igro in drugim razvese¬
ljevanjem, ktero od božje službe odvrača.

1. Od svete  m e še.
a. Kaj je sveta meša in kaj se pri njej godi.

Kaj je sveta meša?

Sveta meša je nekervava daritva novega
zakona (zaveta), vedni spomin kervave da¬
ritve, ktero je Jezus Kristus na križu opravil.

Kdo je sveto meso postavil ?

Jezus Kristus je pri zadnjej večerji sveto
meso postavil.

Kako je Jesus Kristus sveto meso postavil!

1. Jezus Kristus je vzel kruh in kelih
(čašo) z vinom. 2. Je oboje požegnal (bla¬
goslovil) in rekel nad kruhom: To (ovo) je
moje telo;  in nad kelihom: To (ovo) je
kelih moje  k er  vi. 3. Je dal oboje priču¬
jočim apostolom zaužiti. 4. Je zapovedal: To
storite k mojemu spomčnu.

Kdo opravlja daritvo svete meše?

Pri svetej mesi se nevidno Jezus
Kristus  sam daruje za nas svojemu nebe-

44

škemu očetu; vidno pa mešnik to d a-
ritvo  opravlja.

Zakaj opravlja mešnik daritvo svete meše?

Mešnik opravlja daritvo svete meše:

1. Da spoznamo naj vekše gospodstvo
božje, naj večo oblast, ktero ima Bog čez
vse stvari.

2. Da zahvalimo Boga za vse njegove
dobrote.

3. Da bi zadobili od Boga odpuščenje
grehov.

4. Da bi izprosili od Boga vse tiste mi¬
losti, kterih potrebujemo.

Komu se daritva svete meše daruje?

Daritva svete meše se daruje in se sme
darovati le samemu Bogu.

Za koga daruje mešnik daritvo svete meše?

Mešnik daruje daritvo svete meše za
žive in mertve.

b. Kako se mora pri svetej mesi biti.

Kako moramo biti pri svetej meši?

Pri celej svetej meši moramo biti, nobe¬
nega njenih imenitniših delov ne smemo po
nemarnem zamuditi; ni pa zadosti, da smole
pričujoči, kedar se bere, ampak moramo tudi
1. pazljivo, 2. spodobno,  in 3. p ob  o žno
pri njej biti.

Kteri so naj imenitniši deli svete meše?

45

Naj imenitniši deli svete meše so e v a li¬
ge Ij, darovanje, povzdigovanje, ob¬
hajilo.

Kaj se mora pri evangelju storiti?

Pri evangelju se moramo spomniti, da je
dolžnost, evangelske nauke poznati, jih pred
vsem svetom terditi, za nje ponašati se in po
njih živeti.

Kaj se mora pri darovanju storiti?

Pri darovanju moramo svojo misel z
mešnikovo mislijo skleniti in se Bogu darovati.

Kaj se mora pri povzdigovanju storiti?

Pri povzdigovanju moramo Jezusa Kristusa
p^d podobama kruha in vina moliti in spo¬
znati, na persi terkaje se, da so naši grehi
Jezusove smerti krivi. Moramo svoje grehe
obžalovati in vdro, upanje in ljubezen obuditi.

Kaj se mora pri obhajilu storiti?

Pri mešnikovem obhajilu, ako k obhajilu
ne gremo, moramo to v duhu storiti, to
je, moramo želje imeti, telo Jezusa Kristusa-
vredno prejeti.

2. Od pridig.

Kaj še gre k službi božji?

Pridiga, poslušanje božje besede, gre tudi
k službi božji.

Zakaj moramo pridige poslušati?

Pridige moramo poslušati:

4 «

1. Ker 3e v pridigah božja beseda ozna-
nuje in razlaga.

2. Ker prav malo kristianov resnice svete
včre razločno in do čistega ve; ke'r jih veliko
v mladosti ne posluša zadosti dolgo in zadosti
pazno lcerščanskega nauka, v kterem se verske
in djanske resnice do čistega razkladajo.

Kaj mora storiti, kdor hoče iz pridig
dušen prid ali dobiček imeti?

Kdor hoče iz pridig dušen prid imetb
mora: 1. brez razmišljenosti, z veliko paz¬
ljivostjo (zamerkljivostjo) poslušati. 2. Kar je
rečenega, mora na se obračati, ne na druge.

3. Poslednič mora resno voljo imeti in si
prizadevati, da nauke pridigarjeve spolnuje.

§. 2. Od poslednih treh cerkvenih zapovedi.

Kako se glasi tretja cerkvena zapoved?

Tretja cerkvena zapoved se tako glasi:
Posti se zapovedane postne dnii
namreč štir desetdenski post, kva-
terne in druge zapovedane postne
dni; z d e r ž u j se tudi o petkih  in
sobotah mesnih jedi.

Kaj zapoveduje tretja cerkvena zapoved?

Tretja cerkvena zapoved zapoveduje,
zderžati se o petkih in sobotah mesnih jedi,
druge (ostale) zapovedane postne dni pa tudi
vseh mlečnih in jajčnih jedi, ako jih ne pri-

47

pušča uživati sploh veljavna navada, kakoršna
je pri nas in po nemških deželah.

Kaj se mora še storiti, da se tretja cer¬
kvena zapoved popolnoma dopolnil

Da se tretja cerkvena zapoved popolnoma
dopolni, mora si Človek o zapovedanih postnih
dneh tudi kaj pritergati, kar se zgodi, če se
taki den le enkrat do sitega naje.

Kako se glasi četerta cerkvena zapoved ?
Četerta cerkvena zapoved se tako glasi:
Spovej se svojih grehov postavlje¬
nemu spovedniku k manjšemu (vsaj,
bare m) enkrat v letu, in o veliko¬
nočnem času prčjmi sveto resno
telo.

Kaj zapoveduje četerta cerkvena zapovedi
Četerta cerkvena zapoved zapoveduje
spoved vsako leto naj manj enkrat, in tudi
sveto obhajilo o velikonočnem (vuzemskem)
času.

Kako se glasi peta cerkvena zapovedi
Peta cerkvena zapoved se tako glasi: N e
obhajaj ženitbe o prepovedanih  Časih.
Kaj prepoveduje peta cerkvena zapovedi
Peta cerkvena zapoved prepoveduje, od
perve adventne nedelje do praznika (svetka)
svetih treh kraljev ali Kristusovega razglašenja
in od pepelnične srede do perve nedelje po
veliki noči (do bele nedelje) ženitbo obhajati.

IV. Poglavje.

Od svetih zakramentov.

I. Razdelek.

Od svetih zakramentov sploh.

Kaj je zakrament?

Zakrament je vidno znamenje
nevidne milosti, po Kristusu Gospo¬
du k našemu posvečenju postavljeno.

Kako nas sveti zakramenti posvečujejo ?

Sveti zakramenti nas posvečujejo, ker nam
eni z novega ali navadno posvečujočo milost
in opravičenje dodelč, eni pa to milost v nas
pomnožijo.

Po kterih zakramentih se nam navadno
posvečujoča milost in opravičenje podeljuje?

Posvečujoča milost in opravičenje se nam .
navadno podeljuje po zkramentih k er s ta in.
pokore.

Od koga imajo zakramenti svojo moč?

Zakramenti imajo svojo moč od svojega
začetnika Jezusa Kristusa.

49

Koliko je zakramentov in kteri so?

Sedem zakramentov je, in so le ti (ovi):

1. S v e t i k e r s t.

2. Sveta birma.

3. Sveto resno telo.

4. Sveta pokora.

5. Sveto posledno olje.

6. Sveto mešnikovo posveče¬
vanj e.

7. Sveti zakon.

II. Razdelek.

Od svetih zakramentov posebej.

§. 1. Od zakramenta sv. ker sta.

Kaj je sveti kerst?

Sveti kerst je pervi in naj potrebniši
zakrament, v kterem je človek z
vodo in božjo besedo od izvirnega
(poerbanega)  greha in od vseh drugih
storjenih grehov, če jih je kaj pred ker-
stom storil,  očiščen in v Kristusu kakor
nova stvar prerojen in posvečen.

Zakaj se veli svetemu kerstu pervi za¬
krament ?

Svetemu kerstu se veli pervi zakrament,
ker mora človek propred kerščen biti, predno
more kak drug zakrament prejeti.

KerSeanski nauk. 4-

50

Zakaj se sveti kerst imenuje naj potreb-,
niši zakrament 2

Sveti kerst se imenuje naj potrebniši za¬
krament, kčr ne more nihče tudi noben otrok
ne brez kersta zveličan biti.

Kaj deli zakrament svetega kersta 1

Zakrament svetega kersta deli:

1. Odpuščenje izvirnega greha in drugih
pred kerstom storjenih grehov, tudi vseh
večnih in časnih kazni.

2. Pri njem zadobi naša duša. milost
božjo, po kterej smo opravičeni, otroci božji
in dediči (erbi) večnega zveličanja.

3. Tisti, kteri sveti kerst prejmejo, gredo
v cerkvo Ijožjo in postanejo njeni udi.

4. Duši se vtisne neizbrisljivo znamenje,
torej se tudi sveti kerst ne more več ko enkrat
(enpot) veljavno in brez smertnega greha
prejeti.

Kdo sme kerstiti ?

V sili smč vsak kerstiti;  zvun sile
pa imajo le škofi in fajmoštri  pravico
kerstiti; z njih pripuščenjem pa smejo tudi
drugi mešniki  in diakoni kerstiti.

Kaj mora storiti, kdor keršeuje ?

Kdor kerščuje, mora:

1. Misel imeti, tako kerstiti, kakor je
Jezus Kristus zapovedal.

5i

2. Mora človeka, kterega kerščuje, s pravo
(naturno) vodo obliti.

3. Mora med oblivanjem te (ove) besede

izreči: Jaz te kerstim v imenu

Očeta in Sina in svetega Duha.

čemu so kerstni botri?

Botri in botre (goteji in gotice, kumi in
kume) so dolžni tiste, ktere so pri svetem
kerstu deržali, ako jim stariši umerjejo, ali
pa svojo dolžnost zanemarijo, v kerščanskej
včri dobro podučiti.

§. 2. Od zakramenta svete birme.

Kaj je sveta birma?

Sveta birma je zakrament, v kte-
remje kerščen človek s sveto kr iz mo
in božjo besedo od svetega Duha v
milosti poterjen, da svojo včro sta¬
novitno spoznd in po njej živi.

Kaj dela sveta birma?

Sveta birma množi posvečujočo milost
božjo in deli posebno milost, da kerščen človek
svojo včro stanovitno spoznd in terdi, in po njej
živi. Vtisne tudi duši neizbrisljivo znamenje; za¬
torej človek ne smč več ko enkrat birman biti.

Kakošen mora biti, kdor sveto birmo
vredno prejeti hoče?

4 *

52

Da kdo sveto birmo vredno prčjme, mora
biti v milosti božji; odraseni pa morajo še
verh tega v veri in posebno v tem, bar ta
zakrament zadene, dobro podučeni biti, morajo
se tudi z molitvijo in z drugimi dobrimi deli
k temu pripravljati.

Ali se tudi k birmi botri jemljejo ?

Tudi k birmi se botri jemljejo.

#. S. Od zakramenta presvetega resnega telesa.

Kaj je zakrament svetega resnega telesa 1

Zakrament svetega resnega te¬
lesa je naj svetejši zakrament; je
pravo telo in prava kerv našega Go¬
spoda Jezusa Kristusa pod podobo
kruha in vina.

Kako je pričujoče telo in kerv Jezusa
Kristusa v presvetem resnem telesu?

1. Pod podobo kruha  je živo telo Je¬
zusa Kristusa pričujoče, torej je tudi njegova
kerv in njegova duša pričujoča. 2. Pod po¬
dobo vina  ni le kerv, nego (temoČj tudi
telo Jezusa Kristusa; pod vsako podobo, tudi
v naj manjšej drobtinici ali kapljici je celi
Kristus pričujoč kakor Bog in človek.

Kaj sledi iz tega ?

Iz tega sledi:

53

1. Da moramo Jezusa Kristusa v presve¬
tem resnem telesu moliti.

2. Da tisti, koji (kteri) zakrament oltarja
tudi le pod eno podobo, ali tudi le jeden
košček svete hostije zavžije, celega Kristusa
prčjme, to je, ne le njegovo telo, nego tudi
njegovo kerv.

3. Da Jezus Kristus dotle, dokler podobe
niso povžite, pod njimi zmirom pričujoč
ostane.

Kdaj in zakaj je Jezus Kristus sveto resno
telo postavil ?

Jezus Kristus je sveto resno telo pri zad-
njej večerji postavil, ko je s svojimi učenci ve¬
likonočno jagnje jedel:

1. V spomin svojega terpljenja in svoje
smerti.

2. Da daje dušam včrnih kristianov hrano
za večno življenje.

Ali smo dolžni zakrament svetega resnega
telesa prejemati ?

Dolžni smo zakrament svetega resnega
telesa prejemati, ker ga je Jezus Kristus pre¬
jemati terdo zapovedal in ga zato postavil, da
nam v njem hrano za večno življenje daje.

Kdaj smo dolžni, sveto resno telo prejeti ?

te

Po četertej cerkvene; zapovedi smo dolžni
pod smertnim grehom vsaj enkrat v letu in
scer o velikonočnem času sveto resno telo
prejeti.

Je li treba tudi ob drugih časih ta sveti
zakrament prejeti?

Treba je prejeti ta sveti zakrament tudi
v smertnej nevarnosti, ker je popotnica v
večno zveličanje; cčrkva tudi želi, da bi ga
v črni večkrat v letu prejeli, ker je duhovna
jed in živež dušni.

a. Od priprave k vrednemu

užit ju tega zakramenta.

Kaj mora storiti (učiniti), kdor hoče za¬
krament svetega resnega telesa vredno prejeti?

Kdor hoče zakrament svetega resnega te¬
lesa vredno prejeti, mora se k temu prav in
skerbno pripraviti.

Kolikšna je priprava, ktera je potrebna
k vrednemu užitju tega zakramenta?

Priprava, ktera je potrebna k vrednemu
užitju svetega resnega telesa, je dvojna;
ena zadeva (dotiče) dušo, ena pa telo.

V ečm obstoji priprava na duši ?

55

Priprava na duši obstoji v cistoti
vesti in v pobožnosti serca.

Kaj se veli: cisto vest imeti ?

čisto vest imeti se veli vsaj brez smert-
nega greha biti, to je, biti v posvečujoči mi¬
losti božji.

V čem obstoji pobožnost serca ?

Pobožnost serca obstoji v tem:

1. Da obudimo vdro, upanje in ljubezen.

2. Da molimo in počastimo presveto
resno telo.

3. Da se hvaležno spomnimo smerti Jezusa
Kristusa, kteremu v spomin je ta zakrar
ment postavljen, in nam zapovedano, da ga
uživamo.

4. Da se vadimo pohlevnosti in drugih
kerščanskih čednosti, posebno pa ljubezni do
bližnega.

Kako se mora kristian na telesu pripra¬
viti, da sveto resno telo vredno prejme ?

Da sveto resno telo vredno prejme, mora
kristian, ako ni nevarno bolen:

1. Od dvanajste ure pretekle noči tešč biti.

2. Mora spodobno oblečen biti in z vso
mogočo častjo k mizi Gospodovi pristopiti.

56

b. Od tega, karje treba storiti pri
užitj u presvetega resnega telesa.

Kaj je storiti, kedar se pred obhajilom
konfiteor ali očitna spoved moli ?

Kedar se pred obhajilom konfiteor,
to je očitna spoved moli, moramo še enkrat
grevengo (kes) in žalost nad svojimi grehi
obuditi.

Kaj je storiti, kedar mešnik ljudem sveto
hostijo pokažejo?

Kadar mešnik ljudem sveto hostijo poka¬
žejo , moramo ponižno moliti jo, na persi
terkati se in reči: Grospod! nesem vre¬
den, da greš pod mojo streho, am¬
pak reci le besedo, in ozdrav¬
ljena bo moja duša.

Kaj je storiti pri prejemanju svete
hostije?

Pri prejemanju svete hostije se usta spo¬
dobno odpro, jezik se na spodno ustnico
(žnabel) položi, bel pert, ako je pripravljen,
se pred se vzame, in tačas se prejme in zau¬
žije sveta hostija; pa se ne sme ne žvekati
(žvečiti), ne dolgo v ustih imeti.

57

c. Od tega, kar je po svetem obhajilu
storiti.

Kaj je po svetem obhajilu storiti?

Po svetem obhajilu moramo:

1. Jezusa Kristusa zahvaliti za neskončno
milost, ktero nam je skazal, da se je ponižal
k nam priti.

2. V ponižnosti moliti ga.

3. Njemu darovati se.

4. Prositi ga, da naj s svojo milostjo
vedno pri nas ostane.

5. Vero, upanje in ljubezen obuditi, in vse
storjene dobre sklepe (naprejvzetja) ponoviti.

6. Vse svoje dušne in telesne potrebe in
težave potožiti mu.

S. 4. Od zakramenta svete pokore.

Od tega, kar je od t ega zakramenta
sosebno vedeti treba.

Kaj je zakrament svete pokore ?

Zakrament svete pokore je
zakrament, v kterem  za to postavljen
mesni  k na božjem mestu grešniku po
kerstu storjene grehe odpusti,  ako
ee jih zgrčvano in do čistega spovč, in tudi
resno voljo ima, poboljšati se in pravo
pokoro delati.

58

Je li zakrament svete pokore vsem potreben?

Ta (ovi) zakrament je potreben vsem, kteri
(koji) so po svetem kerstu smertno grešili.

Kaj zadobimo v zakramentn svete pokore?

V zakramentu svete pokore zadobimo:
1. odpuščenje grehov, 2. odpuščenje večnih
kazni, 3. milost božjo, 4. mir vesti.

Kaj se veli pravo pokoro delati?

Pravo pokoro delati se veli, verniti se k
Bogu, od kterega smo se z grehom odver-
nili, svoje grehe merziti, se jih resnično ke¬
sati, se jih spovedati in za nje zadostiti (za¬
dosti storiti).

Kaj jek zakramentu pokore potrebno ?

K zakramentu pokore je ovih pet reči
potrebnih: 1. Izpraševanje vesti, 2. gre-
venga ali kes, 3. t e r d e n sklep  ali na-
prejvzetje, 4. spoved,  5. z a d o s t i 1 o ali
naložena pokora.

a. Od izpraševanja  vesti.

Kaj se veli: vest izpraševati ?

Vest izpraševati se veli pomisliti, kaj
smo grešili od zadnje spovedi, ali pa od ti¬
stega časa, ko smo začeli greh spoznavati.

59

Kaj se mora pri izpraševanju vesti naj
poprej storiti?

Pri izpraševanju vesti se mora naj poprej
sveti Duh na pomoč poklicati, da naj nas raz-
sveti in nam dd spoznati, kaj in v čem smo
grešili.

Kaj je po tem storiti ?

Po tem je treba pomisliti:

Sploh:

Ali nčsmo grešili z mislimi, z željami, z
besedami, ali pa celo v djanju. Zravno se mora
tudi misliti na sorto (pleme) in število velikih
grehov, in tudi na okolščine, ktere (koje) greh
nekoliko povčkšujejo, ali ga pa spreminjajo.

Po sameznem.

1. Ali se nesmo pregrešili zoper deset
božjih ali pet cerkvenih zapovedi.

2. Ali nčsmo krivi enega ali več lastnih,
ali pa tudi tujih grehov.

3. Ali nesmo opustili, bližnemu dela usmi¬
ljenosti skazovati, ali drugih dobrih del, ktera
(koja) smo bili storiti dolžni.

•i. Ali smo dolžnosti svojega stana spol¬
nili, ali jih nčsmo spolnili.

60

Kaj se mora pri izpraševanju hudih (zlih)
misli in želj pomisliti ?

Pri izpraševanju hudih (zlih) misli je treba
pomisliti, ali smo imeli nad njimi radovoljno
dopadanje ali ne, in pri željah, ali smo v nje
dovolili ali ne, dasiravno se djanje ni zgodilo.

Kako se pri izpraševanju vesti števila
smertnih grehov spomnimo?

Pri izpraševanju vesti se števila smertnih
grehov spomnimo, de pomislimo, ali smo greh
vsak den, teden ali mčsec storili, in koliko¬
krat na den, v tednu, v mescu.

. b. Od g r d v e n g e

Kaj je grčvenga ali kes?

Grčvenga ali kes je stud (ali gnus) nad
grehom, ki je naj vekše zlo (hudo), in znotra¬
nja žalost zavolj žaljenja božjega, sklenena s
terdnim sklepom, Boga ne več (ne više) žaliti.

Kakova mora grčvenga biti ?

Grčvenga mora biti: 1. z notranja,
2. č e z n a t u r n a, 3. čes vse, in 4. splošna.

Kdaj je grčvenga znotranja ?

Grčvenga je znotranja, kedar ni le v
ustih, ampak tudi v sercu, to je, ako grešnik
ne veli samo z besedo, da se kessi, marveč
je tudi v sercu ganjen.

61

Kdaj je grevenga čeznaturna?

Grčvenga je čeznaturna, ako grešnika
milost svetega duha in čeznaturni nagibi k
grčvengi obudč.

Kdaj pa je samo naturna ?

Samo naturna je, ako grešnik iz zgoli
naturnih nagibov greli obžaluje in studi, posta¬
vimo zato, kčr je v časno nesrečo, sramoto
ali škodo (kvar) prišel.

Ali more zgoli naturna grevenga odpn-
ščenje pri Bogu zadobiti ?

Zgoli naturna grevenga ne more odpu-
ščenja pri Bogu zadobiti.

Kdaj je grevenga čez vse?

Grevenga je čez vse, ako grešnika več
(više) grčva, da je Boga žalil, kakor da bi
bil vse na svetu zgubil.

Kdaj je grčvenga splošna?

Grevenga je splošna, ako obseže vse
grehe brez izjemka.

Kolikerna je čeznaturna grčvenga?

čeznaturna grčvenga je dvojna, popol¬
noma im nepopolnoma.

Kaj je popolnoma grevenga ?

Popolnoma grevenga je čeznaturna žalost
it ln  čeznaturen stud nad grehom, ker je greš¬
nik žalil Boga, naj vekšo dobroto, ki jo čez

62

vse ljubi; zravno tega se mora pa tudi resen
(resničen) sklep storiti, Boga ne vec žaliti.

Kako se popolnoma grčvenga obudi?

Popolnoma grevenga se tako (ovako)
obudi:

Moj Bog! vsi moji storjeni grehi
so mi iz serca žal, ker sem tebe,
svojega prelj ubeznjivega  Boga, tebe
vso svetost in neskončno dobroto,
ktero iz celega serca ljubim, ž njimi
žalil. Terdno sklenem, s tvojo
milostjo svoje življenje poboljšati,
in vse, tudi s me rt raji preterpeti,
kakor tebe, svojega Boga, tebe
neskončno svetost in dobroto, še
kdaj s kakim grehom žaliti. Daj mi
milost spolniti ta (ovi)  moj sklep.
To (o v o) te prosim po neskončnem
zasluženju tvojega božjega Sina,
našega Gospoda in Zveličarja
Jezusa Kristusa.

Kaj moramo storiti, da popolnoma grčvengo
obudimo ?

Da popolnoma grevengo obudimo, mora¬
mo : 1. Boga njegove milosti prositi. 2. K
sercu gnati si in premisliti, kdo je tisti, kte-
rega smo žalili. J. Moramo se v obudi grč-
venge večkrat vaditi.

Kdaj je človek dolžen popolnoma grčvengo
obuditi ?

Človek je dolžen popolnoma grdvengo
obuditi: 1. Kedar ima kak sveti zakrament

prejeti, pa ni v milosti božji, in nima prilož¬
nosti se spovedati. 2. Kolikorkrat je v kaki
smertni nevarnosti.

Kdaj je še dobro, popolnoma grevengo
obuditi ?

Prav dobro je popolnoma grčvengo vsak
den obuditi, sosebno pa, predno se spat gre.

Kaj dodeljuje popolnoma grevenga?

Popolnoma grevenga dodeljuje odpuščenje
vseh grehov tistim, kteri (koji) nimajo prilož¬
nosti se spovedati, pa imajo resno voljo, ka¬
kor hitro bo mogoče, k spovedi iti.

Kaj je nepopolnoma grčvenga?

Nepopolnoma grčvenga je čeznaturna ža¬
lost in gnus nad grehom, ali za to, ker je
greh sam na sebi ostuden, ali pa za to, kčr
zgubo nebes in večno peklensko kazen s sebo
prinaša; zravno tega se mora terdno skleniti,
Boga nič več ne žaliti.

Kaj mora grešnik, kteri nepopolnoma gre¬
vengo obudi, še več (više) storiti ?

Grešnik, kteri nepopolnoma grevengo
obudi, mora po zasluženju Jezusa Kristusa
odpuščenje svojih grehov upati, in Boga, za-

64

četnika vse pravice in svojega lastnega opra¬
vičenja, ljubiti začeti.

Kako se nepopolnoma grčvenga obudi ?

Nepopolnoma grčvenga (kes) se tako (ova-
ko) obudi: Moj Bog! žal mi je iz celega serca,
da sem te žalil. Resnično (istinito) studim in
iz serca sovražim svoje grehe, nekaj zavolj
njih gnusobe, nekaj pa tudi za to, kčr sem z
njimi nebesa zgubil in pekel zaslužil. In kakor
zlo greh sovražim in čertim, tako zlo ljubim
od zdaj (sada) za naprej pravico, in tebe, o moj
Bog! ki si vir in začetnik vse pravice. Upam
od tvojega neskončnega usmiljenja po zaslu-
ženju Jezusa Kristusa, mojega Zveličarja, od¬
puščen] e vseh svojih storjenih grehov, in
terdno sklenem s tvojo milostjo v prihodno
ne več grešiti.

c. Od terdnega sklepa ali predvzetja.

Kaj je terden sklep ali predvzetje?

Terden sklep je resnična volja, svoje živ¬
ljenje poboljšati in ne več grešiti.

Kaj mora storiti, kdor ima resnično voljo
se poboljšati ?

Kdor ima resnično voljo se poboljšati,
mora:

1. Varovati se vseh grehov, kakor tudi
bližnih priložnosti in nevarnosti, ktere v greh f
napeljujejo.

65

2. Ustavljati se vsemu nagnenju (nagonu)
k grehu, in se poslužiti vseh pripomočkov
(sredstev), ki so k ohranjenju milosti potrebni.

3. Ptuje blago poverniti in popraviti po¬
hujšanje, ktero je z grehom napravil, in škodo
(kvar), ktera se je bližnemu na njegovem
poštenju, na njegovem premoženju ali kako
drugače zgodila.

4. Vsem sovražnikom in razžalnikom
(žaliteljem) iz serca odpustiti.

5. Vse dolžnosti svojega stana na tenko
dopolniti.

d. Od spovedi.

Kaj je spoved ?

Spoved je zgrevano spoznanje, v kterem
se grešnik pred mešnikom, ki je za to po¬
stavljen in pooblaščen, svojih storjenih grehov
obtoži, da bi od njega odvezo dobil.

Kaka mora spoved biti I

Spoved mora popolnoma  biti.

Kedaj je spoved popolnoma?

Spoved je popolnoma, ako se grešnik
vseh svojih še ne izpovedanih grehov pred
spovednikom na tenko, odkritoserčno in brez
hinavščine obtoži, kakor se po skerbnem iz¬
praševanju svoje vesti krivega spozna.

KerScanski nauk. j

66

Ali spored velja, če grešnik iz straha ali
sramožljivosti kak velik greh zamolči?

če grešnik iz straha ali sramožljivosti
kak velik greh pri spovedi zamolči, njegova
spoved nič ne velja; razen tega pa še stori
nov in velik greh, s kterim zakrament svete
pokore oskruni (oskverni).

Kaj je storiti grešniku, kteri je pri spo¬
vedi velik greh s premislikom ali pa iz pre¬
grešne zanikernosti zamolčal?

Grešnik, kteri je pri spovedi velik greh
ali s premislikom ali iz pregrešne zanikerno¬
sti zamolčal, ni le dolžen zamolčanega greha
se spovedati, nego se mora tudi obtožiti:

1. Pri koliko spovedih je ovi greh za¬
molčal.

2. Mora vse spovedi, ktere je po zamol¬
čanem grehu opravil, ako se je pri njih ve¬
likih grehov obtožil, popolnoma ponoviti, ka¬
kor tudi tisto spoved, pri kterej je greh za¬
molčal, če se je bil pri njej še kakih drugih
velikih grehov obtožil.

3. Mora se spovedati, ali je, in koliko¬
krat je v takem pregrešnem stanu sveto resno
telo prejel, in če se je to tudi o velikonoč¬
nem času zgodilo.

4. Mora povedati, če je v tem pregrešnem
stanu tudi kake druge svete zakramente prejel.

67

Ali se je treba pri spovedi sramovati ali
pa bati ?

Ni treba pri spovedi se sramovati ali
pa bati:

1. Ker se nčsmo sramovali grešiti pred
Bogom, kteri vse vidi, in ker se nesmo bali
od njega vekomaj zaverženi biti.

2. Kčr je bolje, svoje grehe skrivoma
spovedniku razodeti, kakor v grehu nepokoj-
no živeti, nesrečno umreti, in sodni den za volj
tega pred vsem svetom osramotenemu biti.

3. Kčr se tudi spovednik svojih slabosti
zavčda, in zavolj tega z grešnikom lahko
usmisljenje ima.

4. Kčr je spovednik pod smertnim gre¬
hom in pod sila ojstrimi časnimi in večnimi
kaznimi molčati dolžen.

Kako naj grešnik pri spovedi govoril

Grešnik naj pri spovedi:

1. Vselej razločno in kolikor je mogoče,
s poštenimi besedami govori.

2. Tako naj govori, da ga le spovednik
sliši, ne pa tudi okoli stoječi.

Smo li dolžni, tudi malih grehov spove¬
dati se?

Malih grehov se nčsmo dolžni spovedati;
vendar prav dobro in koristno in svetovati
je, tudi teh (ovih) se spovedati.

5 *

68

Kaj naj stori kristian, predno se svojih
grehov spovedovati začne?

Predno se kristian svojih grehov spovedo¬
vati začne, naj poklekne, sveti križ stori in
reče spovedniku: Prosim, duhovni oče!
za sveti žegen (blagoslov), da se
svojih grehov prav in čisto spovem.

Kaj se potem stori, ko je kristian blago-.
slov od spovednika prejel ?

Po tem, ko je kristian blagoslov od spoved¬
nika prejčl, moli, ako čas in okolščine pripustč,
očitno spoved ali konfiteor, ki se tako glasi:

Jaz, ubogi grešnik, se spovem
Bogu vsemogočnem u , Marii, materi
Božji, vsem ljubim svetnikom  in  vam,
častitljivi mešnik in namestnik :
božji! da sem po svoji zadnji spo¬
vedi, ktera je bila— (tukaj se povč čas
zadnje spovedi)—  velikokrat in obilno
grešil v mislih, z besedami in z djan-
jem; posebno se pa obtožim, da sem

itd_ Zdaj se začne grešnik tako, kakor je

bilo proprej rečeno, in kakor se pred Bogom
krivega spoznd, svojih grehov spovedovati.

Kako se spoved sklene ?

Spoved se sklene s temi besedami: T i
(ovi) in vsi moji ostali znani in ne¬
znani grehi, ktere sem ali sam stori),

69

ali pa kriv bil, da so jih drugi
storili, so mi iz serca žal, ker sem
Boga, naj vekšo in preljubeznji vo
dobroto, ž njimi žalil. Terdno skle¬
nem, nič več ne grešiti, in vseh
priložnosti v greh se varovati. Pro¬
sim vas, duhovni oče! za sveto
odvezo in zveličavno pokoro.

e. Od zadostila ali naložene pokore.

Kaj je zadostilo (zadoščenje), ki je k za¬
kramentu svete pokore potrebno ?

Zadostilo, ki je k zakramentu svete po¬
kore potrebno, so tista (ona) dela, ktera
mešnik grešniku naloži za pokoro zavolj spo¬
vedanih grehov.

Zakaj je grešnik dolžen, Bogu zadostovati,
ko je že Kristus za grehe zadosti storil?

Dasiravno je Kristus za grehe zadosti
storil, vendar je tudi grešnik dolžen Bogu
zadostovati: 1. Kčr morajo oni, kteri hočejo
Kristusovega zadoščenja deležni biti,  ž njim
delati (zadostovati) in sami storiti, kolikor je
mogoče, da popravijo nečast, ki so jo Bogu
storili. 2. Kčr B6g grešnike, kterim zadolže-
nje (krivdo) greha in večno kazen odpusti,
še tudi dostikrat časno kaznuje.

70

Je li zadostilo potreben del pri zakramentu
svete pokore?

Zadostilo je tako potreben del pri zakra¬
mentu svete pokore, da bi bil drugače zakra¬
ment pokore nepopolnoma, razen ko bi bilo
nemogoče zadostovati (naloženo pokoro opra¬
viti).

Ktera dela se grešniku za pokoro nakladajo ?

Molitva, post, miloščina (almožna) in dru¬
ga pokorivna dela, ktera so velikosti in po¬
sebnosti grehov primerjena, nakladajo se
grešniku za pokoro.

Kako se mora naložena pokora opraviti?

Naložena pokora se mora opraviti:

1. S ponižnim sercem.

2. Zvesto, kakor je bila naložena.

3. Brez odloga, berž ko je mogoče.

Ktere pripomočke še imamo, za časne

kazni zadostiti ?

Odpustki so tudi pripomočki za časne
kazni zadostiti.

Pristavek od odpustka.

Kaj je odpustek ?

Odpustek je odpuščenje časnih kazni,
ktere bi po odpuščenem dolgu greha, ali v
sedanjem življenju ali pa po smerti v vicah
terpeti imeli.

71

Kaj imajo katoliški kristiani od odpustka
varovati 1

Katoliški kristiani imajo od opustka va¬
rovati :

1- Da je prava cčrkva od Jezusa Kristusa
oblast prejela odpustke deliti.

2. Da je za nas dobro in koristno, do¬
bivati odpustke, ki jih cčrkev deli.

Kolikeri so odpustki 1

Odpustki so dvojni: popolnoma in
nepopolnoma.

Kaj je popolnoma odpustek f

Popolnoma  odpustek je odpuščenje
vseh časnih kazni, ktere je grešnik zaslužil.

Kaj je pa nepopolnoma odpustek ?

Nepopolnoma  odpustek je pa tisti, po
kterem neso vse časne kazni odpuščene, am¬
pak le nekoliko njih. Taki so odpustki na
štirdeset dni, eno ali več let.

Ali nam cčrkva z odpustkom dolžnost
odjemlje, za grehe zadostovati (pokoro delati)?

Cčrkva nam ne odjemlje z odpustkom
popolnoma dolžnosti za grehe zadostovati;
ona le hoče:

1. V nas duha pokore obuditi in nas pla¬
čati in dariti za gorečnost, s ktero spokorna
dela opravljamo.

72

2. Hoče našej slabosti in nezmožnosti na
pomoč priti, ker nam včasi ni mogoče, Bogu
tako zadostiti, kakor smo dolžni.

Česa je treba, da se odpustek zadobi?

Kdor hoče odpustek zadobiti, mora:

1. V milosti božjej biti.

2. Zapovedana dobra dela opraviti.

§. 5. Od zakramenta svetega poslednega
olja.

Kaj je sveto posledno olje?

Sveto posledno olje je zakra¬
ment, v kterem bolnik po mazi¬
ljenju s svetim oljem, in po zapo¬
vedani mešnikovi molitvi milost
božjo prejme za ozdravo duše in
večkrat tudi telesa.

Zakaj se veli temu zakramentu posledno

olje ?

Temu zakramentu se veli posledno olje,
kčr se med vsemi svetimi maziljenji, ktera je
Gospod naš Zveličar svojej cčrkvi zapovedal,
poslednič deli.

Kaj dodeljuje posledno olje?

Posledno olje dodeljuje:

1. Pomnoženje posvečujoče milosti božje.

73

2. Odpuščenje malih, in tudi tistih smert-
nih grehov, kterih se bolnik ali iz nedolžne
pozabljivosti, ali pa iz nemoči ni spovedal.

3. Resi nas hudih nastopkov greha in
njegovih ostankov.

4. Deli moč, zapeljevanju in skušnjavam
hudiča ustavljati se.

5.  Deli pomoč zoper prevelik strah in
trepet zavolj bližne smerti in sodbe.

6. Deli tudi velikokrat telesno zdravje,
ako je duši k zveličanju.

Kako naj se bolnik k poslednemu olju
pripravi i

Bolnik naj se k poslednemu olju pripravi
z  živo vdro in terdnim zaupanjem v Boga, in
naj se popolnoma v božjo voljo izroči; naj¬
prej pa naj se očisti pri svetej spovedi, da
bo v milosti božji, ali pa, če mu ni mogoče
se spovedati, naj obudi pravo grevengo in
žalost nad svojimi grehi.

Je li posledno olje k zveličanju potrebno!

Posledno olje ni tako potrebno, da bi
brez njega ne bilo zveličanja; vendar pa naj
bolnik ne opušča ga prejeti zavolj mnogih
milosti, ktere po njim prejme.

74

§. 6. Od zakramenta mešnikovega posvečevanja .

Kaj je zakrament posvečevanja sploh?

Zakrament posvečevanja sploh
je zakrament, po kterem tisti, ki se
v cerkveno službo podajo, duhovno
oblast in posebno milost prejmejo,
nektera cerkvena opravila (službe)  k
božjej časti in k zveličanju duš
prav in sveto opravljati.

Kaj je zakrament mešnikovega posvečeva¬
nja posebej ?

Zakrament mešnikovega posvečevanja po¬
sebej je zakrament, po kterem se tistim, ki
se za mešnike posvetijo, oblast dodeljuje do
pravega telesa Jezusa Kristusa, kakor tudi do
njegovega duhovnega telesa, (kar so verni
kristiani).

Kako oblast deli mešnikovo posvečenje ?

Mešnikovo posvečenje deli to le (ovo)
oblast :

1. Da morejo mešniki kruh in vino v
pravo telo in v pravo kerv našega Gospoda
Jezusa Kristusa spreoberniti, in nebeškemu
Očetu darovati.

2. Da morejo včrnim kristianom grehe
odpustiti ali pa prideržati.

75

§.  7. Orf zakramenta svetega zakona.

Kaj je zakrament svetega zakona?

Zakrament svetega zakona je
n erazvezljiva zvez, s ktero se dvoje
nezavezanih, nezakonskih ker ščan-
skih ljudi, en (jeden)  možki in ena
(jedna)  ženska, po postavi božjej
vzameta in zaročita, da bi jima
Bog po tem zakramentu milost dal,
v svojem zakonskem stanu do smerti
pobožno živeti, in svoje otroke
po kerščansko izgojiti (izrediti).

Kako imenuje sveti Pavel ta (ovi) zakra¬
ment?

Sveti Pavel imenuje ovi zakrament velik
zakrament v Kristusu in cčrkvi, kčr pomeni
duhovno zvez Kristusa z svojo cčrkvo.

Čemu je zakonski stan postavljen ?

Zakonski stan je postavljen:

j. Da se človeški rod ohrani in množi.

2. Da zakonska v ljubezni združena jede
drugemu pomagata.

3. V sredstvo soper napačno poželenje
mesa.

Je li zakonski stan potreben?

Zakonski stan je sploh potreben, da se
Človeški rod ohrani in množi, ni pa potreben

76

za vsakega človeka posebej ; zakaj nezakonski
(samski) stan je za vsakega posamezno bolj
popolnoma.

Kaj deli zakrament svetega zakona?

Zakrament svetega zakona deli razen
pomnoženja posvečujoče milosti še te (ove)
posebne milosti:

1. Da zakonska (mož in žena) pobožno
do smerti skupaj živita.

2. Da svoje otroke v strahu božjem iz-
gojita.

Kaj zapoveduje cerkva tistima, ki v za¬
konski stan stopita ?

Cčrkva zapoveduje tistima, ki v zakonski
stan stopita:

1. Da ne sme med njima nobenega za-
deržka biti.

2. Da stopita v ta stan iz takega namena,
iz kterega je postavljen.

3. Da se tudi v strahu božjem in s čisto
vestjo v ta stan podasta, in zatorej poprej k
spovedi in svetemu obhajilu gresta

Kaj morata storiti tista, ktera hočeta f
zakon stopiti 1

Tista, ktera hočeta v zakon stopiti, mo¬
rata, po trojnem oklicu, pred dvema pričama
in pred svojim lastnim fajmoštrom jeden dru-

77

gemu zakonsko zvestobo obljubiti in se dati
poročiti in blagosloviti.

Ktere (koje) so vzajemne dolžnosti za¬
konskih ?

Vzajemne dolžnosti zakonskih so:

1. Da v miru in po kerščansko skup
živita.

2. Da mož svojo ženo, kakor svojo lastno
telo ljubi, redi in varuje, in da je žena v
vseh pri puščenih rečeh možu pokorna.

3. Da jeden drugega v težavah ne zapu¬
stita , temoč (nego) zvesto do smerti skup
ostaneta.

Ktere so dolžnosti zakonskih do svojih
otrok i

Dolžnosti zakonskih do otr6k so, da jih
kerščansko izgojita in za njih časno in večno
srečo skerbita.

V. Poglavje.

Od kerščanske pravice.

Kaj je kerščanska pravica?

Kerščanska pravica  je,  hudega se va¬
rovati in dobro storiti.

Pervi del kerščanske pravice : Varuj se hudega.

Kteri je pervi del kerščanske pravice ?

Pervi del kerščanske pravice je: Varuj
se hudega.

Kaj je hudo ali zlo?

Pravo in jedino hudo ali zlo je greh.

Kaj je greh sploh?

Greh sploh je radovoljni prelom božje
postave.

Kolikeri je greh?

Greh je dvojen: 1, izvirni greh; 2. djanj-
ski greh. \

Kaj je poerbani *) ali izvirni greh ?

Poerbani ali izvirni greh je tisti greli,
kterega je storil Adam v raju (v paradižu),
mi pa po Adamu, in kterega smo mi po njem
podedovali ali poerbali.

Kaj je djanjski greh ?

') podedovani.

79:

Djanjski greh je prelom božje postave,
ki ga človek sam radovoljno stori. Zato se
tudi osebni greh imenuje.

Kako se djanjski ali osebni greh stori 1

Djanjski alj osebni greh se stori z mi¬
slimi, z besedami, z djanjem ali pa
z opuščen  jem  tega, kar je kdo dolžen
storiti.

Kakov razloček je med djanjskimi grehi l

Razloček (razlika) med djanjskimi grehi
je ta: nekteri so veliki ali smertni  grehi,
nekteri pa mali ali odpustljivi  grehi.

Kaj je smerten grehi

Smerten greh je velik prelom božje postave.

Kaj škoduje smerten greh I

Smerten greh odjemlje duši duhovno živ¬
ljenje, to je, posvečujočo milost božjo, in člo¬
veka stori sovražnika božjega in večne smerti
vrednega.

Kaj je odpustljivi greh ?

Odpustljivi greh je majhen prelom božje
postave.

Jeli več plemen djanjskih grehov 1

Razna so plemena djanjskih grehov,
namreč:

1. Sedem poglavitnih grehov.

1 .  Šest grehov v svetega Duha.

3. Štirje v nebo vpijoči grehi.

4. Devet tujih grehov.

80

Koji (kteri) so sedmeri poglavitni grehi I

Sedmeri poglavitni grehi so:

1. Napuh.

2. Lakomnost.

3. Nečistost.

4. Zavist.

5 .  Požrešnost.

6. Jeza (serd.)

7. Lenoba.

Koji so šestčri grehi v svetega Duha?
Šestčri grehi v svetega Duha so:

1. Prederzno v božj o milost gre-

siti.

2. Nad božjo milostjo obupati.

3. Spoznanej kerščanskej res¬
nici se ustavljati.

4. Svojemu bi iž n emu za volj
božje milostj zaviden biti.

5. Do lepega opomina oterpno
serce im eti.

6. V nespokori terdovratno
os ta ti.

Ali se ti grehi lahko odpuste?

Ti grehi se težko odpuste, ali pa celo ne,
ne v tem, ne v prihodnem življenju.

Kteri so čvetčri v nebo vpijoči grehi ?
Čvetčri v nebo vpijoči grehi  so:

1.  Ra do v olj ni uboj.

2. Mutasti ali Sodomski greh.

81

3. Zatiranje ubožcev, vdov in
sirot.

4. Delavcem in najemnikom za¬
služek zaderžavati ali utergovati.

Kteri so deveteri tuji grehi!

Deveteri tuji grehi  so  :

1.  V greh svetovati.

2. Grešiti velevati.

3. V drugih greh privoliti.

4. Druge v greh napeljevati.

5. Drugih greh hvaliti.

6. K grehu molčati.

7. Greh spregledati.

8. Greha se vdeležiti.

9. Greh zagovarjati.

Drugi del keršcanske pravice :

S16 r i dobro.

Kteri je drugi del keršcanske pravice}
Drugi del keršcanske pravice  je  : Stori
dobro.

Kaj je dobro ?

Dobro je, kar je po božjej postavi.

Kaj je po božjej postavit
Po božjej postavi  so  čednosti (kre¬
posti)  in  dobra dela.

Je Ii več plemen čednosti, ktere mora kri-
stian izpolnovati?

KerSdanski nauk.

6

82

Čednosti, ktere mora kristian izpolnovati,
je več plemen; so božje in djanske
čednosti.

Kaj so božje Čednosti ?

Božje čednosti so tiste (one), ktere imamo
na ravnost do Boga.

Kolibo je božjih čednosti I

Tri božje čednosti so: vera, upanje  in
ljubezen.

Je li kristian dolžen, v treh božjih čed¬
nostih vaditi se ?

Kristian je dolžen, v treh božjih čed¬
nostih vaditi se.

Kdaj je kristian posebno dolžen, v treh
božjih čednostih vaditi se?

Kristian je dolžen, vaditi se v treh božjih
čednostih:

1. Kakor hitro k pameti pride.

2. Večkrat v svojem življenju.

3. Ob času hudih skušnjav zoper ove (te)
čednosti.

4. V smertnej nevarnosti in na smert ne
postelji.

Kako se da vera obuditi ?

Vera se dd tako obuditi :

Včrujem v tebe, pravi troj edini
Bog,. Oče, Sin in sveti Duh! kteri si

83

vse stvaril, kteri vse oh ran uješ in
vladaš (vižaš),  kteri dobro plač uješ
(polonaš)  in hudo kaznuješ. Verujem,
da seje Sin božji včlovečil, da bi
nas s svojo sinertjo na križu odrešil,'
in da nas sveti Duh s svojo milostjo
posvečuje. V č rujem in terdim vse,
kar si ti, o Bog! razodel, kar je
Jezus Kristus učil, kar so apostoli
pridi g ovali, in kar nam sveta
Rimska katoliška cčrkva zapove¬
duje verovati. Vse to v č r u j e m, k č r
e i ti, o Bog! večna in neskončna
resnica (istina)  in modrost, ki ne
moreš ne goljfati ne goljfan biti.
O Bog! stori močnejšo mojo vero.

Kako se da upanje obuditi?

Upanje se dd tako obuditi:

Upam in se zanašam na 'tvojo
neskončno dobroto in milost, o
Bog! da mi boš po neskončnem zar
služenju svojega edinorojenega
Sina Jezusa Kristusa v tem živ¬
ljenju spoznanje, pravo obžalo¬
vanje in odpuščen j e grehov, po
smerti pa večno zveličanje dal in
J o delil, tebe od obličja do obličja
gledati, ljubiti in brez k o n e a uži-

6 *

84

vati. (Jpam tudi od tebe potrebne
pomoči, vse to doseči. Upam to
(ovo)  od tebe, kčr si to obljubil ti,
kteri si vsemogočen, zvest, ne¬
skončno dobrotljiv in usmiljen. 0
Bog! p o te rdi moje upanje.

Kako se da ljubezen obuditi ?

Ljubezen se d d tako (ovako) obuditi:

O moj Bog! ljubim te iz celega
svojega serca čez vse,  k č r si naj
vekša dobrota, neskončno popol¬
noma in vse ljubezni vreden; lju¬
bim te tudi zato, kčrsido  mene in
do vseh stvari neskončno dobrotljiv.
Voščim si iz celega serca, da bi te
jaz ravno tako ljubil, kakor šote
tvoji naj zvestejši služabniki lju¬
bili in te še ljubijo. Z njih ljubez¬
nijo sklenem  svojo nepolnoma
ljubezen; povikšuj jo v meni, o do¬
bro t l j i v i Gr o s p o d ! bolj i n b o 1 j. —
Ker te tedaj resnično (istinito) in
iz serca ljubiti želim, in si to terdno
prizadevam, žal mi je iz serca, da
sem tebe,  svojo neskončno dobroto,
ktero čez vse ljubim, tebe svojega
stvarnika, odrešenika in posveče-
vavca razserdil.

85

Žal mi je, da sem grešil, da sem
tebe, svojega vsemogočnega Go¬
sp o d a, s voj e g a naj boljšega Očeta,
^razžalil. Ter dno sklenem, vse grehe
in vse hude priložnosti zapustiti,
storjene grehe če dalje bolj obžalo¬
vati, in nikdar več zoper tvojo sveto
voljo ne ravnati. Vzemi me spet za
svojega otroka in dodeli mi milost,
ta svoj sklep dopolniti. Prosim te
po neskončnem zasluženju tvojega
božjega Sina, našega Gospoda in
Zveličarja, Jezusa Kristusa,

Kaj so djanske čednosti?

Djanske čednosti so tiste, po kterih se
djanje in opuščanje kristiana tako ravnd, da
je Bogu dopadljivo.

Ktere so med djanskimi čednostmi, ki jih
mora kristian imeti, poglavitne?

Med djanskimi čednostmi, ki jih mora kri¬
stian imeti, so tč (ove) štiri poglavitne čednosti:

1. Modrost.

2.  Zmernost.

3. Pravičnost.

4. Serčnost (močnost).

Ktere čednosti so sedmerim poglavitnim
grehom nasproti ?

Ponižnost je nasproti napuhu.

86

Dobroti  j i v o st (radodarnost) lako mnosti.

Čistost  nečistoti.

Ljubezen  zavisti.

Zmernost  požrešnosti.

Po terpljivost  jezi.

Gorečnost  (do dobrega) lenobi.

Kaj se še šteje h kerščanskej pravici i

H kerščanskej pravici se štejejo tudi
dolžnosti, ktere je Jezus Kristus posebno pri¬
poročil.

Ktere so dolžnosti, ki jih je Jezus Kristus
posebno priporočil ?

Dolžnosti, ktere je Jezus Kristus posebno
priporočil, so:

1. Najprej božjega kraljestva in
njegove pravice iskati.

2. Sam sebe zatajevati.

3. Svoj križ nositi.

4. Za Kristusom hoditi.

5. Krotek in ponižen biti.

6. Sovražnike ljubiti,  dobro storiti
jim, kteri nas sovražijo, moliti za tiste, kteri
nas žalijo in preganjajo.

Kaj še dalje gre h kerščanskej pravici t

H kerščanskej pravici še tudi gre tistih
osem posebno lepih čednosti, ktere je Kristus
Gospod na gori učil, in zavolj kterih je ljudem
blagor rekel (jih izveličane imenoval).

87

Ktere (koje) so tiste osmčre zveličanske
čednosti ?

Osmere zveličanske čednosti so:

1. Blagor ubogim v duhu;  ker njih
je nebeško kraljestvo.

2. Blagor krotkim;  ker bodo zemljo
posedli.

3. Blagor žalostnim;  kčr potolaženi
bodo.

4. Blagor jim, kteri so lačni
in žejni pravice;  ker nasičeni bodo.

5. Blagor usmiljenim;  kčr usmi¬
ljenje bodo dosegli.

6. Blagor jim, kteri so čistega
serca;  kčr Boga bodo gledali.

7. Blagor mirnim;  ker otroci božji
bodo imenovani.

8. Blagor jim, kteri zavolj  pra¬
vice preganjanje terpč;  ker njih je
nebeško kraljestvo.

Kaj so dobra dela kristiana?

Dobro dela kristiana so taka dela, ktera
so Bogu dopadljiva, in kristianu, kteri jih
opravlja, k zasluženju.

Ktera so naj imenitniša dobra dela?

Naj imenitniša dobra dela so: 1. moliti,
2. postiti se, 3. vbogaime dajati.

88

Ktera so telesna dela usmiljenja?

Telesna dela usmiljenja so ta sedmera:

1. Lačne nasititi.

2 Žejne napojiti.

3. Popotnike sprejeti.

4. Nage obleči.

5. Bolnike obiskati.

6. Jetnike rešiti.

7. Merliče pokopati.

Ktera so duhovna dela usmiljenja ?
Duhovna dela usmiljenja so ta sedmera:

1.  Grrešn ike svariti.

2. N e v e d ne učiti.

3. T č m , kteri dvomijo, prav
svetovati.

v

4. Žalostne tolažiti.

5. Krivico voljno terpeti.

6. Tčm, kteri nas žalijo, iz
serca odpuščati. •

7. Za žive in mertveBoga prositi.
Kteri so trije evangeljski svčti?

Trije evangeljski sveti  so:

1.  Radovoljno ubožtvo.

2. Vedno devištvo.

3. Ve dna pokorščina pod du¬
hovnim poglavarjem.

%

Pristavek.

Od štirih poslednih reči.

Ktere so štiri posledne reči?

Štiri posledne reči so: smert, sodba,
p ekel in nebesa.

Kaj je smert?

Smert je locitva duše od telesa.

Ali morajo vsi ljudje umreti?

Vsi ljudje morajo umreti.

Zakaj morajo vsi ljudje umreti?

Da morajo vsi ljudje umreti, temu je kriv
greh,  kterega je Adam v paradižu (v raju)
storil. Ko bi Adam ne bil grešil, bili bi tudi
po telesu neumerjoči ostali. Smert je kazen
za greh.

Kaj je od sodbe treba vedeti?

Od sodbe je treba vedeti, da bo Jezus
dušo vsakega človeka precej (koj) po smerti
posebej, v konec  sveta pa vse ljudi
vkup z dušoj in telesom sodil.

90

Kam je duša pri posebnej sodbi obsojena?

Duša je pri posebnej sodbi ali v vice
ali v pekel  obsojena, ali pa v nebesa
vzeta. $

Kaj so vice?

Vice so kraj, kder duše časne kazni terpč
za grehe, za ktere v življenju neso zadostile
(se spokorile).

Kdo pride v vice?

V vice pridejo duše tistih, kteri so scer
v milosti božji umerli, vendar za svoje v živ¬
ljenju storjene grehe božji pravici nčso za¬
dostili.

Kaj je pekel?

Pekel je kraj, kder pogubljeni vekomaj
terpe.

Kdo pride v pekel?

V pekel pride, kdor v smertnem grehu
umerje.

Kaj so nebesa?

Nebesa so srečno prebivališče svetnikov,
kder se Bog svojim zvestim služabnikom od
obličja do obličja razodeva in je on sam njih
najvekše plačilo.

Kdo pride v nebesa?

V nebesa pride tisti, kteri je v milosti
božjej umeri, in tisti, ki se je svojih grehov
ali na tem ali na unem svetu spokoril.

Perva doba.

Dogodivščina starih časov.

Od začetka sveta do Kristusa (od 1. 4000 pred
Kr. do njegovega rojstva).

/. <Stvaritva sveta:

V začetku je stvari! Bog nebo in zemljo.
Rekel je: bodi,  in že je bilo vse. V šestih
dneh je stvaril vse, kar živi in ne živi; solnce,
mesec, zvezde, zeli, drevje in živali, poslednič
pa človeka, kterega je po svoji podobi iz
zemlje izobrazil in mu dušo vdihnil. — Perva
človeka sta bila Adam in Eva.  Bog ju je
pravična in nedolžna stvariJ, in srečno in
veselo sta v lepem vertu, v raju, živela in po
duši in telesu neumerljiva bila. — Kako sreč¬
ni pač so nedolžni ljudje! Bogu in Jjudčm
so sosebno ljubi, in jih čaka veselje, kakoršno
se popisati ne d d.

2. Pervi greh in obljuba odrešenika.

V sredi verta ie stalo drevo spoznanja
dobrega in hudega, kterega sadu po božjej

92

zapovedi nista smela okusiti. Nikar ne
jejta,  jima je rekel, sicer bodeta
u m e r 1 a. Ali Adam in Eva sta se dala kači
preslepiti, sta božjo zapoved prelomila in
storila greh, kteremu se izvirni (poerbani)
greh pravi. Za grehom pa je prišla kazen
(štrafenga) nad nju in ves njun zarod, iz
raja sta bila izgnana, morala sta umreti,
mnogo nadlog na duši in telesu terpeti, in
zaslužila sta včkomaj od Boga zaveržena biti.
Vendar Bog se ju je vsmilil in jima obljubil
odrešenika,  kteri bode kači glavo
s t e r 1, človeka dolga in večne kazni za
greh oprostil, in spet k večnemu življenju
pripravnega storil, (i. Mojz. 3, 15.) Po tej
obljubi je bila med Bogom in človekom stor¬
jena zaveza, ktera se stara zaveza  imenuje,
in je terpela do prihoda odrešenikovega, od
kdar se je nova zaveza  pričela.

•j.  Bratomor.

Adam in Eva sta dobila dva sina. Sta¬
rejši, kteremu je bilo ime Kajn,  je bil hu¬
doben ; mlajši pa, Abel, je bil nedolžen in
resnično pobožen. Zatoraj je Bog Abelna za
ljubo imel, in se je na njega dar z dopa-
danjem ozerl; za Kajna pa in jegov dar ni
maral, ter ga je prav po očetovo svaril. Ali

93

Kajn ne posluša božjega svara, ampak od
zavida in jeze mu lica vpadajo. Zgrabi svo¬
jega brata in ga ubije. Zavolj tega hudodel¬
stva preklet, je pobegnil, po svetu se klatil
in ni pokoja imel ne po noči, ne po dnevi.
— Bog je Adamu in Evi namesto Abelna
dal sina Seta. — Kako strašna reč je ven¬
dar greh, ki vzame človeku mirno vest in
veselo življenje! Oj da bi se ga varovali vse¬
lej bolj kakor strupenega gada!

4. Potop sveta.

Kakoršni stariši, takšni otroci.
Otroci brezbožnega Kajna so tudi brezbožni
bili in s časom še pobožne popačili. Popol¬
noma so se od Boga odvernili, in če dalje
globejše v grehe in hudobije pogrezovali.
Milo kakor oče se je Bog črez nje potožil,
jim še sto in dvajset let odloga dal, potem
pa, ker ni nobenega poboljšanja bilo, je za¬
čel dež liti štirdeset dni in štirdeset noči
strašno, kakor da bi iz vedra vlival. Voda je
rastla in rastla, da je petnajst komolcev nad
naj vekšimi gorami Stala. Vse, kar je pod
nebom živelo, človek in živina, ptica in červ,
potonilo  je (1. 2348 pr. Kr.); samo pravični
Noe je bil ohranjen, in kar jih je bilo pri
njem v ladiji, ktero je po božjem povelju na-

94

pravi]. V zahvalo Gospodu oltar postavi, ter
mu na njem žgaven dar zažge. In prijetni
duh je bil všeč Gospodu, lepa mavrica
(božji stolec) se na nebu prikaže, in Bog je
blagoslovil (požegnal) Noeta in njegove sine,
je novo zavezo ž njimi storil, ter obljubil
jim, da nikoli več ne bode potop zemlje raz-
djal, nikoli več prejenjala ne setva ne žetva, ne
poletje ne zima, ne noč ne dan. 1. Mojz. 9, 15-

o. Noetova rodbina.

Noe, ki je bil drugi oče človeškega rodu,
je imel tri sine, kterim je bilo ime: Sem,
Kam in Jafet.  Imeli so mnogo otrdk, tako
da se je iž njegove rodbine s časom velik
narod zaredil. Samo da so se kmalo spet po-
hujšali, v nevčro in malikovanje zašli in moč¬
no se prevzel]. Da bi svoje ime poslavili in
Bogu ukljubovali, začeli so staviti velikanski
Babilonski stolp,  kterega verh bi se neba
dotikal. Ali Bog je uničil njih nespametno
početje in jim besedo ali jezik zinete!, da jeden
drugega niso razumeli; tore] so morali nehati
od zidanja in na vse kraje sveta so se razkropili.
Dalje pa, ko so razkrapali se, huje so se
zanemarjali, in pozabivši svojega Stvarnika in
svoje duše, še vedli niso, zakaj jih je Bog
stvaril. Solnce in zvezde, mertve ljudi in razno

95

žival, celo podobe iz lesa in kamna so molili
in po božje častili; zravno pa tudi gerdo ži¬
veli i vganjali nespodobnosti, ktere se še ziniti
ne smejo. —- Joj da bi ne! bila je terda
dušna tmina.

6. Abraham in njegov zarod.

Malikovanje se je med narodi zmirom
bolj razširjalo in bati se je bilo, da ne bi
včra v pravega Boga in upanje prihodnega
odrešenika zmed ljudi popolnoma zginilo: da
bi temu v okom prišel, je Bog moža izvoli!
vsega pobožnega in vernega, kteremu je bilo
Abraham  ime (1. 1925. pr. Kr.). Njega je
očeta storil velikemu narodu, kteri se je
Izraelsko ali Judovsko  ljudstvo imenoval.
Z njim je posebno zavezo naredil, in v zna¬
menje te zaveze je imelo vsako možko dete
njegovega zaroda obrezano biti; —- njemu je
izverstno  obljubo storil, da po njem in
njegovem zarodu bodo blagoslov¬
ljeni vsi narodi na zemlji.  In Abraham
je ostal zvest Bogu vse svoje žive dni.

Pobožno in verno kakor Abraham je ži¬
vel tudi njegov sin Izak,  on je hodil po po¬
tih Gospodovih, in bil ves vdan v božje roke;
zato je Bog njemu vse njegovemu očetu stor¬
jene obljube ponovil, in ga z vsem obilno ob-

96

daroval. Izak je nesel derva na goro Morio,
se je pustil voljno zvezati, in verh derv na
oltar položiti, Bogu v žgavni dar: on je bil
podoba zveličarja.

Njegov sin Jakop,  kteremu se je tudi
Izrael reklo, je imel dvanajst sinov, od kterih
izvira dvanajst Izraelskih rodov. Jeden izmed
njegovih sinov, Jožef,  je bil podoba Jezusa
Kristusa. Po svojih bratih oblačil o b r o-
pan,  za dvajset srebernikov v Egipt prodan,
tam po krivem obdolžen in v ječo med dva
hudodelnika veržen, potem pa po kralju po¬
ve k š a n, je postal rešitelj  celega naroda ob
času strašne dragine in hude lakote. Na nje¬
govo povabilo je prišel tudi njegov oče Jakop
8 celo svojo družino v Egipt in se je v naj
lepšem kraju dežele naselil. Na smertnej po¬
stelji je po božjem duhu navdihnjen svojim
sinovom prerokoval, da kraljevska palica
od n j e g o v e g -  a sina J u d a t a ne bode
odvzeta, dokler ne pride On, kteri
ima poslan biti.  1. Mojz. 49, 10.

Ti trije so naj imenitnejši očaki, s kterimi
se je Bog prav po prijateljsko pomenkoval; on
se j e pogosto Bog Abrahamov, Izakov
in Jakopov imenoval.  Njih vera in služ¬
ba božja je bila jako prosta.  Odločenih
svetkov še niso imeli, vendar se k a ž e, da

97

so soboto praznovali; od njihove molitve lepe
zglede beremo, in od njihovih darov, ktere so
Bogu v čast opravljali, sv. pismo dostikrat
govori. Večidel so žito, sadje, moko, domače
in divje*živali darovali, samo od Melkize-
deka  se bere, da je bil duhoven Najvekšega
in da je kruh in vino daroval. Nadepolno v
božje roke vdani se živeli in živo zaupali v
resničnost obljub, ktere so od Boga prejeli.

Kar pa druge narode, Egipčane, Babi¬
lonce, Asirce i t. d. zadeva, so zmirom dalje
od Boga zgubljali se in bolj v zmote zahajali.
Verjetno, da se je v Babilonu malikovanje
pričelo in nedodelan grad je bil menda perva
malikovavska veža; od tod pa se je izlilo
kakor silovita povodenj na vse kraje sveta.
Kako slepi in brezumni so postali, kako z
nesramnim djanjem malikom stregli, in koliko
jezer nedolžnih ljudi lažnjivim bogovom po¬
klali, ne da se popisati, ker je pregerdo!
Pač živ dokaz, kam človek brez Boga zajde!

7. Izhod iz Egipta. Mojzes .

Kakor je Bog Abrahamu zapovedal, se
je tudi zgodilo; iz njegovih mlajših se je po
Jožefovi smerti zarodil  velik narod, ki je bil
kakor je že bilo rečeno, Izraelski narod imeno¬
van. V Egiptu se jim je slabo godilo, hudo

7

KerSčanski nauk.

98

so bili zatirani, milo so zdihovali in glasno
vpili k Bogu. In Bog je njih zdih in klic usli¬
šal, in se prikazal M o j z e s u v gorečem germu
na gori Horeb,  ter mu dal ukaz Izraelski
ljud iz Egipta peljati. Egiptovski krŽlj F a r a o
se je sicer branil in ljudstva ni hotel izpu¬
stiti; ali Bog je z neznanimi kaznimi  njega
in deželo udaril, in poslednič je vse pervence
Egipčanov in njih živine v enej noči pomoril.
Izraelom pa je ukazal, naj zakoljejo privsakej
hiši leta staro jagnje, naj z njegovo kervjo
pomažejo oba podboja  in naddurje hišnih
vrat, in nič žalega se jim ne bo nakretilo,
kar pes Čehnil nebo.  In storivši to so
bili ohranjeni. — To jagnje je bilo predpodoba
velikonočnega jagnjeta Jezusa Kristusa, ki je
s svojo kervjo ves Človeški rod odrešil.

8. Potop Egipčanov.

Po teh znamenjih in čudežih je (1. 1491
pr. Kr.) Mojzes Izraelce iz Egipta peljal, ču¬
den oblak, po dnevu temen, po noči ognjen,
je pred njimi šel, pot jim kazaj  e. Ali kmalo se
je kralj skesal, da jih je izpustil; nag loma
zbere svoje bojne trume, za njimi udari, ter
jih dojde ob rude  čem  morju. Strah i trepet
Izraelce opade  in velik krik vstane. Zdaj
Mojzes v božjem imenu svojo palico nad mor-

99

jem stegne, in glej! kar razdvoji se morje.
Na desnej in levej valovi stoje ko stena; mo¬
čen vihar je dno posušil, in so šli po suhem
skoz. Kralj in njegova vojska vsi serditi za
njimi planejo vsred morja, kar Mojzes svojo
palico spet nad morjem stegne, s strašnim
hrupom valovi na nje lopijo in vse poveznejo.
Ne jeden ni ušel.— Tako čudno Bog za
s voj e s ker bi, tako oj str o g'rešnike
k a z n u j e !

9. Božje zapovedi.

Od rudečega  morja, kjer so bili tako
očevidno rešeni, šli so Izraelci po velikej pu¬
ščavi, in so pod goro Sinaj svoje šotore po¬
stavili. Na tej gori med strašnim bliskom in
gromom jim je Bog svojo postavo  oznanil,
deset zapovedi  dal in v dve kamniti tabli
s svojim perstom jih zapisal. Se mnogo dru¬
gih zapovedi jim je dal, in naznanil, kako
imajo službo božjo opravljati, kako soboto in
druge svetke praznovati, za greh zadostovati,
se očiščevati i t. d.; obljubil jim je vse dobro,
ako ga bodo vbogali, in žugal vse hudo, ako
mu bodo nepokorni. Ali le prehitro so poza¬
bili zapovedi in dobrote božje, vedno goder-
njali nad Bogom in Mojzesom in tako zlo se
zmotili, da so zlato tele vlili in po božje častili.

100

10. Vhod v obljubljeno deželo.

Za kazen svojih mnogih grehov so se
morali štirdeset let po puščavi potikati; vsi,
kteri so iz Egipta prišli, so pomerli (le Jozua
in Kaleh ne), in nov boljši zarod je podrasteh
V puščavi, kjer ni bilo ne njive ne koče, ne
sadja ne žita, jih je Bog prav čudno preživih
Kruh, ki so mu mana  rekli, jim je ves čas,
kar so bili v puščavi, iz nebes pošiljal, z me¬
som prepelic dvakrat jih nasitil, z vodo iz skale
jih napajal in po Mojzesovi smerti peljal v
obljubljeno deželo  K a n a a n, od ktere
se je reklo, da se mleko in med po njej cedi.

Junak Jozua  jih je s suho nogo skoz
reko Jordan peljal, neve'rske narode pokon¬
čal, ter deželo med dvajnast rodov razdelil.

Sv. Pavel veli, da vse te zgodbe imajo svoj
posebni spomin. Rešitva iz Egiptovske sužnosti
pomeni našo rešitvo iz hudičeve [oblasti po Je¬
zusu Kristusu. Hoja po puščavi pomeni naše
potovanje po zemlji, kjer nam Bog svoje po¬
stave daje, nas z nebeškim kruhom (mano)
redi in z živimi studenci svoje milosti krepča.
Obljubljena dežela nas spominja nebes, da jih
moramo s sveto vojsko pridobiti.

11. Izraelski sodniki.

Srečno in mirno so Izraelci živeli v lepej
Kanaanske) deželi, živine, žita, vina in vsega

101

obilno imeli, dokler so Bogu zvesti in pokorni
ostali. Ko so pa Boga zapustili, tuje bogove
moliti jeli in zoper njegovo izrečno prepoved
zakonske zaveze z ognušenimi narodi delali,
. je Bog zemlji rodovitost vzel in jih v roke dal
sovražnikom, kteri so jih silno terli. Kakor pa
so spet svoj greh spoznali, jokali in se k Bogu
obernili, spet se jih je vsmilil in obudil hrabre
može, sodnike imenovane, kteri so jih iz rok
sovražnikov oteli in oslobodili. Naj bolj sloveči
med njimi so bili: Ge d e o n, Jefte, zlasti pa
S a m s o n, kteremu ni bilo enacega korenjaka.

12. Izraelski kralji.

Več ko štiri sto let je Izraelsko ljudstvo
pod sodniki živelo, dostikrat v malikovanje
zašlo, kaznovano  pa spet k Bogu se vernilo.
Ker pa je po izgledu drugih narodov kralja
imeti hotelo, zato mu je prerok Samuel po božjem
povelju Saula za kralja mazilil  (1095 pr.Kr.)
Saul je bil iz pervega ves dober, ali kraljevska
čast in bojna sreča ga je prevzetnega storila,
zato ga je Bog zavergel in D a v i d a izvolil. —
David je bil čverst in pogumen, še celo mlad
je velikana Goljata premogel, in ko je kralj
postal, je sovražnike v velikih zmagah natolkel
in meje kraljestva razprostranil. Serce je imel
polno pobožnosti, v čast božjo zložil mnogo

102

lepih svetih pesem, kterim psalmi pravimo, in
božjo službo v lep red spravil. Tudi prerok je
bil, in od prihodnega zveličarja prerokoval, da
ima iž njegove hiše priti, zato se Kristus tudi sin
Davidov  veli. Davidov sin in naslednik je
bil Salomon,  bogaboječ in moder kralj. V
mestu Jeruzalemu je postavil na hribi Moria
lep in veličasten tempel, kakoršnega še ni
bilo na zemlji. Bil je po podobi snidnice sezi¬
dan in na dva dela razdeljen. V sprednjem delu,
v svetišču, je bila skrinja zaveze, in v njej
zlat verČ z nekoliko zerni mane, Aronova pa¬
lica, ktera je bila enkrat ozelenela in sad ro¬
dila, in kamnene table Mojzesove. V svetišče
nihče drug ni smel, kakor samo veliki duhoven
enkrat v letu. Ali Salomon ni ostal na božjih
potih, še starega je neversko ženstvo spridilo,
v mnogotere pregrehe in clo v malikovanje
speljalo. Milost božja ga je zapustila in nje¬
govo veličastvo je zatemnelo.

13. Asirska in Babilonska suznost.

Po Salomonovi smerti se je njegovo kralje¬
stvo v dvoje razderlo, v kraljestvo Juda
iz dveh rodov: Juda pa Benjamin, in v kra¬
ljestvo Izrael  iz ostalih (drugih) deset
rodov. Poglavitno mesto ovega. (tega) je bila
S a m a r i a, unega pa J e ru z a 1 e m. Že Jeroboam,

103

pervi Izraelski kralj, je malikovavsko službo
vpeljal, v Danu in Betelu zlati teleti naredil
in po vseh visočinah malike postavil, Po nje¬
govih stopinjah so skorej vsi ostali kralji ho¬
dili, in tudi ljudstvo je svojih kraljev zgled
posnemalo, ter gerdo in slabo živelo, dokler
jih ni šiba božja zadela,

Salmanasar,  Asirski kralj, je s strašno
vojsko pred Samario privihral, mesto užugal in
vse Izraelce vsužnost na Asirsko  gnal (1.722
pr. Kr.). Med vjetimi je bil tudi pobožni To-
bija,  kterega dobrodelnost se ne dd prehvaliti.

Sto in štiri in štirdeset let potem se je
s kraljestvom Juda ravno taka zgodila. Nabu-
kadnezar,  Babilonski kralj, je s svojimi tru¬
mami Jeruzalem dve leti oblegal, na posled
ga premogel ter požgal mesto in tempel,
kralja in podložne v sužnost na Babilonsko
peljal. Med vjetimi zavolj pobožnega življenja
naj bolj znameniti so bili: čista Suzana,
trije mladenči  v ognjenej peči, inDaniel
v levnjaku.

14. Preroki.

Te hude kazni niso Izraelcov iz  jasnega
ali nanagloma zadele, ampak Bog je od časa
do časa pošiljal bogaboječe, svete može, pre¬
roke  imenovane, kteri so jih zavolj njih gre-

104

hov ojstro svarili, k pokori opominjali, in jim
milost obetali, ako se poboljšajo, pa tudi hudo
žugali, ako terdovratni ostanejo. Verh tega so
prihodnega Odrešenika naznanovali, in kolikor
bolj se je bližal njegov prihod, toliko glasneje
in svitleje so od njega govorili, napovedovaje
čas in kraj njegovega rojstva, njegove čudeže,
njegovo terpljenje, smert in vstajenje, spre-
obernjenje nevernikov in veličastno zmago
prave vere. Včasi so še hajde budili in k po¬
kori klicali, kakor prerok Jona,  ki je bil v
mesto Ninive poslan, in prerok Daniel,  ki
je na Babilonskem dvora spoznanje pravega
Boga razširil. Naj imenitnejši preroki so bili:
Elia, E 1 i z e j, I z a i a, J e r e m i a, E c e h i e 1
in Daniel.

IS. Zidanje novega tempelna.

Potem ko je sedemdeset let Babilonske
sužnosti minulo in ljudstvo dovolj spokorjeno
bilo, smelo se je po božjej obljubi spet v
svojo domačijo verniti. Perzijanski kralj O i r,
ki je Babilon užugal, je Judom dovoljenje dal,
v svojo deželo nazaj iti, ter mesto in tempel
zopet sezidati. S pridom in veseljem se dela *
lotijo; ali Samaritani, kteri so se po zgornih
krajih obljubljene dežele naselili, jim silno
ovčrajo, tako da so se morali delavci z me-

105

čem opasati, ter z jedno roko delati, z drugo
pa orožje deržati. Ker je pa sezidani tempel
se veliko slabeji kazal memo poprejšnjega
Salomonovega, sta preroka Hagej in Ca-
haria žalostno in malosercno ljudstvo tolažila,
prerokovaje, da bo novi tempel veličastneji
od pervega, ker bode v njega prišel On,
kterega vsa ljudstva želč.

16. Makabeji.

Šesto leto Perzijanskega kralja Daria (1.
515 pr. Kr.) je bil tempel dodelan in z neiz¬
rečenim veseljem posvečen. E z dr a in Nehe-
mia  sta postavo Mojzesovo zopet vpeljala,
službo božjo uverstila in ljudstvo vnela, da so
knjige svetega pisma pridno brali in njih raz¬
lago zvesto slušali.

Ker so pa pozneje spet v grehe zagazili,
jih je Bog spet sovražnikom v roke dal. Naj
huje jih je terl Sirski kralj An ti o h in šiloma
od postave božje odverniti hotel. Vendar veči
del ljudstva je svojemu Bogu zvest ostal; serec
Eleacar  in Makabejska mati s sedmimi si¬
novi vred rajši umerjejo, kakor da bi postavo
prelomili. Ker je pa stiska zmirom veča pri¬
hajala, vstali so Makabejski bratje  Juda,
Jonatan in Simon, jarnejo se bojevati, in ne
henjajo pred, dokler ni gnusoba malikovavska

106

od svetega mesta očiščena in božjemu ljudstvu
sloboda spet pridobljena.

17. Cas je dotekel.

Preteklo je štiri jezer let od perve ob¬
ljube odrešenika, in nastopili so časi, ko je
imel poslan biti On, v kojega so narodi upali:
Odrešenik sveta;  bila je, kakor sv. Pavel
veli, polnost časov.  Vsi pobožni Zidovi so
po njem zdihovali, vsi modri hajdje ga željno
čakali; bil je jeden klic po zemlji: „Rosite
nebesa od zgoraj dol — dežite
oblaki pravičnega / 4

Bila je pa tudi potreba že velika, da
veče misliti ni mogoče, zakaj spaka sveta je
do verha prirasla. Judi so sicer Mojzesove
postave terdo deržali se in k malikovanju
niso bili više nagnjeni, ali žalibože, kako so
bili med seboj razklani! Farizeji, Sadu-
ceji in Eseji  so jednomčrno vjedali se in
pipali, le z ustmi in na videz Boga častili, v
sercu pa hudobni bili, in gerdo in slabo ži¬
veli. Še hujša je bila spačenost in zmotnjava
nevernikov. Vsi od kraja, tudi naj bolj omi¬
kani med njimi, Gerki in Rimljani,  so
malikom stregli in v nebrojnih zmotah in na¬
pakah zapopadeni bili. Tudi stari Nemci in
Slovenci so bili malikovavci. Nemci  skoraj
v sredi Evrope stanovaje, so imeli jedno vekše

107

bitje, kteremu so rekli Alfa  d ur, in raznih
ostalih bogov in boginj, kterim so naj raje v
logih, pod hrasti in na gričih zelišča in živali,
pogostokrat pa tudi ljudi darovali.

Nič boljša ni bila vera Slovencev,  ki
so nekdaj celo izhodno stran Evrope do Bal¬
tiškega in Jadranskega morja v lasti imeli. Njih
vikši bog je bil Perun, Živa ali Lada
njih boginja. C er n emu bogu  so mladenče
in device klali, in mnogo dobrih in zlih bo¬
gov in mnogo škratov častili. Pri njih darit¬
vah so rade gostarije bile, tudi iger in plesov
ni smelo mankati. Lipa  je bila Slovencem
sveto drevo.

Žalostno tedaj je bilo na svetu, kakor
po zimi, kedar je gosta megla in dolgo solnca
ni. Narodi vsi ognjušeni so v sužnosti greha
tičali in niso si pomagati vedli, ne mogli. Obu¬
pati bi jim bilo, ako bi Bog pomagal ne bil.
In Bog je resnično pomagal; poslal je odre¬
šenika, kterega je v raju pervima človekoma
obljubil, kterega so preroki vseskoz naznano-
vali, svojega jedinega Sina Jezusa Kri¬
stusa,  da se nobeden v njega verujoč ne
pogubi, ampak večno življenje doseže. —

Z njegovim rojstvom so se začeli novi
časi za človeški rod, zato se tudi od tod leta
človeških zgodeb štejejo in pišejo.

Druga doba.

Dogodivščina Jezusa Kristusa in pervih zlatih
časov njegove vere (od leta 1. do 312. po Kr)

18. Rojstvo in mladost Jezusova.

Ko se je po hudih vojskah svet umiril in
Ang 1  ust Rimski cesar bil, Herodež Idumejec
pa kralj na Judovskem, poslal je Bog svojega
Sina, odrešenika toliko zaželjenega. V hlevu
pri Betlehemu  ga je rodila njegova mati
Maria,  naj svetejša Devica iz Davidove hiše,
ter v plenice povitega v jasli položila. To je
bilo 25. grudna (decembra), okoli polnoči,
kakor staro cerkveno izročilo pravi. In glej!
komaj je bil rojen, že angeli v velikej svet¬
lobi iz nebes pridejo in pastirjem,  kteri so
po Jeruzalemskih tratah črede pasli, napovejo,
kaj se je veselega zgodilo; v daljnem Jutru pa
se nova zvezda  zasveti in Modrim  (trem
kraljem) ravno to veselico oznani. — In so
prišli brez odloga pastirci in Modri v zaznam-
vani hlev molit svojega Kralja in Boga.

109

Kedar je bil osem dni star, je bil po po¬
stavi obrezan, ter prejel je presveto ime Jezus,
kar se toliko pravi ko Zveličar. Stirdeseti dan
po svojem rojstvu je bil v tempel pred Go¬
spoda postavljen, in svojemu nebeškemu Očetu
v dar prinesen, kder sta bogaboječi serec Si¬
meon  in pobožna Ana od sv. Duha razsvit.
Ijena ga spoznala in pripovedovala od njega
vsem, kteri so odrešenja čakali.

Hudobneži pa, slišaje od njegovega rojstva,
so se vstrašili, posebno Herodež, ki se je za
svoje kraljestvo bal, ter ga hotel vsmertiti:
zatorej je Jožef  njegov rednik po božjem
povelju po noči vstal, in vzemši dete in Mario
v Egipt  pobegnil; po smerti Herodeževi pa
se v Nazaret povernil. — In tukaj v Naza¬
retu  je Jezus svoje detinstvo in svojo mla¬
dost preživel, in rastel — v izgled vsem mladim
ljudem— v starosti in modrosti pred Bogom in
ljudmi. V svojem dvanajstem letu je šel s svo¬
jimi stariši po postavi v tempel na Velikonočni
praznik, se ondi pomudil in tako modro prašal
in odgovarjal, da so se celo pismouki čudili.
Od tod pa se je na rčvni, tihi dom do svojih
starišev verni!, jim v vsem po otroško rdan in
pokoren bil, in je sosebno Jožefu pri tesaril
pridno pomagal in potnega obraza svoj kruh
jedel.

110

19. Jezusov ker st, post in uk. Zivolitva
apostolov.

Ko je bil Jezus svoje trideseto leto iz¬
polnil, je prišel do Janeza k reki Jordan, ter
se mu dal kerstiti. — Med kerstom se je
nebo odperlo, sv. Duh se prikazal v podobi
goloba nad njim, in Bog Oče se je oglasil:
„Ta je moj preljubi Sin, nad kterim imam
dopadanje.“ Potem je šel v puščavo, in ko se
je štirdeset dni postil in molil, in tripotno
skušnjavo satanovo stanoviten premogel, začel
je evangelj  (veselo oznanilo) od kraljestva
božjega oznanovati. Hodil je tri leta po vsej
deželi, po mestih in vaseh, uče tako lepo, da
je bilo vse osupnjeno, in so cele kope ljudi
za njim vrele; in kakor je učil, tako je tudi
živel, tako sveto, da mu nihče naj manjšega
greha očitati ni mogel.

Izmed svojih učencev, kterih je zmirom več
dobival, jih je odbral dvanajst, ktere je apo¬
stole ali poslance imenoval, namreč: Petra,
Andreja, Joana, Jakopa starejšega
in Jakopa mlajšega, Filipa, Jerneja,
Tomaža, Matevža, Tadeja, Simona D
Judeža Iška  rjo  ta. Te je za namestnike
svoje na zemlji, za pastirje svoje črede po¬
stavil in jim ravno tako popolno oblast dal,
kakoršno je On od svojega nebeškega Očeta

prejel. Izvolil je še dva in sedemdeset učen¬
cev, kteri so imeli biti pomagavci apostolom,
ter jih pošiljal po dva in dva skupaj pred
seboj po mestih in tergih. — Glejte! toti dva¬
najsteri apostoli, toti dva in sedemdeseteri
učenci in ostali, kteri so v njega verovali, bili
so začetek ali temelj svete cčrkve  Kristu¬
sove, koja je čedalje bolj rastla in bode ostala
po njeg-ovi obljubi do konca sveta. Za njenega
poglavarja  je odmenil sv. Petra, rekoč:
„Ti si Peter (skala) in na to skalo bom svojo
cerkvo zidal, in peklenska vrata je ne bodo
premagala. 11  Njemu je izročil ključe svojega
kraljestva, to je, naj vekšo oblast v svojej
cerkvi.

20. Jezusovi čudeži.

Po svojih blagonosnih potih je Jezus lju¬
dem neizrečeno veliko dobrega storil, slepim
je dal pogled, gluhim posluh, mutastim govor ;
je vsaktere bolnike ozdravil, iz obsedenih hu¬
diče izgnal in celo mertve obudil. Gotovo je,
da ni bilo rane, ktere bi zacelil, ne siromaka,
kteremu bi pomagal ne bil. Čulna moč je
šla iz njega in vse je ozdravil.  Tudi
prihodnega je mnogo naznanil. — Pri vsem
tem pa je vendar veliko sovražnikov imel, zla¬
sti -med farizeji in pismouki, kteri so ga grozino
čertili in kar viditi ne mogli, zato ker jih je

112

zavolj njih hudobije in grehote javno (očitno)
svaril in jim mnogokrat gorje žugal zavolj njih
hinavščine. Ze nekokrat so ga prijeti hotli, pa
se jim je vselej umaknil.

V tretjem letu svojega uka, malo pred
Velikonočjo je svojega prijatla Lazara, kteri
je že štiri dni v grobu bil, obudil, s tem pa
vekše duhovne in farizeje tako razkačil, da
so zbor sklicali in sklenili, njega in Lazara
umoriti;. Jezus pa se jim je umaknil. Kmalo
vendar je spet prišel v Betanio, kder je
Lazar živel, se na osliča vsedel in častito
in kakor kralj v Jeruzalem jezdil. Množice
s palmami in oljkami mu naprot gredč so
razgrinjale svoja oblačila po poti in vesel
vrišč je bil: Hosana sinu Davidovemu!
Toda ravno to poslavljenje je vse njegove
nasprotnike živo peklo. V Kajfeževi hiši so
se sešli, ter svet imeli, kako bi ga z zvijačo
v roke dobili in vsmertili. Tedaj pride Judež,
jeden izmed dvanajsterih, k njim in se ponudi
izdati ga za trideset srebernikov.

21. Zadnja večerja.

Jezus je dobro vedel in svojim učencem
sosebno zadnji teden mnogokrat povedal, kaj
ga čaka, in kako bi se smerti odtegnil, ako
bi bil hotel; ali ljubezen ga je gnala umreti in

113

človeški rod odrešiti. Preden pa je terpel, je
iz serca želel velikonočno jagnje jesti s svojimi
apostoli, in pri veččrji vzeme kruh v svoje
svete in častite roke, oči oberne proti nebesom
k svojemu Očetu in zahvali, posveti kruh,
ga razlomi in poda svojim apostolom rekoč:
Vzemite in j e j t e; ker to je moje
telo, k ter o bo za vas v smert dano.
Potem vzeme čašo (kelh) z vinom, spet zahvali
svojega Očeta, posveti ter poda apostolom
rekoč: Vzemite in pijte iž nje vsi; ker
to je moja kerv, kerv nove zaveze,
ktera bo za vas in za njih veliko
prelita v odpuščenje grehov. Ovo
storite v moj spomin.  S tem je Jezus
postavil skrivnost (zakrament) svetega r e š-
nega telesa,  v kterem se našim dušam pod
podobami kruha in vina v hrano daje. — Po
večerji je apostolom še veliko govoril od svo¬
jega odhoda, jih tolažil in jim obljubil svetega
Duha, kteri jih bode vse resnice učil in pri
njih vekovito ostal. Po tem je vstal in so šli
vsi skupej proti oljskej gori.

Jezusovo te vpij en j e in smert.

Na oljskej gori, na vertu Gečemani stopi
Jezusu vse njegovo terpljenje pred oči, smertna
žalost ga opada, groza ga obletuje, težave ga

Keršeanski nauk. S

114

sprehajajo in pot kakor srage kervi mu po čeli
stopa in na zemljo kaplje. Na kolena pade
in moli: „Oče! ceje mogoče, odvzemi mi čašo
terpljenja; vendar ne moja, ampak tvoja volja
se zgodi!“ In glej! angel iz nebes ga je pota-
žil in pokrepčal. — Med tem se je približal
Judež izdajaveč in ž njim velika derhal voja¬
kov in briČev s svetili, kolmi in mečmi, kteri
so Jezusa zgrabili, zvezali ter peljali k Anaz u
in Kajfežu,  vekšima duhovnoma.

Na dvorišču, kder ga je Peter trikrat za¬
tajil, so ga vojaki in hlapci celo noč zasramo¬
vali in mu v obraz pljuvali, za uho in v obraz
bili; zarano pa, ko je dan napočil, so ga iz¬
dali Ponciu Pilatužu, oblastniku Rimskega čara
(cesarja) Tiberia. Dasiravno od Pilatuža in
Herodeža nedolžen spoznan, je bil vendar le
nevredno oponašan, do nagega slečen, k ste¬
bru privezan, bičan ali šiban, s ternjem ven-
čan, s škerlatastim plajščem ogernjen, s tei¬
stom po glavi tolčen, manj Čislan od tolovaja
Baraba, in — na smert obsojen.

Naj vekšemu hudodelniku jednak je mora!
Jezus svoj križ,  ki je bil iz težkih berven
zbit, na goro Kalvario zvun Jeruzalemskega
mesta vleči, slab in truden od preslanega terp-
Ijenia se je pod njegovo težo opotekal in pe¬
šati jel, tako da mu je Simon Cirenčan moral

115

pomagati križ nositi. Okoli devete ure pred
poldnem po našem številu pride na morišče,
kder so ga nagega znak na križ pribili in s
križem vred od tal vzdignili. Opoldne je
«olnce otemnelo, strašna tmina nastopi, ter
vso deželo pokrije, in cele tri ure je zemlja--
in nebo v noči in tmini. Vse se prestraši in
omolkne, in sternu in gleda, kaj bo. Tudi
Jezus je molčal, in grozne bolečine in neskončne
ležave ga sprehajajo, okoli treh popoldne pa,
ko je njegovo terpljenje do verha prikipelo,
je z velikim terdnim glasom zavpil: Dopol¬
njeno je. Oče! v tvoje roke izročam
svojo dušo.“  Ko je to izustil, je glavo
nagnil in umeri. In glej ! zemlja se je stresla,
skale so pokale, zemlja je dala svoje mertve
nazaj in zagrinjalo v tempelnu se raztergalo
od verha do tal. Stotnik in vojaki, kteri so
poleg križa na straži bili, in virlili potres in
kar se je zgodilo , so se silno bali in djali:
„Zares, ta je bil Sin Božji!“ Ljudstvo je tre¬
petaje na persi terkalo in molčč se razide.
Še mu jeden vojščakov s sulico stran prebode,
■In kri in voda se mu je iz serca ulila,  na
pričo, da je gotovo mertev.

Tako se je dopolnilo vse, kar so preroki
v starej zavezi prerokovali; Jezus Kristus, Sin
živega Boga in Odrešenik celega sveta, je bil

8 *

116

v resnici med hudodelnike štet, je bil na križu
umorjen, in visi mertev med dvema razbojni¬
koma na sramotnem lesu križa.

23. Jezusovo vstajenje in njegov vnebohod.

Jožef Arimatijec in Nikodem sta Jezusa
s križa snela, sta ga z dišavami v belo tenčico
zavitega v nov, iz skale izsekan grob poko¬
pala, ter velik kamen pred grob zavalila.
Sovražniki celo kamen zapečatijo in z varili,
obstavijo. Ali glejte! tretje jutro pred svitom
se zemlja potrese, kamen se odvali, in Jezus
premagavec pekla in smerti veličastno
vstane,  in razveseli učence in vse prijatle
svoje. Njegovo vstajenje tudi našo vero in
naše upanje najmočneje podpira.

Se stirdeset dni se je na zemlji mudil in
svojim apostolom posledne nauke zastran
božjega kraljestva in svoje cerkve dal, potem
jib skoz Betanio proti oljskej gori peljal. „Ne
hodite od Jeruzalema/ jim veli, „ dokler ne
prejmete moči od zgoraj, kar se bode ob
kratkem zgodilo. Potem pa pojdite po vsem
svetu; učite vse narode in kerščujte jih v imenu
Očeta, Sina in sv. Duha. Glejte! jaz ostanem
pri vas vse dni do konca sveta.“ Ko verh
oljske gore pride, razprostre svoje roke in
blagoslovivši jih, se izpred njih oči k nebesom

117

povzdigne. Svetel oblak mu naproti priplava,
in ga nese v sveto nebo,  kder sedi na
desnici božjej. Apostoli pa so se bili vernili
v Jeruzalem in čakali tamkaj obljubljenega
sv. Duha. — Tako je Jezus dokončal delo,
ki mu ga je Oče izročil.

24. Prihod sv. Duha.

Napočil je deseti dan po Jezusovem vne¬
bohodu,  bila je sveta nedelja binkoštna,
imeniten svetek Judovski (1. 33. po Kr.). Apo.
stoli in učenci Jezusovi, med njimi tudi novo
izvoljeni Matia, so bili iz strahu pred Judi
v jednej hiši zaperti, ter molijo. Kar naglo
zjutraj ob devetih vstane velik šum, kakor piš
hudega viharja, razdeljeni ognjeni jeziki so se
prikazali nad vsakterega glavo, in so bili na¬
polnjeni s svetim D u h o m, in so jeli govoriti
v mnogoterih jezikih, in hvalili Boga in nje¬
gova dela. Kmalo se je krog hiše velika
množica zbrala, gledat in slišat, kaj se čud¬
nega godi. Peter od sv. Duha ves vnet, izide
(izajde), ter jim jame razkladati, kako je Bog
Jezusa, kojega so oni na križu umorili, zopet
obudil in postavil sodnika živih in mertvih,
ter jih k pokori in k včri v Jezusa opominja.
Globoko je njegova beseda poslušavcem segla
v serce, tako da Se je dalo še tisti dan tri

418

jezer ljudi kerstiti. — Ne dolgo po tem
gresta Peter in Janez v Jeruzalemski tempel
k večernicam. Na „lepih“ vratih hrom ubožec
sedi in vbogaime prosi. Sv. Peter mu reče:.
„V imenu Jezusa Nazarenskega vstani in
hodi." In kakor bi trenil, hromeč po koncu
skoči, ter zdrav in vesel v tempel gre Boga
hvalit. Po tem čudežu se je število vernikov
zopet pomnožilo, ter na pet jezer  narastio.
In iz teh in še mnogo drugih , ki so v Jeru¬
zalemu in krog mesta Jezusovo vero sprejeli
in se kerstiti dali,  je vstala perva družba
vernih — cčrkva Kristusova  se je prav
vidno pokazala, ter bila vterjena za vse čase.

Razširjava in preganjanje vere med Judi.

Goreče in pogumno so apostoli Jezusov
sveti nauk oznanovali, in veliki čudeži in
znamenja so se po njih rokah godili, tako
da so bolnike na ulice nosili, in če je le
senca sv. Petra na nje padla, ozdravili so.
Vekši duhovni pa, farizeji in saduceji, vide,
da se množica vernih više in više narašča, so
se od serda in zavida vneli; po divje na
apostole planejo, jih v ječo veržejo , bičati
dajo, ter jim ostro zaterdijo, da ne smejo več
od Jezusa govoriti in učiti. Zadnič celd
ljudstvo podšuntajo, da so sv. Štefana, ki

119

je z obilno milostjo in močjo od Jezusa in
njegove vdre pričal, iz mesta pahnili in kam-
njali (3. 36 po Kr.).

Po smerii sv. Stefana se začne veliko
preganjanje cdrkve Jezusove v Jeruzalemu,
tako da so zvun apostolov skoro vsi vdrniki
iz mesta pobegnili, in na vse kraje po Judeji
in Samarii se razšli. Ali ravno to je zazšir-
janju cdrkve zlo hasnilo, zakaj razšli verni
so okrog grede pe mnogih krajih sv. evangelj
oznanovali. Tako je učenec Filip  prišel v
mesto Samaria,  Kristusa oznanovaje, in
mnogo mož in žen je verovalo in kerščenih
bilo. Drugi učenci so šli po F e n i c i i in
S i r i i, in osnovale so se nove družbe vernih,
med kterimi naj imenitniša je bila v krasnem
mestu Antiohii,  kder so se Jezusovi vdrniki
najpoprej kristiani  imenovati jeli. Tudi
Saul, ki se zove potem Paul*),  poseben
zopernik Jezusove vdre, se je po milosti božjej
spreobernil, in med vsemi apostoli naj bolj
goreče trudil za razprostiranje kraljestva bož¬
jega med neznabogi (hajdi).

Vendar se mora opomniti, da pervi vdr-
niki so bili vsi Judovskega rodu, ali pa vsaj
taki, koji so se iz obreze Mojzesovi postavi
podvergli; nevernikom ni od začetka nihče
izmed apostolov od prave vdre govoril.

*) Pavel.

120

26. Razdjanje Jeruzalema. Razširjava in prega¬
njanje vere med neverniki.

Mnogo Judovskega ljudstva se je Jezu¬
sovi veri vdalo, celo zmed duhovnov in fari¬
zejev jih je veliko k njej pristopilo: večina
vendar je terdovratna ostala, sovražila in ker-
vavo zatirala vse, kar je bilo kerščanskega
imena. Ali njih hudobija je dozorela, in šiba
božja je bila spletena. Privihrali so hrabri
Rimljani, ki so glavno mesto Jeruzalem oblegli,
z zasipom obdali in s tempelnom vred tako
razdjali, da ni ostal kamen na kamenu. Blizo
poldrugega miliona Judov je v tej vojski smert
storilo, in kar jih je ostalo, so se po vsem
svetu razkropili, ter so še dan današnji žive
priče, kako strašno Bog kaznuje narod, kteri
je pred Pilatužem kerv sina božjega klical
nad sebe in svoje otroke.

Ker so pa Judi sv. evangelj hudobno za-
vergli, zato so se apostoli k nevernikom ober-
nili, ter šli na vse strani sveta; pod jugom in
pod severjem, po izhodnih in zahodnih deželah
so Kristusovo vero oznanovali, mnogo truda
in terpljenja prenesli, pa tudi nebrojno veliko
ljudi spreobernili in kerstili. Gerki in Rim¬
ljani, možki in ženske, mladi in stavi, bogati
in revni popuščali so svoje zmote in malike,
in komaj je trideset Ičt preteklo, bile so že

121

skoro po vseh imenitnejih mestih kerščanske
dražbe ali srenje vtemeljene; — tudi naši kraji
niso bili pozabljeni. V Oglej  (Akvilejo), tačas
glasovito mesto za Teržaškim morjem, je prišel
sv. Marka.  Jezusovo vero oznanovaje, je
družbo včrnikov ustanovil, in svojemu učencu
sv. Mohorju v skerb izročil. Po Beneškem,
Istrijanskem. Primorskem in Panonii je pa
sv. Klemen,  učenec sv. Petra, učil in pridi-
goval. — Sleherna teh družeb je imela svojega
predstojnika, ali škofa ali drugega mašnika,
ktere so apostoli z molitvijo in pokladanjem
rok v duhovno službo posvetili, in za svoje
namestnike in nastopnike postavili. Vse skupe
pa so imele občnega poglavarja sv. apostola
Petra; bile so ž njim, pa tudi med sebo (vza¬
jemno) vedno v ozkej zavezi, in tota njih družba
je bila — kerščanska katoliška  c črk  v a. In
kedar je sv. Peter, kteri je bil pet in dvajset
let naj viši vidni pastir ali škof rimske cerkve,
na križu smert storil, šla je naj vekša oblast
v ečrkvi na njegove nastopnike, rimske škofe
ali papeže.

Lepo žetvo je tedaj Jezusova sveta vera med
malikovavskimi narodi imela in daleč okrog
se razširila; zdaj pa se černi oblaki nad njo
zavlečejo, rimski še nevčrski cesarji so jo z
mečem i ognjem preganjati jeli, ter bi jo bili

122

radi popolnoma zateptali. Neznano je slišati,
kako nevsmiljeno je cesar Neron  s kristiani
delal. V zverinje kože jih je dajal všivati, po¬
tem pa pse nad nje huskati, da so jih razter-
gali. S smolo jih je ukazal obliti in na kole
privezati, zvečer pa, ko se je stemnelo, — so
jih zažgali, da so živi goreli in namesto bakel
svetili. Tudi sv. Petra in Pavla  je ovi gro-
zovitnež umoril, oba v jednem dnevu, 29. rož¬
nika 1. 67. po Kr. — Cesar Domician  je
ukazal, vse kerščanske cerkve do tal podreti,
in svojo naj bližo žlahto je za vere del pre¬
ganjal in moril. Svetega apostola Jo a na je
v Rim poklical in kakor pravijo, mu naj pred
strupa piti dal, ko mu pa strup nič škodval
ni, ga je v posodo vrelega olja vreči ukazal.
Naj huje pa je razsajal cesar Dioklecian,
ter je htel po celej deržavi vse kristiane do
zadnega pokončati. Po petnajst jezer so jih
v jednem mesecu pomorili, tako da so rabelni
mnogokrat od morije omagali, in se jim je
orodje skerhalo. Z raztopljenim svincem so jih
zalivali, z žerečimi kleščami ščipali, na križe
razpenjali, žive žgali, ali iz kože devali, pri
počasnem ognju pekli, divjej zverini za jed
davali i t. d. In ne posamezno, marveč v celih
trumah so jih morili, in kakor potoki je tekla
kerv kerščanska po vsej carevini. V Terstu so

m

sv. C e 1 i an a, v Ogleju sv. Mohorja, v
Celju sv. Mak simi lian a, na Ptujem  sv.
Viktorina, v Sambotilu  sv.  Kvirina, škofa
iz Siska, ob glavo djali. Ali više ko so jih
pomorili, više se jih je kerstiti dalo; iz vsake
kaplje prelite kervi je nov kristian izrastek

27. Življenje tedajnih k risi ionov.

Kakor med ternjem rade naj lepše violiee
rastejo, tako tudi keršeanska vera niko3i tako
lepo cvetela, nikoli tako obilnega sada obro¬
dila ni, kakor ravno une perve čase, ko je
bila kervavo preganjana. Bili so zlati časi ker-
ščanske vdre; kolikor včrnikov, skoro bi rekel,
toliko svetnikov. Vsi so bili jednega serca in
jednega duha, in kar je kdo imel, ni imel za
se, temveč vseh skupaj je bilo, in po potrebi
so apostoli vsakemu podelili. Prav po ker-
ščansko, kakor brati in sestre, so se med seboj
ljubili; od nečiste ljubezni, od zapeljevanja,
gerdega znanja, ponočnega vesovanja in kar
je drugega takega, ni bilo nikdar slišati. —
Med vsemi kristiani korinčanske cerkve samo
jednega nečistnika najdemo. — V lepem miru
in jedinosti jeden z drugim so živeli, prepira
in sovražtva, pravd in tožeb so se skerbno
ogibali. Polni svete gorečnosti so marsikako
noč v molitvi in premišljevanju božjih naukov

prebdeli; polni svete ljubezni božje so z nevar¬
nostjo svojega življenja službo božjo obiskovali,
in pri vsakej sv. maši s sv. resnim telesom svoje
duše poživljali; polni poterpljivosti, niso nikdar
godernjali, zakaj jim Bog toliko terpljenja dd,
nego veselili se, da so vredni zavolj Jezusa
terpeti. Kakor Jezus krivičnemu Pilatužu, tako
so bili tudi oni neverskemu cesarju pokorni:
pa tudi rajši umerli, kakor zoper zapoved božjo
kaj storili. Za male grebe so dolgo in ojstro
pokoro delali, pogosto in terdo se postili, in
vsi vneti, vsi goreči zmirom k večej svetosti
hiteli. — Bili so zgled čednosti vsem prihodnim
časom, in dokler blago serce in pogumen duh
na svetu ob veljavo ne pride, tudi sv. Lovrenc,
sv. Plorian, sv. Agata, sv. Neža in ostali svet¬
niki in svetnice svoje slave zgubili ne bodo.

28. Zmaga ker seansi v a.

Blizo tri sto let so ti strašni pregoni hru¬
meli, zemlja se je napila blage kervi nebrojnih
mučencev, in ko bi bila naša sveta včra le
zmišljava ljudi, ne pa od Boga, gotovo bi bila
že zdavnej zateptana, in ne bilo bi več sleda
od nje. Ker pa je od Boga, ker je od Jezusa
samega na terdno skalo vtemeljena, zato je ni
mogla nobena burja, nobena nevihta omajati;
marveč čedalje globejše korenine je gnala, in

* 125

od leta do leta više se razprostranjala, dokler
ni leta 312 po Kr. popolnoma zmagala. —
Rimski cesar K o n š t a n t i n, v veri malikvavcev
rojen in izgojen, sicer pa dobrega in milega
serca, je imel hud boj s svojim nasprotnikom
Maksencijem, kteri se mu je s hrabro in silovito
vojsko ustavil. V tej velikej stiski se je k pra¬
vemu Bogu obernil, ter ga serčno prosil, naj
mu pomaga, in ga reši iz rok sovražnika svo¬
jega. In glej! o belem dnevi se prikaže njemu
in vsej njegovej vojski veličasten križ na nebu,
in na križu s svetlimi čerkami zapisano: V
teni znamenju bodeš zmagal.  Ko vidi
Konstantin to čudovito prikazen, zavzame se,
da po podobi križa krasno bandero narediti
in v bitvi pred svojimi vojaki razviti. Navdušen
napade sovražnike, jih premaga in pokonča, ter
javno spozna, da mu je Bog kristianski po križu
zmago podelil. Od tistih mal kerščansko vero
čislati jame in prepove, kristiane dalje prega¬
njati, ter jim dovoli, prosto po svojej veri Bogu
služiti. Ukazal je vzeto premoženje cerkvam
nazaj dati, zapovedal, da naj se nedelja brez
vse ovire obhaja, da naj kervave igre v gledi¬
ščih nehajo, in je sploh kerščanstvo zmiroro
bolj pod pe ral, ne verstvo pa zateral.

Tretja doba.

Dogodivščina srednih časov kerščanstva.

Od cesarja Konstantina do velike ločitve v za¬
hodni cerkvi (I. 312—1517 po Kr.).

29. Mirni časi kerščanske vere.

S Konstantinom včlikim, ki je pervi
kerščanski cesar, se je vse spremenilo. Pregon
kristianov je potihnil, in kerščanska vdra je
jela mir in pokoj vživati. Križ, poprej zna¬
menje naj veče zaničljivosti, je postal zna¬
menje časti in zmage, ter se je lesketal na
cesarski kroni in na rimskem gradu (kapitolu)-
Službo božjo so poprej v podzemeljskih jamah,
kletih in rakah opravljali •  zdaj pa so začeli
veličastne edrkve staviti, javno in slovesno
Boga častiti. —- Cesar sam je nekaj krasnih
cerkev, posebno v Rimu in Carigradu zidati
dal, nekaj pa tudi z darmi pomagal; du¬
hovne, sosebno pa škofe in papeže je jako
poštoval. Njeg’ov izgled je nevdrnike močno
ganil, v celih trumah so se Jezusovi vdri

127

vdajali in ob kratkem so malikovavske veže
prazne stale — malikovanje po vsem rimskim
cesarstvu je onemagalo.

Mnogoverstne zasluge za povekšanje božje
časti si je pridobila tudi njegova mati, sveta
Helena.  V osemdesetem letu svoje starosti
je potovala še v Judovsko deželo, na tiste
svete kraje, kder je Gospod Jezus živel in
terpel, vse skerbno pregledala in preiskala,
ter bila tako srečna, da je našla sv. križ, na
kterem je izveličar umeri, in grob, v kterem
je mertev ležal, in tudi ona je dala mnogo
krasnih cdrkev sezidati. — Poglavar sv. cdrkve
je bil v tem času sv. papež Silvester  I.,
kteri si je veliko prizadeval za uterjenje svete
vdre in za krasnost božjih tempeljnov.

30. Krive vere in razkolnosti v veri.

Komaj so pregoni potihnili in je cerkva
•od težkega terpljenja nekoliko oddahnila se, so
že druare baže sovražniki vstali, razni krivoverci
namreč, kteri so svoje zmote kakor ljubko
med pšenico sejali in mnogo hudega činili.
„Ker ni hudič z mečem premagal,  veli
sv. Ciprian, poskusil je z jezikom/  Naj
imenitneji starih krivovercev je bil Arij,  učen
in zgovoren, pa tudi svojoglaven in napuhnjea _
duhovnik, kteri se je prederznil terditi, da

128

Jezus ni imel božje natore in mu torej ne gre
božja čast. Mnogo ljudi, skoraj bi rekel, pol
sveta je s svojimi lažmi preslepil, mnogo ker-
vavih vojsk podkuril in veliko svetih škofov
in mašnikov preganjal: pa tudi strašno smert
je storil, čreva so se mu izsule in naglo in
neprevidno je umeri. — Sto let po tem se
drugi krivoverec Ne s tori  vzdigne, in časti
Marije matere božje loti, rekoč, da ona ni
božja porodnica. Tudi on jih je veliko premotil
in mnogo žalostnih zdražeb in prepirov načinih

— Kmalo za njim E uti h krivo vero izkljuje,
da Jezus ni imel dveh, nego (ampak) samo
jedno natoro, in da bi ne bil najdel toliko
dostopnikov, ne bilo bi toliko zmešnjav sledilo!

— V osmem stoletju najdemo spet druge krivo¬
verce, kteri so hotli vse svete podobe Kristusa,
Marije in svetnikov pokončati in vse cerkvene
stene pobeliti, naj bi ne bilo nobedne podobe
več, ktera bi nas kaj božjega spominjala. Celih
sto in petnajst let je ta joka vredna razkolnost
terpela in izhodno cerkvo na dvoje razdelila.

— Imena ostalih krivovercev, kakor Don a-
tistov, Mače doni a no v, Pelagianov,
Mani  hej  cev  in več drugih, kteri so sv.
katoliško vero zatreti hotli, ne bomo na dan
vlačili; naj počivajo v brezdnu pozabljivosti,
kamor jih je luč resnice zapodila.

129

31. Vesvoljni cerkveni zbori.

Ko je leta 51 po Kr. prašanje vstalo,
ali kristijane izmed nevernikov tudi Mojzesova
postava veže, je bil zbor apostolov v Jeru¬
zalemu deržan, kojega (kterega) sklep je bil,
nobenega takega bremena vernim več ne nakla¬
dati. Toto djanje apostolov je bilo izgled, po
kterem so se predstojniki cčrkve zmirom rav¬
nali, kolikokrat so se v prihodnih časih kri-
vovčre prikazale. Zbrali so se pod predsed-
ništvom rimskega papeža ali njegovih poslan¬
cev, so krivovero nepristrano presojevali, ter
jo obsodili in prekleli. Taksi zbor se veli ves-
voljni cerkveni zbor,  in kar on v včr-
skih resnicah sklene in rimski papež poterdi,
imamo tako za res imeti, kakor božje raz¬
odetje;— sv. Duh ga namreč nevidoma vlada
in ga zmote varuje. — Posebno glasovit je
pervi vesvoljni cerkveni zbor, v mestu Nicei
na Jutrovem 1. 325 po Kr. deržan, kder se
je tri sto in osemnajst škofov in nad jezer
ostalih (drugih) duhovnikov sešlo, in so kri-
vovčro Arijevo overgli in prekleli. Drugi ves¬
voljni cerkveni zbor je bil v Carigradu,
tretji v mestu Efezu,  šterti v mestu K al-
cedonu,  kder so bili Macedoniani, Nestoriani
111  Eutihiani ednoglasno za krivovčrnike
spoznani in njih zmote overžene in preklete —
ln  so zginile kakor temna noč pred solnčno

Keršcanski nauk. 9

130

lučjo. Vseh ves voljnih cerkvenih zborov do
zdaj imamo osemnajst; naj imenitneji med
vsemi je tridentinski  zbor, od kterega se
sliši tolikokrat zlasti v pridigah in v kerščan-
skem nauku govoriti.

Veliko je katoliška cčrkva od krivovercev
terpela in še terpi; ali ne bojmo se za njo;
Kristus je jo na skalo zidal, in hudobni svet
in peklenska vrata je ne bodo zmagala.

32. Cerkveni učitelji in sveti očetje.

Zraven cerkvenih zborov je bilo mnogo
svetih in učenih mož, kteri so se krivovercem
krepko ustavljali, njih zmote ustmeno in pis¬
na eixo pretresali in overgli; nasprot pa tudi ker-
ščanske resnice od vseh strani bistroumno pre¬
udarili in razvedrili in njih verjetnost dokazali.
Velimo jim cerkveni učitelji  ali|cerk'veni
očetje;  njih imena se svetijo, kakor svetle
zvezde na cerkvenem nebu, oni so močni stebri,
na ktere se katoliška cerkva in njeni nauk
naslanja. — Pred vsemi slavnega spomina
vredni so sledeči: sv. A t a n a z i, patriarh

(vikši škof) v Aleksandrii na Egiptovskem,
kteri je celih petdeset let za sveto vero se
bojeval, veliko pregona in terpljenja od strani
Arianov prebavil in mnogokrat v smertni ne¬
varnosti bil; sv. Ambrož;  nadškof v Mi¬
lanu, kteri je mnogo svetih knjig spisal in

131

pobožnih pesem zložil; sv. K r i z o s t o m,
patriarh v Carigradu in glasovit pridigar, je
sosebno grebe bogatinov , in velikašev čertil in
napadal, in zato izgnan iz svojega sedeža v
siromaštvu umeri: sv. Bažili,  škof v Cezarei,
je sosebno samotno življenje v puščavah in
samostanih podpiral in je zlasti v jutemih
deželah visoko češčen; sv. Hieronim,  v
Stridovi na slovenski zemlji rojen, umen raz-
lagavee in prestavljavec svetega pisma, je svoja
posledna leta v Betlehemu preživel; sv. Au~
guštin,  škof v mestu Hipu v Afriki vse-
strano učen, je v svoji mladosti slabo živel,
potem pak velik spokornik in kinč katoliške
cčrkve postal; sveti papež Leo veliki  je
z močjo svojega govora mesto Rim dvakrat
razdjanja otel, in tudi krivoverce zasekoval;
sveti phpež Gregor veliki,  ki si je za
slavo službe božje in povzdigo cerkvenega
petja veliko prizadel in bode na vse čase slovel.

r'

33. Puščavniki in j meni hi.

Kakor so bili cerkveni očetje imeniti bra¬
nitelj iNn naj moČneji podporniki katoliške vere,
tako so bili puščavniki  najlepši izgled spo-
kornosti, zatajevanja in premage vsaktere po-
željivosti. Puščavniki se velijo pobožni kristjani,
kteri so iz ljubezni do Boga vsemu blagu,
vsej oblasti in časti, prija'tlom in žlahti se

132

odpovedali, ter šli v samotne, tihe kraje ali
puščave, ondi se ložeje greha varvat, Bogu
služit in svojo dušo zveličat. — Kak berlog v
zemlji ali v skali, kaka bajta iz drevesnega
lubja je bilo njih stanovališče; njih obleka iz
ličja ali bičevja, njih postelja terda tla ali malo
listja; njih hrana korenike in divja zel, njih
pijača studenčnica. Vsemu veseljevanju, vsej
sladnosti življenja so slovo dali, vsemu svetu
popolnoma odmerli in zmiraj k vekši svetosti
hiteli. Pervi puščavnik, od kterega nam zgo¬
dovina poroča, je bil sv. Pavel;  glasoriteji pa
je bil njegov verstnik, sv. Anton,  ki se oče
puščavnikov imenuje. Pervi puščavniki so jeden
od druzega ločeni, vsak za se živeli; s časom
pa so se zjedinili, vkup prebivali in delali,
vkup jedli in molili — in tako so se pričeli
samostani ali kloštri,  in njih prebivavcem
se je reklo mnihi ali redovniki,  če dalje
bolj so se širili, naj prej v jutemih, potem pa
tudi v zahodnih deželah, dokler jim ni sv.
Benedikt  o začetku šestega stoletja gotovih,
prav modro osnovanih vodil (regelj) dal, ktera
so temelj in vir vseh poznejih klošterskih vodil.

34. Selitva narodov.

V petem in šestem stoletju po Kr. se je
skoro vse po svetu spremenilo, bila je velika
selitva narodov. Mnoga ljudstva sirova in divja

133

so iz Azie prihrumela, na bližne narode ev¬
ropejske pritisnila, in toti na svoje sosede. Vse
je vrelo po svetu, in križem se metlo, derlo
je ljudstvo za ljudstvom: Alani, Ge pidi,
Huni, Goti, Longobardi, Slovenci
itd. Kraljestva, bi so več sto let slovela, so se
prekucnila in namesto njih so druga stopila;
sela in mesta glasovita so bila razdjana in so
ali popolnoma znad zemlje zginila, ali v raz¬
valinah hirala: cel6 rimsko cesarstvo, ki je
tisoč (tavžent) let stalo in vse narode in dežele
pohlastalo, se je razkosalo.

Med vsemi naj hujšimi divjaki so bili
Huni,  kterih kralj Atila,  imenovan šiba
božja, je cele potoke kervi prelil, mesta Oglej, ,
Ljubljano, Celje in drugih  mnogo
razrušil, in kamorkoli je stopila njegova der-
ihal, vse požgal in pokončal. Bila je huda stiska
bila je neznana siroščina po svetu; kamor so
oči nesle, ni bilo druzega, kakor morije, požig
in posip. In ker so vsi toti narodi ali maliko-
vavci ali krivoverci bili, so tudi katoliško včro
hudo zaterali, mašnike in redovnike prega¬
njali, cerkve in samostane ropali, ali poderal,

— zdelo se je, da bodo katoliško včro spet v
zemljo zateptali. Ali Bog je vse v dobro ober-
nil; kmalo je cčrkva svoje veje bolj po širokem
razprostranila in mnogo novih udov pridobila.

134

35. Začetek in razširjava kerščanske vere med
Nemci in Slovenci.

Že poprej je bilo omenjeno, da pervo
zernje kerščanske vdre na slovensko zemljo je
padlo iz Ogleja, jednega v tedajnem času naj
vžksih mest rimskega cesarstva. Ondi je že
sv. evangelist Marka, po sv. Petru poslan,
Jezusov nauk oznanoval, je družbo v črn ih
vtemelil, ter njo pri svojem odhodu 1. 50. po Kr.
svojemu učencu sv. škofu Mohorju izročil.
Sv. Mohor  pa je sveto včro dalje razširil, po
sedajnem Benečanskem, Teržaškem in Kranj¬
skem; je poslal dva kerščanska oznanovavca,
Lucia in Siruza  celo na Grorotansko
(Norikum), kamor je Koroško in del Štajarja
spadalo, in se sploh z zlatimi čerkami Sloven¬
cem v serce zapisal. Da je sv. Klemen
učenec sv. Petra po Istrianskem, Primorskem
in po Panonii vero pridgoval, je tudi že reče¬
no bilo; in da so vojaki in drugi Rimci, ki so
se v naše kraje preselili, v svoji novi domo¬
vini tudi od kerščanske včre mnogo pripovedo¬
vali, si lehko mislimo. Po tem takem je drevo
sv. včre čedalje bolj obširno rastlo in v mnogih
mestih so se škofijski sedeži ustanovili, kakor
v T e r s t u, P tu j i, C e 1 j i, E m o n i (Ljubljani)
i v T i b u r  n i i na Koroškem.

Ali v petem stoletju po Kr. ob času ve¬
like selitve narodov, so se strašne prekucije in

135

pregoni po svetu pričeli, in neizrečeno veliko
je sveta cčrkva Jezusova prebaviti imela. Me¬
sto Oglej  je bilo razdjano, tudi celjska,
emonska, ptujska in tiburnijska  škofija
je razpadla, in skor po celi Evropi je sv. včre
luč vgasovala, razun britanskih ali anglež-
kih otokov, kder je veselo berlela. Iz totih
otokov  je izhajalo zdaj mnogo svetih mož, ki
so berž ko ne pol Evrope prehodili božjo
besedo oznanovaje, in kamor so prišli, ajdovske
so zmote pregnali in pravi apostoli tistih dežel
postali. Tako je sv. Severin  po avstrianski
vojvodini, sv. Rop ert po Salcburškem, sv.
Emeran  po Barskem kerščanstvo širil; med
vsemi pa slave vreden je sv. Bonifaci,  ki se
apostol Nemcev zove, neutruden učitelj bil in
je častito krono mučenikov dosegel. 1. 755 po
Kr. Ravno tako prijazno je luč. sv. včre raz-
svetila slovenske dežele. Sv. škof Amand  je
prišel na Gorotansko, in nekaj časa za njim
sv. Ropert,  ki je Slovencem sv. evangelj
oznanoval, salcburško škofijo utemelil, in ka¬
kor nekteri velijo, celo do Celja prišel in cčrkvo
sv. Maksimiliana posvetil. Njegov naslednik v
salcburški škofiji sv. Virgili  je poslal med
Slovence sv. škofa Modesta,  ki je bil poln
gorečnosti za božjo čast, je v Gospej sveti
blizo Celovca svoj sedež postavil, veliko novih
cčrkev sezidal in veliko starih popravil in

136

posvetil, in je po vsej pravici zaslužil, apostol
Gorotanski  imenovan biti. Še vekši pospčh
je včra imela, ko je cesar Karl (Dragotin)
Veliki Avare in Slovence ukrotil in pomiril.
Dva gerška brata, ssv. Ciril in Metod,  sta
si tudi za Slovence neprecenljive zasluge pri¬
dobila. Okoli leta 863 po Kr. je sv. Ciril na
Moravsko prišel, Jezusov nauk oznanujoČ, je
sv. pismo v slovenski jezik prestavil in osno¬
val pisarijo, kterej se še zdaj Cirilica  veli,
in ktero Rusi in Serbi rabijo. V Velegradu
je škofijo utemelil, in ker je leta 871 v Rim
šel in ondi umeri, nasledval ga je njegov brat
Metod, kteri je češkega vojvoda Borivoja in
mnogo drugih Čehov kerstil.

Ogri  ali Madžari so se po prizadetju
svojega kralja, sv. Štefana, spreobernili okoli
1. 1000 po Kr.

36. Korist in velika sreča kerščansfva.

Kakor po dolgi zimi ljuba spomlad ali
vigred vse ogreje, vse oživi, tako je tudi
kerščantvo vse naše dežele prerodilo. Kder
poprej ni bilo druzega kakor hosta in divja
zverina, ondi je rodovitno polje vstalo, seno
sušilo se in vinska terta solzila. Divjacno živ¬
ljenje so opustili, kmetijstva se prijeli in po
vesih, tergih in mestih se naselili. Pohištva
so stavili, cčrkve zidali in zvonov prijazni glas
se je razlegal po dolih in planinah. Malike

137

iz lesa ali kamna izrezane so potrupali in
pravega živega Boga častiti jeli.

Kerščanska včra je ljudem pamet razjasnila
in jih v naj potrebnejših rečeh tako podučevala,
da majhino dete in prosti kmetič od Boga in
njegovih lastnosti zdaj vise vesta, kakor naj
bolj čislani modrijani starodavnih časov. Ona
je overgla malikovanje, vraže in Čare ali co-
pernije, je prepovedala sužnoteržtvo, dvoboj
in samomor in nam tudi sovražnika ljubiti ve¬
leva. Ona je ljudi omikala in umetnosti in zna¬
nosti v svojo skerb vzela, je napravila šole za
mladost, bolešnice za bolnike in samostane
za pobožnost, za nedolžnost in pokoro; in ko¬
liko svetih možev in žen, koliko čistih devic
in mladenčev je izgojila, ne d d  se dopovedati
ne popisati. Lepo, da lepše ne more, govori
sv. Avguštin, rekoč: „N a j več e bogastvo,
naj draži zaklad in naj vekša svet¬
lost, ki se najde, je katoliška vera.
Ona prinese izveliČanje grešnikom,
razsvetli na duši slepe, sprejema po
jezero zgublj enih, opraviči krivične,
očisti sp okor nike, poterdi v dobrem
pravične, venča mučenike, ohrani de¬
vice, o var uje vdove in zakonske v
sveti sramožljivosti, posveti mašnike,
nas za nebesa pripravlja in z angeli
večnega veselja deležne stori. V res-

138

niči bogastvo, kojega (kterega) svet
nima dati.

37. Odpad izhodne ali gerške cerkve od rimsko¬
katoliške.  — Muhamed.

Kakor lepo in veselo je v zahodnih krajih
kerščanstvo poganjalo in se razevetalo, tako ža¬
lostno je na Jutrovem omedlevalo. Gerški čari,
ki so v Bizancu ali Carigradu svoj sedež imeli,
so tudi cčrkvo vladati hotli, v njene notrajne
zadeve vtikali se, in terjali, da bi se to, kar se
je v njih  glavi izkovalo, ravno tako za res
deržalo, kakor to, kar je Bog razodel. Ljud¬
stvo je bilo lehkih misel in preveč na posvetne
sladnosti navezano, duhovščina je svoje dolž¬
nosti pogosto zanemarjala, in kar napuh še ni
popačil, so razpertije pripomogle. Zmirom bolj
in bolj se je motalo in metlo, dokler ni vdarila
tista nesrečna ura (1.1064 po Kr.), v kteri se je
izhodna ali gerška cčrkva od rimsko-katoliške
ločila in je med obema nastal tužen prepad, ki
noter do današnega dne še ni poravnan. — Ali
kakor je Bog Izraelce pretepal, kolikorkrat
so od njega odstopili, tako tudi je spridenim
Gerkom kazen za petami sledila. Že ob za¬
četku sedmega stoletja je v Arabii neki slepar
vstal, po imenu Muhamed,  rekoč, da je od
Boga poslan, popačeno včro očistit, ter je iz
ajdovskih, judovskih in kristijanskih šeg in ob-

139

redov (ceremonij) novo včro skoval. S po¬
močjo neke roparske derhali je od začetka
posamezne popotnike zalezoval, potem karavan
se lotil in zadnič mesta in celo dežele napadal
in posilil in njih prebivavce z mečem v roki k
novi veri nagnal. Njegovi nasledniki so po nje¬
govih stopinjah napredovali, so v svojem po¬
četju skoraj neprenohoma srečo imeli, jedno
deželo za drugo si osvojili in v Azii in Afriki
podolgem in širokem muhamedansko, ali kakor
se ploh veli, turško vero razširili. Kar se ni
vdalo, je bilo ali posekano ali v sužnost
peljano. Kerščanstvo v tistih krajih scer ni
popolnoma ugasnilo, ali kakor veja, ki se od
debla odseka, s časom usahne, tako tudi je
ono oterpnilo in do zdaj oterpnjeno žaluje.

38. Krizanske vojske.

Muhamedani so ‘Palestino, to je, sveto
deželo, v kteri je naš Grospod Jezus Kristus
živel in umeri, v svojo oblast dobili in ondi
s kristjani gerdo ravnali. Hude davke so jim
nakladali, cerkve obropali, svete posode oskru¬
nili, i kdor je hotel v Jeruzalemu svete kraje
obiskati, moral je zlat odrajtati. Ko so krist¬
jani v zahodni Evropi zvedeli, kako slabo se
njihovim bratom na Jutrovem godi, so močno
žalostni postali; pravična jeza jih vname in
vojsko zoper nevčrnike sklenejo. Peter iz
Arni ena,  zgovoren in bogaboječ duhoven in
puščavnik, ki je ravno iz Palestine priromal, je

140

Laško in Francosko prehodil, povsod prav
živo velike stiske in neznane tuge ondotnih
kristjanov popisaval in ljudi tako nadušil, da je
vsak hotel pomagati. V mestu Klermon na
Francoskem, kder se je velika množica duhov¬
nov in posvetnih zbrala, je papež Verban II. za
pripomoč zoper nevernike prosil in tako ganljivo
govoril, da je vse kakor iz jednega gerla glas
zagnalo: Bog hoče! Bog hode!  Po celem
zapadu je zašumelo, in ob kratkem je čudno ve¬
lika vojaška truma na nogah stala. Križarje
so jih imenovali, zato ker je vsak vojak zname¬
nje križa na persih nosil v spomin, da se za
Kristusa vojskuje. Vsi vneti za sveto včro so po
raznih potih proti Palestini se podali, po ter-
dih bitvah, po velikih nevarnostih in po neiz¬
rečenem trudu sveto mesto Jeruzalem spet
sovražnikom oteli, 1. 1099 po Kr., in pogumni
Bogomir Builjonski  je bil pervi jeru¬
zalemski kralj postavljen. Pobožni junak p a
je zlato krono na oltar položil, železno krono si
na glavo del, ter rekel: Kder je moj I z '
veli čar Jezus Kristus ternovo krono
nosil, se ne spodobi, da bi jaz zlato
krono nosil;  in ves čas svojega življenja si
je ni na glavo del.

Ali jeruzalemsko kraljestvo ni dolgo ter-
pelo, in ako ravno je od evropejskih krist¬
janov neprenehoma veliko podpore dobivalo,

141

vendar ni obstanka imelo. Vzrok tega od jedne
strani so bili Gerki, polni zvijač in nezve¬
stobe, od druge strani pa križarji sami med
seboj nesložni in pogosto le preveč kervi in
plena željni; torej še ni celo sto let preteklo,
ko je razpadlo in prišlo Turkom v pest, kteri
so od leta do leta silnejši prihajali, zmirom
več mest in pokrajin podjarmovali, in 1.1453 tudi
Bizanc ali Carigrad, glavno mesto gerškega
cesarstva, ki se je pred Bogom veliko zadol¬
žilo, z naskokom v svoje posestvo spravili.
Iz Carigrada so Turki zmirom dalje segali, in
ropali po bližnih ogerskih, slovenskih in
nemških deželah, in le hrabrost in pogumnost
Maltežkih in drugih kristjanskih vitezov, kakor
tudi neoporekljiva pripomoč Matere božje Ma¬
rie je imenovane dežele in narode namenjene
pogube obvarovala, je obvarovala sploh vse
kerščanstvo, da ni Turkom sužno postalo in
da jih niso podkove njih berzih konj zateptale.

39. Lepi časi katoliške cerkve.

Slabo so se izšle križanske vojske, veliko
kervi se prelilo, mnogo ljudi pod mečem smert
storilo in sveta dežela je pri vsem tem le Tur¬
kom v lasti ostala: ali če njih nasledke neko¬
liko bolj na tanko prevdarimo, bomo našli, da
bo bile tudi zlo zlo koristne, da so ljudi zbistrile
in novo dušno življenje obudile. Znanstva,
ktera so proprej pri selitvi narodov povsod pre-

142

gnana v samostane bežati morala, so se zdaj
med množino razlila in ljudstvo omikala, osno¬
vale so se šole in vseučilišča, ki še zdaj
slovijo, kakor v Pragi, na Dunaji  (Beči), v
Padovi,  in vstali so možje čudovite učenosti,
kakor sv. Tomaž Akvin,  kteremu so an¬
gelski  rekli, in sv. KardinalBonaventura,
ki sta oba v letu 1274 umerla. Pobožni Tomaž
K empčan,  ki je ,lepo živel in lepo pisal,
je 200 let pozneje v visoki starosti umeri.

Še lepše pa slovijo tisti časi zavolj njih
nehinavske pobožnosti, zavolj terdno žive
včre v Boga. svete gorečnosti za božjo čast
in delavne ljubezni do bližnega. Koliko so
sezidali krasnih cčrkev, koliko visokih zvo¬
nikov, ktere še dan današni osupnjeni ogledu¬
jemo! Koliko so ustanovili naprav, ktere so
še našim časom v prid in srečo! Tako posta¬
vimo je sv. Hema,  rojena pilštanska grofinja, v
Kerki na Koroškem veličastno cerkvo z dvema
samostanoma, možkim in ženskim, zidati dala,
in iz tote njene zaloge je prirastla sedanja
kerška škofija,  1. 1073 po Kr. — Eber-
hard,  salcburški nadškof, je utemelil lavan¬
tinsko  škofijo 1. 1228, cesar Friderik IV- pa
ljubljansko 1. 1462. — Samostansko življenje
je bilo v naj lepšem cvetju, in možje, kakor
sv. Bruno, Norbert, Bernhard, Domi¬
nik, Frančišek,  so s svojimi zgledi celemu

143

svetu kakor luč svetili, so raznih plemen
redove osnovali, in mnogo samostanov posta¬
vili. Pa ne le sami so sveto živeli, temuč tudi
med ljudstvom pobožnost redili, revežem in
siromakom pomagali, bolnikom stregli, nevedne
učili, jetnike in sužne odkupovali. Na vse
kraje sveta so učitelje pošiljali sveto včro raz¬
širjat, in so vsem deželam, v ktere so prišli,
in med vse narode časno srečo in večni blagor
prinesli. In sploh, karkoli so delali, — ali so
malali, ali podobe rezali, ali pesme zlagali,
ali knjige pisali, — vse so k božji časti obrar
čali, in vsaktero njih delo nam kaže le bogo-
ljubnost in svete občutke.

40. Mnoge razpertije.

Med žlahtno pšenico, ki je tiste čase tako
veselo poganjala in stoteren sad obetala, je pa
tudi ljulika zaplodila se in grenek sad prinesla.
Bile so tu in tam nesrečne vojske, žalostni pre¬
piri in pravde; tudi raznih krivic in marsika-
kega pohujšanja se ni mankalo. — Cesarji in
rimski papeži se niso mogli nič prav dobro
zastopiti. Že cesar Arh IV. (Henrik) je hotel v
cčrkvi gospodariti, je škofije, opatije in ostale
(druge) duhovske službe dostokrat naj nevred-
nišim podelil, včasih pa cel6 za denar prodajal,
zato je med njim in papežem Gregorjem  VII.
velika razpertija vstala; in da so take razpertije,

144

ker so se pogosto ponovile, veliko tuge in škode
na vseh straneh napravile, vsak lehko vd.

Tudi razni krivoverci so vstajali, zoper
duhovsko in deželsko gosposko učili, sami
ustavljali se ji in druge podpihovali, ter veliko
bojev krivi bili.

Tako je po češkem Jovan  Hus  krivo-
vdro trosil, jih veliko premotil in strašne
zmešnjave napletel. Zlo tako se je tudi po dru¬
gih deželah godilo, po Francozkem, Angležkem
in Laškem. In ako ravno so jih sčasoma umi¬
rili in ukrotili, vendar je neki protiven in ver-
toglaven duh ljudem obvisel, po vseh žilah se
kuhalo in vrelo in n ankalo le sape, ktera bi
iskro pod pepelom tlečo razpihala in v živi
plamen spravila. In tota sapa, ti vihar se je na
Nemškem vzdignil o začetku šestnajstega sto¬
letja, je čedalej bolj široko in z veco silo vlekel
in neizrečeno veliko zlega (hudega) načinih
Jezero in jezero ljudi je od katoliške vdre
odpadlo, ljudstvo zoper ljudstvo vstalo in sosed
na soseda planil; kervave vojske so se vnele,
strašne bitve in morije se storile in cele vesi in
mesta so z zemlje zginile. Znanosti in umetnosti
so bile zateptane, in narodi, ki so v omiki in
izobraženosti tako veselo napredovali, spet so
surovi in divji postali; posebno pa jela je vera
od tiste dobe vedno bolj pešati.

Šterta doba.

Dogodivščina novih časov kerščanstva •

Od velike ločitve v zahodni cčrkvi do naših dni
(od 1. 1517 po Kr.).

41. Luter in drugi krivoverci.

Mož, ki je nebrojno zmešnjav na svetu
načinil, in na milione ljudi v časno in večno
nesrečo pripravil, je bil Martin Luter,  učitelj
modroznanstva vVitenbergu na Nemškem. Bil je
učen in prebrisane glave, pa še više napuhnjen
in vrele kervi. Leta 1517 se je s Dominikanci
zavolj krive rabe cerkvenih odpustkov prepi¬
rati jel; zraven pa je on sam še huje zabre¬
del, in od dne do dnd v veče zmote zahajal,
tako da je polagoma vse krivovdre starih ča¬
sov pograbil in zmašil v novo vdro, ki se po
njem Lutranska  veli. Daritvo sv. maše,
post, spoved, molitve za mertve in še mar-
sikako pobožno navado je zavergel; učil je,
da vera sama človeka opraviči in zveliča, in
dobrim delom vso veljavo odrekel. Rimskega

Keračanski nauk. 10

146

papeža je Antikrista imenoval in njegovo cer¬
kveno višo oblast popolnoma overgel, redov¬
nikom in redovnicam (nunam) ženitve in
možitve privolil, deželskim gospodom pa in
grajščakom pravico priznal, vse kar samo¬
stani gleštajo, v posest vzeti in v svojo rabo
oberniti. S tem se je mnogim prikupil in ob
kratkem veliko derhal si pridobil; spačeni
množici namreč so njegovi mehki nauki zlo
sprejetni se zdeli in lakomnim knezom je sa¬
mostansko blago močno dišalo. Poslednič je
obljubo devištva prelomil, in, ako ravno du¬
hoven in redovnik, v zakon stopil, in se ože¬
nil z neko redovnico, ki je iz samostana ušla,
in kteri se je reklo Katra Bor. Luter se je
ustil, da svoj nauk iz svetega pisma zajema ;
ali ker je sveto pismo le po svoji termasti
glavi izlagal, se je strašno zamotal in v svojih
besedah ves navskriž bil; kar je jeden dan
zagovarjal, je drugi dan že povegral. Tako
je terdil, da človek nima proste volje, torej
tudi božjih zapoved ne more dopolniti, in se
hudega ne varvati; da greh človeka ne po¬
gubi, ako le terdno včro ima; in še več dru-
zega takega je kvasi!.

Kakor je od jedne strani Luter, tako so
od druge drugi, in skorej še huje nad ka¬
toliško cčrkvo segali in ji veliko zalih vej od-
klestili. Na Švajcarskem je Urh C vi n gl i

147

vpričnost Jezusa Kristusa v svetem resnem
telesu tajil, ter jih veliko pretental; še več
pa jih je za seboj potegnil Jovan Kalvin,
ki je užil, da Bog nekoliko ljudi v vežno po¬
gubljenje odmeni in za tega del njih serce
okameni, da se poboljšati ne morejo, in še
mnogo drugih zmot je zatrosil.Prekerstniki
so terdili, da otroke kerstiti ni po svetem
pismu, in se torej odraščeni drugič kerstiti
morajo; tudi so hotli, naj bi ne bilo lastnega
premoženja ne gosposke na svetu, marveč vse
občno in jednako. Vsi ti krivoverci, Cvingliani,
Kalvinci in prekerstniki. so zlo gerdo in divje
ravnali; kar je Luter prizanesel, so toti ali
oskvernili ali razdjali. Podobe Jezusa Kristusa
in njegovih svetnikov so razsekali in potolkli,
oltarje polomili, celo grobe in rake so razbili in
kosti in ostanke svetnikov z nogami poteptali ali
zažgali. In ako ravno so jeden čez drugega bili in
se strašno preklinjali, katoliško cčrkvo pa so ven¬
dar vsi jednako sovražili in bi jo bili radi z
zemlje pregnali. In kakor ljubka večidel rajši
raste kakor pšenica, tako so tudi vse te krivo-
včre čudovito poganjale. Bili so pa tudi krivo¬
verci zviti in prekanjeni in niso zanemarili nobe¬
nega sredstva, ktero je v razširjavo njih zmot
kaj pripomoglo. Ustno in pismeno jso se poga¬
njali za pospeh svojega lažnjivega nauka, in
kder zlepa niso opravili, so pa shuda nagnali.

148

42. Tridentinski cerkveni zbor.

Katoličani so si veliko prizadevali in se
trudili, da bi teh žalostnih razdertij enkrat
konec bil, da bi se ljud umiril in spet le je-
dna vdra v zahodni Evropi bila. V raznih
mestih so z razkolniki vdrske pogovore imeli,
ter jim prijenjali, kolikor je le mogoče bilo;
ali vse zastonj. Luter v svojem sovražtvu do
rimskega papeža ni nobene mdre vedel in se
ni dal pogovoriti; marveč je le huje razsajal
in vedno vekše homatije narejal. Za tega del
so se leta 1515 na povabilo papeža Pavla
III. katoliški škofi in učitelji v mestu Tri-
dent  na Tirolskem zbrali, so od jedne strani
pravo katoliško vdro poterdili, od druge pa
vse te nove krivo vdre v pretres vzeli, ter jih
obsodili in terdovratne krivovdrce iz svoje
občine odločili kakor suhe veje z zelenega
drevesa. Ta je tisti toliko sloveči tridentin-
s k i zbor,  kteri se tolikokrat v pridgah in
kerščanskih naukih v pričbo katoliške vdre
imenuje; ta zbor je katoliški cdrkvi novo le¬
poto dal in njeno moč čudovito povekšal; vsi
dobromisleči vdrniki so se spet terdneje svoje
matere katoliške cdrkve poprijeli in veliko
zašlih se je k njej povernilo. Tudi Luterane
so povabili k tridentinskemu sboru, da bi se
bili prijazno pomenili in ako mogoče, v vdir
zjedinili, ker so ravno oni naj glasneje po

149

cerkvenem zboru vpili: ali kadar se je potem
sešel, so bili polni izgovorov, in niso hotli
dojti. Tako je ta nesrečna ločitva še dalje
terpela: in če je kraljestvo samo zoper sebe
razdeljeno, govori Jezus, bode razdjano, in
hiša bo na hišo padla; tako se je tudi zlasti
na Nemškem žalostno godilo.

43. Žalostni nastopki novih krivover.

Luter je zmirom in povsod veliko od
slobode trobil, cesarja pa, škofe in deželske
oblastnike jako jako psoval ali gerdil; nje¬
gov malopridni nauk je pa tudi malopriden
sad obrodil. Kmeti toliko lepega od slobode
slišavši, so se kmalo na noge postavili in
strašen punt, ali černo vojsko začeli; v veli¬
kih trumah so se po deželah razlili, ropali
in požigali grajščine in samostane, in grozo¬
vito mučili in morili izmed duhovščine in
žlahtnikov vse, kteri so jim v roke prišli:
ali tudi njim je povraČivna ura udarila. Ve¬
liko jih je bilo v vojski pobitih, veliko jih
je v železju po ječah pomerlo, veliko v ra-
beljnovih rokah življenje zgubilo in kakor
zgodovina pravi, više od sto jezer jih je bilo
vseh vkupaj pokončanih. Komaj pa so bile
tote prekucije končane, so že druge nasto¬
pile, — vnela se je žalostna tridesetletna
vojska,  ktera je zlasti nemške deržave od

150

jednega kraja do drugega strašno poteptala,
ljutost in razuzdanost podredila in kerščansko
obČut y mnogih sercih popolnoma zadušila.

Ali ne samo po nemških, marveč tudi v
ostalih evropejskih deržavah so hude vojske
zavolj vdre zahrule. Na Švaj carskem  je
Urh Cvingli kervavo bitvo zoper svoje lastne
rojake podkuril in z mečem v roki svojo
dušo izdihnil; tudi Kalvin in njegova stranka
so se velikih krivic, grozovitosti in razpertij
okrivili. Na Francozkem  so Kalvarji ali
Hugenoti kakor pravi divjaki razsajali in
blizo dvajset jezer katoliških cdrkev razderli
in raznesli: v jedni sami pokrajni (Dofine)

so po spričbi jednega njihovih pisateljev 256
duhovnikov in 112 redovnic umorili in devet
sto vesi in mest požgali. Ravno tako je mo¬
ralo angležko  kraljestvo veliko prebaviti
zavolj svojega odstopa od katoliške vdre.
Kralj Arh VIII., začetnik tega odpada, je ve¬
liko blagih mož, sosebno duhovnih ob glavo
djal, vse samostane poderl in njih blago in
imetje v svoj žep vteknil. Še grozoviteje je
ravnala kraljica Elizabeta, pod ktere vla-
darstvom je nesreča katoličanov do verha pri-
kipela; homatije so se po njeni smerti še
namnožile in kralj Dragotin  I. (Karl) je
moral cel6 na kervavem odru svojo glavo
zgubiti.

151

44. Razširjava katoliške vere v prej neznanih
krajih.

Kar je sveta mati katoliška cčrkva po
krajih naše Evrope slabovčrnih otrok po kri-
voverah zgubila, jih je po drugih delih sveta
z verhano mčro dobila, in kar so Luter,
Kalvin in njih pajdaši včmih ji odvzeli, so
iskreni duhovni, kojim (kterim) se misio-
narji  veli, v Azii, Afriki in Ameriki ji
obilno pridobili. Kakor nekdaj apostoli so
šli na vse kraje sveta sv. evangelj o znano vaje
in stotem .sad je bil plačilo njih dela in
truda. Popisati vse, koliko so terpeli in ko¬
liko prehodili, ni prostora ne časa; samo od
jednega izmed njih, sv. Frančiška Ksa-
vera,  naj se kaj malega pove. Ves vnet za
spreobernitvo nevčrnikov in pogumen, kakor
nekdaj sv. Pavel, je široko morje preveslal
in srečno v izhodno Indijo došel. Po ulicah
mesta Goa je vsako jutro z zvončkom žvenk-
ljal in s tem otroke k sebi privabil. Otroci
so kmalo veselje dobili do prijaznega moža in
ga pazno poslušali, ko jim je toliko lepo od
ljubega Jezusa pripovedovati znal, in domu
prispevši in povedavši, kaj so slišali, so odra-
ščenim serca vneli, da so tudi oni hodili po¬
slušat svetega moža. In Bog je blagoslovil vi¬
dom a vse njegove stopinje. Neutrujen je hodil
od sela do sela, od otoka do otoka, je Indio

152

inJapan in mnogo drugih kraljestev prehodil,
je štirdeset jezer maliekih podob z lastno roko
razdrobil in nad jeden milion ljudi s kerstno
vodo oblil, kaj, on sam pravi, da je samo je¬
den dan deset jezer nevernikov ker stil; zato
se po vsej pravici apostol Indije  zove.

Po njegovi smerti so pa drugi nastopili in
zmirom več polja s semenom božje besede ob-
sejali; cel6 po velikej Kitajski deržavi, kamor
do tistih mal še nihče iz naših krajev došel
ni, je katoliška včra zlo lepe mladike gnati je¬
la. In da malikovavci niso samo na videz, ka¬
kor sovražniki keršcanstva zabavljajo, temveč
resnično spreobačali se, to nam priča njih sta¬
novitnost v včri ob času, kadar je po japanskih
otokih hudo preganjanje kristianov vstalo, ter
jih veliko sto jezer za svojo včro umerlo in
neznane, neizrečene muke terpelo. Radi ka¬
kor na svate so hodili na kervavi oder; mladi
fanti in dekleta, rahli serci in žlahtne gospe
voljno in veselo polagali svoje glave pod rabelj-
novo sekiro. In žalibože, da noter do zdaj v
tistih krajih niso henjali kristianov preganjati!

Ravno tdko prijazno se je po Ameriki,
ktero je Krištof Kolumb  1. 1492 najdel,
luč kerščanske včre zasvetila, in gnusobi in ne¬
sramnosti malikovanja konec storila. Amerikam,
posebno pa M e h i k a n i so bili hudi maliko¬
vavci. Po dvajest jezer mladenčev in dekličev

153

so poklali vsako leto svojemu gerdemu
maliku, ki so mu rekli Biclibucli,  in ako
niso na vojski sovražnikov dovolj nalovili, so
svoje lastne otroke v žertvovanje dali, ter
meso darovanih ljudi povžili. Jezik ne do¬
pove, koliko so ubogi misionarji pri njih ter-
peli, koliko nevarščin, glada in žeje prebavili,
in vendar so vse zapreke srečno premagali,
divja ljudstva omikali in luč svete včre v njih
temnem sercu prižgali. Čudno dobrega in le¬
pega pa so storili v neki pokrajini južne
Amerike, Paragvaj  imenovani, kder so iz
žalostne goščave blagonosni raj, in iz ljutih
pesjanov krotke in poštene kristijane naredili.
Vem, da bi radi vedeli imena vsaj nekterih
izmed njih in da vam ustrežem, ako vam
nekoličko od njih povem.

45. Naj imenitnejsi možje v tej dobi.

Blagi možje, kteri so se neutrudno za raz-
širjavo katoliške včre poganjali in dostikrat
s svojo lastno kervjo malikovavsko zemljo polili,
bili so večidel redovniki ali mnihi. Frančišek
Ksaver in ostali, ki so po Kitajskem in Ja-
panskem pravo vero razširjali, so bili Jezuiti,
in ni še bilo cerkvenega reda na svetu, kateri bi
si bil tolike zasluge za katoliško vero pridobil,
ter jo bi bil močneje napadom krivovercev
branil, kakor Jezuitski red, kojega utemelitelj
je bil sv. Ignaci  L oj o la,  1. 14-91 na Špan-

154

skem rojen. Nasproti pa tudi ne morem za¬
molčati, da nobeden red ni toliko protivnikov
imel, kakor ravno red Jezuitov. Sovražili, čer-
tili, preganjali in cel6 morili so njegove to-
varše, ter jih sovražijo, čertč, preganjajo in
morč do današnjega dnč.

Pa še drugi redi so v tej dobi vstali in
zacelili rane, katere so Luter in ostali (drugi)
krivoverci katoliški veri vsekali. Frančiškani
in Kapuci  n ar  ji, kterih duhovni oče je bil sv.
Frančišek iz Asisia, so bili dobri duhovni pa¬
stirji in pri ljudeh jako čislani zavolj svoje
svete pobožnosti in ojstre spokornosti. Pia-
risti  so se po šolah in učeliščih z ofroci in
mladenči pečali; miloserčni bratje so bili bol¬
nikom (betežnim) v postrežbo; drugi spet so
druga opravila imeli. — Tudi ženski spol ni
zaostal, temoč si mnoge in razne samostane
napravil. Uršulinarce.  ktere se s podukom
dekličev trudijo, še zdaj po naših krajih naj
več samostanov imajo, kakor v Ljubljani,
Loki, Gradcu, Gorici i t. d. Elizabetinarce
strežejo bolnim, Karmeli tarče  so v pre-
mišljevavnem življenju svoj poklic imele in
milost božjo prosile za deželo in ljudi.

Posebnega omčna vredna pa je množica
mož in žen, ki so jo, kar včro in krepost za¬
deva, za igled postavile vsem bodočim časom.
Sv. Karl Boromej,  kardinal in nadškof

155

v Milanu (um. 1.1584), je v ljubezni do bližnega
naj višo stopinjo dosegel. Ob času kužne bolezni
je kakor angel pomoč in tolažbo po mestu
nosil, po bolnišnicah, kder je smert nemilo ko¬
sila, bolnikom stregel, in vse, kar je svojega
imel, denar in blago, cel6 svojo posteljo in
življenje svojim siromakom v žertvo dal.

Sv. Franc Salezi,  škof Genevski na
Š vaj carskem (um. 1. 1622), je po svoji Ijubez-
njivi krotkosti okoli 72-000 krivovercev zopet
katoliški ečrkvi pridružil. — Sv. Vincenci
P a vi  a n (um. 1. 1660) je vse svoje žive dni
ubogim in betežnim v postrežbo bil, in si
veliko veliko prizadel, da bi njih žalostni
stan polajšal.

Vpeljal je družbo mašnikov, ki so nevedne
kmetovavce podučevali, in družbo za popravo
galijotov (galernih sužnih); utemeljil posebne
hiše, v kterih so se sirote in najdeni otroci
odgajali, in kar je črez vse važno, po njem so
osnovane miloserčne sestre,  kterih slava
še zmirom raste po mestih in deželah. Na
Nemškem si je naj veče zasluge za katoliško
včro sv. mož Jesuit Kanizij  pridobil. Kakor
močen zid se je napadom krivovercev ustavil,
in z besedo in s spisi se z njimi boril; zložil
je katekizem, ki se še zdaj po šolah rabi, in
vpeljal mnogo učilišč in drugih občno korist¬
nih naprav. Na Kranjskem so bili ljubljanski

156

škof, Tomaž Kren,  na Koroškem labudeki
škof, Juri Stobev,  na Štajarskem pa se-
kovški škof, Martin Brener,  naj pogum-
nejši zavetniki katoliške vere, in so uspehe
Luteranov s krepko roko zajezili.

Naj se zapomnijo tu še nektera možka in
ženska imena šestnajstega in sedemnajstega
stoletja, ktera so katoliški cerkvi na vse veke
v kinč in lepoto; kakor: sv. Jo a n od Boga,
Joan od križa, Filip Nčri, Peter iz
Alkantare, Jožef Kalazanc, Jožef
Kupertin, Franc Borgia, Pij V., Fidel
iz Sigmaringa, Alojz Goncaga, Stani¬
slav  Ko  s tka  in še mnogo drugih. Izmed
ženskega spola pa: sv. Te rezi a, Roza Li-
manska, Angela iz B r e š j e, M a g d a-
lena od Pači s, Frančiška iz San¬
ta  1 a i t. d. V osemnajstem stoletju sosebno
imenit je bil sveti škof Alfonz Liguori
(um. 1. 1787), ki je mnogo lepih knjig spisal,
in utemeljil družbo mašnikov, kterim se Li-
guorjanari ali R e d e m t o r i s t i pravi. —
Vsi toti svetniki in svetnice božje so bili člo¬
veškega rodu naj boljši prijatli, naj vekši do¬
brotniki. Otroke so v božjem strahu in božjem
nauku lepo učili; mladenče in dekleta k po¬
božnosti vnemali in jim skerb za nedolžnost
in čistobo serca goreče priporočali, serce pa
k srečni smerti pripravljali. Bolnike po bol-

157

nišnicah, jetnike po ječah so pridno obisko¬
vali in njih žalostne duše s tolažbo podperali.
Mirni in krotki niso nobenemu krivice storili,
nobenega raznašali; temoč od vsakega dobro
mislili in mu vse dobro želeli. Sami za se pa
so silno ojstro živeli, malo jedli, malo spali,
veliko molili, in žive pride bili, da duh lju¬
bezni, duh ponižnosti in lastnega zatajevanja
ni še zginil iz katoliške cerkve, kakor veliko
nasprotnikov na vsa usta trobi.

46. Razširjava nove nevere in zatiranje katoliške
cerkve. Razne prekucije v deželskih zadevah.

Luteranska krivo vera ni bila od Boga,
in kar od človeka pride, obstanka nima; zato
je tudi ona razpadati jela in mnogostrano
se razklala. Tako so preker st ni ki, pres-
biterani, kvekeri, metodisti, moravski
bratje  in drugi krivoverci scer vsi na njenem
deblu izrastli, vendar so bili med seboj
razcepljeni in v svojem nauku jeden drugemu
dostikrat ravno nasproti, ter so če dalje v
vekše zmote zahajali.

Nekteri izmed njih, zlasti na Angležkem
in Francozkem, so sčasoma celd vso vero
zgubili in v hudobi svojega serca tako globoko
se pogreznili, da so strašno zarotbo storili in
prav peklenski sklep naredili, kerščansko vero
popolnoma zrušiti in zatreti. Iz tega namena

so spisali mnogo zapeljivih knjig, v kterih so
norce brili iz vsega, kar je človeku svetega
in kar k sramožlivosti gre; so oponašali in
zasmehovali rimskega papeža, duhovščino in
cerkvene obrede, ter očevidno priporočali
nesramnost in razujzdanost. In kar je res, to se
ne sme tajiti, znali so pisati kaj lepo, mično
in bistroumno, zato pa je vse, visoko in nizko,
po njih bukvah in pismih hrepenelo, jih z
velikim poželenjem čitalo in se ponevedoma
njih strupenega duha — duha brezbožnosti
naserkalo. — Potem pa, ko jim je njih početje
tako dobro zvedlo, so še bolj čversto na noge
stopili, in jeli brez plahote svoje černo delo
izpolnovati. Dobro vedč, da kdor hoče Čredo
razkropiti, mora poprej pastirja mahniti, so
tudi oni naj -prej duhovščine se lotili. Proti
koncu osemnajstega stoletja so na Francozkem
strašne prekucije vstale, so duhovnom vsa njih
zemljišča s silo vzeli in poprodali} redovnike
in redovnice iž njih mirnih izbic izgnah, njih
svete obljube razrušili, in njih samostane in
cčrkve obropali in razdjali. Koliko duhovnov
so pobili, koliko v vodi potopili, in koliko iz
dežele zapodili, to vč Bog sam! Le v mestu
Nantes  so jih sedem sto in šestdeset ugono¬
bili. Naj se je duhovnik le prikazal v mašnem
oblačilu, gotova smert je bila njegov del, in
za glavo je šlo vsakemu, kteri bi ga bil pod

159

streho vzel. Nedelje in svetke praznovati je
bilo ojstro prepovedano, sv. mašo služiti ali
slišati s smertjo kaznovano; z jedno besedo,
vse kar je kerščanskega bilo ali k službi božjej
spadalo, bilo je zaterto in vničeno. Cčlo Boga,
pravega, živega Boga, ki je vse stvari!, vse
hrani in vlada, so prederzno zavergli, in na¬
mesto Njega pamet  za boginjo postavili, so
neko nesramnico prav gizdavo okinčeno z ve¬
liko slovestnostjo v prejšnjo stolno cerkvo Ma¬
tere božje v Parizu na ramah nesli, in jo na veliki
oltar na mesto britke podobe križanega Jezusa
postavili, nji v čast pesme peli in kadilo žgali.

Kder pa enkrat luč prave vere ugasne,
ondi tudi prava sreča, blagostan in veselje
mine,  kakor se je na Francozkem zgodilo.
Ni bilo več miru ne varnosti, ne prijateljstva
ne zvestobe; brat se je bal brata, oče svojemu
lastnemu otroku ni zaupal, celo kraljevi sedež
so prekucnili in raztrupali. Bili so strašni
časi, kakoršnih ni zapisanih v zgodovinskih
bukvah, ter so kakor smertna senca nad dve
leti zalo francozko zemljo temnili in divjačili.
Pobožni in dobrohotni, pa le premehki kralj
Ljudevit  XVI. je pod rabeljnovo sekiro
glavo zgubil (1. 1793) in za njim tudi njego¬
va žena in sestra. Kakor voda po potokih je
tekla kerv po mestih in vesčh, in nkso priza¬
nesli ne starosti ne spolu. V Bretanji so pet

160

sto otrok, kojih (kterih) naj starejši je štirnajst
let imel, postrelili, zato ker so njih očetje
Bogu in kralju zvesti ostali, in nekteri so
zračunali, da vseh v tej strahoviti dobi pomor¬
jenih skupaj je bilo blizo dva miliona. In kaj
mislite, zakaj so ti kervoloki (med kterimi
naj divjiši je bil Robespier) vso to nesrečo,
grozo in žalost napravili! — Kakor oni sami
pravijo, zato, da bi ljudi osrečili in njih korist
povekšali! Ko so duhovne preganjali in vdro
zaterali, so rekli: ljudstvo se mora omikati
in očistiti svojih vraž in praznih vdr. Ko so
morili in nedolžno kdrv prelivali, so djali: vse
ima prosto in jednako biti. Znali so lepo
govoriti, res je, pa pod njih jezikom je bil
nevaren strup, in joj in gorje vsakemu, kteri
takim sleparjem v pest pride! — ZadniČ pa,
ko so vidili, da njih hudičeva setva tako močno
plodi, so se hudobneži sami zbali in za svoje
življenje tresti jeli, in da bi brezpostavnost
vsaj nekoliko zajezili, so dali slovesno ozna
niti, da mora ljudstvo spet v Boga in ne-
umerljivost človeške duše verovati. Leta 1799
je Napoleon  višjo oblast prevzel; bil je
mož orjaškega uma in nenavadne zmožnosti,
vendar ljudstva brez vdre vladati se ni upal:
zatega del je cdrkve zopet odperl, je očitno
službo božjo zopet vpeljal in z rimskim pa¬
pežem zastran cerkvenih zadev slovesno se

161

pogodi]. Ali ta lepa zastopnost med njima
ni dolgo terpela. Napoleon prevelike sreče
pijan, je na svoje obljube pozabil, je zmirom
dalej segal in terjal marsikaj, kar mu pogla¬
var ečrkve nikakor dovoliti ni mogel. Konec
razpertije je bil, da je francozka armada
mesto Rim obsedla in so papeža Pij a YII.
kakor razbojnika vjeli, ter odpeljali (1. 1809).
Ali Jezus Kristus, kateri je svojo cerkvo na
skalo zidal in ji obljubil, da je nobena so¬
vražna moč premogla ne bode, je tudi v tej
stiski ni pozabil. Kakor visoko se je vzdignil
Napoleon v svoji moči in ponositosti, tako
globoko je padel. Njegova hrabra vojska je
na Rusovskem zmerznila in slednič on sam
vjet in na dalni otok sv. Helene odpeljan bil:
papež Pij VII. pa je z veliko slavo v svoje
mesto Rim nazaj prišel (1. 1814). Njegovi
nasledniki na stolu sv. Petra so bili: Leo XII.,
Pij VIII., Gregor  XVI., in od sedemnaj¬
stega rožnika 1. 1848 Pij IX., ki do zdaj
kerščansko katoliško cčrkvo vlada, in je v
versti papežev od svetega Petra sem dve sto
devet in petdeseti.

47. Obuditva boljšega daha med katoličani in nada
boljših časov katoliške cerkve.

Po franeozki prekuciji, ki je cerkvo,
deržave in narode ubožala in na milione Ijudf

11

Kersčanski nauk.

162

poda vila, je hotla previdnost božja ljudstvo
posvariti in prepričati, kam pride, kdor Boga
zapusti in od prave včre odstopi. Veliko sicer
se jih je spametvalo, ko so vidili strašno
globino, v ktero odstop od Boga in včre pelja;
ali joj! veliko pa tudi je slepih ostalo in
svarjenja božjega ni porajtati hotlo; zatega-
voljo so se krivi in zapeljivi nauki francozkih
brezbožnikov tudi po ostalih (drugih) deželah
razlili. Tudi po ostalih deželah so mnogo
lepih in občno koristnih naprdv razrušili,
mnogo opatij in samostanov odpravili, bra¬
tovščine in vsa pobožna druživa povegrali, in
kderkoli so mogli, cčrkvo in njeno oblast in
njene pravice podkopali: nevere pa in njen
kačji nauk so razširjali, živo priporočali in
sosebno med šolsko mladost z obema rokama
trosili. Pri vsem tem pa vendar Bog svoje
vsemogočne roke cerkvi ni odtegnil, nego
(ampak) varoval jo kakor svojo ljubljeno
nevesto, krepko podperal v raznih nevarnostih
in zravno še visoko poveličal z mnogimi čudeži.
Postavimo — kako čudna je bila spreobernitva
Juda Ratisbona!  Koliko bolnikov je čudo¬
vito ozdravelo 1. 1844. v mestu Tri er, kder
je sveta suknja našega Zveličarja v počeščenje
izpostavljena bila! In v naših dneh kako čudo
se je godilo v laškem mestu Rimini!

Brez vse dvornbe pa naj veči čudež,

163

k oj ega nobeden tajiti ne more, je vedno in
zmirom nagliše razširjanje svete katoliške vere
po vseh delih sveta, dasiravano je povsod
mnogobrojnih zaver. Posebno veselo v severni
Ameriki  v d ra napreduje. V Združenih
deržavah  samo so v manj kot petdesetih letih
nad šest in dvajset škofij utemeljili, in zravno
še veliko mnbžino cfirkev, duhovšnie, samosta¬
nov in drugih naredeb pobožnosti naredili.
Na Kitajskem  se spreobernitve od dnd do
dnd množijo, in akoravno ondot kristjane pogo¬
sto še preganjajo in morijo, njih število ven¬
dar zmirom raste. Tudi v Afriki  se kaže,
da boljši časi nastopajo; kajti v sredino Afrike
se je 1. 1851 več duhovnov, rojenih Sloven¬
cev", podalo, černim zamorcem sv. evangelj
oznanovat. Na Angležkem  katoliške cerkve
stavijo, samostane zidajo, in ljudje prestopajo
v katoliško vdro tako obilo, da se jih veliko
nadja, da ne bode dolgo, ko bo celo angležko
kraljestvo katoliško. Ali kaj! saj je tudi pri
nas v avstrianskem  cesarstvu od nekoliko
let sem marsikaka reč na boljše se obernila.
Postavili so mnogo samostanov, v kterih ne¬
dolžnost zavetje, spokornost mir svoje vesti,
bolnik postrežbo in starost oskerbljenje najde.
Začele so se bratovščine sv. Leopolda,  pre¬
sladkega serca Jezusovega, živega

ros^eVkranca in serca Marijinega za

\\  *

164

spreobernitvo grešnikov. Fare so se skoro
povsod za božjo Čast oživele, svoje cčrkve
olepšale, in tu in tam si glasne in prijetno
vbrane zvonove omislile. Nove šole so se osno¬
vale, sveti zakramenti se prejemajo bolj pogosto
in čedalje bolj na dan stopa spoznatva, da le
v katoliški cčrkvi se najde pravi mir, zloga
in večno življenje. — Posebnega spomina
vredna sta cesarska ukaza  od 18. in 23.
mal. travna leta 1850, ktera oproščenje kato¬
liške cčrkve slovesno izrekujeta in katoličane
po vesvoljnem svetu z veselim upanjem
navdajata.

Res je scer, da se je vmes tudi marsikaj
žalostnega prigodilo, sosebno leta 1848, ker
so duhovščino in pobožnost preganjali; res je,
da je veliko kristianov, ki so zlo nemarni in
brez skerbi za izveličanje svoje duše, in le
svet in posvetno veselje ljubijo, cel6 nove kri-
vovere, kakor Rongeansko, so izkovali. Ali
vse to nas ne smč motiti, temveč v včri še
bolj poterditi; zakaj v sv. pismu čitamo: d a
vsi, koji hočejo pobožno živeti v
Kristusu Jezusu, morajo preganjanje
terpeti;  in čitamo, da bode enkrat velik
odpad od Roga in Kristusa.  Vsak tedaj
naj gleda in čuje, da se zapeljati ne da, temoč
da zvest ostane in venec življenja prejme
(Skrivno razod. 2, 10.).

48. Zagovor.

Zgodovina naše svete vdre nam kaže na
vsakem listu, kako dober in vsmiljen, pa tudi
kako svet in pravičen je Bog. Razjasnuje nam,
kako čudno in modro je Bog človeški rod vodil
že v stari zavezi, od našega prededa Adama
noter do prihoda našega Gospoda in Izveli-
čarja Jezusa Kristusa: še lepše pa nam pri¬
poveduje od nove zaveze, kako je Jezus Kri¬
stus cerkvo utemeljil, kako so jo apostoli in
njih nastopniki po vesvoljnem svetu razširili in
kako zalo raste skoz vse veke noter do sedaj -
nega papeža Pija IX. Kdor ima zdrave oči,
lehko vidi, da veličastna in polna blagosti je
naša sveta ve'ra; in sledna verstica nam veli,
da ne človek, ne angel, ampak Bog sam more
ljudem tako včro dati.

1) Vera, ktero mi spoznamo, ni od ljudi
zmišljena, marveč od Boga  izvira. V stari
zavezi jo je Bog po prerokih razglasil, v novi
pa njegov edini Sin Jezus Kristus oznanoval
in poterdil z nebrojnimi čudeži, naj več pa s
svojim vstajenjem od mertvih. Od Boga so njeni
nauki, in kdor jih zaničuje ali zaverže, sam
sebe vekomaj zaverže.

2) Naša vera ni od danes ali včeraj, nima
kakih sto let, kakor krivovera Luteranov, Kal-

vincev in drugih, ampak prav za prav sega do
začetka sveta.  Njeno pervo zerno je bilo
v paradižu vsajeno, kder je Bog človeku, po¬
tem ko je greli storil, Odrešenika obljubil; in
cela stara zaveza z vsemi svojimi darmi,
opravili in šegami je bila le predpodoba nove
zaveze in kar v stari pomankuje. to nova
dopolnuje.

11) Dasiravno pa zgodovina naše svete
vdre blizo šest jezer let obseguje, ima vendar
toliko neoporekljivih spričeb in imenitnih
dogodeb, da nihče, ako nima skaljenega uma,
nad njeno istino ali resnico dvomiti ne more;
in kar bukve sv. pisma važnejšega kaj povejo,
kakor od greha p er v ega človeka, od
obljube odrešenika, od vesvoljneg®
potopa  i t. d. to vse tudi gerški in rimsk'
zgodopisci poterjujejo. Nobeden narod niw a
zgodovine tako globoko utemeljene, kakor j°
ima kerščanska vera. Vse rodovine od Adami 1
do Kristusa so nam na tanko znane in vse
cerkvene poglavarje od sv. Petra do sedaj nege
papeža lehko po imenu povemo. Kako čudno
lepo se vse versti! kako premodro je vse
vpeljano!

4) Celo Judje, ki so kristianom naj ter-
doglavnejši nasprotniki, pričajo, akoravno
nehotoma, resnico in božji izvir naše svete
včre. V svoiih svetih bukvah namreč zlo

skerbljivo ohranujejo celo zgodovino in vse
prerokbe stare zaveze, na k oj e se mi nasla¬
njamo, tako da nihče oponesti ne mora, ka¬
kor bi kristiani bili kaj popačili ali vrinili.

5) Tudi tega nihče tajiti ne more, da le
s posebno pomočjo in milostjo božjo
je  kerščanska vera črez celi svet se razširiti
mogla. Apostoli namreč, ki so jo oznanovali,
so bili nizkega rodu, — ubogi in nepoznani, si
niso nikoli po šolah glave belili in nikjer prid-
govati vadili. Včra, ktero so učili, in ktera le
pokoro, ponižnost in lastno zatajevanje hvali in
priporoča, vse sovražtvo pa, poželjivost mesa
in lakomnost časti in blaga čerti in prepove¬
duje, samoopašnim liajdom dopasti ni mogla:
zatorej so se bogatini in veljaki na uboge
ribiče zaničljivo ozerali, modrijani in učeni
zasmehovali jih, in vladarji in oblastniki z
mečem in ognjem preganjali. Pri vsem tem so
pa ubogi ribiči vendar le zmagali in Jezusov
nauk po celem svetu razširili, in scer tako
naglo razširili, da je smel sv. Justin kmalo
po smerti apostolov vpričo vseh ljudi pisati:
»Ni znanega naroda, ne med divjaki ne Gerki,
kder bi se v imenu križanega Jezusa molitve
'n zahvale Bogu Očetu in Stvarniku vesvo-
Ijnega sveta ne opravljale." — Kdo drugi,
kakor vsemogočni Bog je mogel to čudo
storiti? A ko ne v erj^amemo, da so se

168

čudeži godili, veli sv. Augustin,  je to naj
veči čudež, da je ves vo 1 i ni svet
brez čudežev včroval.

6j Ali ne samo utemeljena na čudeže je
kerščanska katoliška cerkva, nego (ampak)
tudi to je veliko čudo vsemogočnosti božje,
da se v toliko stiskali vedno ohrani  in
ne zatre. Kraljestva in cesarstva se razsipljejo;
Kristusovo kraljestvo samo vse prebije in vedno
raste. Ako v jednem delu sveta omahuje, se
pa zato v drugem še bolj razširja. — Z ne-
brojnimi sovražniki je bilo od zibele svoje!
obdano, strašno so nad njim razsajali in mu
protili: kerščanska cerkva nima nobene vojske,
da bi se branila napadov, nobenega meča, da
bi se hudej sili ustavila; — ko bi jo božja
roka ne podpčrala in Njegova moč ne deržala, J
že zdavnej bi bila zaterta in vničena.

7) Se krasnejša se nam vidi kerščanska
cčrkva, ako se ozremo na radostni  sad  in
neizrečeni blagoslov,  kterega vun in vun
po zemlji deli in ljudem daruje. Kderkoli se
njena prijazna luč posveti, ondi divjost beži
in omika sledi. Ona je povzdignila kmetijstvo
in teržtvo, je obudila umetnost in znanost, ter
prepovedala sužnost in žertve ljudi. Ona nam
v žalosti, v bolezni in siromaštvu solze otčra
in je naša posledna palica v neznano večnost.
Ob kratkem: kerščanska včra je v resnici drevo

1G9

življenja, ktero je Bog v paradižu vsadil,
da bi vsi ljudje v njegovi senci mirno poči¬
vali in se poživili od njegovega žlahtnega sada.

Kam, v kak nesrečen prepad pride narod,
ki kerščansko katoliško včro zapusti, zgodo¬
vina vseh časov veliko žalostnega zaznamva-
nega ima. Tam v Afriki, kder so nekdaj
sloveče cerkve v Kartagini in Alesandrii bile;
tam v Azii — v Antiohii, v Efezu, kder sta
sv. Jovan in Ignaci učila, in je kerščanska včra
v najlepšem cvetju bila, zdaj hajdi, Turki, go¬
spodarijo, in namesto sv. križa nad cčrkvami
se le polmesec lesketa. In kako grenki sad
zori zlasti po nemških deželah, ktere so od
prave vdre odpadle, vsi dobro vemo. Ako se
pa drevo po sadu poznd, kakor Jezus veli,
mora vsak, kdor nima predsodkov, spoznati,
da kerščanska včra, ki je toliko blagonosna,
od Boga izvira; nevčra in krivovči-a pa, ki
tako gorjup sod rodi, od hudega, ki ljubko
med pšenico seje.

8) Na vse zadnje pa, ako se povzame
in prevdari, kar je bilo do zdaj rečenega,
jasno se vidi, da cčrkva, ktera toliko neizrek¬
ljivega dobrega za časnost in večnost rodi in
ljudem daje, ktero je Bog sam na čudeže ute¬
meljil in vun in vun s čudeži poveličuje, ne
more nobena druga biti, kakor rimsko-ka¬
toliška  cerkva.

KerSdaaski nstik.

12

170

Ona in nobena druga je tisto žlahtno
nebeško drevo,  gorčičnemu zernu podobno,
ktero je Jezus v naše izveličanje vsadil; ona
je tisti zali vinograd,  kterega je Jezus za¬
sadil, in ga škofi in ostali mašniki pod vladar-
stvom rimskega papeža obdelujejo. Sam sveti
D u h ga poliva s svojimi milostmi in ogreva
s svojo nebeško lučjo. — Vse druge vere pa,
kolikor jih je na svetu, naj že bodo Lutranske,
Kalvinske, novokatoličanske ali kake druge, so
napčne vere, v kterih ni izveličanja; so suhe
veje, ki ne rodč dobrega sadu; so votli vod¬
njaki, v kterih v naj veči sili vode ni. Vsak
sadež,  veli Jezus, kterega ni moj ne¬
beški Oče vsadil, bo izruvan;  tako
tudi krivovčre nobenega obstanka nimajo —
zrastejo, se razšopirijo in — usahnejo. Sama
kerščanska katoliška cčrkva vekomaj  ostane;
ona se ne postara, ne obledi, marveč je zmi-
rom lepa, neomadeževana in polna veličastva;
zakaj ona ima obljubo Gospodovo: Na to
skalo bom sezidal svojo eerkvo, in
vrata peklenska je ne bodo zmagala.
— Glejte! jaz sem pri vas vse dni
do konca sveta.  (Mat. 16, 18.)

Zapopadek

Uvod.

I. Poglavje.

Strana

Od vdre.4

I. Razdelek. Kaj je ka¬
toliška vdra ....  —

U.Razdelek. Od dvanaj-
Btih členov vdre ... 7

II. Poglavje.

Od upanja.21

I. Razdelek. Kaj je ker-

ščansko upanje . . . —

II. R a z d e 1 ek. Od molitve 22

III. Poglavje.

Od ljubezni.21)

I. Razdelek. Kaj je ker-

ščanska ljubezen ... —

II. Razdelek. Od deset

božjih zapovedi sploh . 30

Strana

III. Razdelek. Od deset

božjih zapovedi posebej . 32

IV. Razdelek. Od cer¬
kvenih zapovedi sploh . 40

V. Razdelek. Od cer¬
kvenih zapovedi posebej 41

IT. Poglavje.

Od svetih zakramentov . 48

I. Razdelek. Od svetih

zakramentov sploh . . —

II. Razdelek. Od svetih
zakramentov posebej . 49

V. Poglavje.

Od keršeanske pravice . 78

Pervi del  keršfianske pra¬
vice: Var vaj se hudega —

Drugi del  kerščanske pra¬
vice: Stdri dobro . . 81

Pristavek.

Od štirih poslednih reči . 89

Perva doba.

Dogodivščina starih časov.

Od začetka sveta do Kristusa (od 1. 40U0 pr. Kr.
do njegovega rojstva.)

1. Stvarita sveta . . . 91

2. Pervi greh in obljuba

odrešenika.—

3. Bratomor.92

4. Potop sveta ....  93

5. Noetova rodbina . . 94

6. Abraham in njegov zarod 95

7. Izhod iz Egipta. Mojzes 97

8- Potop Egipčanov . . 98

9. Božje zapovedi ... 99

10. Vhod v obljubljeno de¬
želo .100

11. Izraelski sodniki . . —

12. Izraelski kralji . . . 101

13. Asirska in Babilonska

sužnost.102

14. Preroki.103

15. Stava novega tempeljna 104

16. Makabeji.105

17. Čas je dotekel . . . 106

Druga doba.

Dogodivščina Jezusa Kristusa in perrih zlatih časov
njegove včre (od 1. 1. do 312 po Kr.).

Strana

18. Rojstvo in mladost Je¬
zusa .108

19. Jerasa herst., post in

uk. Zvolitva apostolov 110

20. Jezusovi čudeži . .111

21. Zadnja večerja . . .112

22. Jezusovo terpljenje in

smert.113

23. Jezusovo vstajenje in
njegov vnebohod . . 116

Strana

24. Prihod sv. Duha . .117

25. Razširjava in prega¬
njanje včre med Judi 118

26. Razdjanje Jeruzalema.

Razširjava in prega¬
njanje vere med never¬
niki .120

27. Življenje tedajnih kri-

stianov".123

28. Zmaga kerščanstva . 124

Tretja doba.

Dogodivščina srednih časov kerščanstva.

Od cesarja Konstantina do velike ločitve v zahodni
cčrkvi (1. 312—1517 po Kr.).

kerščanske včre med

29. Mirni časi kerščanske
vere ......  ^26

30. Krive vdre in razkol- '
nosti v veri . . . 127

31. Vesvoljni cčrkveni zbori 129

32. Cerkveni učitelji in
sveti očetje . . . .130

33. Puščavniki in menihi 131

34. Selitva narodov . . 132

35. Začetek in razširjava

Nemci in Slovenci . 134

36. Korist in velika sreča

kerščanstva . . . .136

37. Odpad izhodne ali ger-
ške cerkve od rimsko¬
katoliške.— Muhamed 138

38. Križanske vojske . .139

39. Lepi časi kat. cerkve 141

40. Mnoge razpertije . . 143

Šterta doba.

Dogodivščina novih časov kerščanstva.

Od velike ločitve v zaličdni cčrkvi do naših dni
(od 1. 1517 po Kr.).

41. Luter in drugi krivo¬
verci '.145

42. Tridentinski cerkveni

zbor.148

43. Žalostni nastopki no¬
vih krivo ver . . .149

•?4. Razširavakatoliške vere
v prej neznanih krajih

45. Naj imenit.nejši mož
v tej dobi

46. Razširjava nove ne-

včre, in zatiranje kato¬
liške cerkve. Razne
prekucije v deželskih
zadevah.157

47. Obuditva boljšega duha
med katoličani in nada
boljših časov katoliško

' ‘\cdrkve .161

48. Zagovor.165

»*”“S!SS z,te ™"













Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

510839