TABOR jt. glasilo Združenih slovenskih protikomunistov O TABOR je lasi in vestnik Tabora SPB • Mnenje Tabora SFB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora • Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. An ton Matičič • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovene Anticorremunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 246.391. NAROČNINA: Argentina 150 arg. pesov, Južna Amerika: 10 dolarjev; Evropa — Avstralija: 12 dolarjev; letalsko 15 dolarjev za vse države. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič — Rio Colorado 1806 — (1686) Hurlingham — Bs. As. — Argentina. NAŠA NASLOVNA SLIKA „Moja najbolj vroča želja je, da bi prav vsi zvesti Slovenci opustili vsa morebitna nerazumevanja in vse druge — v primeri z blaginjo naroda drobcene interese in združili vse svoje sile za svojim domobranstvom v enotno pripravljenost in skupni udar vseh Slovencev po komunizmu, ki prihaja v znamenju smrti.“ (Gen. Leon Rupnik) PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Septiembre-Octubre 1984 BUENOS AIRES September-Oktober 1984 Prisionero *le guerra A nuestra mesa de trabajo ha llegado una carta. “Me gustaria —decia — que publicaran esta historia en el ejemplar dedicado al dia del padre. Es la historia de como papa, jun to con otros diez prisioneros de los comu-nistas, huyeron el 29 de junio de 1945, ayudado en todo momento por la mano de Dios. Los motivos por querer publicarla en el dia del padre son varios. En primer lugar, es el pequeno rogalo de una hija a su padre, agradeciendo su infinito amor; y a la vez es un agradecimiento a Dios por el don de semejante padre. En segundo lugar, es que fue un mes de junio. Y el ultimo motivo, pero no por ello menos importante, es que justa-mente el domingo 17,. papa, el protagonista de la historia, cumple 60 anos”. Nos pareoio legitimo el pedido, y valedera la historia. Aqui la publicamos: Siempre al finalizar una guerra quedan vencedores y vencidos. Esta es la historia de un prisionero de guerra que no se considera ven-cido... La hilera de prisioneros era larga, como una triste procesion, como la, esperanza de que no todo esta perdido. Alla lejos, en una triste estacion esperaba un tren de carga. Sin pre-guntar £a donde? ni ipor que?, iban entrando los prisioneros que no eran personas sino simples mimeros. El tren comenzo a moverse sentenciando čada vez mas fuerte: “condenados a muerte... condenados a muerte...” El sol que moria tras los Alpes dejaba penetrar una pequena luz, una pequena esperanza: “Morir, jNo!, imorir!, ja los 21 anos! iPor que? £Por haberte amado, Slovenija? £Por querer salvarte de la esclavitud?... Asi fueron transportados sus prisioneros, donde pasaron dias sin comer, sin beber, sin siquiera ver el sol... Luego fueron llevados y tirados sobre las piedras del inmenso patio, debiles ya y sin dnimo. Pero algo les decia que debian huir de alli. Era su cumpleanos y pidio a Dios que para el dia de su santo —la semana siguiente— no estuviera mas alli, en ese infiemo de Teharje— “libre en el monte, o muerto...” En una noche muy clara, dias mas tarde, estaban todos recostados sobre las piedras; once habian decidido escapar esa mišma noche, once que desafiaban a, la muerte. Poco a poco se fueron deslizando hacia un angulo en sombras, donde pensaban trepar el alambrado de tres metros de alto que los rodeaba. Al llegar alli no encontraron oro, tampoco pan, ide que les hubiera servido?... Pero si encontraron una lima entre las piedras, puesta alli por una Mano divina. Lentamente, tratando de hacer el menor ruido posible, limaron efl alambre dejando un hueco por el cual fueron pasando uno a uno los once. Y arrastrandose hacia un segundo alambre que, creyeron, era igual al ante-rior, se fueron ordenando: tres, tres, tres, dos; mientras tanto čada uno habia tornado dos piedras con las que atacarian a los guardias que estaban junto al alambrado. Antes de llegar, el dio la orden de ataque y todos comenzaron a gritar y a tirar piedras a los guardias, los que, desconcerta-dos, comenzaron a disparar con sus ametralladoras hacia, la oscuridad, sin ver a quien. Todos lograron salvarse, pero cuando llegaron, vieron que no era como el anterior: estaba todo atravesado por alambre de puas. El se arrimo a esas filosas hileras, viendo que era imposible pasarlas. Y alli se qued6 esperando, bajo la trinchera, que alguna bala terminara con su vida, sin mirar siquiera. De repente escucho algo fugaz, abrio los ojos y vio junto a el una escalera, y nuevamente sintio que Dios no lo dejaba morir. Trepo la escalera, dio un salto para llegar al piso, pero el alambre le habia desga- rrado su pierna “no importa... ya časi libre”. Comenzo a correr huyendo de las balas infemales 'hacia el monte, pero estaba demasiado debil, herido,, no podla solo... Miro hacia adelante y vio que alguien le tendia su mano. Era el Todopedoroso, que no quiso la muerte de un soldado prisionero, que lucho por la libertad... _ , Pavlinka (“Esquiu” — Buenos Aires, 17. 6. 84.) Vojni ujetnik (Prevod) Na našo uredniško mizo je dospelo pismo. „Rada bi,“ pravi, „da bi objavili to izredno zgodbo, posvečeno DNEVU OČETOV. Je očetova zgodba, ko je z ostalimi desetimi sojetniki po čudežu božjem ušel iz taborišča smrti 21. junija 1945. Trije motivi mi narekujejo to željo za objavo: Najprej je skromno darilo hčerke očetu za njegovo neizmerno ljubezen ter obenem zahvala Bogu za izrednega očeta. Drugič, ker je bil tedaj tudi mesec junij. In končno, toda ne manj važno dejstvo, da bo prav v nedeljo 17. junija — na očetovski dan — oče, udeleženec v tej zgodbi, izpolnil 60 let.“ Nam se je zdelo dovolj vzroka za to željo, zgodba je močna; tu jo prinašamo: Vedno po končani vojni ostanejo zmagovalci in premaganci. To je zgodba vojnega ujetnika, ki se ne smatra premaganca... Vrsta ujetnikov je bila dolga kakor procesija, kakor upanje, da morda le ni še vse izgubljeno. Tam daleč na železniški postaji je čakal tovorni vlak. Ne da bi vpraševali, kam in zakaj, so vstopali ujetniki, kateri že niso bili več osebe, temveč samo še številke. V kolesju je zaškripalo in vlak se je premaknil. „Pro-dani ste, prodani ste, obsojeni na smrt...,“ so ropotala kolesa kakor v obsodbo. Sonce, ki je zahajalo za Karavankami, je božalo s poslednjo nitjo žarka skozi umazane zamrežene line vagona. „Umreti! Ne! Mlad in v tej pomladi, moj Bog, ne, ne! Zakaj? Ker sem te ljubil, Slovenija? Ker sem te hotel rešiti suženjstva?" Po dolgi vožnji in križevem potu so jih nagnetli v tesne barake, kjer so jiih pustili več dni brez hrane in vode. Dovolili jim niso niti na vsakdanjo potrebo. Potem so jih oslabele in raztepene nagnali na veliko, kamenito dvorišče. Vse dni so morali sedeti na od sonca razbeljenem kamenju. Bili so živi okostnjaki. Toda želja po življenju ni ugasnila in misel na beg iz teh krvavih aren je bila vsak dan silnejša. Bil je njegov rojstni dan. Prosil je Boga in sklenil, da za god — naslednji teden — ne bo več v tem peklu Teharskih mučilnic; ali svoboden v gozdovih, ali mrtev... 21. junij. Noč je bila kristalna. Po črnem žametu neba se je izza gora vzpenjala velika luna. Jetniki so hropeli v težkem snu na mrzlem kamenju. Enajst jih je bilo, ki so prezirali smrt in prežali, kdaj bo senca barak legla nanje. Počasi so drseli proti kotu dvorišča, kjer jih je čakala tri metre visoka ograda z mrežo, katero so mislili preplezati v naslednje dvorišče, ki je vodilo do straž, žične pregrade, bunkerjev in močnih luči. Ko so se že mislili povzpeti na mrežo, je eden izmed njih začutil pilo med umazanim kamenjem. Zlato bi lažje našli, celo kruh, toda — pilo... Ne, ni čudno! Božja roka jo je položila tja. Saj so vendar prosili Boga tako zaupno, kot se prosi očeta; kako bi jim odrekel...! Počasi, previdno so pilili v kotu. Kadar je žica lahno zajokala, so dremajoči stražarji dvignili glave. Potem so se povlekli skozi odprtino; drug za drugim — enajst — in se razporedili po trije v senci pred stražarji. V pesteh so stiskali kamen za zadnji juriš ter čakali povelja. Kri jim je ledenela v žilah in mišice vseh so bile pripete na eno samo struno. „Zdaj!“ Niso se dvignili, z leže so skočili kot levi in divji krik napada v jurišu je pretrgal noč na dvoje — v ogenj in temo. Stražarji so bili popolnoma zbegani. Brzostrelke so sikale smrt vsevkrižem, toda brez pravega cilja. Domnevali so, da je napad od zunaj. Bodeča žica je bila previsoka in preširoka. Oče se je zagnal pod njo, stisnil oči in roke in čakal rafala. V tem pa začuje nek „švist“ nad seboj. Odprl je oči in poleg sebe zagledal lestvo,prislonjeno na žico. „0 dobri Bog, preveč zahtevam!" v zadnjih močeh se je pognal na lestvo in se vrgel prek žice. Bodice so se mu zapele v boso nogo. Padel je na mehka gozdna tla, se pobral, hitel in spet padal. Moči so ga zapuščale, krvaveča noga mu je zastajala. Predno bi se zgrudil, je zagledal senco, ki je bežala pred njim in mu stezala roko. V svojem kuratu — duhovniku Poldi Tonetu, mu jo je nudil Bog, ker ni hotel še smrti prodanega vojaka, ki se je boril za svobodo... Pavlinka. Z dušo In srcem Slovenec (Govor soborca Dimnika Dušana na spominski proslavi 9-9-84 v Bs. Airesu.) Z molitvijo in. s skromnim šopkom smo pravkar počastili moža, ki je v času, ko je bila stiska najhujša, zavestno sprejel nase žrtev odgovornosti vidnega vodstva usode Slovencev v takozvani Ljubljanski pokrajini, takrat edinega prostorčka pod soncem, kjer smo Slovenci še nekako smeli biti Slovenci. Spomnimo se njegovega mišljenja, ko je rekel: „Vse življenje sem bil v službi naroda... Res, sedaj sodelujem z Nemci, da bi rešil, kar se da rešiti. Toda grem k Nemcem skozi glavna vrata. A ti, ki blatijo mojo čast, tudi hodijo k Nemcem, čeprav pri stranskih vratih, na skrivaj! Jaz ničesar ne prikrivam. Delam, kar morem in to bomo delal vse življenje." In pa tudi: „Kar zadeva mene, bi rad poudaril, da bom v vseh okolnostih in v vsakem slučaju ostal z narodom, in če bo usoda hotela, bom za ta narod v boju tudi rad padel. Do konca me boste imeli priložnost videti v borbi skupaj s Slovenskim narodom, bratskimi srbskimi dobrovoljci in četniki ter vsemi, ki se nam bodo v tej borbi pridružili in nas podpirali." To so besede generala Leona Rupnika, moža, katerega se danes tu ob tem skromnem spomeniku spominjamo. Spominjamo' se njegovega zavestnega žrtvovanja in smo nanj ponosni, kot se tudi s ponosom spominjamo upravnika dr. Lovra Hacina. Oba ta dva moža sta bila vidna stebra naše borbe proti komunistom, kateri so v tisti najtežji uri zgodovine slovenskega naroda sprožili krvavo revolucijo na slovenski zemlji, ki je takrat trpela pod tremi okupatorji. O delu in pomenu teh dveh mož je bilo že mnogokaj povedanega, izrečenih mnogo očitkov in tudi priznanj, nekatera že davno, nekatera pravkar. Zgodovini prepustimo, da bo nekoč nepristransko obdelala življenjsko delo teh dveh mož in njun vpliv na potek usodnostnih dogajanj za časa divjanja zločinske komunistične revolucije na naših slovenskih tleh. Mi smo danes že ponosni na njuno delo in se ju spominjamo z vso hvaležnostjo, kar je naša srca premorejo. General Leon Rupnik, joče slovenskega domobranstva, je prenovil lik Slovenca, ki je do takrat v glavnem poznal le borbo med klerikalci in liberalci. Tej borbi moremo upravičeno pripisati tragiko Grčaric in Turjaka. Onim, ki so sledili generalu, je bila ta borba neumna in nesmiselna, bolestna in zlobna — edino koristna skupnemu sovražniku — komunistom. Ta lik novega Slovenca odklanja tako liberalizem kot klerikalizem in prinaša v sebi nov ideal: BOG — NAROD — DOMOVINA! Govoriti o generalu Leonu Rupniku in ne omeniti Slovenskega domobranstva, bi bila čisto navadna izdaja! Saj je pokojni general rekel: ,MOJA NAJBOLJ VROČA ŽELJA JE, DA BI PRAV VSI ZVESTI SLOVENCI OPUSTILI VSA MOREBITNA NERAZUMEVANJA IN VSE DRUGE — V PRIMERI Z BLAGINJO NARODA DROBCENE INTERESE IN ZDRUŽILI VSE SVOJE SILE ZA SVOJIM DOMOBRANSTVOM V ENOTNO PRIPRAVLJENOST IN SKUPNI UDAR VSEH SLOVENCEV PO KOMUNIZMU, KI PRIHAJA V ZNAMENJU SMRTI." Kri Grčaric in Turjaka je rodila SLOVENSKO DOMOBRANSTVO kot edino možno silo upreti se komunističnemu navalu na slovensko zemljo. Postalo je vseslovensko narodno gibanje in prineslo narodu novih upov v tistih najbolj kritičnih/ dneh slovenske zgodovine. Slovenski častniki s slovenskim prostovoljnim moštvom so v slovenščini poveljevali v borbi za obrambo proti komunističnemu napadu na izključno slovenskih tleh. Prvič v svoji zgodovini smo imeli svojo' res slovensko vojsko. Veličina generala Leona Rupnika je prav v tem, da je v najkritičnejši dobi stopil na plan, se odpovedal osebnim koristim ter je v zmedi, ko' je očividno odpovedalo vse, edini imel pogum, stopiti odkrito na čelo svojemu težko preizkušenemu narodu — ne glede na okoliščine in posledice. Za vse svoje delo je bil končno zavržen in prepuščen samemu sebi. V očeh Angležev ni bil vojni zločinec temveč le človek, ki je reševal svoj narod tako pred nacisti kot pred rdečimi zločinci. Iz Avstrije je prišel v Italijo, kjer ga servigliahski slovenski taboriščni odbor ni hotel sprejeti. Prav tako so ga odklonili v vojaškem taborišču v Eboli-ju. Šele Hrvati v fermskem taborišču so mu dali ,streho". Od tam pa se ni hotel umakniti, ko so ga opozorili, da bo predan jugoslovanski komunistični oblasti. Vedo-ma je sprejel nase še končno žrtev. „Strašnii Rupnikov zločin" je bil samo to, da je bil krščanski človek. Ni bil političen vernik, niti anglofil; bil je le z dušo in srcem Slovenec in Jugoslovan, vojak protikomunist. General Leon Rupnik je že prešel v zgodovino. Tam ima svoje častno mesto. Izredni časi zahtevajo izredne ljudi. Izrednost človeka pa je v tem, da zna ob pravem času in na prav način uporabiti vsa možna in moralno upravičljiva sredstva, da sebi zastavljeno nalogo izvrši. Pokojni general je svojo nalogo izvršil, svojo dolžnost do Slovenskega naroda izpolnil: žrtvoval je samega sebe! Prav isto moremo ugotoviti za dr. Lovra Hacina. Že v normalnih časih je mesto upravnika policije zelo nehvaležna dolžnost. V vojni in revoluciji je ta nehvaležnost še neštetokrat povečana. Dr. Lovro Hacin je to sprejel na sebe in šel po poti mučeništva v smrt. Slava generalu Leonu Rupniku, dr. Lovru Hacinu in vsem žrtvam padlim v borbi proti komunizmu! GENERAL LEON RUPNIK Po širnem svetu razkropljeni Slovenci letošnje leto počaščamo 38. obletnico nasilne smrti generala Leona Rupnika, ki nas je vodil skozi najbolj razburkano Obdobje našega časa. Pokojni general Rupnik je nosil v svojem srcu velik zaklad ljubezni, ki jo je razdajal svojemu narodu tedaj, ko jo je ta najbolj potreboval. Učil je svoje domobrance domovinske ljubezni, da so se ob njegovem zgledu borili kot levi za vero očetov, za naš slovenski dom in rod. Potrebno je govoriti in pisati o naši bližnji preteklosti, ako se zavedamo, da iz nje črpamo moč duhovnega bogastva, ki nam omogoča, da po dolgih desetletjih tujine še danes nosimo v naših srcih prižgano baklo slovenske svobode in poštenja vse dokler bomo živeli. Mnogo lepega je bilo zapisanega na straneh našega Tabora o bogati življenjski poti slovenskega Mojzesa gen. L. Rupnika; zato tega sedaj ni potrebno ponavljati. Vredno pa je zapisati, da je ustanovitelj slovenskih domobrancev pod tujo okupacijo dosegel to, da so se slovenski borci bojevali le za Slovence in Slovenijo na lastni zemlji. Slovenska zgodovina je malokdaj zapisala velika dejanja naših davnih prednikov, ker so bili tlačani — podložniki tuji gosposki. Vendar sleherni narod na svetu, ki sta mu mar svoboda in njegovo dostojanstvo, mora doživeti tudi dneve svoje slave. Tako zgodovino pa smo začeli pisati Slovenci, ko je med nami vstal mož, ki je s svojo avtoriteto in bogatimi življenjskimi izkušnjami uspel ustanoviti slovensko narodno vojsko, ki je samozavestno stopila v boj proti največjemu sovražniku našega naroda — komunizmu. Dolga desetletja so minila za mnoge izmed nas na tujem, a bogata dediščina, ki so nam jo zapustili gen. Rupnik in njegovi domobranci, nas sili, da ne omagamo v naših prizadevanjih neglede na poglede, ki nas morebiti ločijo. Strnimo torej naše skromne in razkropljene sile za boljšo bodočnost Slovenstva! Zgradimo si svoj nam vsem prijazen slovenski dom, kateremu so postavili pred 40 leti temelje gen. L. Rupnik in njegovi domobranci, da bodo v njem prebivali še pozni rodovi svobodnih Slovencev. Slava mu! ZBOR MED SLOVENCI Namen pričujočega članka je prispevati skromno pričevanje k nedavni slovenski zgodovini. Tema članka je v času že toliko odmaknjena od nas, da jo lahko sodimo objektivno; na drugi strani tudi ni verjetno, da bi kdaj v bodočnosti postala zopet aktualna. Da se razumemo: kar daje vsebino temu članku in obenem spada k zgodovini, je slovenski del zborniškega gibanja. Med Srlbi, nasprotno, predstavlja Zbor slejkoprej važno in zakoreninjeno miselno strujo, predvsem v zdomstvu, o kateri pa bo na tem mestu govora, le v toliko, v kolikor bo nujno potrebno za razumevanje njenega nekdanjega slovenskega odrastka. Za boljšo presojo sledečih vrstic si je treba v prvi vrsti priklicati v spomin svetovnonazorsko in politično opredeljenost Slovencev ter njen razvoj tja do srede tridesetih let, ko se začne politična delavnost Zbora med Slovenci. Brez dvoma imamo Slovenci v političnem pogledu eno lastnost, po kateri sličimo anglosaškim narodom: to je dejstvo, da smo v glavnih potezah razdeljeni vedno zgolj na dva tabora. Ta dva tabora, z izjemo gotovih prehodnih dob, nista bila nikoli točno in ozko opredeljena; nasprotno, v sebi sta krila vedno celo vrsto idejnih odtenkov in struj, ki so s svoje strani bistveno prispevale k prenavljanju obeh taborov, ne da bi dovedle do njunega razcepljanja in politične atomizacije, ki je tako značilna na primer za latinske narode. Tako smo Slovenci v teku enega stoletja evoluirali od staro- in mladoslovenstva v katoliški in liberalni tabor. V tej evoluciji je vredno omeniti pojav slogalštva, ki je predstavljalo spontan četudi idejno ne dovolj izdelan poskus pregrupiranja Slovencev po narodno političnih in ne svetovnonazorskih kriterijih (doba taborov); ta poskus se je razbil ob abstraktno logični nepopustljivosti Mahniča in njegovih somišljenikov. Pol stoletja za tem se Slovenci vendar pregrupiramo v svojem političnem razvoju, ki sta mu vojna in bratomor dala izredno pospešen ritem: večji del liberalno-nacionalističnega in manjši del katoliškega tabora se pridružita ..osvobodilni fronti“. če izvzamemo tu ne majhno vlogo komunistične infiltracije v obeh taborih, vidimo, da so pri tej odločitvi prevladali narodno politični kriteriji (čeprav temelječi na še ne očividni prevari) nad svetovnonazorskimi pridržki. Istočasno se razblini v nič nekdanji antagonizem med „klerika!ci“ in „li:beralci“, ki so še pravočasno spoznali vso prevaro osvobodilnih gesel in političnih ciljev komunizma. Ustvari se tako nova ločitev duhov: za ali proti komunizmu. Toda v dobi med obema vojnama je bilo med katoliškim in liberalnim taborom vse polno zaprek, ki so preprečevale kakrlšnokoli zbližanje. Slovenci smo še nadaljevali svoj „Kul'turkampf“, ko je drugod že davno izgubil svojo aktualnost. Medtem ko so se „klerikalci“ še otresali pečata av-strijakantstva (Šušteršič), so „liberalci“ v svojem romantičnem panslavizmu in jugoslovanstvu hoteli ponižati slovenski narod na nivo plemena. Tedaj ko so liberalni Orjiunaši imeli še krvave spopade s komunisti (trboveljski dogodki), sta križarstvo in krišičaraski socializem koketirala z marksizmom. Pozneje je na to slednjo pot zašel še liberalni nacionalizem, ravno tedaj, ko je v katoliškem taboru prevladala reakcija na levičarstvo gotovih skupin v lastnih vrstah. Danes v emigraciji vidimo, zlasti še v latinskih deželah, da sta si (zmerni) nacionalizem in krščanstvo na političnem polju zelo blizu. V še večji meri lahko to trdimo za Srbijo, kjer je pravoslavje takorekoč skozi vso zgodovino bilo nosilec narodnega odpora in zavednosti. Če bi hoteli opredeliti srbski Zbor po njegovi svetovnonazorski in narodno politični usmerjenosti, bi ga morali imenovati krščanski nacionalizem. Kot tak je Zbor v Srlbiji brez dvoma izpolnil važno politično vrzel in te vloge mu praktično nihče ne more prevzeti. Toda v slovenskih razmerah in vpričo vseh nasprotij med obema vodilnima taboroma, je gibanje, ki je v bistlvu predstavljalo krščanski nacionalizem (Zbor), bilo praktično obsojeno na neuspeh. Nj se moglo zasejati v katoliškem taboru zaradi svoje jugoslovanske orientacije, ne med liberalci, ki so jim krščanske vrednote v najboljšem slučaju bile zgolj „za-sebna“ stvar. Dandanes to ne bi bilo več ovira, saj nobenemu ne pride več na misel dvomiti o slovenski narodni samobitnosti niti o globini krščanskih vrednot, toda tedaj... In vendar, nekaj semena je prijelo. Po smrti kralja Aleksandra se je v Sloveniji ustanovilo gibanje Boj, ki je bilo zbirališče katoliško in liberalno usmerjenih ljudi, nezadovoljnih s svojimi vodstvi. Idejno je bilo zelo needino in se je kmalu nalo razšlo, toda en del je pristopil k Zboru. A več uspeha je imel Zbor med mladino. V tem pogledu je zelo ilustrativen sadeči primer: Društvo slušateljev pravne fakultete v Ljubljani je bila trdnlava liberalizma, toda v letu 1939/40 je padlo v roke katoliških akademikov, ker so zboraški .študentje (klub Edinstvo) nastopili s svojo lastno listo; rezultat je bil 140 glasov za katoliško lis'o (Vilfan Sergij), 120 za liberalno in 56 za Edinstvo (Zbor). Slovenski zboraši smo se polno zavedali da nam vedno močnejša rast Zbora v Srbiji (in celo na Hrvaškem, predvsem v Dalmaciji) prav nič ne pomaga v Sloveniji, zaradi različnosti političnih okoliščin, in da moramo najti svoj lasten obraz. V ta namen je bilo treba na nek način premostiti antagonizem med obema glavnima političnima grupacijama, utreti pot edinosti, ki je bila edina alternativa hitro naraščajočim silam tretjega tabora — komunizma. Zato smo radi segali nazaj, v prejšnje stoletje, v dobo taborov in slogaštva, ko je šlo za prebujanje slovenstva in so le ozkosrčne-ži vlekli na dan svetovnonazorske razlike. Slogaštvo je bilo naš idejni predhodnik. Toda na drugi strani smo bili prvi, ki so jih komunisti in njih so- potniki blatili kot fašiste; trezno zunanjepolitično stalilšiče Zbora, ki je hotel Jugoslavijo čim dalje obdržati izven druge svetovne voje in je zato smatral marčevski puč kot pravi samomor, jim je služilo kot navidezno neovrgljiv dokaz v tem smislu. Bila je potrebna izredna mera vztrajnosti in vera v svojo idejo, da ni prišlo do omahovanja v lastnih vrstah. A tudi to se je zgodilo: v tem pogledu je zanimiv primer mladega študenta, čigar oče, državni uradnik in liberalec, je bil za časa JEZ režima premeščen z vso družino v notranjost Srbije. Njegovo prvo (in zadnje) pismo svojim prejšnjim študentovskim tovarišem se je glasilo približno takole: „Prišel sem v stik s tukajšnjimi ziboraši. Pa to niso nič drugega kot srbski klerikalci; vsak sestanek začenjajo z molitvijo." Izbruh vojne, aprila 1941, nas je raznesel vsepovsod. Ker je večina slovenskih zborašev izvirala s Štajerskega, so jih Nemci razselili, predvsem v Srbijo. Tam so stopili v vrste Srbskega dobroveljskega korpusa in prišli v Slovenijo šele konec vojne. Tisti, ki so se znašli pod italijansko okupacijo, so praktično obnovili svojo politično dejavnost žele v dneh italijanskega razsula in nastopa generala Rupnika kot predsednika Ljubljanske pokrajine. Bili so med prvimi, ki so tedaj nosili slovensko zastavo po ljubljanski cestah in pomagali priklicati v življenje Slovensko domobranstvo, čeprav maloštevilni, tudi niso bili odsotni v Primorskem domobranstvu, čigar važnost so zgodaj spoznali; nasprotno, tam so dali svoje prve smrtne žrtve. V tem članku, razen imena pisca, ni drugih imen. Razlog temu je, ker se — čeprav po štiridesetih letih — še vedno najdejo osebe, in to ne Slovenci ne drugi Jugoslovani, temveč poklicni mednarodni iskači maščevanja, ki jim je malenkost oblatiti ime ljudi, ki so svojemu narodu hoteli le najboljše. Slavko Bjelajac Novakovo poročanje V 5. zvezku, št. 4 (18), Zima 1982/83 je The South Slav Journal priobčil (po Taboru 1982, št. 9—10 — Op. prev.) izvlečke iz poročila ppolk. Karla Novaka o odporniškem gibanju gen. Mihajloviča v Sloveniji v letih 1941—1943. Na tem mestu prinašamo članek ppolk. Slavka Bjelajca, ki komentira Novakovo poročilo. Zadnji teden avgusta ali prvi teden septembra 1943 me je ppolk. Novak nepričakovano obiskal v mojem glavnem stanu v Liki(l) in zahteval vojaško pomoč. Čete pod mojim poveljstvom naj bi bile poslane v Slovenijo in pomagale rešiti njegovo gibanje in s tem ohraniti njegov ugled poveljnika gen. Mihajloviča. Dolgo sem se razgovarjal z nesrečnim, deprimiranim in skrajno razburjenih! Novakom, ki si je prizadeval, da bi me prepričal, kako so višji častniki in vodeči politiki slovenskih političnih strank odgovorni za ves neuspeh v Sloveoiiji. Vse častnike, ki so bili višji od njega (ppolk. Peterlin, ppolk. Prezelj, polk. Vauhnik, gen. Rupnik, polk. Avšič idr.) je ožigosal kot nesposobne in saboterje. Prav tako je obtožil slovenske politike, da niso hoteli sodelovati in ne priznati njegovega vodstva in naporov. Izglodalo je, da je vse bilo proti njemu, njegovemu vodstvu in ciljem, čeprav je bilo edino, kar je hotel doseči, to, da bi izvršil povelja gen. Mihailoviča. O neugodnem položaju v Sloveniji mi je že prej pripovedoval član mojega Osrednjega Narodnega Odbora Radmilo Grdjič(2), ki se je pogovarjal z nekaterimi Slovenci v Belgradu in slične informacije so mu dali tudi nekateri člani štaba gen. Mihailoviča na Ravni Gori, kjer je obiskal Mihailoviča. Kakor je pravil, naj bi bil Mihailovič navzlic radijski zvezi z Novakom napačno informiran o resničnem stanju dogajanj v Sloveniji. Ko je prosil za vojaško pomoč, je Novak takole mimogrede pripomnil, "da je imel za to Mihailovičevo privoljenje. Toda ne ppolk. Mladen Žujo-vič(3), ne vojvoda Ilija Trifunovič-Birčanin nista o tem ničesar slišala, •čeprav sta bila v radijski zvezi z gen. Mihailovičem. Kljub temu pa sem hotel Novaku pomagati. Razložil sem mu seveda, da bi z ozirom na prevla-■dujoči položaj v Sloveniji bila uporaba mojih čet tam vsekakor skrajno omejena, ker jih ne bi podprli ne višji častniki ne politiki, da niti ne omenim, da bi jim bilo obveščevalno delovanje povsem onemogočeno. Poudaril sem mu tudi, da moje čete sestavljajo prostovoljci, in da moram dobiti njihovo privoljenje za odhod v Slovenijo, posebej z ozirom na stalno grožnjo sovražnega napada na naše ozemlje; in področje Srpskih Mitrovič, odkoder naj bi čete šle, je bilo prav posebej ranljivo. Novak je le težko razumel, da moram dobiti predvsem privoljenje čet, krajevnih voditeljev ter vaških odborov prav tako kot Osrednjega Narodnega Odbora na Sušaku, preden sploh lahko kaj podvzamem. čez nekaj dni sem dejansko uspel dobiti privoljenje nekaterih činiteljev in ena izmed mojih enot, ki ji je poveljeval major Mile Kapetanovič (pod mojim poveljstvom ni bilo nikakšnega „majoTja Mo-ravice“, kakor omenja Novak v svojem poročilu), se je napotila proti Sloveniji. Zaradi premočnih sovražnih sil, na katere je naletela, pa se je morala umakniti. Preden je odšel, sem z njegovim soglasjem odkrito reagiral in komentiral njegovo pripovedovanje. Rekel sem mu, da je sam odgovoren za mnoge težave v Sloveniji, predvsem zaradi vztrajanja, da bi se višji častniki podredili njemu, ki je bil samo major, in da bi politični voditelji sprejeli njegov program in avtoriteto. Opozoril sem ga, da ga je Mihailovič določil za organizatorja, kar mu ni dajalo pravice, da bi se vedel kot vrhovni poveljnik s popolno avtoriteto nad politiki in njihovimi strankami, ali da bi višje častnike postavljal na nižje položaje kakor bi se mu ljubilo. Predočil sem mu, da je izvor avtoritete v soglasnosti in nikakor ne temelji na koščku papirja; pri svojih poizkusih, da bi si ustvaril avtoriteto, je vse preveč svobodno razpolagal z Mihailovičevim imenom. Končno je ta vojna pomenila mnogo več kot navaden vojaški spopad. Na nesrečo Novak v svojem poročanju ni omenil zadev, ki mu niso bile všeč, in je predvsem opustil temeljna dejstva, ki so privedla do stanja v Sloveniji. Svoje lastne napake je priznal samo v dveh kratkih stavkih. Njegov temperament in značaj nista bila primerna za to vrsto vojne, ker se je moral soočiti z revolucijo in ne z enostavnim vojaškim problemom. Pripombe : 1. — Bil sem poveljujoči častnik 503. Korpusa Jugoslovanske Kraljevske Vojske in pristojen za Liko, Kordun in Banijo, kakor tudi za del Hrvatskega Primorja. 2. — Radmilo Grdjič je bil pred vojno glavni tajnik Sokola. Grdjiča sem poznal izpred vojne in sem z njim tesno sodeloval pri oborožitvi Sokola z vojaškimi puškami. 3. — Popolk. Mladen Žujovid (Dr. Mladen Žujovič) je bil moj vojaški pred- postavljeni. Vsa politična oblast pa je bila v rokah Osrednjega Narodnega Odbora na Sušaku in lokalnih voditeljev, ki so bili oporni stebri. Gornji sestavek je dobesedni prevod iz The South Slav Journala (Vol. 6, No. 3/21, Autumn 1983) — Op. ured. NOVI NAČELNIK SLS - KD V nedeljo, dne 19. avgusta 1984 se je v Baragovem domu v Clevelandu, Ohio (ZDA) sestala komisija SLS, ki so jo sestavljali Jože Melaher, Anton Meglič in Lojze Bajc, in ugotovila, da je od 93 zaupnikov, ki so poslali volilnice, 66 glasovalo za dr. Marka Kremžarja iz Buenos Airesa v Argentini kot načelnika SLS-KD po smrti Miloša Stareta. S tem na mesto, ki ima svojo nedvomno težo v odnosih med slovensko zdomsko skupnostjo, prihaja naš poznani javni delavec in mož, ki ni samo dobro poznan po svojih kulturnih, gospodarskih, organizacijskih in splošno družbenih udejstvovanjih, temveč tudi — domobranec. V prepričanju, da novi načelnik SLS-KD dr. Marko Kremžar na tem novem položaju med slovensko ideološko emigracijo ne bo nikdar pozabil, da njegovo pripadništvo k slovenskemu domobranstvu, ki je v najtežjih letih slovenske zgodovine dalo veličasten zgled vsem svobodoljubnim narodom sveta v nepopustljivem boju za Boga — Narod — Domovino, pomeni ne samo čast in ponos, temveč tudi obveznost, mu k zaupanju, ki so mu ga somišljeniki izkazali v tolikšni večini, kot jo je pokazalo glasovanje, iskreno čestitamo. Frank Biikvič: VOJNA IN REVOLUCIJA Roman v štirih delih. Izdala Slovenska kulturna, akcija. Tisk tiskarne Edi-torial Baraga Baragovega misijonišča. — Buenos Aires, 1983. — Str. 712. Tega nam je še Inanjkalo! Vrhunska kulturna ustanova Slovencev, ki jim je tiste grozne majniške dni leta 1945 uspelo piti krvavim orgijam komunistične farse o ,,osvobodilni borbi“ in se rešili v svobodo tujega sveta, nam je poslala v oceno roman zdomskega pisatelja Franka Biikviča: Vojna in revolucija. Potem ko smo po obširnem pogovora predsednika SKA Ladislava Lenčka CM s pisateljem — objavljenem v „Glasu“ •— pričakovali, da bomo z Biikvičevim „glavnim življenjskim delom“ —- kljub temu, ali pa mogoče prav zato, ker smo že iz tega razgovora zvedeli, da se roman le tangencio-nalno dotika vaških straž in domobranstva — po skoraj 40 letih končno vendarle dobili naš veliki tekst (saj sam pisec z nadpovprečno mero samozadovoljstva pribije, da „bi se ljudje doma za roman ruvali, če bi ga dobili v roke“ .. . in da bi. »mladina po branju tega romana odprla oči in sprožila kontrarevolucijo'*), nam je vrhunska zdomska kulturna ustanova priselila zaušnico, ki je navzilic vsemu, čemur smo se morali privaditi za našimi hrbti že v letih vsenarodnega samoobrambnega oboroženega odpora proti komunistični revoluciji prav za časa tuje okupacije, ko je nekomunistična ogromna večina naroda imela na vse strani zavezane roke, — še bolj pa v dolgih desetletjih zdomstva — nismo pričakovali. Še manj so ta pljunek na njihovo veličastno žrtev zaslužile cele družine v imenu »genialnega voditelja in iskrenega tovariša in . prijatelja nove Jugoslavije Josifa Visarionoviča Stalina" zverinsko poklanih poštenih Slovencev še preden je en sam samonikli »belogardist" na Slovenskem sprožil prvi strel v obrambo golega življenja. Ta knjižni „dar“ SKA je gnojnica, ki ga je vrhunska zdomska kulturna ustanova v »dokaz njenega pluralizma in zmožnosti sprejemanja tudi drugačnih pogledov na medvojno dogajanje" iz zadosti prozornih razlogov razlila na mučeništvo Kozinčevih, Mauserjevih... noseče mlade žene Novako-ve-• • — pa tudi Fanouša Emerja... Ehrlicha... Natlačena... in stotin in tisočev poznanih in anonimnih Slovencev, katerih edini greh in izdajstvo sta bili zvestoba tisočletnim osnovnim vrednotam naše žitnosti in skrb za ohranjanje drobnega slovenskega življa v kataklizmi orjaškega spopada gigantov... — vse do 12.000 in več v brezna in oklopniške jarke pomendranih ogoljufanih in razoroženih vojščakov po kralju Samu prve slovenske narodne vojske domobrancev (ne »klerikalcev"!)... In končno je tudi posmeh tisočem in desettisočem Slovencev, ki se jim je nekako posrečilo rešiti se v svobodo — čeprav v mrzli tujini — (ne zaradi užaljenosti, ker jim rdeči mogotci niso priznali na graški univerzi med vojno opravljenih semestrov) in njihovim potomcem ki bodo s svojimi priimki obsojeni po širnih celinah zemeljske oble — do neslutenih generacij — pričati resnico o njihovem izvoru in prisotnosti v svetu. Nismo specializirana publikacija, da bi se na široko spuščali v literarno analizo vrednot, ki jih roman nedvomno ima in. izpričuje močnega epičnega pripovednika; čeprav se zahtevni bralec le s težavo prerine skozi začetna poglavja v slogu dolgočasnega krčmarskega besedovalca, ki mu jezik le okorno služi (prisiljene, za lase privlečene prispodobe itd.), ih čeprav agitatorske protirežimske diatribe razočaranca in užaljenca v četrtem delu uhajajo iz literarnega okvirja in "Zato odbijajo — pa naj so še tako upravičene in utemeljene. Ker se je roman že z naslovom jasno opredelil za določeno tematiko, nas preživele ostanke za komunistično revolucijo prav za časa vojne žrtvovane generacije knjiga zanima z druge plati. Četudi nam Biikvič že v razgovoru s predsednikom SKA ne bi dal tega dovolj jasno razumeti, izpod njegovega peresa prav zatrdno nismo pričakovali — domobranskega romana. V naši generaciji ga skoraj gotovo sploh ne bomo dočakali, čez svet — in, žal, tudi čez našo ljubljeno Slovenijo — bo pač očitno morala iti še kakšna kataklizma, da bo nekdo pravilno ovrednotil in se navdihnil ob tem žarkem slovenskem zgledu vesoljnemu svobodoljubnemu človeštvu. Kajpak smo tudi daleč od tega, da bi svobodnemu slovenskemu pisatelju — povrhu še po izkušnjah skoraj štiridesetletnega vajenstva v svobodnem tekmovanju idejnih tokov velikega sveta — predpisovali snov in način prikazovanja. Toda prav zaradi tega smo ne samo objektivno upravičeni, temveč celo moralno pozvani, da na osnovi neizpodbitnih dejstev, ki naj bi bila tema pričujočega romana, pokažemo vsaj na nekatere, meje poštenja, pred katerimi se mora ustaviti prav posebej svoboden pisec, da ne zagreši celo večjega posilstva kot angažirani nesvobodni pisar. Čeprav nam bo Biikvič — po tem, kako je v romanu zapustil okarakte-rizirane „belogardiste“, najbrže težko verjel, mu prav nič ne oponašamo, da je, po lastnem priznanju v objavljenem razgovoru, med vojno tudi on verjel komunistom in se zanje navduševal. Koliko je bilo vaških stražarjev in pozneje domobrancev, ki so prebežali v njihove vrste iz partizanskih brigad ali pa so bili v boju ujeti ne da bi jih ,,beli brez premisleka izročili Nemcem" (str. 497) — in so šele junijske dni leta 1945 končali v breznih Kočevskega Roga, v Teharjih, na Podutiku... ali sam Bog vedi kje! Druga stvar pa je če pisatelj še po 40 letih razčiščevanja pojmov in zračenja možganov, ki mu jih je okužila rdeča kuga režimske indoktrinacije v komaj enoletnem življenju pod njegovo oblastjo, zapiše, da bi partizane „beli vse do zadnjega pobili, če bi počakali" (440). — Kako pač naj mu potem verjamemo, da je „čeprav neizkušen mladenič, imel poleti 1945 že odprte oči in vedel, koliko je ura", če še na stara leta in po štirih desetletjih svobodnega razpravljanja o medvojnem dogajanju ne bi tudi on nam verjel, da smo domobranci že v jeku boja predobro vedeli, koliko je bilo med partizani tak- šnihle Biikvičev, zapeljancev, idealistov... — največ pa prisilnih mobilizirancev in ljudi, 'ki praktično niso imeli drugega izhoda, kot vsaj začasno izgubiti se med to bedno rajo, čeprav so vedeli, da nad njo vihtijo neusmiljeni bič hlapci perfidne laži o „narodno osvobodilni borbi" in jo gonijo, da prav za časa itak že neznosne tuje okupacije pada v prvih vrstah za svetovno revolucijo „genialnega Stalina" na Slovenskem?! Zatrdno v leposlovju nismo zagovorniki čmo-belega prikazovanja; čeprav si je v specifični tematiki, ki naj bi bila predmet Biikvičevega romana, med patološko zločinstvenostjo farse o osvobodilni borbi" in med narodom, ki je krvavel med kladivom komunistične revolucije in nakovalom okupacije, težko zamisliti drugačno razmerje kot črno (krvavo)-belo. Toda Bukvič, ki naj bi celo že poleti 1945 „vedel, koliko je ura", še leta Gospodovega 1983 to razmerje postavlja na glavo! Pravi, da »domobranstva v svoji ,Vojni in revoluciji' ni mogel podrobneje obravnavati, ker se je osredotočil na drugo temo", in naj bi se ga , dotaknil le, ker komunistične revolucije brez domobranstva ni mogoče napisati". Tudi priznava, da je „o domobranstvu slišal že med vojno, resnico o njegovem protikomunističnem boju in komunističnem pokolu pa šele v zdomstvu". In se opraviči, da »krajinski (prekmurski) Slovenci z domobranstvom niso imeli nobene zveze in mu zato ta tema ne leži"... — Prav. Vse to je razumljivo. Prav zato pa je nerazumljivo — in zato neodpustljivo —, da je izobražen človek (profesor na jezuitski univerzi!) v zdomstvu, kjer je lahko odkril in objektivno primerjal tudi najbolj skrite odtenke resnice o medvojnem dogajanju, napisal dolge slavospeve »veličastnim ■ zmagam" še bolj »veličastnega osvobodilnega boja" idealnih .partizanskih borcev, »belogardistom" — in predvsem domobrancem — pa v kratkih prebliskih navesil izdajstvo, moralno propalost, zahrbtnost, nasilnost, »klerikalno" zagrizenost, verski fanatizem, ošabnost, svetohlinstvo, gizdalinstvo, udinjanje okupatorju — bojazljivost.. . in s tem dokazal, da mu domobranstvo še kako leži — v želodcu! •— Na str. 396 pravi, da je njegov junak Živko-Iztok ostal »do smrti zvest narodno osvobodilnemu boju, ki pa ni bil marksist in ni maral v partijo, čeprav njenega prvenstva ni oporekal in jo je imel za pobudnika in motor narodno osvobodilnega boja". — To je očitno gonilna sila Biikvičevega romana. Zares, opisi tega , narodno osvobodilnega boja" so najmočnejša poglavja te knjige, čeprav bo načitan in informiran bralec kaj lahko uganil, da je Biikviču bila pri tem Svetinova »Ukana" mnogo več kot samo vzor (kakor mu je bil pri opisu ruske fronte šolohova »Tihi Don" in mogoče še kaj, kar bi nam pri poplavi te vrste literature prvih povojnih let bilo nemogoče individualizirati). Seveda Biikvičevega pripovedništva z epičnim zajemom in s skoraj že k objektivnosti nagibajočim se prikazom Svetinovega zares velikega partizanskega teksta ni mogoče vzporejati. Pa še tu se pusti zanesti do absurdov, kot npr. na str. 404, kjer opiše stisko, v kakršni se je znašel partizanski odred: — „Trije prostovoljci naprej! — Nihče se ni javil. — Niti zdaj ne morete, ko nam ni treba nositi ranjencev? — Tišina. -— Komunisti, na čelo kolone! — Bilo jih je pet. Brez ugovora so stopili v strmino. — Bil je dober zgled.--------“ Na nasprotni strani pa „je bilo štiriinšestdeset Nemcev in dva belogardista, ki sta jih vodila" (405) in „južno pobočje je polno belih... belih je tam celo več kakor Nemcev za njihovim hrbtom" (437)... Partizani, ki so jih „kmetje povsod podpirali" (279), so seveda kmete vljudno prosili „brez zamere, ker smo vas nagnali iz tople postelje! Vso noč smo na pohodu. Utrujeni smo, lačni in potrebni počitka. Za gostoljubje vas prosimo. Z večerom bomo zopet izginili, da vam ne bomo v nadlego.. (427). Zato pa so „Rudetove. .. mišje majhne in nezaupljivo mežikajoče oči (ujeti partizanki) dokončno potrdile sumnjo, da je zašla med belogardiste" (460), ...„da ima opravka z zagrizenima belogardistoma", ki „sta jo izročila gizdalinskemu podčastniku" (462). — In Mihajlovičevec in organizator plave garde, je bil „sin pokojnega javnega tožilca in orjunaša... V gimnaziji je bil pri sokolskem naraščaju, a je zaradi slabega učnega uspeha še pred višjim tečajnim izpitom zapustil šolske klopi in stopil v jugoslovansko vojno akademijo" (463). — Belogardistična „vojaška disciplina je bila dokaj rahla" (464), belogardistični podčastnik, ki je bil „gizdalin v rdečkasto rumenih škornjih... s črno italijansko baretko na glavi" (464) (v domobranskih časih!), je partizanki „med zmerjanjem zvezal roki z navadno žico" (466). — ..Zloglasni organizator bele garde" je seveda bil „bivši poljanski kaplan v brezmadežni in skrbno zlikani sutani", ki je bil ..kavalir že od mladih nog in vedel, kako je treba ravnati z nežnim spolom..." (470). Itd., itd., itd.; da o Biikvičevem vrednotenju in karakterizaciji „kleri-kalizma", duhovščine, Cerikve in celo vere v tisti dobi ne govorimo, ker pač ne spada v področje našega glasila. — Nimamo prostora — in tudi vredno nd —, da bi se spuščali v še bolj podrobno analizo odkritih, največkrat pa dialektično zameglenih potvorb zgodovinskih dejstev ter miselnih zaključkov in stremljenj te knjige. — Ker je roman kot 'literarni proizvod čitljiv in celo privlačen, ga bodo zdomci — pa tudi doma, v kolikor bo lahko predrl železno zaveso — gotovo radi čitali. Tako si bo lahko vsakdo mimo nas ustvaril lastno oceno 1— kajpak v skladu z njegovo idejno opredelitvijo in z njegovimi pogledi in odnosi do dogajanj okoli stalinistične revolucije na Slovenskem za časa vojne. — Toda eno je gotovo; Tisoči in tisoči mrtvih, iz katerih krvi je pognal in še danes uspeva ves takoimenovani ..belogardizem" na Slovenskem, niso v takšnem prikazu protikomunističnih bojevnikov zaslužili nekrologa, kakršen je v tej knjigi. Kljub Jurijevem ciničnem kocbekovskem zaključku še na str. 675: „Tisti trenutek, ko so klerikalci (!) zgrabili za orožje, si niso samo podpisali lastne smrtne obsodbe, ampak dvignili komunizem v sedlo." — To je Biikvičeva usodna zmota! — Ne! Mali slovenski človek se je za zgled vsemu svetu o pravem času postavil na pravo mesto! Da ga je svet izdal in zato danes na vseh celinah plačuje strahoten krvni davek (in ga bo plačeval še bolj krvavega!), njegovemu zgledu daje samo še večji sijaj! Ali naj bi po' Kocbekovem primeru koristnih budal — namesto ponosnih solz za mučenci veličastnega zgleda — ob spominu na tovarišijo" krvavih komunističnih orgij v »osvobodilni borbi" nespečnost noči potapljal v solze izrabljene, izmozgane in zavržene — prostitutke? — To alternativo nam Biikvič — in predvsem Slovenska kulturna akcija — s tem knjižnim »darom" ponujata...? — Pika Minka Anžič Spominski dan Kako priti do gomile kjer bratov, tisoče v njej spi. Do njih nobene ni poti. V tišini mračni, skrivnostno se oglaša. Gozd med njimi žalostno šumi. Misli begajo nam v gozdove in iščejo grobov sledove. V duhu na grob jim položimo kito cvetja krizantem lučke v spomin prižgimo. Na ta spominski dan molitev se k Bogu vije za vse pobite brate, ki jih slovenska zemlja krije. 0 Slovenija, odvrni te okove in razkrij grobove da bo resnica še močneje bruhnila na dan. Zakaj še vedno pokol vi tajite se mrtvih domobrancev zdaj bojite že večkrat sami ste priznali mrtvi, vas bodo pokopali. Janez Jelenc — 70-letnik V nedeljo 2. septembra 1984 je bilo v turističnem mestu Miramar veliko slavje. Janez Jelenc je v krogu svoje številne družine, sorodnikov in prijateljev slavil 70-letnico svojega uspešnega življenja. Rodil se je 28. avgusta 1914 v Velikih Laščah. Osnovno šolo je dokončal v rojstnem kraju, nakar je šel v gimnazijo v Ljubljano. V četrti gimnaziji je zapustil študij in se šel učit mizarstva v št. Vid nad Ljubljano, kjer je postal ugleden mizarski mojster. V Jelenčevi družini je bilo devet otrok, štirje fantje in pet hčera. Njih oče je bil vzoren krščanski mož in večletni velikolaški župan in odločen protikomunist. Tudi vsi štirje sinovi niso mogli vzdržati pritiska rdečih, zato so se zatekli v Ljubljano in stopili v domobranske vrste. Naš slavljenec Janez je bil v prehranjevalnem oddelku, kjer je skrbel, da smo dobili domobranci redno prehrano. Takoj po prihodu v Vetrinje se je poročil s Tinco Marolt „Miklav-ževo“ in jima je za poroko igrala še domobranska godba. Poroka mu je rešila življenje, da ni bil vrnjen s svojimi tremi brati, o katerih ni bilo več nobenega glasu in ležijo pobiti neznano kje. Tudi njegove tri sestre so bile zajete od komunistov v Borovljah in so se po težkih preizkušnjah vrnile domov. Po prihodu v Argentino 'e takoj odlšel v lep turistični kraj Miramar, kjer je začel na svoje z m. i arstvom, katerega še danes vodi skupno s sinom, dočim ima žena Tinca lepo trgovino s pohištvom. V zakonu se jima je rodilo dvoje sinov in dve hčerki; so že vsi poročeni in ima že enajst vnukov. Kaj vse bi lahko napisali Janezu in Tinci, saj jih skoraj vsak slovenski turist obišče, ko gre v Miramar. Kako ne, saj Jelenc rad postreže, a poleg tega ima za vsakega prijazno besedo. Tudi naš predsednik France Grum in njegova žena sta bila njih gosta (France Grum je namreč bil poveljnik velikolaškega udarnega domobranskega bataljona), ko sta lansko leto obiskala Argentino. Tudi naše društvo TABOR se pridružuje številnim čestitkam in kliče Janezu na še mnoga — mnoga leta in Bog Te živi! Janez Kožar — 60-letnik V prejšnji štev. 7-8-84 Talbora smo se z nekaj vrsticami spomnili med nami v Argentini živečega sobojevnika Janeza Kožarja za njegovo 60-letnico, ki jo je obhajal v krogu svoje družine 24. julija 1984 na svojem domu. Ker vemo, da je bil Janez dober borec in da je še danes zvest idealom, za katere se je boril, je prav, da se spomnimo njegove poti kot protikomunista. Ko se je vrnil po petih mesecih ujetništva na Rabu, je že spoznal delo O.F. in je zato, kot mladoletnik stopil k vaškim stražarjem v domačem kraju Robu pri Turjaku. Ob kapitulaciji Italije se je tudi posadka iz Roba umaknila na Turjak. Po nekaj dneh je Janez spoznal nevarnost, ki preti Turjaku, zato se je še z nekaterimi umaknil iz Turjaka in se tako rešil Turjaške tragedije. Ko so v Velikih Laščah osnovali domobransko postojanko, ki ji je poveljeval Jože Dovgane, se jim je Janez takoj pridružil. Kasneje srečamo Janeza v Ljubljani v 61. četi, čigar poveljnik je bil pok. Emil Savelli. Iz Ljbbljane sta odšli v Kočevje četi 61 in 62, da so zamenjali domobranski žeti (Jakoš-šabič), ki sta uspešno odbili napad na Kočevje. Iz Kočevja je šel Janez v domači kraj t. j. na postojanko v Velike Lašče, ki jo je vodil pok. častnik Jerebič. Ko s