FR. ROJEC: Nov metulj (Konec.) II. ozjak je podolgovat, večinoma z gozdom zaraščen hrib, ki je približno tako visok kakor Rožnik pri Ljub-ljani. Oddaljen je od moje rojstne vasi le dofore pol ure hoda. Slovencem je ime tega hriba že dolgo zna-no po Jurčičevi povesti ,,Jurij Kozjak". Sredi hriba se namree dviga majhen, kopišču podoben vrh in na njem je nekdaj stal grad Kozjak, ki ga je Jurčie od-bral za glavno bivališče junakom svoje povesti. Zdaj so ostanki gradu porušeni do tal, le obkrožni zid na vzhodni strani je v precejšnji dolžini in višini še dobro ohranjen. Dasi je Kozjak tako blizu mojega doma, vendar nisem imel do leta 1912. prilike, da bi si ogledal grajske razvaline na vrhu hriba. Meseca malega srpana tistega leta pa sem dobil nekaj tednov dopusta in takrat sem obiskal tudi svojo sestro Rezo, ki ie omožena v prijazni vasi Qo-renja Selca v dolini pod Kozjakom. Ostal sem pri njej tri dni in ta čas sem uporabil tudi v to, da sem pogledal po okolici za metulji. Zapazil sem velikega modrina arijona, ki se je v precejšnji množini v obeh spo-lih spreletaval po gozdih in pašnikih ter se, sesajoč med, obešal na belo cvetočo gozdno deteljico. Drugih posebnosti nisem našel v nižini. Dne 18. sem se napotil že na vrh Kozjaka. Nikdar ne pozabim krasnega prizora, ki sem ga zagledal, ko sem se preril skozi grmovje in bujno gozdno rastlinje ter stopil na vrh grajskih razvalin. Razsuto kamenje podrtih zidov je bilo na nekaterih mestih še golo, a arugje so ga že preraščale in pokrivale grmovje in gozdne cvetice. Okrog raz-valin po rebri je raslo mlado gozdno drevje in tudi med razvalinami je stalo nekaj drevesc. Po zraku nad grajskimi podrtinami pa so se spre-letavali in lovili, se spuščali spet proti zemlji ter sedali na drevje in cvetice naši največji in deloma najlepši dnevni metulji, kakor veliki spre-minjevalčki, jadraničarji, lastovičarji, razni belini, biserniki, admirali, gozdni portirji in koprivarji. Tudi trunie manjših mmenih, modrih in sivih metuljčkov so se poigravale in zabavale med njimi. Dolgo sem začuden gledal ta čarobni metulji raj in o tej prili spoznal, kako jako ljubijo metulji s cvetočim rastlinjem poraščene gorske vrhove. Zapazil 149 sem pa tudi, da je groblja starega gradu priljubljeno domovanje strupe-nih gadov in modrasov. Videl sem jih lepo število, ko so se plazeč — po kamenju in pod robidovjem — urno umikali pred menoj v razpoke In špranje. Zato sem moral prav oprezno stopati po kamenitih grudah, da nisem katerega dosegel z nogo in ga razdražil k piku. Ujel sem dva velika spremljevalčka, ker teh metuljev takrat še nisem imel v svoji zbirki; vse ostale veseljake sem pustil v miru. Od leh sem si jih že dovolj nalovil v drugih krajih. Preden sem zapustil zanimivi metulji vrtiček na kozjaškem vrhu, sem se tam še ozrl okrog po svetu. Lep razgled se mi je pokazal na vse strani. Omenim pa samo, da se mi je v bližnji južni nižini zasvetila nasproti v popoldanskem solncu razsvetljena dvostolpna žužemberška cerkev, dalje proti vzhodu pa so se vrstili mali in veliki hribi, pokriti z gozdi, s poljem in z vino-gradi, med katerimi so se prijazno belili zidani hrami in z nekaterih gorskih vrhov so Ijubko odsevale čedne bele cerkvice. Prav v ospredju se je dvigala dolga in precej visoka vinska gora Lisec in mi zbujala vesele in otožne spomine iz mojih prvih deških let, a tam v ozadju so podpirali nebo dolgi Gorjanci in okrogli Kum. Zaželel sem si, da bi dobil perutnice in zletel na vrhove onih gor, da bi videl, kakšni me-tulji letajo tam. V vasi sem govoril sestrinim fantom o gadih in modrasih na Koz-jaku. Takoj smo sklenili, da jih pobijemo. V ta namen smo si napravili palice z beti, rogovilicami in železnimi ostmi na koncih. Drugi dan smo se oboroženi s temi palicamj napotili na kačji lov na Kozgak po kosilu ob najhujši vročini, ker se ob takem času navadno kače grejejo zunaj na solncu. Imeli smo srečo. PotolMi smo vse gade in modrase, le dva sta nam ušla med kamenje. Vrnili smo se zadovoljni domov, in fantje so mi zagotovili, da bodo v kratkem sami ugonobili še ona dva stru-pena ubežnika, ker je moj 6as potekel in sem se moral odpraviti na pot nazaj pnoti Ljubljani. Lani sem dobil daljši dopust, da si ozdravim v svetovni vojni d€»b-ljeno bolezen. Proti koncu meseca rožnika sem zopet prišel za nekaj dni k sestri v Oorenja Selca. Umevno je, da nisem pozabil na Kozjalc. Že dopoldne naslednjega dne po svojem prihodu sem sedel na vrhu koz-jaških razvalin in iznova gledal veselo rajanje lahkoživih metuljev. Tedaj pa mi je šinila v glavo budomušna misel. Vedel sem, da je me-tuljem najljubša hrana med in alkohol. Kaj, ko bi jih razdražil z opoj-nim užitkom in provzročil kako državljansko vojno med njimi! Ta misel mi ni dala več miru. Vrnil sem se v vas ter si napolnil štiri steklenice z zredčenim medom, ramom, hruškovim žganjem in vodo1. Zavil sem 150 le koseek plesnjivega sira v papir in se nato napotil nazaj na kozjaške razvaline. Nalil sem vode v jamice na kamenju, v vodo pa namešal nekoliko medu in nakapal vanjo Tuma in hruševca. Pod vejico bližnjega grmiča sem na tla položil sir. Kmalu je zadišal zrak daleč okrog po tej v solncu sparjeni vabi, a metulji so se zaoeli bližati. Manjši, zlasti modrini so takoj sedli ,,k pogrnjeni mizi", večji in bolj plašni pa so obletavali dišeči prostor s početka v velikih, a potem v ožjih in ožjih kolobarjih. Končno so začeli tudi najpiašljivejši metulji sedati na modro kamenje. Nabralo se je v kratkem toliko metuljev, da niso več mogli vsi priti do sladke hrane. Prihajali pa so še vedno novi požrešneži od vseh strani. Moral sem kamenje še na drugih mestih namazati z medom ter politi z vodo in alkoholom. To sem ponavljal nekaj dni in vsak dan sem v medico prilil več žganja, nazadnje sem pa vanjo prilival le hruševca, v katerem ni bilo špirita. Vsi metulji so postali čisto domači in se me niso nič bali. Sedali so name kakor krotki golobi na ono pravljično de-klico, ki jo večkrat vidite kje naslikano. Ako sem zmočil dlan z medico iu žganjem ter iztegnil roko, je bila takoj pokrita s pisanimi metuljimi krilatci. Imel sem veliko veselja in zabave pri opazovanju za sladko hrano se lovečih in prerivajočih metuljev in napisati bi moral še tretje pn-glavje, če bi hotel le površno naortati, kaj vse sem videl. Kdor je radoveden, naj sam poizkusi, kar sem jaz poizkusil! Ujel sem kar z roko več lepih in znamenitih dnevnikov, ki so mi še manjkali v zbirki, in med drugimi zanimivostmi sem tudi videl, kako so se veseli in na-sičeni metulji vse križem ženili in množili. Le težko sem se poslovil od bajnega metuljega raja, a poslovil sem se s prijetno zavestjo, da sem ^ s svojim hudomušnim poizkusom najbrž več korislil stvari. kakor sera s početka mislil. Moj up me ni varal. Ko sem letos sredi rožnika spet napravil izlet na Kozjak, sem ujel na senožetih pod kozjaškim vrhom v prvem po-glavju popisanega novega metulja, ki je omamljen v škatlici odložil kupček jajčec, kar izpričuje, da je metulj samica. Jajčeca sem potresel med travo, kjer sem ujel metulja, da si bodo tam izležene gosenice same poiskale hranilno rastlino in lahko ustanovile nov zarod v večjo čast in slavo svojega imena ter mile Jugoslavije! 151 I ?>¦ • ¦ Jj) ^^0 i : 0 \ ¦ ¦ttllllllllllllltltl«l(lllllllllMMIt