List 14.
Prislovica, ki naj si jo zapomnijo kmetiški
gospodarji!
Nekdaj je nek nemšk knez bival več dni v Re-gensburgu na Parskem. Nekega jutra zgodaj se sprehaja po mestu in okolici njegovi ter pride na ondašnji kameneni most, kjer so delavci pometali cesto. Knez vidi, da smeti in živinsko blato, ki je ležalo na mostu, mečejo čez most v reko Donavo, namesti da bi ga bili vkup držali in odpeljali na polje. Cez malo dni kneza obišče predsednik ondašnje kmetijske družbe grof W., prav umen in bogat grajščak. Knez suče govor nalašč tako, da pride beseda do tega, kar je unidan zapazil na kamenenem mostu. Knez vpraša grofa, ali imajo ta-mošnji gospodarji res toliko gnojd, da ta poljski blagoslov Božji tako nemarno zametavajo? To vprašanje osupne predsednika kmetijske družbe tako, da ni vedel, kaj bi odgovoril. Knez poprime spet besedo in pravi: Dragi moj grof W.l    Vse kmetijske slovesnosti,
vse razstave, vsi zbori itd. ne hasnijo nič poljedeljstvu, dokler kmet ne pride do spoznanja, da ima za svoje gnojnišče toliko skrbi, kakor za svojo ženo in za svoje otroke. Saj vam mora znan biti pregovor, ki pravi:
„Kjer gnoja ni,               „Wo nicht ist Mistus,
Tam Krista ni!'4             Dort ist nicht Kristus!*4
to je, Kristusovi nauki izbujajo vse v človeku, kar je dobrega in žlahnega v njem, — rodovitnost polja pa je stvar, ki polju dohaja po umnem gospodarju.