652
Jože JAVORŠEK, Improvizacija v Ljubljani, ZO, Maribor 1977
Če so obravnavane igre Kmecla in Fritza znane osnove, ki so jih uporabile, variirale v drugačnost, se od njih distancirale in jih obrnile tako rekoč na glavo, jih predvsem iz duhovno vzvišenih sfer prenesle in vsaj deloma »znižale« na »manjvredno« telesno, mite razvrednotile oziroma relativizirale, pa uporablja Javoršek pri svoji igri analogijo; znanim primerkom improvizacij v Versaillesu, Parizu in na Almi (Mo-liere, Giraudoux, Ionesco) je dodal še ljubljansko. Gre za istosmiselno varianto že uveljavljene strukture, vsebine in oblike, ne za kakršno koli rušenje, parodiziranje ali ironizacijo.
Tgra je napisana kot »obračun« s krizo ljubljanske Drame v šestdesetih letih in v njej nastopajo igralci tega gledališča s svojimi pravimi imeni (in morda celo z lastnimi razmišljanji), ki
653
nameravajo zaigrati igro Improvizacija v Ljubljani, to pa je po njihovem igra, ki naj bi ne bila preoblikovano življenje, temveč življenje samo; tako razpravljajo o igralskem poklicu, ki da je danes že čisto sprofaniran, o sodobni slovenski dramatiki oziroma o tistem njenem  delu,  ki  da  zatira  slovensko govorico, o repertoarju, o naši gledališki kritiki,   ki  da je bila včasih na izredni višini, danes pa je vse slabša in predvsem nič ne pomaga gledališču, pa o krizi v Drami in o sporu s slovenskimi režiserji — o čemer jih pride spraševat nadležen marki La Thoril-liere    (iz    Molierove    Improvizacije); igralci mu ne postrežejo s konkretnimi podatki in odgovori, temveč razkrivajo svoje   načelno   videnje   o   slovenskem gledališču, ki da je tribuna, s katere se je treba bojevati za jezikovne pravice, za slovenstvo in za človeško svobodo, pri vsem tem pa je pomemben predvsem »ogenj ustvarjalnega daru«; sami sebi se zde dobri in plemeniti, vsa situacija okrog njih pa skrajno slaba, čutijo, kako vse lepo ne more uspevati v tem nečistem svetu (to podkrepijo s citati   iz   Prešerna   in   Shakespeara). Prispodoba oziroma simbol tistega, kar svetu  najbolj  manjka,  pa  se  pri  Ja-voršku skriva kot nepokopan mrtvec v krsti, ki jo pogrebci prenašajo po odru, ves čas motijo improvizacijo in vnašajo nekakšno iracionalno, sanjsko razpoloženje; in šele ko nekdo pogrunta, da je v trugi Hekuba (namreč tista iz Hamleta, ob kateri igralec tako podoživeto čustvuje), ko torej spoznajo, da je to  »krsta naših čustev«, se mora; konča in igralka v Javorškovi impror vizaciji, se pravi v »resnici«, zajoka in začustvuje   s   sporočilom   »in ljubimo; se med seboj!«.
V igri je najbolj poudarjen verbalni element, čeprav avtor rad in kjer se le da vključuje tudi »odrske umetelnosti (luči, šumi, glasba itd), predvsem tam, ko gre za manj intelektual(istič)ne predele igre; sicer pa prevladujejo besede,
Pregled sodobne slovenske dramatike
ki pripovedujejo o rečeh življenja, gledališča, igralca, literature, in to pogosto tako, da se replike oseb sploh ne navezujejo, ampak vsaka od njih govori kaj svojega; podobno je, ko niza preigra-vanje delcev njihovih vlog. Iz ne tako redkih kritičnih in zafrkljivih pripomb pa je mogoče razbrati piščevo jezo tudi na kakšno čisto določeno prepoznavno osebo iz našega gledališkega življenja. Posebno vlogo naj bi v igri imel odmor; v njem vidi avtor možnost happeninga, predvideva namreč, da bi se gledalci utegnili spustiti v debato z igralci, čeprav tem obenem svetuje tudi molk, če na vprašanja ne bi znali (ali hoteli) odgovoriti. Ker pa Javorškova Improvizacija v svojem času ni bila uprizorjena, — nastala je leta 1971, kajpak ne moremo vedeti, kakšen učinek bi bila dosegla in ali bi kaj pripomogla k reševanju »krize«.
Malina Schmidt