RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INŠTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTOM ARCHAEOLOGICUM VESTNIK V ACT A ARCHAEOLOGICA XXXI 1980 vik LJUBLJANA 1980 ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXXI 1980 RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INŠTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTOM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXXI 1980 LJUBLJANA 1980 Arheološki vestnik Glasilo Inštituta za arheologijo Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti Natisk odobrila Razred za zgodovinske in družbene vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 20. decembra 1979 ter Predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 17. januarja 1980 Odgovorni urednik Bogo Grafenauer Uredil Jaroslav šašel Tehnični urednik Francò Leben Uredniški odbor Mitja Brodar, Stane Gabrovec, Jože Kastelic, Peter Petru Za vsebino odgovarjajo avtorji člankov in prispevkov Natisnjeno s podporo Raziskovalne skupnosti Slovenije ter Republiške skupnosti za ceste SR Slovenije KAZALO CONTENTS , POETOVIO Boris Vičič: Nekaj žigosanih opek iz Poe-tovione Paola Korošec: Posodi z žigom lončarja iz Rabelčje vasi v Ptuju Jakob Emeršič: Zanimiv kos žare z vtisnjenim žigom iz Ptuja Daria Batistić-Popadić: Ptuj-Rabelčja vas, izvještaj o bunaru na sektoru bloka B-V Paola Korošec: Skeletni grob z bloka B-III v Ptuju in materialna kultura tega obdobja Paola Korošec: Starokrščanska svečnika iz Rogoznice v Ptuju Einige gestempelte Ziegel aus Poetovio 13 Zwei Gefässe mit Töpferstempel aus Ra-18 belčja vas in Ptuj Interessantes Urnenfragment mit einge-23 drücktem Stempel aus Ptuj Ptuj-Rabelčja vas, Bericht über den Brunnen aus dem Sektor des Wohnblocks 25 B-V Das Skelettgrab aus dem Block B-11I in Ptuj und die materielle Kultur dieses 38 Zeitraums Zwei altchristliche Kandelaber aus Ro-55 goznica in Ptuj MISCELLANEA Tone Knez: Novo mesto in der Vor- und Frühgeschichte Endre Tóth: Die Entstehung der gemeinsamen Grenzen zwischen Pannonien und Noricum Stanko Pahič: Prvi podatki o grobi hišni lončenini z Brinjeve gore Tine Kurent: Preferred numbers in modular sizes of Emona, Diocletian’s palace, and Mogorjelo Irma Čremošnik: Tipovi slavenskih nastambi nađenih u sjeveroistočnoj Bosni Franc Truhlar: Patrocinij sv. Jurija v Sloveniji Novo mesto v prazgodovini in antiki 65 K nastanku meje med Norikom in Panonijo 80 Vorbericht über die grobe Hauskeramik 89 von Brinjeva gora Priljubljena števila med modularnimi merami Emone, Dioklecijanove palače 113 in Mogorjela Die Typen der slawischen Grubenhäu-132 ser in Nordostbosnien Der hl. Georg als Kirchenpatron in Slo-159 wenien EPIGRAPHICA Vera Kolšek: Zanimive najdbe iz Celja Miroslava Mirkovič: Cohors V Gallorum u Transdierni Borka Dragojević Josifovska: Žrtvenik iz sela Pčinje, posvečen kapitolskom Trojstvu Michael P. Speidel: An altar to the healer gods and the Genius of luppiter Doli-chenus Zef Mirdita: Novitates epigraphicae e Dar-dania collectae 171 Interessante Funde aus Celeia (Celje) Cohors V Gallorum in Transdierna 173 Un autel dedié à la Triade Capitoline, provenant du village de Pčinja, au sud 179 de Kumanovo Večni genij Jupitra dolihenskega 182 Novitates epigraphicae e Dardania col-186 lectae BIBLIOGRAPHIA EPIGRAPHICA Ekkehard Weber: Bibliographie zur epigraphischen Forschung in Österreich seit 1902 Zef Mirdita: Recherches épigraphiques en Albanie depuis 1902 Violeta Božilova: Revue des études épigraphiques en Bulgarie 1902—1978 Ladislav Vidman: Die epigraphische Forschung in der Tschechoslowakei seit CIL III Hans Krummrey: Bibliographie der Addenda et Corrigenda zu CIL III in der DDR-Publikationen 1945—1977 Marjeta Šašel Kos: Lateinische Epigraphik in Griechenland Barnabas Lörincz: Die epigraphische Forschung in Ungarn seit 1902 Jerzy Kolendo: L’épigraphie grecque et latine en Pologne Nicolae Gudea: Beiträge zu einem Literaturnachweis der epigraphischen, das römische Dakien betreffenden Forschung nach 1902 Emilia Dorutiu-Boila und Constantin C. Pe-tolescu: Kurze Literaturübersicht zur lateinischen Epigraphik von Scythia Minor Jurij G. Vinogradov: Epigraphik in der UdSSR Jaro Sašel: Epigraphische Publikationen in Jugoslawien seit CIL III Bibliografski pregled epigrafskih raziskav v Avstriji po letu 1902 201 Epigrafska raziskovanja v Albaniji po 210 letu 1902 Pregled epigrafskih raziskav v Bolgariji 220 med leti 1902—1978 Češkoslovaške epigrafske raziskave po CIL III 235 Addenda in corrigenda k CIL III v publikacijah Nemške demokratične repub-242 like v letih 1945—1977 Latinska epigrafika v Grčiji 252 Epigrafska raziskovanja na Madžarskem 257 po letu 1902 Grška in latinska epigrafika na Poljskem 268 Doprinosi k pregledu epigrafske literature o rimski Daciji po letu 1902 274 Kratek pregled literature o latinski epigrafia za provinco Scythia Minor 294 Epigrafika v Sovjetski zvezi 301 Epigrafske publikacije v Jugoslaviji po 317 CIL III IN MEMORIAM Jaro Šašel: Hans-Georg Pflaum (1902— 1979) Manfred Clauss und Ségolène Demougin: Bibliographie von Hans-Georg Pflaum, Nachträge Hans-Georg Pflaum (1902—1979) 325 Dodatno k bibliografiji Hans-Georga Pflauma 329 CRITICA Robert Göbl, Antike Numismatik, 1978 (Peter Kos) 333 Maria R. Alföldi, Antike Numismatik, 1978 (Peter Kos) 333 Margaret M. Roxan, Roman Military Diplomas 1954-1977 (slobodan Dušanić) 334 Dragoljub Bojović, Rimska keramika Singi- dunuma, 1977 (Iva Miki Curk) 33g Ferenc Fülep, Roman coemeteries on the territory of Pécs (Sopianae), 1977 (Matej Župančič) 337 Alice Sz. Burger, Das spätrömische Gräberfeld von Somogyszil, 1979 (Slavko Ciglenečki) 337 Sändor Soproni, Der spätrömische Limes zwischen Esztergom und Szentendre, 1978 (Jaroslav Šašel) 338 Tito Miotti, Castelli dei Friuli, 1, 1977 (Jaroslav šašel) La formation et le développement des mé- 340 tiers au moyen àge, Colloque 1973, 1977 (Bojan Djurić) 340 Zofija Kurnatowska, Slow ianszczy zna po-ludniowa, 1977 (Andrej Pleterski) 343 i f v . ■ ■ POETOV IO NEKAJ ŽIGOSANIH OPEK IZ POETOVIONE BORIS VIČIČ Ljubljana V letu 1977 je bilo ob izkopavanjih v Rabeljčji vasi v Ptuju najdeno tudi večje število žigosanih opek.1 Poleg že nekaterih znanih žigov, se je pojavilo tudi nekaj novih primerkov, ki bodo povečali število te vrste najdb z območja starega Poetovia.2 1. Fragment opeke z dvojnim, štirioglatim žigom (T. 1, sl. I).3 Do sedaj kombinacija obeh žigov ni znana; najden je bil namreč samo zgornji.4 Zanj M. Abramič ugotavlja, da se ne pojavlja pogosto. Sam napis datira v leto 143, ko sta bila C. Bellicius Torquatus in sofist Ti. Claudius Atticus H erodes5 consules ordinarii. Spodnji doslej ni znan niti dešifriran. Opeka je bila vgrajena v zid stavbe na izkopišču bloka B-IV, in sicer v njegovi drugi fazi,6 ki se lahko datira v prvo polovico 2. stoletja. 2. Fragment tegule, na kateri je ohranjen samo del štirioglatega žiga — ohranjeni sta le črki C-C (T. 1, sl. 2). Po ohranjenih primerih celotnega žiga7 lahko domnevamo, da gre za žig C-C-C. Naš primerek je odtisnjen s pečatom, v Ptuju pa so znani tudi taki, ki so vgrebeni s prstom.8 Najbrž okrajšavo C-C-C lahko vežemo z imenom Caius Cae-cina Calpurnius.9 Njegovo ime se pojavlja na napisu bikonosca v prvem mitreju na Spodnji Hajdini.10 Napis pa se glasi: TRANSITU C(AIUS) ■ CAECINA CALPURNIUS TEMP {EU M) ■ REDEMI(T) 6 ET RESTITU[I{T)] M. Abramič samo plastiko tega spomenika datira v drugo polovico 2. stoletja in jo označuje kot delo, nastalo pod močnim vplivom Akvileje,11 medtem ko I. Mikl-Curk vidi v njej izrazito delo provincialne rimske umetnosti 3. stoletja.12 Na podlagi omenjenega napisa, ob upoštevanju datiranja celotnega mitreja13 in ostalih navedenih dejstvih, lahko sklepamo, da je Caius Caecina Calpurnius14 imel svoje opekarne v Ptuju v zadnjih desetletjih 2. in najkasneje prvih desetletjih 3. stoletja. Razen žiga so na opeki vidne tudi pentlje, narejene s prsti. Nastale so pred žganjem, z njimi pa je izdelovalec preizkušal stopnjo sušenja, M. v. Groller domneva, da bi lahko te pentlje predstavljale tudi znak izdelovalca.15 BJ l®(E m t_b c_b 5 cm T. 1 3. Štirioglat žig s črkami ali QSP na delno ohranjeni teguli (T. 1, sl. 3). Ta žig je v Ptuju dokaj pogost,16 med ostalim tudi na Zgornji Hajdini, kjer se pojavlja v ostenju žganega groba, v katerem je bila med drugimi najdbami tudi oljenka z masko,163 le da se za razliko od tretje črke na našem žigu, ki ima na spodnjem koncu z desne strani podaljšek, ta pojavlja brez njega.17 Ne glede na prvi dve črki, ki sta jasni, bi lahko pri tretji na našem žigu videli ligaturo s črko »E«, morda še bolj verjetno s črko »L«. V splošnem te črke gotovo predstavljajo cognomen, čeprav niso med seboj, tako kot pri žigu št. 1, oddeljene s piko. Pri najdbi opek s Panorame z žigom s temi črkami M. Abramič18 meni, da jih je mogoče povezati s konzulatom Herodesa Atticusa, čeprav bi bili v našem primeru izpuščeni črki HE v ligaturi. Ta žig srečujemo tako na vseh vrstah opeke, kakor tudi na drugih keramičnih izdelkih. Zanimivo je, da se pojavlja na terri sigilatti, ki izhaja iz padanskih delavnic.1" Za območje Panonije P. Karnitsch navaja, da je sigilatta s tem žigom najdena z denarjem cesarja Nerve.20 Tudi v Ptuju se ta žig pojavlja na enakem tipu keramike.21 4. Na neznatnem fragmentu opeke je štirioglat žig s samo delno ohranjenim napisom (T. 1, sl. 4), od katerega sta črki »NG« zelo dobro čitljivi. Črke so zelo jasne in ostro odtisnjene, najbrž z železnim pečatom. Doslej ta žig v Ptuju ni bil znan. Čeprav je ležal v drugem kulturnem horizontu, ki ga P. Korošec22 datira v čas po markoman-skih vojnah, ostane vprašanje njegove datacije še nadalje odprto. 5. Fragment tegule z delno ohranjenim žigom (T. 1, sl. 5), od katerega so razločne le tri zadnje črke »CTI«. Črka pred njimi je najbrž »E«. Po ohranjenih znakih lahko domnevamo, da gre za napis ADIECTI, najbolj poznan in najbolj pogost žig na tem območju.23 Srečamo ga tudi na opeki, kot tudi drugih keramičnih izdelkih. A. v. Pre-merstein ga zgolj po stilu črk, pa brez drugih dejstev, datira široko v 2. in 3. stoletje. Kot zanimivost lahko navedemo, da je bil ta žig najden tudi v Naroni.24 6. Fragment tegule z majhnim delom žiga (T. 1, sl. 6). Ohranjeni sta samo vertikalna prečka ene črke in črka »V«. Po razdalji obeh znakov lahko domnevamo, da gre pri prvem za črko »L«, kar bi se lahko vezalo v okrajšavo »LV«. Ali gre za znano kratico LV-S je težko soditi.25 7. Tudi zadnji fragment (T. 1, sl. 7) z žigom, pri katerem je ohranjena samo črkć »V«, ne dopušča nikakršnih domnev o celotnem napisu. Na tem mestu predstavljeni žigi so le majhen del vseh, ki so bili doslej najdeni v Ptuju. To poročilo skuša obuditi nekoliko zapostavljeno področje, ki pa nedvomno predstavlja enakopraven delež v raziskovanju provincialno-rimskega gospodarstva. Opis opek: 1. Opeka z BTV, v SV steni izkopa za blok. Je delno ohranjena (viš. 210 mm, šir. 230 mm deb. 45 mm). Zgornji žig je ohranjen v celoti (dolž. 78 mm, viš. 42 mm), spodnji pa je delno zabrisan (dolž. 116 mm, viš. 34 mm). Oba sta uokvirjena, črke kapitalke so plastične. HE, MA in VE v ligaturi. Barva je opečnato rdeča. Opeka je bila vgrajena v zid stavbe ob B-IV; T. 1, sl. 1. 2. Tegula z B-V, kv. 5. A, globina 1,20 m, v plasti rjave ilovice, pomešane z žganino. Tegula je delno ohranjena (viš. 85 mm, šir. 90 mm, deb. 32 mm). Žig ni ohranjen v celoti (dolž. 53 mm, viš. 24 mm). Napis je uokvirjen, črke kapitalke so plastične. Barva tegule je opečnato rdeča. Pod napisom so slabo vidni potegi, narejeni s prsti; T. 1, sl. 2. 3. Tegula z B-V, kv. 20, globina 1,20 m. Ohranjenost je delna (viš. 80 mm, šir. 113 mm, deb. 36 mm). Napis je ohranjen skoraj v celoti (dolž. 72 mm, viš. 40 mm). Žig je uokvirjen, črke kapitalke so plastične. Barva tegule je opečnato rdeča; T. 1, sl. 3. 4. Fragment opeke z B-V, kv. 48, globina 1,40—1,50 m, v humusni plasti, pomešani z ogljem in keramiko — srednji kulturni horizont. Ohranjen je le okrušek opeke (viš. 45 mm, dolž. 63 mm, deb. 14 mm), na katerem je delno ohranjen žig (dolž. 48 mm, viš. 30 mm). Napis je uokvirjen, črke kapitalke so plastične. Barva okruška je opečnato rdeča; T. 1, sl. 4. 5. Tegula z B-V, kv. 46, globina 0,90 m, v plasti rumene ilovice. Njena ohranjenost je delna (viš. 130 mm, dolž. 110 mm, deb. 37 mm). Tudi napis ni ohranjen v celoti (dolž. 65 mm, viš. 27 mm). Črke so vglobljene, brez okvirja. Barva tegule je opečnato rdeča. Pod napisom so trije potegi, narejeni s prsti; T. 1, sl. 5. 6. Tegula z B-V, kv. 52, globina 1,60 m. Ohranjenost tegule je delno ohranjena (viš. 64 mm, dolž. 78 mm, deb. 35 mm). Napis je le delno ohranjen (dolž. 52 mm, viš. 23 mm). Črke kapitalke so plastične in slabo vidne. Barva tegule je opečnato rdeča. Pod napisom so vidni potegi, narejeni s prsti; T. 1, sl. 6. 7. Fragment opeke z B-V, v kontrolnem zidu med kv. 48 in 52, globina 1,20 m, v plasti rjave ilovice. Ohranjen je okrušek opeke (viš. 76 mm, dolž. 54 mm, deb. 43 mm). Žig je delno ohranjen (dolž. 27 mm, viš. 28 mm). Ohranjena je le ena črka kapitalka. Barva okruška je opečnato rdeča; T. 1, sl. 7. 1 Splošno o žigih in opekah; J. Szilägy, RE X A (1975) 433, geslo Ziegelstempel. 2 Gradivo z blokov B-IV in B-V mi je dala na voljo P. Korošec, za kar se ji najlepše zahvaljujem. 3 Opeka ni povsem ohranjena, vendar po zapiskih lahko sklepamo, da je bil žig odtisnjen na kvadratni opeki. 4 A. Premerstein, Römische Inschriften in Marburg (Steiermark), Jahrb. d. Zentral-Komm. 2 (1904) 187. M. Abramić, Poetovio, Führer durch die Denkmäler der römischen Stadt (1925) 62 s — dalje cit. Poetovio; za muzej v Ptuju omenja, da se nahaja samo en primerek. J. Szilägy, Inscriptiones tegularum pannonicarum, Diss. Pann. Ser. 2, 1 (1933) T. 32. Z. Šubic, Varstvo spomenikov 15 (1970) 158 s. 3 CIL III, 4686. Cfr. RE VIII/1 b (1913) 928. 6 P. Korošec, Poročilo o raziskavah na stanovanjskem bloku B-IV v prihodnjih letnikih Arheološkega vestnika. 7 'A. Premerstein, o. c., 188. CIL III, 11393. M. Abramić, Archäologische Funde in Pettau, JöAl 17 (1914) Beibl. 118. 8 Z. Šubic, Kompleks rimskih opekarskih peči v Ptuju, Arh. vestnik 19 (1968) 455 ss. 9 RE III/l b (1899) 1236. 19 Transites dei: CIL III, 14354. Al] 292 in tam navedena literatura. 11 M. M. Abramić, Opaske o nekim spomenicima staroga Poetovia, Časopis za zgod. in narodopisje 28 (1933) 129 ss. 12 I. Curk, Ohranjeni mitreji na Slovenskem, Kult. in nar. spomeniki Slovenije 31 (1972) 6 s. 13 M. Abramić, Poetovio, 162 s. 14 Familia Caecina se pojavlja še na dveh mestih. C. Caecina Florus na Spodnji Hajdini: A. Rak, Römische Grabsteine aus Poetovio, JfA 3 (1909) 165 s — in C. Caecina Faustinus: CIL III, 5135 neznane provenience v NM Ljubljana. Prvi datira v 2., drugi pa verjetno v 2. stoletje. 15 M. Groller, Über die »Handmarken« auf römischen Ziegeln, Bericht des Vereins Carnuntum in Wien 1902 (1904) 119 ss. 16 A. Premerstein, o. c., 188. M. Abramić, JÖAI 17 (1914) sl. 102; idem, Poetovio, 62 s. J. Szilägy, o. c., T. 32. Z. Šubic, Varstvo spomenikov 10 (1965) 203 s; eadem, Varstvo spomenikov 11 (1966) 127 s; eadem, Varstvo spomenikov 13—14 (1968-69) 191 s; eadem, Varstvo spomenikov 15 (1970) 158 s. B. levremov, Varstvo spomenikov 21 (1977) 249 s, 266 s. 10:1 B. Jevremov, o. c., 278 s. 17 M. Abramić, JÖAI 17 (1914) sl. 102. 18 M. Abramić, o. c., 118 s. 19 P. Karnitsch, Die Reliefsigillata von Ovilava (1959) 20 s, T. 1, 11. 20 P. Karnitsch, o. c., 21 s. 21 M. Abramić, o. c., 132 s. 22 Cfr. P. Korošec, Poročilo o raziskavah na stanovanjskem bloku B-V v prihodnjih letnikih Arheološkega vestnika. 23 CIL III, 11390, 13502. 24 M. Abramić, Žigi na opekama i amforama iz Narone, Vjesnik Hrvatskog arh. društva 49 (1926-27) 134 s, sl. 2. 25 Ob primerjanju našega žiga in drugih žigov s to kratico, ki so bile najdene v celoti, se je izkazalo, da gre za enak tip črk in enaka razmerja med njimi. EINIGE GESTEMPELTE ZIEGEL AUS POETOVIO Zusammenfassung Im Jahr 1977 wurde in Rabelčja vas in Ptuj auch eine grössere Anzahl von gestempelten Ziegeln gefunden, wodurch die Zahl derartiger Funde aus diesem Bereich vergrössert wird. 1. Doppelstempel auf dem Ziegel (HE, MA und VE in Ligatur; Kapitalbuchstaben). Bisher ist die Kombination beider Stempel nicht bekannt (Taf. 1, 1). Gefunden wurde nur der obere,4 den M. Abramić ins Jahr 143 datiert, als C. Bellicius Torquatus und der Sophist Ti. Claudius Atticus Herodes5 consules ordinarli waren. Der untere Stempel ist einstweilen noch nicht deschiffriert. Der Ziegel war in die Mauer eines Gebäudes auf dem Grabungssektor B-IV eingemauert, und zwar in deren zweite Phase,6 datiert in die erste Hälfte des 2. Jahrhunderts. 2. Tegulafragment in einer braunen, mit Brandresten vermischten Lehmschicht (Kapitalbuchstaben, darunter mit Fingern gezogene Linien). Höchstwahrscheinlich handelt es sich um den Stempel C. C. C7 (Taf. 1, 2). Diese Abkürzung könnte man vielleicht mit dem Namen Caius Caecina Calpurnius9 in Verbindung bringen, der aus der Inschrift des Stierträgers im ersten Mithräum in Spodnja Hajdina10 bekannt ist. Die Plastik selbst datiert M. Abramić11 in die zweite Hälfte des 2. Jahrhunderts, wogegen sie I. Mikl-Curk als ein Werk der provinzialrömischen Kunst des 3. Jahrhunderts auffasst. Auf Grund dieser Umstände kann angenommen werden, dass C. Caecina Calpurnius am Übergang des 2. ins 3. Jahrhundert in Ptuj seine Ziegelbrennereien hatte. Mit vor dem Brennen gemachten Schleifen erprobte der Verfertiger den Trocknungsgrad, vermutlich sollen sie aber auch das Kennzeichen des Verfertigers darstellen.15 3. Stempel auf einer teilweise erhaltenen Tegula (Kapitalbuchstaben). Ein in Ptuj recht häufig vorkommender Stempel16 (Taf. 1, 3). Der dritte Buchstabe kann vielleicht als Ligatur mit »E« oder noch wahrscheinlicher mit »L« angesehen werden. M. Abramić18 ist der Ansicht, der Stempel könne mit dem Konsulat des Herodes Atticus verknüpft werden. Interessant ist die Tatsache, dass dieser Stempel auf der mit Münzen des Kaisers Nerva20 vergesellschafteten Terra sigillata erscheint. Auch in Ptuj kommt der Stempel auf gleichen Keramiktypen vor. 4. Ziegelstempel, der bisher in Ptuj nicht erwiesen ist (Kapitalbuchstaben; Taf. 1, 4). Da der Ziegel im mittleren Kulturhorizont lag, kann als Terminus ante quem die Datierung von P. Korošec22 verwendet werden, die diese Schicht in die Zeit nach den Markomannenkriegen einordnet. Die scharfen Buchstabenkonturen lassen die Annahme zu, der Stempel sei mit einem Metallpetschaft eingedrückt worden. 5. Tegula (Kapitalbuchstaben; Taf. 1, 5). Zweifellos handelt es sich um den Stempel AD1ECTI, der zu den bekanntesten und häufigsten Stempeln aus diesem Bereich23 gehört und den wir auch auf anderen Keramikwaren antreffen. A. v. Premerstein datiert ihn in den weitgespannten Rahmen des 2. und 3. Jahrhunderts. 6. Sehr schlecht erhaltener Stempel (Tegula, Kapitalbuchstaben; Taf. 1, 6), in Ptuj bisher unbekannt. Vermutlich haben wir es mit der Abkürzung LV-S zu tun (der Stempel wurde vollständig gefunden). 7. Der Buchstabe V (Taf. 1, 7) lässt keinerlei Schlüsse über den vollständigen Stempel zu. POSODI Z ŽIGOM LONČARJA IZ RABELČJE VASI V PTUJU PAOLA KOROŠEC Ljubljana Med antičnimi keramičnimi izdelki so vedno pritegovale pozornost posode z vtisnjenimi žigi izdelovalca ali delavnice, kjer so bile izdelane. Čeprav so posamezni izdelki sodili v zvrst prvorazredne lončenine ali lončenine, ki jo uvrščamo med kuhinjsko posodje (semkaj spadajo tudi žare), vedno dajejo številne možnosti za presojanje ekonomskih in kulturnih pojavov posameznih obdobij rimske dominacije v krajih izven meja Italije. Čeprav so raziskovanja zadnjih let v Rabelčji vasi v Ptuju (novogradnja stanovanjskega bloka B-V) odkrila številne primerke in dala dragocene podatke o tovrstni produkciji, se bomo zadržali samo ob dveh posodah z žigom imena AVINIA oziroma AVENIA. To ime, kot bomo videli, ni neznano na območju starega Poetovia in nekateri avtorji ga celo prištevajo med imena lončarjev, ki so na tem prostoru imeli svoje delavnice.1 Poznamo torej dva odlomka žare ovalno podolgovate oblike z blago izvihanim ustjem, z zaobljenim robom ter z ravnim ostro ločenim dnom.2 Na ramenu je štirioglat žig izdelovalca, ki na prvi pogled daje vtis odtisnjenega imena NINIA (T. 1). Toda s primerjavami so dognali, da odtisnjene črke v bistvu sestavljajo v ligaturi ime AVINIA, inačico imena AVENIA.3 Podobne oblike posod z enakim imenom so poleg areala nekdanjega Poetovia znane tudi z drugih najdišč.4 Taki keramiki so nekateri raziskovalci posvetili posebno pozornost. Gre za najdbe iz Štrigove,5 kjer je bila med ostalimi predmeti najdena tudi žara z žigom AVINIA. Najdba je po posameznih elementih datirana z denarjem kot zaključena kulturna celota0 v prva desetletja 2. stoletja.7 Spričo dejstva, da leži v »relativno mlajšem delu legijskega grobišča«,8 je podobno datirana žara iz Zgornje Hajdine, za katero ravno tako ne poznamo grobne celote; na tej žari je dvojni žig z še neprečitanim imenom.9 Da delavnica ali lončar nista izdelovala samo tega tipa posode, priča del dna nekega krožnika (T. 2: 2), ki je izdelan iz dobro prečiščene gline s primešanim sljudastim peskom in je enakomerno opečnato rdeče čvrsto žgan. Sledovi svetlo rdečega, skoraj prozornega lošča kažejo, da je bila posoda razen na spodnji strani dna po pečenju prevlečena s sjajno prevleko še na zunanji in verjetno tudi na notranji strani. Sredi dna je ohranjen žig v obliki pianta pedis z enako odtisnjenim imenom AVINIA v ligaturi. Sam žig nima zaznamovanih prstov, marveč je na vrhu dokaj stisnjen in na tem mestu oddeljen s T.l kratko prečno črto. Enaka omejitev je tudi na mestu pete. Prvi dve črki imena sta dokaj izbrisani. Poleg žiga sta na dnu vrisana še dva koncentrična kroga različne velikosti, od katerih je zunanji na posameznih odsekih podvojen. Na spodnji strani je popolnoma ravno dno ob zunanjem robu nekoliko zaobljeno, na sredini pa blago izbočeno, kar je vidno zlasti z zgornje strani. Faktura posode izpričuje, da gre za dobro izdelano lončenino. Ne bomo se zadrževali pri videzu naše posode v zgornjem delu, niti pri ugotavljanju, ali gre za enak primerek, kot je s petovijskega areala,10 ker izkopano gradivo še ni popolnoma razvrščeno. Tudi obravnavano dno ima sveže prelome, kar vsiljuje domnevo, da je lahko med gradivom še kakšen kos, ki sodi k tej posodi. Pri obravnavi dna nas trenutno zanima samo pojav žiga z istim imenom v pianta pedis. Spričo nekaterih primerkov, odkritih pri starejših izkopavanjih v Ptuju, lahko glede na enako fakturo in enak žig domnevamo,11 da je tudi naš krožnik imel oblo profilirano in iztegnjeno ustje. Ti krožniki spominjajo na sigilato tipa Ohlenroth 4 in jih povezujejo z delavnico C. MURRE12 Iz Brigetione prinaša G. Juhaszova odlomek ravno tako sigilatne posode z žigom (pianta pedis) AVENIA. Ta naj bi pripadala posodi tipa Drag. 37, kot izdelek delavnic iz Rheinzaberna, ki so datirane v čas Antonina Pija.13 V zvezi s kronologijo je pomembno, da sodita naša primerka k najnižjemu kulturnemu horizontu izkopa. Čeprav naselbinske plasti ne dajo dovolj zanesljivih podatkov za kronološko določanje, vsaj ne za neko mikrodeterminacijo, želimo omeniti, da so v tej plasti najdene tudi posode s padansko sigilato oziroma krožnik z ohranjeno črko C na koncu imena v žigu pianta pedis;u posoda sodi k tipu 3 po Ohlenrothu.15 Najdbe tega tipa z območja rimskih naselbin v Zgornji Avstriji sodijo v klavdijsko-flavijski čas.16 V Panoniji je padanska sigilata časovno datirana z okopom 19/17 tabora v Ado-nyu, nastalega med leti 88 do 92.17 Za pojav žiga v obliki pianta pedis so si od A. Oxéa18 dalje za noriško in panonsko ozemlje vsi avtorji edini,19 da je značilen za začetno fazo zgodnjega cesarskega obdobja oziroma, da je njegova splošna raba omejena na čas do Vespazijanove vlade.20 Spričo arheoloških podatkov, ki jih nudijo posamezna najdišča, nekateri avtorji menijo, da se je meja zgodnje terre sigillate s takim žigom v teh bolj oddaljenih krajih lahko obdržala tudi nekoliko po 1. stoletju, morda do konca tega stoletja;21 na imitacijah in na navadni lončenini pa vse 1. in 2. stoletje.22 Toda za datiranje omenjenih grobov v tako pozni čas ni nobene opore. Tako za najdbe iz Štrigove kakor iz Zgornje Hajdine ni znanih grobnih celot.23 Poleg tega moramo omeniti, da žig v obliki pianta pedis na imitacijah sigilate prihaja že kot motiv na sivi keramiki z žigosanimi ornamenti. Ta lončenina je značilna za konec 1. stoletja do prvega desetletja 2. stoletja.24 Končno so tudi žare našega tipa v Ptuju znane za čas, ki sega do Domicijana.25 Če na koncu upoštevamo vse kronološke podatke, ki jih nudijo navedene analize posameznih primerkov, je gotovo, da naši dve posodi smemo uvrstiti v 1. stoletje. To datiranje podpirajo tudi dani stratigrafski podatki našega izkopa, čeprav nimamo opore zanje z najdbami novcev.26 1 Najobširneje obravnava to vprašanje É. Bónis, Mesterjegyes urnäk egy délnyugat-pan-nóniai fazekasmühelyböl, Folia archaeologica 14 (1962) 26 s. 2 Del ustja, vratu in ramena ter kos dna in spodnjega dela posode, izdelane iz zemlje, pomešane z drobci kremena; površina je porozna in sivočrno ter sivorjavo žgana. Vel. fragm. 8,7 X 13,5 cm in 7,9 X 13,35 cm; pr. ustja 20,4 cm; pr. dna 9,15 cm; domnevna viš. posode 29,0 cm. Najdena je v kvadrantu 22, 0,85 m globoko. 3 É. Bónis, Folia arch. 14 (1962) 26 s. 4 É. Bónis, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien I, Diss. Pann. Ser. 2, 20 (1942) T. 3: 9—11. 5 É. Bónis, Folia arch. 14 (1962) 26, sl. 7, 8, 9: 3. 8 É. Bónis, o. c., 33; gradivo iz dveh gomil hrani Narodni muzej v Budimpešti in ga avtorica objavlja kot najdbe iz Štrigove. Medtem M. Fulir, Topografska istraživanja rimskih cesta na varaždinskom i medjimurskom području (1960—-1967), Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 420 in op. 60 meni, da najdba izhaja iz Trnovščaka, kjer je še več tumulov. 7 E. Bónis, Folia arch. 14 (1962) 32 se med drugim opira na sigilatno skodelico Drag. 31 in čašo Drag. 33. 8 A. Mócsy, Das territorium legionis und die canabae in Pannonien, Acta Arch. Acad. Sc. Hungaricae 3 (1953) 182. 0 I. Mikl-Curk, Poetovio I, Katalogi in monografije 13 (1976) 36, T. 11: 6 — posoda je 20,5 cm visoka in 16,5 cm široka. 10 (I. Mikl-Curk, o. c., 23, inv. št. 1072, T. 7: 34). 11 Avtorica prinaša samo žig posode in to kot »oblika podplata sandale z jermeni«. Glej tudi podobno pojasnilo É. Bónis, Die kaiserzeitliche Keramik, 49, 50. 12 L. Ohlenroth, Italische Sigillata mit Auflagen aus Rätien und dem römischen Germanien, 24-/25. Bericht RGK, 1934-35 (1937) 243, 248. 13 G. Juhäsz, Die Sigillaten von Brigetio, Diss. Pann. Ser. 2, 3 (1935) 136, T. 44: 31; pri obravnavi delavnice avtorica v besedilu ne omenja tega imena. 14 Imena s C na koncu sta za enkrat znana samo v žigih Q.LU.C. in C.T.SUC. 15 L. Ohlenroth, o. c., sl. 3: 3. E. Nowotny, Römisches Limes in Österreich (1914) 167 s. 16 P. Karnitsch, Die Relief sigillata von Ovilava (Linz 1959) 19. • 17 L. Barkóczi, É. Bónis, Das frührömische Lager und die Wohnsiedlung von Adony-Ve-tus Salina, Acta Arch. Acad. Sc. Hungaricae 4 (1954) 145, sl. 16: 8, 10 a. 18 A. Oxé, Bericht über Vorarbeiten zum Katalog der italischen Terra-Sigillata, 7. Bericht RGK, 1912 (1915) 13 ss. 19 F. Wiesinger, Die verzierte Sigillata aus Linz, Jahresb. d. Oberösterr. Musealvereins 80 (1924) 61. 20 B. Vikić-Belančić, Neka obilježja rano-cesarske keramike u jugozapadnoj Panoniji, Starinar 13—14 (1965) 90. 21 V omenjenem okopu 19/17 v Adonyju se poleg C.T.SUC pojavlja tudi padanska keramika delavnic L.M.V. in Q.S.P., katerih izdelki so v Szombathelyju bili v plasti skupaj z novci Nerve (glej P. Karnitsch, o. c., 21). 22 V zvezi s tem momentom se B. Vikić-Belančić, o. c., 90 in 103 za najdbe iz Ptuja in Siska (ibidem, op. 7) opira na datacijo É. Bónis, ki je v bistvu prva objavila to gradivo in po njej povzemajo datacijo tudi drugi (glej o. c., op. 59 a). 23 Tudi Bónisova poudarja, da prav zaradi tega obravnava gradivo kot celoto. 24 B. Vikić-Belančić, o. c., 98 s. 25 Ibidem, 103. 28 V profilu sekt. G. tj. v kv. 56 je izkopan as iz časa Avgusta, ki spada v leta 18.—2. pr. n. št. ZWEI GEFÄSSE MIT TÖPFERSTEMPEL AUS RABELČJA VAS IN PTUJ Zusammenfassung Unter den zahlreichen im Raum des neugebauten Wohnblocks B-V ausgegrabenen Keramikfunden scheidet die Autorin die Fragmente zweier Gefässe aus, d. h. einer Urne und eines Tellers mit im Stempel eingepresstem Namen des Verfertigers (T. 1; T.2: 2). Es handelt sich um den Namen AVINIA bzw. AVENIA, der in Ptuj an beiden Gefässtypen nicht unbekannt ist. An Hand der Tatsache, dass die Keramik dieser Werkstätte nach den Funden aus Štrigova datiert wird, unterwirft die Autorin die Elemente dieser poetovischen Gefässe einer Analyse und vertritt die Ansicht, diese zwei Gefässe mit dem Stempel der Werkstätte AVENIA seien aus dem 1. Jahrhundert, wobei sie davon ausgeht, wie die Stempel in Form pianta pedis anderswo und im allgemeinen auch an den Urnen dieses Typs in Poetovio datirt werden. Da die Datierung der Gräber in Štrigova nicht auf geschlossenen Grabeinheiten beruht und da auch für die Fundexemplare aus der Nekropole von Zgornja Hajdina die Grabeinheiten nicht bekannt sind, stützt die Autorin die Datierung ausserdem auf die stratigraphischen Ergebnisse aus dem Grabungsbereich von Ptuj. Die beiden Gefässe waren nämlich in der Schicht mit andern Typen von Frühkeramik, auch mit gestempelter Keramik aus der Po-Ebene, vergesellschaftet (C. T. SUC).8 ZANIMIV KOS ŽARE Z VTISNJENIM ŽIGOM IZ PTUJA JAKOB EMERŠIČ Ptuj Na gradbišču med Volkmerjevo cesto in Rabelčjo vasjo v Ptuju je prišlo mesto stanovanjskega bloka B-IV zaradi nearheološkega posega v kaj neprijetno luč. Buldožer je pred ročnim izkopom 4 m debelo plast zemlje, ki je vsebovala bogato količino najrazličnejše lončenine (od terre sigillate do grobne keramike), bronastih in steklenih predmetov ter precej novcev, porinil na nekoliko odmaknjen prostor ob novi cesti. Med gradivom, ki sem ga s tega kupa kot amater nabiral v prvi polovici 1977. leta, je vreden posebne pozornosti kos žare z žigom mojstra, ki je posodo izdelal. Ker je zelo malo te vrste keramike z žigi, dasi je sodila kot taka med najbolj razširjeno lončenino v provincah rimskega cesarstva, menim, da je ta kos vreden objave, že zategadelj, da bi spodbudili objavljanje še drugih podobnih primerkov.1 Pričujoči kos je del ustja, vratu, ramena in največjega oboda žare ovalno podolgovate oblike z izvihanim ustjem in oblim robom. Posoda je bila izdelana na lončarskem vretenu iz gline, pomešane z drobci kremena in je neenakomerno sivo-rjavočrno žgana.2 Od ramena navzdol je okrašena z drobnim vodoravnim metličastim ornamentom. Na ramenu je dvovrstni žig; velikost odlomka je 13,1 X 9,4 cm, premer ustja 16 cm (T. 2: 1, stran 21). Že iz teh podatkov je razvidno, da sodi naš kos h grobi lončenini z žigom izdelovalca, ki je vtisnjen v eni ali dveh vrstah. Tak tip posod z žigom poznamo že iz starejših in sedanjih raziskovanj z območja Ptuja in širše okolice.3 Strokovnjaki zaenkrat še niso prečitali vtisnjenega imena v žigu, vendar lahko glede na obliko črk in ob primerjanju z že znanimi primerki tega tipa posod sklepamo, da so iste kot one z žigi z imenom AVINIA oziroma AVENIA (ligatura med A in V). Gotovo moramo tudi v napisu našega imena računati s podobno povezavo črk.4 Z žigom NINIA je znan tudi primerek, ki ga objavlja É. Bónisova med gradivom iz dveh gomil v Štrigovi. Gradivo obdeluje kot celoto. Po drugih tipih keramike, ki spremljajo to najdbo, datira tam odkrito žaro v četrto desetletje 2. stoletja s pripombo, da ni možno ugotoviti, kdaj so te najdbe bile zakopane. K takemu sklepu jo privede tudi najdba, ki izhaja iz mesta z mlajšimi grobovi na Zgornji Hajdini. Mesto izdelave žar išče Bónisova v Poetoviji, kjer naj bi bile izdelane po vzorih iz starejših obdobij.5 1 Najdbo sem pokazal P. Koroščevi, ki me je usmerila v potrebno literaturo, po kateri navajam ta prispevek. 2 Opozarjam, da je tovrstne keramike na omenjenem terenu zelo veliko. 3 É. Bónis, Mesterjegyes urnäk egy délnyu- gat-pannóniai fazekasmùhelyból, Folia ar- chaeologica 14 (1962) 26 s. Posode iz Poeto-via omenja tudi B. Vikić-Belančić, Neka obilježja ranocarske keramike u jugozapadnoj Panoniji, Starinar 13—14 (1965) 103. 4 O ligaturah črk na rimskih napisih in drugod glej ibidem, op. 12. 5 Ibidem, 33. INTERESSANTES URNENFRAGMENT MIT EINGEDRÜCKTEM STEMPEL AUS PTUJ Zusammenfassung Das Fragment einer ähnlichen Urne hob der Autor vom Haufen der weggeschobenen Erde auf, die mit dem Bulldozer im Gelände des neugebauten Wohnblocks B-IV ausgegraben worden war. Es handelt sich um eine Urne mit auf der Gefässchulter aufgedrücktem zweireihigem Stempel (T. 2: 1). Der sich darin befindende Namen des Herstellers ist noch nicht deschiffriert. Urnen mit gleichem Stempel und Namen sind aus dem Bereich von Poetovio bereits bekannt. Aus der Form der Buchstaben und der Ligatur schliesst der Autor, sie seien gleichzeitig mit den Exemplaren aus der Werkstätte AVENIA. PTUJ — RABELČJA VAS IZVJEŠTAJ O BUNARU NA SEKTORU BLOKA B-V D ARIA BATISTIĆ-POPADIĆ Pančevo Prilikom istraživanja areala bloka B-V u tom dijelu Ptuja u sektoru »G« pri završnim radovima (6. 8. 1977. g.) na dubini oko 2,00 m ravnajući tlo u kv. 50 naišli smo na tamnu mrlju, 3,00 X 1,85 m veliku. Sa produbljivanjem toga prostora smo stigli na 2,00 odnosno 4,00 m totalne dubine do jame, koja se počela eliptično da se uži. S tim da se je zemlja sedimenta rupe od stjene lako odvajala bilo je očito da se radi o bunaru kakve su u većem broju na raznim točkama več odkrili u Rabeljčji vasi.1 Slika sedimenta do te dubine je bila šarena i slojevi su se slagali bez reda, čas ilovača, čija je boja varirala od žute do skoro naradžaste, čas humusna zemlja koja je u pojedinim slojevima sadržala i paljevine. Od te visine pa do oko 4,00 odnosno 6,00 m dubine opšteg nivoja terena se taj šareni sediment ograničio u središnjem delu konstrukcije, dok je sa strane kao obruč u krug uz stjene zatvarao zeleno plavo crni sloj masne ilovače. Središnji sediment je imao karakterističan miris po truleži, a bio je žitak i lako se modelirao. Na dubini od 8 m totalne dubine se pod njim javlja sitni šljunak. Stjena bunara je do oko 2,00 odnosno 4,00 m dubine u žutoj ilovači, a od te visine na dole počinje prevladavati zelena vrlo tvrda ilovača. Sediment je sadržao veliki broj nalaza materijalne kulture (keramike, kostiju životinja, stakla, obrađene kosti, brončane i železne predmete).2 Osim toga je u sedimentu bilo puno velikog lomljenog kamenja, velikih komada d malih odlomljenih fragmenata bijelog krupno-zrnatog mramora, fragmenti crepova, cigle raznih veličina od kojih su dvije bile velike preko 0,50 X 0,50 m.3 Na dubini oko 3,00/5,00 m naišli smo na daske vodoravno položene u raznim pravcima, na manji čep a nešto niže i na dve letvice vezane užetom. Ti komadi su dobro očuvani. Kasnije kod produbljivanja počele su daske da se pojavljuju u nekom određenom četvrtastom redu4 i nijesu bile međusobom učvršćene ni na jedan od poznatih načina učvršćivanja đrveta.5 Daske o kojima tu govorimo su u opisu naterijala pod »A«, kv. 50, br. I opisane. Kada su sa dasaka oprane naslage zeleno crnog blata, bilo je očito da se radi o dobro očuvanim slomljenim dužicama, koje su imale na donjoj strani rub i četvrtasti Arheološki vestnik 31 (1980) 25 žljeb. Taj rub je na obe dužice odsječen od unutra prema van dok je žljeb bio utesan sa njene unutrašnje strane. Iako je na toj dubini i mjestu nađena cijela gomila malih fragmenata istih su se s tim elementima očuvale samo dvije dužice, s tim da su i te na jednom kraju odlomljene. Sve su površine dužica dobro uglačane.6 Od ovog sloja na niže tj. od oko 4,00/6,00 m dubine naišli smo na stjenu obloženu sa drvenim obodom. Taj je bio zabijen uz zelenu ilovaču stjene bunara. Obruč, koji je u stvari vezivao dužice obloge je bio na više mjesta prekinut. Načinjen je bio od tanjih grana ili od debljih, koje su prethodno uzdužno prepolovljene, s tim da je bila plosnata strana okrenuta prema dužicama. Vanjska strana tih veza, tj. ona prema stjeni bunara, imala je ponegdje još koru drveta, koja je na više mjesta dobro očuvana. Taj je obruč bio debeo oko 3 cm. Tek na dubini 5,60/7,60 m naišli smo na dužice poredane u krug, vertikalno pravilno zabodene u zemlju sedimenta. Dužice su bile poredane jedna uz drugu sa ravnim gornjim rubom. Iako su bile debele oko 1 cm su bile jako trošne i lomile su se same od sebe, jer su se već nalazile u nivoju podzemne vode.7 Kod vađenja sedimenta u prostoru ograničenom dužicama8 konstatirano je da se nešto niže, oko 15 cm dublje, nalazi uz njih drugi red, oko 15 cm još niže treći, a oko 10 cm niže četvrti red vertikalnih dužica. Dužice u gornjem, tj. u 1. redu bile su jako uništene dok su ostale idući na dole bile bolje očuvane, neke iz drugog i trećeg reda čak odlično u cjelosti. Veći broj dužica prvog reda označene u popisu materijala sa rimskim brojevima od 1— XI imao je elemente gornjeg ruba (I, 1, II, 4, III, 1, 4, IV, 1—4, V, 1—5, VI, 5, 6 VII, 1—4), dok elemente donjeg, koso odsječenog ruba, nema u prvom redu ni jedna dužica. Najduža dužica X, 1 druga je 42 cm. Na očuvanom komadu dužice II, 4 iz prvog reda (T. 2. 1) je uz gornji rub usječena pravilna okrugla rupa. Uz rub lijeve strane pred rupom je ugoreno slovo P, a ispred i iza njega je vidljiv po jedan ugoren zarez. Dobija se dojam da je slovo P samo početak nekog natpisa, koji je išao vjerovatno preko čepa, koji se nalazio u rupi. Drugi red dužica označen je sa brojevima od I a do XI a. I među njima su neke koje imaju elemente gornjeg ravnog (Va, 1—6, Via, 1—3, Vila, 1, 2, Villa, 1, 2 4, XIa, 1—5) i druge koje imaju elemente donjeg koso zarezanog ruba od van prema unutra (II a, 1, 2, cijele dužice III a, 1, 2, 3, IX a, 1), dok su ostale (I a, IV a) dužice bez rubova. Na dužici VII a, 2 (T. 1, 2) nalazi se uz sam rub skoro na sredini polukružna rupa. Uzdužno na njoj teče po sredini još jedno rebro, na čijoj desnoj strani su u graffito znaci (vidi crtež). Na dužicama VIII a, 3 i 8 vidi se drveni klin, koji strši iznad površine daske. Služio je za učvršćivanje. S obzirom na taj detalj mogli bi zaključiti da su bile dužice oboda bunara djelomično među sobom stepenasto učvršćene ili da je sa tim klinovima bio pričvršćen obruč iz grana, koji je držao obod. Treći red dužica označen je rimskim brojevima od I b do XI b. Iako je veći dio očuvan cijel su jako različitih dužina. Sve su imale urezan žljeb na donjem rubu sa vanjske strane. Neke od njih su imale elemente gornjeg ravnog ruba (lb, 2 i 3, II b, 2— 5, III b, 1 i 2, IV b, 1—3, X b, 3, XI b, 1 i 2), među kojima su i takve, koje se razlikuju po venaduri drveta (II b, 4, VI b, 9, XI b, 1 i 2) od ostalih. Dužica br. VII b, 1 je u gornjem ravnom rubu široka 13,5, a u donjem 10,5 cm. Uz gornji rub odprilike na sredini nalazi se polukružno urezana rupa. Okomito na dužicu od sredine rupe desno nalaze se ugorena slova AR kao krajnja slova nekog natpisa ili kratice, koja je počinjala preko čepa. Na 10,5 cm niže od rupe nalazi se drveni klin iznad kojega ide drugi natpis paralelno s gornjim rubom dužice. Iz cijelog natpisa je pored nekih zna- kova, koji se samo naziru vidljivo samo slovo K. Pored ovog slova paralelno sa gornjim rubom idu kao neke vrste okvira i četiri urezane crte nejednakih dužina. (T. 1, 1). Četvrti red, koji je označen sa rimskim brojevima I c, III c, IV c, X c i XI c ima cijelih dužica (III c, 1—59,0 cm, IV c, 1—4—50,9—56,0 cm, X c, 1—4—45,5—63,0 cm, XI c, 1—7—46,0—57,0 cm duž.) i takvih, koje imaju elemente gornjeg ravnog ruba (I c, 1—5). Dužice br. 4 i 5 se razlikuju od ostalih po venaduri drveta, a br. 5 je imala i drveni klin, koji je držao obruč. Dužica XII c, 8 šir. gornjeg ruba 14,6 i donjeg 11,0 cm (T. 2, 2) ima uz gornji rub skoro na sredini polukružno isječenu rupu, a uz gornji rub paralelno teku sa lijeve strane rupe dva ugorena slova M I, a sa desne jedno A, nekog natpisa, koji je počinjao sa lijeve strane rupe i išao je preko čepa na njenu drugu stranu (T. 3, 3). Prema gore navedenim podacima imamo 44 potpuno cijele dužice a čija se dužina kreće od 41,0 do 63,0 cm. Koliko možemo bez stručne analize utvrditi su pri izradi oboda bunara upotrebljene tri vrste drveta, dok obruči pripadaju četvrtoj. Promjer drvenog otkrivenog oboda prvog reda dužica, koji iznosi 1,50 m, a četvrtog 0,65 m, ubedljivo govori da se obloga bunara prema dole sužava. S obzirom da nismo mogli iz tehničkih razloga do kraja doseći dno ukopa i da smo prekinuli sa vađenjem sedimenta na 6,00/8,00 m dubine ta nam širina govori da njegovo dno nije moglo biti daleko. Za tu pretpostavku govori i pojava sloja šljunka na toj dubini u kojega su bile i nabijene dužice obloge. Iako želimo u ovom izveštaju samo da objavimo ovaj interesantan objekt i sve uočene detalje ipak se u vezi s tim nameću dva pitanja: Zašto su pri izradi obloge upotrebljene dužice razne vrste drveta i od kuda rupe i natpisi na dužicama, koje su sačinjavale tu oblogu? Pre svega moramo spomenuti još jednom da je u ovom dijelu Poetovija nađen dosta veliki broj bunara, koji po svojoj konstrukciji pripadaju raznim tipovima.9 Isto tako moramo podvući da pojava bunara u rimskim naseljima, pogotovu u zanatskim djelovima gradova ne predstavljaju neku posebnu pojavu.10 Prema tome za mnoga pitanja u vezi sa našim primjerom možemo naći u njima dosta podataka, koji mogu uvjerljivo da objasne zašto se u tolikom broju javljaju skoncentrisani na relativno malom prostoru. Kod te obrade osvrnut ćemo se najprije na drugo pitanje, jer riješenjem tog dobi-ćemo odgovor na prvo. Pojava okruglih rupa na dužicama može se povezati samo sa dužicama bureta. Da se radi o dijelovima buradi govori i nalaz čepa, očuvan obruč od grana, konačno i ugo-reni natpisi odnosno slova. Analogija za sve te pojave daju najbolje nađena burad na mnogim drugim nalazištima.11 Posebno je zanimljivo da su na ovom dijelu Poetovija prilikom arheoloških istraživanja na više mjesta naišli, pored već pomenutih bunara, na velikim dubinama, i na cijele ili dijelove pojedinih buradi.12 Ta su burad bila obično usamljeni nalazi. Bez obzira na te pojave, koje su za sada ostale još neobjašnjene, u primjeru našeg objekta ima više elemenata koji govore da se radi samo o dužicama buradi koje su sekundarno upotrebljene za oblogu bunara. Prvi takav elemenat je promjer oboda obloge, koji je mnogo širi od promjera do sada nađenih rimskih buradi, drugi pa su dužine izvađenih dužica, koje su mnogo kraće od dužica buradi. Upotreba dužica buradi kao obloge u bunarima nalazimo i na drugim rimskim nalazištima. Tako Ulbert donosi primjer iz Rheingönheim-a, gdje je bilo za oblogu bunara upotrebljeno 24 komada dužica buradi.13 I u Aquincumu se pominje da su za oblogu bunara upotrebljene dužice buradi, koja su prije toga služila za prijevoz robe.14 Kako su u našem primjeru dužice iz raznolikog drveta možemo to tumačiti s tim da je za oblogu našeg objekta upotrebljen veći broj buradi, pošto je za nju bio potreban i veći broj dužica kojega je stastavljalo jedno bure. Ako pratimo pojave bunara iz tog perioda zapazit ćemo da su ti bili izrađeni na vrhu sa okvirom koji je mogao da bude zidan ili sastavljen iz debelih dužica drveta, obično sastavljenih u četvorokutu.15 Kod našega bunara tragova takve konstrukcije nismo našli, pa prema tome možemo suditi da je u određenom vrijemenu njegov okvir uništen, kada je u isto vrijeme uništen i dio obloge. Za tu pretpostavku govori nalaz dužica i komadi istih koji su bili dislocirani i nađeni na 3,00 m dubine, dok se obloga in situ nalazila tek na dubini 5,60 m. Te donje dužice su samo djelimično dislocirane, i to samo u okomitoj smjeri, i to vjerojatno prilikom punjenja bunara sedimentom.16 Pod njegovim pritiskom je i obloga, koja nije imala poslije destrukcije čvrstu potporu okliznula na niže i stepenasto se složila u sediment šljunka. Nema dvojbe da upravo sloju šljunka moramo zahvaliti da su se očuvale te donje daske.17 Kad se govori o pečatenju buradi svi su autori istog mišljenja, da su pečati ugoreni u drvo, kad je roba u buradima ocarinjena. Da se ti pečati uvijek nalaze na otvorima odnosno preko njih i čepova tumači se preventivom da se nije mogla vaditi sadržina. S tim su objašnjeni i natpisi na našim dužicama. S obzirom da se nećemo u ovom izvještaju zadržati na riješavanje ovdje nađenih natpisa, odnosno slova, za primjenu dužica kao obloge bunara je na našem primjeru važan pokazatelj da su upotrijebljeni dijelovi dužica buradi vjerojatno prešla carinu u Poetoviju ili u nekom drugom gradu. Moramo računati sa faktom da su buradi starija od bunara odnosno od trenutka kada su upotrebljena za njegovu oblogu, pogotovo što je za takve obloge došlo u obzir ono drvo buradi, koja nijesu mogla da služe svojoj primarnoj namjeni. Iako će dat riješenje natpisa na njima kao i obrada nalaza izvađenih iz sedimenta sigurnog oslonca za konačnu dataciju nastanka i vjerojatno i destrukcije objekta ipak možemo donijet, s obzirom na situaciju preliminaran kronološki zaključak. Uočene stratigrafske pojedinosti u kvadrantima gdje se je na 2 m dub. pojavio trag jame bunara daju naslutiti da se je vanjski okvir njegov nalazio nešto više od pome-nutog nivoja. Bunar nije nađen u prostorijama nekog objekta ili dvorišta, nego je izoliran izvan zgrada. U njegovoj blizini je stajala veća peć — vjerojatno opekarska. Iako je bio njen najveći dio srušen nivo njenog manipulativnog prostora je po svemu sudeći bio na istoj visini na kojoj predpostavljamo da je bio vanjski okvir bunara odnosno njegova gornja površina.18 Otkriven dio peći je ležao neposredno pod istočnim zidom, koji je tu ograničavao dvorište zgrade ispitane na arealu bloka B-III. Svi ti stratigrafski kazatelji daju naslućivati njihovu međusobnu namjensku povezanost. Navedeni momenti, koji će biti detaljnije objavljeni u zaključnom izvještaju, daju dosta pouzdanih pokazatelja, da nastanak bunara pada u vrijemenskom rasponu od kada je počela izgradnja peći u ovom zanatliskom dijelu do nastanka građevinske faze pome-nute zgrade. Pošto do sada nijesmo govorili o tehničkoj konstrukciji obloge na osnovu nekih zapaženih detalja pa će to biti učinjeno tek na kraju. Redoslijed i način kojim je bila sastavljena obloga dozvoljava da se učine i neki zaključci. Iako je bio nađen dio obloge u izvjesnoj mjeri pomjeren očuvana tri reda dužica sa svim elementima govore da je bila sastavljena u redovima vertikalno povezanih dužica sa granama sa vanjske strane. Tek tako sastavljeni koturi su spušteni u jamu bunara. Prostor koji je bio između takvog i zemljane stijene jame ispunjavan je šljunkom. Iako je takav sistem mogao pratiti samo na tri reda vjerojatno da je bio upotrebljen sve do određene visine tj. najvjerojatnije do okvira. Da su dužice bile složene u kotur govore mali čepići sa kojima je obruč od grana bio na njima pričvršćen. Ovaj naš kratak izvještaj želimo dopuniti i opisom dužica koje smo izvadili s obzirom da se drvo bez konzervacije vrjemenom kvari. OPIS DRVENE OBLOGE IZVAĐENE IZ BUNARA A. Drvo kojega smo našli na dub. oko 5,50 m sastoji se od 6 dužih i preko 20 malih fragmenata dužica, te I. dva fragmenta dužica sa žljebom: 1. 28,7 X 6,0 X 7,0 cm; 2. 47,5 X 10,0 X 10,0 cm.* Družice su bile dobro očuvane deb. ca. 2 cm. Br. 2. ima elemente donjeg ruba, koso zasje-čenog od unutra prema van. Od donjeg ruba prema gore na 8,5 i br. 1. na 6,5 cm nalazi se četvrtasto pravilno usječen žljeb šir. do 1 cm. Ostale dužice su duge od 30 do 50 cm, neke imaju elemente gornjeg ravnog ruba. B. Dužice koje su činile obod bunara od 5,60/7,60 do 6,00/8,00 m označene su brojevima kako smo ih vadili iz njega. Pošto je tu obod stepenasto stegnut smo svaki red dužica označili i sa slovima a, b, c. I. Tri veća i četiri manja fragmenta dužica: 1. 45,0 X 13,5 — 9,5 cm; 2. 14,0 X 13,0 cm 3. 22,5 X 13,0 cm. Samo br. 1 deb. 2,0 cm ima elemente gornjeg ruba. I a. Četiri fragmentovane dužice: 1. 29,00 X 5,0 cm; 2. 19,0 X 5,0 cm; 3. 19,0 X 7,0 cm; 4. 32.5 X 12,5 cm. Dužice su 1,5—2,0 cm deb. i samo fragment br. 4 je bolje očuvan, ostale tri se doimaju kao da su po sredini slomljene iako imaju elemente gornjeg ravnog ruba. Dužica br. 4 ima ugrebano oštrim predmetom šest crta različite duljine. I b. Jedna cijela i dve fragmentovane: 1. 43,0 X 14,0—9,5 cm; 2. 25,5 X 13,0 cm; 3. 51.0 X 11,5 cm. Sve dužice su odlično očuvane, imaju elemente gornjeg ravnog ruba, samo br. 1. ima donji rub ravan, a deb. je 4 cm. Na gornjem rubu ima jednu polukružnu rupu pr. 2.5 cm i rupu za drveni klin 9 cm od ruba skoro na sredini dužice. Ta se po venaduri drveta razlikuje od drugih. Ostale su deb. oko 2 cm samo br. 3 ima kalcinisani sloj na unutrašnjoj strani. I c. Šest većih i tri manjih fragmenata; 1. 36,0 X 12,0 cm; 2. 19,0 X 11,5 cm; 3. 15,0 X 12,5 cm; 4. 23,5 X 7,5 cm; 5. 20,5 X 7,0 cm; 6. 13,0 X 10,0 cm. Manji fragmenti su oko 12 cm dugi i vrlo oštećeni. Veći fragm. br. 1, 2, 3, 4, 5 imaju ravan gornji rub. Deb. je oko 2—3,5 cm i prilično su očuvane. Dužica br. 5 ima na sebi drveni klin koji strči nad površinom. S njim je bio pričvrščen obruč. Br. 4 i 5 se po venaduri razlikuju od ostalih, jer su druge vrste drveta. II. Četiri veća fragm. dužica: 1. 21,5 X 9,7 cm; 2. 14,0 X 9,5 cm; 3. 19,0 X 5,5 cm; 4. 29.0 X 15,5—12,5 cm pored nekoliko izlomljenih dužica. Deb. duž. br. 4 je 2,2 cm ostalih 1.5 cm. Br. 4 ima gornji rub, kojeg na 5,6 cm od jednog i na 4,0 cm od drugog kraja presjeca rupa pravilnog polukružnog oblika, pr. 5,8 cm. S lijeve strane uz sam rub rupe je ugoren zarez i slovo P. Dužica je pukla uzduž skoro na sredini, a imala je s jedne i druge strane žuti kalcinisani sloj (T. 2, 1). Ha. Pet fragm. dužica i pet fragm. drvenog obruća: 1. 19,0 X 12,0 cm; 2. 19,0 X 10,0 cm; 3. 15,0 X 10,7 cm; 4. 37,5 X 11,0 cm; 5. 34,5 X 10,2 cm. Deb. dužica je oko 2 cm i dobro su očuvane. Dužica br. 1 i 2 imaju donji koso zasječen rub od van prema unutra i u kosini zasjeka urezan je žljeb (T. 2, 3). Te dužice imaju i fragmente drvenog obruča još na prvobitnom mjestu. Dužica br. 5 je po venaduri drukčija od ostalih. II b. Jedna cjela i pet fragm. dužica: 1. 50,0 X 13,0—12,0 cm; 2. 20,0 X 11,0 cm; 3. 22.0 X 8,0 cm; 4. 25,0 X 14,0 cm; 5. 20,0 X 12,0 deb. 3,5 cm; 6. 25,0 X 7,0 cm. Deb. ostalih iznosi 2 cm. Dužica br. 1 je cjela i dobro očuvana sa elementima gornjeg ravnog ruba i donjim koso odsječenim od vanjske strane prema unutrašnjoj. Duž. br. 5 je najdeblja i po venaduri se razlikuje od drugih. III. Četiri većih i nekoliko manjih fragm. dužica: 1. 37,0 X 8,0 cm; 2. 26,0 X 11,0 cm; 3. 17.0 X 11,0 cm; 4. 20,0 X 13,0 cm. Duž. su deb. 1—1,5 cm. Sve imaju elemente gornjeg ravnog ruba. * Brojevi koji slijede po rednom broju označavaju dužinu, šir. gornjeg ruba, širinu donjeg ruba. III a. Tri cjele i jedan fragm. dužice: 1. 51,0 X 1,5—5,8 cm; 2. 44 X 15,0—12,0 cm; 3. 44.5 X 9,0 cm; 4. 46,0 X 13,5 cm. Dužice su dobro očuvane s fragmentima drvenog obruča, deb. su 2—3 cm. Br. 2 i 3 su različite po venaduri. Obje imaju rupe; br. 2 uz gornji rub, a br. 3 4 cm od donjeg. Pr. rupe je 3,5 cm. HI b. Tri fragm. dužica: 1. 28,0 X 9,8—8,0 cm; 2. 22,0 X 12,4—10,0 cm; 3. 18,0 X 7,2—6,5 cm. Deb. 2 cm. Dužice su jako fragmentovane a br. 1 i 2 imaju elemente gornjeg ravnog ruba. III c. Jedna cjela i dva fragm. dužica: 1. 59,0 X 9,5—4,5 cm; 2. 25,0 X 8,0 cm; 3. 19,0 X 6,0 cm. Deb. 1,5 cm. Dužice su dobro očuvane. IV. Četiri fragm. dužica: 1. 20,0X9,7 cm; 2. 22,0 X 7,5 cm; 3. 17,0X10,5—9,0 cm; 4. 29.0 X 13,0—8,0 cm. Deb. oko 2 cm. Dužice su dobro očuvane i sve imaju gornji ravni rub. IV a. Dve skoro cjele i dva fragm. dužica:. 1. 43,0 X 9,0—6,5 cm; 2. 50,0 X 10,5 cm. Deb. br. 1 2,2 cm, br. 2 1,5 cm. Dobro su očuvane sa dva komada drvenog obruča. IV b. Tri fragm. dužica: 1. 32,0 X 9,5 cm; 2. 19,0 X 7,5 cm (slomljena); 3. 14,0 X 9,0 cm. Deb. 1 cm. Sve dužice imaju gornji ravni rub i loše su očuvane. IV c. Četiri cjele i tri fragm. dužica: 1. 50,9 X 8,5—6,5 cm; 2. 50,9 X 7,3 cm; 3. 56,0 X 8.5— 6,7 cm; 4. 51,7 X 11,1—9,0 cm; 5. 43,5 X 9,0—10,5 cm; 6. 20,0 X 11,5 cm; 7. 21,5 X 7,5 cm. Deb. 1,5—3 cm. Dužice su dobro očuvane. Br. 1—4 se razlikuju po venaduri. V. Tri veća i dva manja fragm. dužica: 1. 30,5 X 8,0 cm; 2. 26,5 X 9,0 cm; 3. 28,0 X 14,5 cm; 4. 12,0 X 12,5 cm; 5. 14,0 X 7,5 cm. Deb. se kreće od 0,5—2 cm. Dužice su dobro očuvane i sve imaju ravan gornji rub. V a. Šest fragm. dužica: 1. 27,0 cm; 2. 38,0 X 13,5 cm (slomljena); 3. 26,5 X 11,5 cm; 4. 20.0 X 6,0 cm; 5. 13,0 X 9,0 cm; 6. 21,0 X 6,5 cm. Deb. od 1 do 2 cm. Dužice su dobro očuvane sa ravnim gornjim rubom. V b. Šest cjelih i tri fragm. dužica: 1. 62,5 X 15,8—13,0 cm; 2. 62,5 X 10,5—7,0 cm; 3. 51.5 X 10,5—9,0 cm; 4. 50,0 X 9,0—6,0 cm; 5. 55,0 X 14,0—10,5 cm; 6. 51,0 X 6,0—5,0 cm; 7. 20,0 X 12,0 cm; 8. 35,5 X 12,0 cm; 9. 28,5 X 14,0 cm. Deb. su 2—3 cm. Dužice su dobro očuvane, skoro sve imaju žuti kalcinisani sloj. Uz njih su i dijelovi drvenog obruča sa tankom sjajnom korom. Na njima su i dijelovi obruča uzice, sa kojom su krajevi drvenog obruča jedan s drugim bili vezani (T. 1, 3 i 5; T. 2, 4). VI. Šest fragm. dužica: 1. 13,5 X 10,0 cm; 2. 21,0 X 8,0 cm; 3. 25,0 X 6,0 cm; 4. 11,0 X 12.0 cm; 5. 24,0 X 15,0 cm; 6. 20,0 X 7,5 cm. Deb. 1—2 cm. Samo br. 5 i 6 imaju ravan gornji rub. Tu je i nekoliko fragm. drvenog obruča. VI a. Šest fragm. dužica: 1. 26,0 X 6,0 cm; 2. 30,0 X 7,5 cm; 3. 31,0 X 5,5 cm; 4. 42,0 X 12.0 cm; 5. 19,0 X 12,0 cm; 6. 24,5 X 9,0 cm. Deb. do 2 cm. Dužice su dobro očuvane, u donjem djelu slomljene tako da samo neke imaju elemente gornjeg ruba. VI b. Devet cjelih i četiri frag, dužica: 1. 49,0 X 15,0 cm; 2. 45,0 X 8,5 cm; 3. 47,0 X 10,5 cm; 4. 45,0 X 12,5 cm; 5. 41,0 X 14,5 cm; 6. 46,0 X 10,5 cm; 7. 48,9 X 12,0 cm; 8. 49,0 X 11.5 cm; 9. 41,0 X 12,5 cm. Deb. 2—3 cm. Dužice su dobro sačuvane. Br. 9 i manji fragm. imaju drugačiju venaduru od ostalih. IV b.—VI b. Petnaest fragm. drvenog obruča. Duž. 1. 47 a 2. 44 cm, i nadostavljaju se u dva dijela obruča šir. 3,5 cm. Oguljene su grane presječene na pola tako da je unutrašnja strana prislonjena na dužicu. VII. Četiri veća i sedam manja fragm. dužica: 1. 19,0 X 16,0 cm; 2. 21,0 X 10,5 cm; 3. 19.0 X 7,5 cm; 4. 32,0 X 9,8 cm. Deb. oko 2 cm. Osim manjih veće su dužice dobro očuvane i imaju ravan gornji rub. Vila. Pet fragm. dužica: 1. 32,0 X 10,0 cm; 2. 26,0 X 17,0 cm; 3. 20,0X10,0 cm; 4. 29.0 X 12,0 cm; 5. 15,0 X 10,0 cm. Deb. oko 2 cm. Dobro su očuvane. Dvije imaju ravan gornji rub, a jedna i kosi donji. Dužica br. 2 ima elemente gornjeg ruba, sa rupom na sredini i ispupčenim uzdužnim rebrom posredi dužice. Na jednoj polovini dužice su vrlo grubo urezani znaci (T. 1, 2, T. 3, 1) VII b. Četiri cjele i četiri fragm. dužica, te dvanaest fragm. drvenog obruča: 1. 49,5 X 13.5— 10,5 cm; 2. 46,5 X 10,5—9,5 cm; 3. 46,5 X 12,2—8,9 cm; 4. 46,5 X 10,7—9,6 cm; 5. 17 cm; 6. 17,0 cm; 7. 18,0 cm; 8. 16,0 cm. Deb. br. 1 je oko 2,2 cm, a ostale od 2,5 do 3,0 cm. Dužica br. 1 ima ravan gornji rub, na kojem 4 cm s jednog kraja, a 3,5 od drugog se nalazi polukružna rupa, pr. 5,5 cm. Od rupe nadole idu ugorena slova AR. 10,5 cm od levog ruba nalazi se drveni klin, koji je pomičan u rupi, pr. 1,8 cm. Paralelno 12,5 cm od ruba ide drugi natpis sa ugorenim slovima. Iako je bilo više znakova, jasno je vidljivo samo srednje slovo K (T. 1, 1; T. 3, 27). Vodoravno i paralelno sa natpisom urezano je i pet poprečnih crta različite dužine. Dužica je vrlo dobro očuvana. Sa druge strane ima žuti kalcinisani sloj. T. 4 Unutrašnja slika bunara sa drvenom oblogom. — Inneinansicht des Brunnens mit Holzbelag Vili. Četiri manja fragm. dužica: 1. 14,5 X 7,5 cm; 2. 20,0 X 8,5 cm; 3. 10,0 X 10,0 cm; 4. 10,0 X 10,0 cm. Deb. je 1,5 cm. Br. 1 ima 4 cm od ivice urezan četvrtast plitak i oko 0,7 cm širok žljeb (T. 2, 5). VIII a. Pet večih i četiri manja fragm. dužica: 1. 40,0 X 10,3 cm; 2. 29,5 X 9,0 cm; 3. 33.0 X 12,5 cm; 4. 17,0 X 10,0 cm; 5. 7 cm (slomljena); 6. 19,0 cm; 7. 12,5 cm; 8. 7,5 cm. Deb. je 2,5 cm. Br. 3 i 8 imaju drveni klin. Dobro su očuvane i samo dvije imaju ravan gornji rub. IX. Dva veća i devet manja fragm. dužica: 1. 17,0 X 10,0 cm (slomljena); 2. 12,0 X 9,0 cm. Deb. je 0,5—2 cm. Fragmenti su vrlo oštećeni i slomljeni sa oba kraja tako da nemaju rubove. IX a. Jedna cjela i četiri fragm. dužica: 1. 58,5 X 11,0—5,0 cm; 2. 25,0X7,0 cm; 3. 13.0 X 8,0 cm; 4. 17,0 X 8,0 cm; 5. 17,5 X 7,0 cm. Deb. je 2—2,5 cm. Dužice su dobro očuvane. IX b. Tri cjele, tri fragm. dužica i fragm. drvenog obruča: 1. 48,0X9,2—8,0 cm; 2. 47.5 X 13,5—12,5 cm; 3. 47,7 X 9,0—7,7 cm; cijele 4. 45,5 X 11,0—10,0 cm; 5. 45,5 X 11,0— 10.0 cm; 6. 47,0X12,0—11,0 cm. Deb. je 2 cm. Dužice su dobro očuvane i imaju žuti kalcinisani sloj. Cijele dužice sa koso odsječenim rubom od van prema unutra imaju urezan žljeb, na kojem su dužice sljedile na drvenom obruču iza sebe. X. Dva fragm. dužica: 1. 42,0 X 9,4 cm; 2. 29,5 X 13,2 cm; Deb. oko 2,2 cm. Dužice su dobro očuvane sa elementima gornjeg ravnog ruba. Fragm. polomljenih dužica su jako uništeni. X a. Četiri fragm. dužica: 1. 54,6 X 9,9—6,7 cm; 2. 55,0 X 11,4—9,0 cm; 3. 29,0 X 9,3—8,0 cm; 4. 19,0 X 11,4—10,5 cm. Deb. je oko 2 cm. Dužice su skoro cijele i dobro očuvane. Sve imaju elemente gornjeg ravnog ruba. X b. Četiri veća i pet manjih fragm. dužica: 1. 22,0 X 11,5 cm; 2. 21,0 X 11,0 cm; 3. 50.0 X 14,0 cm; 4. 38,0 X 8,5 cm. Deb. je oko 2 cm. Manji fragm. su dugi od 9 do 16 cm. Među većim je br. 3 skoro cijela. X c. Četiri cijele dužice: 1. 45,5 X 8,0 cm; 2. 63,0 X 10,7—8,5 cm; 3. 59,7 X 13,5—11,0 cm; 4. 47,0 X 12,5—10,2 cm. Dužice su dobro očuvane. Br. 2 i 3 imaju debeli žuti kalcinisani sloj u kojem su vidljivi žljebovi za obruče. Očuvano je šest fragm. drvenog obruča. XI. Tri fragm. dužica: 1. 25,0 X 8,5 cm; 2. 29,0 X 11,5 cm; 3. 28,0 X 10,5 cm. Deb. br. 2 i 3 je 1,5 cm, dobro su očuvane i imaju ravan gornji rub. Br. 1 je deb. 1 cm i vrlo je oštećen. Tu su i tri fragm. slomljenih 1 cm deb. dužica i vrlo su oštećeni. XI a. Pet većih i pet manjih fragm. dužica: veći 1. 41,0 X 10,5 cm; 2. 43,5 X 10,5 cm; 3. 39.5 X 11,5 cm; 4. 39,9 X 16,5 cm; 5. 22,5 X 16,0 cm; manji 6. 18,0 cm; 7. 11,5 cm; 8. 12,9 cm; 10. 10,0 cm. Sir. br. 6—10 je oko 7 cm, a deb. svi od 1 do 3 cm. Sve dužice su dobro očuvane i imaju ravan gornji rub. XI b. Dva fragm. dužica: 1. 34,0 X 16,0 cm; 2. 25,0 X 14,5 cm. Deb. je 3,5 cm. Po venaduri se razlikuju od drugih i obe imaju ravan gornji rub. XI c. Sedam cijelih i dva fragm. dužica: 1. 49,5 X 8,9 cm; 2. 48,0 X 11,0—7,0 cm; 3. 46.0 X 7,0—8,0 cm; 4. 48,5 X 13,5—5,5 cm; 5. 48,5 X 10,0 cm; 6. 47,0 X 7,5—6,0 cm; 7. 57.0 X 9,0—8,0 cm; 8. 25,0 X 14,5—11,0 cm; 9. 21,0 X 9,9—9,0 cm. Cijele dužice su dobro očuvane, deb. je oko 2 cm. Duž. br. 2—4 imaju debeo kalcinisan žuti sloj. Fragm. dužice br. 8 ima uz gornji rub 4,4 cm od jednog kraja i 4,7 cm od drugog polukružnu rupu, pr. 5,8 cm. Uz gornji rub su ugorena slova Ml A. Na visini oko 8 cm od ruba gornjeg je na sredini drveni klin. Čitava je dužica uzdužno pukla na sredini (T. 2, 2; T. 3, 3). X—** l. tri fragm. dužice i oko 30 fragm. obruča, X— 2. tri fragm. dužica i 24 fragm. obruča, X— 3. pet fragm. dužica, X— 4. četiri fragm. oblica i preko 30 malih fragm. drveta koji su nađeni u šupljini drvenog oboda, tj. drvo koje je palo u bunar. 1 Na dosad istraženim arealima u Rabelj- b) pet bunara na pare. br. 533/1, 534/4, 511/1, čji vasi je nađen veći broj bunara, a više njih 2; c) na pare. br. 511/1, 512, 513 i 514 pa je ostalo u mnogim profilima neistraženih. Ta- dva: vidi B. Jevremov, Varstvo spomenikov ka je nađeno: a) dva bunara na pare. br. 178; 21 (1977) 247, 249, 250; d) god. 1977 su istra- ** Tako smo označili dužice, koje predstavljaju ostatke pokupljene iz izbačene zemlje bez određenog reda. žena na arealu bloka B-III tri bunara i dva su kartirana u profilima. 2 Material će naknadno obraditi i objaviti P. Korošec. 3 Na dubini oko 2,50 tj. 4,50 m medu ostalima nalazima našli smo veći broj fragmenata predhistorijske keramike. 4 Bunar sa četvrtastim obodom ili »štirioglato kaščo z leseno oplato« su ispitani među bunarima pod b), c) i d) u naši napomeni 1. 5 Da spomenemo tu samo način učvršćivanja u Aquincumu. Na dvije četvrtastog presjeka grede stavljene su debele daske zasje-čene za širinu greda i pričvrščene za njih drvenim klinovima. Drugi su način zapazili, da su daskama sa dvije strane paralelne načinjene rupe, dok su na daskama na krajevima ostavljeni ispusti i tako spojene: B. Kuzsinzski, A gazgyari római fazekastelep Aquincumban (Das grosse römische Töpferviertel in Aquin-cum bei Budapest), Budapest régiségei 9 (1932) 75s, sl. 53, 55. O istim bunarima autor navodi i primjere iz Saalburga međutim danas je takvih bunara objavljeno u mnogo većem broju. 0 Bunar je kopan ručno i time je lopata vrlo često skupa sa zemljom izbacivala trulo, raskvašeno drvo koje je toliko bilo uništeno, da ga nije bilo moguće odvajati. 7 Sa ove dubine smo morali konstantno prazniti i vodu. Sediment unutar drvenog oboda se sastojao iz zeleno-crne ilovače, sad već potpuno raskvašene. Sediment je bio pun fragmenata cigle, krupno-zrnatog mramora, kamenja, crepova, keramike, kostiju i stakla. 8 Navedene u opisu drvenog materijala pod br. V. 9 Iz izvještaja B. Jevremova (v. nap. 1) vidimo, da je samo u Rabeljčji vasi ispitano pored bunara sa drvenim oblogom i zidanih, okruglih, četvrtastih i ovalnih otvora, raznih veličina i dubina. Bunar sa drvenom oblogom se pominje i u južnom dijelu Poetovija: I. Miki, K topografiji rimske mestne četrti na današnjem Zgornjem Bregu v Ptuju, Arheološki vestnik 15—16 (1964-65) 265, pril. 2, t. 6. Godine 1910 su na Zg. Bregu na pare. br. 301 otkrili jedan, a na Sp. Hajdini pare. br. 1067 pored svetilišta tri bunara sa drvenom oblogom: B. Saria, J. Klemenc, Archäologische Karte von Jugoslawien, Blatt Ptuj (1936) 55, 56. U novije vrijeme su kartirali jedan bunar i u Markovcima kod Ptuja bez bližih podataka: I. Mikl-Curk, Varstvo spomenikov 21 (1977) 235. 10 B. Kuzsinszky, o. c., 71 s. E. Swoboda, Carnuntum. Seine Geschichte und seine Denkmäler, Röm. Forsch, in Niederösterreich 1 (1964) 4. 11 G. Ulbert, Römische Holzfässer aus Regensburg, Bayer. Vorgeschichtsblätter 24 (1959) 6 ss. B. Kuzsinszky, o. c., '76 s, sl. 56, 58, 63. 12 Na to su me upozorili P. Korošec i B. Jevremov na čemu im se na ovom mjestu zahvaljujem. 13 G. Ulbert, o. c., 21, T. 1, T. 3. 14 B. Kuzsinszky, o. c., 79 s, sl. 57, 60—62, 64—73. 15 Ibidem, sl. 51, 53. 10 Po stratigrafiji sedimenta odnosno redoslijeda pojedinih slojeva, kao npr. pojava sivo modre ilovače (pređhistorijski sloj) vrlo blizu otkrivene gornje površine je pokazatelj, koji govori da je zemlja za zatrpavanje uzeta iz dosta većih dubina ne samo sa površine tadašnjih nivoja. 17 Istu takvu situaciju su zabilježili i u Aquincumu. I I. Mikl, Arheološki vestnik 15—16 (1964-65) 265 pominje samo »spodnji del dveh z lesom obloženih, do proda segajočih vodnjakov«. 18 Vidi izvještaje B. Jevremova pod nap. 1. BERICHT ÜBER DEN BRUNNEN AUS DEM SEKTOR DES WOHNBLOCKS B-V Zusammenfassung Während der abschliessenden Arbeiten am Wohnblock B-V in Rabelčja vas in Ptuj stiess man im Qu. Nr. 50 in einer Tiefe von 2 m auf die Spuren einer Brunnengrube in den Ausmassen 3,00 X 1,85 m, die sich bei tieferen Grabungen als ovale Öffnung erwies. Die gesamte Tiefe des ausgegrabenen Objekts betrug ungefähr 8 Meter. Der Brunnen war in steriles graubraunes Erdreich eingegrabenen, von 6 m Tiefe hinunter in eine blau-grüne Lehmschicht, und vom 8. Meter weiter in eine Kiesschicht. In einer Tiefe von 3 m trafen wir auf die ersten Bretter, die in horizontaler Lage in verschiedenen Richtungen verstreut lagen, und auf einen kleineren Holzpfropfen. In einer Tiefe von 6 m befanden sich noch zwei mit einer Schnur zusammengeknüpfte Fassdauben. Etwas tiefer waren die Brunnenwände mit einem Holzbelag verdeckt, dessen Bretter durch einen halbierten Ast miteinander verbunden und in den blaugrünen Lehm eingerammt waren. Der Belag wies an vereinzelten Stellen Beschädigungen auf. Erst in der Tiefe von 7,60 m waren die Dauben unbeschädigt und kreisförmig angeordnet; am oberen Ende hatten sie einen geraden Rand, unten waren sie ins Brunnensediment eingerammt. Bei der Beseitigung des Sediments erwies sich, dass sich etwa 15 cm tiefer noch ein solcher aus vertikal angeordneten Dauben zusammengesetzter Belag befand, 15 cm weiter die dritte und 10 cm tiefer die vierte Reihe. Ins Daubenfragment Nr. II, 4 (L. 28, B. des oberen Randes 15,5 und des unteren 12,5, D. 2,2 cm) ist am oberen Rand ein halbkreisförmiges Loch eingeschnitten. Links davon ist am Rand der Buchstabe P eingebrannt (T. 2, 1). Vor und hinter dem P ist noch je ein Strichelchen eingebrannt. Der Buchstabe ist sicher Teil eines Brandstempels, der über den sich im Loch befindenden Pfropfen lief. Die Daube VII a, 2 (L. 26, B. des oberen Randes 17, D. 1,9 cm) hat in der oberen Mitte ein halbkreisförmiges Loch, und längs der Daube läuft durch die Mitte noch eine Leiste (T. 1, 2). Rechts vom Loch ist ein Sgrafitto mit den Zeichen (siehe Abb). Die Daube Nr. VII b, 1. (L. 49, obere B. 13,5, untere B. des Randes 10,5 cm) hat ungefähr in der Mitte ebenfalls ein halbkreisförmiges Loch. In vertikaler Richtung von der Lochmitte sind die Buchstaben AR als Endbuchstaben einer Inschrift eingebrannt, die sich ebenso wie die oben angeführte über den Pfropfen im Loch hinzog (T. 1, 1). Ungefähr 10,5 cm vom Loch entfernt steckt ein Holzkeil, über dem parallel mit dem Daubenrand eine andere Inschrift verläuft. Ausser dem einzigen Buchstaben K sind von der Inschrift noch vereinzelte Linien von Buchstaben sichtbar, die jedoch unlesbar sind. Auch auf der Daube XI c, 8 (L. 25, B. des oberen Randes 14,6, untere B. 11 cm) gibt es im oberen Teil ein halbkreisförmiges Loch, worüber die Inschrift lief. Davon sind links die zwei Buchstaben MI und rechts ein A erhalten (T. 2, 2). Insgesamt gab es 44 ganze, von 41 bis 63 cm lange Dauben. Ohne sie einer fachmännischen Analyse zu unterwerfen, kann man sagen, dass sie aus drei unterschiedlichen Holzgattungen verfertigt sind, während der Reifen aus einer vierten — wahrscheinlich Weidenholz — bestand. Die Breite des oberen Belagdurchmessers betrug 1,50 m, die Breite der vierten Reihe gegen den Brunnengrund zu dagegen 0,65 m. An Hand des Fundes der halbkreisförmigen Löcher und der Holzpfropfen besteht kein Zweifel, dass für den Brunnenbelag Dauben von Fässern, die zuvor dem Warentransport gedient hatten, verwendet wurden, so wie z. B. in Rheingönheim, Aquincum usw. Da als Belag Dauben aus verschiedenen Holzarten verwendet wurden, darf man schliessen, dass dazu eine grössere Anzahl von Fässern genommen wurde. Der Brunnen hatte nicht den üblichen oberen, wahrscheinlich viereckigen Rahmen, was die Folgerung zulässt, dass das Objekt in einem bestimmten Zeitpunkt vernichtet wurde. Beim Zuschütten der Brunnengrube mit Erde glitt der Belag, der keine feste Stütze hatte, nach unten und blieb stufenartig im Kiessediment stecken. Wie dies anderswo der Fall ist, so ist auch für unser Beispiel sicher, dass diese Inschriften Teile von Zollstempeln sind, die über die Pfropfen eingebrannt wurden. Da die Fässer älter als der Brunnen sind, werden die Feststellung der Inschrift und die Bearbeitung der Kleinfunde aus dem Brunnensediment zuverlässig die Datierung dieses Objekts ergeben. SKELETNI GROB Z BLOKA B-III V PTUJU IN MATERIALNA KULTURA TEGA OBDOBJA PAOLA KOROŠEC Ljubljana Leta 1977 so pri snemanju humusne plasti v sektorju I na izkopišču stanovanjskega bloka B-III zadeli v jugovzhodnem kontrolnem profilu med kvadratoma E in F ter sektorjem s hipokavstom med blokoma III in IV v glob. 0,35 m na človeške kosti nog in stekleno čašo ob njih. Najdba je kazala, da gre za skeletni grob, kakršnih je bilo več na tem arealu.1 Ko je bil grob v celoti odkrit, smo ugotovili, da je bil dasi in situ zelo poškodovan. Poškodovali so ga z vkopanjem cementnega elementa, ko so zakoličili sonde2 in z vkopavanjem droga, ko so zakoličili zazidalni prostor stanovanjskega bloka B-III. S temi posegi je bila skeletu uničena medenica, levi kolk in noga do kolena, delno tudi dalje do stopala ter nekoliko premaknjena leva podlaktnica. Pri snemanju humusne plasti v kvadrantu F pa sta bili skeletu odrezani obe stopali. Grob je vkopan v stavbo, ki je delno raziskana južno in severno od tod. Tla grobne jame so bila prekrita z večjimi kosi ometa in z ostanki opečne podlage, ki je na tem prostoru pod estrihom nekdanje stavbe. Grobna jama je bila dokaj pravilno oblikovana in ob glavi nekoliko zaokrožena. Vel. 2,20 X 0,75, realna glob. od točke nič je 0,32 m. V njej je bil skelet dolg 1,65 m v hrbtni legi z upognjenimi rokami, eno položeno prek pasu, drugo na trebuhu, usmerjen jug— sever, z glavo nagnjeno proti sverovzhodu. Sodeč po kosteh je pripadal mlajši osebi. Pridatki: z leve strani ob desnem stopalu steklen kozarec (1), nekoliko više med nogami miniaturen keramični krožnik (2), med obema rokama del živalskega zoba (3), okoli vratu manjša ogrlica iz steklenih biserov (4), pod mandibulo majhen fragmentiran obroček (5) in pod glavo manjši bronast žebelj (6). Zaradi že omenjenih posegov na tem prostoru je težko soditi ali je bil v grobu še kak predmet (Sl. 1). 1 Skeletni grob s stanovanjskega bloka B-III v Ptuju. — Skelettgrab vom Wohnblock B-III in Ptuj 38 Arheološki vestnik 31 (1980) Opis najdb 1. Zdrobljen in zlepljen skoraj cel kozarec iz brezbarvnega prozornega tenkega stekla (T. 1: 1) je polkroglaste-konične oblike z nekoliko lijakasto razširjenim ustjem ter izboklim dnom. Na stenah kozarca so z zunanje strani v obliki luskin ohranjeni ostanki neke tekočine, ki daje kozarcu temno rdečo barvo; pr. ustja 6,2 cm, viš. 7,0 cm. Podobni kozarci z nekoliko sploščenim dnom in zeleno olivne barve so znani z nekropol na Zgornjem Bregu v Ptuju.3 Na tem območju se, kakor drugod, pojavljajo poleg vrča, ki je v splošnem lahko steklen4 ali keramičen.5 Na ptujskem področju najdemo steklene kozarce, kot drugod, tako v ženskih6 kot v moških grobovih7. Glede na elemente ugotovljene v grobnih celotah s področja Poetovie je ta tip kozarca datiran nekako v čas po sredini 4. stoletja.8 Pojavlja se tudi na drugih najdiščih province9 in v ostalih provincah imperija v več variantah.10 Po najnovejši klasifikaciji stekla sodi k tipu 9611 oziroma varianti tipa 106 a Isingsove.12 S prvim tipom se ujema profilacija ustja, s slednjim pa polkroglasta oblika dna. Po spremljevalnem gradivu sklepajo, da oba tipa nastaneta že v 3. stoletju in da sta gotovo v rabi do konca 4., oziroma 5. stoletja.13 Pri obdelavi tega tipa kozarcev z območja južne Bavarske avtorji opirajoč predloženo kronologijo na grobove datirane z denarjem z območja Panonije, menijo, da je značilen za 2. tretjino 4. stoletja.14 Toda če upoštevamo prav ta moment, bomo opazili, da v zaključenih grobnih celotah določajo dokaj različno mikrokronologijo, in sicer od cesarja Antonina Pija15 do Konstanci) a Gala16 in Valentinijana.17 2. Dobro ohranjen miniaturni krožnik s koničnimi stenami (T. 1: 2) je izdelan iz dobro presejane gline, oblikovan na lončarskem vretenu in svetlo rumeno žgan. Na dnu je odtis deske ali neke druge površine, na kateri je posoda stala še neposušena. Viš. 1,6 cm, pr. ustja 7,4 cm, pr. dna 3,4 cm. Čeprav posodica po svoji fakturi ni nič posebnega in tudi po obliki ni popolnoma neznana med keramičnimi pridatki z območja Poetoviione,18 je vendarle nenavadna zaradi miniaturne velikosti. Miniaturne posodice, le da so te po večini ročno oblikovane, nahajamo v pozno antičnih grobovih južne Bavarske.19 Po teh grobnih celotah so po ostalem spremljevalnem gradivu datirane v srednjo tretjino 4. stoletja.20 3. Odkritemu zobu manjka vzdolžna polovica (T. 1: 3), vel. 3,1 X 1,2 cm. V pozno rimskih grobovih so zelo pogosto najdena okostja drobnih živali, svinj, perutnine, rib in podobno, ali pa samo posamezne kosti, ki so dane v grob kot pridatek.21 Kot pridatke so dajali posamezne zobe ali pa manjše kosti kot obeske, verjetno kot amulete. Toda naša najdba, kot je razvidno kljub fragmentiranosti, ni imela luknje za obešanje. Po tem sodeč je najbrž prišla v grob z zasipno zemljo, čeprav bi jo lahko že glede na mesto, kjer je bila, tolmačili kot namenoma dan kultni pridatek. 4. V zemlji za tilnikom in med prvimi vretenci hrbtenice je bilo ca. 50 oziroma 48 celih biserov manjše ogrlice in 2 fragmentirana. Bisere ločimo po obliki in barvi na: a) tip Lz prozornega modrega stekla, kockaste oblike z zaobljenimi vrhovi (5 kosov) Viš. 0,3, 0,25, 3,0 X 0,2 cm. Ta tip biserov je dobro znan z območja Poetovione,22 Panonije,23 z najdišč podonavskih in drugih provinc kot tip 14 b,24 na zahodu tudi v provincah južno od Rena.25 Na vseh teh področjih se pojavljajo na istih ogrlicah tudi ostali tipi biserov kot: b) neprozorni temno zeleni, lečaste oblike, ki po Kellerju sodijo v tip 4 b; pr. do 0,55 cm, c) prozorni svetlo rumeni diskaste oblike kot tip 5 c. Pr. 0,50 cm26 (T. 1: 4). Na področju Poetovione27 in drugih slovenskih najdišč,28 se pojavljajo le nekoliko večje ogrlice z enakimi elementi kot drugod. Brez dvoma gre pri naši a) varianti za splošno rabljeno obliko, ki jo dobimo tudi pri drugih predmetih nakita, kot so uhani s takim priveskom, igle s poliedrsko glavico itd., element, ki se lahko datira že v drugo polovico 4. oziroma v prehod 4. v 5. stoletje.29 5. Majhen obroček s pentljo in kvačico izdelan iz zelo tenke bronaste žice je nalomljen v tri dele (T. 1: 5); vel. 1,4 X 1,3 cm. Obročki tega tipa so značilni za ženske inventarje pozno rimskega obdobja. Pojavljajo se v različnih inačicah in so izgotovljeni iz različnih kovin.30 Na ozemlju Poetovione so znani zlasti z njenih poznorimskih nekropol.31 Datirani so kakor drugod,32 glede na spremljevalno gradivo, v mlajše cesarsko obdobje.33 6. V grobu je najden tudi bronast žebljiček z nepravilno piramidalno glavico (T. 1: 6); viš. 2,5 cm, pr. glave 0,85 cm. Glede na mesto, kjer je ležal, sklepamo, da ne sodi h grobnemu inventarju tega pokopa. S takimi žebljički so bili zakovani različni predmeti med drugim tudi majhne skrinjice,34 ki so datirane v srednjo tretjino 4. stoletja35, toda tudi že v konec tretjega.36 V grobu ni bilo sledov pooglenelega lesa, ki bi kazali na tak predmet. Glede na ta podatek ter na to, da je najden samo en primerek, je najbrž tudi ta prišel z zasipno zemljo oziroma spričo plasti naselbinskega sedimenta, že bil na tem mestu, ko so umrlega položili v grob. Pridatki, ki smo jih odkrili, kažejo, da je v grobu pokopana ženska oseba. Po analizi posameznih predmetov naj bi bila v skladu s predloženo srednjeevropsko kronologijo pokopana v drugi tretjini 4. stoletja. Analogni predmeti kažejo, da opisani grob ni edini s takim tipom inventarja na območju Poetovione. Razen posameznih pokopov v njegovi neposredni bližini, ter v novejšem času raziskanih delov nekropol na raznih arealih Rabelčje vasi (B-VII)37 in Šolskega centra,38 so raziskani tudi večji ali manjši sektorji posameznih grobišč ali samo slučajno odkriti posamezni pokopi na širšem območju mesta Ptuja in zlasti če upoštevamo poleg usmeritve grobov, lego skeletov in tipe pridatkov, ki v splošnem spremljajo grobove poznorimskega obdobja, lahko ugotovimo, da so take vrste grobovi dokaj številni39 (glej sl. 2). Veliko gradiva s teh najdišč hranita Pokr. muzej v Ptuju40 in Joanneum v Gradcu,41 zlasti s področja, ki leži južno od Drave.42 Že po starejših raziskavah je bilo znano, da je najobsežnejša nekropola poznorimskega časa na arealu današnjega Zgornjega Brega, po najnovejših najdbah vemo, da se širi tudi bolj južno.43 Kasni rimski grobovi so tu večinoma vkopani v naselbinske plasti. Na osnovi podatkov o časovnem odnosu grobov do naselbinskega horizonta, ki so jih dale novejše raziskave, so pokopi okvirno datirani v čas od sredine 4. stoletja dalje.44 Naslednja nekropola tega obdobja leži na severnem delu Panorame. Grobovi odkriti pri starejših raziskavah so bili razen enega vsi uničeni. O njem imamo podatke, da je bil pokojnik pokopan v kamenem zaboju, usmerjen od severa proti jugu. Kot pridatek naj bi imel steklen kozarec. Med kamni, ki so obdajali grobno jamo, je sekundarno uporabljena tudi ara.45 Pri raziskavah leta 1948 so odkrili na južnem pobočju v naselbinski plasti nekaj grobov z grobišča, ki se je verjetno širilo še proti vzhodnemu delu hriba. Po drobnih predmetih, ki so jih na tem mestu odkrili v sedimentu in po fragmentih človeških kosti, ki so bile zdrobljene in razmetane v zemlji na posameznih točkah, lahko skle- 2 Poznorimska grobišča v Ptuju: 1 Rabelčja vas, 2 novi Šolski center, 3 Zgornji Breg in Spodnja Hajdina, 4 Panorama, 5 Proštij-ska cerkev, 6 Ptujski grad, 7 Vičava. — Spätrömische Nekropolen in Ptuj: 1 Rabelčja vas, 2 novi Šolski center (neus Schulzen trum), 3 Zgornji Breg in Spodnja Hajdina, 4 Panorama, 5 Proštijska cerkev (Probsteikirche), 6 Burg zu Ptuj, 7 Vičava 3 Karta razprostranjenosti poznorimskih pasnih okovov (po S. Chadwick Hawkes) z novejšimi najdišči v Jugoslaviji: 1 Predloka, 2 Predjama, 3 Boljetin, 4 Hrušica, 5 Sv. Marija. — Verbreitungskarte der spätrömischen Gürtelbeschläge (nach S. Chadwick Hawkes) mit neueren Fundorten in Jugoslawien: 1 Predloka, 2 Predjama, 3 Boljetin, 4 Hrušica, 5 Sv. Marija T. 1. Pridatki skeletnega groba s stanovanjskega bloka B-1II v Ptuju- — Beigaben des Skelettgrabes vom Wohnblock B-III in Ptuj 4 T. 2. Posamične najdbe z grobišča v Zgornjem Bregu v Ptuju. — Einzelfunde aus der Nekropole auf Zgornji Breg in Ptuj parno, da je bilo že na tem raziskovanem prostoru več grobov, ki so bili uničeni. Nekateri elementi in pridatki, ki so po frakturi kazali že na močno rustificirane dobro znane predmete iz konca 4. in začetka 5. stoletja so narekovali datiranje v čas bolj odmaknjen od splošne datacije.46 Novejše raziskave v notranjosti proštijske cerkve, so dale nove podatke o širjenju pozno rimskih nekropol na območju Ptuja.47 Med starejšimi najdbami s tega areala omenjajo z vzhodnega pobočja grajske kope nek ženski skeletni pokop, ki je baje imel kot pridatek stekleno posodo.48 Ali spadata oba pokopa kljub oddaljenosti k nekemu večjemu strnjenemu pokopališču na tem delu mesta, ostane zaenkrat odprto vprašanje. Že objavljene in obdelane najdbe pričajo, da je bilo na planoti na zahodnem delu grajskega hriba v pozni antiki pokopališče.40 Tudi tu so bili grobovi vkopani v naselbinsko plast.50 Ni jasno, ali je tudi na Vičavi bilo neko manjše pozno rimsko grobišče. Po tem, da se nad pobočjem Panorame pojavljajo staroslovanski pokopi, lahko domnevamo, da so prostorsko nadaljevali neko nekoliko starejše spodaj ležeče pokopališče. Če bi povzeli podatke vseh naštetih poznorimskih grobišč, je jasno, da ta zelo pogosto nastanejo na ruševinah nekdanjih naselbinskih arealov ali celo na območjih pokopališč zgodnjega rimskega imperija. Ti pojavi in enaka lega skeletov ter pridatki jim dajejo enoten kulturni izraz. Mesta, kjer ta grobišča nastanejo, pa dajo s stratigrafijo dragocene podatke za natančnejše datiranje posameznih pokopov ali posameznih delov grobišč.51 Tako je gotovo, da je začetek nekropole na Zgornjem Bregu povezan s koncem naselbinske faze, katere nastanek je zanesljivo datiran s predhodno gradbeno fazo. Datiranje te starejše (večkrat prezidane stavbne enote) je določeno predvsem z drobnim gradivom (Konstansovim denarjem in dr.)52 in tudi z novejšo opredelitvijo njenih mozaikov.50 Zgornjo mejo v splošnem predstavlja čas, ko preneha ta poselitvena faza in ko nastane na tem mestu grobišče z domnevanim najstarejšim pokopom.54 Spričo vseh teh podatkov postavljajo nastanek najmlajšega gradbenega horizonta v drugo polovico 4. stoletja.55 V skladu s tem uvrščajo tudi večino ostalih grobov v konec 4. in glede na dejstvo, da je bil večji del posod in nakita dalj časa v rabi, še na začetek 5. stoletja.56 Drugo najdišče, ki smo ga omenili in ki daje tovrstne podatke, je skupina grobov izkopanih leta 1948 na Panorami. Čeprav je hrib samo delno raziskan, arhitektonski objekti, drobne najdbe in denar zanesljivo kažejo do kdaj je tu v rimskem obdobju trajalo življenje. Za naše grobove je pomembno, da se je pokopališče na tem delu vzpetine širilo na prostoru, kjer je stala pred njim trdnjava in da so grobne jame bile vkopane v njene zidove.57 Debelina plasti, nastale nad zidovjem trdnjave,58 tj. med njihovo zgornjo površino in recentnim nivojem pozne rimske faze, ko je grobišče nastalo,59 priča, da je časovni interval med prvim in drugim pojavom bil nekoliko daljši. Če upoštevamo ta moment vidimo, da se časovna opredelitev spričo fakture grobnih predmetov (grobovi v trdnjavi) ujema z že prej omenjeno datacijo.60 Ob bežnem pregledu tudi teh najdiščnih podatkov je gotovo, da ne moremo vse pojave te kulturne skupine, h kateri sodi tudi opisani grob, postaviti samo v srednjo tretjino 4. stoletja,61 marveč so na ozemlju Poetovione prisotni mnogi dalj časa.62 Ker vsaka nekropola ali posamezni pokop nosi določene časovne specifičnosti oziroma določene razlike, bo dokončno časovno opredelitev groba z izkopa bloka B-III prinesla šele obdelava stavbne faze, tj. stavbe, v katero je bil vkopan, in naposled obdelava drobnih najdb tega naselbinskega horizonta. Čeprav glede na zgornje izvajanje in spričo velikega števila podobnih in celò analognih pokopov naša najdba ne kaže nobene posebnosti, lahko kljub temu opozarja še na nekatere momente, ki so pomembni in dovolj interesantni, da jih je prav poudariti; tako pomen posameznih pridatkov kot kronološko vprašanje kulturne skupine, h kateri sodijo. Zelo pogost pojav kozarca v spremstvu vrča, steklenice ali kakega drugega tipa posod, v našem primeru tudi krožnika, nekateri avtorji prištevajo k skupini s tako imenovanim inventarjem, ki je služil za pitje (Trinkgefässe).63 Ta naj bi po drugih imel simboličen značaj. Spričo nekaterih fresk kot so one, ki krasijo cubiculum bazilike v Sopianah, kjer sta prikazana vrč in kozarec, ter nekaterih drugih najdb, razlagajo njun pojav v poznorimskih grobovih kot simbole evharistije.64 Če se pomudimo pri tem vprašanju, naj omenimo, da so najbolj znane upodobitve teh dveh posod enako kot v Sopianah ohranjene na freskah v katakombah v Rimu in drugod v Sredozemlju. Po tekstih, ki spremljajo te upodobitve, lahko najdemo tudi razlago, v kakšni funkciji sta bili upodobljeni.65 Ti napisi evocirajo obred pitja-odže-janja, imenovan refrigerium, ki so ga svojčas opravili na grobu umrlega.66 Da se pa z upodobitvijo kozarca in vrča res misli prav na ta obred, kaže poleg literarnih virov (Timotej II, 1, 16 in Tertulian) tudi nek grafitto v katakombi Prisede, kjer se celo z besedami (AD CALICEM BENIMUS) evocira refrigerium.67 Obred je v toku stoletij68 doživljal številne preobrazbe.69 Ni dvoma, da se je zlasti v času, ko so se v Rimu pokopi iz katakomb preselili na piano, docela spremenil. V severnih provincah je že spremenjen obred prišel množično v rabo po milanskem ediktu. Tedaj lahko domnevamo, da je dobil obliko grobnega inventarja s posodami »za pitje«. Zato tudi menimo, da je kot toliko drugih (npr. omenjeno dajanje živali v grob)693 predstavljal v bistvu reminescenco posameznih včasih celò zelo starih šeg vzhodnomediteranskega ozemlja.69b Zato bi tudi posode za pitje težko tolmačili kot krščanske simbole oziroma evharistijo. Po opisu in zlasti po analizi tipov predmetov, najdenih v obravnavanem grobu je na dlani, da sodi njegov inventar v krog materialne kulture, ki se je v splošnem v provincah izoblikovala v poznem cesarskem obdobju s številnimi in včasih zelo različnimi elementi. Čeprav ima večina najdb izrazito romanski značaj, jih je vendar nekaj povsem drugačnih ne samo po oblikah in ornamentiki, marveč v splošnem.70 In prav ti elementi, ki so v grobnih celotah vedno v spremstvu takih, ki jih tesno povezuje spremljevalno gradivo analogno inventarju našega groba, nudijo vpogled v kronološko vprašanje celotne kulturne skupine poznorimskega časa. Spričo tega, da se pojavljajo tudi na poetovionskih nekropolah in da ne poznamo njihove grobne celote, se bomo pomudili z njihovo tipološko analizo. Doslej je največ takih predmetov dala ona z območja Zgornjega Brega, in sicer naslednje: 1. Vlit rombičen okov, ki je bil pritrjen na konec širšega usnjenega pasu. Ker ima okov na enem koncu dve zanki, je gotovo tu bila pritrjena spona. Okrašen je na vidni strani v izdolbeni tehniki. Zgornja sovršina je razdeljena v štiri polja: dve sta okrašeni z drobnim mrežastim, dve pa s stiliziranim rastlinskim motivom;71 vel. 6,4 X 6,7 cm. Mrežast motiv poznamo s trikotnikov, ki sestavljajo ornament pasne garniture skeletnega groba iz Giinzburga,72 ki je datiran v prvo polovico 5. stoletja.73 Drugi tip motiva, bodisi da je postavljen diagonalno,74 pokončno75 ali v neki drugi kombinaciji,70 je značilen za obdonavske najdbe,77 na zahodu pa za rensko-mozelsko področje78 iz konca 4. in začetka 5. stoletja. Oba enako razvrščena motiva vidimo na okovju vojaškega groba iz Vieuxvilla pni Siittichu, ki je z denarjem Konstantina III. in Iovija datiran v prva desetletja 5. stoletja.79 Poleg teh analogij z zahodnimi primeri spada naš okov tudi zaradi gladkega roba k tipu A.79a Oblikovno analogen okov le nekoliko manjši poznamo iz Vindobone,79*5 dalje iz groba št. 6 z nekropole v Furfooru, ki nima ohranjenih zank79c in iz groba št. 146 nekropole v Oudenburgu, ki ima celò ohranjeno spono z zelo degeneriranimi živalskimi glavami.79d Medtem ko je bil omenjeni okov iz Oudenburga edini pridatek grobu,79e je okov iz Furfoora spremljala večdelna pasna garnitura in glavnik s trikotnim ročajem tipa D, ki zanesljivo uvršča grob na prehod 4. v 5.oziroma v prva desetletja 5. stoletja. 2. Peterokotni del velikega okovja s tremi zakovicami za pritrjevanje na pas. Tudi ta je okrašen v izdolbeni tehniki, z analognim motivom. Ta okov je okrašen še ob robovih na trikotnem podaljšu z dvema somerno postavljenima živalima v naskoku, ki se na vrhu skleneta s človeško masko,60 vel. 6,6 X 6,1 cm. Od primerov iz Lauriaka,81 se nekoliko loči samo s posameznimi detajli v ornamentu in obliki, po stranskem tordi-ranem motivu in po ostalih detajlih pa ima najboljše analogije v okovu iz skupine Checy iz Francije,82 ki je opredeljena z novci v prvo polovico 5. stoletja.83 Kolikor doslej poznamo pasne garniture tega tipa, ni izključeno, da okova sodita k dvema pasovoma, ki izhajata iz različnih delavnic.84 Vsekakor ne samo bogatita število analognih najdb na ozemlju Jugoslavije85 in Slovenije,86 marveč tudi kažeta na odnos, ki je obstajal med zahodnimi in vzhodnimi provincami imperija v kasno rimskem času. Za ta tip okovja sodijo nekateri avtorji, da je značilen za obdonavske province in da je tudi nastal v njihovih delavnicah.87 Novejše raziskave in obdelave so pokazale, da so se te delavnice nahajale z nekaterimi izjemami88 na območju zahodnega Porenja.89 Spričo tega, da se pojavljajo na naselbinah ali na objektih utrdbenega značaja, jih prištevajo k oznakam za vojaške čine.90 Nosili naj bi jih med drugimi lahko tudi Germani sprejeti v rimsko vojsko.91 S stilistične plati kažejo spiralni in rastlinski motivi rimsko umetnostno hotenje, čeprav izraža nagnenje k pokrivanju celotne površine predmeta dokaj svojstven stil, ki je poleg drugih tipov materialne kulture karakterističen za drug kulturni krog.92 Od pasne opreme imamo med gradivom te nekropole še nekatere starejše in novejše najdbe, ki dopolnjujejo število predmetov iz tega kulturnega kroga.93 Med temi naj omenimo: 3. Majhno pasno spono, ki je slučajna najdba pri zadnjih raziskavah.94 S tega in drugih najdišč v Ptuju so znani še nekateri podobni primerki.95 Zanimivo je, da se na zahodu tak tip spone pojavlja prav v zgoraj omenjenem grobu iz Vieuxvilla,90 na vzhodu naj omenimo le grob iz Untersiebenbrunna.97 Čeprav je ta tip spone najpogosteje del materialne kulture vzhodnogermanskih plemen,98 je za nas pomembno, da je sama spona — čeprav po sodbi nekaterih avtorjev romanskega značaja — le značilna za zgodnje 5. stoletje. 4. Okroglo pasno spono z dolgim trakastim okovjem iz bronaste pločevine.99 Na koncu je okov nekoliko fragmentiran; dolž. pribl. 8,0 cm. Pasne spone tega tipa so dobro znane na zahodu. Po S. Hawkesovi sodi k tipu I A/B, ki naj bi nastal na britanskem otoku s kontinentalno stilistično komponento (protoni na locnju in nekateri drugi motivi).100 Ti okovi z nekaterimi drugimi elementi sestavljajo v Britaniji skupino, ki naj bi bila produkt ene same delavnice.101 Neglede na posamezne sklepe, ki so jih prinesli za britanske primerke, moramo v zvezi s ptujsko spono omeniti, da nima locnja okrašenega s protoni. Po obliki je podobnejša prejšnji sponi, z zahodnimi primerki pa jo veže ornamentika, ki se z mrežastim rombom in trikotnikom pojavlja tudi tam. Neglede na okov za pritrjevanje locnja, ki je kot pri zgornji sponi na sredini nekoliko odebeljen, sodi kot najdbe s severozahoda102 v čas od konca 4. do začetka 5. stoletja. 5. Bronasto pasno spono z dvojnim profiliranim locnjem (T. 2: 4). Podobne analogije vidi Keller v sponah iz Görziga (Halle),103 Willenberga (zahodna Prusija)104 in na vzhodu iz Rusije.105 6. Železne okrogle fibule tipa omega,100 menijo, da so nastale že v tretjem stoletju.107 Ta in prejšnji tip spone, ki se pojavljata s kresili z zanko zvito na vrhu108 ter s keramiko,109 in ki sta znana s področja južne Bavarske, Poljske, posamično pa iz srednje Nemčije in severne Češke,110 kažeta na elemente z germanskim prizvokom.111 Na območju Podonavja in južne Bavarske naj bi bila oba tipa, sodeč po ostalih elementih v grobnih celotah, v rabi konec 4. stoletja.112 7. Med številnimi koščenimi predmeti pritegnejo posebno pozornost vretena, od katerih prinašamo z Zgornjega Brega samo dve;113 obe sodita k dokaj redkim nižjim tipom in se proti zgornji ploskvi nekoliko zožujeta (T. 2: 2, 3). Dobro sta izbrušeni in eno ima na sredini luknjo v obliki križa. Po diskasti obliki sta oba primerka zelo blizu najdbi s Svetih Gora in od drugod,114 čeprav so v splošnem z našega ozemlja bolj znani polkroglasti ali koničasti tipi, včasih celò ornamentirani, in narejeni iz sklepnih glavic dolgih kosti.115 Ko obravnavamo te predmete, moramo omeniti, da so značilni kot pridatki za moške grobove in da jim prisojajo nerimski značaj.116 Pri nas so podobna vretena ugotovljena sicer na najdiščih, za katera nimamo podatkov o zaključenih kulturnih celotah,117 vendar je spričo značaja ostalih najdb v takih horizontih gotovo, da se na našem ozemlju povezujejo z enakim inventarjem kot drugod. Med koščenimi predmeti pritegujejo še posebno pozornost: 8. Fragmentiran dvovrstni koščen glavnik, ki je na usločeni ožji strani okrašen s protoni, z obeh strani pa vzdc'.žno ojačen z dvema profiliranima letvama (T. 2: 1; vel. 12,9 X 6,6 cm). V prostoru med njima je glavnik okrašen z vrsto enajstih okroglih lukenj, na letvah pa z motivi položenega križa in z diagonalami. Letve so bile pritrjene z bronastimi žebljički. Nekdaj je glavnik imel gotovo dvodelni tok, ki je bi! pritrjen na drugi ožji strani, na kateri ni bilo protonov.118 Po perforirani ornamentiki in obliki ima glavnik zaenkrat najbližje analogije v primerih iz Altenstadta110 Abbeville-a (dep. Aisne),120 Vermanda121 po protonih pa s primeri iz Jakobswüllesheima,122 Valley-a123 in od drugod.124 Po usločeni profilaciji ožjih strani je soroden tudi z glavnikom iz Lauriaka (grob 19/1/1951).125 Razen tega se po protonih veže s tipom glavnika s trikotnim ročajem,126 kakršnega poznamo s panonskega območja tudi z našega ozemlja, in sicer iz Predjame in Vranja127 ter z drugih najdišč zahodnih provinc imperia.128 Po dosedanjih najdbah sklepajo, da se pojavlja že ob koncu četrtega129 in na začetku oziroma do sredine petega stoletja.130 Redek je v moških,131 značilen pa predvsem za ženske grobove.132 Taki pokopi naj bi se ravno tako vezali z utrjenimi postojankami bodisi v notranjosti dežele ali ob limesu133 (Sl. 3). Da pridejo za kronološko določanje groba z bloka B-III oziroma njegovega kulturnega kroga v poštev tudi te najdbe, priča zvončasti kozarec v spremstvu takih elementov. Kot najbolj prepričljiv primer naj omenimo že citirani grob iz Vieuxvilla. Čeprav vsi elementi govore za splošno datacijo v konec 4. stoletja, ga novci Konstantina III. (407—411) in Iovija (411—413) uvrščajo v prvo polovico 5. stoletja.134 Dasi obstaja še vrsta drugih zaključenih celot, ki ravno tako govorijo pri naših najdiščih za širši časovni razpon te kulturne skupine, bi lahko bili za naše ozemlje kot neko kronološko kazalo novci cesarja Honorija (393—423) in Arkadija (395—408).135 Poleg teh kronoloških podatkov daje opisana skupina najdb tudi nek širši vpogled v kulturno podobo materialne kulture tega časa. Številni avtorji so z obdelavo analognih pojavov z drugih najdišč izven Slovenije dokazali, da so v sklopu materialne kulture poznega cesarstva celote, ki predstavljajo določen kulturni horizont z elementi, ki so nastali v delavnicah ali pod vplivom delavnic zahodnega dela cesarstva. Spričo značaja samih najdb na eni strani in elementov, ki jih spremljajo, so ugotovili, da so njihovi nosilci bili vojaki, med katerimi je bilo poleg domačinov tudi določeno število pripadnikov različnih germanskih plemen.13« Na tem mestu nas ne zanima, ali so nosilci opisanih najdb z Zgornjega Brega bili Germani ali ne, ker bodo k rešitvi tega vprašanja pripomogli izsledki drugih ved,137 bolj zanimivo je vprašanje, kako so predmeti sem prišli. Če upoštevamo vse ugotovitve o njihovem izvoru in zlasti, da njihovi nosilci sestavljajo zaprto družbeno plast je gotovo, da so prišli s premiki njihovih nosilcev. Zgoraj napisane misli se nanašajo samo na nekaj najdb iz poznorimske Poetovione in vernejšo zgodovinsko podobo majhnih migracij od Zahoda proti Vzhodu v času, ko se začenjajo tudi veliki premiki ljudstev od Vzhoda na Zahod, bodo dale sistematične obdelave celotnega tovrstnega gradiva na drugih najdiščih Slovenije in s tem tudi dopolnile kulturno sliko časa pred naselitvijo Slovanov v naše kraje. 1 Najdbo za objavo mi je odstopil kolega B. Jevremov, vodja izkopanj na bloku B-III, za kar se mu prisrčno zahvaljujem. 2 Na tem mestu je leta 1976 sondiral Arheološki seminar FF v Ljubljani. 3 J. Mikl-Curk, Poznoantično grobišče na Zgornjem Bregu v Ptuju, ČZN n. v. 2 (1966) 58; eadem, K topografiji rimske mestne četrti na današnjem Zgornjem Bregu v Ptuju, Arh. vestnik 15—16 (1964—65) T.2: 11. Z. Šubic, La nécropole romaine à Poetovio, Inv. Arch. 14 (1972) Y 138, 8; eadem, Tipološki in kronološki pregled rimskega stekla v Poetovioni, Arh. vestnik 25 (1974) T. 7: 53, 54, 56; T. 8: 57. 4 I. Mikl-Curk, ČZN n. v. 2 (1966) grob št. 18; T. 1: 3; T. 2: 4. 5 E. Keller, Die spätrömischen Grabfunde in Südbayern, Veröffentl. d. Komm, zur arch. Erforsch, d. spätrömischen Raetien 8 (1971) 139 s. Neobjavljeni primeri so znani tudi z drugih najdišč Ptuja. « Z. Šubic, Inv. Arch. 14 (1972) Y 138. 7 E. Keller, o. c., 139 in op. 723. Za grob v Proštijski cerkvi v Ptuju mi je dala podatke M. Tomanič-Jevremov, za kar se ji najlepše zahvaljujem; glej tudi I. Mikl-Curk, Varstvo spomenikov 21 (1977) 254. 8 S. Petru, Rimsko steklo Slovenije, Arh. vestnik 25 (1974) 14. 9 L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8 (1972) 47 s, T. 60: 9. Podatek o številnih kozarcih izkopanih na Hrušici navaja S. Petru, o. c., op. 51. V. Stare, Poznoantično grobišče na Ravnem brdu, Arh. vestnik 3 (1952) 137 s. Itd. 10 É. Bónis, Trouvailles de vetrerie a Aquincum datant de l’époque de la romanité tardive, Budapest régiségi 14 (1945) 571, si. 8. S. Paulovics, La colonie romane de Du-napetele — Intercisa, Arch. Hung. 2 (1927) 62, sl. 54, 55. A. Alföldi, Une inscription latine chrétienne dans la Transylvanie du Ve siécle, Arch. Ért. (1942) 252. F. Fiala, Römische Gräber in Donji Vrtoče, WMBH 4 (1896) 172 s, sl. 20. V. Damevski, Pregled tipova staklenog posudja iz italskih, galskih, mediteranskih i porajnskih radionica na području Hrvatske u doba rimskog carstva, Arh. vestnik 25 (1974) 66, T. 15: 13. V. Paškvalin, 4 Arheološki vestnik 49 Antičko staklo s područja Bosne i Hercegovine, Arh. vestnik 25 (1974) 119, T. 11: 2. J. Werner, Kriegergräber aus der ersten Hälfte des 5. Jahrhunderts zwischen Schelde und Weser, Bonner Jahrb. 158 (1958) 373, T. 75: 11. E. Keller, o. c., sl. 38: 6, 8, 9. ltd. 11 C. Isings, Roman Glass, Arch. Traiecti-na 11 (Groningen-Djakarta 1957) 131 s. 12 Ibidem, 126 s. Med steklenimi posodami iz Akvileje ga prištevajo tipu A, ki je nekoliko koničen s konkavnim dnom. C. Calvi, / vetri romani nel museo di Aquileia (Aqui-leia 1968) T. 26: 2, 3. A. Cermanovié-Kuz-manovié, Einige spätrömischen Glassformen aus Doclea, Živa antika 17 (1967); eadem, Late Roman Glas from Doclea, Arch, lugo-slavica 9 (1968) 33. s. 13 Sodeč po denarju (Traianus Decius) bi za 3. stoletje pričal grob št. 214 z grobišča v Emoni s kozarcem našega tipa, vendar ga zapestnice a tudi oljenka postavljajo v mlajši čas: L. Plesničar-Gec, o. c., 47 s. Za začetek 5. stoletja pričata groba iz Untersiebenbrunna: W. Kubitschek, Grabfunde in Untersieben-brunn (auf dem Marchfeld). Jahrb. d. Altertumskunde 5 (1911) 60, sl. 26; 66, sl. 39. 14 M. Vanderhoeven, Die romeinse glas-verzameling in het Provincial Gallo-Romeim Museum (Tongeren 1962) sl. 153. E. Keller, 0. c., 137, pod 12 in op. 713. 15 Denar v grobu št. 437 v Rheinzabernu: W. Ludovici, Stempelnamen und Bilder römischer Töpfer, Legions-Ziegel-Stempel, Formen von Sigillata und andere Gefässen aus meinen Ausgrabungen in Rheinzabern, 1901 do 1914, 11. 10 É. Bónis, o. c., drugi grob, 571, sl. 2: 1, 2, 5, 6, 7, 10, 11; sl. 5. 17 E. Thomas, Early by zantine glaseup (Kecskemet 1969). E. B. Vagò, I. Bòna, Die Gräberfelder von Intercisa, Der spätrömische Südostfriedhof (Budapest 1976) 131 s. 18 Grob v proštijski cerkvi je imel večji krožnik. 18 E. Keller, o. c., 127 s. 20 Ibidem, 129 s. 21 Ibidem, 140 s. 22 I. Mikl-Curk, CZN n. v. 2 (1966) 57. Z. Šubic, Inv. Arch. 14 (1972) Y 138. 23 J. Dombay, Késorómai temetök Bara-nyäban, A Janus Pannon, muz. évkon. (1957) 328, T. 24: 20. 24 E. Keller, o. c., 87 s, pod 2. 25 R. Henning, Denkmäler der alsäsischen Altertums-Sammlung zu Strassburg in Elsas (1912) T. 33: 2 itd. 20 E. Keller, o. c., 89, pod 4 c. 27 Glej op. 11. P. Korošec, Slovanske najdbe zgodnjega srednjega veka na Panorami v Ptuju, Dela SAZU 3 (1950). 28 P. Korošec, Slovanske ostaline na dvorišču SAZU v Ljubljani, Arh. vestnik 2 (1951) sl. 2 spodaj. L. Plesničar-Gec, o. c., grob 158, T. 43: 9; grob 142, T. 39: 10. Ae. Kloiber, Die Gräberfelder von Lauriacum-Ziegelfeld (Linz 1957) T. 45: 7 a—7 b. 29 E. Keller, o. c., 93. J. Werner, Zur Entstehung der Reihengräberzivilisation, Arch, geogr. 1/2 (1950). L. Plesničar-Gec, o. c., grob 220, T. 61: 11; grob 223, T. 62: 9. 30 L. Plesničar-Gec, o. c., grob 220, T. 61: 11; grob 223, T. 62: 9. 31 Z. Šubic, o. c., Y 138, 5. 32 E. Keller, o. c., 84. 33 Prim. datacijo: J. Werner, Jhrb. RGZM 11 (1964) 176 s. 34 E. Keller, o. c., T. 43: 5, 8. 35 Ibidem, 111. 30 Take datacije so odvisne od drugega spremljajočega grobnega inventarja. Glede našega žebljička ni izključeno, da je pritrjeval tudi kakšen drug predmet že spričo plasti v kateri je tičal. 37 Gradivo še ni obdelano. 38 Razen raziskav leta 1977-78 so grobišče mlajše faze odkrili že leta 1898 in 1899; 159 žganih in 30 skeletnih grobov je bilo na nekdanjem minoritskem zemljišču severozahodno od današnjega pokopališča: Mitt. d. Zentral-Komm. N. F. 27 (1901) 18. B. Saria, Starinar (1922—23) 206. B. Saria, J. Klemenc, Arch. Karte von Jugoslawien Blatt Ptuj (1936). 39 Za mesta kjer se nahajajo posamezne poznorimske nekropole glej tudi Z. Šubic, o. c., I. Mikl-Curk, Ptuj, ANSI (1975) 324 s; tu se ne bomo zadržali pri primestnih grobiščih. 40 Gradivo je objavila I. Mikl-Curk, Poe-tovio I, Katalogi in monografije 13 (1976); gradivo je razen oljenk, ki jih je obdelala D. Ivänyi, Römische Lampen aus Pannonien, Diss. Pann. Ser. 2/2 (1935), v katalogu samo delno ilustrirano. 41 Obdelavo in objavo gradiva iz tega muzeja je prevzela Z. Šubic. 42 Del nekropole z južnega področja je raziskovala Z. Šubic; najdbe hrani PM v Ptuju, gradivo ni objavljeno. 43 Na pare. št. 1150, 1109, 1110 in 1070/3 glej B. Jevremov, Varstvo spomenikov 21 (1977) 266. Iz navedb v literaturi zaenkrat ni razvidno, ali je to grobišče strnjeno v celoto in daje samo videz deljenega v več notranjih arealov — otokov. Dokler ne bodo vsa ta mesta objavljena, je to le domneva (tako mnenje je večkrat izrazil prof. J. Klemenc). 44 I. Mikl-Curk, Arh. vestnik 15—16 (1964-65) 272 s; eadem, ČZN n. v. 2 (1966) 59. 45 B. Saria, Starinar (1922-23) 193 s. 49 P. Korošec, Dela SAZU 3 (1950) 78 s. 47 Gradivo je v obdelavi. Da je tod nekdaj bilo poznorimsko grobišče so nakazovale številne najdbe kamenega inventarja zgodnje krščanske cerkve. 48 B. Saria, J. Klemenc, Arch. Karte von Jugoslawien, Blatt Ptuj, 40. 49 J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki, Dela SAZU 4 (1950) 29, T. 12: 1; risba 27, 33; sl. 3. 50 Ibidem, načrt I. 51 Često je navada, da se za določanje kronologije grobov upošteva le analiza tipologije pridatkov. Glej E. Keller, o. c., 184 s, ki prikazuje domala vso kronologijo na podlagi take analize za vso južno Bavarsko. 52 I. Mikl-Curk, Arh. vestnik 15—16 (1964-65) 272. 53 B. Djurič, Antični mozaiki na ozemlju SR Slovenije, Arh. vestnik 27 (1976) 541 s. 54 Škoda da ni objavljeno tudi gradivo iz sedimentov te gradbene faze, ki bi morda dalo več podatkov o prenehanju poselitve tega objekta. 55 I. Mikl-Curk, ČZN n. v. 2 (1966) 59. 56 1. Mikl-Curk, Arh. vestnik 15—16 (1964-65) 272 s. 37 P. Korošec, Dela SAZU 3 (1950), 81, sl. 6, 7 a, 7 b, 10. 58 Za to obdobje pride v poštev samo skupina grobov št. 8 do 11, katerih globina znaša 1,10 do 1,90 m. 59 P. Korošec, o. c., 83. Spričo dejstva, da je vsa dokumentacija teh raziskovanj izgubljena, moramo omeniti, da je tudi med ostalimi problemi bil še za časa izkopavanj obravnavan tudi ta pojav. Na vzhodnem delu, kjer je verjetno ob nekem neurju odneslo del zemlje, je plast tanjša kot na drugem delu, ki je bolj raven z močnejšimi plastmi. 60 Primerjati je treba skupino grobov na jugozahodni strani utrdbe, ki ležijo bolj plitko, kot skupina poznorimskih grobov. Spričo takrat opravljenih korektur teksta iz poročila ni razvidna ločitev teh dveh skupin grobov. S tem je prišlo do tega, da so bili vsi grobovi pripisani nosilcem te materialne kulture; v bistvu pa so slovanski samo jugovzhodna skupina s plitkejšimi pokopi. 94 E. Keller, o. c., 174 s. 62 Brez dvoma je konec nekropole na Zg. Bregu moč povezati z najmlajšo najdbo — novci Honorija; isto bomo pozneje opazili pri analizah nekaterih drugih elementov. 03 E. Keller, o. c., 139 s. 04 É. Bónis, o. c., sl. 11 spodaj desno in op. 12, 17. 05 Primer v katakombi sv. Kalista, kjer je poleg kozarca in vrča še napis BENE REFRIGERA ET ROGA PRO NOS, ki želi Ianuarija. 06 A. M. Schneider, Refrigerium (Freiburg 1928) in drugod. 67 Da je običaj v rabi še v 4. stoletju priča napis, ki so ga posvetili Florencij, Fortunat in Feliks februarja leta 375 o tem, da so opravili obred refrigeriuma. 08 P. Testini, Le catacombe e gli antich. cimiteri Christiani in Roma (Bologna 1966) 43 s. 79 Ibidem, T. 22: 13. E. Keller, o. c., T. "a W. Schulz, Leuna (1953) 91 ss. 99b Ibidem, 92 in op. 35. 79 I. Mikl-Curk, ČZN n. v. 2 (1966) 59 s. 71 I. Mikl-Curk, Poetovio I, 42, T. 28: 23. 72 E. Keller, o. c., sl. 24, 2; T. 13: 4, 6. 73 Ibidem, 72 s. 74 Ibidem, 5. 43: 21. H. Deringer, Eine neue spätrömische Gürtelgarnitur aus Enns, Jhrb. d. oberösterr. Musealvereins 110 (1965) T. 20: 10, 3 levo. 73 Ibidem, T. 19: 2, 3 itd. 79 Ibidem, T. 22: 13. E. Keller, o. c., T. 43: 23 itd. 77 J. Hampel, Altertliiimer des frühen Mittelalters in Ungarn (Braunschweig 1905) T. 46, 47. 78 Das erste Jahrtausend (Düsseldorf 1962) 32, T. 126. Glej tudi M. W. Böhme, o. c., Karte 11—14. 79 J. Werner, Kriegergräber aus der ersten Hälfte des 5. Jahrhunderts zwischen Schelde und Weser, Bonner Jahrb. 158 (1958), T. 72: 12, 13. 79a H. W. Böhme, Germanische Grabfunde des 4. bis 5. Jahrhunderts, Münchner Beiträge z. Vor- und Frühgeschichte 19/2 (1974) sl. 34 in op. 324. 79b F. Kenner, Römische Funde aus Wien 1908—1910, Jahrb. d. Altertumskunde 5 (1911), 131 a, sl. 26. 799 H. W. Böhme, o. c., T. 89: 11. 79d Ibidem, T. 97: 19. 799 Ibidem, 123, sl. 48, T. 89: 13. 80 M. Abramić, o. c., sl. 83. I. Mikl-Curk, ČZN n. v. 2 (1966) sl. 2; eadem, Poetovio I, 42, T. 28: 24. 81 H. Deringer, o. c., T. 19: 2; T. 20: 1, 5. 82 Ker nisem prišla do izvirne literature za analogije citiram po H. Mitscha-Märheim, Dunkler Jahrhunderte goldene Spuren (Wien 1963) 26, sl. 1. Glej tudi E. Keller, o. c., 71, op. 277. 83 Spona je del depojske najdbe z zlatniki Arkadija in Honorija. 84 Po rekonstrukciji takih pasov lahko sklepamo, da primerkom iz Poetovia manjkajo razen dela s spono še okovi s pasnega traku. 85 L. Zotovič, N. Petrovič, Boljetin, Gradac na Lepeni, Stare kulture na Djerdapu (Beograd 1969) 104 s, T. 35. 80 E. Boltin-Tome, Staroslovanski grobovi v Predloki pri Črnem Kalu in vprašanje kontinuitete naselja, Slovensko morje in zaledje 1 (Koper 1977), sl. 6. 87 E. Keller, o. c., 70 s. 88 Ibidem. Glej S. Chadwick Hawkes, 43—44 Bericht RGK, 1962-63, 181 ss. 89 H. W. Böhme, o. c., 92 ss. “° Ibidem . 91 J. Werner Zur Entstehung der Reihengräberzivilisation, Arch, geogr. 1/2 (1950) 25. 92 Ibidem. Gotovo je, da se s temi tako interpretiranimi najdbami ne more določiti narodne pripadnosti rimskih vojakov niti za naše kraje niti za zahodne province, podčrtuje J. Werner, Bonner Jahrb. 158 (1958) 399 s. 93 Ali so naši grobovi vsebovali tudi orožje lahko samo ugibamo spričo tega, da se med gradivom tega najdišča v Pokrajinskem muzeju nahajajo tudi take najdbe. Zanesljivejše podatke bi lahko dala samo obširnejša obdelava celotnega obstoječega gradiva. Ker se tak inventar pojavlja na Balkanu celò v žganih grobovih tega poznega obdobja: F. Fiala, Römische Brandgräber bei Rogatica, WMBH 5 (1897) 260 s, tudi v Poetoviju ne moremo izključiti takega pojava. 94 I. Mikl-Curk, Arh. vestnik 15—16 (1964—65) 271, T. 3: 7. 95 Spričo groba št. 5 na Ptujskem gradu (P. Korošec, Elementi obdobja preseljevanja narodov na nekropoli na Ptujskem gradu, Arh. vestnik 19 [1968] 287) in nekaterih drugih predmetov lahko domnevamo, da sta fragmenta okova v grobovih št. 144 in 222 te nekropole dela take spone: J. Korošec, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu, Dela SAZU 1 (1950) 157, T. Sl. 29; T. Sl. 63. I. Mikl-Curk, Poetovio I, T. 26: 8, 22. 99 J. Werner, Bonner Jahrb. 158 (1958) T. 72: 9. 97 W. Kubitschek, Jahrb. d. Altertumskunde 5 (1911) T. 3. 98 J. Werner, o. c., 375. 99 I. Mikl-Curk, ČZN n. v. 2 (1966) 57, T. 4: 10; eadem, Poetovio I, T. 26: 15. P. Korošec, Materijali 9 (1972) T. 3: 3. 100 S. Chadwick Hawkes, o. c., 182, sl. 16: 13—17. 101 Ibidem, 183. 102 Primerjaj ta motiv z onimi na britanskih predmetih (ibidem, sl. 22: 2, 3; sl. 25: 3, 8) ali z nekoliko stiliziranimi na jezičastem okovju (ibidem, sl. 14: 4, 11). 103 R. Laser, Die Brandgräber der spätrömischen Kaiserzeit im nördlichen Mitteldeutschland, Forschungen z. Vor- und Frühgeschichte 7 (1965) T. 28: 4. 104 R. Schindler, Die Besiedlungsgeschichte der Goten und Gepiden im unteren Weichselraum auf Grund der Tongefässe, Quellenschriften z. ostdeutschen Vor- und Frühgeschichte 6 (1940) 86, sl. 56. 105 Primer iz Derevjannoe, Volinija: Sovjetska Arch. 4 (1958) 224, sl. 7, 2. 100 I. Mikl-Curk, Poetovio I, T. 26: 3 idr. 107 E. Schuldt Pritzer, Ein Urnenfriedhof der späten römischen Kaiserzeit in Mecklenburg, Schrifte d. Sect, f. Vor- und Frühgeschichte der DAWB 4 (1955), 96 s. 108 K. Sägi, Acta Arch. Hung. 12 (1960) 215 s, prinaša vrsto takih najdb iz Panonije (Dobogó, Karmacs, Totväzsony). i°9 j Werner, Der Lorenzberg bei Epfach. Die spätrömischen und frühmittelalterlichen Anlagen, München Beiträge z. Vor- und Frühgeschichte 8 (1969) 267. 110 B. Swoboda, Bayerische Vorge-schichtsbl. 28 (1963) 97 s. 111 E. Keller, o. c., 180. 112 J. Werner, o. c., 267. 113 Stara inv. štev. Pokrajinskega muzeja v Ptuju: A 639, A 376. 114 P. Korošec, J. Korošec ml., Arheološke raziskave na Svetih Gorah ob Sotli v letu 1974, Arch, vestnik 29 (1978) 438. 115 Taki so primerki iz Predjame: J. Korošec, Arheološke ostaline v Predjami, Razprave 1. razr. SAZU 4 (1956) T. 32: 4—6 in iz nekaterih drugih najdišč, katerih gradivo še ni objavljeno. 116 E. Keller, o. c., 114. 117 Tak primer je poleg Poetovia še Predjama: J. Korošec, o. c., 6 s. 118 I. Mikl-Curk, Poetovio I, T. 24: 35. 419 E. Keller, o. c., T. 33: 2. 120 H. Roosens, Quelques mobiliers funč-raires de la fin de l’époque Romaine dans le Nord de la France, Diss. Arch. Condenses 7 (Beugges 1962) 12. 121 D. Haupt, Jakobswüllesheim (Kr. Düren), Bonner Jahrb. 170 (1970) sl. 31: 2 (letno poročilo za leto 1968). 122 D. Haupt, o. c., 386 s, sl. 31: 4, 4a. 423 E. Keller, o. c., T. 23: 2. 124 D. Haupt, o. c., 386 omenja primer iz Steinforta. 125 Ae. Kloiber, o. c., T. 45: Ila. 126 J. Werner, Bonner Jahrb. 158 (1958) sl. 2: 2, sl. 19: 6. 127 J. Korošec, o. c., T. 32: 3. P. Korošec, Materijah 9 (1972) T. 1: 2. W. Bachran, Das Gräberfeld: in P. Petru, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, starokrščanske cerkve na Ajdovskem Gradcu, Katalogi in monografije 12 (1975) 102, sl. 42a, T. 22: k; ta primerek ima najbližje analogije iz Lébénya: P. Rezsö, Das germanische Fürstengrab von Lébény, Arabona 8 (1937) 120 s, T. 20: 4. 128 S. Thomas, Studien zu den germanischen Kämmen der römischen Kaiserzeit, Ar-beits- und Forschungsber. z. Sachs. Bodendenkmalpflege 8 (1960) 105, karta7. 129 E. Keller, o. c., 112 in op. 636. 130 S. Thomas, o. c., 94 s; za tako opredelitev pričajo tudi zaključene grobne najdbe z ažuriranimi glavniki, steklene posode in denar kovan med leti 388—392. 131 Izjemen primer, da se pojavljajo tudi v moških grobovih (štev. 3, 6, 9, 17) na grobišču Furfooz: A. Dasnoy, La nécropole de Fur-fooz, Ann. de la Soc. arch, de Namur (1969) 127 sl. 2, 139 sl. 3, 144 sl. 6, 170 sl. 15. Glej tudi H. W. Böhme, o. c., 122 s. 132 Grob štev. 10 iz Altenstadta je ženski (E. Keller, o. c., 255); po najdbi dveh brona- stih zapestnic lahko sklepamo, da je tudi grob štev. 19/1-1951 iz Lauriaka pripadal pokopani ženski (Ae. Klober, o. c., 36). 133 Za Bavarsko glej E. Keller, o. c., 112. 134 J. Werner, o. c., 400 s in T. 72: 12, 13. 135 Dasi je denar z Zgornjega Brega pri Ptuju slučajna najdba iz plasti, ki ne pomaga določati konec poselitve tega ozemlja (I. Mikl-Curk, Arh. vestnik 15—16 [1964-65] 272), ne smemo izključiti možnosti, da se je prvotno vezala najbrž za nek grobni inventar, ki je bil pozneje uničen. Ta domneva je toliko bolj vabljiva, ker sta Teodozijev in Honorijev novec najdena zelo plitko —- tik pod površino {ibidem, 266) in če upoštevamo avtoričino datiranje mlajše gradbene faze, sodita oba k grobiščnem obdobju tega mesta. Za Predjamo glej: J. Korošec, o. c., 47; tu se pridružuje še novec vzhodnorimskega cesarja Arkadija. 138 J. Werner, o. c., 396 s. Glej o tem vprašanju tudi E. B. Vagò, I. Bòna, Die Gräberfelder von Intercisa (Budapest 1976) 168 s. 137 Spričo tega, da obstoja s poetivijskih grobišč dokaj ohranjenega osteološkega gradiva, je škoda, da ni shranjeno tudi okostje groba pri tretjem mitreju z značilnim pasnim okovjem. Po navedbi raziskovalca je bilo dobro ohranjeno in bi služilo za primerjavo onemu iz proštijske cerkve; da je bilo dobro ohranjeno zobovje, še ni zadosten podatek za strokovno obdelavo: I. Mikl-Curk, Varstvo spomenikov 21 (1977) 254. DAS SKELETTGRAB AUS DEM BLOCK B ill IN PTUJ UND DIE MATERIELLE KULTUR DIESES ZEITRAUMS Zusammenfassung ln der Abhandlung berichtet die Autorin über eine der zahlreichen spätrömischen Bestat- i tungen, die während der Forschungsarbeiten in Rabelčja vas — dem ehemaligen Handwerkerviertel des römischen Poetovio — freigelegt wurde. Dem Inventar nach (T. 1 — gläsernes Trinkglas, Miniaturteller, kleine Halskette aus Glasperlen, ein Bronzereifen sowie das Fragment eines Tierzahns und ein Bronzestift, die sekundär ins Grab gelangt sind) bindet sich die Bestattung auf Grund der Analogien, die sich in den einzelnen Beigaben äussern, nicht nur an eine Reihe anderer Bestattungen in allen Poetovio-Nekropolen der 2. Hälfte des 4. und der 1. Hälfte des 5. Jahrhunderts, sondern auch an andere Bestattungen im Bereich dieser und anderer Provinzen des Imperiums. Ihrem Charakter nach gehören die Grabbeigaben zum sog. Trinkservice, in welchem die Autorin nicht Symbole der Eucharistie, sondern des Ritus »refrigerium« sieht. Ausser mit der möglichen Zeitbestimmung durch münzdatierte Gräber anderer Fundorte ergänzt die Autorin diese Datierung noch durch die relativen Beziehungen in der in einigen Nekropolen zwischen den älteren Siedlungsschichten und der Nekropole bezeugten Stratigraphie. Da von allen Nekropolen in Poetovio einerseits die meisten derartigen Angaben durch die neueren Forschungsunternehmen erbracht worden sind und da andererseits die mannigfaltigsten und meisten Elemente das Gräberfeld in Zgornji Breg zutage gefördert hat, veröffentlicht die Autorin, um das Kulturbild dieser Zeit zu ergänzen, noch einige andere, aus den älteren Forschungen in diesem Bereich stammende Gegenstände. Sie beschränkt sich auf die Beigaben der sog. Militärausrüstung. Wie anderswo, haben auch diese Objekte charakteristische Merkmale, die nur einen militärischen Brauch bezeugen. Doch neben den vielen Angaben, welche die Gräber dieser spätrömischen materiellen Kultur liefern, sind sie der Meinung der Autorin nach bedeutsam auch als Zeugen für die Kulturentwicklung, die sich zur post-römischen Periode ausgestaltet hat. Obwohl man in den Ostprovinzen die stärkeren Einflüsse der nach Mitteleuropa vordringenden euroasiatischen Völker berücksichtigen muss, ist doch gewiss, dass es in der neu entstandenen Kultur eben diese spätrömischen Elemente sind, die sie in der post-römischen Zeit dem sog. Merowingerkreis annähern. Parallel mit den Angaben, die diese Gräber mit ihren Inventaren bieten, legen sie auch Zeugnis ab über die Zustände, in denen sich Poetovio nach dem Zusammenbruch des donauländischen Limes befand, und über die militärische Verteidigungsstrategie, deren sich das Imperium in den letzten Jahrhunderten seines Bestehens bediente. STAROKRŠČANSKA SVEČNIKA IZ ROGOZNICE V PTUJU PAOLA KOROŠEC Ljubljana Pričujoči spis je prispevek k proučevanju zgodnjekrščanske uporabne umetnosti na območju Slovenije. Leta 1858 sta pri kopanju predora na mestu, kjer današnja cesta proti Možgancem seka železniško progo, nedaleč od nekropole z žganimi grobovi in domnevno rimsko cesto, ki je tu zavijala proti vzhodu,1 bila najdena dva masivna bronasta svečnika2 (T. 1: 1, 2). Sestavljena sta iz treh delov: spodnjega cilindričnega čepa za pritrjevanje na postament,3 srednjega kot kolo vlit krog v predrti tehniki s kristogramom v sredini in tretjega zgornjega dela, ki ima s cvetom ovenčano luknjo za vtikanje sveče. Svečnika se v bistvu med seboj ločita samo po tretjem, zgornjem delu. Pri enem je štirilistni cvet pritrjen na kroglasti posodi na vrhu kristograma, pri drugem pa, ki ima dva cveta, sta le-ta pritrjena z železnimi zatiči v dveh rokah ob straneh kristograma. Roki sta hkrati vliti. Cvetni kroni sta petolistni. Po ohranjeni srebrni kroglici na eni latici svečnika je gotovo, da so bili vsi cvetovi tako okrašeni. Poleg napisa na prednji strani kroga kristograma je manjši svečnik okrašen s punktiranimi krožci in ob zunanjem robu s štirimi kroglami, večji pa v zgornjem delu kroga, med črkami, z dvema srebrnima polkroglama. Ostala površina kroga in kristograma je izpolnjena z vrezi.4 Ponovno pozornost v znanstvenem svetu sta svečnika vzbudila s svojo lepoto in zanimivostjo na razstavi, ki je bila pripravljena za kolokvij »Zaton antike v Sloveniji«,5 ter istočasno dala pobudo za pričujoči spis. Spričo prejšnjih objav se ne bomo zadrževali pri napisih, tehniki, v kateri sta izdelana, niti pri vprašanju ali lahko iščemo kultno mesto, na katerem so ju odkrili,53 marveč bomo skušali ugotoviti njun izvor. Za svečnika iz Ptuja v znanstveni literaturi zaenkrat niso omenjene analogije, čeprav pozna kasna antika vrsto svečnikov tega tipa.6 Vendar prav po njunem najbolj nenavadnem elementu — cvetu priteguje pozornost bronasta oljenka, ki je leta 1951 prišla kot slučajna najdba iz Salone v Arheološki muzej v Splitu (T. 1: 3). Na trupu, razpotegnjenem v obliki meha ali delfina, je posebno zanimiv ročaj, ki se vije navzgor in se na vrhu ravno tako končuje z vencem stiliziranih večjih in manjših latic v obliki cveta. Latice večjega venca so na vrhu okrašene z majhnimi kroglicami (ena je odlomljena). Na spodnjem delu se oljenka končuje z nizkim prstanastim podstavkom, med- T.l tem ko dno nima ploskve.7 Po nekaterih paralelah iz Louvra8 je D. Rendič-Miočevič že pri objavi menil, da le-te najbrž ni imela, ker je nemara del kakega svečnika.0 Da je njegova domneva upravičena, priča vrsta svečnikov, ki jih hrani muzej v Kairu. Ti so del bogatih inventarjev kraljevskih grobnic iz raziskanih nekropol zgornjega Egipta oziroma spodnje Nubije. Tu se na številnih svečnikih pojavlja (v grobnici št. 80 iz Ballane) tip oljenke z analogno oblikovanim ročajem, kot primer iz Salone, ki je bil obešen (T. 2: 1) ali vtaknjen na steber in nemara celo z njim zlit.10 Spričo dejstva, da sta ptujska svečnika zaradi nastavka v obliki cveta analogna s primerkom iz Salone, le-ta pa s svečniki iz Egipta, je gotovo, da se oba kulturno vežeta z vzhodnimi primerki. Številni različni tipi svečnikov tako imenovane Ballana-Qostor skupine kažejo, da se z njimi vežejo poleg obravnavanih podrobnosti tudi okrasne kroglice in polkroglice na vrhovih latic in na drugih mestih na enakih nastavkih.11 V tem krogu moramo končno iskati paralele še za eno podrobnost na našem večjem svečniku. To je dokaj nenavadna raba dveh rok, ki držita cvetni nastavek. Na srebrni plošči grobnice 17 iz Qostora je vgraviran lik, ki zelo spominja na sfingo.12 Kljub živalski podobi ima lik tudi ljudsko roko,12a ki poleg stiliziranega »anka«, koptskega krščanskega znaka,13 drži tudi menoro, katerega srednja veja končuje z nastavkom v obliki storža14 (T. 2: 2). Da je upodobitev roke zelo star egipčanski motiv, lahko sklepamo po stožčastem predmetu, katerega po obliki spodnjega dela imenujejo »Prunkgefäss«,15 ki je bil bržkone tudi nekak nastavek neznanega predmeta (T. 2: 3). Tako kot na našem večjem svečniku, tudi na teh roki nista upodobljeni somerno, marveč v kotu, tj. da obe roki predstavljata levico. Ker roki nosita palico v obliki baklje, je gotovo, da sta imeli enako funkcijo kot roki na ptujskem svečniku. Poleg teh elementov oblikujeta ptujska svečnika v srednjem delu kristogram z začetnicama Kristusovega imena »hi« in »ro«. Že J. Klemenc omenja, da ima le-ta del analogije v kristogramu labara iz Emone,10 le da je ta obrnjen na levo stran. Na sprednji strani je ravno tako okrašen z nizom vbodov in ob robu so kroglice zamenjane s krožci.17 Na našem ozemlju omenjamo še najdbo kristograma iz Škocjanskih jam.18 Enaka varianta simbola se pojavlja na različnih predmetih z Zahoda10 in Vzhoda,20 zlasti pa v krogu koptskih izdelkov.21 Pripisujejo mu vzhodni izvor oziroma, da se je razvojno izoblikoval iz egipčanskega znaka »nk«.22 Ne glede na njegov izvor23 je bistveno, da sodi med simbole križa, ki se je uveljavil kot motiv po postavitvi memo-rialnega križa na Golgoti. V simbolični govorici nadomesti predvsem živalske simbole, ki so v zgodnji fazi krščanstva predstavljali Kristusovo podobo.24 Spričo dejstva, da se varianta monograma XP na naših svečnikih pojavlja enaka kot na sarkofagu Konstantina Velikega v Carigradu, jih lahko postavimo približno v enak čas, tj. na konec prve polovice 4. ali morda na sredino istega stoletja.25 Ptujska svečnika sta datirana v drugo polovico oziroma konec 4. stoletja.26 Primerek iz Salone pa postavljajo v čas, ko je krščanstvo na območju Dalmacije že pognalo globoke korenine. To naj bi bilo v 3. in 4. stoletju.27 Ne glede na to opredelitev, je gotovo, da naša svečnika v določeni meri datirajo kristograma in najdba iz Salone. Gotovo bolj kot nekateri elementi, ugotovljeni med gradivom nekropol Ballana-Qostor skupine v Egiptu. Po arheoloških in drugih danih podatkih uvrščajo nekropole skupine Ballana-Qostor v čas med leti 300 do 550, s tem da nekropolo v Qostoru datirajo v čas od 300 do 400, nekropolo v Ballani pa med 500 in 550.28 Če primerjamo to kronološko lestvico nekropole v Qostoru s podrobnostmi, ki se vežejo na naša svečnika, je gotovo, da se s starejšo fazo veže raba rok kot držala svečnih nastavkov. Spričo dejstva, da T. 2 inventar grobnic te nekropole sestavlja vrsta zelo različnih elementov, ki jih je moč uvrstiti v zelo dolg časovni interval, ostaja odprto vprašanje ali so nekateri elementi (kot je falera konjske opreme iz grobnice št. 3 z gemo v oniksu in likom cesarja Konstantina) res zanesljivi za splošno datiranje teh najdb. Bolj zanesljivih kronoloških podatkov s tipološko analizo posameznega detajla ravno tako ne da niti nekropola v Ballani. Po izvršeni primerjavi posameznih podrobnosti, ki karakterizirajo ptujska svečnika, je na dlani, da gre bolj kot za kronološko vprašanje, za izvor teh izdelkov. Naša dva primerka sta v bistvu samo zgornja dela, tj. glavi svečnikov, medtem ko spodnja, tj. njuna nosilca ne poznamo. Po ohranjenem cilindričnem nastavku na spodnji strani lahko sklepamo, da je bil najbrž iz kovine. Čeprav je za proučevanje stila odločilen spodnji del, lahko po ohranjenima deloma presodimo, da izpovedujeta značilno plastičnost, zlasti pri elementih, ki slonijo na staroegipčanski tradiciji, za razliko od dokajšnje ploskovitosti kroga z monogrami. Kristograma pa zbujata domnevo, da sta njuna izdelovalca nemara obrtnika v delavnicah, ki so bile pod grškim vplivom (morda v Aleksandriji). Spričo dejstva, da je s slovenskih najdišč veliko znanih predmetov, ki so delo vzhodnih delavnic ali tistih, za katere domnevamo, da iz njih izhajajo, se pri tem moramo vprašati, kakšnega značaja so bile te vezi Poetovia z deželami Vzhoda? Glede na to, da obstajajo določena zgodovinska dejstva, posredovana po literarnih in drugih virih ter spričo dejstva, da gre pri svečnikih za liturgijske predmete, ne bi smeli spregledati možnosti, da je bila morda tudi zgodnja krščanska občina Poetovia pod določenim vplivom koptskega liturgičnega rituala in njene hagiografije, kot to sklepa D. Rendič-Miočevič za Salono.30 Če so naše ugotovitve, ki smo jih pri tej obdelavi dosegli točne, je gotovo, da se odpira nekaj novega v zgodovini starodavnega Poetovia, česar do sedaj še nismo slutili. 1 B. Saria, J. Klemenc, Archäologische Karte von Jugoslawien, Blatt Ptuj (Zagreb 1936) 44, t. 48. 2 Svečnika hranijo v dunajskem muzeju. 3 Na enem je podstavek iz zarjavelega železa s svincem, pritrjen na kolo, na drugem je čep v obliki stožčastega valja. 4 CIL III, št. 4098. R. Knabl, Miti. d. hist. Ver. f. Steiermark 9 (1859) 93. F. Kenner, Archiv f. Kunde österr. Geschichtsquellen 24 (1860) 270 s. S. Kovačič, Poetovij in Celeja v starokrščanski dobi, Štrena Buliciana (1924) 390, sl. 1, 2. W. Schmid, Ptujske krščanske starožitnosti, ČZN 31 (1936) 108, T. 24, 25. J. Klemenc, Ranokršćanske bazilike v Ptuju, Koledar družbe sv. Mohorja (1950) 114, sl. 1, 2; idem, Starokrščanska svetišča v Sloveniji, Arh. vestnik 18 (1967) 120 s, sl. 10, 11. 5 Katalog razstave Zaton antike v Sloveniji (1976) soba 3, št. 12, 13. 5a Znano je, da so svečniki bili lahko del domače in cerkvene opreme; uporabljali pa so jih tudi pri kulturnih obredih, pokopavanju in nagrobnih svečanostih. O njihovi funk- ciji priča vrsta slik v katakombah, na mozaikih in drugod. Spričo tega, da sta tu v neposredni bližini rimsko grobišče in cesta, ni izključeno, da sta imela — že ker sta dva, neko drugo funkcijo. 6 Cabrol, Leclercq, Dictionnaire d'archeologie chrétienne et de liturgie 11/2 (Paris 1910) v. candélabre, col. 1834. Pauly-Wissova, RE III, v. candelabrum, col. 1463. 7 D. Rendič-Miočevič, Nekoliko zanimljivih nalaza iz starokršćanskog Solina, Vjesnik za arh. i hist, dalmatinsku 55 (1953) 201 s, T. 11: 4. 8 S podobnim nastavkom je v Louvru svečnik z neznanega najdišča, ki je opredeljen kot etruščanski. ° D. Rendič-Miočevič, o. c., 201. 10 W. B. Emery, Royal Tombs at Ballano and Qustul. Nubian Treasures (Chairo 1948). 11 Vsi ti svečniki so v Arheološkem muzeju v Kairu. 12 »Sfinge« spominjajo na reliefe iz Naga-je in jih prištevajo materialni kulturi plemena Meroa, ki živi vzhodno od Nila, na prostoru med Nilom in desnim pritokom Atbaro. I2a Tudi sfinge so upodobljene s človeško glavo in sprednjimi udi v obliki rok. Glej sfingo, nosilko posode s peristila v Splitu: G. Jéquier, La sfinge nel peristilo del palazzo di Diocleziano a Spalato, Bull, di archeol. e slor. dalmata 33 (1910) 174, T. 23. ltd. 13 Glej razvoj tega simbola: M. Fagiolo, Theodericus — Christus — Sol, Arh. vestnik 23 (1972) 113 spodaj, tip 4. 14 Storž je zelo priljubljen detajl v rimski likovni umetnosti; v krog Ballana — Qostor skupine pride z vplivom bizantinske umetnosti. 15 H. Schäfer, W. Andrae, Die Kunst des alten Orients (Berlin 1925) sl. 15 med tekstom. 16 J. Klemenc, Krščanstvo v Emoni, Nova pot 14 (1962) 346 s; idem, Arh. vestnik 18 (1967) 133, sl. 21. R. Noll, Zwei unscheinbare Kleinfunde aus Emona, Arh. vestnik 19 (1968) 84, sl. 4. 17 V katalogu Zaton antike v Sloveniji je predmet narisan narobe. Obrnjeno izpisan kristogram se pojavlja tudi na drugih mestih; tako v katakombi Coemeterium Maius je na vsaki strani lik oranta. Freska je datirana v sredino 4. stoletja: R. Hamann, Geschichte der Kunst (Berlin 1932) sl. 53. P. Testini, Le catacombe e pii antichi cimiteri cristiani in Roma (Bologna 1966) si. 96, na oljenkah si. 95 — tretja v prvi vrsti. 18 F. Leben, Jamska arheologija matičnega krasa, Act a carsologica 6 (1974) 246. Katalog Zaton antike v Sloveniji (1976). 19 P. Testini, o. c., sl. 236, 238, 247. 20 M. Fagiolo, o. c., sl. 32. 21 K. Wessel, Koptische Kunst (Recklinghausen 1963) sl. 82. J. Breckwith, Coptic Sculpture (London 1963) sl. 130. 22 M. Fagiolo, Arh. vestnik 23 (1972) 113 in prva slika. 23 Nekateri avtorji ga izpeljujejo iz črke Tau. 24 F. Testini, o. c., 266 s. 25 Čeprav bi utegnil krog okoli naših kri-stogramov predstavljati venec, menim, da vsaj pri večjem svečniku spričo lepo oblikovanega zatiča ni izključeno, da bi ta skupaj z držajem lahko predstavljal simbol »dominio sul mondo«, kot ga vidimo na denarju Konstantina po razlagi M. Fagiolo, o. c., 113. 26 J. Klemenc, Arh. vestnik 18 (1967) 121. 27 D. Rendič-Miočevič, o. c., 201. 28 U. Monneret de Villard, Le necropoli di Ballana e di Qostol, Orientalia 9 (1940) 61 s. 29 Poleg omenjene literature pod op. 6 glej tudi: M. Ross, Byzantine Bronze Peacock Lamps, Archaeology — Summer 13 (1960). 30 D. Rendić-Miočević, o. c., 202. ZWEI ALTCHRISTLICHE KANDELABER AUS ROGOZNICA IN PTUJ Zusammenfassung Da die zwei Bronzekandelaber aus Rogoznica in Ptuj in der Fachliteratur bereits mehrmals behandelt worden sind, geht der Autor zur Stilanalyse ihrer einzelnen Elemente über. Die Kandelaber bestehen aus einem Zapfen zum Befestigen ans Gestell, aus einem Christogramm in der Mitte und einem blütenförmigen Teil als Kerzenhalter (T. 1: 1, 2). Der grössere Leuchter hat zwei an beiden Seiten des Christogramms angebrachte Kerzenträger, befestigt mit einem Zapfen, den zwei mit dem Christogramm in einem Stück gegossene Hände halten. Ausser der Inschrift auf dem Christogramm ist der kleinere Kandelaber noch mit punzierten Kreispunkten und am Rand mit Silberkügelchen verziert, während der grössere zwischen den Inschriftsbuchstaben oben zwei silberne Halbkugeln aufweist. Obwohl in der Fachliteratur für die zwei Kandelaber keine Analogien angeführt werden, ist der Autor der Ansicht, dass die zwei blütenförmigen Kerzenträger mit dem gleich gestalteten Abschluss oder Griff der bronzenen »Öllampe« aus Salona analog sind (T. 1: 3). Da diese keine Bodenfläche hat, wurde sie schon vorzeiten als Teil eines Kandelabers eingeordnet. Ausser im Louvre wird auch im Museum in Kairo eine Reihe solcher Kandelaber verwahrt, von denen einige aus Gräbern der sog. Gruppe Ballana-Qostor stammen (T. 2: 1). Im Rahmen diser Gruppe findet der Autor Analogien für das Detail der Menschenhände auf der in die Silberplatte der 17. Grabkammer aus Qostor eingravierten Sphinx, das eines der uralten Elemente der ägyptischen Kultur repräsentiert. Die zwei Christogramme haben Analogien in den Labarien aus Emona und den Škocjanske jame (die Höhlen von Škocjan), die mit Hinsicht auf ihre Monogrammform für die 1. Hälfte des 4. Jahrhunderts charakteristisch sind. Die Chronologie der Kandelaber aus Rogoznica lässt sich schwer genauer bestimmen, denn wie die Fundgegenstände der Ballana-Qostor-Gruppe überhaupt waren sie lange Zeit in Gebrauch. Vergleiche haben jedoch ergeben, dass die zwei Kandelaber Erzeugnisse von Werkstätten aus dem ägyptischen Bereich sind (T. 2: 2, 3). Der Autor vertritt die Ansicht, dass die Kandelabersockel aus Metall verfertigt waren. Stilistisch äussert sich in den Standleuchten eine kennzeichnende plastische Note, vor allem in den auf altägyptischer Überlieferung beruhenden Elementen, im Unterschied zum verhältnismässig Flächigen des Kreises mit Christogrammen. Die zwei Christogramme lassen dagegen vermuten, dass die Verfertiger der zwei Kandelaber Werkstätten angehörten, die unter griechischem Einfluss standen (vielleicht aus Alexandria). Auf Grund der Tatsache, dass in den slowenischen Fundorten ziemlich viele Objekte an den Tag gekommen sind, die Erzeugnisse dieser östlichen Kreise sind, wie auch solche, für die wir annehmen, sie stammen von dort, können wir in diesen Erörterungen ohne Zweifel die Frage aufwerfen, wie diese Beziehungen von Poetovio mit den Ländern des Orients beschaffen waren. Angesichts dessen, dass es bestimmte historische, durch literarische und viele andere Quellen übermittelte Tatsachen gibt und dass es sich bei diesen Kandelabern um liturgische Objekte handelt, darf nicht die Möglichkeit übersehen werden, dass vielleicht auch die frühchristliche Gemeinde Poetovios unter einem gewissen Einfluss des koptischen liturgischen Rituals und seiner Hagiographie stand, wie dies D. Rendić-Miočević für Salona annimmt. Der Meinung des Autors nach öffnen die zwei Kandelaber etwas Neues in der Geschichte des alten Poetovio. . ■ ? MISCELLANEA NOVO MESTO IN DER VOR- UND FRÜHGESCHICHTE Forschungsstand und Probleme TONE KNEZ Dolenjski muzej Novo mesto Die umfangreiche und intensive Grabungstätigkeit in Novo mesto in den vergangenen zwanzig Jahren mit zahlreichen wertvollen Funden und historisch bedeutenden Ergebnissen hat uns dazu bewogen, einen kulturgeschichtlichen Abriß der archäologischen Vergangenheit von Novo mesto vorzulegen. Obwohl zur Zeit die grundlegenden katalogmäßigen Materialvorlagen der hallstattzeitlichen und kelto-römischen Gräber aus der Stadt noch fehlen und die Erforschung der Siedlung auf dem Ringwall noch nicht begonnen hat, versucht dieser Beitrag, anhand bisheriger Befunde die Bedeutung und den Rang des vor- und frühgeschichtlichen Novo mesto von der Urnenfelderzeit bis zur Spätantike zu bestimmen. Der Aufsatz soll als eine Art Zwischenbilanz aufgefaßt werden. Dabei sind wir uns völlig bewußt, daß die Befunde der älteren und jüngeren Eisenzeit in Novo mesto nur im breiteren Rahmen der Hallstatt- und Latène-kultur Sloweniens bzw. des Südostalpenraumes zu verstehen sind. Genauso sind Funde aus der Römerzeit nur im historischen Rahmen der augusteischen »Ostpolitik« und der heeres- sowie wirtschaftspolitischen Verhältnisse des Römischen Reiches und Roms Interessen in Illyricum und in Pannonien zu erklären. Das heutige Slowenien war besonders in seinem südwestlichen Teil (Unterkrain, Weißkrain, Innerkrain) zur Hallstattzeit eine bedeutende, eigenständige Kulturlandschaft, die auch im gesamteuropäischen Rahmen der Hallstattkultur einen hohen Rang einnimmt und zu den fühernden Regionen der älteren Eisenzeit zählt.1 Dieses archäologisch überaus reiche Land ist von 1878 bis zum Ausbruch des Ersten Weltkrieges jährlich von Raubgräbem, Antiquitätensammlern und Wissenschaftlern untersucht und ausgebeutet worden. Unter ihnen war der geschäftstüchtige und landeskundige Berufsausgräber Jernej Pečnik (1835—1914), der zuerst das Landesmuseum Rudolfinum in Ljubljana und später das Naturhistorische Hofmuseum in Wien fast ein Vierteljahrhundert lang en gros mit Funden aus Krain belieferte, mit Abstand der erfolgreichste. Ihm folgte die passionierte Amateurarchäologin Herzogin von Mecklenburg geb. Fürstin von Windischgrätz (1856—1929), deren große Sammlung von hallstattzeitlichen Grabfunden aus Slowenien im Jahre 1934 in New York versteigert wurde.2 Die erlesensten Funde schenkte die Ausgräberin vor dem Ersten Weltkrieg dem letzten deutschen Kaiser, der ihre Grabungstätigkeit auch finanziell unterstützt hatte.3 Neben diesen 5 5 Arheološki vestnik 31 (1980) 65 beiden waren noch Karl Deschmann, Ferdinand Hochstetter, Ferdinand Schulz, Simon Rutar, Josef Szombathy, Ignac Kušljan, Alfons Milliner, Walter Schmid und andere im Gelände tätig. Fundplätze wie Vače,4 Magdalenska gora,5 Stična,6 Sveta Lucija (heute Most na Soči),7 Libna,8 Mokronog,9 Šmarjeta-Vinji vrh,10 Novo mesto,11 Kučar-Pod-zemelj12 und Fundplätze in Notranjsko (Innerkrain)13 sind schon seit Jahrzehnten geläufige Begriffe als Repräsentanten einer blühenden Hallstattkultur im Südostalpenraum. Die Stadt Novo mesto14 liegt inmitten Südsloweniens als Hauptstadt von Dolenjsko (Unterkrain) in einer Landschaft, die überaus reich an archäologischen Fundplätzen ist. Dank seiner günstigen verkehrsgeographischen und strategischen Lage auf der felsigen Landzunge an der windungsreichen Krka wurde der Raum von Novo mesto bereits früh besiedelt, jedenfalls schon in der jüngeren Phase der Urnenfelderkultur (Ha B 1), wie einige Gräber aus dieser Zeit in Bršljin zeigen.15 Der große Aufschwung Novo mestos in vorgeschichtlicher Zeit beginnt mit der Ansiedlung nordwiestbalkani-scher Illyrer und Südpannonier in Unterkrain im 8. Jahrhundert (Zeitstufe Ende Ha B 3 = Ha C 1 /nach Gabrovec/).16 Der gleichzeitige Ausbau vieler befestigter Höhensiedlungen-Ringwälle spricht für eine intensive Besiedlung des Gebietes am Rande der Südostalpen, wahrscheinlich durch einen starken Bevölkerungszuzug.17 In dem Formungsprozeß der Hallstattkultur übernimmt Unterkrain die führende Rolle in Slowenien. Aus dieser Zeit stammt ein größeres Urnengräberfeld auf Mestne njive.18 Kennzeichnend für diese Nekropole sind sehr große bauchige Urnen mit Tupfenleiste, Beigaben aus Metall und Keramik erscheinen nur selten. In dieser Zeitstufe beigabenarmer Urnengräber, auch als »verarmtes Ha B« bezeichnet,19 stirbt die Urnenfeldertradition in Südslowenien ab. An die Stelle der Brandbestattung tritt die Körperbestattung unter Grabhügeln. Von nun an erlebt Novo mesto einen stetigen wirtschaftlichen und politischen Aufschwung, der von der entwickelten älteren Eisenzeit bis zum Ende des 4. Jahrhunderts v. Chr. dauert. Zahlreiche wertvolle Funde unterstreichen, daß Novo mesto in der älteren Eisenzeit Sitz wohlhabender und einflußreicher hallstattzeitlicher Aristokraten war, die wir als »illyrische Fürsten« bezeichnen dürfen. Eisengewinnung (durch Tagbau geschürfte Bohnerze),20 Metallverarbeitung (Bronzegießer, Eisenschmiede, Toreuten), Glasperlen-Produktion,21 Viehherden und die Schafhaltung bildeten die Quellen ihres Reichtums. Die Böden in Unterkrain eignen sich gut für Weidewirtschaft, erlauben aber keinen ertragreichen Ackerbau. Weitreichende Handelsbeziehungen und der Güteraustausch mit dem etruskischvenetischen Westen (Este, Bologna),22 mit den Salzherren im Norden (Hallstatt und Hellbrunnerberg)23 und mit den Thrakern und den Skythen im Osten (Vekerzug-Gruppe)24 haben sicher auch zu ihrem Wohlstand beigetragen. Große Mengen Bernstein — wenn tatsächlich alle baltischen Ursprungs — in den hallstattzeitlichen Gräbern in Slowenien, Istrien und Lika sind folgerichtig Zeugen eines intensiven transkontinentalen Fernhandels in der Hallstattzeit zwischen dem Samland im Norden und dem Caput Adriae im Süden.25 Die prähistorische Siedlung in Novo mesto ist in dem Ringwall auf dem Marof nordwestlich oberhalb der heutigen Stadt zu suchen. Den befestigten Siedlungsplatz — etwa 2,5 Hektar groß — kann man heute noch gut erkennen; eine nähere Untersuchung des Ringwalls fand bisher noch nicht statt. An der Nordseite wurde der Ringwall an einigen Stellen schon vor Jahrzehnten angeschnitten, um Steinmaterial für Bauarbeiten zu gewinnen. Diese Eingriffe ermöglichen uns einen Einblick in den inneren Aufbau der Umwallung. Die Fortifikation besteht aus einer dicken Trocken- niauer, die an der Außenseite noch zusätzlich durch einen steilen, mächtigen Erdwall geschützt war. Sporadische Scherbenfunde aus dem Innenraum des Siedlungsplatzes stammen aus der Hallstatt- und der Latènezeit, was auf eine kontinuierliche Besiedlung dieses Wohnplatzes in der älteren und jüngeren Eisenzeit schließen läßt. Römische Funde fehlen bisher, so daß man vermuten darf, der Ringwall sei zur Römerzeit nicht mehr besetzt gewesen. Die Hallstattleute in Unterkrain pflegten ihre Toten in großen Erdhügeln beizusetzen. Die meisten davon stellen typische Sippen- oder Familiengrabhügel mit durchschnittlich etwa 20 Körperbestattungen dar. Sehr große Hügel mit über 100 Toten bilden in Unterkrain eine seltene Ausnahme. In Novo mesto konnten bisher zehn Familien- bzw. Sippengrabhügel festgestellt werden, die alle bereits in den vergangenen neunzig Jahren ausgegraben wurden. Da die Forschungsgeschichte der Hallstatt-Grabhügel in Novo mesto und die Schicksale ihrer Funde sehr bewegt sind, sollen sie hier kurz skizziert werden. Den ersten Grabhügel hat Präparator F. Schulz im Stadtwald im Jahre 1890 ausgegraben oder zumindest angeschnitten.20 Die nächsten zwei Grabhügel wurden im Jahre 1894 durch Prof. Rudolf Hoernes, den Bruder des bekannten Prähistorikers Moritz Hoernes, und von dem berüchtigten Jernej Pečnik aufgedeckt. Die Funde kamen in das Naturhistorische Hofmuseum nach Wien.27 Im Jahre 1905 hat Kustos W. Schmid durch eine Rettungsgrabung zwei Grabhügel (Tumulus Malenšek und Tumulus im Smola-Wald) vor totaler Zerstörung und Ausplünderung gerettet.28 Bei Bauarbeiten in den Jahren 1939 und 1941 wurde ein weiterer Tumulus in Kandija (der Hügel mit dem Brustpanzerfürsten und dem Dreifußkessel) größtenteils zerstört und sein Inventar nur teilweise geborgen.29 Weitere vier Grabhügel auf dem Gräberfeld in Kandija wurden in den Jahren 1967—1969 vom Verfasser systematisch ausgegraben.30 Soweit sind alle bisher sichtbaren Tumuli in Novo mesto ausgegraben worden. Weitere, heute im Gelände nicht mehr erkennbare hallstattzeitliche Grabhügel sind in Kandija (Parzelle Vandot und angrenzende Grundstücke), an der Südseite der Zagrebska-Straße, auf dem Marof und im Stadtwald zu vermuten. Je nach dem Wechsel vewaltungspolitischer Kompetenzen im Laufe der Zeit werden die Bestände der hallstattzeitlichen Gräber aus Novo mesto in drei Museen aufbewahrt: in der Prähistorischen Abteilung des Naturhistorischen Museums in Wien, im Narodni muzej in Ljubljana und im Dolenjski muzej in Novo mesto. In jüngster Vergangenheit erlitt das Museum in Novo mesto einen schweren Schicksalschlag und erheblichen Sachschaden. In der Nacht vom 20. auf den 21. Juli 1975 wurde in den Ausstellungsraum eingebrochen, um gezielt die wertvollsten hallstattzeitlichen Funde zu stehlen, was den Einbrechern auch gelungen ist. Nach intensiver Fahndung im In- und Ausland, unter Mitwirkung von Interpol, konnte ein Großteil der gestohlenen Funde im Oktober 1975 in Ravenna sichergestellt und im Januar 1976 in das Museum nach Novo mesto rückgeführt werden. Achtzehn Gegenstände, durchweg Schmucksachen aus Bronze (Arm- und Fußringe), farbiger Glaspaste (Halsketten) und aus Bernstein (Halsketten), ließen sich aber bis jetzt nicht wieder beibringen.31 Alle in Novo mesto freigelegten Hallstatt-Grabhügel waren typische Sippengrabhügel mit Körperbestattungen, obwohl das gesamte Knochenmaterial in den Gräbern restlos vergangen ist. Schuld daran tragen zersetzende Oxide im schweren gelbbraunen Lehmboden, der im größten Teil Unterkrains vorherrscht. Diese Bodenkonsistenz mit ihren chemischen Prozessen hat den Grabbeigaben schwere Schäden zugefügt und viele sogar vollkommen’zerstört. In Novo mesto wie auf den meisten Fundplätzen in Unter- 5* 67 krain sind deshalb keine anthropologische und osteologische Untersuchungen möglich. Auch die Restaurierungsarbeiten an den schwer beschädigten Grabbeigaben sind äußerst schwierig und zeitrauben.32 Die Gräber in den einzelnen Grabhügeln waren kreisförmig an der Peripherie des Hügels und tangential zur Hügelmitte angeordnet. Bei allen untersuchten Tumuli in Novo mesto war die Hügelmitte fundleer, ein Zentralgrab konnte in keinem Fall nachgewiesen werden. Bei zwei Grabhügeln konnten spärliche Reste eines Steinkranzes (crepis) am Rande des Tumulus festgestellt werden. Ursprünglich waren sicher alle größeren Grabhügel mit einem Steinkranz umringt, der den eingeweihten Gräberbezirk sichtbar abgrenzte. Familien- bzw. Sippengrabhügel mit kreisförmig angelegten Gräbern sind ein wesentliches Merkmal der Unterkrainer Gruppe der slowenischen Hallstattkultur. Daß die Hallstatt-Grabhügel in Slowenien auf ihrem Gipfel ursprünglich mit einer Steinstele oder mit anderen Wahrzeichen bekrönt waren, wie etwa der Grabhügel in Hirschlanden33 und Kilchberg34 in Württemberg, sowie in Birkach35 in Mittelfranken, ist bis jetzt nicht zu belegen. Aus den Inventaren in den Grabhügeln von Novo mesto ist eine stark differenzierte Gesellschaftsstruktur abzulesen.36 Einige Gräber waren sehr reich ausgestattet, woraus wir schließen dürfen, daß in diesen Gräbern Hallstattaristokraten beigesetzt waren, die reichsten unter ihnen sicher von fürstlichem Rang.37 Davon zeugen außerordentlich wertvolle Funde wie z. B. ein bronzener Brustpanzer,38 ein Dreifußkessel,39 mehrere figürlich verzierte Bronzesitulen,40 zwei Rippenzisten,41 drei Bronzehelme (ein Helm mit zusammengesetzter Kalotte, ein Doppelkamm- und ein Negauerhelm),42 reich verziertes Zaumzeug,43 zahlreiche Schmuckgegenstände und künstlerisch und technisch hochstehende Tongefäße. Es folgen Kriegergräber, die durch die Standardbewaffnung44 der späten südostalpinen Hallstattzeit (zwei Lanzenspitzen und ein Tüllenbeil) gekennzeichnet sind. Diese Männer zählten zum ständigen Gefolge des regierenden Kriegsherrn. An diese Gräber schließt sich die am stärksten vertretene Gruppe von Gräbern an, die wir anhand der Grabbeigaben sozial nicht näher bestimmen, sondern höchstens in Frauen- oder Männergräber aufteilen können. Weil das gesamte Knochenmaterial restlos vergangen ist, beruht diese Beurteilung freilich lediglich auf mehr oder weniger charakteristischen Beigaben. Viele Gräber darunter sind völlig anonym, weil das Grabinventar gänzlich vergangen oder nur in spärlichen Resten erhalten geblieben ist. Immerhin können wir feststellen, daß Frauen in der hallstattzeitlichen Gesellschaft völlig emanzipiert waren und sogar hohe Positionen eingenommen haben. Als Beispiele sind anzuführen die Gräber IV/2045 und III/3 3 46 aus Novo mesto, das Grab der Fürstin aus Stična47 und das Grab der Prinzessin aus Atenica.48 In der jüngeren Hallstattzeit war Novo mesto zweifellos ein bedeutendes Zentrum dieser Zivilisation im südostalpinen Bereich, höchstwahrscheinlich Sitz eines »Gaufürsten«. Wir vermuten, daß in Novo mesto in der jüngsten Phase der Hallstattzeit (Ha D 3 — Lt A) auch eine Werkstatt der Situlenkunst tätig war.49 Bei der Ausgrabung der hallstattzeitlichen Sippengrabhügel in den Jahren 1967 bis 1969 wurden in Novo mesto fünf figurai verzierte Situlen gefunden, wodurch das Ensemble der Situlenkunst in Slowenien bzw. im Südostalpenraum wesentlich bereichert wurde und die Zahl der figurai verzierten Situlen in Slowenien auf 16 Exemplare stieg. Magdalenska gora und Novo mesto sind nun die reichsten Fundstellen der Situlenkunst, jede mit fünf figürlich verzierten Situlen. In Novo mesto wurden je zwei solcher Situlen in zwjei Gräbern gefunden, deren eines reich mit Frauenschmuck ausgestattet war.50 Die Grabungsbefunde haben hier überdies gezeigt, daß zu jeder Situla ein ent- sprechender Schöpfer gehört, und zwar fast immer eine Henkeltasse aus Ton, mit welcher das Getränk aus dem Bronzeeimer geschöpft und den Gästen gereicht wurde. Alle Denkmäler der Situlenkunst, die zur sog. Slowenischen Gruppe gehören, sind einschließlich der berühmten Situla aus Vače in einheimischen Werkstätten entstanden. In der jüngsten Phase der Hallstattzeit bildete sich im Ostalpenraum dank der fortgeschrittenen gesellschaftlichen Gliederung und eines kunstfreudigen Klimas, das durch griechisch-etruskische Einflüsse aus dem italisch-adriatischen Raum gefördert wurde, die Situlenkunst heraus. Die Auftraggeber und die Förderer dieser Gebrauchsgegenstände mit figürlichem Schmuck waren einheimische Adelsherren, in deren Machtbereich wohl auch die entsprechenden Werkstätten lagen. Wir vermuten, daß in Slowenien zur Hallstattzeit zwei oder sogar drei Werkstätten tätig waren: eine oder vielleicht zwei ältere im 6. und zu Beginn des 5. Jahrhunderts v. Chr. auf Magdalenska gora und Vače und eine jüngere im 5. Jahrhundert sehr wahrscheinlich in Novo mesto.61 Etwa um die Mitte des 3. Jahrhunderts v. Chr. wurden Unterkain und der Raum von Novo mesto vermutlich von keltischen Tauriskern erobert und besiedelt, nachdem bereits vorher Streif- und Beutezüge der Kelten nach Slowenien erfolgt sein dürften.62 Obwohl vermutlich nicht sehr zahlreich, blieben sie die politisch und wirtschaftlich führende ethnische Gruppe bis zur römischen Eroberung dieses Gebietes gegen Ende des 1. Jahrhunderts v. Chr. Der Keltensturm machte der traditionsreichen Hallstattkultur ein jähes, gewaltsames Ende. Den autochthonen Einwohnern wurde eine neue Zivilisation und Kultur — die Latène-Kultur — aufgezwungen. Die Kelten brachten eine neue Bestattungssitte ins Land: die Brandbestattung in Flachgräbern, die die Beisetzung von Toten in Grabhügeln ablöste. Sei führten auch eine neue Bewaffnung und Kampftechnik ein. Während der Hallstatt-Krieger mit einem eisernen Kampfbeil mit Tüllenschäftung und zwei Lanzen bewaffnet war, ist der keltische Krieger mit Schild, Schwert, Wurflanze und einem Hiebmesser ausgestattet. In der Kampftechnik der Kelten spielen im Gegensatz zur Hallstattzeit die Reiterverbände eine wesentliche Rolle. Der Hallstattkrieger kämpfte zu Fuß, nur sein Kriegsherr schwang das Kampfbeil hoch zu Roß. Mit Hilfe verbesserter Gerätschaften53 wie Feldhacken, Pflugscharen, Sicheln und Sensen konnten die Kelten zudem die Agrarproduktion steigern. Namentlich bei der Metallverarbeitung haben sie das Kunsthandwerk weiterentwickelt bzw. mit ganz neuen Impulsen belebt. Sie haben ferner neue technische Errungenschaften wie die schnell rotierende Töpferscheibe, die Emailtechnik und eine hochentwickelte Siderurgie (Eisenverhüttung) eingeführt, die besonders in der Qualität ihrer Eisenwaffen zum Ausdruck kommt. Die keltischen Neusiedler und keltisierte Ansässige haben in Novo mesto zahlreiche Spuren in den Gräbern vom 3. bis 1. Jahrhundert v. Chr. hinterlassen. Aus dem Stadtbereich kennen wir zwei Nekropolen mit Brandbestattungen aus der Mittellatènezeit.54 Eine lag im Stadtteil Kandija, die andere auf dem Marof, beide in unmittelbarer Nähe der hallstattzeitlichen Grabhüngelnekropolen. Einige Mittellatènegràber bildeten Nachbestattungen in Hallstatthügeln. Unter den keltischen Grabfunden ist der tönerne Kantharos65 mit zwei Gesichtsmasken und zwei gehörnten Schlangenkopfhenkeln ( = Schlange mit Widderkopf) hervorzuheben. Dieses keltische Tongefäß, wohl als rituelles Mischgefäß für Getränke zü verstehen — bisher einzigartig im keltischen Formenschatz Jugoslawiens — mit seinem plastischen anthropomorphen und zoomorphen Dekor hat seine engsten Parallelen in ähnlichen Tongefäßen aus Ungarn, die zu Beginn des sog. keltischen plastischen Stils in Transdanubien entstanden sind.50 In zahlreichen Gräbern dieser Zeit waren keltische Krieger beigesetzt, wias durch Waffenbeigaben wie Schwer- ter, Lanzenspitzen, Messer und Schildbuckel erwiesen ist. Nur ein kleiner Teil der Keramik aus diesen Gräbern ist auf der Drehscheibe geformt, von besserer Qualität und im keltischen Stil geprägt, während die überwiegend handgeformte Keramik von minderer Qualität ist und gewisse Formen der einheimischen hallstattzeitlichen Tradition aufweist. Man nimt an, daß Unterkrain schon nach dem siegreichen Feldzug Oktavians gegen die Japoden im Jahre 33 v. Chr. gleichzeitig mit der Eroberung des strategisch wichtigen Brückenkopfes Siscia an der Kulpa-Mündung in die Save unter die römische Herrschaft kam. Siscia (heute Sisak) war zugleich der bedeutendste Handelsumschlagplatz der Pannonier und Kolapianen im Fernhandel mit Aquileia, Nauportus und später mit Emona im Westen und mit Sirmium und Singidunum im Osten. Unterkrain wurde zuerst in die große Vewaltungseinheit Illyricum eingegliedert, später unter Kaiser Trajan aber in die Provinz Oberpannonien, deren äußersten Westzipfel es bildete. Nach den Funden zu schließen haben die Einwohner von Unterkrain am großen Aufstand der Pannonier und Dalmater gegen die römische Besatzungsmacht in den Jahren 6—9 nach Chr, nicht teilgenommen. In den Jahren 1973 bis 1977 wurde in Novo mesto am Südostabhang des prähistorischen Ringwalls eine kelto-römische Nekropole mit 222 Brandgräbern ausgegraben.57 Dieses Gräberfeld, bekannt unter der Bezeichnung Novo mesto—Beletov vrt, umfaßte ursprünglich den Bereich des Gemeindeamtes (früher: Bezirkshauptmannschaft), einen Teil der Ljubljanska-Straße und den ehemaligen Belè-Garten (heute Bankgebäude). Für die Frühgeschichte von Novo mesto und ganz Unterkrain ist der Friedhof besonders wichtig, weil die Grabinventare einwandfrei und lückenlos eine kontinuierliche Belegung von der Latène- bis in die römische Kaiserzeit bezeugen und damit die friedliche Eingliederung Südsloweniens in das Imperium Romanum wahrscheinlich machen. Die ersten Gräber vqurden möglicherweise schon in einer Endphase der mittleren Latène-zeit, mindestens aber zu Beginn der Spatlatènezeit im Westteil der Nekropole angelegt. Die römischen Gräber reichen bis ins 4. Jahrhundert n. Chr. Und da die jüngsten Bestatungen am Südostrand des Gräberfeldes liegen, wird die zeitliche Abfolge auch in der horizontalen Stratigraphie von Westen nach Osten deutlich erkennbar. Die Grabformen in dieser Nekropole sind sehr schlicht und zeigen zwei Varianten. Alle spatlatènezeitlichen und frührömischen Gräber bis zur Mitte des 1. Jahrhunderts n. Chr. sind Brandschüttungsgräber in einfachen Grabgruben. Den Leichenbrand schüttete man auf den Boden und stellte die Beigaben darauf. Die Grundrisse der Grabgruben sind sowohl rechteckig als auch rundoval. Fast alle römische Gräber nach der Mitte des 1. Jahrhunderts — nachclaudische Zeit — sind Steinplattengräber, eine Grabform, die in Südslowenien zur Römerzeit sehr beliebt war und am häuftigsten auftritt.58 Die Grabgruben wurden mit ausgesuchten, jedoch unbehauenen Natursteinplatten vierseitig umstellt und mit Steinplatten abgedeckt. Steinerne Grabmonumente wie etwa Aschenkisten, Sarkophage, Reliefsteine und dergleichen wurden in dieser Nekropole nicht gefunden. Das Fundinventar der kelto-römischen Nekropole in Novo mesto weist einerseits auf eine starke, traditionsreiche einheimische keramische Produktion hin, die typolo-gisch gut faßbar ist, andererseits aber mit Importstücken von Sigillatageschirr, Henkelkrügen, Glasgefäßen und Tonlampen auch auf rege Handelsbeziehungen mit Norditalien, vor allem mit Aquilea.59 Leiformen der einheimischen Gefäße sind rotbraune und hellgraue bikonische und enghalsige Flaschengefäße mit konisch gestuftem Schulterteil und grauschwarze kugelige Töpfe mit geripptem zylindrischen Hals. Die letztge- nannten Töpfe sind fast immer mit einem Tonbecher vergesellschaftet — meistens lag der Becher im Topf —, was auf eine beliebte Gefäßgarnitur für Getränke schließen läßt. Aus der einheimischen Produktion stammen auch grobgeformte handgedrehte kleine Töpfe und Becher aus graubraunem Ton mit rauher Oberfläche, durchweg ziemlich porös, die mit vertikalem Kamm- oder Besenstrich verziert sind. Eine weitere einheimische lokale Gefäßform bilden hochstehende keramische Pokale mit breitem geripptem Oberteil und konisch geschwungenem Unterteil. Diese eigenartige Gefäßform ist bisher nur aus drei benachbarten Fundplätzen am Unterlauf der Krka bekannt: in Novo mesto, Bela cerkev und Mihovo. Den spätlatönezoitlichen Fundbestand vervollständigen noch entsprechende Fibelformen (Typ Nauheim, Jezerine, Aucissa, Orna-vasso, Scharnierfibel), eine verzierte eiserne Gürtelplatte vom Typ Laminci00 — die erste ihrer Art in Slowenien — und ein Kriegergrab mit einem eisernen Helm,61 dessen Wangenklappen mit Tierfiguren verziert sind. Aus Novo mesto sind auch zwei keltische Münzen bekannt, und zwar ostnorische Großsilbermünzen vom Typ Samobor.62 Beide wurden beim Bau der Bezirkshauptmannschaft im Jahre 1902 im Bereich des spätkeltischen Gräberfeldes gefunden. Im Inventar der römischen Gräber ist hauptsächlich Keramik vertreten, verhältnismäßig viel Sigillata-Geschirr, ausschließlich aus norditalischen Werkstätten, wenig Glas und selten Münzen. Es wurde schon betont, daß auf dem gesamten Gräberfeld kein einziges Bruchstück eines Inschrift- oder Reliefsteines gefunden wurde. Daraus kann man schließen, daß auf diesem Gräberfeld in Novo mesto entweder analphabc-tische Einheimische illyro-kcltischer Abstammung beigesetzt worden sind, oder aber daß die autochthonen Einwohner die italische Form der Grabarchitektur mit Inschrift-stainen und Reliefdekor nicht übernommen haben. Ein deutlicher Konservatismus im Grabritus ist unverkennbar: Die keltische Art der Leichenbrandbestattung in einfachen Grabgruben wird in der frühen Kaiserzeit beibehalten. Auch gewisse traditionelle Gefäßformen sind durch Jahrzehnte in unveränderter Form als Grabbeigabe im Gebrauch, deshalb sind sie als chronologische Stützen kaum oder nur bedingt brauchbar. Man kann daraus wohl zu Recht folgern, daß in Gebieten mit kräftiger Eigentradition mindestens der Grabritus nur langsam und erst sehr spät römisch beeinflußt worden ist. Münzen finden sich in den römischen Gräbern im Belè-Garten verhältnismäßig selten. Allerdings dürfen wir dabei nicht außer Acht lasen, daß gut die Hälfte der römischen Bestattungen in Steinplattensetzungen schon in antiker Zeit geplündert worden und ihr Inventar uns dabei nicht bekannt ist. Insgesamt wurden in der Nekropole bei unserer Grabung 12 Asse (Kupferstücke) der folgenden Kaiser gefunden: Vespasiani (1), Titus (2), Nerva (3), Hadrianus (2) und fünf Münzen von unbestimmbaren Kaisern aus dem 1.—2. Jahrhundert. Bei der Entdeckung der ersten Gräber auf dieser Nekropole im Jahre 1890 beim Bau der Bahnhofstraße haben Kustos A. Müllner63 und Konservator S. Rutar64 berichtet, daß bei dieser Gelegenheit einige Münzen gefunden wurden, »die von Nero bis Diokletianus reichen, doch in den Urnen wurde nur eine Münze des Kaisers Carus gefunden. Am besten erhalten war die Münze des Tacitus, Augustus.« Den Angaben können wir Glauben schenken, obwohl die Stücke heute verschollen sind. Nach der Aufzählung (Claudius, Antoninus Pius, Claudius Gothicus, Tacitus, Carus, Diokletianus) muß der Friedhof bis in die ersten Jahre des 4. Jahrhunderts belegt worden sein. Mit Bedauern bleibt jedoch festzustellen, daß außer den genannten Münzen noch andere wertvolle Funde aus dem Gräberfeld abhanden gekommen sind. Sie werden zwar beschrieben,65 nicht aber abgebildet: ein Paar goldener Ohrringe, zwei römische (?) Schwerter, zwei silberne Armbrustfibeln der Mittellatène- zeit, ein keltisches Schwert und ein bis zwei fragmentierte keltische Eisenhelme. Für eine genauere Zeitbestimmung vor allem der Latènegraber wären diese auch typologisch interessanten Objekte natürlich von großer Bedeutung. Eine singuläre Gefäßform im Inventar der frührömischen Gräberfelder in Südostslowenien sind die tönernen Hausumen, die zur Aufbewahrung des Leichenbrandes und der Knochenreste nach der Kremation dienten. Diese meist rot bemalten, rundhausförmigen Gefäße mit breiter Türöffnung und schmalen Fernsterschlitzen enden auf dem Dach meist in einem knöpf- oder pilzartigen Abschluß, manchmal auch in einem plastisch geformten sitzenden Hahn als Sinnbild des immerwachen apotropäischen Schutztieres. Aus den Mustern der roten Wandbemalung auf den Hausurnen kann man eine Fachwerktechnik erschließen. Diese eigenartigen Grabgefäße — eine im gesamten Römischen Reich einzigartige Gefäßform — werden den keltischen Latobikern zugeschrieben, die Mitte des 1. Jahrhunderts vor Chr. nach Südslowenien erwanderten.66 Die Latobiker sind in der Literatur und inschriftlich öfters genannt,67 auch die beiden größten antiken Siedlungen in Unterkrain tragen ihren Namen, nämlich die Beneficiarierstation Praetorium Latobicorum (heute Trebnje) und das Municipium Fla-vium Latobicorum Neviodunum (heute Dmovo). Die römische Hauptstraße Emona — Siscia verlief quer durch Unterkrain, etwa 3 km nördlich an Novo mesto vorbei.68 Sicher nicht zufällig folgt die heutige Autostraße Ljubljana—Zagreb größtenteils fast derselben Trasse. An den römischen Straßenverlauf erinnert ein Meilenstein,69 der ursprünglich an der »Alten Straße« auf der Hutweide von Mačkovec stand und später nach Bučna vas gebracht wurde, um dort als Stützpfeiler in einem Stallgebäude zu dienen. Im Herbst 1958 konnte er schließlich im Museumsgarten von Novo mesto aufgestellt werden. Weil er der einzige römische Inschriftstein aus der engsten Umgebung des Ortes ist, soll er hier kurz beschrieben werden. Er besteht aus einheimischem grauen Kalkstein. Der Oberteil mit der Titulatur des Kaisers ist abgebrochen. Der zylindrische Körper mißt 56 cm im Durchmesser und ist noch 125 cm hoch; der quadratische Unterteil, mit dem er im Boden eingegraben war ist 35 cm lang. Die Inschrift gehört ins Jahr 201, ist stark verwittert und nur schwer lesbar. Der erhaltene Teü lautet: — c]o(n)s(ul) II pro[co{n)s{ul) p{ater) p(atriae)] [et imp(erator) C]aes(ar) M. Aure[lius] [Antonin]us Pius Au[g(ustus) fel(ix)] [trib(unicia) po]tes(tate) III pr[oco(n)s(ul)\ [[et P. Septimius Geta]] [[Caesar]] vias et pon [tei] [vetusta]te conrupt[as] [res]tituerunt [curante Fabio] CHone legnato) Aug(usti) [— Zur Zeit fehlen noch immer überzeugende Anhaltspunkte, wo die römische Siedlung in Novo mesto zu suchen ist. Weil entsprechende Untersuchungen im Ringwall auf dem Marof noch ausstehen, bleibt eine Besiedlung dieses Platzes zur Römerzeit vorläufig offen. Einen Hinweis für die Lokalisierung der römischen Siedlung gab immerhin eine kleine Versuchsgrabung im Jahre 1978 im Probsteigarten bei der Kirche des Hl. Nikolaus auf dem Gipfel der Altstadt,' dem sog. Kapitelberg. Sehr spärliche Tonscherben sowie zwei Bronzemünzen (ein Sesterz des Pertinax und ein unbestimmbarer As aus dem 1.—2. Jht.) lassen auf Siedlungsgelände schießen. Umfangreichere Grabungen an dieser Stelle wären nötig, um die Vermutung zu bekräftigen. Aquileia war der Ausgangspunkt des italischen Fernhandels für Noricum und Oberpannonien. Offenbar haben schon jahrzehntelang, bevor die große Transit- und Heeresstraße von Aquileia über Emona nach Siscia und weiter zu den Garnisonsstädten an der Donau in der Mitte des 1. Jahrhunderts n. Chr. ausgebaut wurde, lebhafte Handelsbeziehungen zwischen Novo mesto — der römische Ortsname ist nicht überliefert — und Aquileia bzw. dem nordostitalischem Raum bestanden. Im Zuge des Ausbaues der Handelsverbindungen mit Pannonien war unter Kaiser Vespasian das Municipium Neviodunum70 als Hafenstadt an der Save gegründet. Unter seine Verwaltung gehörte fast ganz Unterkrain. Chronologisch das jüngste archäologische Belegstück aus Novo mesto ist der zylindrische Glasbecher71 mit dem eingeschliffenen griechischen Trinkspruch xai ic, (Spat; (= »und auf Jahre hinaus«). Er wurde schon 1902 von J. Pečnik im Stadtteil Bršljin in einem Männergrab mit Leichenbrand gefunden und sogleich dem Kunsthistorischen Museum in Wien zum Kauf angeboten, in dessen Antikensammlung er heute ausgestellt ist. Der ornamental geschliffene Becher seltener Form stammt aus einer östlichen (ägyptischen?) Werkstatt, und zwar aus der ersten Hälfte des 4. Jahrhunderts. Etwa gleich alt ist ein Brandgrab aus Regrča vas,72 das durch eine Münze des Licinius datiert wird. Beide Brandgräber stehen in einem gewissen Widerspruch zu der These, daß im 4. Jahrhundert allgemein die Körperbestattung im Brauch war. Es scheint demnach, daß die Brandbestattung aus tief verwurzelten ethnisch-rituellen Gründen in Unterkrain länger geübt wurde alls in anderen Teilen Sloweniens. Merkwürdigerweise fehlen zur Zeit noch immer archäologische Beweise aus dem Stadtbereich für die Zeitspanne vom Ende des 4. Jahrhunderts bis zum Jahre 1365, als Herzog Rudolf IV. von Österreich die Stadt gründete und nach seinem Namen Rudolfswerth taufte. Man kann sich kaum vorstellen, daß dieser strategisch so hervorragende Platz mit ausgeprägter Siedlungskontinuität bis in spätrömische Zeit von da an über 900 Jahre nicht bewohnt oder besetzt war. Für die Fundlücke bietet sich tatsächlich nur eine Erklärung an: Die mittelalterliche Altstadt ist unmittelbar auf den Resten des spätantiken und frühmittelalterlichen Ortes erbaut worden und hat damit ältere Siedelspuren zerstört oder doch überdeckt. Vor dreihundert Jahren hat der krainische Polyhistor J. W. Valvasor in seinem monumentalen Geschichtswerk73 eine apokryphe Überlieferung vom Untergang des antiken Novo mesto aufgezeichnet: Die Stadt Rudolphswerth, sonst insgemein Neustädtlein genannt, in Crainerischei Sprach Novomesto, in Latinischer Rudolphvvertha, oder Neostadium, gehört zu Unter-Crain; ligt zwischen Laybach und Carlstadt, acht Meilwegs von der Stadt Laybach von Carlstadt sechs Meilen, von der Stadt Mottling drey Meilen. Ehbevor wir aber der jetzigen Stadt Situation und Gelegenheit ferner beschauen, müssen wir zuvor die alte Stadt, so hier gewesen, und deren Name mit ihr Selbsten verloschen besichtigen. Soll derohalb solche, wie ein Kärndterisches altes Jahrbuch ausweiset, aus welchem folgendes entlehnet, und von denen Herren von Rudolphswerth Selbsten, mir überschickt worden, ehmals eine Reichs- oder Römische Stadt gewesen seyii, die sich von dem Ort, da sie jetzt ligt, biß an Schloß Hohenprach, welches von einer Seite die Stadt beschützet, erstreckt. Dieselbe ist, von der Gothen Könige Chimga, unter der Regierung Keysets Decii, feindlich angefallen, hart bedränget, doch aber nicht erobert worden. König Dietrich von Bern, soll auch hier seine Hoffstatt gehabt haben. Im Jahr Christi 451, wie Attila der Hunnen-König, durch Steyermarck, auf Laybach zugeeilet, soll dessen Bruder, wiewol mit einer geringen Macht, durch Croaten, für diese alte Stadt sich gelagert, selbiger hart zugesetzt haben, unverrichteter Sachen aber wieder ahz.iehen müssen: als er aber, zu seinem Bruder Attila, nach Laybach gekommen, nach deren Eroberung wieder, mit der gantzen Macht, für diese Stadt gerucket, und selbige, durch Attilam, stürmender Hand erobert, nachmals aber geschleifft, und gäntzlich zerstört worden seyn. Was aber selbige vormalige Stadt für einen Namen gehabt, davon meldet der mir ertheilte Bericht, und auch die alte Chronic, woraus solcher gezogen worden, gantz nichts. Diese dramatisch-kuriose Legende vom Untergang des antiken Novo mesto hat gewisß einen wahren Kern: die spätantike Siedlung ist in den Stürmen der Völkerwanderungszeit untergegangen. Ob nun ausgerechnet Attila und sein Bruder es waren, die sie in Schutt und Asche legten, bleibt natürlich dahingestellt. Am 7. April 1365 Unterzeichnete Herzog Rudolf IV. in Wien die Stiftungsurkunde,74 in der es unter anderem heißt: Darumb wan wir die statt genandt Ruedolfswerd gelegen auf der Windischen march die wir von newen dingen aufgeworffen und nach unserm namen alsogenendt haben so geben wir ir mit füurstlicher macht diese recht vnd gesetze die hernach geschrieben stendt.. . Mit diesem Gründungsakt tritt Novo mesto aus der Anonymität seiner Frühgeschichte. Die Stadt steht fortan im Lichte schriftlich Überlieferer Geschehnisse des späten Mittelalters und teilt das Schicksal ihres Umlandes in den darauffolgenden Jahrhunderten. Zum Schluß darf zusammenfasend festgestellt werden, daß Novo mesto ein bedeutender archäologischer Fundplatz im Südostalpenraum ist, der von der Schlußphase der Urnenfelderzeit bis zur Spätantike im 4. Jahrhundert kontinuierlich und intensiv besiedelt war. Vor allem ist die genomorphologische und verkehrsgeograpbische Lage Südsloweniens nicht zu übersehen, weil — großräumig gesehen — dieses Land das wichtigste Durchzugsgebiet bildet, das aus dem südwestpannonischen Raum durch das Krka- und Savetal zum Laibacher Becken und über die Karsthöhen bei Postojna (das Tor von Postojna) zur Adria in der Triester Bucht und weiter in die norditalienische Ebene führt. Die verteidigungsgünstige Lage an der Krkaschleife war die Vorbedingung für die Gründung und Weiterentwicklung der prähistorischen Siedlung in Novo mesto. Ausgedehnte, wildreiche Waldbestände in Slowenien boten den prähistorischen Siedlern reichlich Nahrung, Bau- und Brennmaterial sowie Rohstoffe für allerlei Mobiliar und Werkzeuge. Namentlich am Oberlauf der Krka und in Weißkrain wurden Eisenerzvorkommen ausgebeuitet. Die Metallgewinnung und die Verarbeitung zu Fertigprodukten haben wesentlich zu Reichtum, Macht und Ansehen der Hallstattieute in Slowenien beigetragen. Man kann feststellen, daß das vorgeschichtliche Erbe aus der Hallstatt- und Latène-zeit in Novo mesto durchaus alpin bedingt und gebunden ist, jedoch mit bemerkbaren Einflüssen sowohl aus dem italischen Westen, als auch aus dem nordwestbalkanischen und südpannonischen Raum. Anregungen aus dem Este-Kreis verdanken wir gewisse keramische Formen (rot- und schwarzbemalte Fußgefässe), Fibeltypen (Schlangen- und Certosafibel)75 und das toreutische Kunstschaffen. Aus dem Südosten, aus dem illyrischen Kernland kam die Bestattungsweise in Form von Sippengrabhügeln mit kreisförmig angelegten Körperbestattungen77 und die zweischleifige Bogenfibel.78 Aus dem transdanubischen Osten kam die skythische Bewaffung (skythisches Beil, Bogen und Pfeil) und ihre Art der Pferdeschirrung (Trensen vom Typ Szentes-Vekerzug),70 sowie einige Gefäßformen: kernoiartige Ritualgefässe, grauschwarze Fußgefässe und schwarze graphitierte Henkeltassen. Gegenseitige Beziehungen und Befruchtungen machten die Hallstattkultur überregional, sie war nicht ethnisch gebunden. Nur aus solcher Perspektive wird ihr materieller Nachlaß erklärlich und verständlich. Der Fundbestand aus der Römerzeit zeigt dagegen deutliche Einflüsse bodenständiger Einwohner illyro-keltischer Abstammung mit tief verwurzelter einheimischer Tradition. Er wird namentlich in Keramikformen und im Grabritus sichtbar sowie — bei einer gewissen provinzialrömischen Prägung norisch-pannonischer Art — besonders in der Tracht und beim Schmuck.80 Zwei Epochen aus der archäologischen Vergangenheit von Novo mesto erscheinen besonders bedeutend und weitreichend: in der jüngeren Hallstattzeit war der Ort Sitz illyrischer Adelsherren bzw. eines lokalen Fürsten, während Novo mesto in der frühen Kaiserzeit sicher ein lebhafter provinzialrömischer Handels- und Umschlagplatz an der mittleren Krka, auf dem Handelsweg zwischen Emona und Siscia war. Nach dem Verfall der Hallstattkultur ist in den nachfolgenden Jahrhunderten sowohl in Novo mesto wie in ganz Unterkrain eine provinzielle Randkultur mit unverkennbaren retardierenden Tendenzen bemerkbar. Die Schwerpunkte der Macht und Politik hatten sich durch die keltischen Wanderungen verschoben: der Südostalpenraum verlor seine Machtposition zugunsten neuer Kräfte, die im mittleren Donauraum und in Norditalien erwachsen waren. In der Mittellatènezeit geht die Bedeutung von Novo mesto wesentlich zurück. Erst im 1. Jahrhundert v. Chr. gewinnt der Ort allmählich wieder an Bedeutung. Das ist sicher mit dem Ausbau fester und reger Handelsverbindungen von Aquileia zum panno-nischen Osten in Zusammenhang zu bringen. Auf der Handelsroute Aquileia — Emona — Neviodunum — Siscia war Novo mesto ein Rast- und Umschlagplatz für Händler und Reisende im Lande der Latobiker. Weit hinter dem schützenden Donaulimes lag diese Siedlung im Vorfeld der Sperrmauern der Praetentura Italiae et Alpium oder Claustra Alpium Juliarum;81 welche den Übergang auf den Karsthöhen nach Italien sicherten. Zahleriche Funde aus dem 1. und 2. nachchristlichen Jahrhundert beweisen einen relativen Wohlstand der Einwohner von Novo mesto. Wieweit der Markomannensturm die Siedlung betroffen hat, wissen wir nicht, weil entsprechende Befunde fehlen. Funde aus dem 3. Jahrhundert sind spärlich, aus dem 4. Jahrhundert kennen wir vorerst überhaupt nur zwei Gräber (Bršljin, Regrča vas). Um das Jahr 400, spätestens aber im 5. Jahrhundert, war Novo mesto wahrscheinlich nicht mehr ständig bewohnt. Die letzten Bewohner zogen sich, soweit sie nicht in Richtung Westen geflohen waren, wohl auf die entlegenen Randhöhen der umliegenden Gebirgszüge zurück und bauten dort befestigte Refugien — meist auf längst verlassenen prähistorischen Siedlungsplätzen-, wo sie mit autarker Wirtschaft überleben konnten.82 Für eine genauere Rekonstruktion der vor- und frühgeschichtlichen Abläufe im Raum Novo mesto vor der Stadtgründung fehlen uns vor allem die Ergebnisse von Siedlungsgrabungen. Der Standort eines prähistorischen Ringwalles ist bekannt, während der römische und ein vermutbarer frühmittelalterlicher Wohnplatz weiter zu suchen sind. Unsere Erkenntnisse und Schlußfolgerungen zur Vor- und Frühgeschichte von Novo mesto beruhen folglich ausschließlich auf Grabfunden. Da sie aber bisher nicht vollständig publiziert sind, fehlen noch detaillierte Auswertungen. Die Geländeforschung in der Stadt war in den letzten zwanzig Jahren wegen verschiedener dringender Baumaßnahmen zwangsläufig auf gefährdete Nekropolen gerichtet, systematische Siedlungsgrabungen sind aber geplant. Nochmals in Stichworten umschrieben: in den vergangenen drei Jahrtausenden entwickelte sich Novo mesto vom hallstattzeitlichen Fürstensitz über einen provinzialrömischen Handelsplatz (vicus) und die hochmittelalterliche habsburgische Stadtgründung bis zur heutigen stark expandierenden Industriestadt. 1 S. Gabrovec, Germania 44, 1966, 1 ff. — ders., Arh. vestnik 24, 1973, 338 ff. — ders., im Ausstellungskatalog: Die Hallstattkultur, Frühform europäischer Einheit (Schloß Lamberg, Steyr 1980), 37 ff. - Treasures of Carniola (New York 1934). 3 P. S. Wells, Journal of Field Archaeology 5, 1978, 215 ff. S. Gabrovec, Zbornik občine Grosuplje 10, 1978, 127 ff. — F. Geupel, Forschungen und Berichte 14, 1972, 203 ff. 4 F. Stare, Prazgodovinske Vače (1954). — ders., Vače, Arheološki katalogi Slovenije 1 (1955). 5 H. Hencken, The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia (Mecklenburg Collection, Part II), American School of Prehistoric Research, Peabody Museum, Bulletin No. 32 (1978). 0 Treasures of Carniola (New York 1934). — J. Kastelic, Situla 1, 1960, 3 ff. — S. Gabrovec, O.-H. Frey, S. Foltiny, Germania 48, 1970, 12 ff. — S. Gabrovec, Epoque préhi-storique et protohistorique en Yugoslavie-Recherches et résultats (Beograd 1971), 230 ff. — ders., Symposium zu Problem der jüngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa (Bratislava 1974), 163 ff. 7 C. Marchesetti, Boll. Soc. Adr. 9, 1886, 94 ff. — ders., Scavi nella necropola di S. Lucia (1893). — F. Duhn, F. Messerschmidt, Italische Gräberkunde 2 (1939), 109 ff. — D. Svoljšak, Arh. vestnik 24, 1973, 397 ff. — ders., Arch, lugoslavica 17, 1976 (1979) 13 ff. — ders., Le età del bronzo e del ferro nell’-Isontino (Gorizia 1979), 23 ff. 8 M. Guštin, Libna, Posavski muzej Brežice, knjiga 3 (1976). 9 M. Hoernes, Wiener Prähist. Zeitschr. 2, 1915, 113 ff. — S. Gabrovec, Arh. vestnik 17, 1966, 176 ff. 10 V. Stare, Prazgodovinska Šmarjeta, Katalogi in monografije 10 (1973). 11 T. Knez, Novo mesto v davnini (Novo mesto in der Vorzeit), 1972. — ders., Novo mesto v antiki (Novo mesto in der Antike), 1974. — ders., Prazgodovina Novega mesta (Novo mesto in der Vorgeschichte), 1971. — ders., Keltske najdbe iz Novega mesta (Keltische Funde aus Novo mesto), 1977. — ders., Germania 56, 1978, 125 ff. ders., Epoque préhistorique et protohistorique en Yougo-slavie-Recherches et résultats (Beograd 1971), 220 ff. 12 F. E. Barth, Die hallstattzeitlichen Grabhügel im Bereich des Kutscher bei Pod-semel (Slowenien), Antiquitas Reihe 3, Band 5 (1969). — J. Dular, Podzemelj, Katalogi in monografije 16 (1978). 13 M. Guštin, Notranjska, Katalogi in monografije 17 (1979). — M. Urleb, Križna gora pri Ložu, Katalogi in monografije 11 (1974). 14 T. Knez, Novo mesto v davnini (1972). 15 T. Knez, Arh. vestnik 18, 1967, 155 ff. 18 S. Gabrovec, Utvrđena ilirska naselja (Agglomerations fortifiees Illyriennes), Posebna izdanja, knjiga XXIV, Centar za bal-kanološka ispitivanja, knjiga 6 (Sarajevo 1975), 69. 17 S. Gabrovec, Godišnjak, knjiga Vili, Centar za balkanološka ispitivanja knjiga 6 (Sarajevo 1970), 41 ff. — ders., Arh. vestnik 24, 1973, 338. 18 T. Knez, Arh. vestnik 17, 1966, 51 ff. 10 S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled, Dela 1. razr. SAZU 12/8, 1960, 72. 20 A. Müllner, Geschichte des Eisens in Krain (1909). 21 T. E. Haevernick, Situla 14—15, 1974, 61 ff. — dies., Die Glasarmringe und Ringperlen der Mittel- und Spätlatenezeit auf dem europäischen Festland (1960). 22 O.-H. Frey, Germania 44, 1966, 48 ff. 23 F. Moosleitner, Germania 57, 1979, 59 ff. 24 M. Egg, Arch. Korrbl. 8, 1978, 11 ff. mit Verbreitungskarte der thrakoskythischen Streitäxte. — M. Guštin u. B. Teržan, Ancient Europe and the Mediterranean. Studies presented in honour of Hugh Hencken (Warminster 1977), 77 ff. mit Verbreitungskarte der skythischen Trensen. M. Dušek, Die Thraker im Karpatenbecken (Amsterdam 1978), 160 f. 23 Über das Problem des »baltischen« Bernsteins und der »Bernsteinstraße« cfr.: W. Kimmig u. E. Gersbach, Germania 49, 1971, 56 f. 26 Deutsche Wacht 15, 1980, Nr. 80. — S. Rutar, Letopis Matice Slovenske 1891, 192 f. 27 S. Rutar, Mitt. Zentral-Komm. NF Bd. 20, 1894, 184. — Inv. Nr. 66013—66204. Nur teilweise publiziert bei: T. Knez, Novo mesto 1365—1965, prispevki za zgodovino mesta (1969), Abb. 15, 16, 28. 28 W. Schmid, Corniola 1, 1908, 202 ff. 29 S. Gabrovec, Situla 1, 1960, 27 ff. — ders., Arh. vestnik 19, 1968, 157 ff. 30 T. Knez, Prazgodovina Novega mesta, (1971). — ders., Symposium zu Problemen der jüngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa (Bratislava 1974), 243 ff. — ders., Germania 56, 1978, 125 ff. — ders., Sahranjivanje kod Ilira (Rites d’inhumation chez les Illyriennes), Beograd 1979, 271 ff. 31 T. Knez, Varstvo spomenikov 21, 1977, 185 f. 32 H.-J. Hundt, Arh. vestnik 24, 1973, 327 ff. 33 H. Zürn, Hallstattforschungen in Nordwürttemberg, Veröffentl. d. Staatlichen Amtes f. Denkmalpflege Stuttgart, Reihe A, Heft 16 (1970), 67 ff. 34 A. Beck, Fundberichte aus Baden-Württemberg 1, 1974, 251 ff. 35 H. Dannheimer, Bayer. Vorgeschbl. 34, 1969, 41 ff. 30 T. Knez, Jugoslovenski istoriski časopis 17, 1978, 143 ff. 37 T. Knez Germania 56, 1978, 125 ff. 38 S. Gabrovec, Situla 1, 1960, 27 ff. 39 S. Gabrovec, Arh. vestnik 19, 1968, 157 ff. 40 T. Knez, Arh. Vestnik 24, 1973, 309 ff. — ders., Arh. lugoslavica 15, 1974, 13 ff. — ders., Antike Welt 7, Heft 1, 1976, 32 ff. 41 T. Knez, Germania 56, 1978, Taf. 13, Abb. 3. — M. Guštin, B. Teržan, Arh. vestnik 26, 1975, 4:7. 42 S. Gabrovec, Situla 1, 1960, Abb. 8:la—lc. — T. Knez, Germania 56, 1978, Taf. 14—15, Abb. 5—6; der Doppelkammhelm aus Grab 1/23 noch nicht publiziert. 43 M. Guštin, B. Teržan, Arh. vestnik 26, 1975, T. 1—2. 44 O.-H. Frey, Arh. vestnik 24, 1973 621 ff. 45 T. Knez, Festschrift für Richard Pittio-ni zum siebzigsten Geburtstag (1976), 601 ff. 46 Ein reich mit Bronze- und Bernsteinschmuck, sowie mit zwei figurai verzierten Situlen (nur in spärlichen Resten erhalten) ausgestattetes Frauengrab; noch nicht publiziert. 47 S. Gabrovec, Arh. vestnik 15—16, 1964—1965. T. 8—11. — I. Kastelic, Situla 1, 1960, 3 ff. 48 M. Djuknič, B. Jovanovič, Arch. lug. 6, 1965, 1 ff. — dies., Ilirska kneževska nekropola u A fenici (1966). 49 T. Knez, Arh. vestnik 24, 1973, 322. 322. 50 Tumulus III Grab 33, noch nicht veröffentlicht. Vgl.: H.-J. Hundt, Arh. vestnik 24, 1973, 3311 51 T. Knez, Arh. vestnik 24, 1973, 321 f. 52 H. Müller-Karpe, Carinthia I, 141, 1951, 594 ff. •—- S. Gabrovec, Arh. vestnik 17, 1966, 169 ff. — P. Petru, Arh vestnik 19, 1968, 357 ff. — ders., ARNW II, Prinzipat sechster Band, 473 ff. 52 S. Gabrovec, Slovenski etnograf 8, 1955, 9 ff. — ders., Arh. vestnik 17, 1966, 243 ff. — G. Jacobi, Werkzeug und Gerät aus dem Op-pidum von Manching (1974). 54 T. Knez, Keltske najdbe iz Novega mesta, (1977). 55 a. a. O. Abb. 5—7. Vgl. auch P.-M. Duval, Die Kelten (1978), 127, 260 Abb. 322. 50 V. Kruta u. M. Szabo, Die Kelten. Entwicklung und Geschichte einer europäischen Kultur (1979), 79. 57 T. Knez, Novo mesto v antiki (1974). — ders., Keltske najdbe iz Novega mesta (1977). 58 T. Knez, Arh. vestnik 19, 1968, 221 f. — ders., Razprave 1. razr. SAZU 6, 1969, T. 21. 59 S. Panciera, Vita economica di Aquileia in età romana (Aquileia-Venezia 1957) passim, und ,Strade e commerci tra Aquileia e le regioni alpine“, in Antichità Altoadriatiche IX 1976, 153 (vgl. auch andere Aufsätze in diesem Bande). 60 Tf. Knez, Keltske najdbe iz Novega mesta (1977), Abb. 13 81 U. Schaaff, T. Knez, Situla 20—21, 1980, im Druck. 02 P. Kos, Keltski novci Slovenije (Keltische Münzen Sloweniens), Situla 18 1977, 136. 63 A. Müllner, Slovenec, 4. 10. 1890, 1. 04 S. Rutar, Letopis Matice Slovenske 1891, 192 f. 65 S. Rutar, Mitt. Zentral-Kommiss., NF Bd. 17, 1891, 197 f. 60 P. Petru, Hišaste žare Latobikov (Haus-urnen der Latobiker), Situla 11, 1971. — ders., ANRW II, Principat, sechster Band, 496 ff. — Verbreitungskarte der Hausurnen auf Seite 524, Abb. 9. — Zur Verzierung der Hausurnen cfr.: P. Petru, Arh. vestnik 13— 14, 1962—1963, 497. — ders., Slovenski etnograf 16—17, 1963—1964, 277 ff. 67 Vgl. Ptol. II 14, 2 und Plin. h. n. III 148, ferner, Année épigraphique 1909, 235 — 1938, 13 (cives Latobici) und G. Vitucci, Diz. epigr. IV 449. 08 A. Premerstein, S. Rutar, Römische Strassen und Befestigungen in Krain (1899). 69 CIL III 4617 = 11323. Vgl ANSI S. 85 Nr. 89. 70 S. Petru, P. Petru, Neviodunum, Katalogi in monografije 15 (1978). 71 R. Noll, Vom Altertum zum Mittelalter, Kunsthistorisches Museum Wien, Katalog der Atikensammlung (19742), 23 f, Abb. 16. 72 T. Knez, Razprave 1. razr. SAZU, 6, 1969, 134, T. 20. 73 J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Crain (Laybach 1689) XI. Buch, 479 f. 74 S. Vilfan, Novo mesto 1365—1965, prispevki za zgodovino mesta (1969), 88 ff. 75 B. Teržan, Arh. vestnik, 27, 1976, 317. 76 O.-H. Frey, Die Entstehung der Situ-lenkunst, Rom. Germ. Forsch. 31 (1969). — W. Lucke, O.-H. Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island), Rom. Germ. Forsch. 26 (1962). 77 Sahranjivanje kod Ilira (Rites d’inhuma-tion chez les Illyriennes) Balkanološki institut VIII/2 (Beograd 1979). — B. Čovič, Glasnik Sarajevo, N. S„ 18, 1963, 41 ff. 78 S. Gabrovec, Godišnjak ANUBiH 8, Centar za balkanološka ispitivanja knjiga 6 (1970), 5 ff. 79 M. Guštin, B. Teržan, Arh. vestnik 26, 1975, 190 ff., Karte 1. 80 I. Garbsch, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 11 (1965). 81 Claustra Alpium Juliarum I, Katalogi in monografije 5 (1971). 82 S. Petru, Arh. vestnik 18, 1967, 435 ff. NOVO MESTO V PRAZGODOVINI IN ANTIKI Povzetek Avtor daje v članku strnjen oris novomeškega prostora v arheoloških obdobjih do ustanovitve srednjeveškega Novega mesta, upoštevajoč stanje raziskav do leta 1980. Zaključki in izvajanja temeljijo na rezultatih izkopanih grobišč, ker raziskave naselbinskih območij še niso opravljene. Novo mesto je bogato in pomembno arheološko najdišče v osrednji Dolenjski, kraj je bil neprekinjeno naseljen od končne faze kulture žarnih grobišč pa do pozne antike v 4. stoletju n. št. (T. Knez, Novo mesto v davnini [Maribor 1972]). Intenzivno naselitev Dolenjske in novomeškega prostora v 1. tisočletju pred n. št. sta pogojevala geomorfološki in prometno-zemljepisni položaj južne Slovenije, kajti to ozemlje je bilo zelo pomembna tranzitna pokrajina, ki je v prazgodovini povezovala jugozahodni del panonske nižine skozi dolino Krke in Save z Ljubljansko kotlino in dalje preko kraških višin (»postojnska vrata«) k ladranskemu morju in še naprej v severoitalsko nižino. Ugodna obrambna lega na pomolu ob Krkinem zavoju je bila predpogoj za nastanek in razvoj prazgodovinske in kasnejših naselbin v Novem mestu. Najdišča železove rude — predvsem ob zgornjem toku Krke in v Beli krajini — so halštatskim prebivalcem omogočila pridobivanje in predelavo železa. Železarstvo in produkcija železnih izdelkov je bilo v halštatskem času temeljna gospodarska dejavnost, ki je tedanjim prebivalcem Dolenjske bistveno pripomogla k blagostanju in politični moči. Izrazita socialna diferenciacija halštatske družbe na čelu z vojaško aristokracijo — halštatskimi knezi, je dokaz za to (T. Knez, Jugoslovenski istorijski časopis 18, 1978, 143 ss.). Ob pregledu bogatega halštatskega gradiva lahko ugotovimo, da je ta dediščina v Novem mestu alpsko pogojena in sodi v okvir dolenjske skupine halštatske kulture, vendar z opaznimi vplivi tako iz italskega zahoda, kot tudi iz severozahodnega Balkana in južnopanonskega prostora. Pobudam iz estenskega kroga dolgujemo nekatere oblike glinastih posod, oblike fibul in torevtično umetno obrt — situlsko umetnost. Od jugovzhoda, iz pradomovine Ilirov je prišla ideja o načinu pokopavanja: skeletni pokop v krogu pod družinsko-rodovnimi gomilami ter dvozankasta ločna fibula. Iz transdanubijskega vzhoda je prišla skitska oborožitev ter njihove oblike konjske opreme in tudi nekatere oblike glinastih posod. Medsebojno vplivanje in oplojevanje teh kulturnih skupin je izoblikovalo bogato halštatsko kulturo v jugozahodni Sloveniji, ki etnično ni enotna. Po propadu halštatske kulture, ki je bila posledica keltskih vdorov in njihove dominacije, je v naslednjih dveh stoletjih postala Dolenjska obrobna pokrajina z očitnimi znaki retardacije v materialni zapuščini. S keltskimi selitvami so se težišča gospodarske moči in politike premaknila: vzhodnoalpski prostor je izgubil svojo vodilno vlogo v korist novih središč, ki so nastala ob srednji Donavi in v severni Italiji. V srednjelatenskem času Novo mesto močno izgublja na pomenu. Šele v 1. stoletju pred n. št. pridobiva kraj polagoma spet na veljavi (T. Knez, Keltske najdbe iz Novega mesta [Novo mesto 1977]). To je gotovo posledica izgradnje trdnih in stalnih trgovskih zvez iz Akvileje na panonski vzhod. Ob trgovski poti Aquileia— Emona—Neviodonum—Siscia je bilo Novo mesto počivališče in tržišče za trgovce in potnika v deželi Latobikov, upravno pa je sodilo v območje municipija Neviodonum. Novo mesto je ležalo v skrajnem zahodnem delu province Zgornje Panonije, v prostoru izpred zapornih zidov Claustra Alpium Juliarum, ki so varovali prehode čez kraške višine v Italijo. Zapuščina iz rimskega časa kaže močan vpliv avtohtonih prebivalcev ilirsko-keltskega porekla z globoko zakoreninjeno domačo tradicijo, predvsem v grobnem ritualu in v keramičnih formah, z določeno noriško-panonsko sestavino, ki je opazna predvsem v noši in nakitu. Številne grobne najdbe iz 1. in 2. stoletja n. št. (T. Knez, Novo mesto v antiki [Novo mesto 1974]), kažejo na sorazmerno blagostanje prebivalcev antičnega Novega mesta. V kolikšni meri je vdor Markomanov in Kvadov prizadel novomeško naselbino še ni znano, ker manjkajo podatki iz naselbinskih izkopavanj. Dejstvo je, da so najdbe iz 3. stoletja vse bolj redke, iz 4. stoletja pa poznamo zaenkrat samo dva groba (Regrča vas, Bršljin). Okoli leta 400, najkasneje v 5. stoletju Novo mesto najbrž ni bilo več stalno naseljeno. Prebivalci so se verjetno umaknili na odmaknjene planinske vrhove in si tam zgradili utrjene refugije — večinoma na že zdavnaj opuščenih prazgodovinskih seliščih —, da bi preživeli z avtarkičnim gospodarstvom. Dve obdobji v arheološki preteklosti Novega mesta sta bili posebno pomembni in daljnosežni: v mlajši halštatski dobi je bil kraj sedež ilirskih veljakov oz. lokalnih knezov (S. Gabrovec, Situla 1, 1960, 27 ss. — T. Knez, Germania 56, 1978, 125 ss.), v času zgodnjega cesarstva pa je Novo mesto bilo živahno provincijsko tržišče (vicus) ob srednji Krki, na trgovski poti med Emono in Siscijo. Za natančnejši oris življenja novomeškega prostora v prazgodovini in antiki manjkajo predvsem izsledki raziskovanj v naselbinah ter podrobno kronološko in tipološko ovrednotenje že odkritega gradiva v grobovih. Lokacija prazgodovinskega gradišča na Marofu je znana, medtem ko bo treba rimsko in zgodnjesrednjeveško naselbino šele poiskati in raziskati. Manjkajo tudi arheološki dokazi o naselitvi novomeškega prostora od konca 4. stoletja do ustanovitve mesta leta 1365. Zaradi obsežnih gradbenih del v mestu so bila arheološka raziskovanja v preteklosti usmerjena na ogrožena grobišča, medtem ko je raziskovanje v naselbini šele v načrtu. Tako se je Novo mesto v minulih treh tisočletjih razvilo od sedeža halstatskih rodovnih aristokratov preko provincialnorimskega tržišča in srednjeveškega habsburškega mesta do današnjega, hitro se razvijajočega industrijskega središča. DIE ENTSTEHUNG DER GEMEINSAMEN GRENZEN ZWISCHEN PANNONIEN UND NORICUM ENDRE TÓTH Ungarisches Nationalmuseum, Budapest Die Frage der Grenzbeziehungen zwischen Illyricum inferius (der späteren Provinz Pannonien) und Noricum während der ersten Hälfte des 1. Jahrhunderts u. Z. ist bisher nicht gelöst. Das Problem stellt sich durch den Anschluss eines grösseren, ursprünglich zu Noricum gehörigen Gebietes an Illyricum. Es ist das Gebiet, das sich mit den deserta Boiorum identifizieren lässt, die von den Autoren angeführt werden. Folgende Aufgaben gilt es nun zu lösen: eine Chronologie der Gebietsregelung und der sich anschliessenden Geschehenisse ist zu erstellen, ferner müssen die Gründe des Anschlusses und die Grösse des Gebietes festgestellt werden. Diese Fragen stehen in engem Zusammenhang mit der Frage der römischen Eroberung des regnum Noricum und der späteren Provinz Pannonien, ihrer militärischen Besetzung und Organisierung als Provinzen: die bedeutende Gebietsregelung musste mit jener Entwicklung in Verbindung gestanden haben, im Laufe derer aus dem vom Hauptkommandanten befehligten Militärbezirk eine unter der Verwaltung des Statthalters stehende Provinz geworden ist.1 Die Forschung registriert den Anschluss des nordöstlichen norischen Gebietes an Pannonien als allgemein anerkannte Tatsache, jedoch ist man betreffs des Zeitpunktes und der Weise, des Grundes und der Bedeutung zu keiner übereinstimmenden Meinung gekommen2. Da ich in meiner Abhandlung über die Entstehung der Provinz Pannonien diesen Themenkreis bereits berührt habe3 und mich diesbezüglich auch die inzwischen erschienene Studie von H. Braunert4 in meiner Beweisführung unterstützt hat, untersuche ich im weiteren nur die mit der Gebietsregelung zusammenhängenden Probleme ausführlicher. Auf den Anschluss des einstigen ostnorischen Gebietes zu Illyricum beziehen sich folgende Quellen: Veil. Bat. II 109, 5 : Carnuntum, qui locus regni Norici (6 u. Z.). Plin. n. h. IV 80 (Detlefsen): superiora autem inter Danuuium et Hercynium saltimi usque ad Panno-nica hiberna Carnunti... (17/50 u. Z.). 80 Arheološki vestnik 31 (1980) Noricis iunguntur lacus Pelso, deserta Boiorum, iam tarnen colonia diui Claudi Sabaria et oppido Scarabantia lidia habitanlur (Claudius-Zeit). lllyricum, Pannonia. (fini tur} ab oriente flumine Drino, ab occidente desertis, quibus habilabant Boi et Carni. .. L. Uolcacio Q. f. Uel. Primo praef. coh. I. Noricor. in Pann. praef. ripae Dammi et ciuitatium duar. Boior. et Azaltor . . . (Flavius-Zeit) . . . M. Cocceius Caupianus pr(inceps) c(iuitatis) B(oiorum) (Beginn des 2. Jh. s u. Z.) Die Untersuchung beginnen wir mit der Bestimmung von Bedeutung, Lage und Ausdehnung der deserta Boiorum. Bei der Auslegung des Namens müssen wir die Meinung von A. Klotz und B. Sania annehmen, wonach diese Bezeichnung mit dem Abgang des einen Teiles der Boier zu den Helvetiern um 58 v. u. Z. in Zusammenhang steht.5 Die Macht der Boier wurde durch den von Burebistas geführten dakischen Stammesbund in blutigen Kämpfen aufgerieben. Die Forschung sieht deshalb eine enge Verbindung6 zwischen der Benennung deserta Boiorum und den Verwüstungen bzw. dem sieg der Daker.7 A. Graf und E. Swoboda8 haben die Aufmerksamkeit auf den unrichtigen Charakter dieser Hypothese gelenkt,9 die nämlich auf der geographisch falschen Übereinstimmung der bei Strabon angeführten Stellen (Strabo V 1,6 und VII 1,5) gründet. Die Daker haben die Macht der boisch-tauriskischen Stämme in lllyricum gebrochen (also im Drau-Save-Zwischenstrommgebiet); er selbst erwähnt die Boier neben Helvetiern und Vindeliziern. Auch darauf muss hingewiesen werden, dass die Kriege von Burebistas überhaupt nicht, oder nur in geringem Masse und nur in bestimmten Regionen dem Gebietserwerb gewidmet waren. War die Macht der Rivalen gebrochen oder der Raubzug abgeschlossen, so zogen sich die Daker wieder zurück, ohne dass sie Anstalten trafen, die Gebiete der von ihnen ausgeplünderten oder besiegten Völker zu annektieren. Der Charakter dieser Kriege kann eher mit den ungarischen Streifzügen verglichen werden. Strabo rechnet die Machtgebiete der einstigen Boier oder Taurisker auch nicht zum Machtgebiet der Daker und weist auf eine solche — zwar vergangene — Möglichkeit auch nicht hin.10 Deshalb ist es auch riskant, bei der Untersuchung des archäologischen Materials von irgendeiner dakischen ethnischen Gegenwart oder Hoheit südlich und westlich der Donau oder in der westlichen Hälfte der Slowakei zu sprechen.11 Die Boier haben nach den verlustreichen Kämpfen gegen die Daker ihre Stammesgebiete nicht vollzählig verlassen: sie blieben auch in grösseren Mengen zurück, wie dies das Bestehen der civitas Boiorum während der Kaiserzeit beweist. Die Forschung setzt die civitas auf Grund der epigraphischen Angaben nach NW-Pannonien.12 Die Bezeichnung »deserta Boiorum« kann auch unabhängig von den Kämpfen der Daker und Boier interpretiert werden. Unlängst hat G. Vékony in seiner Studie über das Plin. n. h. III 146 (Detlefsen): Dimensuratio 28 (Riese) CIL IX 5363 = D. 2737 An.Épigr. 1951: 64 = Burg. Hbl. 13 (1961) 64 6 Arheološki vestnik 81 Grenzödland (ung. = gyepü) eine sehr plausible Erklärung aufgeworfen. Demnach bedeutet »deserta Boiorum« so viel, dass die Boier sich in einem solchen Gebiet niedergelassen haben, das früher noch ein Ödland war: das unbewohnte Gebiet der keltischen Grenzzone Transdanubiens.13 Die Quellenwerke sprechen von keiner Gebietsregelung, von keinem Anschluss irgendeines Teiles von NO-Noricum an Pannonien. Die Daten aber, welche sich aus der ersten Hälfte des 1. Jh.s u. Z. auf die Zugehörigkeit des NW-Teiles der späteren Provinz Pannonien beziehen, machen die Gebietsregelung auch evident. Carnuntum lag im Jahre 6 u. Z. noch im Gebiet des regnum Noricum (Vell.Pat. II 109,5). Plinius setzt auch die von Claudius gegründete Savaria colonia und Scarbantia in das norische Gebiet (n. h. III 146). Diese Siedlungen haben aber in der zweiten Hälfte des 1. Jh.s und später schon bestimmt zu Illyricum bzw. Pannonien gehört.14 Obwohl Plinius nur die Siedlungen selbst erwähnt, bedeutet dies zugleich, dass ein grösseres Gebiet, ihr Territorium oder ihre Region, zu Noricum gehört. Dies wird von dem Autor auch genauer bestimmt unter Bezeichnung der östlichen Grenze des von den Norikern (hierunter sind die Bewohner des regnum Noricum zu verstehen) besiedelten Gebietes: Noricis iunguntur lacus Pelso; der Name des Sees bedeutet in den späteren Quellen eindeutig der Balaton.15 In der Forschung taucht aber des öfteren die Anschauung auf, die Angabe von Plinius beziehe sich nicht auf den Balaton, sondern auf den Neusiedler See.16 Für unser Thema spielt dies aber keine allzu grosse Rolle: der Bereich von Savaria und Scarbantia, also ein bedeutender Teil des späteren Pannoniens hat in beiden Fällen zu Noricum gehört.17 Um 45 v. u. Z. erstreckte sich die Oberhoheit des Norischen Königtums auf das einstige boische Gebiet, unmittelbar bis zum Balaton.18 Bis zur römischen Eroberung ist hingegen keine solche Machtformation zustande gekommen, die diese Lage verändert hdtte. In diesem, noch zu Noricum gehörenden Teil kann jenes auf eine homogene ethnische Gruppe hinweisende archäologische Fundmaterial nachgewiesen werden, das durch die Forschung mit den Boiern identifiziert wird. Auf Grund der Inschriften lässt sich auch die Benennung civitas Boiorum hier lokalisieren.20 Wie gross konnte eigentlich dieses Gebiet, das deserta Boiorum genannt wurde, gewesen sein? Die Forschung iist betreffs der Grösse des kaiserzeitlichen Stammesgebietes der Boier nicht einheitlicher Meinung.21 Eins steht fest, dass auf Grund der Lage und der Grösse der kaiserzeitlichen civitas des Stammes nur die annähernde Stelle der deserta, jedoch nicht die Grösse des Gebietes bestimmt werden kann.22 Die Benennung deserta Boiorum geht auf das 1. Jh. v. u. Z. zurück; die bis zur Kaiserzeit an Seelenzahl verminderte, auf bloss einen Teil des einstigen Stammesgebietes zurückgezogene und erhalten gebliebene boische Bevölkerung kann nur mit wenigen Angaben dienen. Die Bezeichnung deserta Boiorum bezieht sich auf das einstige boische Stammesgebiet, das die Bevölkerung zum grössten Teil verlassen hat. Nachdem kleinere Gruppen an Ort und Stelle zurückgeblieben sind, entstand aus ihnen in der Kaiserzeit die civitas. Es muss daher vorausgesetzt werden, dass die Bezeichnung deserta Boiorum sich auf ein viel grösseres Gebiet bezieht, als man aus der Erstreckung der kaiserzeitlichen civitas (im grossen die Oberungarische Tiefebene) schliessen könnte. Dies bezeugt die Dimensuratio 28, die die deserta, als westliche Grenze von Illyricum bzw. Pannonien erwähnt. Würde dieses Gebiet mit dem der kaiserzeitlichen boischen civitas übereinstimmen, so dürfte man mit dieser kleinen Region kaum die westliche Ausdehnung von Illyricum bezeichnet haben. So ist die Meinung von A. Mócsy auch weiterhin richtig,23 wonach das von den Boiern — einmal mehr ein andermal weniger dicht — bewohnte Gebiet zwischen Donau und Drau den westlichen Teil der Provinz umfasste, unmittelbar bis zur Raab und zum Balaton.24 Dies also ist das Gebiet, auf welches sich die Benennung deserta Boiorum bezieht und das bis zu einem Zeitpunkt zu Noricum gehört hat. Vergleichen wir die Angaben der Autoren betreffs der Zugehörigkeit dieses Gebietes miteinander, so stehen wir mehreren Widersprüchen gegenüber. Eine wichtige Rolle bei der Untersuchung fällt Carnuntum zu, dessen Gebiet im Jahre 6 u. Z. als Ausgangsbasis des gegen Maroboduus ziehenden römischen Heeres benutzt wurde. Damals war Carnuntum, dem Zeitgenossen Velleius nach, ein locus im Gebiet des norischen Königtums (II 109,5). E. Swoboda hat diese Feststellung nur im geographischen und nicht im staatsrechtlichen, administrativen Sinne angenommen.23 Wie wir später sehen werden, ist seine Feststellung nicht berechtigt. Zu Beginn des 1. Jh.s u. Z. kann nämlich diese Frage noch gar nicht aufgeworfen werden: zwischen Noricum und Pannonien existierten noch keine römischen Verwaltungsbeziehungen. Einige Jahrzehnte später, zur Mitte des 1. Jhs u. Z. schiebt Plinius die Ostgrenze von Noricum noch immer bis zum Balaton vor (n. h. III 146). In diesem Falle entstünde aber die eigenartige Situation — falls wir aufgrund der dort stationierten legio XV Apollinaris20 die Zugehörigkeit Carnuntums und seiner Umgebung zu Illyricum voraussetzen — dass Noricum, also ein anderes Verwaltungsgebiet, Carnuntum von der südlichen Hälfte der Provinz (des Drave-Save-Zwischenstromlands) abgetrennt hätte. Es ist nämlich bekannt, dass das Militär den NO-Teil der zukünftigen Provinz Pannonien (das ungarische Osttransdanubien, von der Raab und östlich vom westlichen Zipfel des Balaton) in der ersten Hälfte des 1. Jh.s u. Z. noch nicht besetzt hat.27 Ein ähnlicher Widerspruch scheint unter den von Plinius angeführten gründen zu bestehen. Der einen Angabe nach sind in Carnuntum nämlich pannonische hiberna. Dies erwähnt Plinius im Zusammenhang mit dem regnum Vannianum, deshalb bezieht sich seine Angabe auf die Periode um 17/50.28 Gleichzeitig erstreckt sich aber Noricum — wobei die Gründung von Savaria durch Claudius zeitbestimmend ist — noch immer bis zum lacus Pelso, also tief in das Innere von »Pannonien«. Die ungelösten Fragen werden noch dadurch belastet, dass sich die strategisch so wichtige Bernsteinstrasse mit einer ganzen Reihe von Militärlagern und weiteren Heeresorganisationen in NO-Richtung durch die spätere Provinz Westpannonien Zieht.29 Die Zugehörigkeit der Region der deserta Boiorum zu Noricum und die von Carnuntum zu Illyricum hätte soviel bedeutet, dass die gegen die Germanen gerichtete offensive Operationslinie der Verwaltung nach unterbrochen und ihre Schlagkraft auf diese Weise gelähmt gewesen wäre. Von den an der Bernsteiinstrasse stationierten beiden Legionen wäre die eine im südlichen Teil Illyricums, die nördliche hingegen im Gebiet von Noricum gewesen. Nehmen wir hingegen an, dass die legio XV Apollinaris aus dem Bereich von Emona unmittelbar nach Carnuntum gelangt ist — wofür uns vorläufig noch keine Beweise zur Verfügung stehen30 — und das Gebiet an Illyricum angeschlossen wurde, so wäre es dazu gekommen, dass die beiden Legionslager von einer anderen Verwaltungseinheit getrennt gewesen wären. Diese Widersprüche veranlassten die Forschung zur Annahme, dass die Gebietsregelung bereits in den ersten Jahren des 1. Jh.s u. Z., spätestens bei der Versetzung der legio XV Apollinaris nach Carnuntum vorgenommen wurde. Die Worte von Plinius (n. h. Ill 146) über die Ausdehnung von Noricum machen aber eine so frühe Gebiets- regelung gewissermassen unsicher. Deshalb setzt die Forschung den Anschluss für Savaria und seine Umgebung spätestens in die Zeit des Kaisers Claudius, von Verwaltungsproblemen wird aber nichts erwähnt. Einen gangbaren Weg zur Lösung zeigt jene, erst in letzter Zeit betonte Tatsache, dass in der ersten Hälfte des 1. Jh.s an der Besetzung des norischen Gebietes auch illyrische Truppen teilgenommen haben.31 Dies bedeutet praktisch, dass das norische Gebiet militärisch — letzten Endes — unter den Befehl des illyrischen legatus Augusti gehört hat; etwas Ähnliches lässt sich auch im Falle der Frühgeschichte von Raetien oder Moesien beobachten. Diese im Zusammenhang mit den Res Gestae von H. Braunert32 auch in Reichsausmassen nachgewiesene und untersuchte Regierungsform, auf die ich im Falle von Pannonien und Noricum selbst hingewiesen habe,33 lässt sich auch aus den auf die Zeit des Augustus bezogenen Bemerkungen von Cassius Dio nachweisen34: ÈTCpàxfrr ü>4 Ttou xai t) 5ii?;o8o^ xoü Xàyou SinXwffEi -raü-ca Se oütco xaxtkt%,a, o-ti, vüv xwPk sxatTTOv aÜTÖv fiYspovEusTai, Ènei, tó ys àpxaiov xai ini noXù xai aüvSuo xai SüvTpia xà e&vt) apra üpxeto (LIII 12,8, Boissevain): diese Provinzen werden heute schon einzeln verwaltet. Anfangs aber und noch lange Zeit hindurch waren die eroberten Völker zu zweit oder zu dritt gemeinsam verwaltet. Hiermit stimmt die von jeher festgestellte Tatsache überein, dass erste Prokurator von Noricum in der Claudiuszeit: C. Baebius Atticus der Forschung nach nicht nur der erste bekannte, sondern überhaupt der erste Statthalter von Noricum war;35 Noricum wurde erst unter Claudius zur Provinz umorganisiert.38 Solange keine abgeschlossenen und über feste Grenzen verfügenden Provinzen als Verwaltungseinheiten gebildet waren, hätte die Annahme einer Gebietsregelung zwischen Noricum und dem illyrischen Militärbezirk keinen Sinn gehabt. Mit der gemeinsamen illyrischen und norischen Militärverwaltung hören die Probleme auf, die die oben geschilderte territoriale Verteilung des Heeres entlang der Bernsteinstrasse aufgeworfen hätte. Da die Truppen zur Besatzung und Kontrolle der Provinz Noricum ebenfalls dem legatus Augusti pro praetore exercitus Illyrici unterstellt waren,37 können wir die auf die Zugehörigkeit der deserta Boiorum und seines Bereiches bezogenen Autorenangaben für authentisch und widerspruchslos ansehen. Carnuntum hat mit den deserta Boiorum zusammen im Jahre 6 u. Z. tatsächlich zum Gebiet des »Norischen Königtums« gehört; dies steht zur Angabe des Plinius nicht in Widerspruch, der über Carnuntum, als von den hibema des pannonischen Heeres gesprochen hat: Carnuntum konnte auch nach 6 u. Z. zum Gebiet des regnum Noricum gehört haben (das jedoch keine römische Verwaltungseinheit war) und dies schliesst nicht aus, dass dort hiberna des illyrischen Heeres waren. Auch um die Einheit des Heeres entlang der Bernsteinstrasse zu bewahren, konnte es zum gemeinsamen Kommando kommen, was — wie wir gesehen haben — laut Bezeugung von Cassius Dio tatsächlich den Verwaltungsprinzipien der Frühkaiserzeit entsprochen hat. Im Gegensatz zu den früheren Ansichten wurden laut Meinung von H. Braunert38 im Jahre 8 u. Z. keine zwei unabhängigen illyrischen Provinzen, sondern zwei Militärbezirke zustande gebracht. Zur Organisierung der beiden unabhängigen Provinzen: Illyricum superius ( = Dalmatia) und Illyricum inferius (Illyricum bzw. seit Vespasianus Pannonia30) ist es unter Tiberius gekommen. Wegen der Mangelhaftigkeit diesbezüglicher Quellen können wir allerdings keine präzisen Feststellungen machen. Vorläufig kann nicht einmal bewiesen werden, dass unter der Herrschaft von Tiberius Illyricum (inferius) tatsächlich den Provinzstatus erhalten hätte: die Beweise hierfür fehlen bisher, ja eine Angabe scheint sogar dieser Annahme konkret zu widersprechen.40 Der oben geschilderte gemeinsame pannonische und norische Befehl verweist eher darauf, dass an der Spitze des Militärbezirkes der legatus Aug. pr. pr. exercitus Uly rici gestanden hat. Das gemeinsame militärische Kommando hörte natürlicherweise mit der Umorganisierung Noricums zur Provinz auf. Wie es uns in der mit G. Vékony gemeinsam verfassten Studie nachzuweisen gelang, erfolgte dieses Ereignis — unseren jetzigen Kenntnissen nach — unter der Regierung von Claudius.41 Da wurde aber auch die Regelung der gemeinsamen Grenze der deserta Boiorum, also der Grenzen zwischen Nordpannonien und Nordnoricum notwendig, denn sonst hätte sich die militärische Einheit im Bereich der Bernsteinstrasse aufgelöst. Der ganze Bereich dieser Strasse musste demnach Pannonien angeschlossen werden. Die Gebietsordnung ging auch noch mit einer weiteren Folge einher. Unter der Herrschaft von Augustus hat das Heer das Drau-Save-Zwischenstromland sowie den Bereich der Bernsteinstrasse mit Militär belegt. Mit dem Anschluss der Gegend um die Bernsteinstrasse an Illyricum erweiterte sich die Provinz nach Norden um einen langen, verhältnismässig schmalen Gebietsstreifen. Dies führte jedoch auch notwendigerweise der Konzeption der claudischen Grenzregelung entsprechend zur militärischen Besetzung NO-Transdanubiens und auch zu einer zweckmässigeren territorialen Ausbildung. Mit diesem Akt hat Illyricum seine spätere Grösse erreicht. Plin. n. h. 146 weist darauf hin, dass es zur Umorganisierung irgendwann in den Zeiten der Gründung von Savaria, also zur Regierungszeit des Claudius gekommen sei. Dies bezeugt auch die Prokuratel von Baebius Atticus unter Claudius. Wollen wir die Geschehnisse der heute noch nicht genau feststellbaren Chronologie in eine vorausgesetzte logische Reihenfolge stellen, so entfaltet sich folgendes Bild: Gründung der colonia Savaria, Umorganisierung von Noricum (und Illyricum) zur Provinz, Anschluss des Bereiches der Bernsteinstrasse und militärische Besetzung NO-Transdanubiens. All diese Ereignisse konnten noch ausser durch die unter Claudius wahrnehmbaren provinzorganisierende Tätigkeit42 durch den Fall des regnum Vannianum um 50 u. Z. motiviert sein. Im Laufe unserer Untersuchung haben wir unsere Aufmerksamkeit auf die früher ausser acht gelassene Tatsche gelenkt, wonach Illyricum inferius Jahrzehnte nach der römischen Eroberung mit Noricum zusammen ein militärisch gemeinsam verwaltetes Gebiet war.43 Mit Hilfe dieser Tatsache gelang es, für die Probleme der gemeinsamen Grenzen zwischen den späteren Provinzen Pannonien und Noricum eine Lösung zu finden. Dies ist aber nur das eine Ergebnis bei Berücksichtigung der Verwaltungsfragen. Die andere Folge steht mit der Entstehung des Donaulimes und der weiteren Entwicklung der römischen Provinz in Zusammenhang. Solange ein neu erobertes Gebiet unter militärischer Verwaltung steht, kann von einer ständigen, abgeschlossenen Grenze nicht gesprochen werden, ausser wenn das besetzte Gebiet ein über feste Grenzen verfügender Staat gewesen war. Davon kann aber in der Donaugegend nicht einmal im Falle des regnum Noricum die Rede sein. Das Wesen der militärischen Verwaltung folgt aus der allmählichen und kontinuierlichen Entwicklung: eine Entwicklung vom »barbarischen« Gebiet bis zu dem Punkte, wo die römische Zivilverwaltung einführbar wird und es zu einer Munizipalisierung kommen kann. Einen Teil dieser Entwicklung bildet von den geographischen, strategischen, ethnischen usw. Umständen abhängend die für Rom optimale Grenzausbildung. Untersuchen wir die frührömische Geschichte der mittleren Donaugegend in diesem Zusammenhang, so verstehen wir, warum es illusorisch wäre,44 vor der Herrschaft des Claudius von einer abgeschlossenen, statischen Donaugrenze, von einem Donaulimes oder über etwas Ähnlichem zu sprechen, die vorausgesetzte, jedoch umsomher betonte, augusteische Donaugrenzenvorstellung mit inbegriffen. Vor der Herrschaft des Claudius hatte Illyricum inferius noch keine ausgebildeten, ständigen Grenzen, obwohl die Möglichkeit dafür durch die Donaulinie gegeben gewesen wäre. Die militärische Besetzung der Flussgrenze begann aber erst unter Claudius und ihr Ausbau nahm Jahrzehnte in Anspruch.45 Es liegt auf der Hand, dass die Besetzung von Carnuntum, das am Ende eines senkrecht auf die Donau stossenden, militärisch stark organisierten und besetzten Weges lag, noch nicht die im späteren Sinne aufgefasste Besetzung der Donaulinie bedeutet hat. Die Besetzung des ganzen Gebietes der späteren Provinz und die Grenzregelungen in Illyricum inferius sprechen für die claudische Organisierung. Unter Claudius erhielt nicht nur Thrazien. Noricum, sondern auch Raetien den Status einer Provinz.46 All dies stimmt mit der unbilligerweise ausser acht gelassenen Angabe von Aurelius Victor überein: retenti fines seu dati imperio Romano; Mesopotamia per Orientem, Rhenus Danuviusque ad septentrionem ... (Caes. Claudius 4,2). 1 Die Geschichte der Entstehung der aus der nördlichen Hälfte von Illyricum gebildeten Pannonia provincia und ihrer ersten Jahrzehnte wird von der Forschung nur in oberflächlichen Zügen dargestellt. Es ist bislang im allgemeinen bloss zur Vorführung der Kriege zwischen 35—32 und 13—9 v. u. Z. sowie der ereignisvollen Geschichte des Aufstandes der Jahre 6—9 u. Z. gekommen und auch der Grossteil der umstrittenen Probleme beschränkt sich nur auf die Untersuchung der inneren — selbstverständlich unerlässlichen — Chronologie der Geschehnisse. Die Entstehung der Verwaltungseinheit, der Provinz wird statisch aufgefasst, obwohl es sich dabei in Wirklichkeit um einen 80— 100-jährigen Prozess handelt, im Laufe dessen das eroberte Gebiet seine endgültige Ausdehnung erreicht und hinsichtlich seiner Verwaltung den Status einer Provinz erhalten hat. In einer späteren Arbeit soll meinerseits die Geschichte dieser Zeitspanne ausführlicher untersucht werden. 2 Ältere Literatur und Meinungen zu dieser Frage siehe: I. Borzsäk, Die Kenntnisse des Altertums über das Karpatenbecken (DissPan 1:6, Bp. 1936) 31.; A. Graf, Übersicht der antiken Geographie von Pannonien (DissPann. 1:5) 20,27. Ferner: K. Sägi, Ada-tok a pannoniai civitasok teriiletének etni-kumänak kérdéséhez (Angaben zur etnischen Frage des Gebietes der pannonischen civi-tates), Soproni Szemle 9 (1955) 47; B. Saria, Noricum und Pannonien, Historia 1 (1955) 452; A. Mócsy, Die Bevölkerung von Panno- nien bis zu den Markomannenkriegen (Budapest 1959) 31,35; Ders., Pannonia, PWRE Suppl. IX 583; Ders., Pannonia and Upper Moesia (London—Boston 1974) 18; G. Winkler, Die Reichsbeamten von Noricum und ihr Personal bis zum Ende der römischen Herrschaft (Sb. Akad. Wien, 261:2, 1969) 25; L, Balla, in: Die römischen Steindenkmäler von Savaria (Budapest 1971) 22—23; G. Alföldy, Noricum (London—Boston 1974) 57; J. Fitz, Die Eroberung Pannoniens, ANRW 11:7 (1977) 548. 3 E. Tóth, Pannonia provincia kialaku-läsähoz (Zur Entstehung der Provinz Pannonien), Arch. Ért. 103 (1976) 197—202; Ders., Protulique fines Illyrici ad ripam Danuvii, Arheološki vestnik 28 (1977) 278. 4 H. Braunert, Omnium provinciarum populi romani... fines auxi, Chiron 7 (1977) 207—217. 5 Caes. B. Gall. I 5,4: Helveti... Boios, qui trans Rhenum incoluerant et in agrum Noricum transierant Noreiamque oppugna-rant receptos ad se socios sibi adsiscunt; A. Klotz, Dia geographischen commentarii des Agrippa und ihre Überreste, Klio 24 (1931) 413; B. Saria, Ein neuer Boier-Grabstein aus den deserta Boiorum, in: Omagiu lui C. Daicoviciu (Bucure$ti 1960) 497, Anm. 3. 6 A. Mócsy, PWRE Suppl. IX. 533; Ders., Pannonia and Upper Moesia 19. 7 Über die Umwertung der Quellenwerke, aufgrund welcher einige Forscher im westlichen und nördlichen Teil des Karpatenbeckens eine dakische Oberhoheit nach- zuweisen versuchten, schrieb ich in der Rezension über die Arbeit von G. Alföldy, Noricum in Arch Ért. 103 (1976) 320. Meiner Meinung nach ist eine jede Aussage über Machtbestrebungen der Boier und Daker in den Jahrzehnten vor der römischen Eroberung sowie über ihre Raumgewinnung ohne Zusammentragung und Untersuchung der archäologischen Funde, einige prinzipielle Bedenken abgerechnet, von stark spekulativem Charakter. 8 A. Graf, Contributions à la géographie de la Pannonie, Archivum Philologioum 60, 1936, 9. E. Swoboda, Carnuntum. Seine Geschichte und seine Denkmäler. Römische Forschungen in Niederösterreich, Bd. 1 (Graz—Köln 1964) 227. 9 A. Alföldi, in: Budapest tórténete (Die Geschichte von Budapest, Budapest 1942) I: 1, 144, 164. A. Mócsy, PWRE Suppl. IX. 533. 10 T. D. Zlatkowskaja, Plemennoi soiuz Getow pod rukowodstwom Burebisti, VDI 1966: 2, 73. 11 Vgl. Anm. 7; ferner: B. E. Maräz, Chronologische Probleme der Spatlatènezcit in der Südtiefebene, Janus Pannonius Muzeum Evkönyve 19 (1974—1977) 107. A. Mócsy wies richtig darauf hin, dass im Falle von dakischen Funden in der Donaugegend auch eine dakische Ansiedlung nach der römischen Eroberung in Frage kommen kann (Pannonia and Upper Moesia, 19). 12 CIL IX 5363 = D. 2737 und An Épigr. 1951: 64; A. Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien, 31. Ders., PWRE Suppl. IX. 605; J. Fitz, ANRW II: 6, 548. 13 G. Vékony. Die Rolle des Grenzödlands in der etnischen und politischen Umwandlungen, Acta Orientalia, im Druck. 14 Die zum pannonischen Heer gehörende legio XV. Apollinaris war seit der Regierungszeit des Claudius in Carnuntum stationiert. 15 Aur. Caes. 40, 9; vgl. A. Mócsy, Lacus Pelso, PWRE Suppl. XI (1968) 1049. 18 Vgl. A. Mócsy, PWRE Suppl. XI 1049; J. Fitz, ANRW 528, Anm. 22. 17 Einige Beobachtungen scheinen uns aber darauf hinzuweisen, dass Plinius nicht vom Neusiedler See, sondern doch vom Balaton spricht. Einerseits hätte sich nämlich Noricum bei der Zugehörigkeit des Bereiches von Carnuntum, Scarbantia und Savaria zu dieser Provinz über den Neusiedler See hinaus erstreckt, ln diesem Falle ist es weniger wahrscheinlich, dass Plinius den See als Grenze erwähnt hätte. Andrerseits war der Wasserspiegel des Neusiedler Sees in der Römerzeit viel geringer als heute. Als dieser See von geringer Tiefe (heute durchschnittlich 60—70 cm tief) in den sechziger Jahren des vorigen Jahrhunderts völlig ausgetrocknet war, traten aus dem Seeboden Spuren prähistorischer bzw. römischer Siedlungen und Gräberfelder hervor. Die Sagen im Seebereich, die Legenden von überschwemmten Dörfern können gleichfalls auf die Beobachtung dieser Spuren zurückgeführt werden. Vgl. L. Bella, ArchErt. 13 (1893) 97; A. Radnóti, Sopron és kornyéke régészeti emlékei (Die archäologischen Denkmäler von Sopron und Umgebung), in: Sopron és kornyéke muemlékei (Die Kunstdenkmäler von Sopron und Umgebung, Budapest 1953) 26; I. Nagy, A Fertö règi äradäsai (Die Überschwemmungen des Neusiedler Sees in alten Zeiten), Szdzadok 3 (1969) 690. 18 P. Petru, Die ostalpinen Taurisker und Latobiker, ANRW II: 6 (1977), 495; G. Alföldy, Noricum 39. 19 D. Detlefsen, Die Anordnung der geographischen Bücher des Plinius und ihre Quellen (Berlin 1909) 47; A. Klotz, Klio 24 (1931) 413; Th. Mommsen, Römische Geschichte V (Berlin 1885) 187. 20 A. Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien, 46; J.Fitz, Onomastique pannonienne, in: L’Onomaslique Latine, Colloque int. du CNRS nr. 564 (Paris 1977) 397. 21 Vgl. J.Fitz, INRW II: 6, 548; und: Onomastique pannonienne 399. 22 Vgl. A. Mócsy, Pannonia and Upper Moesia 66; Ders., in: L’Onomastique Latine. Coll. int. du CNRS nr. 564 (Paris 1977) 402. 23 A. Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien 39—40. 24 Über den am Fluss Raab lokalisierten Stamm der Arviates — Arabiates: E. Tóth, AntikTan 24 (1977) 195, Anm. 24. Vgl. noch die Angabe von Ptolemaios (II 15, 4) über den Ortsnamen Bononia, nördlich der Raab: A. Graf: Contributions à la géographie politique de la Pannonie, Archivum Philologicum 1936, 8. 23 E. Swoboda, Carnuntum (1964) 236. 26 Wann die legio XV Apollinaris nach Carnuntum gelangt ist, wissen wir nicht. Alle diesbezüglichen Meinungen sind spekulativen Charakters. Vgl. E. Tóth, in: Die Obere Wart, Oberwart 1977, 96, Anm. 16. 27 E. Tóth — G. Vékony, Beiträge zur Pannoniengeschichte im Zeitalter des Vespasiani, Acta Arch.Plung. 22 (1971) 133—161; E. Tóth, Protulique fines Illyrici ad ripam Danuvii, Arheološki vestnik 28 (1977) Ders., Pannonia provincia kialakuläsa (Die Entstehung der Provinz Pannonien), Arch. Ért. 103 (1976) 197; J.Fitz, ANRW II: 6, 544. 28 Vgl.: A. Klotz, Quaesliones Plinianae geographicae (Berlin 1916) 135. 20 Zur militärischen Bedeutung der Bernsteinstrasse: J. šašel, Die Limes-Entwicklung in Illyricum, Actes du IXe Congr. Int. d’Études sur les frontières romaines (Bucu-re$ti—Köln—Wien 1974) 193; A. Mócsy, Acta Arch. Hung. 25 (1973) 46. Zu den militärischen Strassen im allgemeinen: J. Sasel, Viae militares, Studien zu den Militärgrenzen Roms II, Köln—Bonn 1977, 235. 30 Vgl. Anm. 26. 31 G. Winkler, Die Reichsbeamten von Noricum und ihr Personal bis zum Ende der römischen Herrschaft (Sb. Akad. Wien 261: 2, Wien 1969) 29; G. Alföldy, Noricum (London—Boston 1974) 63; E. Toth, Arheološki Vestnik 28 (1977) 285; Ders., Arch. Ért. 103 (1976) 201, Anm. 15; G. Winkler, Noricum und Rom. ANRW II: 6 (1977) 201. 32 Vgl. H. Braunert, Chiron 7 (1977) 214. 33 E. Toth, Arch. Ért. 103 (1976) 197. 34 Cassius Dio LUI 12, 8 (Boissevain). 35 G. Winkler, Die Reichsbeamten von Noricum 29; G. Alföldy, Noricum 63. 36 Ders. 37 Die Frage, ob wir im Gebiet der Provinz Noricum in dieser frühen Periode überhaupt mit einem dem Statthalter von Illyricum untergeordneten, jedoch im Gebiet des regnum Noricum nur teilweise über einen Wirkungskreis verfügenden militärischen Befehlshaber — Präfekten — rechnen können, lässt sich in Ermangelung entsprechender Angaben nicht beantworten. Vgl. auch: G. Winkler, Noricum und Rom, ANRW 11: 6 (1977) 200. 38 H. Braunert, Chiron 1 (1977) 215. 39 A. Mócsy, PWRE Suppl. IX 583; E. Tóth — G. Vékony, Acta Arch. Hung. 22 (1970). 40 Vgl. D. 972.1, šašel setzt in einer seiner Bemerkungen die Einführung der bürgerlichen Verwaltung im Gebiete von Illyricum inferius in die Regierungszeit von Vespasianus [PWRE Suppl. XI 573). Es liegt ausser Zweifel, dass der Provinz Pannonien in amtlichen Schriften zu Beginn der 70 er Jahre erscheint. 41 E. Tóth — G. Vékony, Acta Arch. Hung. 22 (1971) 158; J. Fitz, ANRW II: 6. 42 Vgl. A. Gaheis, Claudius 256, PWRE III 2824; A. Momigliano, L’opera dell’ imperatore Claudio (Firenze 1932) 79, 117. E. Tóth — G. Vékony, Acta Arch. Hung. 22 (1970) 158. 43 Vgl. zur Entstehung der Provinzen als Verwaltungsgebiete: J. šašel: Pro legato, Chiron 4 (1974) 472, 477. 44 Vgl. E. Tóth, Pannonia torténetének problémai (Probleme der Geschichte von Pannonien), Antik Tan. 23 (1976) 115. 45 D. Gabler — B. Lörincz, A dunai limes I—II. szäzadi torténetének néhany kérdése (Einige Fragen der Geschichte des Donaulimes im 1—2. Jh.), Arch. Ért. 104 (1977) 145. 46 G. Winkler, Die Statthalter der römischen Provinz Raetien unter dem Prinzipat, BVbl 36 (1971) 33. K NASTANKU MEJE MED NORIKOM IN PANONIIO Povzetek Avtor podrobno analizira na straneh 80 in 81 citirana mesta v delih Plinija, Veleja Pterkula, Dimensuratio provinciarum ter dva napisa predvsem z vidikov, ki si jih je postavil z naslovom študije. Na osnovi teh analiz sklepa, da je prostor, ki so ga Noriki naseljevali oziroma prištevali k sebi v času pred rimsko zasedbo in ob njej, obsegal skoraj vso poznejšo zahodno Panonijo superior, vsekakor do Blatnega jezera inclusive. Do tega sklepa ga je privedla predvsem analiza izraza deserta Boiorum. V delu opozarja tudi na druge zanimivosti, na primer, da severovzhodnih področij poznejše rimske province Panonije superior^ Rimljani vse do Klavdija (nekako) sploh niso podvrgli. Zato se je izgradnja utrdb vzdolž Donave pričela šele potlej. Vojaško-varnostno in vojno-upravno je bil ta prostor, kakor tudi prostor priključenega Norika, podrejen komandi armade v Iliriku. Ko pa je bila za Klavdija zasnovana civilna noriška provinca in ko se je za Vespazijana izoblikovala civilna provinca Panonija, ju je bilo potrebno razmejiti. Na razmejitev so odločilno vplivali strateški momenti, predvsem dejstvo, da so morale pripasti trdnjave in mesta, ki so se razvila na tim. jantarski poti, eni administrativni enoti. To je bila Panonija. Zato so tedaj (nekako) bila odvzeta noriškemu tradicionalnemu prostoru mesta Carnuntum, Scarabantia, Savaria, Poetovio, ter vključena v Panonijo. PRVI PODATKI O GROBI HIŠNI LONČENINI Z BRINJEVE GORE STANKO PAHIČ Pokrajinski muzej Maribor Pri prvih izkopavanjih na Brinjevi gori nad Zrečami, ki so julija leta 1953 sledila naključnemu odkritju te višinske naselbine, smo v vrhnji kulturni plasti 80 m2 velikega izkopišča ob temeljih nove stanovanjske hiše Falnogovih odkrili tudi antične najdbe.1 Te so ležale, pomešane s prazgodovinskimi, v vrhnji črni humozni plasti do globine 50—60 cm, kjer so se pričenjale spodnje plasti s prazgodovinskimi seliščnimi tli v vzhodnem ter razmetanim kamenjem v zahodnem delu izkopišča. Antična hodna površina na tem mestu ni bila ohranjena, na ostanke morebitne stavbe pa so dali slutiti navidezni kamniti temelji ob severnem robu, kamor dalje v gozd ni bilo mogoče kopati. Največji del plasti z antičnimi najdbami je imel tako premeščen in premešan ruševinski značaj brez prvobitne navpične in vodoravne plastovitosti, ki bi dovoljevala zanesljivo sklepanje o prvotni legi in medsebojnih starostnih razlikah najdb.2 Ker bo izkopišče skupno s prazgodovinskimi najdbami opisano pozneje na drugem mestu, naj tu povemo le, da leži na južnem robu naselbine pod sedanjim dvoriščem Falnogove domačije. S kopanji temeljev so večino južnega obrobja s kulturnimi plastmi uničili, na severni strani prekriva kulturne plasti gozd, na obeh drugih straneh pa je bil v naslednjih letih naselitveni prostor pretežno raziskan.3 Kot je prikazano na tabeli 1, pripada največji del antičnih najdb s tega izkopišča ostankom posod grobe hišne lončenine. Ob presenetljivo skromnem številu ostankov posod iz prečiščene gline se jasno vidi, da so se v naselbini preskrbovali predvsem z doma izdelanim posodjem, k čemur smemo prišteti tudi opeko in druge glinaste izdelke.4 Tehnološke lastnosti grobe hišne lončenine v celoti, torej v nekem poprečju, so bile že opisane v obravnavi vsega grobega hišnega posodja ob jugovzhodnem Pohorju.5 Tu obravnavamo zato predvsem tipološke značilnosti posodja, ki ga je bilo že prvo leto najdenega tolikanj, da nam omogoča zadovoljiv vpogled v lončarsko dejavnost antičnih prebivalcev Brinjeve gore. Čeprav med poznejšimi najdbami ni bilo bistvenih novosti pa ob tem prvem vrednotenju grobe hišne lončenine z Brinjeve gore še ni uspelo najti zadovoljivih pojasnil o tem ali onem o poreklu, povezavah in trajanju posameznih vrst posod. Ob tem dejstvu gre torej predvsem za poskus, nekoliko podrobneje prikazati zvrsti posodja in ga na različne načine opredeliti med doslej znano lončenino ob Pohorju, neposredno ob rimski cesti med Celejo in Poetoviono. Arheološki vestnik 31 (1980) 89 Tabela 1. Številčni pregled zvrsti inventarizirane grobe hišne lončenine iz leta 1953. — Anzahl der Gefässarten grober Hauskeramik aus dem Jahr 1953 kvadrati 1—6 zahod 8—14 sredina 15—24 vzhod vse °/o amfora ali vrč 1 i 0,2 sklede 12 19 9 40 9,0 skodele 13 14 7 34 7,6 trinožne (?) sklede in skodele 14 8 7 29 6,5 shrambeni lonci 2 2 0,4 kuhinjski lonci 116 95 75 286 64,1 lončki 4 6 5 15 3,4 pokrovi 17 11 11 39 8,8 skupno 116 153 177 446 »/o 39,7 34,3 26,0 LONCI Po velikosti premerov robov ustij, — ker med najdbami ni bilo celih posod ali večjih kosov njihovih sten, — delimo lonce v velike (shrambene) posode, običajne (kuhinjske) lonce srednjih velikosti ter lončke (tudi čaše). Prvih je bilo na tem mestu ugotovljenih le malo, najbrž po naključju, vendar pa tudi drugod, kolikor je na voljo podatkov, odstotek večjih posod ne presega 1 0/o.6 Po merah uvrščamo v to skupino posode s premerom ustja okrog 30 cm, medtem ko pri bornih fragmentih za drugo — višino ter premere oboda in dna ni podatkov. Semkaj sodijo še ostanki nekaterih posod, ki so imele stene debelejše od 10 mm, a niso bili vselej zajeti v inventarizirano skupino. Od obeh fragmentov robov ustij z Brinjeve gore ima prvi (pril. 1: 5 a = 3336) presenetljive oblikovne sorodnosti z nekaterimi posodami iz Spodnjega Grušovja in Slovenske Bistrice.7 Nekatere tehnološke razlike (npr. površinska in notranja luknjičavost) nam kljub enaki barvi površine ne jamčijo, da gre za istega izdelovalca, ki je na Brinjevi gori morebiti izdelal tudi drugo podobno posodo (pril. 1: 5 b = 3301). Robovi ustij so pri teh posodah večinoma v ostrem kotu z ramenom, kar govori za trup visoko trebušastega ali jajčastega profila kot je pri tej zvrsti posod običajno.8 To velja najbrž tudi za večje lonce iz Spodnje Nove vasi, ki s svojo zgodnejšo obliko dopolnjujejo to zvrst posodja.8 Če gre res povsod za domače izdelke, ne moremo zatrditi, a zanesljivo uvožena shrambena posoda je le ena iz Spodnje Nove vasi.10 Tudi pri srednje velikih (kuhinjskih) loncih imamo pri merah na voljo premere ustij, katerih zanesljivost pa je odvisna od velikosti robov. Podobno velja za ostanke dnov, medtem ko se v oceno višin posod skoro ne moremo spuščati. Pri tem in pri oblikah trupa se zato zanašamo na precej številne primerjave ohranjenih loncev (žar) iz grobov, saj gre po večini za enako posodje precej ustaljenih zvrsti.11 Vsem je namreč skupna sicer različno široka odprtina ustja, ki po eni strani ne presega višine posode, T.l po drugi pa ni ožja od dna. Trup je največkrat, kot se to po navadi označuje, trebušast ali jajčasto ovalen, včasih pa verjetno tudi precej nizek, čeprav pri tem ni pravilno okrogel.12 Najširši obod leži skoro vedno v gornji polovici posode. Rame je različno široko in naklonjeno ter prehaja največkrat v neizoblikovan sedlasto vbokel vrat (ali grlo), ta pa v pošev izvihan rob ustja, ki je različno profiliran. Spodnji del trupa je najpogosteje različno, a pogosto komaj opazno vbokel, medtem ko je pri izrazitejši vboklosti dno navadno posebej poudarjeno. Redko, že skoro izjemoma, se od dna navzgor opaža obla izbočenost trupa. Povsem premočrten profil spodnjega dela stene je med vsemi tu upoštevanimi različicami ugotovljen le pri petini pregledanih posod. Naklon sten večinoma niha med 60 in 75 stopinjami. Bolj strme stene so izjemne, bolj položne pa lahko imajo tudi do 40 stopinj. V teh zadnjih primerih je ostanke spodnjih delov posod včasih težko ločiti od skled in skodel, katerih stene se dvigajo celo nad kotom do 55 stopinj (T.l). Čeprav še ni na voljo podrobnejših kronoloških razčlenitev loncev po oblikah njihovih robov ustij, smo jih tu razvrstili v več skupin, ki ne odražajo nujno tudi časovno zaporedje. V vsaki skupini je več različic, ki jih predstavljajo večinoma maloštevilni ali pa tudi le posamični primeri. Ta shema seveda ni noben vzorec, temveč predvsem pomagalo pri razvrščanju loncev, skled in skodel, kakršni so se našli na Brinjevi gori. V prvi dve skupini prisojamo naj preprostejše oblike oblo in ravno izvihanih robov ustij z oblimi ali oglatimi zaključki, razvrščene v nekaj glavnih različic (pril. 1: 2—3). Po poreklu gre za najsplošnejše oblike z dolgotrajno prazgodovinsko preteklostjo, ki se je šele v keltskem času pričela izgubljati oziroma bogatiti z različnim profiliranjem. Kot vidimo v glavnih pregledih loncev grobe hišne lončenine zgodnejše antične dobe, se posode s takimi profili pojavljajo dokaj pogosto.13 Po drugi strani pa nimamo vsesplošne omejitve navzgor, saj se lonci s takimi robovi ustij pojavljajo tudi v poznejšem času in postanejo v zgodnjem srednjem veku spet obče značilni.14 Na Brinjevi gori so med temi posodami morebiti tudi zgodnejši lonci. Večina jih bržčas sovpada z drugim poznejšim posodjem, možni pa so tudi še mlajši primeri, česar pa posamič zgolj tipološko ne moremo ugotavljati, ker nam manjkajo zanesljivi stratigrafski podatki. Pregled značilnosti izdelave celotne skupine (tabela 2) zato v svojem poprečju najbrž prekriva posebne značilnosti te ali one posode, kar se bo morebiti razkrilo ob kakšni drugi priliki. V glavnem gre za posodje iz močneje peskane gline, ki ima stene navznoter in po površini manj luknjičave. Stene so večkrat tudi tanjše, navidez bolj trdne in hrapave, na zunaj pa večkrat temno sive kot v poprečju ali pri naslednjih dveh skupinah. V glini je manj kremenca kot pri posodah skupine 4, a več kot pri tistih skupine 5. Sodeč po fragmentih z robovi ustij je bila vsaj petina posod okrašena z vodoravnimi glavniča-stimi črtami. Ta podatek seveda ni zanesljiv, saj v nekaterih primerih tak okras morebiti na kosih z robovi ustij še ni prisoten, po drugi strani pa se vodoravne glavničaste črte večkrat pojavljajo kot vrhnje obrobje navpičnih črt in zato pravega okrasa v resnici ne poznamo.15 V podrobnem dajejo ohranjeni kosi robov ustij različice 2 a s premeri med 13 in 17 cm vtis, da tu ni bilo večjih loncev, kar pa ne velja za vsa druga najdišča.16 Nekaj zbranih primerjav kaže, da največ takih posod sodi v 2. stoletje, so pa lahko tudi starejše in mlajše.17 Starejši so predvsem lonci s poudarjenim prehodom v rame, kakršnih eden je v Emoni datiran v drugo polovico 1. stoletja in ki še izdajajo latensko tradicijo.18 Posamične najdbe takih profilov npr. v Spodnjem Grušovju pa nas opozar- jajo na dolgotrajnost te oblike robov ustij, tembolj, ker se ponovno pojavljajo spet med zgodnje srednjeveškimi najdbami na Ptujskem gradu.19 Robovi ustij različice 2 b, — ravno izvihani, — so tu le štirje in pripadajo manjšim loncem (pril. 1: 2 b). Tudi zanje se ponuja nekaj primerjav v časovnem razponu od druge polovice 1. do prve polovice 3. stoletja.20 Skrajna spodnja meja najbrž ne pride v poštev, kako je z zgornjo pa se tudi ne da reči, saj trajajo lonci z lijakasto izvihanim in oblo zaključenim robom npr. v Emoni še do srede 3. stoletja.21 Dvakrat češča je na Brinjevi gori različica oblo izvihanega roba ustja z oglatim zaključkom (pril. 1: 3 a). Tudi zanjo velja pri obravnavi različice 2 a povedano, zato gre očitno za vzporedno obliko, ki je bržčas istega porekla in se pri nas prvič opazi od sredine 1. stoletja dalje.22 Pod Pohorjem jo je najti še v Spodnji Novi vasi, kar bi potrjevalo, da sodi tu ta del posod že v 2. stoletje.23 Posamični primeri z drugih najdišč pa še kod drugod opozarjajo, da so te oblike robov ustij trajale še do 3. stoletja.24 Še bolj izrazito kot različica 2 a pa se ti profili spet pojavljajo v zgodnjem srednjem veku.25 Trije kosi loncev z močno (vodoravno) izvihanim oglato zaključenim robom ustja sodijo najbrž v pozno 2. ali zgodnje 3. stoletje, kar pa lahko utemeljujemo le z nezanesljivimi primerjavami, ki dopuščajo tudi zgodnejši čas (pril. 1: 3 b).26 Zanimivo je, da med brinjegorskimi najdbami doslej ni loncev s pošev izvihanim ravnim (lijakastim) oglato zaključenim robom, ki so ponekod še posebej značilni.27 Lonček z ravnim oglato zaključenim robom (pril. 1: 3 c) ima nekaj primerjav iz različnih časovnih obdobij.28 Tretja številnejše zastopana skupina so lonci s pošev izvihanim navpično profiliranim robom ustja. S tem so mišljeni robovi, ki imajo različno zožen vrh (pril. 1: 4 a), ki so nekoliko odebeljeni (pril. 1: 4 b) ali imajo oglato poudarjeno tudi spodnje obrobje (pril. 1: 4 c), ali pa je rob razširjen na obe strani (pril. 1: 4 č). Sedaj še ne moremo trditi, da je ta vrsta posod z vsemi svojimi različicami časovno zaokrožena celota, zato je treba tu enotno zajeti pregled lastnosti izdelave (tabela 2) razumeti kot začasno sporočilo. Glavne razlike v primerjavi s posodami skupin 2—3 in 5 bi bile: dvakrat več primesi kremenca, a manj apnenca v glini, skoro enak odstotek luknjičavih sten, ki pa se zde dvakrat bolj trdne in so tudi po površini bolj hrapave in manj luknjičave. Na zunaj so te posode večkrat kot prej sivo rjave in sive ter zlasti temno sive, medtem ko pri barvah preloma in številnosti drugobarvnih obrobij ni bistvenih razlik. V glavnem gre torej za temnejše, bolj trdno in hrapavo, manj luknjičavo posodje z večjim deležem primešanega kremenca in s premeri ustij 17—22 cm (izjemno še 11, 14 in 25 cm). K temu sodi še ena značilnost: med vsemi fragmenti z robom ustja sta le dva z vodoravnimi glavničastimi črtami, zato lahko sodimo, da gre večji del za neokrašene posode. Značilno je, da med lončenino na najdiščih ob rimski cesti od Spodnjega Grušovja do Velenika posod s takimi profili robov ustij ni. Izjema bi bile le nekoliko nezanesljive primerjave s Spodnjo Novo vasjo, kjer pa je zoženi gornji rob ob grobo izdelanem posodju morebiti le naključen (pril. 1: 4 a).29 Če sedaj ne upoštevamo morebitnih podobnih profilov na mestnih najdiščih, lahko kot posamične primerjave navedemo le redke posode v Račah, na Pošteli, na Rifniku, na Svetih gorah, v Levakovi jami pri Podbočju, na Gradcu pri Prapretnem, Vrhniki, v Logatcu in na Križni gori.30 Že značaj teh najdišč opozarja na verjetne časovne stopnje posameznih različic, ki jih pa lahko za sedaj le najsplošnejše opredelimo. V dosedanjih pregledih antične lončenine najdemo o tej vrsti posod le malo opor. Med posodami iz zgodnje antike v katalogu É. Bóniseve takih primerov ni razločiti, naši različici 4 a pa je še najbolj podoben tip 3 B b v pregledu B. Vikič-Belančičeve, ki je tam opredeljen v čas med 50 in 200.31 Posamič najdemo take robove ustij npr. tudi pri loncih v Adony in sicer med najdiščnimi skupinami iz vojaških taborov iz prve polovice 2. stoletja.32 Približne primerjave za posamezne različice se ponujajo še iz povsem drugega območja — Bavarske, kjer se pri takoimenovanih »noriških loncih« že ugotavlja tipološki razvoj od poznolatenskih (grafitnih) posod prek auerberškega lonca do poznih oblik iz 3. stoletja.33 Ker pri nas tak razvoj še ni preučen in zanj na podeželju niti ni gradiva, trenutno še ne moremo reči, če vsaj nekateri brinjegorski profili kot osamele najdbe morebiti tudi sodijo semkaj. Na obeh najdiščih s pozno-latensko lončenino, tudi grafitno, — na Pošteli in Brinjevi gori, — (še) manjkajo nekatere pozne razvojne oblike kot se npr. pojavljajo v Poetovioni.34 Ker sodi večina tu obravnavane grobe hišne lončenine v poznejšo antiko, podobno kot tista z najdišč ob rimski cesti, v Spodnji Novi vasi pa med nekaj starejšimi najdbami tudi ni zanesljivih oblik skupine 4, za sedaj ne kaže drugega kot ostati pri domnevi, da so lonci te skupine nekoliko zgodnejši kot tisti iz skupine 5. To bi pomenilo, ohlapno označeno, da sodijo bržkone v pozno 2. in 3. stoletje. Lonci različice 4 č izhajajo morebiti iz posod z oglato zaključenim robom ustja, kjer se ponekod kažejo težnje po obojestranski razširjenosti.35 Redke domače primerjave ne dajejo točnejših časovnih opredelitev, vendar pa se zdi, da gre prej za kasnejše kot zgodnejše najdbe.30 Podobne profile na loncih ob avstrijski Donavi in na Bavarskem pripisujejo obdobju od konca 1. do 3. stoletja, vendar pa se zdi, da imajo drugo poreklo.37 Podobno kot pri prejšnji se tudi pri različici 4 a dozdeva, da so ti profili robov ustij morebiti le spremenjena oblika preprostejših oblik, ki smo jih prikazali v skupini 3, vsaj dokler se ne bo potrdil drugačen razvoj. Lahko bi tudi pomislili, da pri tem ne gre toliko za namerno tipološko preoblikovanje, ampak vsaj nekoliko tudi za nove tehnološke prijeme pri oblikovanju posod. Podobni profili se namreč (ob takih, ki so podobni antičnim iz skupine 3) ponovno pojavijo v zgodanjem srednjem veku in nato še pozneje.38 Najštevilnejša skupina so na Brinjevi gori (a tudi v Spodnjem Grušovju in Slovenski Bistrici) lonci s pošev izvihanim robom, ki je svitkasto odebeljen ali vodoravno razširjen in ima največkrat ravno, včasih pa tudi žlebasto oblikovano gornjo stran (pril. Is 5 a-b). Številne različice kažejo na pestrost oblikovanja takih robov, ki jim je skupna še naj-češče sedlasto upognjena notranja stena roba. O poreklu te vrste profilov ni še znano ničesar dokončnega, vendar je zanimiva njihova pogostnost ob južnem Pohorju.39 Pri premešani plasti izkopišča iz leta 1953 na Brinjevi gori seveda ne preseneča, da so se našli ostanki takih posod v vseh globinah in po vsem prostoru, zato si tudi pri iskanju odnosov z drugimi vrstami profilov ne moremo nič pomagati. Za sedaj je videti, da je ta oblika profilov prišla v naselja ob Pohorju bržkone iz Poetovione, kjer je takih profilov obilo in se pojavljajo tudi v zgodnejšem času, medtem ko jih ni na drugi strani rimske prometne smeri, v Celeji.40 S 65 °/o je bila torej ta oblika posod poglavitna vrsta loncev v gospodinjstvu antične Brinjeve gore, vendar pa je ta delež najbrž še večji, če upoštevamo, da so bili v rabi predvsem v poznejšem obdobju, ko so bile druge oblike loncev že v manjšini. V skoro enaki meri velja to tudi za obcestni naselbini v Spodnjem Grušovju in Slovenski Bistrici, ki sta bili zaradi svoje prometne lege (in pomena) bolj odprti trgovskim tokovom in s tem vplivom mestnih lončarskih delavnic.41 V brinjegorskem lončarstvu med temi lonci in drugim posodjem glede načina izdelave ni bistvenih razlik in tako lahko rečemo, da so z malo izjemami podobno kot celotno poprečje zastopani v preglednici ob- pohorske grobe hišne lončenine.42 Opaziti je bilo le dvakrat večji odstotek sten s komaj luknjičavo površino ter več svetlo rjavih in rjavih, a enkrat manj temno sivih posod. Po skrajnih merah premerov ustij, — 13—30 cm, — sodijo ti lonci v vse velikostne skupine, vendar so veliki, kot je bilo povedano že zgoraj, izjemni. To velja tudi za najmanjše, saj so bili ugotovljeni le trije (npr. pril. 1: 5 a = 3410). Največji del posod ima od 16 do 24 cm široka ustja, kar bi ob poprečni shemi merskih razmerij pomenilo, da gre pri ožjih ustjih za 20—25 cm visoke lonce. Pri širših ustjih je treba upoštevati še nižje okroglaste oblike loncev ali celo globoke sklede.43 O okrasu ne moremo povedati nič dokončnega, ker sodijo k tem loncem tudi drugi ostanki sten posod, ki jih tipološko ne moremo razvrstiti. Med kosi z robom ustja je le 30 °/o okrašenih, med temi pa 10 % takih z vodoravnimi glavničastimi črtami, kar seveda ne izključuje še druge oblike okrasa. Po dvakrat se pojavljajo širši in ožji vratni žlebiči, posamič pa še zveza navpičnih črtic oz. vodoravnih žlebičev z vodoravnimi glavničastimi črtami in rebro na vratu.44 Vsekakor so pri teh loncih uporabljeni vsi tisti okrasni motivi, ki se na Brinjevi gori pojavljajo v največjem številu. Izjemoma najdemo pri teh loncih fasetirano notranjost vratu, kar se priložnostno pojavlja tudi drugod.45 Glede na to, da za sedaj prisojamo te lonce 3. in 4. stoletju, je njihovo izdelovanje preseglo eno samo generacijo in je torej tudi plod lončarskega izročila. Dokler ne bomo kje naleteli na zanesljivo po časovnih plasteh razločene skupine, po sami obliki profilov robov ustij ne moremo ugotavljati tipološkega razvoja. Razlike so namreč tako neznatne, da bi kaj lahko rekli le o razločkih med skupinama a in b, a ker je poslednja številčno precej skromnejša, žlebast vrh roba pa tako neizrazit, je prav verjetno, da so posode obeh različic nastajale sočasno. Določene razlike obstoje še v luknjičavosti, pri čemer mislimo na petino fragmentov z neluknjičavo površino. Profili robov ustij pa tudi pri teh loncih niso drugačni, zato gre v teh primerih najbrž le za večji delež kremenca v glini, čeprav ta sam po sebi, — pač v odvisnosti od žganja, — še ne izključuje različno luknjičavih površin sten.45 Medtem ko menimo, da so lonci skupine 5 na Brinjevi gori izdelek iste lončarske delavnice pri vsaj dveh rodovih lončarjev, ne da bi bili pri tem v stanju, razčleniti morebitni tipološki razvoj ali kakšno drugačno časovno zaporedje, poskusimo sedaj preveriti odnos te vrste posod s podobnimi na drugih najdiščih. Za take lonce iz najbližjega Spodnjega Grušovja (pril. 1: 5 a-b) je značilno, da so po oblikah profilov robov ustij sicer močno podobni brinjegorskim, da pa imajo bistveno drugačne tehnološke lastnosti. To se vidi že v sestavu gline, vendar velja to le za njeno sedanje stanje: kremenca in apnenca je občutno manj ohranjenega (27 °/o proti 98 %). Zato pa so bili ti lonci močneje žgani, saj so kamnite primesi v 73 %> razpadle (na Brinjevi gori le pri 2 «/o primerov). Tako različen način žganja govori za druge lončarje, najverjetneje v kraju samem, podobni profili pa so ob tem predvsem izraz splošnejšega oblikovanja robov ustij te vrste loncev. Vendar pa je videti, da to ni izraziteje vplivalo na luknjičavost površin sten, saj je na obeh najdiščih enaka zdi pa se, da je manj zelo trdnih sten. Trije lonci z neluknjičavo steno dajejo isti odstotek kot onih osem posod na Brinjevi gori; tu gre dvakrat za primes kremenca in enkrat za razpadlo kamenino (apnenec?). V barvi posod je tu več takih z rdeče rjavo zunanjo in notranjo površino, drugače pa je precej manj sicer prav tako temno sivih in črnih prelomov z rjavimi obrobji. Znotraj celotne skupine grobe hišne lončenine v Spodnjem Grušovju imajo ti lonci nekaj svojih značilnosti. Pri njih je več kremenčevih primesi, medtem ko je nižji od- stotek apnenca najbrž odvisen od številne luknjičavosti sten. Stene so trdnejše kot pri drugem posodju, a tudi v različnih stopnjah bolj hrapave. Druge lastnosti imajo manj pomembna odstopanja od poprečja, kar kaže, da gre tudi pri grobi hišni lončenini tega najdišča za enovito domačo proizvodnjo. V Slovenski Bistrici lahko med precejšnjim številom loncev te vrste ugotavljamo podobne razmere. Oblikovna podobnost s posodami z Brinjeve gore se zdi večja kot v Spodnjem Grušovju, tudi pri vrsti 5 b, ki je tod sorazmerno pogostejša kot na obeh drugih najdiščih (pril. 1: 5 b). Bistvena različnost pa je spet v sami glini oziroma stopnji njenega žganja, saj je tu odstotek luknjičavih sten največji. Temu ustrezen je najmanjši odstotek kremenca v glini, medtem ko so apnenčeva zrnca verjetno v celoti razpadla. Tod ima tudi več loncev tanjše stene, čeprav zato posode niso mnogo manjše. To hkrati izdaja spretnega lončarja, vendar pa je verjetno velika luknjičavost vzrok, da se zde stene posod sedaj lahne in ne izrecno trdne. V primeri z njimi so videti brinjegorski lonci večinoma čvrstejši, težji in nekako bolj »surove« izdelave. Pač pa dajejo posode iz Slovenske Bistrice vtis večje gladkosti površine sten in to kljub 96 %-ni luknjičavosti na obeh straneh. Za močnejše žganje govori poleg tega, — ob številnejših rdečih, rdeče rjavih in rjavih, — manjši odstotek temno sivih do črnih prelomov, najmanjši pa je tudi odstotek prelomov z obrobji. Tudi v Slovenski Bistrici so lonci skupine 5 ob svoji številčnosti hkrati tudi predstavnik splošnih tehnoloških značilnosti. Odstopanj, ki so bila navedena že ob primerjavah z Brinjevo goro, je malo, a so manjša kot drugod. Čeprav so po tej plati mnogo bližji posodam iz Spodnjega Grušovja kot onim z Brinjeve gore pa med njimi ni takih istovetnih primerov, ki bi potrjevali možnost, da gre za skupne izdelovalce. Dokler ne bo ugotovljeno drugače, se zdi gotovo, da je tudi v tem zaselku obstojala lastna lončarska dejavnost za domače potrebe na ožjem območju slovenjebistriškega kraja, ki pa verjetno že ni več vključevala bivališča v Veleniku.47 Tam je sicer dvoje profilov robov ustij loncev najbližjih različici 5 a = 3395 b, a tudi za tri druge profile lahko najdemo na Brinjevi gori in drugod zadovoljive primerjave.48 Dvoje profilov, ki sicer sodita še k isti različici, kaže izrazitejšo oglatost odebeljenega roba ustja, ki se hkrati na zunanji strani nekoliko preveša, česar na drugih podpohorskih najdiščih ni.49 Morebiti gre naključno nadrobnost izdelave ali pa je ta oglatost že posebna (mlajša?) lastnost, ki je še ne moremo potrditi z bližnjimi primerjavami.50 Te lastnosti seveda vključujejo veleniške posode v skupino 5 a, ni pa tu takih iz skupine 5 b, čemur je mogoče vzrok že skromno primerjalno gradivo. Različnost, ki se kaže v tehnološkem pogledu, je podobna tisti z drugih dveh podpohorskih najdišč. Tudi tu prevladuje notranja luknjičavost sten zaradi docela razpadlih kamnitih delcev, stene niso več vse trdne, a, — podobno kot v Slovenski Bistrici, — bolj gladke kot hrapave ter vse luknjičave tudi po površini. Barva posod je v veliko večji meri kot drugod zunaj in znotraj svetlo rjava, prelomi pa so, kot običajno, pretežno temno sivi oziroma črni in imajo v polovici primerov drugobarvna obrobja. Izrazita svetlost, kljub sledovom sive prevleke ter navidez manjša trdnost sten sta torej poglavitni različnosti veleniških loncev v sklopu celotne podpohorske skupine.51 Izven tega območja imamo na voljo mnogo skromnejše primerjave. Na najbližjem najdišču, v Račah, se kljub skromnemu gradivu kaže precejšnja sorodnost.52 Med šestimi profili robov ustij sodijo trije, — torej kar polovica, — v skupino 5. Po izdelavi imajo nekaj podobnosti z vsemi drugimi najdišči, po sestavi gline oziroma ohranjenih pustilih v stenah pa so enaki tistim z Brinjeve gore. Kljub temu pa lahko po skrbnosti izdelave BRINJEVA GORA 1953 Skupine posod Število vzorcev Peščenost Pustila Debelina sten Trdnost Površina na dotik Luknjičavost Barva zunanje površine Barva notranje površine Barva preloma Obrobja druge barve Cd a 'x> o a c U. ‘o X> o O C o "Ö3 N 03 Ut s E \D 1 m S E 0 H 1 E E V) I O TD u< jD 13 N O O £ ’S u cd T3 jd H cd > cd Q. cd Uh SZ "čz E o sc cd > cd a cd u. XZ cd Ü o c v >o >COi O > cd C/) O GO cd C u o £ c 8 cd > uT o cd cd > cd^ nr o > C/5 cd > .cd O > ’Č75 cd _> ’Jž5 cd > 'Ti O C E (D cd > 'T O S > C/) cd > v >o .cd cd > cd jo « > C/3 cd > cd u* O > *35 cd > 'T cd > O C E 0J cd > 35 > C/5 cd > .cd "Ü3 (D >o (U ■p cd > cd ‘u7 cd .sž O ^ !.l c« co cd > "co cd > ’co O C E D cd > *co 0) > co O G > Uh cd X) o > O co C cd Uh CO /D ‘o O cd" C G N O E cd co ’Ć? Uh ö G N O C cd co LONCI skupini 2—3 23 34 66 39 39 18 4 49 51 30 70 26 52 22 4 26 18 30 22 18 48 34 26 38 18 18 4 13 13 60 8 22 4 4 skupina 4 26 24 76 60 20 12 8 20 80 40 60 16 56 28 4 16 8 36 36 4 16 40 8 32 16 68 16 4 12 4 80 56 skupina 5 43 15 80 5 35 30 33 2 5 90 5 23 77 33 60 7 20 33 27 20 5 7 50 27 2 7 2 5 7 38 26 12 7 5 3 10 80 2 5 80 7 2 skupina 7 4 100 50 50 100 100 25 75 25 75 25 75 75 25 100 50 50 SKLEDE IN SKODELE skupina 2 20 28 72 32 28 28 12 8 88 4 28 72 52 36 12 60 24 12 4 4 4 44 16 16 8 8 4 4 56 8 16 4 8 4 8 4 4 80 54 4 12 skupina 3 22 25 75 60 20 5 15 10 85 5 60 40 20 75 5 15 30 20 35 5 30 25 15 25 5 45 35 10 5 20 80 35 15 skupina 4 17 22 78 35 28 22 15 100 7 93 44 28 28 7 58 7 28 7 28 28 37 7 7 44 7 35 93 7 44 7 skupina 5 11 33 67 11 33 45 11 89 11 33 67 33 67 22 33 22 23 11 33 33 23 11 11 44 23 11 11 11 11 56 11 33 22 skupina 6 9 14 86 28 16 28 28 43 57 100 43 43 14 14 43 43 14 58 14 14 14 58 14 14 14 86 86 14 POKROVI 39 15 77 8 45 26 26 3 8 84 8 14 84 2 32 55 3 10 14 41 21 24 3 3 39 28 3 24 3 27 39 5 26 3 5 3 89 26 21 Skupno poprečje 446 23 67 10 35 35 23 7 15 73 72 20 79 1 38 46 13 3 23 41 15 17 4 7 6 36 27 6 77 7 4 5 37 31 77 16 2 2 4 9 6 72 7 6 68 70 S Tabela 2: Pregled tehnoloških lastnosti izbranih vzorcev posameznih skupin posod (v odstotkih). — Übersicht der technologischen Eigenschaften einzelner Gefiissgruppen (in Prozenten). in bližini Poetovione sodimo, da gre na tem najdišču ob vodovodnem kanalu izpod Pohorja za lončenino ptujskega porekla. V takem primeru vsi trije profili iz Rač najbrž prikazujejo oblike skupine 5 a v poetovionski obliki.63 Iskanje podobnih najdb v širši soseščini je sedaj še malo uspešno. Med skromnimi ostanki antične lončenine na Pošteli, kjer so se sicer našli tudi novci iz 4. stoletja, takih posod ni.54 Zaradi zgodnejšega časa jih ni na grobišču v Forminu, a tudi med skromnimi najdbami iz bližnje stavbe, ki je prenehala v zgodnjem 3. stoletju, pri loncih z »že zgoraj izravnanim ustjem« ni bilo takih, ki bi sodili v skupino 5.53 Dalje proti vzhodu se pojavljajo sorodne ali le približno podobne oblike profilov takih loncev le posamič, npr. v Pavlovcih, Veržeju in Gibini.56 Da jih ni znotraj Slovenskih goric, je najbrž pripisovati zgodnejšemu času teh naselij ali pa skromnosti dosedanjih naključnih najdb.57 Onkraj Mure je v Ivancih le malo podobnega, v Dolgi vasi pa nič, čeprav je zlasti naselbina v tem drugem kraju trajala, — »s prekinitvami«, — do zgodnjega srednjega veka.58 Kako je s takimi lonci v resnici na najdiščih Petrijanec, Vindija, Varaždinske toplice, Jalžabet in drugih v tem delu Podravine, ni znano, ker groba hišna lončenina od tod ni podrobno objavljena.59 V drugih smereh iskanja primerjav je zanimivo, da posod te skupine ni na Svetih gorah ob Sotli, čeprav je tam na voljo dovolj ostankov grobe hišne lončenine in je naselbina prav tako trajala vso antiko.60 Nasprotno pa sodi v oblikovni krog profilov robov ustij te skupine nekoliko doslej le na površini pobranih ostankov posod na Gradcu pri Prapretnem.61 Ti kažejo različici 5 a = 3513 a močno sorodne oblike robov ustij in so — podobno kot v Veleniku — različno oglatih profilov. Poročevalec opozarja na primerjave z Vranjem in Rifnikom, vendar na prvem najdišču ni loncev te skupine, kar je ob bornem gradivu še razumeti.62 Za Rifnik se, — še pred poznavanjem vseh najdb oziroma njihovo objavo, — zdi, da so lonci skupine 5, podobno kot na Gradcu, tudi redki.63 Tudi med številno seliščno lončenino iz Celeje, ki je prišla na dan zlasti ob obsežnejših izkopavanjih v novejšem času, razen morebitnih redkih izjem, ki jih pred celotnostno objavo ni mogoče odkrivati, ni brinjegorskih oblik posod, občutna različnost pa obstaja tudi v sestavi in obdelavi gline.64 Najdbe lončenine v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu so preskromne in ne vse objavljene, da bi lahko s pridom iskali primerjave k brinjegorski grobi hišni lončenini, čeprav tam novci iz 3. in 4. stoletja govore za naselitev še v poznem času.65 Dalje na zahodu se na nekaterih poznoantičnih najdiščih Gorenjske kažejo podobnosti le pri drugih skupinah grobe hišne lončenine.00 Podobno velja za še bolj oddaljeno Križno goro ter med dolenjskimi najdišči za Drnovo, kar lahko pomeni, da lonci skupine 5 niso bili razširjeni po teh predelih Slovenije ali vsaj ne v opazni meri.07 To potrjuje tudi lončarska proizvodnja v Emoni, čeprav so nam za sedaj na razpolago podatki o domačih loncih v glavnem le iz grobišč.68 Lonci skupine 5 so torej, — zlasti po svoji številnosti, — izrazito krajevna značilnost za jugovzhodno obrobje Pohorja, hkrati pa še za določeno obdobje. Dokler ne bo na voljo ustreznih obravnav grobe hišne lončenine v Poetovioni, nam bo količinski in oblikovni obseg različic, kakršne poznamo na Brinjevi gori, tam ostal neznan. Nejasno pa ostaja še, ali sta Ptuj in Brinjeva gora resnično pomembnejša prostorska mejnika posod te skupine. Hkrati moramo poudariti, da ta hip še ne moremo natančneje opredeliti tako porekla kot začetka in konca teh oblik posod v za sedaj le okvirno zastavljenem obdobju 3. in 4. stoletja.69 Ob teh štirih skupinah so se našli še drugi ostanki posod s posamičnimi oblikami robov ustij, ki prav tako pripadajo srednje velikim loncem. Tu so združeni v lastno šesto skupino prav zaradi posamičnih pojavov, čeprav gre za različne oblike iz neopredeljenih 7 Arheološki vestnik 97 časovnih obdobij. Najzgodnejši med njimi je najbrž ostanek posode z nažlebljenim ramenom in kratko izvihanim oblim robom (pril. 1: 1), ki ima bolj enovite zgodnje primerjave.70 Zgodnejši se zdi tudi kos posode s poševnim zaoblenim robom, ki ima navzgor zavihan zaključek (pril. 1: 6 b), čeprav zanj nimamo časovno zanesljivih primerjav.71 Podobno se zdi tudi za lonec z razširjenim robom preproste oblike (pril. 1: 6 a), ne da bi mogli to neoporečno utemeljiti.72 Nekaj primerjav s protislovno časovno pripadnostjo se ponuja tudi za posodi z oblo izvihanim robom, ki ima letvasto poudarjeno spodnje obrobje (pril. 1: 6 e) in se v podobni obliki pojavlja še izven antičnega obdobja.73 Zavihanemu robu ustja z razširjenim oglatim zaključkom (pril. 1: 6 f) se zdi podoben časovno nedoločen kos posode iz Dolge vasi, enako zasnovo (z vboklo notranjo stranjo) pa imajo lonci spet v srednjem veku.74 Nobenih enakih profilov ne poznamo za izvihana in oglato odebeljena robova ustij loncev različno širokih odprtin (pril. 1: 6 č), ki sta bržkone krajevni različici podobnih posod v podpohorskem območju.75 Posoda s strmo steno in oglatim kratko izvihanim robom (pril. 1: 6 d) po videzu posnema oblike zgodnje fine lončenine, po drugi strani pa so ji podobni nekateri robovi ustij iz Spodnjega Grušovja.76 K loncu s trikotno razširjenim robom ustja, ki ima navznoter poudarjen vrhnji zaključek (pril. 1: 6 c) je nekaj primerjav že v Slovenski Bistrici, časovna opredelitev pa se spet kaže protislovna.77 V sedmo skupino smo uvrstili ostanke štirih posod, ki se po profilu robov ustij in po okrasu občutno razlikujejo od drugega posodja. Kar zadeva izdelavo, gre za pretežno z apnencem mešano glino s trdnimi, nekoliko hrapavimi, a večinoma le na notranji strani luknjičavimi stenami, ki so tu pretežno svetlo rjave, na zunanji strani pa temno sive barve. Najpreprostejše oblike med njimi je 10 cm širok lonček z navpično steno brez posebej oblikovanega roba (pril. 1: 7 a), ki po obliki in okrasu, preprosti valovnici, spominja na lonec iz Dobrteše vasi in bi, če je bil podobno valjaste oblike s koničnim spodnjim delom, skupaj z nekaterimi podobnimi posodami sodil v pozno antiko oziroma vsaj v 4. stoletje.78 Druga posoda podobne velikosti a z debelejšim ostenjem (pril. 1: 7 b) bi se po obliki lahko navezovala na posodico iz pozno antičnega groba na Bregu v Celju, kar pomeni da bi bila tudi enake starosti.79 V našem primeru je rob le nakazan z vrhnjim delom nekoliko izvihane in stanjšane stene enako oglatega zaključka. Neskrbno vrezana pasova valovnic sicer tudi spominjata na celjsko posodo, vendar sta z navpičnim vsakim drugim krakom že nekoliko odtujena večinoma pravilnejšim antičnim valovnicam.80 Dodani pa so jima še drugi okrasni členi: dvoje žlebasto vrezanih vodoravnih črt ter, kar je v antiki že izjemnejše, dvoje pasov navpičnih črtic, ki niso navadni vrezi, temveč vtisi nazobčanega predmeta. Pasovi vrezanih navpičnih črtic so sicer že prastar prazgodovinski motiv krašenja in se pojavljajo tudi skozi vso antiko, v nazobčani obliki pa so tu novost in morebiti predhodnik navpičnih pasov vbodenih jamic (tudi z nekim vili-častim predmetom) v zgodnjem srednjem veku.81 Ostanki lonca in lončka s kratkim pošev izvihanim in oglato zaključenim robom nad podobno strmo steno (pril. 1: 7 c) bi po obliki profili lahko bili različica poprejšnje posode ali pa tudi njeno razvojno nadaljevanje. Antičnih primerjav še ne poznamo, a iskati jih je bržkone le med poznoantičnim posodjem.82 Tudi tu opažamo tako med okrasnimi členi kot v celotnem motivu okrasa za dosedanjo antiko nove prvine. Staro predstavljajo vodoravne glavničaste črke, ki pa so na teh posodah le še (že nekoliko zabrisana) podlaga, kot se to pojavlja že v nekaterih drugih primerih.83 Vrezane žlebi-časte črte so češče v poznem kot zgodnjem antičnem času, v združbi z enako vrezanimi valovnicami pa so v tej obliki okrasa novost.84 Četudi imamo na Brinjevi gori navpične nize jamic še na drugih kosih grobe hišne lončenine pa so v tem motivu podane na način kot ga poznamo predvsem mnogo pozneje na zgodnje srednjeveških posodah.85 Zdi se torej, da se ta motiv tu pojavlja kot novost že ob koncu antike hkrati z novo obliko posod, ki zaključujejo tu obravnavani izbor brinjegorske grobe hišne lončenine ne da bi se neposredno vezale na (doslej znane) zgodnje srednjeveške najdbe z bližnjega grobišča v Brezju.80 Med maloštevilnimi lončki, od katerih so bili nekateri po oblikah robov ustij že zajeti v gornjih skupinah, jih je še nekaj, ki jih moramo uvrstiti v lastno skupino. Večina jih sodi k čašastim posodam s premerom ustja 8;—12 cm, ki imajo nad strmim ramenom kratek navzven zapognjen in na vrhu vodoravno zravnan rob (pril. 1: 8). Posodice z debelejšimi stenami so po ramenu okrašene z ozkimi vodoravnimi žlebiči, druge, tanjše, kjer je tudi rob bolj zaoblen, pa so deloma brez tega okrasa. Ta vrsta posodic se je našla še v Spodnjem Grušovju, Slovenski Bistrici in Veleniku, sicer pa jo med doslej objavljenim gradivom s podeželskih najdišč redkeje zasledimo.87 Med zgodnjo antično lončenino te vrste lončkov ni najti, zato lahko sodimo, da pripadajo obdobju loncev skupine 5, torej 3. in 4. stoletju.88 Podobno zasnovo profila roba ustja ima lonček s kratkim navzven zapognjenim in nekoliko odebeljenim in zaobljenim robom (pril. 1: 9 a). Posodica s premerom ustja 12 cm je izdelana iz gline, ki ji je primešan kremenec ter ima gladko temno sivo površino, ki je le na notranji strani roba ustja nekoliko luknjičava. Čeprav se navidez navezuje na prejšnje oblike, je pri njej nov okras: pod ozkimi žlebiči potekajo vodoravni nizi gostih valovničastih črt v dokaj pravilni izvedbi, a na tu doslej neznan način.89 Tudi ta vrsta valovnic je iz pozne antike prešla v zgodnji srednji vek, čeprav jima je poleg oblike videti skupna le uporaba novega viličastega orodja.90 Po načinu izdelave podoben poprejšnjemu je tudi lonček s kratkim oblim izvihanim robom (pril. 1: 9 b), ki je okrašen z ozkim rebrom pri vrhu in žlebičastima črtama na trupu.91 Prej zgodnejši kot pozen je najbrž tudi lonček s pošev izvihanim rahlo profiliranim robom in oglatim zaključkom, medtem ko je posodica, — če je v resnici lonec?, — z oglato oblikovanim navzven razširjenim in na vrhu vboklim robom že zaradi sorodne oblike v Spodnjem Grušovju, bržkone iz poznejšega časa (pril. 1: 9 c-č).92 SKLEDE IN SKODELE Na velik delež skled in skodel med brinjegorsko grobo hišno lončenino je bilo že opozorjeno, vendar pa so dosedanji podatki o takih najdbah na drugih najdiščih preskromni, da bi lahko iz tega dejstva potegnili kakšne resnično utemeljene zaključke.93 Poleg številčnosti celotne skupine je treba tu poudariti še to, da sta skoro dve tretjini tega posodja sklede s premerom odprtine največkrat okrog 30 cm. K skledam prištevamo še posode s premerom do približno 25 cm, kakršni se tudi najpogosteje pojavljajo, medtem ko šo skodele s premerom pod 20 cm že izjemne.94 Tako razmerje nam daje misliti, da gre tu večinoma za grobo posodje, ki je očitno bilo namenjeno ne samo določeni vrsti, temveč tudi določenemu načinu prehrane.95 Druga pomembnejša zanimivost so oblike teh posod, ki se nam sedaj prvič kažejo v večjem številu in pestrosti profilov robov ustij, tako da jim uspevamo le s težavo najti nekaj posamičnih primerjav. Pri tem doslej še nismo mogli preko nekaterih nejasnosti tako pri tipološki ocenitvi kot ugotavljanju časovne pripadnosti nekaterih vrst posod pa je zato tudi ta razpored le začasen poskus, ki ga bo treba še preverjati ali dopolnjevati. 7* 99 Na prvem mestu obravnavamo tu spet najštevilnejšo skupino skled in skodel, to je tiste, ki smo jih že na najdiščih ob rimski cesti pripisali trinožnikom (pril. 2: 2 a-d).90 Vendar pa je treba opozoriti, da tako tam kot tudi med brinjegorskimi ostanki robov ustij nismo našli nobenega, ki bi se neposredno navezoval na spodnji del ostenja z dnom oziroma z ostanki nog. Naša predpostavka temelji torej predvsem na domnevi, da vodoravno nažlebljene oziroma narebrene stene teh posod izhajajo iz zgodnjih lečastih trinožnikov z enakim okrasom.97 Tipološko povezavo vidimo v tistih skodelah in skledah s tanjšimi stenami, kjer navznoter zapognjen rob še najbolj spominja na trinožnike z gladkim oblim robom nad nažlebljeno steno.98 Že v teh primerih pa še pri posodah z debelejšim ostenjem se vedno bolj uveljavljajo vodoravno razširjeni robovi kot domnevna naslednja stopnja tipološkega razvoja. V primerjavi z drugo brinjegorsko grobo hišno lončenino glede primesi kremenca in apnenca pri teh skodelah ni bistvenih razlik, kar velja tudi za trdnost sten. Pač pa je površina sten tu bolj gladka, a tudi bolj luknjičava in sicer največkrat prav izrazito ter zlasti v odnosu do loncev skupine 5 mnogo pogosteje tudi v prelomu. Pri barvah sten sta tu pogostejši siva in svetlo siva, medtem ko je temno siva mnogo redkejša. Notranjost teh skodel je v dobri polovici primerov svetlo rjave barve, hkrati pa ima ta površina pogosteje drugobarvno obrobje. Taka obrobja na obeh straneh so redkejša, pri barvi prelomov pa ni bistvenih razlik. Kar se tiče razširjenosti teh posod je značilno, da jih še ni v Spodnji Novi vasi, da se poleg zgodnjih trinožnikov pojavljajo v Slovenski Bistrici in da teh ni več v Spodnjem Grušovju, ob Ložnici v Slovenski Bistrici in v Veleniku,98a pač pa so zelo redki na Brinjevi gori (pril. 2: l).99 Tudi sicer zaman iščemo, — ali pa vsaj doslej še nismo našli, — ustreznih primerjav na drugih najdiščih, kar bi naj pomenilo, da gre za izrazito lokalno obliko posodja, ki bi imela v tem primeru že zaradi številnosti poreklo na Brinjevi gori. Tipološko se zdi to verjetno, vendar pri pregledu lastnosti izdelave ponovno zasledimo že pri loncih skupine 5 ugotovljene razlike. V sestavi gline je na najdiščih ob rimski cesti manj kremenca, medtem ko je luknjičavost sten, na Brinjevi gori neznatna, tam mnogo večja. Tam spodaj je tudi več posod okrašenih z glavničastimi črtami pod nažlebljenim obodom, česar na Brinjevi gori ni bilo opaziti. Vse to, ob drugih manj očitnih razlikah, ne govori v prid istemu izdelovalcu oziroma eni lončarski delavnici pa zato o tem ne moremo reči nič dokončnega. Ob predpostavki, da imamo v resnici opravka s trinožnimi posodami, bi se lahko ponovno vprašali o njihovi uporabi.100 Ker gre očitno za posode v zvezi z jedili, bi upravičeno lahko mislili, da noge za shranjevanje hrane ali namizno rabo niso potrebne. Ostala bi še kuha, kar pa bi se ob odprtem ognju oziroma žerjavici moralo poznati na stenah posod. Na fragmentih robov ustij pa tako na Brinjevi gori kot ob rimski cesti nismo opazili sledov pogostne ali silne vročine. Tudi luknjičavost sten ne more biti dokaz za to, saj je na Brinjevi gori neznatna. Če pa upoštevamo stanje tistih delov trinožnikov, ki bi bili v ognju še posebej prizadeti, namreč ostankov dnov in nog, najdemo komaj zadostno podlago. Med petimi takimi kosi z Brinjeve gore naproti petkrat številnejšim ostankom robov ustij so v načinu izdelave le nekatere vidnejše razlike. Odstotek luknjičavih sten je skoro štirikrat, odstotek luknjičavosti površine pa hkrati desetkrat večji. Po barvi je kar štiri petine teh fragmentov svetlo rjavih, mnogo bolj kot poprej pa prihaja do izraza tudi rjava barva preloma.101 Tudi spodnji deli trinožnih posod v Spodnjem Grušovju in ob Ložnici v Slovenski Bistrici imajo podobne lastnosti, z razliko, da takih z neluknjičavimi stenami sploh ni. Vendar pa, če gledamo nekatere noge trinožnikov iz Spodnje Nove vasi in Slovenske Bistrice, kjer gre tudi za zgodnje posode, opazimo večinoma dokaj čvrste stene brez poškodb od vročine.102 Naše gradivo torej prav tako še ne daje dokončnega odgovora o dejanski rabi trinožnih posod, čeprav bi o pretežno enovitem pomenu morale govoriti že najdiščne okoliščine.103 V to skupino skled in skodel smo uvrstili tudi tiste robove ustij z nažlebljeno steno, ki je bolj valjaste oblike (pril. 2: 2 e) in bi, domnevano, lahko izhajala iz zgodnjih trinožnikov podobnega profila.104 Ker tudi ti nimajo ustreznih ostankov spodnjega dela ostenja z nogami, so kot trinožniki še bolj vprašljivi.105 Za ugotavljanje časovne pripadnosti so pomembne že poprej omenjene najdiščne razmere pod Pohorjem. Razen ob Ložnici v Slovenski Bistrici prihaja na drugih poznih najdiščih dovolj jasno do izraza, da je ta vrsta skled in skodel sočasna z lonci skupine 5 in da torej sodi predvsem v 3. in 4. stoletje.100 Na naših najdiščih nimamo še nikjer takih okoliščin, po katerih bi lahko presodili, katere oblike profilov so zgodnejše in kdaj se prično pojavljati. Tu se moramo zato omejiti na ugotovitve z drugih območij, kdaj zgodnje oblike trinožnikov pojenjajo in s katerimi oblikami se zaključijo.107 Toda tudi ti podatki so tako ohlapni, da še ne vemo, če gre za nemoten oblikovni razvoj iz 2. v 3. stoletje ali pa so kak pretres v lončarskem snovanju povzročili markomanski vpadi pa bi se ta meja prevesila nekoliko navzdol.108 Še manj opor imamo za končno obdobje izdelave takih posod. Skromne najdbe lončenine pri stavbi A v Slovenski Bistrici, kjer se je našla podobna skleda, bi ob obeh poznih novcih lahko bile v rabi še v poznem 4. stoletju.100 V Spodnjem Grušovju so novci nekoliko zgodnejši, kar pa za en sam podoben profil take posode še ne pomeni nič določnega.110 Ker tudi na Brinjevi gori nimamo nobene dovolj oprijemljive opore, ne moremo za sedaj drugega kot domnevati, da so te posode, opirajoč se na Slovensko Bistrico, izdelovali še v 4. stoletju. Po številnosti najdb sledijo sklede in skodele verjetno vselej konične oblike, pri katerih je vrhnji del oblo zapognjen navzgor ali celo navznoter, na vrhu raven ali vbokel rob ustja pa je različno razširjen na zunanjo stran pri prvi ali na obe strani pri drugi različici (pril. 2: 3 a-c). V tej skupini je skled le dvakrat več kot skodel, k podrobni pestrosti profilov pa prispevajo še različne debeline sten. V nekaterih primerih imamo vtis, da gre za tako plitve posode, da bi jih lahko pripisali že h krožnikom, če ne bi govoril proti temu njihov večji obseg. Po načinu izdelave izstopajo v odnosu do poprečnega stanja brinjegorske grobe hišne lončenine predvsem naslednji pojavi: v glini je dvakrat več kremenca, trikrat več zelo trdnih sten z večkrat komaj hrapavo površino, vendar pa ob dvakrat večjem odstotku luknjičavih sten tudi dvakrat večji odstotek takih z neluknjičavo površino. Na zunaj so te posode v večji meri sive in temno sive, a znotraj svetlo in sivo rjave. Ob običajno velikem odstotku temno sivih oziroma črnih prelomov imajo te posode enkrat manj obojestranskih drugobarvnih obrobij, a enkrat več takih le na notranji strani. V odnosu samo do loncev skupine 5 veljajo ista razmerja, a tudi v primerjavi s posodami prejšnje skupine skled in skodel ni bistvenih razlik. Za razširjenost take vrste posod je značilno: nobene podobne še ne poznamo z najdišč ob rimski cesti pod Pohorjem, posamične primerjave je mogoče zaslediti le v južni Sloveniji, nekaj več pa jih je na Bavarskem.111 Medtem ko od domačih najdišč npr. Gradec pri Prapretnem opozarja, da gre za pozno posodje, so nekateri primeri na Bavarskem večinoma ocenjeni v pozno 2. in začetek 3. stoletja.112 Med tem dvojim bi za domače razmere morebiti veljalo pomisliti na to, da pozna najdišča ob rimski cesti takih posod nimajo več, zgodnejša Spodnja Nova vas pa tudi še ne. Časovna praznina vmes pa je tako majhna oziroma je pri stavbi B v Slovenski Bistrici sploh ni, številčnost takih posod na Brinjevi gori pa tolikšna, da nam ta razmislek ne pomaga dosti. Tolikšna priljubljenost takih posod na Brinjevi gori pa njihova neodmevnost v najbližji soseščini sta težko razložljivi, če pomislimo npr. na razširjenost skled in skodel prejšnje skupine. Tako nam pri časovni opredelitvi ostane le domnevati, da gre za posodje iz začetkov pozne antike. Nekaj podobnega velja tudi za skodele in sklede naslednje skupine. V bistvu gre za posode sorodnih oblik, katerih rob ustja je obel ali strehasto oblikovan, pogosto pa je različno razširjen na obe strani (pril. 2: 4 a-b).113 Za način izdelave je značilen kot poprej večji odstotek luknjičavih sten, v četrtini primerov pa je površina neluknjičava in hrapava. Po barvi obeh strani ostenja izstopa doslej največji odstotek, tretjina, temno sivih posod, skoro vse pa so temno sivo žgane in imajo skoro v polovici primerov obojestranska drugobarvna obrobja. Večina ohranjenih kosov je okrašenih, po motivih pa lahko razločimo štiri vrste okrasa. Na nekaterih kosih skupine 4 a sta vselej po dve vrezani žlebičasti črti, na tistih skupine 4 b se trikrat pojavljajo vodoravne glavničaste črte, na eni od skled te skupine je povsem nov motiv: proga ovalnih narebrenih jamic in trak razpuščenih valovnic, dvakrat pa je stena plitvo nažlebljena. Motiv širše vrezanih črt na ozkem pasu stene pod robom skodel je pri nas videti izjemno redek, na podobnih posodah pa ga je npr. opaziti na Bavarskem.114 Tudi razpuščena valovnica je redka, a posamič jo je le najti tu in tam, pri nas npr. najbližje na Posteli.115 Čeprav sličnost okrasa sama po sebi še ni zadostna opora za časovno opredeljevanje, ni v neskladju z brinjegorskimi najdbami, da sodijo skodele z dvema vrezanima črtama na Bavarskem v drugo četrtino 3. stoletja.110 To pa je ob nepoznavanju takih posod na drugih najdiščih tudi edino, s čimer si lahko trenutno pomagamo. V naslednji skupini združujemo tiste konične sklede, ki se nad poševno ali navznoter upognjeno steno končujejo z oglato zaključenim in pretežno vodoravnim robom (pril. 2: 5 a-c). Premer ustja znaša večinoma okrog 30 cm, tudi dvoje posod s premerom okrog 25 cm sodi prav tako še med sklede. Po načinu izdelave med temi in drugimi posodami ni bistvenih razlik. V pestrosti profilov se verjetno skrivajo tudi nekatere časovne razlike, kar se kaže tudi ob primerjanju s podobnim posodjem drugod. Tako sodi skoro polovica takih skled s podobnimi profili na Frankovskem k poznokeltski lončenini.117 Vrsto podobnosti je najti tudi med poznokeltsko lončenino na Madžarskem pa verjetno še kod drugod na območju keltske naselitve.118 Tako oddaljene primerjave nas sicer opozarjajo le na neke splošne razvojne zakonitosti v oblikovanju posod, vendar pa nam dajejo misliti, da je nekaj poznokeltskih posod morebiti tudi med našim gradivom.119 Ob tej nejasnosti se nakazuje tudi druga skrajnost: ostanka koničnih skodel opozarjata na podobne poznoantične posode iz drugih slovenskih ter tujih najdišč. Domače primerjave nekaterih oblik te skupine posod vodijo le na nekatera najdišča, kjer pa tudi še ni izdelane časovne razčlenitve. Podoben konični profil z rahlo navzgor upognjenim robom ustja ima npr. skodela iz grobišča v Rosalnicah, ki sodi v flavijsko obdobje, bolj neposredne povezave pa se kažejo na Rifniku, Gradcu pri Prapretnem, Križni gori in v tujini, kjer je zaslediti še nekatere druge različice brez določene časovne opredelitve.120 Tu si ne moremo pomagati niti z okrasom, saj ga večina brinjegorskih skled nima, le na tretjini posod so vodoravne glavničaste črte.121 Sedem posod s pošev ali vodoravno izvihanim robom in večinoma nažlebljeno oziroma narebreno steno pod njim sodi spet k posodju, ki se pojavlja na vseh najdiščih od Brinjeve gore do Velenika (pril. 2: 6 a-c). Bržkone gre vselej za bikonične sklede s premerom ustja okrog 25 cm in le redko manjše. Primerjav na drugih bližnjih najdiščih skoro ne najdemo, o časovni opredelitvi pa tudi ne vemo povedati kaj več od tistega, da v navezavi na lončke s podobnim profilom najbrž sodijo pretežno v 3. stoletje.1“ Posebej omenjamo nekaj posamičnih oblik, ki bi jih le stežka uvrstili v poprej opisane skupine. Konična skodela s klekastim prehodom v navpičen in vodoravno odrezan rob (pril. 2: 7 a) se v podobni obliki pojavlja npr. še v Veržeju, z letvasto poudarjenim prehodom pa na Svetih gorah.183 Oblo navznoter zapognjen in svitkasto odebeljen rob ustja druge skodele (pril. 2: 7 b), ki je pri vrhu vodoravno nažlebljena, spominja na podobne oblike poznokeltskih posod.124 Skodele s šilasto zoženim robom in letvastim poudarkom na prehodu v steno (pril. 2: 7 c) je morebiti le posnetek podobnih oblik finejših skodel.125 Posodi s koničnim ostenjem in svitkasto odebeljenim robom (pril. 2: 7 d) sta morebiti domači izvedbi italskih krožnikov v njihovi redkejši obliki.126 Pri teh in nekaterih drugih posodah pa že nismo več vselej povsem na jasnem, ali gre za skodele in krožnike ali pa morebiti še za pokrove. POKROVI Med inventariziranimi ostanki grobe hišne lončenine z Brinjeve gore je 8 % ostankov pokrovov. Petina tega so gumbasti vrhnji zaključki s premerom 4,5—5,5 cm, drugo pa deli sten z robom, po katerem je bilo možno ugotoviti celotno širino pokrovov. Ta se giblje v dveh tretjinah primerov med 14 in 22 cm, posamični pokrovi pa so bili manjši (10—12 cm) ali večji (23—30 cm). Največ pokrovov je imelo 20 ali 18 cm premera, nekaj pa še 14 in 16 cm, kar pomeni, da so uporabljali pokrove za pokrivanje loncev in skodel, le izjemoma pa za posode s premerom ustja okrog 30 cm, h kakršnim sodi večina brinjegorskih skled. Po načinu izdelave se tudi pokrovi brez večjih razlik vključujejo v brinjegorsko poprečje. S tremi kosi dosegajo najvišji odstotek komaj peskane gline, le en kos je imel luknjičave stene, ki so, — kot že večkrat opozorjeno, — na Brinjevi gori posebno redke. Posebnost so nekateri kosi, ki imajo površino voščeno gladko, ta sicer značilni pojav pa je na Brinjevi gori takorekoč izjemen. Iz poprečja izstopa še četrtina temno sivih pokrovov, vendar pa je ta odstotek nižji le še pri loncih skupin 2-3 in (trinožnih) skledah. Okras se vidi le na slabi tretjini kosov, pri tem gre največkrat za plitve žlebiče, posamič pa še za vodoravne glavničaste črte (in raze) ter valovnico. Med gumbastimi držaji so razen enega ravnega vsi taki z vrhnjo skledičasto vdolbino kot se tudi sicer najpogosteje pojavljajo.127 Profili robov imajo več različic, ki so tu razvrščene v več skupin (pril. 3: 1—8), a se drugod pojavljajo še nove. Najčešči je zaobleno kopitast rob z ravno spodnjo ploskvijo (4), ki je drugod pod Pohorjem redek.128 Poleg drugih oblo zaključenih robov (1—2) se posamič pojavljata svitkasto odebeljen (3) in kopitasto razširjen rob (5), ki so ob rimski cesti številnejši.129 Pač pa tam ni oglato in šilasto zaključenih robov (6—7), ob katerih je zaradi skromnih kosov včasih nejasno, če ne gre morebiti za kakšno drugo posodo.130 Le en pokrov (8) je imel znotraj oporno rebro za boljše prilagajanje k robu posode, medtem ko bi za marsikatero drugo različico bil potreben oporni žlebič na robovih ustij loncev in skodel, kakršni so med brinjegorskim gradivom izjemni.131 DRUGO Kos valjastega ročaja je tolikanj podoben ročajem amfor, da bi v njem morebiti smeli videti del take posode, čeprav o domačem posnemanju amfor in vrčev na Brinjevi gori doslej ni drugih dokazov. Povsem podoben ročaj se je našel tudi v Spodnjem Gru-šovju, znani pa so že ročaji amfor iz luknjičave gline v Veleniku.132 ZAKLJUČEK Tu obravnavani ostanki brinjegorske grobe hišne lončenine nam prikazujejo domačo lončarsko dejavnost v tej naselbini predvsem v poznejših obdobjih antike — v 3. in 4. stoletju. To se ujema z najdbami v Spodnjem Grušovju, kjer starejših najdb sploh ni, in v Slovenski Bistrici, kjer podobna lončenina tudi prevladuje. Čeprav ta hip, — pred obravnavo antičnih najdb z vsega območja naselbine, — še ne moremo zanesljivo izločiti najzgodnejših antičnih domačih posod, je očitno, da so dokaj skromne in navezane na poznokeltsko lončarsko dejavnost. Podobno kot v nekaterih prazgodovinskih obdobjih je videti, da je naselbina na Brinjevi gori v 1. stoletju za nekaj časa opustela, ta pojav pa je bilo opaziti že ponekod drugod.133 Zdi se, da je do poživitve Brinjeve gore prišlo nekako v času, ko je nastala obcestna naselbina v Spodnjem Grušovju oziroma ko so tam mimo zgradili novo cesto proti Poetovioni, to pa naj bi bilo v nekem obdobju po markomanskih vpadih.134 K tej posplošeni časovni opredelitvi tudi druge rimske najdbe ne prispevajo kaj dosti določnejšega. Z rimskimi novci, kar so se našli na Brinjevi gori, se zarisuje obdobje od konca 2. do začetka 5. stoletja, vendar z izrazitim poudarkom na 3. in 4. stoletju.133 Podobno je s kovinskimi predmeti, kolikor so časovno značilni, ki prav tako sodijo z malo izjemami ■— najpogosteje v pozno dobo.136 Med drugo lončenino naj tu omenim le redke ostanke posod iz terre sigillate, ki jih je največ iz 3. stoletja.137 Kot že omenjeno, je med antično lončenino iz leta 1953 le slaba četrtina finejšega oziroma uvoženega posodja. Od teh je največ, — četrtina, — različnih skodel, po petina ploskih krožnikov in loncev ter po desetina vrčev in krožnikov drugih oblik. Oljenk med temi najdbami ni, po enkrat sta se našla ostanka pokrova in meine sklede, izredno redke pa so še sklede in sigillarne posode. Če primerjamo sestavo uvoženega posodja s sestavo domačih posod, kjer so poleg dveh tretjin kuhinjskih loncev uporabljali še po desetino skled, skodel in pokrovov ter po petino trinožnih posod in lončkov, potem vidimo, da so z boljšim posodjem dopolnjevali predvsem takoimenovani namizni pribor. Značilno, a zaradi skromnega števila tu zajetih najdb morebiti le naključno dejstvo je, da med pozno antično lončenino ni doma izdelanih vrčev, kakršni se pojavljajo v naselbinah ob rimski cesti. Domača lončarska dejavnost na Brinjevi gori ima tako splošne kot ožje krajevne značilnosti. Prve se kažejo v oblikovanju posod, zlasti loncev, na širšem domačem, a tudi obsežnejšem srednjeevropskem prostoru kot je bilo nakazano pri obravnavi posameznih različic. Domače krajevne značilnosti so lahko skupne na več bližnjih najdiščih ali pa so le na Brinjevi gori sami. Dokler ne bo z drugih najdišč podrobnejših prikazov grobe hišne lončenine, lahko ugotavljamo take značilnosti le v nekaterih posameznih pojavih. Za primer bodi naselbina na Gradcu pri Prapretnem, zgrajena na približno enako visokem hribu in na enaki geološki podlagi. Tudi tam lahko opazujemo podobne tehnološke lastnosti domačega posodja: obilo primesi apnenca ali kre-menca, čigar zrnca so se ob podobnem žganju lončenine v največji meri ohranila v stenah posod. Ob tej in nekaterih drugih tipoloških podobnostih se kažejo tudi razlike: na Gradcu prevladujejo zoženo oblikovani izvihani robovi ustij, medtem ko so tisti iz skupine 5, ki so na Brinjevi gori najštevilnejši, tam redki. Razlike se kažejo tudi v okrasitvi, ki je na Gradcu zelo borna. Po sestavi gline, načinu žganja in redkemu okrasu je Gradcu pri Prapretnem podoben Rifnik, kjer pa prevladujejo lonci skupine 3.138 Od vseh drugih najdišč se Brinjeva gora razlikuje po oblikah skled in skodel, od katerih se nekatere izrazitejše pojavljajo še pod Pohorjem, drugih pa tam ni in so tudi 5a 5b m- f' ' jk J5Uo ‘J J394 'I 35H-6m izbor M, izbor , a ob Ložnici v Slov. Bistrici preko 10 %>. Razlikovati bi morali še po velikostih — med skledami in skodelami, te poslednje so bile najbrž le namizno posodje in kot take so pogost pridatek v grobovih. 194 É. Bónis, (op. 11) T. 24: 15; S. Pahič, Časopis za zgodovino in narodopisje NV1, 1965, 34, T. 5: 6. los prim. skodele s podobnim profilom: É. Bónis, (op. 11) T. 22: 4; domnevano pri Ž. Tomičić, Godišnjak Gradskog muzeja Varaždin 5, 1975, 33, sl. D: 3, 4, 7. — Tudi na Brinjevi gori med gradivom iz poznejših let vsaj ena konična skodela s podobnim profilom roba ustja in ravnim dnom. 106 S. Pahič, (op. 7) 205. 107 É. Bónis, (op. 11) 52 in A. Schörgen-dorfer, (op. 8) 135 ss navajata le 1. in 2. stoletje; enako B. Vikič-Belančič, Starinar NS 13—14, 1962—1963, 108. Najmlajši novec v tej zvezi bi bil Antonin Pij (R. Strelli, Mitt-heilungen der Anthropologischen Gesellschaft zu Wien 58, 1928, 175). Edini, močno zapozneli kos bi bil iz Karnunta: E. Swoboda, lahreshefte des Österreichischen Archaeolo-gischen Institutes 11, 1935, 63, sl. 21 — z valjastim profilom. los o vplivih [narkomanskega pustošenja na lončarsko dejavnost ni znanega nič določnega. V mestih, ki niso bila posebno prizadeta (Poetovio: J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki [19501 60; Emona: J. Klemenc, Zgodovina Ljubljane 1, 1955, 332; pač pa Flavia Solva: E. Diez, Flavia Solva2 [1959] 10), najbrž ni prišlo do pretresov pač pa verjetno na mnogo bolj prizadetem podeželju (B. Saria, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20, 1939, 134; P. Petru, Arheološki vestnik 29, 1978, 360; za Krško polje prim. S.-P. Petru, [op. 17] 29, za mariborski okoliš S. Pahič, [op. 24] 200 — povsod le splošne navedbe). >°» S. Pahič, (op. 7) T. 2: 4; tudi T. 7: 23; k poslednji sorodni T. 1: 1—2 pri S. Cigle-nečki, (op. 50) —- po okrasu. Podobno še pri P. Karnitsch, (op. 17) T. 70: 4 = 2. stoletje. 110 Tu pril.. 2: 1 č = primerjave. 111 Npr. Gradec pri Prapretnem: S. Cigle-nečki, (op. 50) T. 1: 1—2 — po profilu; Velika vas: P. Petru, T. Knez, A. Uršič, Arheološki vestnik 17, 1966, 470 ss, T. 5: 7; Križna gora: M. Urleb, (op. 17) T. 39: 11 (s celotnim profilom), tudi T. 40:. 1; Povir na Krasu: N. Osmuk, Goriški letnik 3, 1976, 84, T. 1: 1, 3 — na koničnih skodelah iz druge polovice 4. stoletja; Panik pri Bileču: T. Čre-mošnik, (op. 92) T. 14: 18, 17: 31. 112 H.-J. Kellner, (op. 17) sl. 13: 30, 31; idem, Bayerische Vorgeschichtsblätter 24, 1959, 160 ss, sl. 7: 2, 8: 19, 25; H.-J. Kellner, G. Ulbert, Bayerische Vorgeschichtsblätter 23, 1958, 79, sl. 15: 7. 1,3 V bližnji soseščini je različici b podobna le skodela iz Slovenske Bistrice: S. Pahič (op. 7) T. 4: 27. 114 H.-J. Kellner, (op. 17) sl. 13: 31—33, 14: 1. 1,5 S. Pahič, (op. 24) T. 1: 7. Tudi H.-J. Kellner, (op. 112) sl. 8: 8. Podobno še na Križni gori: M. Urleb, (op. 17) T. 41: 18. 776 H.-J. Kellner, (op. 18) 143. 117 C. Pescheck, Bayerische Vorgeschichtsblätter 25, 1960, 75 ss, sl. 2: 6, 3: 5, 5: 1, 7: 1, 9: 1, 10: 24; H.-J. Kellner, (op. 17) sl. 13: 24—25; R. Christlein, H.-J. Kellner, (op. 33) sl. 8: 7; K. Hahn, P. Vychitil, Bayerische Vorgeschichtsblätter 37, 1972, 178, sl. 66: 10. 118 É. B. Bónis, (op. 77) sl. 22; ipd.; A. Rybovä, Latenska sidlišti ve vychodntch Cechàch a prilehlé oblasti stredoceské (1968) T. 1: 5, 9: 5, 12: 11, 22: 11 ipd; J. Meduna, Stare Hradisko II (1970) T. 48: 24, 54: 19. 113 V tej sondi npr. T. 5 pri S. Pahič, (op. 5); na nekaj mestih Brinjeve gore so tudi ostanki grafitnih posod. 120 Rosalnice: A. Dular, Arheološki vestnik 27, 1976, 192, T. 4: 10 (a zaobleno); Rifnik: op. 17; Gradec pri Prapretnem: op. 17; Križna gora: M. Urleb, (op. 17) T. 39: 10, 13, 14, 17, 18, 40: 2—4. — Tudi ponekod drugod: I. Čremošnik, (op. 92) T. 92) T. 16: 6, 17: 27, 19: 25; A. Neumann, (op. 24) sl. 5, zgoraj 1; H. Kerchler, (op. 17) T. 66: 2. 121 Na Križni gori prevladujejo valovnice, ki jih na teh brinjegorskih posodah ni. 122 Za različico 6 a prim. navedbe v op. 83 pri S. Pahič, (op. 7) 245, za različici 6 b—c pa v op. 130 prav tam. — Zasnove profilov različic 6 b—c so že pri pozno-keltskih skodelah: A. Rybovä, (op. 117) T. 9: 4, 24: 15 ipd; É. B. Bónis, (op. 77) T. 4: 4 ipd. Posamič še na Bavarskem: R. Christlein, H.-J. Kellner, (op. 33) sl. 9: 10; H.-J. Kellner, (op. 112) sl. 8: 1. — Podobne najdbe z Gradca pri Prapretnem (op. 17) še niso objavljene. 123 Na Brinjevi gori še med poznejšim gradivom nekajkrati s popolnim profilom. Veržej: S. Pahič, (op. 17) T. 6: 2; Svete gore: P. Korošec, (op. 17) T. 4: 6. Prim. še É. Bónis, (op. 11) T. 22: 4 (tudi Drnovo); H.-J. Kellner, G. Ulbert, (op. 112) sl. 15: 1. 724 É. B. Bónis, (op. 117) sl. 21: 11 ipd; tudi med domačo boljšo lončenino: npr. S.-P. Petru, (op. 17) T. 34: 8, ki pa morebiti posnema Drag. 37. 125 prj nas ge npr Veržej: S. Pahič, (op. 17) T. 6: 17; Svete gore: P. Korošec, (op. 24) T. 13: 7. Pavlovci: Z. Šubic, (op. 56) T. 3, sl. 20; večinoma že iz prečiščene gline. 120 Najbrž gre za posnemanje ploskih krožnikov po eni izmed redkih različic (E. Gose, Gefässtypen der römischen Keramik im Rheinland [1950] T. 17: 251, 45: 469 — tam dokaj različnih starosti). 427 Npr. T. 4: 2, 8: 29, 13: 26, 18: 6 pri 5. Pahič, (op. 7). 728 Npr. J. Horvat-Šavel, (op. 17) T. 12: 1. 729 Svitkast rob je videti značilen za Slov. Bistrico. Od drugod skoro ni podatkov: É. Bónis, (op. 11) 56, našteva pokrove z oglato in oblo zaključenim ter včasih letvasto dopolnjenim robom: T. 2—5; med pokrovi s ptujske Panorame (P. Korošec, [op. 17] sl. 26—35) je največ takih skupine 1 a, ki so ob Pohorju izjemni. 130 Z. Šubic, (op. 56) T. 3, sl. 28. 131 Le pri skupini 5 b, a še tam dovolj neizrazito. 132 I. Mikl-Curk, (op. 7) ne omenja. Za Velenik glej: S. Pahič, (op. 7) 158, T. 13: 18. 133 Npr. Postela: S. Pahič, (op. 24) 166; Stična: S. Gabrovec, Arheološki vestnik 20, 1969, 26. 134 I. Mikl-Curk, (op. 7) 22, domneva to »v razvitem 3. stoletju«. K temu še S. Pahič, Razprave 1. razreda SAZU 3, 1969, 329 ss. 135 Poleg izjemnih zgodnjeantičnih je četrtina opredeljenih novcev iz sredine (počenši z Gordianom lil.), dobra tretjina pa iz druge polovice 3. stoletja; sledi petina iz prve in sedmina iz druge polovice 4. stoletja (zaključeno z Valensom, oz. Valentinianom II. na grobišču). 136 v mariborskem muzeju — objava v pripravi. Časovno opredeljenih kosov je med razmeroma bornimi najdbami malo: od no-riško-panonskih fibul tipa Almgren 235 in 236 iz 2. stoletja do zapestnic s kačastimi zaključki, kakršne so se našle tudi v grobovih (S. Pahič, [op. 86] 249 sl. 15) iz druge polovice 4. stoletja. 137 Dva kosca skodel Drag. 37 iz te sonde sta rheinzabernški izdelek iz prve polovice 3. stoletja. 138 O poreklu podatkov glej op. 17: za obe najdišči. 139 Npr. pri S. Pahič, (op. 7) lončka T. 2: 28 in 10: 8, shrambeni lonec T. 9: 16 pa najbrž še trinožniki (T. 9: 8, 10: 1) in pokrovi (T. 10: 15) in druge posode, ki se že po glini, kakršna je značilna za lončarske izdelke v Poetovioni in Celeji, ločijo do večine tukajšnje grobe hišne lončenine. PREFERRED NUMBERS IN MODULAR SIZES OF EMONA, DIOCLETIAN’S PALACE, AND MOGORJELO TINE KURENT Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana Numbers with special meaning were used not only in modular dimensions of Christian architecture1 but also in the pre-Christian compositions. To illustrate their presence in sizes of Roman composition, the dimensional analysis of Emona, of Diocletian’s Palace, and of Mogorjelo, is the topic of this article. Numbers 2, 3, 5, 6, 7, 10, 12, 100, 127, 432, 532, and 666, in the above compositions, are usually called mystical numbers, but the preferred numbers would be a more suitable apellation, since their only mysticism is a Christian addition. Christianity has forgotten their original meaning. »Ignorance of numbers. . . prevents us from understanding things that are set down in Scripture in a figurative and mystical way« wrote the educated Saint Augustine.2 However, it would exceed the scope of this paper to deal with either Christian3 or rational explanation of preferred numbers. The purpose of this paper is only the documentation of selected numbers in the modular composition of Emona, Diocletian’s Palace, and Mogorjelo, and the description of their mathematical origin. The length and breadth of Emona4 are 360 and 300 passus. But the 360 passus length equals also 6 modules of 60 passus and 432 modules of 50 unciae. The 300 passus width is equal to 2 modules of 150 passus, 3 modules of 100 passus, 5 modules of 60 passus, 6 modules of 50 passus, 10 modules of 30 passus, 12 modules of 25 passus, 100 modules of 3 passus, and 532 modules of 45 digiti, if a 0,25 percent approximation is allowed. Besides, the diagonal of Emona, which is the longest extension of the composition, equals 127 modules of 666 : 3 unciae or 666 modules of 127 : 3 unciae with a 0,27 percent correction. Arheološki vestnik 31 (1980) 113 The Diocletian’s Palace5 is 29,5 modules of 5 passus long on the eastern side, whereas its western side is slightly longer, due to the irregularity of the plan. The length of the eastern side is also 531 modules of 200 : 3 sicilici; since the western side is longer, it can be said that average Place’s length is 532 modules of 200 : 3 sicilici. The Palace’s northern width is 24 modules of 5 passus which equals also 532 modules of 200 : 3 sicilici. The Palace’s northern width is 24 modules of 5 of 5 passus long which equals 2 modules of 15.000 sicilici 3 modules of 10.000 sicilici 5 modules of 6.000 sicilici 6 modules of 5.000 sicilici and 10 modules of 3.000 sicilici. It seems that the southern width and the western length of the Palace were made longer to get incorporated more symbolic numbers, and not because of an obstacle of an unusually hard rock or because of the Roman inability to construct a right angle. This type of composition was obviously regarded as an especially fortunate solution because of the good omen in its dimensions, since the same proportional deformation was used more than once. The atrium of the Roman villa in Fishboume, e. g., is dimensionally analogous to the plan of Diocletian’s Palace.“ The length and width of Mogorjelo7 are 70 and 60 passus, respectively. 70 passus equals 7 modules of 10 passus, 10 modules of 7 passus and 127 modules of 44 digiti with a 0,21 % correction. The 60 passus equals also 6 modules of 10 passus, 10 modules o 6 passus and 532 modules of 27 sicilici (or 9 digiti) with a 0,25 % deviation. Here is a short description of the listed preferred numbers: 2 is regarded as a female number by Greeks; 3 is a male number; 5 is the number of love; 6 is an Euclidean perfect number; 7 is the Jewish holy number and one of the four Moslem complete numbers (kämil); besides, numbers 3 and 7 are Tolstoyan masonic numbers; 10 is a Pythagorean perfect number or tetractys; it is the basis of the decimal system; 12 is one of the kämils and the basis of the duodecimal system; 100 is a square of an already perfect 10; 127 is the diameter of Critias’ Atlantis; 432 is the basis of the Indian chronometry; 532 is the year count of the solar-lunar cycle; 666 is the biblical number of the Beast.8 The smaller integers are obvious. They are used because of their specific compositional properties.9 But the larger numbers are not so obvious, though they seem to have a perfectly logical raison d’etre. Mathematically, they originate in the scheme of the Vitruvian man-in-the-circle-and-the-square1 2 *» popularly known through the Leonardo’s drawing. The Vitruvian man has been studied by two Scandinavian researchers. Eivind Lorenzen derived from it the geometrical series with the coefficient ]/ 5 and Thomas Thieme added the k7 3 series.11 Both series start with the 1 orgyia long side of the man’s square, which is equal, according to them, to 4 royal cubits, 8 pedes, 20 natural hands, 22,4 natural fists, 25 derived hands, 28 derived fists, 100 fingers, 112 single inches, 128 double inches. The above numbers together with coefficients / 5 and l'7 3 produce two series of irrational numbers. I rationalized the irrational geometric terms by making them whole. The result was two arithmetical series composed of preferred numbers, which can be found as modular multiples in dimensional composition of ancient architectures, in music as the vibration numbers of preferred tones, and in diameters of Atlantis after Critias12 which is a model of the heliocentric Universe13, as modular multiples. Besides, the scheme of the Vitruvian man appears to be the set of Platonic or Chinese elements, which were the paradigm of such eastern architectural forms, as the Indian stupa and the Moslem mosque. It can be said that the Western architecture followed the rational arithmetic way whereas the eastern architecture adopted the irrational geometrical form of the same mathematical scheme, known today as Vitruvian man or the Chinese elements.14 1 Leone Batista Alberti, Ten Books on Architecture (A. Tiranti, London 1951), Book IX, Chapter V. —- E. Read Sunderland, Symbolic Numbers and Romanesque Church Plans, Journal of Society of Architectural Historians 18 (1959) pp. 94—103. — K. J. Conant, Les dimensions systématiques et symboliques à l’église abbatiale de Cluny, Annales de l'Académie de Macon, 3e sèrie, tome XLV, Macon 1960—1961. K. J. Conant, Cluny, Cambridge, Massachusetts, The Mediaeval Academy of America, Mäcon 1968; Chapter; Dimensions systématiques et symboliques. K. J. Conant, Speculum, Cluny Studies 1968—1975, A Journal of Mediaeval Studies, vol. L no. 3, July 1975. T. Kurent, Cosmogram of the Romanesque Basilica at Stična, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1977. 2 Works of Augustine, On Christian Doc- trine, II, 25. 3 An expert in holy scriptures has already expressed his dissatisfaction with my omission to quote Christian fathers and with my preference to look for the practical compositional properties of preferred numbers in my Cosmogram. 4 M. Detoni, T. Kurent, The Modular Reconstruction of Emona, Razprave narodnega Muzeja v Ljubljani, Ljubljana 1963. 5 T. Kurent, The Modular Composition of Diocletian’s Palace in Split, Živa Antika 20 (1970) pp. 167—170. T. Kurent, Proportio and Commodulatio after Vitruvius Compared to Proportion and Modules of Diocletian’s Palace in Split, Živa Antika 21 (1971) pp. 217—230. 0 T. Kurent, The Modular Analogy of the Roman Palaces in Split ind Fishbourne, Archaeometry 12 (1969) pp. 37—42. 7 T. Kurent, The Analogy in Modular Composition of Roman Fortresses at Carleon and at Mogorjelo, Živa Antika 20 (1971) pp. 659—662. 8 Revelation 13, 18. 9 cf. T. Kurent, Vloga števila 7 v modularni kompoziciji, Arheol. vestnik 13—14 (1962—63) 529. 10 Vitruvius, De Architectura, 1.1. 3 sq. 11 E. Lorenzen, Technological Studies in Ancient Metrology, Nyt Nordisk Forlag, Arnold Busck, Copenhagen 1966. E. Lorenzen, »along the lines where columns are set«, Nyt Nordisk Forlag, Arnold Busck, Copenhagen 1970. Th. Thieme, Montecassino: An Example of Planning in the Vitruvian Circle, Opuscula Romana XI: 10, Acta Instituti Romani Regni Sveciae, Stockholm 1976. Th. Thieme, J. Beck, La cattedrale normana di Cefalu, Analecta Romana Instituti Danici Vili, Odense University Press, 1977. 12 Plato, Critias, 115 E—117 E. 13 T. Kurent, The Platonic Atlantis is a Scale Model of the Heliocentric Universe. — Prepared for the Architectural Association Quarterly, London. 14 T. Kurent, The Vitruvian Man in the Circle, the Five Platonic Elements, and the Preferred Numbers in Ancient Architecture. — In preparation. Illustration 1 There is a difference between our abstract numbers and the ancient figured numbers, made of pebbles and arranged in different shapes. Calculi forming triangles, squares, cubes, etc., are easy to visualize and öfter a good exercise in the logic of composition. The forms of numbers are stimulating the eidetically gifted. Besides, they have a mnemonic function. There is no limit of optical analogies for a vivid imagination. Odd numbers of pebbles, e. g., arranged in a triangle similar to the shape of public region are said to be male numbers; the split triangle of even numbers is evidently composed of female numbers. Consequently, the first female and the first male number, 2 and 3, form the number of love, i. e. 5, which is called yap.o<;, or the number of Aphrodite. The figured numbers are a visual form of whole numbers which suits the logic of modular architectural composition. Number of building components in a composition is a whole number. A column, a beam, a building block per se, is a whole; their aliquot parts can not be used in a composition; their modular sizes are equal to whole multiples of a module; there is no such a thing as a half-module; every module, from the smallest to the largest, is a monade, a unit in its own right. Broken blocks and other amorphous building parts are not modular components, but they can be used as filling material for construction, of a wall, e. g. One pebble is a whole, a unit, which can represent not only what we call number one, but also a legion of ten cohorts, a dozen of eggs, a day of twenty-four hours, a decade, or any other composed unit. It is a great simplification in substituting one pebble (meaning 1 legion, e. g.) for so many constituent parts (cohorts or even legionaires, e. g). One half of a composed unit is a whole number of constituents; a detachment of an uneven number of soldiers is to be split in two unequal halfs if the poor odd soldier is to be spared. The multiform meaning of a figured number is probably responsible for the understanding, that a Pell term signifies not only itself but also its synonymous numbers, which are 2, 4, 8,... and/or 10, 100, 1000 ... times larger or smaller. INTEGERS n 1, 2, 3, 4, 5, HEXAGONAL NUMBERS n(4n—2) 2 GNOMON 1, 6, 15, 20, 45, ODD NUMBERS n+1+n 1, 3, 5, lx EVEN NUMBERS n+n 2, 6, 8. '! PERFECT NUMBERS AFTER EUCLID PYTHAGOREAN TETRAKTYS ARER VITRUVIUS ARER ALBERTI 28, 496, 8128, ... 6 = 1 + 24-3 10 = 1 + 2+3 + 4 16 = 6 + 10 100 = 102 = 13 + 23 + 33 + 43 TRIANGULAR NUMBERS nln2+11 1, 3, 6, 10, GNOMON n 1, 2, 3, 4, 5, ... RECTANGULAR NUMBERS n(n+1) 1, 2, 6, 12, 2Ó, ... GNOMON 2n 1, 4, 6, 8, 10, ... |4n—3) 1, 5, 9, 13, 17 HERAGONAL NUMBERS n(5n—3) 1, 7 18, 34, 55, . . 2 GNOMON (5n—4) 1, 6, 11, 16, 21, . . POLIGONAL NUMBERS n ( X ( n —1 ) —2 ( n+2 ) 2 GNOMON X(n—1) — I2n—3) CUBIC NUMBERS n3 1, 8, 27, 64 GNOMON 3n2-3n+1 1, 7, 19, 37, TETRAHEDRAL NUMBERS n(n+1)(n+2) 12 3 GNOMON rv{n+1) 2 1, 4, 10, 20, 35, . 1, 3, 6, 10, 15, . . SQUARE NUMBERS n2 ■ 1, 2^ 3? A2 5? ... GNOMON (2n—11 1, 3, 5, 7 9,.... PENTAGONAL NUMBERS n!3n-11 2 GNOMON I3n—2) 1. 5. 12. 22, 35, ■-Ü 1, 4, 7, 10, 13, ... PYRAMIDAL NUMBERS n ( n+1 )(2n+1 ) 3-2-1 GNOMON 1, 5, 14, 30, 1, 4, 9, 16, 25, gr T] (JjT)lpO£ — lot. calculus The vitruvian man-in-the-circle, popularly known in the drawing by Leonardo, is, according to E. Lorenzen, a scheme of sizes, ranging from the 6 foot fathom of 72 inches to the 128 »double inches« orgyia. The Lorenzen’s divisors of the fathom and orgya are 72, 96, 100, 112, and 128. They are starting terms of geometrical series with coefficients from the helix irrationalium. The resulting terms are irrational, but should be rounded in integers. Among them, I have found that the most important preferred numbers from the man-in-the-circle scheme in ancient architecture are, besides 3 and 7, numeri, or better numerus, 111, 108, and 127. It is not easy to grasp that the above numbers are only various manifestations of the same numerus, if we do not underxstand that in figured numbers one pebble can symbolize any other group of pebbles. A Pell term is equal only to related numbers which are 2, 4, 8 . . . and/or 10, 100, 1000 ... times langer or smaller, but a figured number equals also numbers multiplied with any coefficient. If we take this, Lorenzen’s divisors and prefered numbers are only manifestations of the same numerus. Subsequent division of 72, 96, 100, 128, 3, 7, 111, 108, and 127, with the coefficient 2, with the rounding of terms in smaller integers, prouves, that the end result of such a procedure is the monad: 72, 36, 18, 9, 4, 2, 1 96, 48, 24, 12, 6, 3, 1 100, 50, 25, 12, 6, 3, 1 128, 64, 32, 16, 8, 4, 1 3, 1 7, 3, 1 111, 55, 27, 13, 6, 3, 1 108, 54, 27, 13, 6, 3, 1 127, 63, 31, 15, 7, 3, 1 This baffling mathematical way of thinking leads to mysticism. The Christian monotheism equates God with the Trinity. In dualism, the two are one. In polytheism, the initial principle dissolves into the whole pantheon. But the strict moslem monotheism, expressed in the doctrine Allah wahed ahed — Allah is one and the only, maybe helped the development of the practical mathematics in Arab world. opyuia The vitruvian man-in-the-circle-and-the-square is, according to E. Lorenzen, a scheme of preferred sizes; the circle’s diameter or the square’s side, equals one orgyia which can be divided either with 100 fingers, or 128 double inches, or 112 single inches. The listed sizes are interrelated: 100 l/J: 2 = 111,805 ~ 112, but 128 /3:2 = 110,85 ~ 111. The 111 single inches orgyia was introduced by Th. Thieme with his A canon. Geometrically, the same can be achieved with an equilateral triange inserted in the scheme. I have expanded the scheme by Lorenzen and Thieme further: Another equilateral triangle, inserted in the oppozite side of the square, and the Thieme’s triangle intersect in the form of a losenge. An arc with centre at the middle of the square’s base and the radius stretching to the opposite tip of lozenge cuts the circle and forms with it a crescent. The forms of the man-in-the-circle scheme, i. e. the square, circle, triangle, crescent, and lozenge, are symbols of the platonic elements. It seems that elements the Cosmos after Plato is made of are an architectural tool forming the man-made world. 1 ORGYIA = 8' = 111 SINGLE INCHES----------------------1 I------------ 1 ORGYIA .8'«100 FINGERS 128^3 2 = 110,85 96^3 2 111 f3 2 = 83,14 = 96 —>111 The orgyia of the man-in-the-circle is subdivided in 72, 96, 100, 111, 112, and 128, parts. Among the terms of series, starting with the above numbers, having the coefficient ]/ 3:2 and /5:2, the same numbers reappear. Or, more precisely, some of the irrational terms can be rounded in the preferred integers, 72, 96, 100, 111, 112, 128, and additional terms 40, 41, and 42. If we remember that synonymous numbers are 2, 4, 8 . .. and/or 10, 100, 1000 . .. times larger or smaller, it is evident, that the number 666 results in 41: 666 : 2 = 222 333 : 2 = 166,5 -» 166 166:2= 83 83:2= 41,5-» 41. The analogous subdivision with the coefficient 3 makes the number 666 equal to 111. It is interesting that the vibration numbers of the natural harmonical tones are the same numbers: 72, 96, 128, 432, 41 ~ 42. Besides, the modular multiples of Atlantis rings according to Critias are synonymous to preferred numbers: 100, 40, 112, 532, 729, 72, 96, 42, 432, and 127. Atlantis is a precise model of our heliocentric universe and the preferred numbers in the orbital diameters are the origin of the Pythagorean musical spheres. But, this story is too long to be repeated here. See T. Kurent, The Cosmogram of the Romanesque Basilica at Stična, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani 1978. u,*. - 42 46,89 COEFFICIENT 'Ji: 2 BY E. LORENZEN 96 y = 10733 — 432 120 81,92 - 41 91,59 102,40 114,49 .34,16 128 = ™ ,50 128 y = ,43 ~ 72 ,677, - 42 200 = 100 Im 1,2 ,60 - 40 ,76 COEFFICIENT \f3 :2 BY TH. THIEME ,28 =128 128 y = "0,85-111 ^ '00 =100 100 y= 86,60 75 64,95 56,25 48,7, 42,19 ~ 42 36,54 ~ 72 96 = 96 83,14 ~ 41 72 = 72 62,35 54 =432 46,77 40[SO" 3507 40 41.22- 41 40,96 - 41 41,03 41 40,67 - 41 46,08 45,79 45.88 45,47 51,52 51,20 51,29 50,83 57,60 5724 5734 56,83 64,40 64 =128 64,„ ~ 128 63,54-127 72 = 72 71.55- 72 7,68 ~ 72 71,04 : 80,50 r- 40 80 = 40 8QI4- À0 79,43- 40 90 8944 89.60 08,80 100,62 ~ 100 0 0 II 0 0 ,00.18 -100 99,28 „2.50 ~ 112 100 ~ = 111,00 - 112 ”2 =112 ^ .111 =111 125,78 125 112 y = 125i22 111 y = 124,10 140,63 139,75 140 138,75 15722 156^25 15552 155,13 175,78 174,69 175 173,44 196,53 195,31 19566 193,91 219,73 218,37 218,75 216,80-432 19707 197,07 19733 199,11 -100 170,67 170,67 170,90 172,44 147,80 147,80 148 149,33 128 =128 '28 =128 128,17 = 128 129,33 110,85- 111 110,85-111 .rr is permitted. More about Emona in the book M. Detoni and T. Kurent, Modularna rekonstrukcija Emone — The Modular Reconstruction of Emona, Narodni muzej, Ljubljana 1963. H- 50 I I 1 1 1 J VM LX PASSUS^ 100 J___ PELL SERIES 1-2-0-12 '54- 1 - '254 - © - ------300 PASSUS - 150 m -t C PASSUS 2 2 Muso p)----- 3 Ml loo P) 5Mi 60pi 6 Ml so p) 10 Ml so p) 12 Ml 25 P) 100 Ml 3 P) 532Ml 45 digiti + A 0,25%) EMONA is,c. a d * E TURRIUM MURORUMQUE FUNDAMENTA SIC SUNT FACIENDA , UTI FODIANTUR , SI QUEAT INVENIRI, AD SOLIDUM ET IN SOLIDO, QUANTUM EX AMPLITUDINE OPERIŠ PRO RATIONE VIDEATUR, CRASSI TUĐINE AMPLIORE QUAM PARIETUM, QUI SUPRA TERRAM SUNT FUTURI, ET EA IMPLEANTUR OUAM SOLIDISSIMA STRUCTURA. VITRUVII DE ÀRCHITECTURA LIB I/5 360 PASSÜS-6M(60 P)-432M(50") The Diocletian palace in Split, Dalmatia, is theoretically 24 modules wide and 29 modules of 5 passus long. Numbers 24 and 29 are terms of the first Pell series: 1 2 5 12 29 24 The ratio 29 : 24 is close to the proportion of Quadriagon. But the theoretical sizes are adjusted either because of the proportional, or because of numerological, or perhaps, because of both, reasons: The northern elevation is 24 M (5 passus), or 120 passus, long, but the southern elevation is one module longer. It is 125 passus long. The theoretical length of the western elevation is 29 modules, but because of the correction, its actual length is 5 gradus longer. Its length is 147,5 passus. The eastern elevation is slightly longer because of the larger southern width and larger than 147,5 passus. > 147,5 passus length results in 532 M (66,6 sicilici). 120 passus length equals 432 modules of 66,6 sicilici, 125 passus length equals 2 M (15.000 sicilici) 3 M (10.000 sicilici) 5 M ( 6.000 sicilici) 6 M ( 5.000 sicilici) 10 M ( 3.000 sicilici) 29,5 M(5 passusl- 531 M(66p siedici) 10 15 20 24 M 0 T 10 15 20 25 29 +C. 5 M( 6000 s) 6 Mi 5000 s) 10 Mi 3000 si 0 50 100 MIMI-----1----1-- 0 510 20 30 40 50 200 —I— 300 feet -4------1 100 m HWH----1 1---1---1-1---1---I--1---1 0 V X XX XXX XL L PASSUS --1----1----1----1 5 10 MODULI PELLI SERIES 1 - 0 - 6J- 6’ e‘ - e5- 1 - 2 - 5 - 12 -(29) - 70 - ... n / s' —> lim - 2 - 4 - 10 -(24) - 58 - 140 - ... 2 29 ,6 -v xQ ( QUADRIAGON ) ^ J >l2 + 1 -e 1,207 . 1 MODULUS = V PASSUS C, «= CORRECTIO PROPORTIONALIS - 1 MODULUS = V PASSUS C„ = CORRECTIO PROPORTIONALIS V2 MODULI = V GRADUS 532 M(66/j siedici) Mogorjelo is a villa fortificata in Hercegovina on the border with Dalmatia. It is 6 M (10 passus) in width and 7 M (10 passus) in breadth. Ratio 7 : 6 is a standard proportion, called ciuadriagon, from the second Pell series: 1 3 7 17 ... 6 The width of 60 passus equals also 6 M (10 passus), 10 M (6 passus), and 532 M (27 sicilici) with 0,25 percent correction. The length of 70 passus is equal to 7 M (10 passus), 10 M (7 passus), and 127 M (44 digiti) with 0,25 percent correction. In the world where only integers are known, the rounding of figures in whole numbers is not unusual. MODULE k_________A M 10 PASSUS O 5 X) 20 30 m O S 10 20 PASSUS PELL SERIES 1 - e - e2- e3- e4- e5- ■■■ 1 - 3 -(?)- 17 --41 -99 - ... 2 14 -34-82 -198- e hm - PROPORTIO - ~ )0 (OUADRIAGON) ~ I = = 1,207...=: 1166 . 6 2 2 ' The forms of the four platonic elements — earth, water, fire, and air — shape a typical mosque, here represented by the Gazi Husrevbey mosque in Sarajevo, Jugoslavia. The forms of the five Chinese elements — earth, water, fire, metal, and wood — shape a typical Buddhist stupa. TIPOVI SLAVENSKIH NASTAMBI NAĐENIH U SJEVEROISTOČNOJ BOSNI IRMA ČREMOŠNIK Ljubljana Prilikom obrade najstarijih dvaju do sada nađenih slavenskih naselja1 obrađeni su i tipovi nastambi u odnosu na istodobne nastambe okolnih plemena Slavena. Međutim kako su se naši tipovi nastambi do sada rjeđe pojavljivali kod Slavena, to je svakako potrebno ove tipove sagledati i u svjetlu drugih nalaza u Evropi. Upoređujući ih sa prehistorijskim nalazištima u Bosni i Hercegovini i u Evropi vidjećemo da se kružni i eliptički oblici nastambi inače rijetki kod Slavena pojavljuju u svim periodima pre-historije, zatim u doba seobe naroda do u srednji vijek. Ti oblici dakle inače nisu tako rijetko zastupljeni kao kod Slavena, kod kojih je kuća četverokutne osnove dominantna u do sada otkrivenim nalazima. Već smo istaknuli u publikaciji Jazbina da se oblici slični našim poluzemunicama u Jazbinama javljaju u Bugarskoj. Identičnu konstrukciju našim poluzemunicama pokazuje poluzemunica nađena u Blaskovu.2 Međutim u poluzemunicama u Bugarskoj se nalazi arheološki materijal 8. i 9.-tog vijeka sa keramikom saltovo-majacke kulture. Zato izvjestan broj naučnika smatra da su ove oblike nastambi donijeli Prabugari u Podunavlje u osmom i devetom vijeku.3 Naprotiv u našim poluzemunicama u Jazbinama se nalazi mnogo stariji, čisto slavenski, materijal iz VII do IX vijeka. Zato smatramo da su ove oblike već donijeli Slaveni iz stare postojbine, južnog Podneprovlja gdje su u šestom i sedmom vijeku dolazili u kontakt sa Alanobugarskim plemenima'1 A najprimitivniji oblici kružnih i eliptičnih nastambi slični našim u Mušićima javljaju se počev od šestog i sedmog vijeka pa i kasnije u Poljskoj, Češkoj i Ukrajini.5 Prema tome ovi se oblici sporadično javljaju i kod drugih Slavena. Što se tiče razvoja ukopanih nastambi kružnog i eliptičnog oblika, to se najstariji oblici koliba pokrivene šibljem u obliku konusa ili krova na dvije vode, javljaju već prije neolita. Tek u neolitu dolazi do formiranja zida i krova i takve nastambe se smatraju kućama.5 Za plemena na primitivnom stupnju razvoja oblik ukopanih nastambi — zemunica ima dosta prednosti u poređenju sa nadzemnom kućom. Ukopane nastambe su bolje štitile od zime, vjetra i sunca. Što dublje je bila ukopana tim manje je materijala bilo potrebno za konstrukciju zida i krova. A što se tiče oblika u početku preovlađuju kružni i ovalni oblici jer su lakše izvodljivi. Tek nakon pojave kuće, kod koje je već postojala konstrukcija zida i krova počeo je, da preovlađuje četverokutni oblik nastambi. Taj oblik bio je pogodan u tom pogledu, što se je zgrada i uz vrlo ograničene tehničke mogućnosti mogla povećati, produžujući je u dužinu i dijeleći je na pojedina odjeljenja, dok se kružne i eliptične konstrukcije teško mogu povećati. Zatim je i kod četverouglastih zgrada oblikovanje krova na dvije vode lakše izvodljiv nego kod kružnih i ovalnih zgrada, pogotovo ako su bile većeg obima i imale više odjeljenja. Ovi veći objekti bili su pogodni za rodovske zajednice jer se je u njih moglo smjestiti više srodstvom vezanih porodica.7 Da bi mogli objediniti više porodica, manje nastambe su se formirale u grupe od tri do četiri kuće, što je tipično kod Slavena a i na našem naselju u Jazbinama. U prehistoriji u daljem razvoju ukopane nastambe zamjenjuju nadzemne zgrade čije se zidne konstrukcije sastoje od tri reda stubova koji nose krovnu konstrukciju. Međutim ukopane nastambe se javljaju i dalje sporadično i dalje kroz cijeli period prehistorije, zatim u rimsko doba izvan teritorije rimskog carstva, u doba seobe naroda i ranom srednjem vijeku osobito često kod Slavena. U Germaniji se ukopane kuće javljaju sve do XIV vijeka, ali ove smatraju domaćinskim zgradama i radionicama, jer se uz njih nalaze veće nadzemne zgrade koje su pogodnije za stanovanje.8 Ovo su uglavnom opće karakteristike koje se mogu dati na osnovu ispitanih nalazišta u Evropi. Za bolje razumijevanje naših konstrukcija u Mušićima i Jazbinama vrlo su instruktivni neolitski nalazi u Bosni i Hercegovini kao i prehistorijski nalazi drugdje u Evropi. Na najstarijim do sada istraženim neolitskim naseljima Butmiru kod Sarajeva," Nebu kod Travnika,10 Lisićima kod Konjica11 nalazimo pojedine analogije za konstrukcije u Mušićima i Jazbinama. U Butmiru i Nebu nalazimo jame nepravilnih kružnih i ovalnih oblika bez tragova stubova kao kod nas u Mušićima. Samo su na pre-historijskim naseljima jame raznovrsnijih i nepravilnijih oblika, a u Jazbinama samo radionice pokazuju veću raznolikost oblika. U Butmiru se javlja i oblik nastambe slične obliku bubrega.12 (tzv. Nierenform) zastupljen i na drugim neolitskim naseljima u Evropi a i u naselju Jazbinama (objekat 50). Ognjišta ili vatrišta i na Nebu i u Lisičićima su često smještena u polukružnim produženjima uz zid jame kao i u Jazbinama. U Lisičićima se javljaju vrlo slične jako izdužene ovalne zemunične jame,13 kao što je naš objekat 30 u Jazbinama, zatim i po dvije zemunice vezane jednim ulazom kao naši objekti 29 i 30 u Jazbinama.14 Poseban problem predstavlja određivanje svrhe kojoj su ovi ukopani objekti služili. Radi neudobnosti ovih malih zemunica smatralo se da nisu služile za stanovanje nego privremeni smještaj. Međutim postojanje čitavih naselja zemunica pobija ovakvo mišljenje.15 I za ukopane objekte nađene u Butmiru su neki smatrali da nisu bile kuće, jer nisu imale ognjišta koje treba da predstavlja glavni dio kuće.16 Najdalje je u ovom smjeru otišao Paret17 koji sve ukopane jame smatra ili oborom za stoku ili jamama iz kojih je vađen lijep za obljepljivanje zidova kuća. I neolitski nalazi na našoj teritoriji očito negiraju mišljenje Paret-a. Na lokalitetu Nebu ni jedna kuća nema ognjišta jer su stanovnici sve poslove svršavali oko otvorenih ognjišta vani ili ognjišta koje je često bilo u centru naselja.18 Da su međutim zemunice služile kao stanovi potvrđuje činjenica da je najljepša grnčarija nađena upravo u jamama ovih ukopanih kuća. U naselju u Lisičićima u brojnim zemunicama nađena su mala vatrišta —- jame, koje su mogle služiti samo za zagrijavanje. Nađena su i mala vanjska ognjišta koja pripadaju ili jednoj zemunici ili grupi zemunica. Prema tome se i u Lisičićima prema veličini zemunice, njenom obliku i nalazima u njoj prosuđivalo da li je služila kao nastamba.19 Na isti način izdvojene su i nastambe u Jazbinama, jer i u ovom naselju se u pojedinim objektima nisu našla ognjišta. Ovalni oblici ukopanih nastambi javljaju se na neolitskim naseljima u Bosni i Hercegovini u najstarijem stratumu pa prema tome ovdje predstavljaju i najstarije oblike nastambi. One nestaju koncem neolita. Na naselju Nebo se tada pojavljuju nadzemne zgrade na stubovima četverougle osnove. Međutim, u nekim drugim oblastima kao u srednjoj i istočnoj Njemačkoj kružni i ovalni oblici nastambi javljaju se i dalje u bronzanom i metalnom dobu (kod Wormsa, Heilbronna, Darmstadta, Reichenhalla).20 U ranom srednjem vijeku se ovi oblici onda javljaju i kod doseljenih Slavena. U Bischofswarderu (Bosau)21 nađene su u slavenskom naselju 7—9 vijeka tri zemunice ovalnog oblika koje su imali četiri faze te su kao i neke naše u Jazbinama trajale duži period. Pojava ovih ovalnih nastambi kroz cijeli period prehistorije do srednjeg vijeka i u drugim predjelima u Evropi pokazuje da one nisu vezane ni za pojedine oblasti niti plemena nego se javljaju na raznim mjestima uvjetovane sličnim načinom života i geografsko ekonomskim uslovima. I za ukopane kuće — zemunice stručnjaci ističu da one nisu nikakva specifičnost niti vezane za neku određenu kulturnu grupu. One predstavljaju tip zgrada koje se u raznim vremenima, u raznim kulturnim grupama pod istim geološkim uslovima mogu pojavljivati potpuno nezavisno (u Srbiji su postojale još u XVIII vijeku). Na sličnom stupnju socijalnoekonomskog razvoja mogle su postojati slične potrebe svakodnevnog života koje onda uslovljavaju sličnosti u oblicima zgrada.22 I što se tiče oblika ove vrste objekata u ranom srednjem vijeku u srednjoj Evropi primjećeno je da je postojala neka uzročna veza između oblika objekata i njihove primjene, koja nam je radi nepoznavanja primitivnih tehnika produkcije danas nejasna.23 Ovi napred navedeni rezultati istraživanja ukopanih objekata kružnog i ovalnog oblika mogu se primijeniti i na naše nalaze i na osnovu analognih pojava objasniti po neke elemente koji nam ostaju u našim nalazima nejasni. Radi iscrpnijeg prikaza naših oblika potrebno je da se zadržimo više na pojedinim objektima koji pokazuju raznolikosti u pojedinim elementima konstrukcije. To nam potvrđuje da nema strogo određenih pravila kod ovih gradnji koje predstavljaju žive organizme koji se mijenjaju pod uticajem klime, prirode koja ih okružuje kao i svrhe kojoj treba da služe. Prikaz nastambi počinjemo sa najstarijim poluzemunicama iz Mušica a onda ćemo preći na kasnije nastambe iz Jazbina. Najstariji tipovi nastambi u Mušićima Najstariji tipovi slavenskih nastambi nađeni su do sada u Mušićima kod Višegrada.24 Po nalazima keramike iz polovine VI vijeka n. e. nastambe su najvjerovatnije nastale odmah po doseljenju Slavena i sačuvale još oblik koji su upotrebljavali prilikom seobe. Nastamba 6 u kojoj je nađena najstarija keramika je najdublje ukopana jama ovalnog oblika. Oko nje nije nađeno tragova mjesta stubova a ni većih komada lijepa u jami. Prema tome se mora predpostaviti da nije imala zidne konstrukcije nego samo krov od šiblja ili drugih biljnih materija koji je bio vjerojatno na dvije vode. Po tim elementima je treba svrstati u tip kolibe. Ovaj oblik nastambe je bio lako izgraditi, te su ga zato i upotrebljavali Slaveni prilikom seobe kada su morali stalno mijenjati boravišta. Ovaj najprimitivniji tip nastambi nalazimo isto i kod nomadskih plemena lovaca koji su isto često mijenjali boravišta.25 Iste karakteristike pokazuju druge dvije nastambe 3 i 4 koje su više kružnog oblika.26 Njihova gornja konstrukcija je vjerojatno bila konusnog oblika, koji više odgovara osnovi kružnog oblika. U kolibi 3 nađena je jama oivičena kamenjem koja je mogla biti vatrište. Osim ovih ovalnih jama nađena je i jedna četverokutna plitko ukopana jama.27 Uz jednu stranu je imala plitki nasip kamenja uz koji su nađena dva ognjišta. Izvan nje je bila jama za otpatke. Po ovoj osnovi ona liči na konstrukcije četverokutnih nastambi koje su bile uobičajene kod okolnih slavenskih plemena. Jedino mjesta stubova koji su činili skelet zida ovih nastambi ovdje nisu konstantovana, jer je ova nastamba bila vrlo plitko pod zemljom koja se obrađuje. Ona je morala da traje duži period, jer je uz vrlo grubu keramiku nađena i keramika sa već malo razvijenim obodom. Ovo je do sada jedina nastamba četvrtastog oblika nađena u istočnoj Bosni. Međutim kako je ovaj teren još neistražen već po ovom primjeru moramo pretpostaviti da su ovdje postojale i takve konstrukcije. Oblici kasnijih nastambi, čiji tragovi podnica potvrđuju da su već bile nadzemne, nisu nam se sačuvali, jer su se nalazile u vrlo pomičnom i labilnom šutu ruševina rimskih zgrada. Jedino kod objekta 1 mogli su se uočiti neki elementi.28 Podnica je bila od nasutog šodera a oko nje su nađena tri velika rječna oblutka. Podnica je bila pokrivena 15—20 cm debelim crnim slojem u kome su se sačuvali komadi ugljenisanog drveta i fragmenti lijepa sa otiscima pruća. Siguran obris ove nastambe nije mogao biti utvrđen, ali debeo crni sloj obuhvata jedan ovalan prostor 3 X 4 m, te je vjerojatno obris bio ovalan. Ostaci lijepa svjedoče da su zidovi bili od pletera oblijepljenog lijepom i možda još pri dnu oivičeni kamenim oblucima. U crnom sloju je nađena već kasnija slavenska keramika djelimično rađena na vitlu. Dakle i kod Slavena se nadzemne zgrade kod nas kasnije javljaju. Ostale nastambe koje su smještene u rimskim ruševinama su toliko uništene, da nam ne daju nikakve elemente potrebne za njihovu rekonstrukciju. Osim toga neke sadrže i tipove keramike koji se ne mogu pripisati Slavenima, te ne spadaju u ovu kulturnu grupu. Tipovi nastambi u Jazbinama Među brojnim objektima koji su otkriveni u Jazbinama ovdje izdvajamo samo one koji su služili kao nastambe. Već smo govoreći uopće o zemunicama vidjeli da se nastambe mogu izdvojiti među ostalim objektima po finijoj keramici i drugim kućnim predmetima zastupljenim u njima, a to je slučaj i kod Jazbina. U pećima za preradu željezne rude i radionicama nađena je većinom vrlo gruba keramika, a često i drozga. Teže je odrediti ponekad da li je poneki objekat služio domaćinskim radovima ili je služio u procesu prerade željezne rude. I ako je izvjestan broj radionica za predadu željezne rude imalo i tipične oblike (kao npr. oblik »stopala«), to se ne bi moglo reći i za sve objekte. Stoga ćemo spomenuti samo one domaćinske objekte koji su u neposrednoj vezi sa nekom nastambom. Zatim u nastambe treba ubrajati i objekte u kojima su nađeni tragovi ognjišta. Nađena ognjišta u nastambama i neposredno kraj njih su vrlo malena, promjera 50 do 70 cm, od pečene su zemlje debljine 5 do 6 cm. Ognjišta od debljeg sloja pečene zemlje i većeg promjera (i više od jednog metra) nađena su na dva mjesta van kruga poluzemunica, ali se njihov trag samo djelomično očuvao, jer su plitko ležala pod obradivom površinom. Zato moramo pretpostaviti da su ova mala ognjišta uz nastambe služila više za grijanje i manje domaće potrebe, dok su se veći poslovi svršavali na velikim ognjištima nešto podalje od nastambi. Mala ognjišta od vrlo tankog sloja pečene zemlje mogla su nam se očuvati do danas samo u vrlo povoljnim uslovima. Kod dubljeg oranja ili rušenja konstrukcije tragovi ognjišta su lako nestajala (što je očevidno kod nastambe 27 o kojoj će kasnije biti govora). Stoga moramo predpostaviti da su ona vjerovatno postojala i u onim nastambama u kojima nisu nađena, ili oko njih. Stoga ne možemo pojedinim objektima odricati funkciju nastambe ako u njima nisu nađena ognjišta. I_______2m Da se prilikom određivanja svrhe pojedinog objekta moraju uzeti u obzir sve okolnosti koje ga prate, pokazuje jedan primjer otkriven u novim istraživanjima (nepubliko-vano) u selu Ostojčevu kod Bijeljine. Ovdje je naime ognjište nađeno i u jednoj tipičnoj radionici koja je služila u procesu prerade željezne rude. U industrijskom dijelu slavenskog naselja u Ostojčevu nađen je objekat oblika tzv. »stopala«, koji se javlja i u Jazbinama i po nalazima drozge u njemu se moglo suditi da je to radionica, koja je služila u procesu obrade željezne rude. U ovom objektu nađeno je i malo ognjište od pečene zemlje slično ognjištima nađenim u nastambama. Prema tome samo ognjište nam ne može služiti kao sigurna karakteristika nastambe. I u ovom slučaju dakle dolazi do izražaja raznolikost u zastupljenosti pojedinih elemenata koji služe momentanim potrebama u ovim gradnjama, koje iako istog tipa, u pojedinim elementima pokazuju dosta raznolikosti. Karakteristično je za objekte u Jazbinama da je ukopani dio — (jama) oblika razvučenog kruga, elipse ili nepravilne razvučene elipse. Oko ukopane jame javljaju se mjesta stubova, dakle kostura zida, te ovi objekti već pripadaju tipovima kuća, i to poluzemu-nicama (jame su manje dubine). Dublje ukopane jame su oko 1 m dubine dok su pliće nekad samo 30 cm duboke. Poluzemunice imaju uvijek samo jednu prostoriju. Ponekad su dva objekta smještena tako blizu da je očito da čine jednu cjelinu. 2 Jazbine: poluzemunica 19 — Grubenhaus 19 Grupa poluzemunica u kojoj je nađena najstarija keramika po kojoj pripadaju drugoj polovini VII vijeka:29 to su objekti 6, 7, 8, 19, 32 (si. 1, 2, 14, 15, 16)veći-nom su oblika koji se više približava krugu ili su eliptične. Kod svih su nađena mjesta od dva reda kolja oko jame. Kolje je bilo promjera 10 do 12 cm. Oblici su bili dosta pravilne elipse koja se više približava krugu. Jedino poluzemunica 7 je imala dva kružna proširenja. Veće proširenje izgleda da je bio stepenik na ulazu, jer proširenje ide samo do pola dubine poluzemunice. U poluzemunici 32 opet u malom polukružnom proši- w HUMUS 5A. KOMADIĆIMA AI3E.PA ŽUTA 2.E-M1-CA Z.UTA POM1UE5AUA SA CK.VJOM 7EMUOM CKWA iCEMJ-OA OSTACI UG-LOEWI SAMOG DRVE7Ä O&UOIŠTt 3 Jazbine: poluzemunica 21 — Grubenhaus 21 4 + H + + H renju uz zid jame sačuvao se trag lijepa koji po veličini odgovara malom ognjištu. Ovakva ognjišta uz sam zid jame sačuvala su se i u drugim poluzemunicama (n pr. 24). Poluzemunice 21, 46, 47 (sl. 3)30 u kojima je nađena keramika kraja VII i početka VIII vijeka pokazuju nešto drugačiju konstrukciju po tome što imaju samo jedan red stubova oko jame, ali su ovi jači i većeg dijametra (15 cm i više). I one su jednostavnog eliptičkog oblika. Od ovih poluzemunica objekat 21 sačuvao je neke elemente konstrukcije, koji se nisu mogli ustanoviti kod drugih. Ona pripada grupi poluzemunica 21 do 30. Jedino u ovoj poluzemunici nalazimo trag središnjeg stuba (koji je pao i ostavio crni trag na dnu poluzemunice). To je središnji stub na koji se oslanjao vrh krova konusne konstrukcije i sigurno je bio zastupljen i u drugim poluzemunicama manjeg obima i više kružnog oblika jame. Osim toga je uz njenu sjevernu stranu + ++ ■»■++4-4-4--»-4- + -f-4-4- j- + + ft + + + ^ ++-KrnT'^w > ytkjjn. 4-+44-4-4'‘+’4'“j"t4’ + -t’i'i‘i'4-4-"t--1--t 4--f + 44-4-4-4-4--tfl ti,-r+-[^i -t 4- ~ 4~. 4 4- -» 4- -» I ■i“- 7 Jazbine: poluzemunica 1 — Grubenbaus 1 nađeno uobičajeno malo ognjište od lijepa. Oko njega je bio red manjih stubova dakle je bilo natkriveno, i vjerovatno je bilo pred ulazom u poluzemunicu. Slično natkriven mali prostor nalazimo i kod poluzemunice 1, o kojoj će biti govora. Grupa poluzemunica 15, 16, 22, 31 koja po svojim nalazima spada u VIII vijek (si. 4) pokazuje slične konstrukcije.31 U ovoj grupi ističu se poluzemunice 15 i 16, koje leže neposredno jedna do druge, tako da su veći dijametri upravni jedan na drugi. One svakako čine jednu cjelinu i predstavljaju stan jedne proširene porodice. Između njih, vjerovatno pred ulazom u poluzemunicu 15, očuvalo se malo ognjište dijametra 70 cm od pečene zemlje debljine 7 cm. Obe poluzemunice su nešto više izduženog oblika nego one iz VII vijeka, ali je zidna konstrukcija još uvijek od dva reda kolaca manjih dijametara (10 do 12 cm). Većih je dimenzija poluzemunica 31, koja u jugo- 8 Jazbine: poiuzemunica 27 — Grubenhaus 27 zapadnom dijelu uz rub jame ima polukružno proširenje u kome je nađen trag ognjišta. I ona je imala unaokolo dva reda stubova, ali su oni malobrojniji nego kod poiuzemunica 15 i 16 i većeg su dijametra. Objekat 22 je manjih dimenzija, sa jednim redom stubova većeg dijametra (do 20 cm) i sličan je susjednoj poluzemunici 21. Koncu VIII i početku IX vijeka po svojim nalazima pripadaju poluzemunice 23, 24, 25 i 1, 3 (si. 5, 6, 7, 18, 20).32 Poiuzemunica 23 je manjih dimenzija i u njoj se je sačuvalo malo ognjište uz zapadnu stijenu jame. Ognjište leži uz rub jame, a ispod ognjišta u jami nađena je jamica sa pepelom koja se javlja jedino u ovoj poluzemunici. Manjih je dimenzija i dublje ukopana kao i susjedna poiuzemunica 24. Oko poluzemunice 23 je jedan red stubova većeg dijametra. Poiuzemunica 24 čini sa objektom 25, ,s 9 Jazbine: poluzemunice 29 i 30 — Grubenhäuser 29 und 30 koji neposredno leži do njene duže strane, jednu cjelinu, koju uokružuju jedan red stubova većeg dijametra. Uz istočni rub jame očuvano je ognjište od pečene zemlje nešto većih dimenzija (80 cm promjera). Dok je objekat 24 očito nastamba, male dimen- 0 Situacijska karta slavenskog naselja Jazbine u Batkoviču — Siluationsskizze der slawischen Ansiedlung Jazbine in Batković XXXVq jama C Nacrt slavenskog naselja u Jazbinama — Plan der slawischen Ansiedlung in Jazbine s 10 Jazbine: poluzemunica 38 — Grubenhaus 38 zije plitko ukopanog objekta 25 pre ukazuju na to da je to neka vrsta domačinske radne prostorije. I ovdje dva objekta čine jednu cjelinu kao i kod poluzemunica 15, 16, a vidjećemo da postoji još takvih primjera. Vremenski blizu ovih poluzemunica su i poluzemunice 1 i 3. Poluzemunicu 3 veoma su oštetili kasniji ukopani grobovi, te se njen oblik više ne da ustanoviti. Bolje je sačuvana poluzemunica 1 (si. 7), kojoj je samo sjeverni vrh oštećen od ukopanih grobova. 1 oko nje je mjestimično dvostruki red o 11 Jazbine: poluzemunica 50 — Grubenhaus 50 tanjih kolaca, ali je zid osim toga bio poduprt i sa četiri stuba podupirača; dva sa istočne i dva sa zapadne strane. Oni su imali veće diametre (15 do 20 cm) i koso postavljeni su izvana podupirali zid. Ovaj kosi položaj velikih stubova vrlo dobro se mogao uočiti kod stubova uz istočnu stranu. Ovako koso postavljeni stubovi kao podupirači, koji su rasterećavali zidove od pritiska krovne konstrukcije, javljaju se i drugdje, kod nastambi drukčijeg tipa. Kod dugih četverokutnih nadzemnih nastambi u Njemačkoj u Warendorfu, koji pripadaju prehistoriji postavljeni su ovako ukošeni stubovi-podupi-raći paralelno duž čitave dužine zida.33 Poluzemunica 1 imala je osim toga, kao i poluzemunica 21, na kraju duže sjeverozapadne strane mali prostor oivičen stubovima, u kome je sigurno bilo ognjište, kome se je izgubio trag. Ulaz u ovaj mali prostor je još zatvarala neka tanka drvena daska ili greda. Prema tome vidimo da se izvjesni tipovi gradnje ponavljaju u naselju u Jazbinama. Toku osmog vijeka pripada i poluzemunica 27 većih dimenzija, oblika izdužene elipse, koja nam daje više novih elemenata za rješavanje izvjesnih problema.34 Kod ove poluzemunice se može prvi put uočiti da je duže trajala i imala dvije faze. Njen duži život potvrđuje i brojnija keramika nađena u njoj koja pripada i većem rasponu vremena. U prvoj fazi ona ima manji opseg te ovoj fazi pripada dio jame koji je nadublje ukupan. U drugoj fazi se ova jama proširuje unaokolo, a taj dio je pliće ukopan. Ova faza određena je i položajem ognjišta, koje leži dijelom na zdravici plićeg proširenog dijela, dijelom na već nastalom kulturnom crnom sloju, koji sada već ispunjava malu duboku jamu prve faze. Na ovom kulturnom sloju sačuvao se samo mali dio lijepa, što je vidljivo na profilu ove poluzemunice (si. 8). Kulturni sloj koji ispunjava cijelu jamu inače je potpuno jednoobrazan i, da ga ne dijeli ognjište, ne bi se bile mogle uočiti dvije faze ove poluzemunice. Prema tome, ne mogu se uvijek uočiti faze dužeg života ovih objekata; jedino brojniji nalazi keramike upućuju na to što ćemo vidjeti 12 a) Rekonstrukcija kolibe sa konusnim krovom — Rekonstruktion einer Hütte mit Konusdach; b) rekonstrukcija kolibe sa dvoslivnim krovom — Rekonstruktion einer Hütte mit Satteldach kod drugih primjera. Ova nam poluzemunica najzad daje i objašnjenje zašto nam ponegdje u nastambama nisu očuvana ognjišta. Načinjena samo od tankog sloja pečene zemlje ognjište se je izgleda tokom vremena moralo obnavljati. Vremenom su ognjišta onda ležala već na nataloženom kulturnom sloju u jami poluzemunice, koji nije bio čvrst kao zdravica, te se je uslijed ugibanja ovog sloja ognjište vremenom lomilo, i poslije rušenja konstrukcije, komadi su se pomiješali sa ostalim fragmentima lijepa konstrukcije zida. Poluzemunica 27 postavlja i neke druge probleme u pogledu konstrukcije. Uslijed njenog pregrađivanja nastao je i vrlo nejasan raspored stubova. Red stubova manjeg dijametra (do 15 cm) okružavao je obrise jame zemunice. Uz tragove ovih stubova javlja se uz sjeverni zid pravolinijski red jačih stubova, čiji je dijametar 10* 147 bio i veći od 20 cm. I sa istočne i sa zapadne strane su takva dva veća stuba. Ovaj pravolinijski rad stubova mogao je poticati od otvorenog prekrivenog prostora pred poluzemunicom, zatim je mogao predstavljati pojačanje zida sa te strane, dakle elemente gradnje koji se javljaju i u prehistoriji.35 Ovaj red pravolinijskih stubova mogao je pripadati i četverokutnoj konstrukciji koja je možda u kasnijoj fazi zamijenila ovalnu. Već u neolitu se nalaze primjeri da je nad ukupanom ovalnom zemunicom konstrukcija zida četverokutna.36 Međutim za ovu rekonstrukciju nam stubovi ne pružaju dovoljno elemenata oni nedostaju na drugim stranama jame. Osim toga i prostor između polu-zemunice i pravolinijskog reda stubova nije bio prekriven jačim kulturnim slojem koji 13 Model ovalne kuće sa konusnim krovom iz Devnje — Model eines ovalen Hauses mit Konusdach aus Devnja se inače stvara u nastambi. Stoga su vjerovatnije prve dve mogućnosti. Interesantno je da pravolinijski red stubova nalazimo i sa jedne strane kružnih nadzemnih zgrada na stubovima, gdje vjerovatno pretstavljaju nadstrešnicu sa ulazne strane, koja se takođe javlja kod kružnih konstrukcija.37 I kod poluzemunice 27 pravolinijski red stubova se izgleda nalazi pred ulazom stranom. Na toj strani naime leži i ognjište. Ognjišta, koja su bila uz strane poluzemunica ležala su obično do ulaza, kroz koji je onda izlazio dim. Pravolinijski red stubova nalazimo isto uz sjevernu stranu susjedne poluzemunice 30, ali i kod nje je raspored stubova isto tako nejasan. Kako nemamo sigurnijih elemenata za rekonstrukciju, to ovaj problem za sada moramo ostaviti otvoren. Najkasnije tipove keramike iz polovine IX vijeka nalazimo u objektima 30, i 38 (si. 9, 10, 17).38 Uz poluzemunicu 30 treba spomenuti i obekat 29, koji leži sasvim uz nju i na istočnom kraju ta dva objekta imaju izgleda i zajednički ulaz. Ovi objekti su veći i više izduženi nego obične poluzemunice. Već smo spomenuli da se slični objekti javljaju već u neolitu kod nas u Lisičima. Objekat 30 je okružen sa dva reda stubova slično objektu 27, o čemu smo već raspravljali. Na sjeverozapadnoj uskoj stijeni objekta 30 sačuvan je izgleda trag male peći, koja u ovom naselju predstavlja jedinstven primjer. Duž dužih strana ove poluzemunice nalaze se pri samom vrhu jame proširenja u vidu banka. Ova proširenja su vjerovatno nastala u njenoj drugoj fazi, jer i ova poluzemunica po velikom broju keramike i tipovima keramike koji obuhvataju duži 14 Jazbine: poluzemunica 6 — Grubenhaus 6 15 Jazbine: poluzemunica 19 — Grubenhaus 19 period pokazuje da je duže trajala. O objektu 29 ovdje nećemo raspravljati pošto po svom obliku spada u red radionica za preradu željezne rude. Dvije poluzemunice u sondi 38 (si. 10, 17) su jednostavnih eliptičnih oblika i okolo njih je red stubova. One su slično položene kao i poluzemunice 15 i 16, naime tako da su im veći dijametri postavljeni skoro upravno jedan na drugi. I kod ovih objekata samo nalazi fine keramike upućuju na to da su bili stambeni objekti, dok trag ognjišta nije nađen. 16 Jazbine: poluzemunica 32 — Grubenbaus 32 17 Jazbine: poluzemunica 38 — Grubenhaus 38 Kao vrlo interesantan objekat ovdje se mora spomenuti objekat 50 (sl. 11, 19) i ako on ne spada u starije naselje u Jazbinama koje traje do polovine IX vijeka, nego u kasniju grupu koja leži nešto podalje od starog naselja.39 Nađena keramika u polu-zemunici ima trakaste obode koji se javljaju od XII do XIV vijeka. U njoj nije nađeno ognjište, ali po finijoj keramici sudeći spada u nastambe. Vrlo je plitko ukopana (svega 40 cm). Unaokolo je red stubova većeg dijametra a i u unutrašnjosti jame su dva. Oblika je izdužene elipse, čija je duga sjeverna strana u sredini nešto uvučena te usled sličnosti bubrega oblik nazivaju »bubrežast« (Nierenform). Ovaj oblik smo već spomenuli kod nas u Butmiru a pojavljuje se i kod nosilaca trakaste keramike u neolitu u Njemačkoj, kod kojih ukopane jame i inače pokazuju vrlo različite oblike.40 I ovdje je služila kao nastamba što svjedoči činjenica da su oko jame nađena i mjesta stubova (Praunheim, Njemačka). Na naseljima u Njemačkoj su i do 16 m dužine. Sastoje se obično od dvaju jama, te se smatra da je ovaj oblik i nastao sastavljanjem dvaju jama. Naša poluzemunica 50 je prema tome dalji primjer sličnosti među ukopanim objektima koji se pojavljuju već od neolita nevezano sve do srednjeg vijeka. U Jazbinama su najzad nađene i nadzemne kružne zgrade na stubovima u sondi 10 i 18. Ovdje ćemo ih samo spomenuti, jer su one iscrpno obrađene u publikaciji naselja Jazbina.41 One pretstavljaju dalji razvoj od ukopanih konstrukcija ka nadzemnim zgradama, a pripadaju zadnjem periodu naselja. Njihov tlocrt je nejasan, pošto su obnavljane i njihove se osnove presijecaju. Nalaze se u sjevernom dijelu naselja negdje na sredini između zapadnih i istočnih grupa poluzemunica, te se stoga može smatrati da je to bila centralna zgrada naselja što pokazuje i njena veličina. Služila je vjerovatno zajedničkim skupovima, a možda i vjerskim ritualima. 18 Jazbine: poluzemunice 23, 24, 25 — Grubenhäuser 23, 24, 25 Zaključak Pregled kod nas otkrivenih nastambi pokazuje da se po svojim oblicima i karakteristikama mogu uvrstiti u nalaze slične onima koji se javljaju već mnogo ranije u doba prehistorije. Naši oblici i po veličini odgovaraju drugim nalazima (od najmanjih objekata (1,20 X 2,10 m), preko srednjih (2 X 3 m i 3 X 4 m), do najdužih (od 6 do 8 metara).42 Jedino kod nas nije zastupljen oblik koji se sastoji od više povezanih kružnih i ovalnih jama (tzv. Kurvenkompleksbau).*3 Ali i ovaj je oblik zastupljen kod kasnijih radionica za preradu željeza u Jazbinama (objekat 43). Shodno drugim nalazima i naši nalazi svjedoče da se ne može postaviti određeni red razvoja tipova po kojima bi se moglo odrediti doba objekata. I u Jazbinama se uz nastambe kuće javljaju mali objekti koji su vjerovatno služili kao domaćinske prostorije za rad. Kod nastambi se jedino kao starije mogu odrediti gradnje bez zidova — kolibe, dok se kod nas u Jazbinama gradnje sa zidovima, dakle kuće javljaju već polovinom VII vijeka. U načinu gradnje u Jazbinama se jedino moglo uočiti, da ranije nastambe imaju skelet od tanjeg kolja. Malo kasnije se javljaju mjesto kolja stubovi većeg dija-metra koji svakako pretpostavljaju nešto čvršće konstrukcije. Isto tako su neke kasnije nastambe duže od ranijih (objekti 27 i 30). Međutim to vrijedi samo za poneke primjere, a ne pretpostavlja pravilo. Do sada nađeni ukopani objekti u Mušićima i Jazbinama su kružne i ovalne osnove, ali nalaz četverokutne zgrade u Mušićima pokazuje da je već odmah po doseljavanju Slavena bila zastupljena i četverokutna zgrada. Nažalost za njenu rekonstrukciju nemamo dovoljno elemenata što smo već napomenuli. 19 Jazbine: poluzemunica 50 — Grubenhaus 50 Istraživači ove vrste objekata i inače podvlače da njihova rekonstrukcija zida i krova ostaje hipotetična, jer su nam od ovih objekata skoro uvijek sačuvane samo osnovne. Stoga rekonstrukcije (si. 12 a, b) mogu imati nekad i više rešenja. Rekonstrukcije koje su date na osnovu dugotrajnih istraživanja objekata sličnih našima, mogu se svakako primijeniti i na naše poluzemunice. Već smo napomenuli, da kod najstarijih oblika nastambi u Mušićima nisu nađeni tragovi stubova niti lijepa, po čemu se može suditi da nisu imale zidova i da spadaju u tip koliba. Pretpostavlja se da je gornja konstrukcija nad više kružnom osnovom imala oblik konusnog krova, a sastojala se od snopova granja ili drugih biljnih materija čvrsto vezanih među sobom. Granje je činilo zid od prosječno 30 cm debljine. Kod većeg broja ovalnih jama krov je bio na dvije vode koji je lakše bilo postaviti i od istih takvih biljnih materija.44 Za ognjišta moramo pretpostaviti da su bila van kolibi, jedino u kolibi 3 nađena je jama koja bi mogla pretstavljati jamu za vatrište. Ima indicija da su u Vili i IX vijeku na ruševinama rimskih zgrada u Mušićima izgrađene nadzemne zgrade sa zidom od pletera i lijepa. Za rekonstrukcije nažalost nedostaju elementi što je već spomenuto. Znači i na slavenskim nekim naseljima u VIII i IX vijeku, dakle u kasnijem periodu, nadzemne zgrade zamjenjuju primitivnije ukopane slično kao i u neolitskim naseljima, Nebu kod Travnika i u Lisičićima kod Konjica. U drugom slavenskom naselju u Jazbinama pojavljuje se već razvijen oblik kuće. U ovom naselju preovlađuju ovalni oblici nastambi, slično kao i u nalazištima u pra-historiji. Ovalne su jame bile praktičnije od kružnih, one su se kao i četverokutne lakše mogle podijeliti na prostorije ili dodavanjem povećati. 20 Jazbine: poluzemunica 23 — Grubenhaus 23 Kao ostatke zidne konstrukcije nalazimo kod starijih nastambi dva reda tanjeg kolja a u jamama komade lijepa sa otiskom granja. Znači da su zidovi bili od pletera oblijepljenog lijepom. Kod ponekih prehistorijskih objekata koji su imali ovakav dvostruki red kolja, prostor između vanjskih površina od lijepa bio je popunjen zemljom. I ti zidovi su prosječno 30 cm debljine. Već koncem VII vijeka u Jazbinama se oko jama pojavljuje jedan red stubova koji sada imaju veći dijametar i čine jači kostur zida. Zidovi od pletera i lijepa su jako česti i javljaju se u svim kulturama.45 Na ovaj zid se naslanjala konstrukcija krova od koje nam se nije sačuvao trag. Smatra se da je krov kod više kružno oblikovanih poluzemunica bio plitkog konusnog oblika, na vrhu otvoren. Krov se naslanjao i na centralni stub, čiji nam se trag u Jazbinama sačuvao samo u poluzemunici 21. Da su ovakve konstrukcije kuća bile česte, svjedoče i modeli takvih kuća koji su nam se sačuvali. Najbliži našim više kružnim nastambama i po obliku i vremenu je model nađen u Devnji u Bugarskoj.46 Ovaj kameni model (si. 13) prikazuje kružnu kuću sa konusnim krovom. Konstrukciju zida od stubova i pletera još jasnije prikazuje urna iz Store u Švedskoj koja potiče iz bronzanog doba.47 Oblik ove urne je četvrtast ali sa zaobljenim uglovima i isto konusnim krovom. Na zidu su jasno ucrtani stubovi konstrukcije. Osim plitkog konusnog krova mogao je kod konstrukcija, čiji je skelet zida bio od tanjeg kolja, postojati i tzv. kupolasti krov. Tanji koČevi su se mogli savijati, pa su se gornji krajevi kolaca savijali prema sredini objekta i pri vrhu skupili, tako da su činili neku vrstu kupole. Na taj način su kočevi činili kostur zida kao i krova.48 Drugačiju konstrukciju krova su zahtjevale ovalne poluzemunice čija je dužina bila veća od obične. Kod takvih objekata je lakše bilo postaviti dvoslivni krov koji se na oba uža kraja završavao polovinom konusnog krova. Greda na koju se pri vrhu oslanjao krov, postavljena je duž duže osi poluzemunice i oslanjala se na stubove postavljene na jednom i drugom kraju. Mjesta ovih stubova u užim stranama poluzemunice nisu nađena u našim objektima, jedino na jednoj strani u poluzemunici 27, koja je većih dimenzija. Kombinacija dvoslivnog krova i konusnog se javlja i kod objekata sa više jama (tzv. Kurvenkompleksbau).40 Što se tiče konstrukcije unutrašnjosti jama naših poluzemunica, osim ponegdje ognjišta nije nađeno drugih posebnih gradnji. Na dnu nije konstanovana nigdje posebno načinjena podnica kao ni kod većine sličnih prehistorijskih objekata. Ležišta su vjero-vatno bila od biljnih materija prekrivena kožama. Isto tako ničim nije obilježen ni ulaz, jer nisu postojale stepenice kao i kod većine slavenskih naselja do IX vijeka u Ukrajini.50 Po svojim karakteristikama dakle naši objekti uglavnom odgovaraju sličnim objektima koji se pojavljuju kroz vrlo dugi period od neolita do srednjeg vijeka. Međutim od istodobnih slavenskih kuća kao i ranosrednjevjekovnih u ostaloj Evropi oni se razlikuju po tome što se kod nas ovalni oblik ukopane kuće mnogo duže zadržao, i to posebno u Jazbinama. Kod Slavena i u ostaloj Evropi u ranom srednjem vijeku kružne i ovalne konstrukcije ubrzo zamjenjuju nadzemne četverougle.51 I u Mušićima nalazimo u VIII i IX vijeku već nadzemne zgrade. Naprotiv u Jazbinama ovalne i kružne poluzemunice se kao nastambe održavaju sve do kraja života naselja. Jedino kružne zgrade na stubovima su nadzemne i pretstavljaju komplikovaniju konstrukciju. Četverokutne nadzemne zgrade nisu se mogle ustanoviti, ukoliko veliki stubovi uz objekte 27 i 30 ne pripadaju jednoj takvoj zgradi. Nađeni objekat 50, bubrežastog oblika u Jazbinama nam najzad pokazuje da su se ove konstrukcije poluzemunica održale sve do u srednji vijek (XI—XIV) vijek). To potvrđuju i nalazi jednog manjeg probnog kopanja na slavenskom naselju u Oraščićima dva kilometra sjevernije od Jazbina. Dva otkrivena objekta su takođe iz kasnijeg doba X do XII vijeka i iste su konstrukcije kao nastambe u Jazbinama. Prema tome se ove konstrukcije javljaju i u drugim naseljima uz potok Bistrik, gdje su se stanovnici intenzivno bavili preradom željezne rude. Da li nam prema tome ovi retardirani oblici poluzemunica pretstavljaju čuvanje tradicije u ovim krajevima udaljenim od kulturnih centara, ili su možda uslovljeni zanimanjem stanovnika — obradom željezne rude — to mogu tek dalja istraživanja pokazati. 1 I. Čremošnik, Istraživanja u Mušićima i Žabljaku i prvi nalaz najstarijih slavenskih naselja kod nas, Glasnik Zeni. muzeja Sarajevo 25, 1970, 45. I. Čremošnik, Ranoslaven-sko naselje Jazbine u Batkoviću kod Bijeljine, Godišnjak 15, Centar za balkanološka ispitivanja knj. 13, 1977, 227. 2 D. H. Dimitrov, Beitrag zur Erforschung einer altbulgarischen Wohnhütte in Nordostbulgarien, Bulletin du Museé national de Varna 10, 1973, 103, sl. 2. 3 A. Milčev, Po voprosa na kulturata na Slavjanite i Prablgarite v našite zemi, Arheologija 6/2, 1964, 5 ss. 4 P. I. Tretjakov, Slavjane v Prodneprovje, Berichte über den II. Intern. Kongres für slawische Archäologie, B. 2, Berlin 1973, 71 ss. 5 I. Čremošnik, Godišnjak 15, 1977, 289 do 290. 6 O. Menghin, Die Denkmäler, (Jüngere Steinzeit und Bronzezeit in Europa), Handbuch der Archäologie B. 2, München 1950, 108—116. — F. Schiette, Die ältesten Hausund Siedlungsformen des Menschen, Ethnographisch-archäologische Forschungen 5, 1958, 40—49. 7 F. Schiette, o. c., 47—72. 8 W. U. Guyan, Einige Karten zur Verbreitung des Grubenhauses im i. nachchristlichen Jahrhundert, lahrbuch der Schweiz. Gesellschaft für Urgeschichte 42, 1952, 177. 0 W. Radimsky, M. Hoernes, Die neolithi-sche Station von Butmir bei Sarajevo in Bosnien I, Wien 1895. — F. Fiala, M. Hoer- nes, Die neolithische Station von Butmir bei Sarajevo in Bosnien II, Wien 1898. 10 A. Benac, Prahistorijsko naselje Nebo i problem butmirske kulture, Ljubljana 1952. 11 A. Benac, Neolitsko naselje u Lisičićima kod Konjica, Djela Naučnog društva NR Bosne i Hercegovine, kn. 10, 1958, 26. 12 W. Radimsky, M. Hoernes, Butmir I, Fig. 7. 13 A. Benac, o. c., zemunica A-3. 14 A. Benac, o. c., zemunica A-4. 15 B. Stalio, Naselje i stan neolitskog perioda, Neolit centralnog Balkana, Beograd 1968, 81. 10 F. Fiala, M. Hoernes, Butmir II, 40. 17 O. Paret, Das neue Bild der Vorgeschichte, Stuttgart 1948, 74—80. 18 A. Benac, Prehistorijsko naselje Nebo, 26—27. 19 A. Benac, Neolitsko naselje u Lisičićima, 30. 20 W. Radig, Frühformen der Hausentwicklung in Deutschland, Schriften des Instituts für Theorie und Geschichte der Baukunst, Berlin 1958, 26—42. 21 W. Gebers, Die Grabung auf dem Bischofswarder in Bosau, Offa 32, 1975, 12. 22 M. Garašanin, Naselje i stan prvobitnog čovjeka neolitskog doba u Srbiji, Istorijski glasnik 2, 1949, 52, 63. — M. Garašanin, Problem kontinuiteta u arheologiji, VI. kongres arheologa Jugoslavije I, Beograd 1964, 17. 23 B. Krüger, Dessau — Mosigkau, Schriften der Sektion für Vor- und Frühgeschichte B. 22, Berlin 1967, 32. 24 I. Čremošnik, Glasnik Zem. muzeja u Sarajevu 25, 1970, 56. 25 O. Menghin, o. c., 123. 26 I. Čremošnik, o. c., 53, sl. 2, sl. 3. 27 I. Čremošnik, o. c., 54, sl. 4: objekat 5. 28 I. Čremošnik, o. c., 53: plan rimskog naselja, objekat K-l. 29 I. Čremošnik, Ranoslavensko naselje Jazbine, GodiSnjak 15, 1977, 232, 237, 244. 30 I. Čremošnik, o. c., 237, 250, 251, 285. 31 I. Čremošnik, o. c., 235, 237, 243, 285. 32 I. Čremošnik, o. c., 231, 239, 285. 33 W. Radig, o. c., 67, sl. 5 ab. 34 I. Čremošnik, o. c., 239, 288. 35 O. Menghin, o. c., 121. 36 W. Radig, Der Wohnbau im jungsteinzeitlichen Deutschland, Mannus-Bibliothek 43, Leipzig 1930, 62, sl. 33, sl. 73. 37 I. Čremošnik, o. c., 233, 290. 38 I. Čremošnik, o. c., 246. 39 I. Čremošnik, o. c., 251. 39 I. Čremošnik, o. c., 251. 40 W. Radig, o. c., 14. 41 I. Čremošnik, o. c., 290. 42 W. Radig, O.C., 51. 43 W. Radig, ibidem. — O. Menghin, o. c., 122, 123. 44 W. Radig, o. c., 40. 45 O. Menghin, o. c., 115. 46 D. Dimitrov, o. c., 103, si. 2. 47 H. Arbman, Germanischer Wohnbau in Schweden, Haus und Hoff im nordischen Raum, B. 1: Haus und Hoff der Germanen in vor- und frühgeschichtlicher Zeit, Leipzig 1937, 91, sl. 89. 48 G. Bersu, Altheimer Wohnhäuser von Goldberg, OA. Neresheim, Württemberg, Germania 21, 1937, 149, sl. 2. 49 W. Radig, o. c., 36. 50 M. I. Ljapuškin, Saltovo-majacke drev-nosti, Materialv i issledovanija po arheologiji SSSR 104, 1961, 191. 51 W. U. Guyan, o. c., 177. DIE TYPEN DER SLAWISCHEN GRUBENHAUSER IN NORDOSTBOSNIEN Zusammenfassung Die zwei ersten Funde früslawischer Ansiedlungen in Mušici und Batković, Jugoslawien,1 enthielten Wohngruben in rundförmiger und ovaler Form, die bei den slawischen Stämmen weniger wertreten sind. Die Wohngruben der Slawen sind meistens quadratischer Form, wengleich auch eliptische Formen in Polen, Tschechoslovakci und in der Ukraine,5 besonders im VI. und VII. Jahrhundert, sporadisch Vorkommen. Die nächsten und meistens Analogien fanden wir in Bulgarien, besonders in Blaskovo. Es sind aber Grubenhäuser des Vili, bis IX. Jahrhundert, die man der altbulgarischen Kultur zuschreibt.2-3 Die Grubenhäuser in Mušici und Batković enthielten nur rein frühslawische Keramikfunde und sie erscheinen schon im VI. und VII. Jahrhundert. Die Gruppe der Slawen, angesiedelt in Batković mussten also schon früher, vielleicht in der alten Heimat in Dnieperland, oder während der Wanderung auf dem Balkan, im VI. bis VII. Jahrhundert mit den Nomadenvölkern oder Alanen und Bulgaren in Berührung gekommen sein,4 bei denen diese Art der Wohnstätten üblich war, und die sie übernommen haben. Die runden und ovalen Formen der Wohngruben sind in Mittelaller weniger vertreten als die rechteckigen. Wenn man sie aber mit den Funden aus der Vorgeschichte vergleicht, so sieht man dass sie zu dieser Zeit zahlreicher waren. Sie erscheinen schon im Paläolithikum als Hütten und kommen durch alle Perioden der Vorgeschichte auf verschiedenen Orten vor.“ Die Grubenhäuser, bei denen das Dach schon auf einer Wand ruht, wie in Jazbine, erscheinen erst im Neolithikum. Die eingetiften Grubenhäuser waren besser von Kälte, Wind und Sonne geschützt, und die runde und ovale Form war leichter auszuführen, daher sind sie zahlreicher zu Anfang des Neolithikums. Erst in der weiterer Entwicklung gewinnt das rechteckige Haus den Vorrang. Als der Bedarf nach mehr Raum, zur Zeit der Sippengemeinschaft aufkamm, zeigte es sich, dass das Viereckhaus durch Anreihung von viereckigen Räumen leichter zu vergrössern war.7 In Jazbine lösste man dieses Bedürfnis so, dass man drei bis vier Grubenhäuser in Gruppen (»Nestern«) baute. Die ovalen und runden Formen der Grubenhäuser findet man in neolithischen Funden von Bosnien in Butmir bei Sarajevo," Nebo bei Travnik1" und Lisičići bei Konjic,11 in den ältesten Kulturschichten. Sie sind also die ältesten Formen die am Ende des Neolithikums die viereckige Form ablöst. Hier findet man Analogien — für runde und ovale Formen, für Gruppen von je zwei Gruben verbunden durch gemeinsamen Eingang,13 sowie auch für dine sogenannte »Nierenform« in Butmir.12 Während diese Formen in späteren prähistorischen Perioden in Bosnien ausbleiben erscheinen runde und ovale Grubenhäuser durch alle prähistorischen Perioden in Deutschland20 sowie auch im frühen Mittelalter.21 Die runde und ovale Form der Grubenhäuser sind also nicht beschränkt auf etliche Gebiete oder Stämme, sie erscheinen auf verschiedenen Orten bei ähnlicher Lebensweise und geographischökonomischen Bedingungen. Die ovale Form wie auch die eingetieften Häuser sind also keine spezifischen Erscheinungen, es sind Häusertypen die in verschiedenen Perioden und Kulturgruppen unter gleichen geologisch-ökonomischen Bedingungen ganz unabhängig voneinander erscheinen. Auf ähnlichen soziologisch-ökonomischen Entwicklungsstufen konnten ähnliche Lebensgebräuche bestehen, die dann auch gleiche Häuserformen erforderten.22 Bei den primitiven mittelalterlichen Häuserbauten hat man bemerkt, dass zwischen ihrer Form und dem Zweck dem sie dienten, ein Zusammenhang besteht, der uns wegen unserer Unkenntniss in Bezug auf die damaligen primitiven Techniken der Produktion heute noch unklar sind.23 Alle diese Schlüsse treffen auch auf unsere eingetieften Häuser zu. Auch diese entpuppen sich als sehr wechselreiche Gebilde zu deren Bau keine bestimmten Regeln bestehen. Sie sind lebende Gebilde die sich unter dem Einfluss des Klimas, der Natur die sie umschliesst, und der Bestimmung der sie dienen, ändern. Die ältesten Häusertypen in Mušici. In Mušici wurden zwei rundliche29 und ein ovales Grubenhaus entdeckt die keine Spuren von Pfosten einer Wand zeigten, also noch dem Typus der Hütten angehören. Bei diesen ist die Grube nur mit einem Dach bedeckt. Es konnte ein konisches oder auch ein Satteldach sein. Es wurden spärliche Spuren auch eines viereckigen Grubenhauses27 entdeckt, mit zwei Feuerstellen und einer Abfallgrube ausserhalb des Hauses — eine Form, die bei den Slawen sehr häufig vorkommt. Wengleich dieses das einzig bis jetzt endeckte viereckige Grubenhaus ist, so muss man doch annehmen dass auch diese Form in Ostbosnien vertreten ist. Im Schutt der römischen Villen in Mušici wurden Spuren, von Feuerstellen und Lehmbewurf mit Pfostenabdrücken gefunden die auf entwickelte Häuser mit Wänden aus Flechtwerk und Lehmbewurf hinweisen.28 Nach den keramischen Funden gehören sie schon späteren Zeiten dem IX,—XII. Jahrhundert an. Die Typen der Häuser in Jazbine. Von den Grubenhäusern in Jazbine werden nur Wohnobjekte besprochen. Diese unterscheiden sich von der Werkstätten durch Funde für den Hausgebrauch und feinere Keramik, sowie auch durch Feuerstellen die inseits und ausserhalb vor dem Eingang der Grubenhäuser gefunden wurden. Die Feuerstellen allein können nicht immer als Beweise für die Benutzung als Wohnstätte dienen, da in einer Werkstätte für Bearbeitung des Eisenerzes auch eine Feuerstelle gefunden wurde. Da die Feuerstellen inseits und ausserhalb der Grubenhäuser aus gebrannter Erde sind (mit einem Durchmesser von kaum 70 cm und einer Dicke von 7 cm), also aus sehr leicht zerstörbaren Material, darf man sich nicht wundern, dass man in manchen Wohngruben keine Feuerstellen mehr fand. Die Grubenhäuser mit ältesten Keramikfunden aus dem VII. Jahrhundert:20 Objekte 6, 7, 8, 19, 32 (Abb. 1, 2, 14, 15, 16) sind mehr rundlicher Form mit Wänden aus zwei Reihen dünner Pfosten mit lehmbeworfenen Flechtwerk. Die Grubenhäuser 21, 46, 47 (Abb. 3) aus dem Ende des VII und Anfang des VIII. Jahrhunderts30 hatten Wände nur mit einer Pfostenreihe. Die waren aber dicker, daher stabiler, ln dem kleinen Grubenhaus 21 hat sich auch die Spur des Zentralpfosten, der das Konusförmige Dach hielt, erhalten. Die Feuerstelle neben dem Objekt war überdacht, das zeigen die Spuren von Pfostenstellen die die Feuerstelle umkreisen ähnlich wie bei dem Objekt 1. Die Gruppe der Grubenhäuser 15, 16, 22, 31 (Abb. 4) die nach dem Keramikfunden in das VIII. Jahrhundert gehören,31 hat sowohl eine wie auch zwei Pfostenreihen. Die Häuser 15 und 16 stehen nebeneinander und zwischen ihnen ist eine Feuerstelle: so bilden sie eine Einheit. Sie sind mehr oval und weniger tief eingegraben. Ende des VIII. Jahrhundert gehören die Objekte 23, 24, 25, 1, 3 an 32 (Abb. 5, 6, 7, 18, 20). Im Grubenhaus 23 und 24 sind noch die Feuerstellen erhalten. Ganz neben dem Objekt 24 ist eine kleine Grube 25 die sicher als Arbeitstelle diente. Das Grubenhaus 1 hat ausser den zwei dünnen Pfostereihen noch je zwei grössere Pfosten auf östlicher und westlicher Seite, die schief gestellt waren und als Stützen dienten. Am Ende des VIII. Jahrhundert gehört auch das grosse Grubenhaus 27 an (Abb. 8), das eine längere Lebenszeit hatte als die anderen Objekte.34 Nach der erhaltenen Feuerstelle, aus der zweiten Phase ihres Bestehens, die schon auf einer dicken Kulturschicht lag, konnte man feststellen, dass die ältere kleine Grube in der zweiten Phase vergrössert wurde. Es bleibt aber ungewiss wozu die Reihe sehr dicker Säulen auf der Nord- und Westseite dieses wie auch das östlicher gelegenen Grubenhauses 30 dienten. Sie konnten das Dach eines bedeckten offenen Vorraumes (Laube) tragen. Solche Lauben erscheinen auch bei den prähistorischen Häusern.35 Weniger wahrscheinlich ist, dass diese Säulenreihe einem späteren viereckigen auf der Erde stehenden Pfostenbaues angehört, das man öfters auf prähistorischen Lokaliteten findet.36 Der ersten Hälfte des IX. Jahrhunderts gehören die Objekte 30 und 38 an (Abb. 9, 10,17).38 Das Objekt 38 besteht aus zwei Grubenhäusern ähnlich gelegen wie auch die Gruppe 15—16. Das Grubenhaus 30 ist neben dem Grubenhaus 27 das längste ovale Haus der Siedlung. Es war auf einer Seite verbunden mit einen weniger eingetieften Objekt 29 das scheinbar eine Werkstätte war. Der Form nach — die man als »Nierenform« bezeichnet — ist das Objekt 50 interessant (Abb. 11, 17).39 Nach Funden feiner Keramik musste es eine Wohnstätte sein, die dem XII. bis XIV. Jahrhundert angehört. Die gleiche Form erscheint in Butmir und in Deutschland im Neolithikum bei den Bandkeramikern und diente auch als Wohnstätte.40 In Jazbine wurde nur ein nichteingetieftes rundes Pfostenhaus mit mehreren Umbauten gefunden, das aber schon in der Publikation von Jazbine ausführlich behandelt wurde.41 Schlussfolgerung. Die Grubenhäuser aus Jazbine finden also ihre Analogien, der Form und der Grösse nach, schon in den frühesten prähistorischen Perioden,42 und sind danach keine besonderen Erscheinungen. Die Wohnstätten haben aber in Jazbine immer nur einen Raum, derweilen in der Vorgeschichte auch mehrräumige sogenannte »Kurvenkompleksbauten« erscheinen.43 Dieser Bauart könnte man in Jazbine nur das Objekt 43 (Werkstätte) zuschreiben. Wie auch bei den prähistorischen Grubenhäusern kann man auch für unsere Typen keine bestimmte Entwicklung feststellen. Die Typen mit ein-und zweireihigen Pfosten erscheinen nebeneinander. Nur sind die Pfosten der älteren Bauten dünner (sie sind auch tiefer eingegraben), der späteren dicker und stabiler. Man bemerkt auch später bei manchen Objekten eine Vergrösserung der Dimensionen wie auch einen komplizierteren Aufbau (Objekt 27 und 30). Nach den Rekonstruktionen analogen prähistorischen Objekte, die man als hypotetisch ansieht da uns die Wände nicht erhalten sind, kann man auch für die älteren Gruben aus Mušiči annehmen dass sie nur eine Überdachung hatten,44 ein Konus- oder Satteldach (Abb. 12 a b). Die späteren Grubenhäuser in Jazbine haben schon eine Wand aus lehmbeworfenen Flechtwerk45 die ein Konusdach oder Kuppeldach tragen konnte. Bei den längeren ovalen Grubenhäusern konnte es auch ein Satteldach geben. Eine Rekonstruktion solcher Häuser zeigt uns das Steinmodel aus Devnja (Abb. 13) in Bulgarien.46 Im Inneren der Grubenhäuser sind uns ausser den Feuerstellcn keine Details erhalten. Auch der Eingang war nicht durch Stuffen markiert wie auch in den meisten slawischen Grubenhäuser bis zum IX. Jahrhundert in der Ukraine.50 Runde und ovale Grubenhäuser erschienen in Europa bis zu dem frühen Mittelalter. Unsere Grubenhäuser aber zeigen eine viel längere Lebenszeit, den sie erscheinen in Jazbine (Objekt 50), Ostojčevo und um den Bach Bistrik bis ins XIV. Jahrhundert, derweil sie in Europa schon im Frühmittelalter durch viereckige abgelöst werden.5! Ob man diese lange Lebensdauer den sehr gepflegten Traditionen in diese abgelegenen Gegenden zuschreiben muss, oder sind diese Formen bedingt durch die Beschäftigung (die Bearbeitung des Eisenerzes) dieser Bewohner, werden erst weitere Untersuchungen zeigen. PATROCINIJ SV. JURIJA V SLOVENIJI FRANC TRUHLAR Ljubljana Patrocinij sv. Jurija sodi med najpomembnejše stare patrocinije v Sloveniji.* Sv. Jurij je bil vojaškega stanu. Pod Dioklecijanom je bil okrog leta 303 obglavljen, nakar ga je dal cesar Konstantin pokopati v palestinskem mestu Lydda (Diospolis), kjer je še danes njegov grob z napisom iz leta 368, in mu sezidal tudi baziliko, katere sledovi so še danes vidni. Kult sv. Jurija je bil zgoden in univerzalen ter sega v zgodnje obdobje krščanstva tudi na slovenskem ozemlju. V Sloveniji je sv. Juriju posvečenih 88 cerkva: 37 župnih in 51 podružnih, med njimi 12 prafarnih in 9 romanskih ali takih z romansko osnovo. Arheološko dokumentacijo v zvezi s cerkvenimi postojankami predstavlja 55 arheoloških najdišč, med njimi mnogo vojaških postojank ob antičnih cestah (taborišča, garnizije, kašteli, utrdbe), kar daje sv. Juriju tudi vojaški videz. Kot vojaški zavetnik in antipod Mithre je sv. Jurij pogosto vezan na mitreje in kasneje na nekatere srednjeveške gradove, ki utegnejo neredko imeti antične osnove. V zvezi z mitreji in drugimi nekdanjimi poganskimi svetišči je zanimivo upodabljanje sv. Jurija (in še nekaterih drugih svetnikov, kakor sv. Mihaela, sv. Marjete) s simbolom zmaja, kar naj bi pomenilo zmago krščanstva nad poganstvom in s tem kazalo na obstoj kulta že v »poganskih« obdobjih. Kultne postojanke sv. Jurija ležijo ob naslednjih nekdanjih antičnih cestah in poteh: 1. Miren—Ajdovščina—-Vipava—Razdrto—Postojna—Ljubljana—Celje—Ptuj. 2. Lj ubi j ana—T rebnj e—Drnovo—(Sisak). 3. Novo mesto—Šentjernej—Kostanjevica na Krki—Čatež. 4. Trebnje—Mirna—Mokronog—Tržišče—Boštanj. 5. Gorica—Kanal—Tolmin—Kobarid—Bovec. 6. Tolmin—-Podmelec—Cerkno—Poljane nad Škofjo Loko—Škofja Loka (Tolmin —Dolnja Trebuša—Cerkno). 7. (Oglej)—Kostanjevica na Krasu—Komen—Dutovlje—Tomaj—Divača. 8. Postojna—Razdrto—Divača—Hrpelje—Črni kal—Koper. 9. Črni kal—Pomjan—Dragonja. * Sestavek se naslanja na zemljevid patrocinija sv. Jurija v Sloveniji s številkami, ki ustrezajo številkam kultnih postojank v besedilu sestavka. Arheološki vestnik 31 (1980) 159 PATROCINIJ SV.JURIJA V SLOVENIJI • 35 ■ cerkvena postojanka s Številko kraja, ki je /V-/ 10. Koper—Izola—Piran—Dragonja. 11. Divača—Materij a—Jelšane—(Trsat). 12. Postojna—Ilirska Bistrica—lelšane—(Trsat). 13. Postojna Cerknica—(Cerknica—Ljubljana; Cerknica—Stari trg pri Ložu; Cerknica—Velike Lašče—Krka). 14. Ljubljana—Velike Lašče—Kočevje. 15. Stična—Krka—Žužemberk—Črnomelj. 16. Celje—Radeče—Krško—Drnovo—(Sisak). 17. Ljubljana—Litija—Podkum—Radeče. 18. Ljubljana—Škofja Loka—Kranj. 19. Kamnik—Mengeš—Šenčur—Kranj. 20. Kranj—Tržič. 21. Ljubljana—Kamnik—Motnik—Vransko. 22. Trojane—Zagorje ob Savi—Trbovlje—Rimske Toplice—Laško. 23. Celje—Velenje—Slovenj Gradec—Dravograd (Prevalje). 24. Slovenska Bistrica—Maribor. 25. Celje—Šentjur pri Celju—Šmarje pri Jelšah—Rogatec. POSTOJANKE SV. JURIJA V SLOVENIJI Z ARHEOLOŠKO DOKUMENTACIJO (naselje, občina, regija — leta 1954) 1. drežnica, Kobarid, Tolmin. — Po-družna cerkev. V bližnjem Kobaridu večja prazgodovinska naselbina in rimsko najdišče ob antični cesti Gorica—Tolmin—Predel—Kanalska dolina, z odcepom po dolini Nadiže proti Čedadu in Ogleju. Sosedni patrocinij: sv. Marija v Kobaridu, sv. Just na Koseču, sv. Lavren-cij na Libušnjem. 2. Kneža, Most na Soči, Tolmin. — Podružna cerkev. Bližnje rimsko najdišče na Koritnici in v Zarakovcu (rimski zaporni zid). Del vasi s toponimom Lašče. Kraj leži ob stari cesti Tolmin—Cerkno— Kranj. Sosedni patrocinij: sv. Peter v Loj ah. 3. lazeč, Cerkno, Tolmin. — Podružna cerkev. 4. PODMELEC, Most na Soči, Tolmin. — Na ledini »Podšenčur« naj bi po izročilu stala do konca 18. stoletja cerkev sv. Jurija. Na Kapli zgodnjesrednjeveška naselbina. Stara cesta Tolmin—Cerkno— Kranj. Sosedni patrocinij: sv. Jurij v Kneži. 5. šebreue, Cerkno, Tolmin. — Župna cerkev. Kraj leži nad prazgodovinsko in rimsko naselbino (grobovi) na Reki ob antični cesti Most na Soči-—Dolenja Trebuša—Cerkno—Kranj in ima dominanten položaj. 6. Batuje, Črniče, Gorica. — Iz leta 1726 podrte cerkvice sv. Jurija izvirata po izročilu dva odlomka kamnite plošče s pleteninastim okrasom iz 11. stoletja. Okoli cerkvice je bilo zgodnjesrednjeveško pokopališče. Tu so našli tudi zgodnjerim-ski novec. Nad Batujami je potekala rimska cesta Oglej—Ljubljana—Ptuj. Sosedni patrocinij : sv. Lavrencij v Zaloščah, sv. Mihael v Selu. 7. deskle, Kanal, Gorica. — Župna cerkev. Rimsko najdišče onkraj Soče v Anhovem. Mimo je šla antična cesta Gorica—Kanal—Tolmin. Sosedni patrocinij: sv. Marija v Kanalu, sv. Janez Krstnik v Plaveh. 8. gradno-višnjevik, Dobrovo, Go-rica. — Župna cerkev. Sosedno antično najdišče v Šmartnem in Fojani. Sosedni 11 Arheološki vestnik 161 patrocinij: sv. Martin v Šmartnem, sv. Lavrencij v Sv. Lovrencu (pri Neblem). 9. kal nad kanalom, Kal nad Kanalom, Gorica. — Župna cerkev. Nad krajem hrib V. Ščur, 814 m in Lašček, 1069 m. Sosedni patrocinij: sv. Štefan v Levpi. 10. kožbana, Dobrovo, Gorica. — Župna cerkev. 11. miren, Miren, Gorica. — Župna cerkev. Prafara. Pomembna rimska naselbina, v območju kraja grobovi, miljnik. Južno od Mirna prazgodovinsko gradišče Grad (120 m), ki je obvladovalo prehod čez Sočo pri Majnici. Skozi kraj je potekala glavna rimska cesta Oglej—Ajdovščina —Logatec—Ljubljana—Celje—Ptuj. Sosedni patrocinij: sv. Anton, op. v Biljah, sv. Lavrencij v Bukovici, sv. Marija na Gradu. 12. šturje-ajdovščina, Ajdovščina, Gorica. — Župna cerkev. Antično naselje tik ob Ajdovščini, pomembni rimski naselbini Castra, s kasnoantičnim kaštelom ob rimski magistrali Oglej—Ljubljana— Celje—Ptuj. Sosedni patrocinij: sv. Janez Krstnik v Ajdovščini. 13. Dutovlje, Dutovlje, Sežana. Župna cerkev. V bližini kraja rimsko najdišče ob antični cesti Oglej—Ronke—Komen— Materija—(Tarsatica). Sosedni patrocinij: sv. Mihael v Skopem, sv. Peter v Tomaju (prafara). 14. komen, Komen, Sežana. — Župna cerkev. Prafara. Prazgodovinsko in rimsko najdišče (grob) ob antični cesti Oglej— Ronke—Komen—Materija—(Tarsatica). Sosedni patrocinij: sv. Andrej v Gorjanskem, sv. Peter v Gabrovici pri Komnu, sv. Mihael v Kobjeglavi, sv. Janez Krstnik v Volčjem gradu. 15. potoče, Senožeče, Sežana. — Po-družna cerkev na hribu s prazgodovinskim gradiščem. Drugo gradišče je na nasprotni strani na Stralici (673 m). Pod gradiščem je šla antična cesta Oglej— Ronke—Tomaj—Senožeče—Razdrto. Sosedni patrocinij: sv. Jernej, sv. Marija v Senožečah (prafara), sv. Marija v Dolenji vasi. 16. rožar, Črni kal, Sežana. — Po-družna cerkev. Nad krajem prazgodovinsko gradišče ob antični cesti Divača— Črni kal—Pomjan—Novi grad. Sosedni patrocinij: sv. Mihael v Tinjanu, sv. Marija v Dekanih, sv. Janez Krstnik v Loki, sv. Lavrencij v Zvročku. 17. tabor-brezovica, Materija, Sežana. — Podružna cerkev. Postojanka leži v bližini antične ceste Oglej—Materija— (Trsat). Sosedni patrocinij: sv. Štefan v Brezovici. 18. VATOVLJE, Vreme, Sežana. — Župna cerkev. 19. Piran, Piran, Koper. — Župna cerkev. Prafara. Domnevno gradišče in rimski kaštel. Leta 1592 so našli pod oltarjem cerkve sv. Jurija relikviarij in krstno posodo, ki je pripadala najbrž rimskemu nagrobniku, za cerkvijo pa rimski novec. V območju Pirana je še več drugih antik. Mimo je vodila vodna pot in obalna cesta iz Trsta v hrvaško Istro. Sosedni patrooiniji: sv. Marija, sv. Peter, sv. Janez Krstnik, sv. Mihael, sv. Jernej, sv. Lavrencij, sv. Štefan, sv. Klement — vsi v območju Pirana — kar kaže na močno staro cerkveno jedro. 20. Pomjan, Šmarje, Koper. — Župna cerkev. Prazgodovinsko in rimsko najdišče: dva rimska nagrobnika. Na Monte Romano, zahodno od kraja, ostanki rimskega zidovja in rimsko žarno grobišče — zraven na hribu s koto 405 m kaštelir. Na Straži (377 m) vzhodno od Pomjana prazgodovinsko gradišče z rimskimi ostalinami. Prazgodovinsko gradišče in gomile tudi južno od Pomjana na Starih Milah, severovzhodno v Čenturju pa sledovi rimskega taborišča. Vse arheološko področje leži v območju antične ceste Divača— Črni kal—Pomjan—Buje—Novi grad (Pulj). Sosedni partocinij: sv. Marija v Šmarju, sv. Helena na Poljanah. 21. Brezje, Begunje, Postojna. — Podružna cerkev. Naselje leži pod Gradiščem (658 m), na katerem so odkrili zid (murus Gallicus) in rimske srebrnike, ter v bližini večjega prazgodovinsko-rimskega področja okoli Cerknice s starim cerkvenim jedrom in pomembnim križiščem antičnih cest. Sosedni patrocinij: sv. Marija, sv. Janez Krstnik v Cerknici (prafara), sv. Lavrencij v Dolenji vasi, sv. Jernej v Begunjah pri Cerknici, sv. Peter na Dolenjem Jezeru. Stara pot Cerknica—Ljubljana. 22. cajnarji, Begunje, Postojna. — Podružna cerkev ob stari poti iz Cerknice mimo Golega proti Ljubljani. 23. ilirska bistrica, Ilirska Bistrica, Postojna. — Podružna cerkev. Kraj sodi v pomembno prazgodovinsko, rimsko in slovansko arheološko področje s postojankami okoli Ilirske Bistrice: Gradišče 600 m, Stražica 711 m, Sv. Ahac 799 m, Dolnji in Gornji Zemon, in leži ob antični cesti Postojna—Pivka—Jelšane—Reka (Tarsatica). Sosedni patrocinij: sv. Peter v Trnovem (prafara), sv. Štefan v Topolcu, sv. Vid v Šembijah, sv. Mihael v Dolnjem Zemonu, sv. Jernej v Gornjem Zemonu. 24. jurišče, Pivka, Postojna. — Podružna cerkev. Postojanka je ob stari že prazgodovinski poti (jantarjeva pot) od jadranskega morja čez javorniški prehod pri Starih ognicah (1009 m) mimo Cerknice in Starega trga pri Ložu in naprej proti Ljubljani — ter ob odcepu stare poti iproti Ilirski Bistrici. Na Gradcu (787 m) jugozahodno od vasi je rimsko najdišče. 25. stari tro pri ložu, Loška Dolina, Postojna. — Župna cerkev (romanska). Prafara. Rimsko najdišče v večjem prazgodovinskem in rimskem področju (na ledini Gradišče tudi zgodnjesrednjeveška utrdba) pod Ulako, kjer je bilo gradišče, ki je obsegalo več ko 3000 m, in ki spri-čuje poselitev od obdobja žarnih grobišč preko halštatske, latenske, rimske do me-rovinške dobe (rimske stavbe, gradbeni ostanki in druge antike, ter domnevno rimska trdnjava v varstvo antične ceste, ki je potekala pod Ulako iz Cerknice proti Kolpi, Krki in Ljubljani). Sosedni patrocinij: sv. Peter v Ložu, sv. Kancijan na Gorenjem Jezeru, sv. Martin v Podcerkvi, sv. Marija v Viševku, sv. Marjeta v Šmarati. 26. Šmihel pod nanosom (zunaj Šmi- hela), Hruševje, Postojna. — Podružna cerkev, kraj nje sledovi antične ceste Razdrto—Studeno—Planina (odcep proti Cerknici)—Logatec—Ljubljana. Severno od cerkve, nad Šmihelom pod Nanosom, pomembno gradišče z rimskimi ostalinami. Sosedni patrocinij: sv. Mihael v Šmihelu pod Nanosom, sv. Martin v Hrenovicah (prafara), sv. Peter v Goričah, sv. Danijel v Hruševju. 27. žeje, Postojna, Postojna. — Podružna cerkev. Naselje leži ob antični cesti z vrsto prazgodovinsko-rimskih gradišč od Postojne preko Ilirske Bistrice do Jelšan (Trsata). Sosedni patrocinij: sv. Marjeta v Kočah, sv. Marija v Slavini (prafara), sv. Lavrencij v Orehku. 28. ZGORNJE GORJE, Gorje, Radovljica. — Župna cerkev. Prafara (Gorje). V Spodnjih Gorjah staroslovanska naselbina (grobovi). V bližnji jami Poglejska cerkev pri Poljšici pri Gorjah so odkrili paleolitske artefakte ter rimsko in staroslovansko ostalino. Sosedni patrocinij: sv. Martin na Bledu, sv. Marjeta na Bohinjski Beli. Križišče starih poti iz Bleda, Jesenic, Mojstrane in Bohinja. 29. bistrica pri Tržiču, Tržič, Kranj. — Podružna cerkev. Rimsko najdišče v bližnjem Tržiču, v katerega bližini naj bi po krajevnem izročilu stala rimska naselbina »forum Lubelinum«, ki naj bi zapirala rimsko pot skozi bistriško dolino čez Ljubelj v Podravje. Sosedni patrocinij: sv. Marija, sv. Andrej v Tržiču, sv. Janez Krstnik v Kovorju. 30. stara loka, Škofja Loka, Kranj. — Župna cerkev (romanska?). Prafara (Stara Loka-Škofja Loka). V območju Stara Loka-Škofja Loka je več rimskih izkopanin, med njimi napisni kamen in domnevno ostanki rimske trdnjave. Kraj leži v stičišču antičnih cest Ljubljana—Kranj in Škofja Loka—Poljanska dolina —Cerkno—Tolmin ter Škofja Loka—-Selška dolina—Tolmin. 31. Šenčur, Šenčur, Kranj, — Župna cerkev. Prafara. Rimski grob v sarkofagu z napisom. Kraj leži ob stari poti iz Ljubljane in Kamnika v Kranj in v močnem starem arheološkem in cerkvenem jedru s prafarnim središčem v Kranju in z okoliškimi prafarami v Naklenj, Cerkljah, Šmartnem in Šenčurju. Na'rimski poti med Šenčurjem in Vogljami so našli novec Maksimina Tračana. 32. volča, Poljane, Kranj. — Podruž- na cerkev. Kraj leži ob stari poti med prazgodovinsko-rimsko naselbino v Poljanah nad Škofjo Loko in rimskim najdiščem Javorje—Malenški vrh ter v dosegu antične ceste Kranj—-Škofja Loka—Cerkno—Tolmin po Poljanski dolini. Sosedni patrocinij: sv. Martin v Poljanah nad Škofjo Loko. 33. IG (Studenec), Ig, Ljubljana. — Podružna cerkev (romanska). Poleg nje gradišče. Blizu cerkvice sv. Jurija na Grajskem hribu so našli rimski nagrobnik. Iz iste cerkvice je še več rimskih nagrobnikov in žrtvenik. Na Igu je bila pomembna rimska naselbina, Izpričujejo jo številni nagrobniki (49), grobovi, stavbni ostanki, novci. Na Barju so bila kolišča. Skozi Ig je vodila antična cesta, ki je povezovala Vrhniko, na eni strani z Ljubljano, na drugi z Višnjo goro oziroma s Trebnjem. Sosedni patrocinij: sv. Martin v kraju, sv. Andrej v Brestu, sv. Jurij v Kotu, sv. Mihael v Iški vasi, sv. Gregorij v Dobravici. 34. Ihan, Domžale, Ljubljana. — Župna cerkev. Prazgodovinsko najdišče. Na griču Dobrava vzhodno od Ihana prazgodovinska lončarija, rimska opekarna in rimski grobovi. 35. hruševo, Dobrova, Ljubljana. — Podružna cerkev na vzpetini 413 m (ledina Partica, Frtica) stoji domnevno na mestu nekdanje rimske utrdbe ob poti Ljubljana—Polhov Gradec. 36. kot, Ig, Ljubljana. — Podružna cerkev. Naselje leži v večjem prazgodo-vinsko-rimskem arheološkem okolišu s središčem na Igu in v sosedstvu številnih starih patrocinijev. 37. litija, Litija, Ljubljana. — Podružna cerkev na Poganku. Pod njo najden kamnit artefakt. Prazgodovinska naselbina in gomile. Rimske najdbe, rimsko pristanišče? Rudnik svinca izkoriščan verjetno že v antiki. Kraj je bil v dotiku antične ceste Ljubljana—Litija—Radeče. Sosedni patrocinij: sv. Miklavž v Litiji (zavetnik brodarjev), sv. Martin v Šmartnem pri Litiji. 38. Ljubljana, Ljubljana, Ljubljana. — Prafara. Pomembno staro misijonsko in cerkveno središče. Škofijski sedež. Ostanki starokrščanske bazilike. Emona, kolonija. Utrjeno rimsko upravno-politič-no središče. Stičišče pomembnih antičnih komunikacij. Ljubljanski grad: prazgodovinsko gradišče, rimska stražna postaja in kultna stavba Aequorne. Na gradu kapelica sv. Jurija. Stožice: podružna cerkev sv. Jurija, zraven na pokopališču odkriti temelji večje rimske stavbe in manjše antike. Okolje sv. Jurija govori za bližino rimske postojanke Savo Fluvio in utrdbe, ki naj bi obvladovala prehod čez Savo. Postojanka leži ob rimski magistrali Oglej—Ljubljana—Celje—Ptuj. Stari patro-oiniji v območju Ljubljane (tudi nekdanji): sv. Marija, sv. Peter, sv. Janez Krstnik, sv. Martin, sv. Krištof, sv. Nikolaj, sv. Jurij, sv. Marjeta, sv. Jernej, sv. Kancijan, sv. Jakob. 39. Motnik, Motnik, Ljubljana. — Župna cerkev. Spodnji del starega grajskega zidovja v Zgornjem Motniku je rimski. Od tod naj bi bil tudi rimski nagrobnik. V območju Motnika je še več točk, ki kažejo antično obeležje. Skozi Motnik je šla stara cesta Ljubljana—Kamnik— Celje. 40. Nevlje, Kamnik, Ljubljana. — Župna cerkev. Paleolitska postaja blizu cerkve. Halštatsko in zgodnjesrednjeveško najdišče. V bližnjih Mekinjah sta v župni cerkvi vzidana rimska nagrobnika. V sosednjem Kamniku je bila prazgodovinska in rimska naselbina. Kraj leži ob stari cesti Ljubljana—Kamnik—-Vransko—Celje. Sosedni patrocinij: sv. Marija v Kamniku (prafara), sv. Marija v Mekinjah. 41. PODTABOR PRI GROSUPLJEM (Sv. Jurij pri Grosupljem), Podtabor pri Grosupljem, Ljubljana. — Župna cerkev. Prvotna cerkev naj bi bila zidana na mestu nekdanjega gradišča. Rimsko najdišče. Na Gradišču (496 m) sledovi gradišča in gomile. Mimo je vodila stara cesta Ljubljana—Turjak—Velike Lašče—Kočevje. 42. prapreče, Polhov Gradec, Ljubljana. — Podružna cerkev. Kraj leži ob vznožju Gore sv. Lovrenca (824 m) nad Polhovim Gradcem (prazgodovinsko gradišče in rimsko najdišče (kaštel). V sosednem Polhovem Gradcu rimska naselbina. Sosedni patrocinij: sv. Marija v Polhovem Gradcu, sv. Lavrencij na Gori (824 m). 43. sela pri višnji gori, Višnja gora, Ljubljana. — Podružna cerkev. 44. Tacen, Šentvid, Ljubljana. — Podružna cerkev pod Šmarno goro (667 m), s prazgodovinsko naselbino. Bližnje najdišče z rimskodobnimi grobovi in drugimi antikami v Šmartnem pod Šmarno goro. Sosednji patrocinij: sv. Martin v Šmartnem pod Šmarno goro. 45. velika ligojna, Vrhnika, Ljubljana. — Podružna cerkev. Rimska naselbina v območju glavne rimske ceste Oglej— Ljubljana—Celje-—Ptuj in severno od pomembne prazgodovinske, rimske in zgod-njesrednjeveške naselbine Vrhnike (Nau-porlus, s kaštelom). Sosedni patrocinij: sv. Pavel na Vrhniki. 46. novi lazi, Kočevska Reka, Kočevje. — Podružna cerkev. V bližini je šla stara cesta iz Kočevja k Fari ob Kolpi in nato na Hrvaško. 47. Ortnek, Velike Lašče, Kočevje. — Grajska cerkev poleg razvalin starega ortneškega gradu. Pri gradu prazgodovinsko selišče. Kraj leži ob stari cesti Ljub- ljana—Kočevje. Sosedni patrocinij: sv. Gregor pri Sv. Gregorju. 48. Dobrnič, Dobrnič, Novo mesto. — Župna cerkev. Prazgodovinsko in rimsko najdišče v večjem arheološkem področju Dobrnič—Korita—Dobrava okrog Gradišča (310 m) s sledovi antične ceste Trebnje—Žužemberk. Sosedni patrocinij: sv. Peter v Koritih, sv. Marija na Dobravi. 49. dvor, Dvor, Novo mesto. — Podružna cerkev, romanska. Rimska naselbina v vrsti številnih prazgodovinskih in rimskih najdišč vzdolž Krke ob antični cesti, ki je povezovala Notranjsko z Belo krajino. Nad Dvorom veliko prazgodovinsko gradišče na Vinkovem vrhu (340 m), kjer naj bi bila stala tudi rimska utrdba. Sosedni patrocinij: sv. Janez Krstnik v Mačkovcu pri Dvoru, sv. Pavel na Vinkovem vrhu. 50. Grmovlje, Škocjan, Novo mesto. — Podružna cerkev. Domnevno gradišče. Rimska naselbina (grobovi, zidovje). Kraj leži ob rimski magistrali Ljubljana—Trebnje—Drnovo—Sisak. Sosedni patrocinij: sv. Kancijan v Škocjanu, sv. Marjeta v Šmarjeti, sv. Martin v Vinici, sv. Helena v Dragi. 51. LUKOVEK, Trebnje, Novo mesto. — Podružna cerkev. Rimski grobovi med Lukovkom in Jezerom, kjer je potekala rimska magistrala Ljubljana—Trebnje— Drnovo—Sisak. Sosedni patrocinij: sv. Peter na Jezeru, sv. Marjeta na Grmu (Bregu), sv. Jurij v Št. Juriju. 52. mali KORiNj (na Korinju), Zagradec, Novo mesto. — Podružna cerkev. Prazgodovinsko najdišče. V Velikem Korinju prazgodovinsko in rimsko najdišče. Pod hribom najden rimski nagrobnik, vzidan nekaj časa v cerkvi sv. Jurija (zdaj opuščena). Na Mačkovem vrhu (Korinj-skem vrhu) nad vasjo prazgodovinsko gradišče in antike. Pod gradom Korinj so razvaline stare cerkve. Kraj leži v območju antične ceste Cerknica—Velike Lašče— Krka. 53. Orehovica, Šentjernej, Novo mesto. — Podružna cerkev. Rimska naselbina (grobovi). V bližini prazgodovinsko gradišče, Postojanka sodi v okvir velike arheološke aglomeracije okrog Mihovega pod Gorjanci, ob že prazgodovinski poti. Sosedni patrocinij: sv. Jernej v Šentjerneju (prafara), sv. Štefan v Dolenji Stari vasi. 54. sela pri Hinjah, Hinje, Novo mesto. — Podružna cerkev. 55. srednje orčevje, Trška gora, Novo mesto. — Podružna cerkev (najstarejša v župniji). 56. št. Jurij, Mirna peč, Novo mesto. — Podružna cerkev. Nad vasjo gomile. Leži ob rimski cesti Ljubljana—Trebnje— Drnovo—Sisak. Sosedni patrocinij : sv. Peter na Jezeru. 57. Šentjurje, Veliki Gaber, Novo mesto. — Podružna cerkev. Rimski grobovi. Leži v območju rimske magistrale Ljubljana—Trebnje—Drnovo—Sisak. Sosedni patrocinij: sv. Mihael v Malem Gabru. 58. dol, Predgrad, Črnomelj. — Podružna cerkev. Severovzhodno, pri Poljanskem gradu, je bila prazgodovinska naselbina. V bližnjem Starem trgu ob Kolpi prazgodovinska naselbina in rimski grobovi. Mimo je vodila stara cesta iz Kočevja proti Kolpi. 59. rožanec, Črnomelj, Črnomelj. — Podružna cerkev. V njeni bližini na ledini »Judovje« je v živo skalo vsekan Mitrov relief s posvetilnim napisom. Predmeti iz mlajše kamene in rimske dobe. V bližini Rožanca je verjetno potekala antična cesta Krka—Žužemberk—Črnomelj—Vi- nica. 60. Čatež, Čatež ob Savi, Krško. — Župna cerkev. Halštatska in keltska nekropola. Rimske ostaline na območju Čateža: nekropola, rimske toplice, sledovi gradenj. Ob izlivu Krke v Savo odkrito antično cestišče, Neptunu posvečen žrtvenik in miljnik (domnevna brodarska postaja). Poleg župnišča vzidan odlomek are. Kamno- lom pri Čatežu so izkoriščali že Rimljani. Skozi kraj je šla rimska cesta Ljubljana— Trebnje—Drnovo—Sisak. V bližini gradišče nad Velikimi Malencami: pomembna prazgodovinska, rimska in staroslovanska utrjena postojanka (refugij ?) nad sotočjem Save in Krke. 61. kaplja vas, Tržišče, Krško. — Podružna cerkev (romanska). Prazgodovinska, rimska, staroslovanska naselbina: nekropole, rimske skulpture in druge izkopanine. Pri cerkvi sv. Jurija na Šentjurskem hribu gradišče, pod njim gomile. V rimskih ruševinah (starem porušenem cerkvenem obzidju ?) vzidan rimski nagrobnik. V sosednjem Tržišču prazgodovinska, rimska, staroslovanska naselbina. Oboje leži ob antični cesti Trebnje—Mokronog—Tržišče—Boštanj (Šmarjeta). Sosedni patrocinij: sv. Marija v Tržišču. 62. močvirje, Bučka, Krško. — Podružna cerkev. Leži v bližini stare ceste Šmarjeta—Škocjan—Drnovo. 63. podboršt (Orehovica), Krmelj, Krško. — Podružna cerkev. 64. Trnovec, Zabukovje, Krško. — Podružna cerkev. Kraj leži v območju arheoloških najdišč pod Bohorjem, v bližini pomembne prazgodovinske, rimske in staroslovanske naselbine Vranje, z ostanki dvojne starokrščanske bazilike. Sosedni patrocinij: sv. Lavrencij na Metnem vrhu — Žabjeku tik Vranja, in sv. Štefan v Vranju. 65. svete gore (521 m), Bistrica ob Sotli, Krško. — Domnevno gradišče. Na njem kapela sv. Jurija, predromanskega izvora z reliefom oranta iz 9.—10. stoletja in »runskimi« (?) črkami. Poleg tudi predromanska kapela sv. Martina. 66. zdole-podgorica, Zabukovje, Krško. — Župna cerkev. Prazgodovinsko naselje in gomile v območju močnega arheološkega področja pod Lisco (947 m), ki ga prečka stara cesta iz Radeč mimo Jur-kloštra v Posotelje. Sosedni patrocinij: sv. Janez Krstnik v Razboru. 67. Izlake, Zagorje ob Savi, Trbovlje. —• Podružna cerkev. Naselje leži v vrsti arheoloških najdišč ob stari cesti Zagorje—Trojane. Sosedni patrocinar sv. Peter in Pavel v Zagorju. 68. GLINJEK-STRANSKI VRH, PolŠnik, Trbovlje. — Podružna cerkev (romanska). V njeni bližini je bilo gradišče (prazgodovinska naselbina, gomile). Leži v večjem arheološkem kompleksu okoli Polšnika, ob antični cesti Ljubljana—Litija—Radeče. Sosedni patrocinij: sv. Marija v Polšni-ku, sv. Lavrencij na Stranskem vrhu in na vrhu Žamboh — Tepe (699 m), sv. Katarina na Ostrežu (841 m), sv. Jurij v Pod-kumu. 69. PODKUM (Sv. Jurij pod Kumom), Podkum, Trbovlje. — Župna cerkev. Prazgodovinsko gradišče. Pod cerkvijo rimski grobovi z raznimi antikami. Kraj leži ob antični cesti Ljubljana—Litija—Radeče. Sosedni patrocinij: sv. Jurij na Glinjeku, sv. Lavrencij na Stranskem vrhu in v Selah — Borovaku, sv. Janez Krstnik v Svibnem (prafara). 70. sv. Jurij pri loki, Loka pri Zidanem n ostu, Trbovlje. — Podružna cerkev. Gomile. V podbojih vrat pokopališkega zidu pri cerkvi sv. Jurija sta vzidana antična žrtvenika. Kraj leži ob stičišču antičnih cest Zidani most—Radeče—Videm-Krško (Drnovo)—Dobova — in Radeče—-Jurklošter—Obsotelje. Sosedni patrocinij: sv. Peter v Radečah, sv. Helena v Loki pri Zidanem mostu, sv. Janez Krstnik v Razboru. 71. sv. Jurij ob Turju, Hrastnik, Trbovlje. — Podružna cerkev. Lega v območju večjega prazgodovinsko-rimskega kompleksa Hrastnik-Trbovlje. Sosedni patrocinij: sv. Štefan pri Sv. Štefanu. Bližina antične ceste Trbovlje—Laško. 72. legen, Slovenj Gradec, Slovenj Gradec. — Podružna cerkev (romanska). Prazgodovinska naselbina, rimsko najdišče (nagrobnik) v arheološkem področju Slovenj Gradec-Stari trg, ob antični cesti, ki naj bi vodila čez legensko planoto proti severu. Sosedni patrocinij: sv. Martin v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu (prafara), sv. Pankracij v Starem trgu. 73. Mozirje, Mozirje, Šoštanj. — Župna cerkev. Domneven rimski kaštel. Rimsko najdišče ob stari cesti Kamnik—Celje. Sosedni patrocinij: sv. Štefan na Oljniku, sv. Mihael nad Mozirjem, sv. Kanoijan v Rečici ob Savinji. 74. škale, Velenje, Šoštanj. — Župna cerkev (podrta). Prafara. Rimsko najdišče v bližnjem Šmartnem in Stari vasi. Antična cesta po dolini Pake in Mislinje. Sosedni patrocinij: sv. Mihael v Družmir-ju, sv. Martin v Konovem, sv. Andrej pri Šaleku. 75. GOTOVLJE, Žalec, Celje. — Župna cerkev. Prazgodovinsko, rimsko in staroslovansko najdišče. Pred kapelo župne cerkve je rimski marmorni blok. Za pokopališkim zidom so odkrili osem staroslovanskih skeletov. Mimo je peljala rimska cesta Oglej—Ljubljana—Celje—Ptuj. Sosedni patrocinij: sv. Peter v Šempetru v Savinjski dolini, sv. Kancijan v Žalcu (prafara), sv. Marija v Petrovčah. 76. slovenske Konjice, Slovenske Konjice, Celje. — Župna cerkev (romanska). Prafara. Prazgodovinsko in rimsko najdišče: deli rimskih nagrobnikov, marmornati lev, več miljnikov (vse v sekundarnem položaju, verjetno iz okolice kraja). Kraj leži ob rimski cesti Oglej—Ljubljana—Celje—Ptuj. 77. sv. jurij, Rogatec, Celje. — Podružna cerkev. Na pokopališču, ob cerkvi, je zakopan rimski sarkofag. Kraj sodi v področje antičnega najdišča Donačke gore; pod njo je šla stara cesta proti Žetalam. Sosedni patrocinij: sv. Jernej v Rogatcu (prafara), sv. Marjeta v Rogaški Slatini. 78. Šentjur pri celju, Šentjur pri Celju, Celje. — Župna cerkev. Prazgodovinsko in rimsko najdišče. Lega ob antični cesti Celje—Šmarje pri Jelšah—Rogatec, in severno od prazgodovinske, rimske in zgodnjesrednjeveške naselbine na Rifniku. 79. tabor (Sv. Jurij ob Taboru), Tabor, Celje. — Župna cerkev. Rimsko najdišče (rimski napisni kamen). Mimo je šla rimska cesta Oglej—Ljubljana—Trojane— Celje—Ptuj. Sosedni patrocinij: sv. Mihael v Vranskem, sv. Hieronim v Sv. Jeronimu, sv. Štefan na Gomilskem. 80. JUROVSKI dol, Jurovski dol, Maribor. — Župna cerkev. Prazgodovinsko in rimsko najdišče. Antične gomile. 81. jurski vrh, Zgornja Kungota, Maribor. — Župna cerkev. Vzhodno od kraja, ki leži v območju antične ceste Maribor—Zgornja Kungota—Flavia Solva čez Plački vrh, so sledovi antičnih stavb. Tam naj bi bilo nekoč po ljudskem izročilu stalo »mesto«. 82. Remšnik, Brezno-Podvelka, Maribor. — Župna cerkev. Severno od vasi prazgodovinski ali rimski grobovi z anti-kami. 83. spodnje hoče, Hoče, Maribor. — Župna cerkev. Prafara Hoče. Na prostoru župne cerkve odkritih več rimskih kamnov. Nagrobnik je vzidan v zahodno steno cerkve. V cerkveni kripti so: žrtvenik Mitri, reliefni steber iz neke grobnice in drugi obdelani kamni. V Hočah naj bi bil najden tudi rimski miljnik. Sled antične ceste proti Mariboru. Nad Hočami prazgodovinska in rimska postojanka (gradišče) Poštela. Sosedni patrocinij: sv. Marija v Slivnici pri Mariboru (prafara), sv. Mihael v Razvanju. Kraj leži ob antični cesti Slovenska Bistrica—Maribor. 84. PTUJ. Ptuj, Ptuj,- — Župna cerkev (romanska). Prafara. Prazgodovinska naselbina. Pomembno rimsko upravno in vojaško središče. Legijski tabor. Lega mesta ob glavni rimski prometni žili iz Italije v Podonavje. Staroslovanska naselbina. Prvotna cerkev sv. Jurija naj bi bila posvečena sredi 9. stoletja, sedanja pa stoji na mestu prejšnje romanske. Patrocinij i v mestu: sv. Peter in Pavel, sv. Ožbolt (njegova cerkev domnevno zgrajena okoli leta 874 na temeljih poganskega svetišča), Pa-trociniji v okolici Ptuja: sv. Martin na Hajdini, sv. Marjeta v Gorišnici. 85. Videm ob Ščavnici (prej sv. Jurij ob Ščavnici), Ljutomer. — Župna cerkev. Prazgodovinsko-rimsko najdišče ob antični cesti Ptuj—Radgona. 86. sv. jurij, Rogašovci, Murska Sobota. — Župna cerkev. Antično najdišče v bližnjih Rogašovcih. Prvotno ce’ kev je dal domnevno postaviti knez Kocelj v 9. stoletju. Literatura Arheološka najdišča Slovenije, 1975. Škofijski letopisi (šematizmi). EPIGRAPHICA , . , ■ . ZANIMIVE NAJDBE IZ CELJA VERA KOLŠEK Pokrajinski muzej, Celje Pokrajinski muzej v Celju je opravil zaščitna arheološka izkopavanja v Gledališki ulici 7 v Celju pred gradnjo novega gostišča »Turške mačke« na pare. št. 2050 K. O. Celje. Dela so trajala od 17.11. do 25. 11. 1978 in od 7. 2. do 28. 3.1979. Prekinitev med akcijo je nastala zaradi neprimernih vremenskih razmer. Izkopano polje je merilo 364 m2. Na ostali površini sta bili dve kleti bivšega gostišča, ki sta segali pod antično kulturno plast. Na razmeroma malem prostoru smo zadeli na dvoje poslopij večjih izmer, ki so segala izven gradbene jame proti severu, vzhodu in jugu. Na zahodu ju je omejeval antični obrambni zid. Med obema objektoma v smeri vzhod—zahod je potekala do danes uporabljena rimska kloaka. V to kloako so bili speljani odtoki obeh poslopij. Nad kloako smo ugotovili slabše cestišče. Medtem ko je bilo severno poslopje skromnejše opremljeno in mlajše, je stalo na južni strani poslopje z imenitno dvorano, s hipokavstom, mozaikom in freskami. Dolžina dvorane ni ugotovljiva, saj sega še pod današnjo Gubčevo ulico in preko nje za Prothasijev dvorec.1 Širina prostora je bila 4,10 m, dolžina izkopa 14 m. Dobro ohranjenega črno-belega mozaika z geometrijskim ornamentom je bilo 23 m2. Freske v fragmentih so prekrivale celoten mozaik. Le na dveh stenah je bilo ohranjeno podnožje, barvano v vertikalnih ploskvah v rdeči in zeleni barvi z rumenimi robovi. Več tisoč fragmentov priča o pestri barvitosti s prevladujočo rdečo in modro barvo. Bordure, ornamenti vitic in girland omejujejo posamezne pravokotne ploskve v srednjem delu sten. Poslikane stene so se zgoraj zaključevale s štukaturo. Sodeč po legi najdišča, je predstavljal fragment freske z upodobljenima račkama (sl. 1) osrednji motiv severne stene. Rdeče rjavo barvano ploskev, ki je podlaga obeh figur je omejeval tanek rob črne in oker barve. Prvotna širina ploskve je znašala 32 cm. Med vodnim rastlinjem v zelenkasti barvi plavata dve rački, druga od druge; dotikata se še z repoma; desna se ozira nazaj. Umetnik je z nekaj potezami upodobil rački dokaj realistično. Uporabil je dve niansi zelene, sivkastomodro, rdečo, rumeno, oker, črno in belo barvo. Dolžina račk je 8—9 cm. Če upoštevamo celotno najdbo fresk, bi jih lahko postavili v 3. skupino pompejanskih fresk in datirali najkasneje v sredino 2. stoletja.2 Pri rušenju temeljev kletnega prostora »Turške mačke« se je pokazalo, da so uporabili za zidavo tudi antične marmorne bloke in dva napisa. Temelj ob Gledališki ulici je bil zelo star, saj je poslopje že upodobljeno na najstarejših vedutah Celja. Pred- Arheološki vestnik 31 (1980) 171 postavljamo lahko, da vzidani kamni izhajajo iz zahodne celejanske nekropole, ki je bila nekje ob Ljubljanski cesti in leži pravokotno na Gledališko ulico. Prvi nagrobnik (sl. 2) je iz pohorskega marmorja s sledovi malte, levi spodnji vogal je odbit. V profiliranem okviru je devetvrstični napis. Črke so visoke od 6,4 do 5,6 cm. Velikost napisne plošče 105 X 77 X 17 cm. Velikost napisnega polja 85,5 X 57,5 cm. Successus I Celeianor{um) | ann(orum) XXXX | h(ic) s{itus) e{st) |5 Successus j Cel(eianorum) ann(orum) XXV | [E]xoratus | [Ce)leianor(um) | [ann(orum)] XXV h(ic) s(itus) est. Ligatura je v 6. vrstici: ann. V 9. vrstici je T v besedi est nad vrstico zaradi pomanjkanja prostora. Vsi trije celejanski sužnji so živeli v drugi polovici 1. stoletja. Fragment nagrobnika iz pohorskega marmorja (sl. 3) je s preklado razdeljen na dva dela. Zgoraj je napisno polje obdano z dvema pilastroma, stoječima na plinti in profilirani bazi. Od napisa so ohranjene le zadnje tri vrstice. Pod preklado, v profiliranem okviru je reliefno upodobljen bukranij — dve bikovi lobanji z girlando in trakovi. Velikost: 61 X 73,5 X 15,5 cm, š:rina reliefnega polja 56 cm; višina črk 3,8—3,4 cm. [coni]ug(i) ann(orum) X[—] j L(ucio) Fabio Fortuna[to fillio)] | ann(orum) XXXX Ligatura je v prvi vrstici ann. Na koncu druge vrstice je prostor še za eno črko, možna bi bila črka F. Po obliki spominja fragment na nagrobnik v celjskem lapidariju (inv. št. 22, CIL III 13526), ki ga A. Schober datira v konec 1. stoletja3 in ga opredeljuje po obliki v 2 b skupino nagrobnikov. V našem primeru bi se lažje opredelili za 2. stoletje zaradi oblike črk zadnjih dveh vrstic. Opazno je, da se zadnji dve vrstici razlikujeta od prve ohranjene in je verjetno, da gre za naknadni pokop 1 Varstvo spomenikov 7 (1958/59) 299. 2 W. Drack, Die Wandmalerei der Schweiz (Basel 1950) 12. H. Kenner, Antike römische Wandmalerei in Kärnten, Carinthia 140 (1950) 154. 3 A. Schober, Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien (Wien 1923) 46. INTERESSANTE FUNDE AUS CELEIA (CELIE) Zusammenfassung 1. Unter unzähligen farbenreichen und dem 2. nachchristlichen Jahrhundert angehörenden Freskenfragmenten aus einen während einer Rettungsgrabung untersuchten Saalraum einer nahe der Westmauer gelegenen Villa urbana mit schwarz-weissem geometrisch gemusterten Mosaikboden befand sich auch ein Entenmotiv. Ausseinander schwimmende Enten dekorierten die mittlere Partie der Nordwand, die oben mit Stuckaturrand verziert war (Abb. 1). 2. In Fundamentmauern eines mittelalterlichen Gasthauses (»Turška mačka«) wurde eine marmorne Grabplatte gefunden, deren Inschrift der zweiten Hälfte des 1. Jahrhunderts zuzuweisen ist. Text s. oben (Abb. 2). 3. Ebendort wurde auch der Unterteil eines marmornen Grabsteines gefunden, dessen Inschrift, aus dem 2. Jahrhundert nach Chr. stammend, oben reproduziert ist (Abb. 3). 1 fyrifry* ;*;»,->•&,»■'i- v. ' š' ' < ' AliBKiMMfchj*^Sj ,' ■-_>, .(1 ,;,•.;. • V..^?^'' X V > A N N XXJCXf II v! lACe'ES^A \' 1 ÀVNAXW a* 1,/'- : ..^ Af'v-?f'>.:/ xXv ' K \TV> COHORS V GALLORUM U TRANSDIERNI MIROSLAVA MIRKOVIČ Filozofski fakultet, Beograd Pri iskopavanjima koja su vršena 1970. godine u Tekiji (rimska Transdierna),4 na mestu gde se nalazio jedan od glavnih prelaza iz Mezije na đačku obalu, nađena je, pored temelja utvrđenja, ostataka naselja i većeg broja opeka sa žigom kohorti V Gallorum i VIJU Voluntariorum i jedna bronzana posuda sa natpisom.2 Žigovi na opekama otkrivaju da je pored inače nepoznate kohorte VIIII Voluntariorum u građenju ovog utvrđenja učestvovala i kohorta V Gallorum i da je jedno vreme činila njegovu posadu. Natpis na bronzanom sudu pruža podatak o njenoj vezi sa legijom VII Claudia. Ovaj nalaz je interesantan i za pitanje vojničkog sledovanja i zaslužuje da se ponovo razmotri. Prvo o natpisu i nameni ovog bronzanog suda. U njegovom gornjem delu, u pojasevima razdvojenim trostrukim paralelnim linijama urezan je natpis u tri reda: COH V GALL i ispod toga, posle neispisanog prostora od tri slovna mesta sledi reč EXACTA, a u drugom pojasu — AT LEG VII C RE. A. Cermanovič je predložila čitanje: coh(ors) V Gall(oritm) (hemina) exacta at leg(ionem) VII C(laudiam) Re(ginae ?), pretpostavljajući da bi Regina bila mesto na kome se u to vreme nalazio logor legije VII Claudia. Zapremina suda, koji je služio kao težinska mera, nije označena. Cermanovič je merenjem utvrdila da je u pitanju jedna rimska hemina (0,2736 1) ili polovina sekstarija.3 Na žigu kojim se garantuje težinska mera ovde se, koliko mi je poznato, prvi put pojavljuje jedan pomoćni odred. Dosada poznati tegovi i šuplje mere, namenjene za upotrebu u vojsci, nose garantne marke na kojima se spominje legija i njen komandant.4 Baždareni su u legijskom logoru na zapovest legijskog legata prema standardima mera koji su se tu čuvali.5 Legijski logor je bio mesto gdje je vršeno proveravanje mera i u ovom slučaju. Viminacium, dosada jedini poznati logor legije VII Claudia, treba u ovom tekstu podrazumevati pod rečima at legUonem) VII C(laudiam)fi Za slova RE na kraju natpisa moglo bi se možda naći neko drugo rešenje, utoliko pre što naziv Regina, za koji se A. Cermanovič s oklevanjem odlučila, nije u izvorima direktno potvrđen.7 RE je mogla biti skraćenica za neki glagolski particip, na primer od glagola recognosco, recognitus je termin koji se često upotrebljavao u zvaničnoj rimskoj terminologiji kada je u pitanju prepis (carska pisma, vojničke diplome i drugo) sa značenjem da je kopija verna originalu.8 Takvo značenje bi odgovaralo i u ovom Arheološki vestnik 31 (1980) 173 slučaju i tekst na bronzanoj posudi mogao bi se dopuniti u Coh(ortis) V Gall(orum)9 (hemina) exacta at leg(ionem) VII C(laudiam) re(cognita), što bi se moglo prevesti »mera od jedne hemine baždarena za kohortu V Gallorum prema originalu u logoru legije VII Claudia proverena«. O nameni ove mere u logoru kohorte teško je nešto određeno reći, s obzirom na to da hemijska analiza nije izvršena pre čišćenja posude. Za merenje vojničkog sledo-vanja u žitu nije mogla služiti s obzirom na malu zapreminu10. Od tečnosti koje su vojnici primali dolaze u obzir vino, ulje i kiselo vino (acetum, o?jo<;). Malo je vero-vatno da su ulje ili vino boljeg kvaliteta, koji su importovani u Podunavlje s juga, distribuirani vojnicima pomoćnih odreda. Vino nije davano vojnicima pre Trajana, a ulje je u ovim oblastima po svoj prilici bilo zamenjeno drugim vrstama masnoće (laridum i si.).11 Acetum, koje je imalo višestruku primenu (pomešano s vodom gasilo je žeđ, a korišćeno je i u medicini)12 činilo je deo stalnog vojničkog sledovanja. Količina koju su vojnici primali mogla bi se približno odrediti na osnovu nekih podataka iz kasnijeg vremena. Kako pokazuje jedan papirus iz VI veka (Pap. Oxyrh. 1920) u Poznocarsko doba sledovanje je bilo različito za razne kategorije vojnika: stratiotai i cancelaris, kao i cursor es primali su po dva sekstarija kisela vina (oxos), symmachoi — jedan, a količina od 1/2 sekstarija, što odgovara jednoj hemini, bila je predviđena za kategoriju vojnika koji se nazivaju symmachoi riparienses.13 Ako je jedna hemina predstavljala sledovanje kiselog vina vojnika treće kategorije u VI veku, u doba Ranog carstva mogla je biti količina koju su primali vojnici pomoćnih odreda.14 Međutim, ako se prihvati da je bronzana hemina iz Tekije služila za odmeravanje sledovanja u kiselom vinu, ne srne se smetnuti s uma jedna teškoća: kiselo vino je moglo oksidisati u bronzanoj posudi, ukoliko nisu bile preduzete neke mere koje bi to sprečile. * Ovaj kratak natpis na bronzanoj posudi pruža neka obaveštenja o vojnoj organizaciji na Dunavu. Tekst direktno potvrđuje ono što je A. Radnoti pretpostavio, analizirajući vojničke diplome iz sredine II veka: kohorta V Gallorum ulazila je u sastav snaga legije VII Claudia i njen stalni logor se nalazio nizvodno od Viminacijuma, i to u vreme kada se po drugi put nalazila u Gornjoj Meziji, oko 159/160. godine.15 Cohors V Gallorum je često prekomandovana iz jedne provincije u drugu. U Meziji se prvi put nalazila 75. godine,16 a u Panoniji je potvrđena 84. i 85; u Meziji je nalazimo 93. i ponovo u vreme Trajana, 100. godine; među đačkim jedinicama srećemo je 110, a na diplomama iz 159/160 i 160. među onima u Gornjoj Meziji.17 Jedini dosada poznati natpisi na kojima se ova jedinica spominje potiču iz đerdap-skog dela Dunava, iz utvrđenja kod današnje Tekije na desnoj i utvrđenja kod Požežena de sus, oko 10 km uzvodno, na levoj obali Dunava.18 Nijedan od ovih spomenika ne može se precizno datovati, pa se ni vreme zadržavanja kohorte V Gallorum u jednom i drugom utvrđenju ne može pouzdano utvrditi. Smatra se da spomenici iz Požežene — dva žrtvenika i opeke sa žigom — nisu nastali oko 110. godine, kada je jedinica u Dakiji, već kasnije.19 Jedan žrtvenik ne pruža nikakve indicije za datovanje; na drugom se kao prefekt kohote V Gallorum navodi Petronius Novatus, po svoj prilici ista ličnost čiju znatno dužu karijeru daje jedan natpis iz Mavretanije.20 Pored prefekture galske kohorte, tribunata u legiji XIII Gemina, prefekture u alama I Hispanorum i I Campanorum, držao je i prokuraturu XX hereditatium per Asiam Phrygiam Ly dam Galatiam — položaj koji je stvoren u vreme Hadrijana. Na osnovu toga se može odrediti i terminus post quem za afrički natpis.21 Žrtvenik iz Požežene bi bio iz početka karijere Petronija Novata. On se datuje u vreme oko 160, neposredno pre polaska kohorte pod gornjomezijsku komandu.22 Nalazi iz Tekije, opeke i bronzana posuda, takođe se ne mogu pouzdano datovati. Okolnost da su opeke otkrivene u sloju koji se može datovati u kraj 1 i početak II veka daje osnove da se pretpostavi da je kohorta V Gallorum približno u to vreme, pri svom drugom boravku u Gornjoj Mcziji (93. ili 100. godine) gradila utvrđenje kod Tekije. Strategijski razlozi bi govorili za to da je utvrđenje na desnoj obali Dunava, na mestu gde se nalazio jedan od prelaza u Dakiju, stariji od onog na levoj obali. Vojna zaštita ove tačke bila je neophodna u vreme pre osvajanja Dakije i ponovo tek posle 274, kada je provincija na levoj obali Dunava bila napuštena. Arheološki tragovi, koji su nekada bili vidljivi kod Tekije, upravo bi odgovarali jednoj ranoj i jednoj poznoj fazi utvrđivanja. U starijoj arheološkoj literaturi spominju se tragovi jednog ranog utvrđenja na levoj obali Tekijskog potoka i jednog poznijeg na desnoj obali istog potoka.23 Novija arheološka istraživanja su potvrdila da se u ovom poslednjem slučaju radi o poznocarskom utvrđenju,24 po svoj prilici onom koje se u spisu Notitia digni-latum spominje pod imenom Transdierna sa posadom milites exploratores,25 Identifi-kovanje ranog kaštela koji je verovatno postojao već pod Domicijanom20 manje je sigurno. On se može tražiti ili na brežuljku, koji je nešto južniji ili na samom Dunavu, na mestu gde se obično traži civilno naselje.27 Njegovu posadu je mogla činiti cohors V Gallorum. Utvrđenje kod Požežene, znatno zapadnije, moglo je biti izgrađeno kasnije, sa zadatkom da nadgleda kretanje sarmatskih plemena na levoj obali Dunava i dato-vanje spomenika sa ovog mesta u drugu polovinu II veka može biti tačno, premda za to nedostaje pouzdan dokaz. Ostaje, međutim, otvoreno pitanje da li je kohorta V Gallorum, u vreme kada je bila stacionirana na levoj obali Dunava, ostala pod komandom gornjomezijskog legata. Nalaz opeka sa žigom gornjomezijskih legija IV Flavia i VII Claudia u Požeženi govorila bi u prilog takvoj pretpostavci.23 1 Not. dign. or. XLII 29. Naziv nije do-kumentovan u izvorima Ranog carstva. 2 Nalaze sa ovog mesta objavila je Aleksandrina Cermanović-Kuzmanović, koja je rukovodila iskopavanjima, u Arheološkom pregledu 12 (1970), 53; Arcliaeologia lugo-slavica 14 (1973) 40 i d.; Zbornik Narodnog muzeja u Beogradu 8 (1975) 205 i d. Bronzana posuda sa natpisom posebno je objavljena u Zborniku Filozofskog fakulteta u Beogradu XIII-1 (1976) 39—41, sa fotografijom i crtežom. Visina suda iznosi 9,5 cm. Otkrivena je u građevini na dubini od 0,85 m. u sloju koji se datuje u I/II vek. 3 A. Cermanović-Kuzmanović, Zbornik Filozofskog fakulteta u Beogradu XIII, 40. 4 Up. CIL III 784, Moesia Inferior: legi- ONIS PRIMAE ITALIC LVCIVS IVLIVS LVCILIANVS LEG AVGVSTI LEG I ITAL PONDERA EXAMINATA SIG. Pored examinata u upotrebi je bio i termin exacta (up. CIL III 12645). 5 O rimskim merama i garantnim žigovima na njima up. G. Gatti, Annali dell’lnsti-tuto di corrispondenca archeologica 53 (1881) 181 i d. i de Rossi, ib., 200 i d. Odgovorni magistrati u Rimu bili su edili, a u Italiji municipalni edili. O novijim nalazima up. H. Freis, Chiron 6 (1976) 263 i d.; M. Gabričević, A contribution to Roman metrology, Archaeologia lug. 15 (1974) 42 i d. — 0 merama za težinu kod vojske up. Gatti, op. cit. 183, a naročito R. Pink, Klio 30 (1931) 347 i d. « Up. CIL VI 32783 (= Dessau, ILS 2207) At legione m II Adiutricem, kao oznaka za logor Brigetio, i CIL VI 2425, At legionem XIII Geminam, za Apulurn. 7 U spisu Notitia dignitatum, or. LXI 21 spominje se utvrđenje Contra Reginam pod komadom Dux-a Moesiae primae. Na osnovu tog podatka se zaključuje da je postojalo i utvrđenje Regina. Prvo, pa prema tome 1 ovo poslednje spomenuto utvrđenje ne može se lokalizovati. Cermanović, Zbornik Fil. fak. XIII, 41 smatra da glavni značaj natpisa na posudi iz Tekije leži u tome, što potvrđuje da je kaštel Regina postojao i sredinom II veka. 8 O značenju glagola recognosco, recog-nitus up. Forcellini Totius lat. lexicon, s. v.: exemplum cum autographo rite collatum: copia authentica. Na garantnim pečatima r(ecognitum) se javlja na amforama sa carskih domena u provinciji Baetica (O. Hirschfeld, Die kaiserlichen Verwaltungsbeamten bis auf Diocletian, Berlin 19052, 141). Exacta i recognita na meri od jedne hemine iz Tekije odgovaralo bi možda examinata i signala na natpisu tega iz donjomezijskog logora legije I Italica (CIL III 784). 9 Natpisi na tegovima CIL III 784 i 12645 pokazuju da ovde pre treba očekivati genetiv, no nominativ. 10 Vojnici su primili 650 gr žita, što odgovara meri od dve libre (1 libra 327,45 gr). O vojničkom sledovanju up. H. v. Petrikovits, Akten des XL Intern. Limeskongresses, (Szekesféhérvar, 1976) 634; R. W. Davies, The Roman military Diet, Britannia 2 (1971) 124 i d. 11 Davies, op. cit. 124. 12 Acetum (8?0?). koje se često spominje na papirusima i ostrakonima (BGU I, 4, 2, 13; P.Lond. III 1159, 48; P.Panop. I, 245) nije sirće, već jedna vrsta kiselog vina (Davies, loc. cit.). O njegovoj upotrebi v. Ständler, RE VI, s. v. Essig, 691. 13 Up. Grenfell-Hunt-Bell, Oxyrh. Pap. XVI, 1924, p. 195. 14 Jedan sekstarij ili dve hemine predstavlja uobičajenu meru kod kupovine ovog artikla (up. Edictum Diocl. de pret. III, 5 i podatak na voštanoj tablici iz Dakije, CIL III 963). Mogućno da je to bila količina koju su primali legionari. — Na pitanje, da li se na osnovu izvornih podataka iz poznocarskog perioda može zaključivati o vojničkom sledovanju u vreme principata, mislim da se može odgovoriti potvrdno, jer, kako pokazuje upoređivanje podataka kod Polibija o vojničkom snabdevanju sa onim, što se zna o tome u doba Carstva, veličina sledovanja se tokom vekova nije mnogo menjala. 15 A. Rädnoti, Die Reichsgrenze zwischen Beograd und dem Eisernen Tor nach der Eroberung Dakiens, Arheološki vestnik 26 (1976) 212 (članak, štampan posthumno). 16 Vid. vojnu diplomu iz Talijate u Me-ziji, Starinar 18 (1967) 21 i d. i Epigr. Studien 5 (1968) 111 id. 14 CIL XVI n. 30 (84. god.), n. 31 (85.), n. 39 (93.), n. 46 (100.), n. 163 (110.), n. 111 (159/60.), Chiron 2 (1972) 449 ff. (161). Up. W. Wagner, Die Dislokation der römischen Auxiliarformationen in den Provinzen Noricum, Pannonien, Moesien und Dakien von Augustus bis Gallienus (1938) 37 i.d.: J. Beneš, Auxilia Romana in Moesia atque in Dacia, Studie archeol. Ustavu československć Akad. véd v Brné, VI, 1977, 34 i d. (posthumno izdanje), koji uzima u obzir sva nova svedo-čanstva o kohorti. 18 V. Inscripfille Daciei Romane, III/l, 1977. (red. 1.1. Russu i D. M. Pippidi) n. 10, 11 i opeke, 21—23. is Wagner, op. cit. smatra da ovi spomenici potiču iz vremena kada se kohorta nalazila u Gornjoj Meziji; i za Rađnoti-ja, op. cit. 212, nije verovatno da se je kohorta 110. nalazila u Požeženi. 20 AE 1967, n. 644, dajući razne mogućnosti datovanja, između 117. i 198. godine. 21 O ovoj ličnosti i karijeri, navedenoj na natpisu iz Mavretanije, up. i 1.1. Russu, SC1V 21 (1970) 157; J. Fitz, Epigraphica 36 (1974) 106; M. G. Jarett, Epigr. Studien 9 (1972) 202, koji s pravom odbija sugestiju, datu u AE, da je natpis iz vremena pre Karakale, stoga što se navodi triba. On ga datuje u II vek. 22 Inscripfiile Dac. rom. III/l, 42, komentar ad n. 11. 23 L. F. Marsilius, Danubius pannonico--mysicus II (1726) p. 15 i Tab. VI fig. 25. Od njega se razlikuje F. Kanitz, Römische Studien in Serbien (1892) 52, koji je zabeležio samo jedno utvrđenje, na levoj obali Tekij-skog potoka, u neposrednoj blizini Dunava, sa stranama 100 X 84 m. 24 A. Cermanović-Kuzmanović, Arheološki pregled 12 (1970) 50 i d. 25 Not. dign. or. XLII, 29. O poznom utvrđenju up. H. Vetters, Dacia Ripensis (1950) 9. 26 Sa ovog mesta potiče nalaz novca i drugih dragocenosti iz vremena Domicijanove vlade. Da je zakopano blago pripadalo rimskom vojniku, pokazuje nalaz predica od srebra za vojnički pojas sa natpisom (centuria) Veri C. Valerius Cresces (Đ. Mano-Zisi, Nalaz iz Tekije [Beograd 1957] 24 id.). Za natpis v. ILIug. n. 8. Analizirajući keramiku sa ovog lokaliteta, A. Cermanović-Kuzmanović, Zbornik Narodnog muzeja 8 (1975) 206, zaključila je da u Tekiji postoji naselje Ita-lika još od sredine I veka. 27 E. v. Swoboda, Forschungen am ober-mösischen Limes (1939) 61, nije više video bedeme, koje su zabeležili njegovi prethodnici Marsilius i Kanitz. On pretpostavlja da se rani kaštel, koji Marsilius spominje na levoj obali Tekijskog potoka, mogao nalaziti na brežuljku, koji leži nešto južnije. Rimski tragovi na levoj obali Tekijskog potoka, kako su pokazala najnovija arheološka istraživanja (Cermanović-Kuzmanović, Arheološki pre- gled 12, 50 i d. i Archaeol. Iugosl. XIV, 40) nisu beznačajni, ali se smatra da oni pripadaju civilnom rimskom naselju. U jednoj od zgrada nađena je bronzana posuda. A. Cer-manović takođe ne isključuje mogućnost da se na levoj obali nalazilo rano utvrđenje (usmeno saopštenje). 28 lnscr. Dac. rom. Will, n. 21—23. Up. D. Tudor, SC1V 13 (1962) 116 i nap. 3 i isti, SCIV 21 (1971) 156. COHORS V GALLORUM IN TRANSDIERNA Zusammenfassung Unter den archäologischen Funden, welche die in Tekija an der Donau (das römische Transdierna) im Jahr 1970 durchgeführten Grabungen ergeben haben, ist besonders interessant das Bronzegefäss — Hohlmass einer Hemina (0,2736 1) — mit der Inschrift COH V GALL EXACTA AT LEG VII C RE. Es wurde in einem römischen Gebäude in der Schicht entdeckt, die ans Ende des I. oder an den Beginn des II. Jahrhunderts datiert wird. Aleksandrina Cermanović-Kuzmanović, die diesen Fund im Zbornik Filozofskog fakulteta. Beograd XIII-1 (1976) 39—41, mit Foto veröffentlicht hat, hat die Inschrift folgendermassen entziffert: coh(ors) V Gall(orum) (hemina) exacta at leg(ionem) VII C(laudiam) Re(ginae,), mit der Voraussetzung, dass das letzte Wort das Lager der Legion zu dieser Zeit bezeichnet. Indem sie auch selbst starke Reserve im Hinblick auf die Ergänzung Refginae?) geäussert hat, hat A. Cerinanović die Frage etwas offen gelassen. Es scheint, dass sich für die zwei letzten Buchstaben der Inschrift auch eine andere Lösung finden liesse. Bei der heutigen Identifizierung bereitet der Umstand, dass ein Kastell mit Namen Regina in den Quellen nicht direkt bestätigt ist, Schwierigkeit. Auf sein Bestehen wird daraus geschlossen, weil in der Schrift Not. dign. or. XLI 21 'die Festung Contra Reginam angeführt wird. Eine weitere Schwierigkeit bei der Entzifferung Re(gina) liegt darin, dass sich das Legionslager, in dem die Hemina kontroliert wurde, schon aus den Worten at leg(ionem) VII C(laudiam) erfassen lässt. Bisher kommt als einziges bekanntes Lager der Legion VII Claudia Viminacium in Frage (vgl. at legionem II Adiutricem als Bezeichnung für das Lager Brigetio, oder at legionem XIII Geminam für Apullum).6 Die darauf folgenden Buchstaben RE könnten als Abkürzung für das Partizip recognita erklärt werden, im Sinn »verifiziert nach dem Original«. Dieser Terminus wurde nicht nur in amtlichen Akten der kaiserlichen Kanzlei, sondern auch in Garantiestempeln an Keramikwaren verwendet.8 Das Mass einer Hemina ist wahrscheinlich für das Abmessen der Soldatenrationen von Sauerwein (acetum) in der Kohorte V Gallorum verwendet worden. Dieses Quantum war, nach der Angabe auf Pap. Oxyrh. 1920, im VI Jahrhundert als ratio (Ration) für die dritte Soldatenkategorie, die symmachai riparienses, vorgesehen. Es its möglich, dass zur Zeit des Prinzipats soviel die Zuteilung an Sauerwein betrug, die den Soldaten der Kohorte zugemessen wurde. Die Hilfstruppe — zum erstenmal in einem Gewichtsstempel erwähnt, soweit mir bekannt ist — wurde nach den standardgemässen Regelungen im Legionslager verwaltet. Die Inschrift auf dem Gefäss aus Tekija beweist, dass sich die Kohorte V Gallorum im Kommandobereich der Legion VII Claudia befand, wie A. Rädnoti für die Mitte des II. Jahrhunderts angenommen hat.15 Mit Hinsicht auf den Umstand, dass diese Einheit ihr Lager häufig wechselte, und dass sie sich mehrmals im mösischen Teil des Donaugebiets auf hielt (im Jahr 75 wird sie zum erstenmal als obermösisch bezeugt, dann, nach Unterbrechungen, wieder in den Jahren 93 und 100 und 160),17 kann der Zeitpunkt ihres Aufenthalts in Tekija schwer genau bestimmt werden. Ziegel mit dem Stempel COH V GALL wurden in Tekija auch in der Befestigungsanlage am linken Donauufer entdeckt, bei Pojejena de sus, das der obermösischen Festung Pincum gegenüber liegt.21 Die Befestigungsanlage bei Tekija baute die Kohorte gemeinsam mit der sonst unbekannten Kohorte VIII Voluntario-rum” Die Befestigung dieses Punktes, an dem sich einer der Hauptübergänge über die Donau nach Dazien befand, war zweckmässig für die Zeit vor Trajans Eroberung Daziens und dann abermals ungefähr 170 Jahre später, als Dazien geräumt wurde. Das bisher entdeckte archäologische Material würde zwei Phasen der Befestigungsarbeiten an dieser Stelle bestätigen. Die ältere könnte in die Zeit des Übergangs aus dem I. ins II. Jahrhundert datiert werden, die zweite hingegen in die spätrömische Zeit.23 Die Besatzung des späteren Kastells ist aus der Schrift Notitia dignitatum bekannt; bis Trajan konnte den Flussübergang 12 Arheološki vestnik 177 die Kohorte V Gallorum schützen. Offen bleibt die Frage, ob sie auch nach Trajan unter obermösischem Kommando stand. Die Ziegel aus Pojejena mit dem Stempel der Legionen IV Flavia und VII Claudia, die in Obermösien stationiert waren, würden zugunsten einer solchen Annahme sprechen. ŽRTVENIK IZ SELA PČINJE, POSVEĆEN KAPITOLSKOM TROJSTVU BORKA DRAGOJEVIĆ JOSIFOVSKA Filosofski fakultet, Skopje Spomenik o kom je reč u ovom članku potiče s lokaliteta »Gradište«, koji se nalazi južno od Kumanova, na levoj obali reke Poinje, oko 1,5 km severno od istoimenog sela.1 Uslovi pod kojim je pronađen, kao i tačno vreme, nisu poznati. U Skopje, u Arheološki muzej, gde se sad nalazii, prenesen je meseca oktobra 1950. godine. U pitanju je jedna votivna ara uobičajena oblika, od krečnjaka, odbijena gore na celoj površini i mestimice oštećena na prednjoj strani (83 X 37 X 32 cm). Natpis je sačuvan. On glasi: /(ovi) o(ptimo) mjaximo) | lunotti reg(inae) | Minervae | P. Aeljius) Ballista eqite(s) Romjanus) | a militjiis) pro se su\isqbue v(otum) sjolvit). Duboko urezana slova s malo naglašenim šerifima i senčenjem, visoka između 4 i 5,5 cm, izuzev konsonant G u 2. redu, koji je manjeg modula (3 cm). Znak za razdvajanje trougaonog oblika, tamo gde se moglo ustanoviti, nalazi se na pravom mestu. Ligature: 2 ni. 4 li. 5 qve, rom. 6 am, il, it, ro. 7 qve. Natpis je vojnički. Značajan je tim više što potiče iz jedne pogranične oblasti između provincija Gornje Mezije i Makedonije, kao i sa jednog lokaliteta, koji pretstavlja jedan od značajnijih utvrđenih punktova te oblasti.2 Kratak je, no dosta sadržajan, ali ipak ne toliko da bismo u dovoljnoj meri bili obavešteni o ličnosti dedikanta i o svim podrobnostima njegove vojničke karijere.3 Žrtvenici sa posvetom Kapitolskoj trijadi, kako je poznato, bili su masovno izdizani širom Carstva u znak lojalnosti prema vladajućim carevima, ovaj, međutim, iako to nije izričito saopšteno u natpisu, bio je podignut i u znak blagodarnosti. Dedikant spomenika P. Aelius Ballista, naime, bio je, svakako, romanizovani domorodac, pa prema tome nije mogao da po rođenju bude eques Romanus i nije mogao pripadati u militia equestris, nego je te privilegije dobio, najverovatnije zbog svojih vojničkih zasluga, zahvaljujući carskoj milosti.4 Titula a militiis, koja stoji namesto omnibus equestribus militiis functus i slično, ukazuje na to da je P. Aelius Ballista u vreme podizanja natpisa bio prošao kroz sva tri stepena svoje viteške karijere (praefectus cohortis, tribunus legionis, praefectus alae), što znači da je pred njim stajala sjajna i unosna karijera jednog civilnog funkcionera u oblasti administrativnog i ekonomsko-finansijskog života Car- Arheološki vestnik 31 (1980) 179 stva.5 Istovremeno ona pruža mogućnost okvirnog datovanja natpisa, jer se prema Domaševskom u ovako skraćenom obliku javlja ipočev od Septimija Severa a iščezava pod Galijenom, sredinom III veka.« Preciznije datovanje, međutim, u kraj II, ili prve decenije III veka, može da se predloži na osnovu paleografskih karakteristika natpisa: oblika nekih slova i brojnih, dosta komplikovanih ligatura,7 kakve se javljaju na nekoliko spomenika iz Kumanovske Oblasti i s teritorije kolonije Scupi, koji pripadaju tom periodu.8 1 U pitanju je uzvišenje s triju strana uokvireno rekom Pčinjom. Kao »utvrđeno slovensko i vizantijsko naselje« lokalitet je evidentiran još 1954. godine (v. M. Grbić, Arheološki naogališta vo Makedonija, Glasnik na Muzejsko-konzervatorskoto društvo na NR Makedonija, 1 (Skopje, 1954) str. 124. V. Također I. Mikulčić, TIR K 34, s. v. Pćinja, lok. »Gradište«, refuge — basse anti-quité). U samom selu i njegovoj užoj okolini registrirano je još nekoliko manje ili više značajnih lokaliteta, na pr.: »Crkvište« — bogata naseobina iz II i III veka, »Mana-stirče« — mala naseobina sa nekropolom iz kasnoantičkog perioda, »Sv. Arhangel« — rimska nekropola iz II i III veka, i dr. (TIR, ibidem). 2 Lokalitet je igrao osobito značajnu ulogu u vezi sa zaštitom deonice puta kojim su bili povezani Scupi i Serdica. Sa mnogo vero-vatnoće može se pretpostaviti da se na njemu veoma rano, možda već u I veku n. ere, nalazila u garnizonu nekoja od pomoćnih vojnih jedinica, možda baš CohorsI Thra-cum, čiji se jedan centurion spominje na još neobjavljenom nadgrobnom spomeniku iz sela Studene Bare, jugozapadno od Pčinje. T. Tomovski, čije mišljenje zaslužuje ozbiljnu pažnju, sa izvesnom rezervom pomišlja na to da se stanica Anausaro, koja figurira u Paj-tingerovoj karti, nalazila baš kod tog sela, što mi se čini dosta verovatnim, ili kod sela Dobrešane (Prilog za rekonstrukcija na Tabula Peutingeriana na delnicata Scupi — Stobi, Živa antika XI, 1961, str. 121 sqq.). 3 Ostaje nepoznato, na pr., u kojim je vojnim jedinicama služio, koji je čin imao pre nego što je postao eques Romanus, i dr. 4 Prema prenomenu i gentilu, a imajuči u vidu vreme kad je natpis mogao da bude podignut, može se pretpostaviti da je njegov otac stekao civitet stupajući u redove rimske vojske za vreme cara Hadrijana, dok je on mogao biti regrutovan za vlade Marka Aure-lija, možda baš 177. godine, kad je ovaj ponovo bio krenuo u pohod protiv Marko-mana i Kvada. Carsko gentile Aelius posve-dočeno je na još jednom natpisu iz Kumanovske oblasti (V. Sokolovska, Zbornik na Arheološkiot muzej Skopje, 4—5, 1961 do 1966, str. 102, br. 2, si. 5), a na teritoriji kolonije Scupi javlja se češće (v. B. Dragojević--Josifovska, Živa antika, XXIV, 1974, str. 245 sq.). Dedikantov kognomen — Ballista — spada u retke kognomene (cf. I. Kajanto, The latin cognomina, Helsinki, 1965, 90 i 341). Na natpisima Gornje Mezije posvedočen je za prvi put ovde (cf. A. Mócsy, Vorarbeiten zu einem Onomasticon von Moesia Superior, Godišnjak Centra Balkanološkog instituta, 6, 1970, p. 139—180). Tako se zvao i jedan pretorijanski prefekt pod carevima Valerija-nom i Makrijanom (cf. PLRE p. 146). 5 Cf. R. Cagnat, Daremberg—Saglio Dic-tionnaire des antìquités grecques et romaines, II, s. v. Equites, str. 780. Vidi također A. Stein, Der römische Ritterstand, München, 1927, osobito poglavlje III, a za Militia equestris: R. Cagnat, kao gore, T. III-2, str. 1892 sq., i A. v. Domaszewski — B. Dobson, Die Rangordnung des römischen Heeres, 1967, str. 122 sqq. 6 Op. cit. str. 131. Titulatura a militiis često se javlja na natpisima (v. Th. Mommsen, Römische Staatsrecht, III), str. 543, pr. 3. Docnije je dobila čisto počasni karakter. 7 Cf. P. Petrovič, Paleografija rimskih natpisa u Gornjoj Meziji, Beograd, 1975, str. 87 i 105. 8 Na pr.: Žrtvenici iz 211. godine, posvećeni Mitri, na kojima se spominju ilirske carinske stanice Lamud... i Vizianum (N. Vulić, Spomenik LXXV, 1933, str. 47 sq.). Treba upozoriti na to da samo jedan od njih potiče iz sela Lopate, zapadno od Kumanova, a ne obadva, a jedan je nađen jugoistočno od Kumanova, u selu Dobrošane ili, možda, Klečovce, koja Lj. Zotović pogrešno smatra jednim lokalitetom i to u oblasti sela Lopate (v. njen Mitraizam na tlu Jugoslavije, Beograd, 1973, str. 33 sq., br. 43 c.); žrtvenik iz 216. godine sa posvetom Dolihenu, također iz s. Lopate (Spomenik XCVIII, 1941—8, br. 214), gde su ranije ustanovljeni ostaci jednog Mitreja (cf. TIR K 34 str. 80, s primedbom da se za spomenike: 98, br. 215 i 216 ne može sa sigurnošću reći odakle su); žrtvenik iz 200. godine sa posvetom Kapitolskom trojstvu i ostalim bogovima, nađen u s. Blace, jugoistočno od Skopja (Spomenik LXXI, br. 550). UN AUTEL DÉDIÉ À LA TRIADE CAPITOLINE, PROVENANT DU VILLAGE DE PČINJA, AU SUD DE KUMANOVO Résumé Le monument qu’on publie dans cet article provient de la localilé «Gradište», qui s’élève à 1,5 km au Nord du village de Pčinja, au Sud de Kumanovo. Il a été transporté au Musée archéologique en 1950, mais quand précisément, et sous quelles conditions, ce n’est pas connu. Il s’agit d’un autel en calcaire (83 X 37 X 32 cm) portant une inscription latine, dédiée à la Triade Capitoline par eques Romanus a militiis, P. Aelius Ballista. P. Aetius Ballista, dont le pére avait obtenu le droit de cité probablement en entrant dans l’armée pendant le règne de l’empereur Hadrien, ne pouvait pas ótre eques Romanus par sa naissance, mais seulement par faveur impériale. Le titre omnibus equestribus militiis functus, ou par abreviation a militiis, fut accordé à ceux des equites Romani qui avaient exercé trois milices equestres pour parvenir ensuite aux procuratèles. Ce titre, tei qu’il figure dans notre inscription, donne la possibilité de datation approximative, car, d’après l’opinion de Doma-szewski, il a été usité à partir de Septime Sévère jusqu’ à la moitié du IIIe siede. Cependant, sur la base des critères paleographiques (formes de certaines lettres, nombre et type des ligatures) on peut proposer une datation plus précise: la fin du IIe, ou, mieux encore, les premières décennies du IIIe siècle. AN ALTAR TO THE HEALER GODS AND THE GENIUS OF IUPPITER DOLICHENUS MICHAEL P. SPEIDEL University of Hawaii An altar found at Prizren/Yugoslavia and published by N. Vulić in 1931 is of a certain interest for the religion of Iuppiter Dolichenus, yet it failed to find its way into the collections of monuments concerning this religion.1 The altar is made of white marble (58 X 28 X 23 cm), its right upper corner is broken off, but otherwise it is well preserved. On its from side, the monument carries a relief of three gods and an inscription (Plate 1): Vulić’s Reading As- clep[i]-o So[li? Heracli Ti. Su-. rus et pro genio Dol{i)cen[i, paterno deo et geni[o cortes votum libies (= libens) p(osuit). Revised Reading As- [Teles- Hy-] clep[i- phoro giae] o 5o[-----] Heracliti (filius), Sums, et pro Cencio) Ho vis) O(ptimi) Doliceni paterno deo et Genico) cords votum libies f(ecit). ‘To Asclepius, [Telesphorus and Hygia.] So [-----------] Surus, son of Heraclitus, to the Genius of Iuppiter Dolichenus the Best, the god of his father(land), and to the Genius of the cohort(?), gladly fulfilled his vow.’ The name of Asclepius is written on the upper left corner of the altar, above the relief of the god. Since there are two more deities represented, a child in a hooded cloak and a woman, they must be the companion gods of Asclepius, namely Telesphorus and Hygia. Their names, once written above their figures are now broken away.2 The Association of the Dolichenian cult with Asclepius and Hygia or Salus is known from two other monuments, and our altar constitutes additional evidence that Iuppiter Dolichenus was also a healer god.8 The spelling genio doliceni is a contrived artifice, leading one to read Genio and at the same time Gen{io) I(ovis) 0(ptimi)d A similar ruse is found in an inscription from Lauriacum/Noricum to the Genius of Iuppiter Dolichenus: GENIOMD, i. e. Gen(io) I(ovis) O(ptimf) M(aximi) D(olicheni).r> On the Prizren altar, the god’s title M(aximus) may have been omitted in order to improve the effect of the artifice. The Genius of Iuppiter Dolichenus is known from one more altar and from a graffito0 and a recent find has shown that not only Roman gods, but even the Syrian Iuppiter Helio-politanus had a cult to their Genius.7 It thus appears that the genuine Roman view of the Genius as a god’s essence, or power, was freely adopted by the oriental religions as they spread through the empire.8 Our altar, then, adds significantly to the not always fully recognized importance of the cult of the Genius in the religion of Iuppiter Dolichenus.9 The words paterno deo seem to qualify the Genius of Iuppiter Dolichenus as the home god of the dedicant whose name Surus would also designate him as a Syrian. This is however, not an absolutely reliable inference, for Paternus or Iuppiter Paternus is rather frequently worshipped in western Illyricum and hence may mean here an independent god.10 Likewise, Surus may be a Celtic name without reference to Syria.11 Equally uncertain is the meaning of the Genius Cortis. It may mean the Genius of an auxiliary cohort stationed in the area to fight the endemic higway robbers: the find spot, on the northwest slope of the forbidding Skaron (Šar Planina) mountains is where the boundaries of the provinces of Dalmatia, Epirus, Moesia, and Macedonia met, and since the road from Dalmatia to Moesia was here joined by a track coming up from Lychnidus on the via Egnatia, a military road station guarded the site with benéficiarii on duty.12 Alternatively, the Genius Cortis is to be identified with Iuppiter Cor-talis, a civilian deity also widely worshipped in western Illyricum.13 If the Genius of an auxiliary cohort was meant, the dedicant is likely to have been an active soldier, perhaps of cohors I Aurelia Dardanorum, and he somehow saw no need to identify his unit, possibly because the altar was placed in a temple belonging to members of the cohort.14 If the dedicant was indeed from Syria, and the Genius of Iuppiter Dolichenus was his native god, then he would be the first Commagenian soldier known to worship Iuppiter Dolichenus, for until now we had no evidence to support the assumption that the spread of this religion was due to the missionary zeal of Commagenian soldiers.15 1 Published in Spomenik 71, 1931, 133 no. 322. The altar is missing in P. Merlat, Réper-toire des inscriptions et monuments figurés du culte de Jupiter Dolichenus, Paris-Rennes, 1951, nor is it taken into account by L. Zoto-vić, Les cultes orientaux sur le territoire de la Mésie supérieure (=EPRO 7), Leiden, 1966 or by M. Speidel, The Religion of Iuppiter Dolichenus in the Roman Army, (— EPRO 63), Leiden, 1978. This paper was researched with the help of a grant by the National Endowment for the Humanities, Research Materials; the views offerred here are not necessarily those of the Endowment. I am grateful to Dr. Šašel of the Slovenian Academy, Ljubljana, who directed my attention to this monument. The plate is owed to the Skoplje Museum where the altar is now preserved. 2 This is the certainly correct observation by A. Mócsy, Gesellschaft und Romanisation in der römischen Provinz Moesia Superior, Amsterdam, 1970, 83, n. 47. Mócsy also restored the patronymic of the dedicant as given here, but it remains possible that the dedicante name was Tifberius) Surus and that the Sun and Heracles are invoked — for their being worshipped together see M. Nilsson, Geschichte der griechischen Religion II (= Handbuch der Altertumswissenschaft V. 2. 2), 3rd. ed., München, 1974, 439 f. For Heraclitus see the parallels CIL III, 633 IV 8; 781, 8; and IDR II, 15. If the philosopher was meant, the first name of our dedicant may have been Socrates, cf. Anth. Pal. VII, 363 and ILS, 1299. The last letter of the text, according to the photograph, seems to be an F, even though Vulič’s p(osuit) would make good sense. The letter E in libies is a mistake for the palaeographically similar N: in cursive script both are written with two vertical dashes. 3 Merlat, 1. c. no. 37 and no. 290; for Salus see RIB 1113 = Merlat, no. 273. Cf. P. Merlat, Jupiter Dolichenus, Essai d’interpré-tation et de synthèse (= Publications de l’institut d’art et d’archéologie de l’Université de Paris, voi. 5), Paris, 1960, 140 f. 4 R. Noll, Anzeiger für die Altertumswissenschaft 16, 1963, 190—192 (review of Merlat, 1. c.); AE 1975, 668. E. Weber, Neue Weihinschriften aus Carnuntum, Römisches Österreich 2, 1974, 111—122, esp. n. 15. See also below, note 13. 5 AE 1975, 668. See also E. Weber, Neue Weihinschriften aus Enns und Umgebung, Jahrbuch des oberösterreichischen Musealvereines 110, 1965, 209—216, no. 6. « CIL III, 4401 and AE 1975, 668. Merlat, Répertoire no. 231 adds the doubtful example of CIL VI, 30931. Dr. Weber/Wien informs me that there is another instance, still unpublished, found at Mauer an der Url. 7 AE 1974, 496. For the Genii of Roman deities see L. Cesano, Genius, in: E. de Ruggiero, Dizionario Epigraphico voi. 3, 1922, 449—481, esp. p. 479 ff; for Genii of military deities see M. Speidel and A. Dimitrova-Mil-ceva, The Cult of the Genii in the Roman Army and a New Military Deity, ARNW II, 16 (1978) 1542—1555, esp. p. 1547 f. 8 In view of the many Roman deities with a cult of their Genii, including even abstract concepts such as Sacramentum, Virtutes, Pax, it is not likely that the Greek and oriental view of the Genius (Daimon) as the son and messenger of a god is meant. For this Greek view surviving in Roman times see e. g. Augustinus: Genius est deorum filius (quoted after W. F. Otto, Genius, RE 7, 1910, 1155—1170, esp. col. 1169, 54 ff.); see also Nilsson, 1. c. 211 ff; 255 ff; 407; 539 ff, and ILS, 4294. Only if this Greek view of the Genius as the son and messenger of god would be meant here, might one consider three boyish bronze statuettes in Berlin and Straubing to represent the Genius of Iuppiter Dolichenus, cf. H. G. Horn, Sensation aus Straubing, Paraderüstung — geraubt und vergraben, Kölner Römer-Illustrierte 2, 1975, 125 ff. The two Berlin statuettes are illustrated by Merlat, Répertoire, pl. 37, 3 and 38, but righty doubted ibid. no. 362. 9 Merlat in his Essai de synthèse gives no consideration to the Genius of Iuppiter Dolichenus. The et pro of our text remains unusual: Latin dedications, according to information obtained from the redaction of the Thesaurus Linguae Latinae, München, do not use the preposition pro for deities. The closest parallel I could find is RIB 1700: Pro domu divina et Numinibus Augustorum Volcano sacrum vicari Vindolandesses curam agente [— — — —] o [-----------] v(otum) s(olverunt) l(ibentes) [m(erito)]. Here the Numina are deities but perhaps also the domus divina? 10 M. Mirkovič, Inscriptions de la Mésie supérieure, vol. 1, Belgrade, 1976, p. 49. Cf. Inscr. Més. sup. IV, nos. 19—23. Independent god: Mócsy, 1. c. 245. Home god: Mirkovič, ibid; for the equivalent patrius deus see e. g. U. Schillinger-Häfele, Vierter Nachtrag, etc., Ber. RGK 58, 1977, no. 44. 11 For the name Surus, mostly Celtic, but sometimes designating Syrians see e. g. M. Speidel, Eagle-Bearer and Trumpeter, Bonner Jahrbuch 176, 1976, 123—163, esp. p. 130 f; see also the parallel IG Bulg 1590; for the name Surus in general see G. Alflödy, Die Personennamen in der römischen Provinz Dalmatia ( = Beiträge zur Namenforschung NF, Beiheft 4), Heidelberg, 1969, 303; Ph. Leveau, Un cantonnement de tribù au sud-est de Caesarea de Maurétanie: la borne de Sidi Bouzid, Revue des Etudes Anciennes 76, 1974, 293—304, esp. p. 296; see also N. Duval (ed.) L’onomastique latine, Colloques internatio-naux du CNRS no. 564, Paris, 1977, index p. 508. A number of examples for patronymics other than praenomina, as in our case, can be found in D. van Berchem, Le diplome mili-taire de la Bibliothèque Bodmer, Museum Helveticum 36, 1979, 101—110 — they do not necessarily prove that the father lacked Roman citizenship. 12 Vulić, l. c. no 321: Ho vi) 0(ptimo) M(aximo), P(ublius) Ael(ius) Ing(enuus), b(ene)fdciarius) leg(ionis) VII CKaudiae), viptum) s{olvit) Kibens). Prizren is not marked on the Tabula Imperii Romani K 34 Sofia (Ljubljana, 1976), but the road junction is (quadrant V, d). 13 Thus M. Mirkovič, Die neuen Inschriften aus dem Gebiet des römischen Limes in Moe-sia Superior, Živa Antika 15, 1966, 381—395, esp. p. 392 (= AE 1971, 427 f.); dito: Mócsy, l. c. 245, and ILYug. 537. If so, one may even consider the reading Genifo) Kovis) Cortis. 14 For the cohort see P. Petrovič, Inscr. Mes. Sup. IV, Belgrade 1979, p. 31 f; for its use against the robbers: Mócsy, /. c. 194 ff, and idem, Pannonia and Upper Moesia, London, 1974, 195. 15 See M. Speidel (above, note 1) 7; however, a prefect of cohors II Flavia Comma-genorum dedicated an altar to Iuppiter Doli- chenus: AE 1911, 35, cf. Merlat, Répertoire, 31 and a civilian from Seleucia-Zeugma in southern Commagene is known as a dedicant to the god, cf. AE 1972, 385. For Orientals in the Moesian army see Mócsy, Pannonia 154; cf. M. Speidel, Legionaries from Asia Minor, ANRW II, 7 (1980) 730—746. VEČNI GENIJ JUPITRA DOL1HENSKEGA Povzetek Avtor korigira in komentira posvetilno besedilo iz 2. stoletja na žrtveniku iz Prizrena (hranjenem v muzeju v Skopju), ki ga je objavil N. Vulič v Spomeniku 71 (1931) n. 322, in ki se v prevodu glasi: Asklepiju, [Telesforu in Higiji]. So[-] Sums (Sirec?), Heraklitov sin, je rade volje izpolnil zaobljubo Večnemu Geniju Jupitra Dolihenskega, bogu svoje domovine, in Geniju kohorte. Boštva, ki jim je žrtvenik posvečen, so prikazana v reliefu (glej sliko). Najdišče leži v območju, kjer se stikajo meje rimskih provinc Dalmacije, Mezije, Epira in Maekdonije, mimo vodi cesta, ki prihaja iz severne Mezije (npr. iz mesta Municipium Darda-norum), in pelje do magistrale Via Egnatia (do mesta Lychnidos-Pitola.). Pokrajina je gorata — Prizren leži za hrbtom Šar Planine (Scardus mons) — in bogata; ogrožali so jo latrones. Promet so varovali benéficiarii in prejkone tudi neka pomožna kohorta, ki jo tekst neprecizno omenja, najbrž cohors 1 Aurelia Dardanorum. Neprecizno jo omenja najbrž zato, ker je bil žrtvenik prejkone postavljen v svetišču samem, ki je pripadalo kohorti. Vojak, ki ga je posvetil, je doslej prvi poznani vojak iz Komagene, ki je počastil zaščitnika svoje dežele. Tudi Večni Genij Jupitra Dolihenskega se tu prvič omenja. NOVITATES EPIGRAPHICAE E DARDANIA COLLECTAE ZEF MIRDITA Filozofski fakultet, Priština 1. 4. maja 1972. godine u selu Turičevac na njivi Osmana Fazlije, koja se nalazi na zaravani, na mjestu koje mještani zovu »Kuline«, otkrivena je ara. Na ovome potezu posvjedočeno je i mnogo fragmenata keramike i tegula iz rimskog i ranobizantinskog doba. Ara se nalazi u selu Turičevac uz električni mlin, je od bijelog mermera, gornji je dio odlomljen. Oštećen je i gornji lijevi dio, čime otežava čitanje. Dimenzije sačuvanog dijela: visina: 60 cm; širina: 45—50 cm; debljina: 40 cm. Visina slova je 6 cm. —] I [...]............j [pro] salute Belli\[ci stati\5onis Petobionen . . | .lise Moes() rao j Castricius Belgici vik{arius) v(otum) s(olvil) l(ibens) m{erito\ante(?) XXV(?) Fusco Il D ex tro cos. U 1. redu je deđikacija božanstvu. 2. Pored činjenice, da se slova vide, ipak ih je teško pročitati. Čini se kao et hic illii(fl). U 3. redu je lig. li, a u 5. su et i bi u lig. Iz teksta se vidi, da je aru postavio Castricius za zdravlje Bellica koji je kao servus vilicus služio u stanici publici portorii Illyrici u Poetoviu. A sam Castricius je bio njegov vikar u Meziji, konkretno u Dardaniji. Poznato je, da se ime stanice publici portorii Illyrici piše sa diftongom Poetovio.1 Ali poznat je i oblik Petobio.2 Ime Bellicus je rasprostranjeno uglavnom na keltskom jezičnom području zbog čega ga Holder3 smatra keltskim, a Kajanto4 ubraja ga u latinski imenski materijal; Vulpe5 smatra ga za ilirsko. U Dalmaciji je posvjedočen samo jedan put i to u obliku ženskoga roda u Saloni.6 Ovo ime je posvjedočeno i u Margu, kao Bellicus Caesaris nostri verna vilicus,7 odnosno i neki Bellichus sa stanice Atrans.8 Međutim, kognomen Castricius se po prvi puta susreće i nema paralela. Ali kao gentilicij je veoma čest u Italiji i u zapadnim provincijama.0 Stoga može se predpostaviti, da je ovo ime izvedeno od gentilicija ili pak da se tu radi o nekom latiniziranom obliku nekog domaćeg imena. Datacja: 225. god. n. e.10 2. 1960. godine za vrijeme radova na Ulpiani je otkrivena votivna ara. Njezin kapitel je s desne strane oštećen, a lijeva strana je ukrašena urezanim linijama nalik palmama. Isto se tako u sredini nalazi grana palminog lista koji predstavlja cvijet. Aru spominje Čerškov11 ali ne objavljuje čitav natpis. Radi se, naime, o bijeloj mermernoj ari, s dimenzijama: visina: 75 cm, kapitel i baza po 10 cm; visina natpisnog polja 37 cm, širina 23 cm, visina slova 5 cm. Tekst je čitljiv i glasi: I O M MELCID AEL OCTA VIANVS V ET CVM SVIS V P dakle: /(o vi) o(ptimo) m(aximo) | Melcicl | AeHjus) Octa\vianus | vet(eranus) cum | suis v(otum) p(osuit). U 4. redu se na spomeniku jasno vidi sled slova V, koje zajedno sa et u lig. daje mogućnost dopune. Samim time omogućava se i identifikacija svojstva božanstva, koje se ovdje po prvi puta spominje. Naime, ono se ovdje predstavlja kao Jupiterov epitet. Zanimljivo je, da jedan takav Jupiterov epitet nije nigdje do sada posvjeđoćen.12 Svakako da je riječ o domorodačkom božanstvu, koje je u »interpretatio Romana« posjedovalo određene elemente Jupitera Kapitolijskog, koji je bio osobito svojstven vojnicima. Na ovo upučuje i sam dedikant, koji je bio veteren. Od imena se spominje samo Octavianus sa carskim gentilicijem Aelius. Ovaj carski genti-licij je usko povezan sa dodjeljivanjem građanskog prava i urbanizatorskom djelatnošću cara Hadriana. To je osobito karakteristično za Podunavske provincije,13 a i za centralno đarđansko područje, gdje su mnogi nosioci ovoga gentilicija uglavnom domoroci.14 Moguće je, da se i ovdje radi o nekom domorocu. Samo je ime latinsko15 i rijetko posvjedočeno, u Panoniji samo jednom.16 Za dataciju nemamo osobitih indikacija. Uzimajući u obzir riječ posuit, koja je karakteristična za kasno doba principata,17 a i kraticu carskog gentilicija, što je karakteristično za početak III. st. n. e.,18 smatramo, da bi je mogli datirati sa krajem II, odnosno početkom III. st. n. e. Ara se danas nalazi na dvorištu bivše zgrade Muzeja Kosova. 3. U ljeto 1978. god. u Peći, u neposrednoj blizini tvornice auto dijelova »Crvena Zastava«, na mjestu koje građani zovu na turskom »Sari Saltik«, prilikom gradnje tvornice baterija, slučajno je otkrivena i jedna nadgrobna stela. Pored novčića Konstan-cija tu su otkriveni i temelji četiri građevinskih objekata (svaki 70 X 13 m). Nema sumnje da je riječ o magacinima i da se u neposrednoj blizini nalazio neki značajan lokalitet. Natpis je, nađen in situ, je od bijelog mermera i njegove su dimenzije slijedeće: visina: 195 cm; širina: 65 cm; debljina: 25 cm; visina natpisnog polja: 78 cm, a širina: 44 cm. Visina slova je 5 cm. Stela je po mnogo čemu karakteristična i, u odnosu do sada otkrivenih na području Dardanije, može se reči, da je jedinstvena. Ona se sastoji iz cdikule, čije su dimenzije 42,2 X 50 cm, iznad koje se u sredini nalazi šišarak; u edikuli su profilirana tri lika, od kojih su dva ženska, između njih muški. Na traci između edikule i natpisnog polja, čija je visina 13,5 cm, u sredini spajaju se u zavitcima dvije tanke loze sa lišćem i grozdovima, rastuće iz pehara, koji se nalazi u sredini ispod natpisnog polja. Ono što je karakteristično i što do sada nije posvjedočeno na natpisima dardanskog područja, jeste amfora, koja se nalazi u ležečem položaju na lijevom uglu na dnu natpisa. Natpis je čitljiv iako je po sredini slomljen na pola. D M I VALENS I SITAE ŠIBI | CONl[vgi] | DAEDE IVNc|tAE IDEMQjve] ANIAE DASI | VIVAE VIWS I POSVIT Ime Valens je u Dalmaciji rasprostranjeno medu domorodačkim stanovništvom,19 inače je poznato posvuda20 u Rimskom carstvu, kako na Istoku,21 tako na Zapadu,22 a posvjedočeno je i kod kršćana.23 Ime Sita ovdje sigurno ime Valensove majke, posvjedočeno je u Italiji kao ime roba.24 Neki ga smatraju ilirskim,23 drugi tračkim,20 odnosno semitskim27 ili pak keltskim.28 U funk- čiji gentilnog imena ono je posvjedočeno i u Orahovcu.20 Po svojoj shemi dvočlanog imenskog tipa se približava ilirskoj onomastičkoj formuli.30 Kako je natpis napola slomljen, pa su neka slova oštećena, ipak se iza riječi coniugi u 5. redu jasno može čitati Dedae. Kako ime nije nigdje posvjedočeno, je vjerovatno epihorski. Isti je slučaj i sa kognomenom Iuncta. Što se pak tiče Anius, izveden je od gentilicija.31 Smatra se ilirskim,32 odnosno venetskim,33 a i keltskim.34 Međutim, ima mišljenja, da može biti semitsko35 ali i latinsko.36 Posvuda je rasprostranjeno, a posvjedoćen je i kod kršćana.37 Na dardanskom području je po-svjedoćen još pet puta.38 U Dalmaciji je dijelom ilirski, a dijelom keltski.30 U našem slučaju je vjerovatno ilirski. Patronimik Dasus je ilirski,40 pojavlja se u Italiji,41 a osobito na mesap-skim natpisima.42 Inače u obliku Dasas je veoma čest u riditskom onomastikonu.43 U Darda-niji je ime posvjedočeno još pet puta.44 Datacija. Polazimo li od određenih karakterističnih formula, tu se susrećemo samo sa skraćenicom D M. Ipak, poznato je, da se ova formula ne pojavljuje svuda i podjednako u isto vrijeme.45 Na natpisima iz Dalmacije u ovakvom skraćenom obliku javlja se uglavnom na prijelazu iz I. u II. st. n. e.46 A uzmu li se u obzir i riječi vivus posuit sa dodacima šibi, što su karakteristični za doba kasnog principata, onda bi se ova stela mogla datirati sa drugom polovicom II. odnosno početkom III. st. n. e. Natpis se nalazi na mjestu, gdje je pronađen. 4. Kod mjesta Xerxe (Zrze), 1,5 km jugoistočno od Švanjskog mosta, otkrivena je antička nekropola. Između ostaloga materijala, otkrivena je i nadgrobna stela od bijelog mermera i pri dnu natpisnog polja popreko prelomljena. Dimenzije su slijedeće: visina 148 cm; širina 55 cm; debljina 21,5 cm. Dimenzije natpisnog polja su: visina 60 cm, a širina 29 cm. Na gornjem dijelu je zabat sa malo izbočenim akroterijima. U centru zabata je rozeta, a ispod zabata edikula, na kojoj su predstave muža i žene. Žena preko glave ima maramu, otvorenih je očiju sa istaknutim usnama i nosom. Muškarac je pak sa bradom i istaknutim nosom, široka lica sa bradom i otvorenih očiju. Obučeni su jednostavnim haljinama. Između edikula i natpisnog polja nalazi se traka, čija je visina 10 cm, na čijoj se sredini susreću dvije grančice od loze, koje izlaze na dnu u sredini iz pehara i penju se uz ivice natpisa do vrha. Natpis je veoma čitak i glasi: D(is) M(anibus) | Possido\nius Bit\i vixit a\r>nnis LXX [et] | lusta co\iux et h\eres mari\to et sibi vi\va b(ene) m(erentibus) [ posuit. Slova su lijepo i dosta duboko urezana i u čitavom su tekstu iste veličine, cca 4 cm. Po svim obilježjima natpis ide u red običnih nadgrobnih stela. U 3. redu, iako je oštećen, jasno se vidi S; također i u 5. redu stoji et u lig. Grčko ime Possidonius, koje je veoma često rasprostranjeno u Rimskome carstvu i to osobito na Istoku,47 a i kod kršćana,48 na dardanskom području posvjedočeno je samo u Nišu.49 Patronim Bitus je svuda rasprostranjen.50 Na dardanskom području je posvjedočen još pet puta.51 Obično se smatra za tračko ime.52 Također i ime lusta je poznato svuda, osobito u keltskim provincijama,53 a i na Istoku54 i kod kršćana.55 Na dardanskom je području posvjedočeno tri puta, i to u Scupiju,56 Gračanici57 i u Ulpiani. Ono se smatra za latinsko,58 a Untermann59 uvrštava ga u venetski imenski materijal. Vrijeme nastanka ovog natpisa je kraj II. i početak III. st. n. e. Na to nas upućuju pored hederae distinguentes, koje su karakteristične za sve natpise I.—IL st. n. e., a i za kršćanske natpise,60 također i riječi vivus šibi posuit, koje su na nadgrobnicima karakteristične za kasno doba principata.61 5. Na malom travnjaku u Prizrenu s lijeve strane rijeke Bistrice pored novog kamenog mosta, nalazi se jedna stela od pešćare, koja potiče također iz Xérxa (Zrze). Na vrhu je uža i slomljena, pri dnu se širi, tako da formira jedan paralelopiped. Visina ploče je 84 cm, širina 36 cm na gornjem dijelu, pri dnu 45 cm, debljina je 15 cm. Natpis je čitak i glasi: D(is) m(anibus) I Andius Au\steri fil(ius) vix(it) annos LXX. Pored svoje jednostavnosti i bez ikakvog dekorativnog elementa stela je zanimljiva i po svojoj antroponimiji. U 2. redu An je u ligaturi, ali slovo a nema poprečnu crtu. Isto tako je u 3. redu u imenu Auster u ligaturi te. U 4. redu je u ligaturi an, slovo a također nema poprečnu crtu. Kognomen Andius, koji je na dardanskom području posvjedočen četiri puta,02 općenito se smatra ilirskim.63 Međutim, kako se korijen And javlja i u keltskim imenima, zato se imena sa tim korijenom smatraju i kao keltska.04 Ovdje se bez sumnje radi o epihorskom imenu ilirskog karaktera. Zanimljiv je patronim Auster, koji se u Dardaniji do sada nigdje nije posvjedočio. Kajanto05 smatra ga latinskim. Pri datiranju ovoga natpisa pored hederae distinguentes, koje se nalaze u 1. redu između D i M, pored slova kurzivnog karaktera, čija je visina cca. 10 cm, nam pomaže i formula vixit annos, koja je karakteristična za kasno doba principata. Vulgarni oblik slova L u 3. i 5. redu sa okomitom linijom nešto iznad dna vertikalne crte, vrlo rano se pojavljuje u Africi, gde je karakteristično za II. st. n. e.00 Na osnovi svega što je rečeno smatramo, da bi se spomenik mogao datirati u drugu polovicu II. ili u početak III. st. n. e. 6. Na istom mjestu, kao i dva predhodna nalazi se još jedna nadgrobna stela. I ona također potiče iz Xèrxa (Zrze). Natpis je oštećen, na gornjem dijelu slomljen, a također i desna strana. Visina je cca. 40 cm, širina cca. 80 cm, a visina slova cca. 5 cm. Kamen je od pešćare. D(is) m(anibus) | Ael(ius) Caea{nus1) mil(es') | leg(ionis) VII vex(i)t an(nis) | XXV Desumenti co[n(iux)]. Slovo E je sa dvije paralelne crte.07 U 2. redu stoji kognomen Caea(nus?). Međutim pažljivom analizom kognomen bi možda glasio i CAELi(ANUS). U tom obliku je posvjedočen podosta,08 izveden od nekadašnjeg gentilicija.69 Ali ako je ispravno čitanje CAEA(NUS)), onda se radi o vulgarnom čitanju za CAIANUS.70 Vulgarni izgovor riječi imamo i u 3. redu, gdje mjesto vixit stoji vexit. Osoba je svoje građansko pravo dobila pod Hadrianom, kao što se vidi iz carskog gentilicija Aelius. Nadalje ovdje, kako se vidi, nije urezana riječ Claudiae, kao kognomen VII. legije, koja je definitivnom diobom Mezije 86. god. n. e. pod Domicijanom, za stalno stacionirana u Viminaciumu, a čije pripadnike nalazimo kao službenike već u prvoj polovici II. st. n. e. u unutrašnjosti provincije.71 Prihvati li se, da je riječ o imenu Caianus, u Dardaniji je za sada posvjedočeno svega jedan put i to u selu Ćučere.72 Inače rasprostranjeno je po Rimskome Carstvu, iako rijetko, a karakteristično je za istočna područja carstva,73 posvjedočeno je i kod kršćana.74 Međutim kognomen Caelianus u Dardaniji nije nigdje potvrđen. Kognomen Desumena nije posvjedočen; ispravno treba da glasi Dasumena; no i pod tim oblikom nije posvjedočeno. Kao Dasmenus postoji u Panoniji,75 a kao Diasmenus u Rimu.76 Dasmenus smatraju za ilirsko ime.77 Na osnovi svega, što je rečeno (pisanje slova E,78 slova L79), mišljenja smo da bi se natpis mogao datirati sa krajem IL, a možda i početkom III. st. n. e. 7. Područje Gnjilana i Kosovske Vitine, u čijoj se blizini nalazi i Klokot Banja, koja je za sigurno i u antici bila poznata, u epigrafskom materijalu, u odnosu na druga područja Kosova, je veoma siromašno. U proljeće 1978. godine slučajno je otkrivena nadgrobna stela 1 km udaljeno od sela Pogradže, koje se nalazi 13 km jugoistočno od Gnjilana; otkrivena je na njivi Ramiz Isakua i od bijeloga je mermera. Dimenzije: visina 160 cm, širina 60 cm i debljina 25 cm. Stela se nalazi i dalje na mjestu gdje je otkrivena. U edikuli, čije su dimenzije visina: 41 cm, širina: 51 cm, nalaze se tri lika, od kojih su dva ženska, a jedan muškarac. Likovi su karakteristični i zbog etnografskih elemenata. Tako npr srednji lik je sigurno majka, koja je obučena u košulju, sa desnom rukom preko grudi, a na ruci se jasno vidi široka narukvica. Čini se, da je gologlava. S njezine lijeve strane nalazi se mladi ženski lik, vjerovatno njezina kći, koja isto tako ima desnu ruku preko grudi na kojima visi medaljon; muž je obućen u jednostavnu košulju. Prostor između edikule i natpisnog polja dijeli traka, čija je visina 10 cm. Na njenoj sredini spajaju se dvije grančice loze, koje izlaze iz kupe, koja se nalazi ispod nat-pisnog polja, i penju se uz ivicu mermerne ploče. Na dnu stela ima isklesan uzani dio visine 15 cm, koji je služio za uzemljenje nadgrobne ploče. Natpis je veoma čitak i glasi: D{is) mianibus) | Aur(elia) Petrofita vix(it) ann\(is) XII Aurel(ius) Pap\5ilus et Aurel(ia) Ca\ia vivi sibi et | filie biene) m(erenti) posuerunt | h(ic) s(ita) e(st). Slova su dosta lijepo urezana na polju, čije su dimenzije 56 X 40 cm, a visina slova je različita i to od 5 i 4 cm, a u predzadnjem redu 3 cm. U 4. redu je u ligaturi vix(it) annis; kao i u 4. i 5. redu, gdje su u lig. et i slova AureKius). Radi se o jednoj obitelji, koja je svoj civitet dobila zahvaljujući ediktu Karakale 212. god. n. e. Značajna je i antroponimija. Tako kognomen Petronia je posvuda rasprostranjen. U Dalmaciji u rano doba carstva je karakteristično za Italike i oslobođenike, a u Liburniji pojavljuje se i kod domorodaca, dok u kasnije doba i za Orijentalce.80 Na darđanskom je području do sada posvjedočeno još osam puta.81 Inače je latinskog karaktera.82 Ime Papilus nije nigdje potvrđeno. Moguće je domorodačko ime, odnosno latinizirano epihorsko ime. Međutim, ime Caia je rasprostranjeno u Italiji i južnoj Galiji, a u Dalmaciji je posvjedočeno samo kod domorodaca.83 U Darđaniji je posvjedočeno još šest puta.84 Ono se smatra za ilirsko,85 odnosno keltsko,86 a i latinsko.87 U tom slučaju radi se o ženskom obliku imena Gaius.88 Za datiranje ovoga natpisa osim formula h. s. e. i b. m. p. drugih elemenata nemamo. Kako su ove s jedne strane karakteristične za vojničke natpise, u I. i II. st. n. e.,89 — u unutrašnjosti Dalmacije javljaju se i u III. st. n. e.°° — is druge strane formula b. m. p. na gornjomezijskim natpisima je karakteristična u II. st. n. e.,91 onda se može teoretski predpostaviti, da je natpis nastao u II. st. n. e. Međutim ova obitelj je civitet postigla zahvaljujući Karakalinom ediktu, stoga bi se spomenik mogao datirati u prvu polovicu III. st. n. e. 8. U kompleksu sjeverne nekropole Ulpiane, zvanom »memoria«, nalazi se natpis od bijelog mermera, podignut mladoj djevojci, koja je umrla u 17. godini života. Dimenzije natpisla su slijedeće: visina 130 cm, širina 69 cm, a debljina 28 cm. Sastoji se od edikule (35 X 50 cm), u kojoj je predstava pokojnice otvorenih očiju, istaknutih usana i nosa sa počešljanom kosom u nazad i zadjelkom po sredini. Obučena je košuljom, koja je blago naborana. Inače stela je jednostavna bez ikakvih dekoracija. Na vrhu je ravna s time što su u uglovima profilirani blagi akroteriji. Dimenzije natpisnog polja jesu 63 X 42 cm, slova su lijepo i pažljivo ispisana i visina im je u 1. redu 5, a u ostalim 4 cm. Tekst je čitak i glasi: D(is) m(anibus) I Aelia Clementilla | vixit an(nis) XVII [4 summae integritatis | fe- ininae | Aureli{us) Maior ex pro\tectoribus divini | lateris coniugi | obsequentissi\mae posuit. U 4 redu je slovo I umetnuto unutar slova G, pa se čita integritatis. Moguće je, da je to i klesarova pogreška, pa je onda naknadno umetnut vokal I. Kognomen Clementilla, koji u Darđaniji nije nigdje posvjedočen, je obično latinsko ime93 odnosno demunutiv od Clemens. Samo je zanimljivo, da ona ima carski gentilicij Aelius, što znači da je zadržala gentilicij roditelja po majčinoj liniji, koji su civitet dobili pod Hadrijanom.94 Također i ime Maior je latinsko,95 inače veoma rasprostranjeno osobito u sjevernoj Italiji i na Zapadu.99 Posvjedočeno je također kod kršćana.97 U ostalim dijelovima dardanskog područja nije nigdje posvjedočeno. Carski gentilicij Aurelius pokazuje da je civitet dobiven Karakalovom ediktu od 212. god. n. e. Međutim, kako se izraz protectores divini lateris javlja od Galijena pa nadalje,98 ovaj natpis spada u drugu polovicu III. odnosno prvu polovicu IV. st. n. e. 9. Na ulazu u atrij bazilike sa zapadne strane u Ulpiani, koja je iz VI. st. n. e. stoji nadgrobna stela od bijeloga mermera, koja je služila tamo kao prag.99 Ova je nadgrobna ploča osobito značajna zbog ekonomskih momenata i staleških udruženja, jer se u tekstu spominje collegium. Stela nema nikakvih ukrasnih elemenata i njezine su dimenzije slijedeće: visina 185 cm, širina 103 cm; visina natpisnog polja je 86 cm, a širina 43 cm. Slova su pažljivo urezana i njihova visina je 5 cm. Tekst natpisa glasi: D(is) m(anibus) | Aurelius Cai\anuns(\) Sal( ) Mag\arius vixit annis |5 Aurelia Alexandria) j vixit annis Z h{ic) siiti) siimi) | Collegius de irb{\) ex testamento | A{l)exandriae s{upra) s(_criptae) |19 quot suis sumti\bus fecerat per s{enatus) c{onsultum)\ posierunt. U 2. i 3. redu susrećemo se sa jednim oblikom kognomena Caianuns, koji se u takvoj formi nigdje ne pojavljuje. Moguće je predpostaviti i Cai[anun(i)s. Ali i u takvom obliku se nigdje ne javlja. Ukoliko to nije pogreška kamenorezca, onda moglo bi se reči da se radi o nekom epihorskom imenu. Međutim, veća je vjerojatnost, da se radi o jednom običnom latinskom imenu100 Caianus, koje je po svuda rasprostranjeno i karakteristično je, iako rijetko, i za istočne dijelove Rimskoga carstva.101 U tom obliku ono se javlja na dardanskom području još samo jednom.102 Isto tako se u 3. redu susrećemo sa skraćenicom SAL( ). Moguće je da se ovdje predpostavi kao SAB(atina tribù?), koje je karakteristično za regiju VII. i regiju X Italije.103 Kognomen Magarius je poznato grčko ime,104 posvjedočeno u muškom105 i ženskom obliku.106 Na ovome se području samo ovdje pojavljuje, ali kao Macarius na Istoku je obična pojava.107 U 4. redu stoji samo annis, ali godine nijesu ispisane niti van natpisnog polja! U 5. redu stoji kognomen Alexandri koja bi mogla biti Alexandria i Alexandria. Ali kako je u 9. redu A(e)exandriae s(upra) siriptae), onda je bez sumnje riječ Alexandria. Ono je najobičnije grčko ime,108 koje je po svuda rasprostranjeno i karakteristično uglavnom za libertine100 i to osobito u sjevernoj Italiji.110 Posvjedočeno je i kod kršćana.111 U Dalmaciji je vrlo često kod Orijentalaca,112 što se i u našem slučaju bez sumnje može reći i za nosioce ovoga kognomena u Dardaniji, gdje je posvjedočeno još šest puta.113 U 7. redu spominje se collegius. Međutim, o kakvom se profesionalnom udruženju ovdje radi, teško se može reći. Naime, iza collegius slijede slova DE IRB, koju kraticu nijesmo uspjeli dešifrirati.114 Imajući u obzir da se glagol posierunt odnosi upravo na 7. red, gdje se krije i subjekt i objekt, ipak teško je razriješiti, o kome se radi. U 9. redu je mjesto L uklesano E. U 11. redu stoji per S C, što znači vjero-vatno s(enatus) c(onsultum). U 12. redu stoji posierunt. No i posuerunt i posierunt je poznato u jeziku natpisa jugoistočne Evrope, osobito u Dalmaciji, Panoniji, Meziji Inferior i Daciji.115 Na kraju preostaje i pitanje datacije ove nadgrobne stele. Ako se uzme u obzir glagol posierunt koji je karakterističan za kasno doba principata116 osobito u Dalmaciji, konkretno za III. st. n. e.,117 a za Daciju za II. st. n. e.118 s jedne strane, i kraticu DM, koja se u gornjo-mezijskim natpisima javlja tokom čitavog II. st. n. e.119 s druge strane, onda bi se i ova stela mogla datirati krajem II. i početkom III. st. n. e. Pri dnu natpisa je u ležečem položaju urezano slovo A sa prelomljenom hastom u sredini, koje se u gornjomezijskim natpisima uglavnom javlja u IV.—VI. st. n. e.120 10. Na dvorištu bivše zgrade Muzeja Kosova nalazi se nadgrobna stela, karakteristična i po svom onomastičkom sadržaju. Ona je od bijelog mermera. Otkrivena je u Ul-piani. Dimenzije natpisa su slijedeće: visina 181 cm, širina 85 cm, debljina 32 cm. Na gornjem dijelu nalazi se edikula, čije su dimenzije: visina 52 cm i širina 62 cm. U njoj se nalaze tri lika, koja su značajna i sa etnografskog aspekta. Između edikule i natpisnog polja nalazi se traka visine 11 cm. U sredini te trake se dodiruju dvije grančice od loze, koje se penju ivicom stele, izlazeći iz pehara,, koji se nalazi u sredini ispod natpisnog polja, što je i opća karakteristika takoreći svih dardanskih natpisa. Dimenzije natpisnog polja jesu visina 58 cm a širina 50 cm. Slova su veoma pažljivo urezana, veoma ravnomjerno i visina im je 5 cm. I pored činjenice, što je natpis nezaštićen i ostavljen svim vremenskim nepogodama, on je ipak čitljiv i glasi: D(is) mianibus) | Aur{elius) Stilo Babo\nis vix(it)an(nis) L li(ic) s(itus) e(st) | Aurelia Ziza Me'^rulae marito | et Aur(eìius) Aquiliniis | patri piissimo et si\bi vivi faciendum) curiavenint). Ono što je karakteristično za ovaj natpis jeste njegova onomastička formula, koja je odraz dobivanje civiteta domorodačkog stanovništva od strane rimskih careva. Ali s druge strane zadržava se repertoar epihorskih imena u potpunoj domaćoj ustaljenoj formuli, karakteristično za šire ilirsko područje.121 U redovima 6 u ligaturi stoji ET, 7 Tr. Kognomen Stilo je veoma rijetko posvjedočen122 i Kajanto123 ga smatra za latinsko ime Inače u Dardaniji, a i na širem području Balkanskog polutoka i u Podunavskim provincijama nije nigdje potvrđen. Što se pak patronima gen. Babonis tiče, u Dardaniji nije nigdje posvjedočen. Kao BABO je ime od milja (Lallname) i to na frigijskom jezičnom području,124 odnosno kao ime roba.125 Bez sumnje se u tom položaju nalazio i nosioc ovoga imena sa ovog dardan-skog natpisa, koji je svoj civitet dobio zahvaljujući Karakalinom ediktu 212. g. n. e. Inače u oblicima Babos, Babon, Babu, Babeis i dr. je veoma rasprostranjen.126 Russu127 smatra ga za ilirsko ime. Ono je potvrđeno i kod kršćana: (hic q)uiescit in pace Babo.11* Ime Ziza, supruga navedenog Babona, koja je civitet sigurno dobila na način kao i njen suprug, je obično tračko ime.129 U Dardaniji nije nigdje potvrđeno. Kognomen Merula je terionim, što na latinskom znači ime ptice kos.130 Zanimljivo je, da je ta pojava česta i kod Albanaca, osobito za mušku djecu.131 Posvuda je, iako rijetko rasprostranjen. Inače je ime karakteristično osobito za domoroce i libertine.132 Posvjedoćeno je i kod kršćana.133 Ime Aquilinus je latinsko,134 karakteristično također za libertine i domoroce.135 Posvuda je posvjedoćeno, kao na Istoku136 tako na Zapadu i to osobito u sjevernoj Italiji.137 Potvrđeno je kod kršćana,138 a i kod Hebreja.139 U Dardaniji je posvjedoćeno još samo u selu Ravne.140 Na osnovi gore navedenih epihorskih imena ovdje se nedvojbeno radi o domorocima, koji su civitet dobili zahvaljujući Konstituciji Antoniniana. Ovo je značajno i zbog datiranja ovoga natpisa. Naime, formula HSE, iako je karakteristična za natpise iz Dalmacije i Gornje Mezije za I. i II. st. n. e.,141 u unutrašnjosti dalmatinskog područja je u upotrebi sve do III. st. n. e.142 Nadalje formula fac. cur. zastupljena je često tokom II. st. n. e, a i u kasnijim natpisima III. st. n. e.143 Ali, kako su ovi domoroci civitet dobili zahvaljujući Konstituciji Antoniniana, može se natpis datirati u prvu polovicu III. st. n. e. 11. Poslednja nadgrobna stela o kojoj će biti ovdje riječi je nađena u Lipljanu i od bijelog je mermera. Sada se nalazi u dvorištu bivše zgrade Muzeja Kosova. Natpis je visok 154 cm, širok 68 cm, debljina 25 cm. Na edikuli, čije su dimenzije 41 X 48 cm je sedam likova. Kako je prostor bio premalen, da obuhvati sve likove obitelji, koja je brojila 9 članova, dva se dječja lika nalaze na traci, koje dijeli edikulu od natpisnog polja, a čija je visina 10,5 cm. Dekorativni elemenat je kao i na ostalim dardanskim natpisima, tj. bršljanov list, koji se penje uz ivicu natpisa, izlazeći iz kupe koja se nalazi na sredini ispod natpisnog polja. Predstava oca je sa izrazitim širokim okruglim licem sa bradom, plosnatim nosem i otvorenih očiju; majke s njegove desne strane isto tako široka lica, istaknutih usana i plosnatog nosa sa maramom na glavi, što je karakteristična pojava ženskih likova na dardanskim nadgrobnim spomenicima. Između oca i majke nalazi se lik starijeg sina, široka lica, zatvorenih očiju, istaknutih usana i plosnatog nosa. U donjem redu su četiri lika, jedan od njih je ženski sa dobro uređenom frizurom, svi su zatvorenih očiju. Na traci između edikula i natpisnog polja nalaze se likovi dvoje male djece. Natpisno polje je visoko 57 cm i široko 36 cm. Visina slova je 4 cm. Gornji dio natpisa je izbljedio, pa je teško čitljiv, za razliku od donjeg dijela.144 Tekst glasi: D(is) m(anibus) | Aurelia lusta se vi\va posuit Ulp(io) Castano aedelicio v[ixit\ an\snis VLV(7) fil{.ii) Castus v|iv(i'f) [an]n(i)s XIIII Iovius an(nis) XI | Aurelianus an(nis) X j Ninis an(nis) III Utinadi\us aninis) lili Ulpia |10 Castina coniugi | bene merito o(pto) s(it) t(erra) l(evis). 4 Aedelicio145 stoji kao hapax za drugi kognomen? Vjerovatnije je da se radi o apelativu, o licu koje je jednom bilo edil. Ovo bi bilo logičnije, imajući u obzir, daljnji produžetak. U 5. redu stoji VLV. Smatramo, da se radi o pogrešnom pisanju broja godina, umjesto XLV. 2 T. 1 T.2 10 Sigurno zbog nedostatka prostora na natpisnom polju izostavljena su neka slova i to u 4. redu ixit, ispisano je samo V, i u 6. redu stoji samo N vjerovatno ligatura za slabo uočljiv an. Ime Iusta je latinsko,146 ali Untermann147 ga uvrštava u venetski imenski materijal. Posvuda je rasprostranjeno kako na Istoku148 tako na Zapadu149 i to na keltskom jezičnom području. Posvjedočeno je i kod kršćana.150 Na darđanskom je području posvjedočeno još tri puta.151 Ime Castinus, koje' se ovdje pojavljuje dva puta, posvuda je rasprostranjeno, a najčešće u Panoniji.152 Inače je obično latinsko ime.153 U ovom slučaju muž i žena imaju isti carski gentilicij, što je veoma česta pojava u doba Carstva, osobito za oslobođenike, odnosno za potomke oslobođenika.154 Na natpisu slijede imena djece i to redom prema starosti. Tako ime Castus je latinsko.155 Osobito je rasprostranjeno u sjevernoj Italiji, na Zapadu i u Africi.150 Na darđanskom području je samo ovdje posvjedočeno. Kognomen Aurelianus nastao je od nomena majke, koja je svoj civitet dobila pod nekim od vladara Aurelija. Ime je latinsko.157 Posvjedočeno je osobito na Zapadu, u Dalmaciji i Panoniji,158 a i kod kršćana.159 Inače na darđanskom području je posvjedočeno još tri puta.160 Ime Ninis je jedinstvena pojava kako na ovome području lako i na Balkanu; Nlveii; posvje-dočen je jedino u Ciliciji.161 Analogije nema ni Utinadius. Vjerojatno je da se radi o nekom epihorskom imenu. Vremenski ova bi stela spadala u kasno doba principata. Naime, iza D M slijedi ime dedikanta u nominativu, a to je karakteristično za čitavo doba, počevši od Hadriana do Antonia Pia.162 Uz to je karakterističan i gentilicij Aurelius.163 Smatramo, da se spomenik može datirati sa krajem IL, a sigurnije i sa prvom polovicom III. st. n. e. 12. U Ulpiani je 1966. god. pronađena mermerna ploča, koja je bila dio arhitrava, odnosno jednog većeg građevinskog objekta. Dimenzije ploče su slijedeće; dužina 171 cm, širina 92 cm, debljina 30 cm, visina slova je 12 i 6,5 cm. Ploča je slomljena na gornjem lijevom dijelu okrajka i na donjem dijelu s desne strane. No i pored toga, barem što se tiče teksta, ona predstavlja jednu jedinstvenu cjelinu. Ona se sada nalazi u dvorištu bivše zgrade Muzeja Kosova. [—] C. Domiitius) Licinianus | [—] films b(ene)](iciarius) co(n)s{ularis) | [— in] foro pomit. Teško je zaključiti, što je u stvari ovaj Licinianus postavio na forumu. Naime, pored nje nije ništa drugo nađeno. Bez sumnje je da se radi o nekom imućnom građaninu Ulpiane, koji je bio u stanju da nešto podigne na forumu. Imajući u obzir, da je u Ulpiani otkrivena jedna tabula ansata, na kojoj se spominje izvjesni P. Licinius P. f. Pap., čiji je sin bio dekurio triju municipiuma,164 moguće je, da je osoba na novom natpisu bila adoptirana, na što bi ukazivao kognomen Licinianus.165 [sumptu suo in] foro posuit, Dom(itius) jeste gentilicij, koji je posvuda rasprostranjen, također na Istoku.160 U Panoniji nakon Marka Aurelija nosioci ovoga gentilicija su Istočnjaci.167 U Dalmaciji većina su Italici i Orijentalci, a također i domorodci.168 Inače na darđanskom području je posvjedočen još samo u Zlokućanima.168» Kognomen Licinianus Kajanto169 uvrštava u latinski imenski materijal. Posvuda je rasprostranjen, u Dalmaciji i kod domorodaca.170 On je posvjedočen i kod kršćana.171 Dosta je rasprostranjen i na Istoku.172 Na darđanskom području je samo ovdje posvjedočen. Za dataciju ovoga natpisa koristit ćemo se izvjesnim paleografskim elementima. Možda su slova tipična za vrijeme vladavine od cara Trajana pa do Antonina.173 I hederae distinguen-tes, koje se nalaze u svakom redu, su karakteristične za I. i II. st. n. e.174 Nadalje Ulpiana je podignuta u rang municipiuma za Trajana.175 Zbog toga datiramo tekst u II. st. n. e. * Ugodna mi je dužnost, da izrazim Jaroslavu šašelu zahvalnost na pruženim savjetima. Brojevi natpisa odgovaraju brojevima slika. 1 Cfr. Siegfried J. De Laet, Portorium. Etude sur l’organisation douanière chez les Romains, surtout à l’époque du Haut-Empire (Brugge 1949) p. 177, nr. 53. 2 CIL XVI 155 extr.; B. Saria, RE 21 (1951) 1167. 3 A. Holder, Alt-celtischer Sprachschatz I 838 ss (= Holder). 4 I. Kajanto, The Latin Cognomina (Helsinki 1965) 258. 6 Radu Vulpe, Gli Illiri dell'Italia impe- riale romana, Ephemeris Dacoromana III, 1925, pp. 182, 206, 223, 228 (od sada: Ep-hem. Dacorom.) 0 Geza Alföldy, Die Personennamen in der römischen Provinz Dalmatia, (Heidelberg 1969) p. 164. 7 CIL III 8140 (= 1647): [... genio] | splendidissu | mi vect(igalis) Illyr(ici) | sub cura Jucun | di Marci, viri [egregii?], | proc (uratoris) Aug(usti) | Bellicus Caesa | ris n-(ostri) ver(na) | vil(icus) idib(us) Sep(tembris). Cf. Siegfried De Laet, op. cit., p. 196, n. 6. 8 CIL 5123 = ILS 1858: Noreie | August (ae) et | honori | stat(ionis) Atrant(inae), Bel-lichus et I Eutyches | c(ontra) scr(iptores) stati-onis I eiusdem | ex voto. Cf. Siegfried De Laet, op. cit., p. 189, n. 1 0 W. Schulze, Zur Geschichte lateinischer Eigennamen, (Berlin 1904), pp. 110, n. 3; 131, 270, 334 (od sada ZGLE); G. Alföldy, op. cit., p. 74. 19 CIL III 1676. 11 Cfr. E. Čerškov, Rimljani na Kosovu i Metohiji, (Beograd 1969), p. 65. 12 O lupiterovim epitetima vidi opširnije: W. H. Roscher, Ausführliches Lexikon der griechischen und römischen Mythologie, II, pp. 750—754. 13 A. Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen (Budapest 1959), p. 148 (od sada: Bev. Pann). Isti: Gesellschaft und Romanisation in der römischen Provinz Moesia Superior (Budapest 1970), p. 177. Isti: Pannonia and Upper Moesia. A History of the Middle Danube Provinces of the Roman Empire, (London and Boston 1974), p. 80 ss. M. Mirkovič, Urbanisierung und Romanisierung Obermoe-siens, Živa Antika 19 (1969), pp. 239—262 (od sada: ŽA). Ista: Einheimische Bevölkerung und römische Städte in der Provinz Obermösien, Aufstieg und Niedergang der römischen Welt, II, Prinzipat (1977), pp. 828, (Od sada: Prinzipat II). 14 A. Mócsy, Untersuchungen zur Geschichte der römischen Provinz Moesia Superior, Acta Archaeologica Acad. Scientiarum Hun-garicae 11, (1959), 293 (Od sada Act. Arch, hung.). Isti: Gesellschaft und Romanisation, p. 45, 254 ss. Isti: Pannonia and Upper Moesia, p. 354 ss. M. Mirkovič, ŽA 19 (1969) pp. 258 ss. Ista: Prinzipat II, 829 ss. 15 I. Kajanto, The Latin Cognomina, 151, 293. 16 A. Mócsy, Bev. Pann., p. 183. 17 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 29. 18 H. Thylander, Etüde sur l’épigraphie latine, (Lund 1952), p. 97. 19 D. Rendič-Miočevič, Ilirske onomasti-čke studije (II), ŽA 13—14, (1964) p. 101 ss. 20 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 247. 21 Inscriptiones Graecae ad Res Romanas Pertinentes I 414, 465 itd.; III 141,812 (Od sada IGRR). F. Preisigke, Namenbuch, (Heidelberg 1922), 246. D. Foraboschi, Onoma-sticon alterum pupyrologicum. Supplemento al Namenbuch di F. Preisigke. Serie papirologica ll/l (Milano-Varese 1971), p. 217—218 22 A. Mócsy, Bev. Pann, p. 194. G. Alföldy, Die Personennamen, p. 318. 23 I. Kajanto, Onomastic Studies in the early Christian Inscriptions of Rome and Carthage (Helsinki 1963), p. 23, 28. 24 W. Schulze, ZGLE p. 371. 25 A. Mayer, Die Sprache der alten Illyrier I, (Wien 1957) p. 308. I. I. Russu, Illi-rii (Bucuresti 1969) p. 248. 28 D. Detschew, Die thrakischen Sprach-reste (Wien 1957) 452. A. Mócsy, Pannonia and Upper Moesia, p. 65. 27 H. Wuthnow, Die semitischen Menschennamen in griechischen Inschriften und Papyri des vorderen Orients (Leipzig 1930) p. 109. 28 A. Holder II, 1589 ss. 29 CIL III 8249 = Spomenik 71, 254 (od sada Sp.). 30 D. Rendič-Miočevič, Ilirske onomastič-ke studije (III), ŽA 21 (1971) p. 161. 31 W. Schulze, ZGLE, p. 122, 423, 519. 32 Ephem. Dacorom. III, 1925, p. 138, 156, 196, 224. A. Mayer, I, pp. 41. I. I. Russu, op. cit., p. 167. 33 J. Untermann, Die venetischen Personennamen, (Wiesbaden 1961) p. 142. 34 A. Holder III 629 ss. 35 H. Wuthnow, op. cit., 21—23. E. Lit-tman, kod F. Preisigke, Namenbuch, 250. J. B. Frey, Corpus inscriptionum ludaicarum Vol. I, Europe (Città del Vaticano 1936) 62. 36 B. Meinersmann, Die lateinischen Wörter und Namen in den griechischen Papyri (Leipzig 1927) p. 68. 37 E. Diehl, Inscriptiones Latinae christia-nae veteres 227 adn., 3959 c i td. 38 Sp. 71, 651. F. Papazoglu, Srednjobal-kanska plemena u predrimsko doba (Sarajevo 1969) p. 172, n. 294. 39 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 150. 40 W. Schulze, ZGLE, p. 38 c, n. 10. R. Vulpe, Ephem. Darom. 111, 1925, 250. A. Mayer, op. cit. I, p. 109. R. Katičić, Das mitteldalmatische Namengebiet, ŽA 12, 2, 1963, p. 268. I. I. Russu, 192. 41 Notizie degli scavi di antichità 1909. 42 R. S. Conway —- J. Wathmough — S. E. Johnson, The Prae-Italic Dialects of Italy I—III (Cambridge, Mass. 1933) 419. 436. 468. 474. 498 i td. 43 D. Rendić — Miočević, Ilirske onoma-stičke studije (III), ZA 21 (1971), 157. 44 CIL III 8242 (=Sp. 71, 511); Jahreshefte des österreichischen Archaeologischen Instituts XIII, 1910, Beibl. 203 (od sada JÖAI). Sp. 75, 166. 45 H. Thylander op. cit., p. 50. P. Petrovič, Paleografija rimskih natpisa u Gornjoj Meziji (Beograd 1975) p. 82. 40 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 28. 47 W. Pape, Wörterbuch der griechischen Eigennamen, 3. Aufl., bearbeitet von G. E. Benseler (Braunschweig 1884) col. 1241. IGRR I 673, 849, 1262; IV 197, 247 i td. 48 E. Diehl, Inscriptiones Latinae chri-stianae veteres, 2273b (od sada E. Diehl). 49 Sp. 75, 168. 50 W. Pape, op. cit., col. 212. A. Fornellini, Lexicon totius Latinitatis, Onomasticon (Patavii 1960) p. 265 (od sada LTL). 51 ŽA 12 (1963) 377. 21 (1971) 231. Sp. 98, 280. CIL III 14557 (= JÖAI IV, 1904, Beibl. 161). 62 W. Tomaschek, Die alten Thraker II (1894) 13—14. P. Kretschmer, Einleitung in die Geschichte der griechischen Sprache (Göttingen 1896) p. 200. G. Mateescu, I Traci nelle epigrafi di Roma, Ephem. Dacorom. I, 1923, 77—78, 88, 90—92. D. Detschew, op. cit., p. 66 ss. 53 LTL VI, p. 68. 54 W. Pape, op. cit., col. 559. Fr. Preisigke Namenbuch, col. 151. IGRR III 80, 199 ss.; IV 25, 632. 55 I. Kajanto, Onomastic Studies, p. 52. 56 Année Epigraphique 1973, nr. 477 (od sada AE). 57 Sp. 71, 511. 58 1. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 252. B. Meinersmann, op. cit., p. 75. 59 J. Untermann, op. cit., 150 (102). 60 H. Thylander, op. cit., p. 49. P. Petrovič, op. cit., p. 107. 61 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 29. 82 JÖAI VI, 1904, Beibl. 40. Sp. 71, 278; 651 = Sp. 75, 166.; 71, 323. 83 H. Krähe, Lexikon altillyrischer Personennamen, (Heidelberg 1929), p. 5 (od sada Lexikon). A. Mayer, op. cit., I, _p. 44.; I. I. Russu, op. cit., p. 165. R. Katičič, ZA 12 (1963) p. 261 ss. 84 A. Holder I 146; III 616 ss. G. Alföldy, Die Personennamen, p. 149. Isti: Die Namengebung der Urbevölkerung in der römischen Provinz Dalmatia, Beiträge zur Namenforschung 15 (1964) p. 61 ss. 65 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 339. 80 R. Cagnat, Cours d’épigraphie latine (Paris 1914) p. 18. 87 Idem, p. 7, 8, 14. 88 I. Kajanto, The Latin Cognomina, 142. 89 W. Schulze, ZGLE, p. 561. 78 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 143. 71 RE XXIV/2 (1925) col., 1620—1621. 72 Sp. 98, 452. 73 LTL V, p. 310. 74 E. Diehl, 748, 2 i td. 75 A. Mócsy, Bev. Pann, p. 171. 78 CIL VI 33766 = ILS 7593. Thesaurus linguae latinae, Onomasticon III, p. 138 (od sada ThLL). 77 H. Krähe, Lexikon, p. 36. A. Mayer, op. cit., I, p. 114.; I. I. Russu, op. cit., p. 205. 78 R. Cagnat, op. cit., p. 3, 7, 14. 79 Idem, p. 18. 80 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 108. 81 Sp. 11, 203; 624; ZA 24 (1974) p. 246, nr. 2; 27 (1977) p. 449, nr. 1. 82 B. Meinersmann, op. cit., p. 92. 83 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 168. 84 A. šašel—J. Šašel, Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia inter annos MCMXL et MCMLX repertae et editae sunt (Situla V, Ljubljana 1963) 50 (od sada ILIug). Sp. 98, 264.; Sp. 71, 220, 323.; CIL III 8242 = Sp. 71, 254.; JÖAI XII, 1909, Beibl. 178. 85 W. Schulze, ZGLE, p. 30, 37. 88 A. Holder I 682 ss; III 1039. 87 B. Meinersmann, op. cit., p. 76.; LTL V, p. 311. 88 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 172. 89 P. Petrovič, op. cit., p. 80. 90 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 28. 91 P. Petrovič, op. cit., p. 83. 92 E. Čerškov, Rimljani na Kosovu i Metohiji, sl. 5. 93 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 263. 94 H. Thylander, op. cit., p. 92, 95. 95 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 294. 98 A. Mócsy, Bev. Pann., p. 179. 97 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 236. 98 A. v. Domaszewski i B. Dobson, Die Rangordnung des römischen Heeres (1967) 192. 99 E. Čerškov, Lj. Popovič, Ulpiana — Predhodni izveštaj o arheološkim istraživanjima u 1957. g. Glasnik Muzeja Kosova i Metohije II, 1957, pp. 321—326, si. 6 (od sada GMKM). 100 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 143. 191 LTL V, p. 310. 402 Sp. 98, 452. 103 J. W. Kubitschek, Imperium romanum tributim discriptum (Pragae-Vindobonae-Li-psiae, 1879), p. 88, 90, 112. 104 F. Bechtel, Die historischen Personennamen des Griechischen bis zur Kaiserzeit (Halle 1917) p. 507. 105 H. Dessau, Inscriptiones Latinae selec-tae, 8726, 9022, 5286, 3. 100 ILS 1553. 107 IG RR I 223, 303; III 1227.; LTL VI, p. 165. i°8 w. Pape, op. cit., col. 55. 409 ILS 1488. 1822. 110 CIL V, p. 1134. 111 I. Kajanto, Onomastic Studies, p. 61. 112 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 146. 143 CIL III 14575 = JÖAI IV, 1901, Beibl. 142. Sp. 98, 430. 424. CIL III 8207 = Sp. 71, 558. CIL III 8236. Zbornik za arheologiju, Arheološki Muzej Skopje, IV—V (1961— 1966) p. 63, nr. 2. 114 Lellia Cracco Ruggini, Stato e associazioni professionali nell’ età imperiale romana, Akten des VI Internationalen Kongresses für griechische und lateinische Epigraphik München 1972 (München 1973) pp. 271—311. 115 H. Mihäescu, La langue latine dans le Sud-est de l’Europe (Bucuresti—Paris, 1978) p. 234—235. 110 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 29. 117 H. Mihaescu, op. cit., p. 234. 118 Idem, p. 235. no p Petrovič, op. cit., p. 84. 120 Ibidem. 121 D. Rendić-Miočević, ZA 13—14 (1964) p. 102. 422 LTL VI, p. 648. 423 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 343. 424 P. Kretschmer, op. cit., p. 224, 336. 423 ThLL II, col. 1652. W. M. Ramsay, Inscriptions from Nicoleia, The Journal of Hellenic Studies III, 1882, p. 126. 428 CIL X 3527 = ILS 2902: Babu Tarsa; CIL X 8070, 2: Darda(nus)) Bab. (servus). 427 I. I. Russu, op. cit., p. 172. 428 CIL III 3680. 423 D. Detschew, op. cit., p. 178. 430 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 25, 331. 434 Naime, ukoliko se u nekoj obitelji rađaju muška djeca, da bi se očuvala od uroka ili nekih nevidljivih sila, koja ne daju da im dijete živi, često novorođenom djetetu nadje-vaju kao nadimak životinjsko ime, uglavnom Vuk (= Uké). Ta je pojava i kod ostalih balkanskih naroda. 432 LTL VI, p. 262. 433 E. Diehl, 1396. 434 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 330. 435 LTL V, p. 151; ThLL II, col. 374. 433 IGRR III 739. 437 CIL V, p. 1135. 438 E. Diehl, 1637 A i td. 439 P. J. B. Frey, CIJ I, nr. 389. 440 Sp. 71, 192. 444 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 28. P. Petrovič, op. cit., p. 80. 442 G. Alföldy, Ibidem. 443 P. Petrovič, op. cit., p. 82. 444 F. Papazoglu je u svojoj dardanskoj onomastici na osnovi fotografije, koju joj je dala M. Mirkovič, unijela dva imena iz ovoga natpisa i to NINIS i UTINADIUS (v. F. Papazoglu, Srednjobalkanska plemena, p. 179, br. 53; p. 180, br. 77). 145 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 285. 448 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 252; B. Meinersmann, op. cit., p. 75. 147 J. Untermann, op. cit., p. 150 (102). 448 W. Pape, op. cit., col. 550. F. Preisigke, Namenbuch, col. 151. IGRR I 227 i td.; Ill 80, 199 i td.; IV, 25, 632. 449 LTL VI, p. 68. A. Mócsy, Bev. Pann., p. 177. G. Alföldy, Die Personennamen, p. 225. 450 I. Kajanto, Onomastic Studies, p. 52. 484 AE 1973, p. 140, nr. 477.; Sp. 71, 511. Vidi ovdje br. 3 (Xerxe—Zrze). 452 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 172. Zanimljivo je da ga A. Mócsy ne navodi u svome djelu Bev. Pann. 453 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 252. 454 H. Thylander, op. cit., p. 86 s. 455 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 251. 458 A. Mócsy, Bev. Pann., p. 168. G. Alföldy, Die Personennamen, p. 172. 457 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 141. 458 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 160. LTL V, p. 216. ThLL II, col. 1482. 459 I. Kajanto, Onomastic Studies, p. 63. 489 CIL III 8180 = 1695 = JO AI VI, 1903, Beibl. 33.; ILJug. 28.; Starinar, 15—16 (1964—1965) p. 247, nr. 3. 464 Georg Ewart Jean—-Terence Bruce Mitford, Journeys in Rough Cilicia 1964— 1968. Ergänzungsbände zu den tituli Asiae Minoris Nr. 3. Österreichische Akademie der Wissenschaften. Philosophisch-historische Klasse. Denkschriften, 102. Bd., Wien 1970, nr. 151, 152, 240, 249. 102 H. Thylander, op. cit., p. 50. 103 Idem, p. 96. 164 Z. Mirdita, Eine Inschrift aus Ulpia-iium, Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 29 (1978) pp. 161—166 (od sada ZfPE). ics h. Thylander, op. cit., p. 110. 100 IG RR III 532; IV, 520 i td. 167 A. Mócsy, Beg. Pann., p. 154. 108 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 82. C. Daicovici, Gli Italici nella Provincia di Dalmatia, Ephem. Dacorom. V, 1927, p. 106. 1683 Sp. 98, 436. 109 I. Kajanto, The Latin Cognomina, p. 148. 170 G. Alföldy, Die Personennamen, p. 231. 171 I. Kajanto, Onomastic Studies, p. 21. 172 F. Preisigke, Namenbuch, col. 196. ÌGRR III 231. 173 R. Cagnat, op. cit., p. 4—6. E. Meyer, Einführung in die lateinische Epigraphik (Darmstadt 1973) p. 32. 174 H. Thylander, op. cit., p. 49.; P. Petrovič, op. cit., p. 107. 175 Z. Mirdita, ZfPE 29 (1978) p. 164. NOVITATES EPIGRAPHICAE E DARDANIA COLLECTAE Zusammenfassung In dieser Abhandlung werden zum erstenmal 12 Inschriften veröffentlicht (deren Texte s. oben), von denen zwei auf Aren (Nr. 1, 2), neun auf Grabstelen (Nr. 3—11) und eine auf einem Architrav ist (Nr. 12). Obwohl einige der Inschriften, ausgenommen die im Jahr 1978 entdecken Nummern 3 und 7, sogar vor mehr als zwanzig Jahren entdeckt worden sind, sind sie bis zum heutigen Tag unpubliziert geblieben. Sämtliche Inschriften stammen aus dem Zentralbereich Dardaniens, bzw. dem heutigen Bereich der Sozialistischen Autonomen Region Kosovo. Das charakteristische Merkmal der Votivaren besteht darin, dass jene im Dorf Turičevac (Nr. 1) ein gewisser Castricius errichtet hat, der vicarius Bellici, vorher vilicus stationis Poeto-vionensis war, die andere (Nr. 2), in Ulpiana aufgedeckte, dagegen einer heimischen Gottheit geweiht war, Melcid, die unter diesem Namen zum erstenmal eben hier erscheint, und zwar ist dieser Name ein Epitheton des Kapitolinischen Jupiter. Doch da die Ara von einem Veteranen errichtet wurde, handelt es sich hier nach unserer Ansicht zweifellos um eine einheimische, von den Soldaten verehrte Gottheit. Was die Datierung dieser zwei Votivaren anbelangt, chaft die Ara Nr. 1 keinerlei Probleme, da sie zur Zeit der Konsuln Fuscus und Dexter errichtet wurde, d. h. im Jahr 225 u. Z.; die zweite stammt aus dem Ende des II. bzw. dem Beginn des III. Jahrhunderts u. Z. Die Grabstelen sind nicht nur ihres anthroponymischen Materials wegen charakteristisch, sondern auch ihrer onomastischen Formel nach. Daraus ist nämlich das Eindringen römischer Namen ins illyrische Onomastikon klar ersichtlich, wobei jedoch auch weiterhin deren ono-mastische Struktur gewahrt bleibt. Zu dieser Zweinamen-Gruppe gehören ohne Zweifel die Grabstelen Nr. 3—8 und 11, doch auch jene mit tria nomina (Nr. 10, 12). Ausserdem ist auch das onomastische Material kennzeichnend, das vorwiegend einen epichorischen Charakter aufweist oder ein latinisiertes epichorisches Onomastikon darstellt. Allerdings treffen wir auf diesen Stelen auch auf Gentilicia und Cognomina, die ohne Analogien sind, und man kann ohne weiteres behaupten, dass sie nur für diesen dardanischen Bereich typisch und charakteristisch sind. Als Beispiele seien hier das Gentilicium Daede (Nr. 3) bzw. die Cognomina Castricius (Nr. 1), Iuncta (Nr. 3), Desumena (Nr. 6), Papilus (Nr. 7), Caianuns (Nr. 2), Ninis und Utinadius (Nr. 11) angeführt. Was die kaiserlichen Gentilica anbelangt, handelt es sich hauptsächlich um Ulpii (Nr. 11), Aelii (Nr. 6, 8) und Aurelii (Nr. 7, 8, 2, 10, 11), was bedeutet, dass die Personen, derer in diesen Inschriften gedacht wird, grösstenteils Freigelassene gewesen sind, welche die Bürgerrechte entweder selbst oder ihre Eltern bzw. Vorfahren von diesen Kaisern zugesprochen erhalten hatten. Eine weitere Bedeutung dieser Inschriften besteht auch darin, dass sie uns ein Bild der sozialen und ökonomischen Lage jener Personen vermitteln. Besondere Bedeutung kommt der Grabstele Nr. 9 zu, aus der zu ersehen ist, dass in Ulpiana ein Collegium funeraticium bestand. Überdies ist sehr bemerkenswert auch die Inschrift auf dem Architrav (Nr. 12), mit der Nennung eines Forums im Municipium Ulpianum. Was die Datierung dieser Inschriften anbelangt, stammen sie grösstenteils aus der Zeitspanne vom II. bis zum IV. Jahrhundert u. Z. So datiert z. B. Nr. 11 aus dem II. Jh. u. Z., während die Nummern 3, 4, 5, 6, 10 aus dem Ausgang des II. und dem Beginn des III. Jh., bzw. die Nummern 7, 9, 12 aus dem III., die Nummer 8 hingegen aus dem Ende des III., bzw. des IV. Jh. u. Z. herrühren. Ausser mit den oben angeführten Elementen werden diese Inschriften gewiss auch unsere Kenntnisse über die ökonomische und soziale Vergangenheit Dardaniens erweitern, dadurch selbst wird aber auch das dardanische bzw. illyiische Onomastikon angereichert. BIBLIOGRAPHIA EPIGRAPHICA Sur les pages suivantes on trouvera la bibliographic des travaux épigraphiques pour les pays balkaniques et ceux de l’Europe Centrale et de l’Est parus après le dernier supplément du CIL III en 1902. L’Autriche est incluse, parče qu’elle organisa les études épigraphiques jusqu’à la fin de la première guerre mondiale dans un cextain nombre des pays qui ont été créés après 1918. La rédaction n’a pas voulu aplanir les divergences du caractère formai, parce que le spécialiste estime la voie choisie comme la mieux appropriée du point de vue technique. Les pays sont classés par ordre alphabétique: (A) Autriche (Avstrija) 201 (AL) Albanie (Albanija) 210 (B) Bulgarie (Bolgarija) 220 (CS) Tchécoslovaquie (češkoslovaška) 235 (DDR) République Démocratique Allemande (Nemška demokratična republika) 242 (GR) Grèce (Grčija) 252 (H) Hongrie (Madžarska) 257 (ZL) Pologne (Poljska) 268 (R) Roumanie (Romunija): Dacia, Scythia Minor 274, 294 (US) Union Soviétique (Sovjetska zveza) 301 (YU) Yougoslavie (Jugoslavija) 317 V naslednjem objavljamo bibliografski pregled epigrafskih študij in del po CIL III v deželah Balkana in vzhodne Evrope, kjer jih zaradi divergentnosti publikacij in zaradi razdrobljenosti objav v raznih glasilih ali pa zaradi jezikovnih težav ni lahko evidentirati. Avstrija je priključena, ker je do konca prve svetovne vojne organizirala epigrafsko-znanstveno delo v vrsti pozneje ustanovljenih držav in ker je še pozneje pri tem delu pomagala. Da lahko zainteresiranemu strokovnemu svetu predložimo do neke meje izčrpen pregled teh študij, je zasluga požrtvovalnih sodelavcev. Nismo se trudili poenotiti oblikovne razlike in tiste tehničnega značaja, ker je bibliografija vsakokrat oblikovana v skladu s publikacijskimi, organizacijskimi in problemskimi posebnostmi v posameznih državah in ker je sodelavec smatral izbrano tehnično pot za najprimernejšo. BIBLIOGRAPHIE ZUR EPIGRAPHISCHEN FORSCHUNG IN ÖSTERREICH SEIT 1902 EKKEHARD WEBER Universität Wien 1. Sammelwerke und größere regionale Übersichten Die Aufarbeitung des seit dem Abschluß von CIL III und seinen Nachträgen in Österreich gefundenen Inschriftenmaterials liegt nach wie vor nur in den drei unter Artur Betz in Wien entstandenen ungedruckten Dissertationen vor: A. Gerstl, Supplementum epigraphicum zu CIL III für Kärnten und Osttirol 1902—1961 (1961; enthält 305 Inschriften); E. Weber, Supplementum epigraphicum zu CIL III für Salzburg, Steiermark, Oberösterreich und das norische Niederösterreich 1902—1964 (1964; 218 Inschriften); F. Hild, Supplementum epigraphicum zu CIL III. Das pannonische Niederösterreich, Burgenland und Wien 1902—1968 (1968; 429 Inschriften). Dort ist sowohl das neue Material als auch die Literatur zu den bereits im CIL enthaltenen Inschriften verzeichnet, geplant als Vorarbeiten für eine endgültige Drucklegung. Die nicht sehr zahlreichen Inschriften aus dem österreichischen Anteil an der Provinz Raetia (Vorarlberg und ein Großteil Nordtirols) bis 1915 bei F. Vollmer, Inscriptiones Baiuariae Romanae (München 1915), wo auch Inschriften aus dem sonstigen Grenzbereich zwischen Rätien und Noricum enthalten sind; sodann in den Nachträgen von F. Wagner, Neue Inschriften aus Raetien, 37138. Bericht der Römisch-Germanischen Kommission 1956—57, 218 f. (Nr. 8 und 10). Die Neufunde seit dem zweiten Weltkrieg: A. Betz, Der epigraphische Ertrag der Bodenforschung in Österreich seit 1945, Bericht über den 3. österreichischen Historikertag in Graz 1953 (1954), 220—226; vgl. dazu auch dens., Zu neuen und alten Inschriften aus Österreich, Acta of the Fifth International Congress of Greek und Latin Epigraphy, Cambridge 1967 (1971) 305 ff. und R. Noll, Bemerkenswerte Neufunde zur Römerzeit Österreichs, Bericht über den 10. österreichischen Historikertag in Graz 1969 (1970) 57—63. Ein Überblick über die epigraphische Forschung in Österreich: E. Weber, Zur lateinischen Epigraphik in Österreich 1902—1975, Römisches Österreich 3, 1975, 237—293. Einzelne Bundesländer: A. Barb, Die römischen Inschriften des Burgenlandes, Mitteilungen des Burgenländischen Heimat- und Naturschutzverbandes 5, 1931, 1—4; 27—29; 49—51 und 65—68; Burgenländische Heimatblätter 1/2, 1932—33, 75—80; E. Weber, Die römerzeitlichen Inschriften der Steiermark (1969); P. Leber, Die in Kärnten seit 1902 gefundenen römischen Steininschriften (1972); die Inschriften aus dem Bereich von Wien siehe unter »Vindobona«. Das archäologische Material und damit auch die Inschriften aus dem Limesbereich: G. Pascher, Römische Siedlungen und Straßen im Limesgebiet zwischen Enns und Leitha, Der römische Limes in Österreich 19, 1949; R. Noll, Römische Siedlungen und Straßen im Limesgebiet zwischen Inn und Enns (Oberösterreich), Ebd. 21, 1958. Zwei ähnliche Arbeiten sind Arheološki vestnik 31 (1980) 201 wieder nur ungedruckte Dissertationen geblieben: J. Haberl, Die Romanisierung der Kärntner Landschaft, dargestellt auf Grund der Bodenfunde (Wien 1950) und G. Langmann, Die Archäologie des Bundeslandes Salzburg (ebd. 1958). Für Salzburg siehe jetzt N. Heger, Salzburg in römischer Zeit, Salzburger Museum Carolino—Augusteum, Jahresschrift 19, 1973 (1974). Eine Revision zahlreicher Inschriften vor allem aus dem binnennorischen Bereich bietet G. Alföldy, Epigraphica Norica, Epigraphische Studien 8, 1969, 1—34. In diesem Zusammenhang erwähnt werden kann L. Franz—A. Neumann, Lexikon ur- und frühgeschichtlicher Fundstätten Österreichs (1965), und auf die einzelnen Bände der »Österreichischen Kunsttopographie [ÖKT], die je nach dem Interesse der Bearbeiter auch römische Inschriften an ihren Verwahrorten (Kirchen, Schlösser u. a.) verzeichnen, soll ebenso hingewiesen werden. Dies gilt, wenn auch in eingeschränktem Maß, auch für die Bände des »Dehio«; nützlich hier vor allem die Neuauflage des Dehio für Kärnten, herausgegeben von E. Bacher u. a. (Wien 1976); die einschlägigen Abschnitte stammen von G. Piccottini. An Zeitschriften, die das Gesamtgebiet berücksichtigen, sind als Nachfolger der ehrwürdigen »Archäologisch-epigraphischen Mitteilungen aus Österreich-Ungarn« [AEM] zu nennen die »Jahreshefte des österreichischen archäologischen Instituts« fÖJhl, die freilich seit geraumer Zeit in einem etwas stockenden Rhythmus erscheinen; für die Vorlage von Neufunden ist hier vor allem »Beiblatt« [Bbl.] vorgesehen. Seit 1973 gibt es das »Römische Österreich« LRÖ], in dem auch epigraphische Neufunde vorgelegt werden. Das Österreichische Bundesdenkmalamt gibt heraus die »Fundberichte aus Österreich« [FÖ], die nach einer kriegsbedingten Pause und mit einem neuen Konzept jetzt wieder regelmäßig erscheinen; epigraphische Nachrichten beschränken sich allerdings zumeist auf kurze Angaben zu Fundumständen und Inhalt und verweisen auf eine spätere Publikation. Mit dieser Zeitschrift sind die »Mitteilungen der Zentralkommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale« [MZK], das »lahrbuch der Zentralkommission« [JZK] und das »lahrbuch für Altertumskunde« [IA] abgelöst worden, die bis zum Ende der Monarchie auch Inschriftenfunde verzeichnet haben. Vor allem für das Limesgebiet und damit besonders für die Grabungsstätten Carnuntum und Lauriacum wichtig ist »Der Römische Limes in Österreich« [RLiÖ], dessen Bände allerdings eher den Charakter von Monographien haben, jedoch häufig auch epigraphische Beiträge enthalten. Nützlich ist das durch R. Noll betreute Nachrichtenblatt für die Römerzeit Österreichs mit dem Titel »Pro Austria Romana« [PAR] gewesen; wie dem Heft 30, 1980, 1 jedoch zu entnehmen war, dürfte es mit Ende dieses Jahres sein Erscheinen einstellen. Reiches epigraphisches Material ist selbstverständlich auch enthalten und verarbeitet in den Gesamtdarstellungen von G. Alföldy, Noricum (1974) und A. Mócsy, Pannonia and Upper Moesia. A History of the Middle Danube Provinces of the Roman Empire (1974) sowie in den einschlägigen RE-Artikeln: A. Polaschek, Noricum, RE 17 (1936) 971—1048 und A. Mócsy, Pannonia, RE Suppl. 9 (1962) 516—776. Dies gilt auch für die Artikel zu den antiken Ortsnamen und Siedlungen, vor allem, wenn sie jüngeren Datums sind, doch habe ich davon abgesehen, sie einzeln zu zitieren. 2 2. Einzelne Sachgruppen Militärinschriften: A. Betz, Die römischen Militärinschriften aus Österreich, Jahreshefte des österreichischen archäologischen Instituts 29, 1935 Bbl. 287—332; vgl. dazu auch dens., Noriker im Verwaltungs- und Heeresdienst des römischen Kaiserreiches, Beiträge zur älteren europäischen Kulturgeschichte, Festschrift für Rudolf Egger 1952 II (1953), 269—285. Die Militärinschriften aus Carnuntum sind an der entsprechenden Stelle verzeichnet. Benefiziarier in Noricum: J. Fitz, Schild von Steier 15/16, 1978—79, 79—81. Meilensteine: H. Deringer, Die römischen Meilensteine der Provinz Noricum, Festschrift für Rudolf Egger 1952, II (siehe oben) 286—314; E. Weber, Die römischen Meilensteine aus dem österreichischen Pannonien, ÖJh 49, 1968—71, 121—145. Die griechischen Inschriften: A. Betz, Die griechischen Inschriften aus Österreich, Wiener Studien 79, 1966, 597—613 und n. F. 5 (84), 1971, 238—244. Zum Reliefschmuck von Inschriftsteinen: A. Schober, Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien (1923) und jetzt vor allem die einzelnen Faszikel des Corpus Signorum Imperii Romani [CSIR], von dem ein Teil schon erschienen, weitere Bände in Vorbereitung sind. Zur Bevölkerung und zum — vor allem einheimischen — Namensmaterial ist zunächst wieder eine ungedruckt gebliebene Dissertation zu nennen: H. Thaller, Die Bevölkerung Noricums (Wien 1945). Ebenso unpubliziert ist die Grazer Habilitationsschrift von F. Loch-ner-Hüttenbach, Die Personennamen auf den römerzeitlichen Inschriften der Steiermark (1967). Reiches Mateial ist verarbeitet in G. Alföldy, Noricum (1974). Die norischen Männernamen auf -a verzeichnet A. Betz, Carinthia 146, 1956, 438; von ihm etwas abweichend G. Alföldy, Epigraphica Norica (siehe oben) 11. Ähnlich M. Falkner, Die norischen Personennamen auf -u und ihre kulturgeschichtliche Bedeutung, Frühgeschichte und Sprachwissenschaft (1948), 39—54. Sklaven und Freigelassene: L. Vidman, Die Sklaven und Freigelassenen der einheimischen Bevölkerung in Noricum, Acta antiqua 9, 1961, 153 bis 157; vgl. auch dens., Listy filologiche 82, 1959, 207—210. Entsprechende Arbeiten für den pannonischen Raum sind im Beitrag von B. Lörincz verzeichnet. Die römischen Reichsbeamten und ihr Personal, deren Kenntnis wir weitgehend den Inschriften verdanken: W. Reidinger, Die Statthalter des ungeteilten Pannoniens und Oberpannoniens von Augustus bis Diokletian (1956); A. Dobó, Die Verwaltung der römischen Provinz Pannonien von Augustus bis Diocletianus (1968); G. Winkler, Die Reichsbeamten von Noricum und ihr Personal bis zum Ende der römischen Herrschaft (1968) und ders., Die Statthalter der römischen Provinz Raetien unter dem Prinzipat, Bayerische Vorgeschichtsblätter 36, 1971, 50—101 und 38, 1973, 116—120. Zu den in diesem Bereich stationierten Truppen und ihren Befehlshabern: J. Fitz, Legati Legionum Pannoniae superioris, Acta antiqua 9, 1961, 159—207. G. Winkler, Legio II Italica, Geschichte und Denkmäler, Jahrbuch des Oberösterreichischen Musealvereins 116/1, 1971, 85—138; E. Weber, Die Geschichte der 10. Legion, Vindobona — Die Römer im Wiener Raum (1978) 43—53. Zu den Auxiliarformationen wieder G. Alföldy, Noricum (1974), bes. 257—260) H. Ubi, Die cohors II Thracum ecj. p. f., eine bischer am norischen Limes unbekannte Truppe, RO 5/6, 1977-78, 231—246. 3. Einzelne Stadtgebiete und Siedlungen Zur umstrittenen Frage der Abgrenzung der einzelnen Stadtterritorien nach der (wieder ungedruckten) Dissertation von W. Schauer, Stadt und Stadtgebiet in Österreich zur Römerzeit (Wien 1936) jetzt vor allem G. Alföldy, Patrimonium Regni Norici. Ein Beitrag zur Territorialgeschichte der römischen Provinz Noricum, Bonner Jahrbücher 170, 1970, 163—177 und ders., Noricum 96 ff. Carnuntum Allgemeines: W. Kubitschek—S. Frankfurter, Führer durch Carnuntum (°1923); E. Swo-boda, Carnuntum, seine Geschichte und seine Denkmäler (41964); E. Vorbeck, Museum Car-nuntinum — Bad Deutsch-Altenburg (1972). Die Militärinschriften: E. Vorbeck, Militärinschriften aus Carnuntum (21980). Inschriften mit Reliefverzierung: M. Krüger, Die Rundskulpturen des Stadtgebietes von Carnuntum, CSIR Österreich 1/2 (1967); dies., Die Reliefs des Stadtgebietes von Carnuntum, Teil 1 und 2, Ebd. 1/3 und 4 (1970 und 1972). Inschriftenpublikationen: E. Bormann, RLiÖ 1, 1900 — 8, 1907 und 12, die älteren Funde sind zum Teil noch in die Nachträge des CIL aufgenommen worden; J. Bortlik, RLiÖ 16, 1926, 1—52; R. Egger, ebd. 117—156; E. Braun, RLiÖ 17, 1933, 73—84 und 18, 1937, 99—106; A. Betz, ebd. 33—81; E. Polaschek—A. Seracsin, ebd. 107—128. Einzelne Neufunde laufend in der A(nnéé) E(pigraphique); ansonsten siehe neben den schon genannten Zeitschriften vor allem den »Bericht des Vereines Carnuntum in Wien« (bis 1923—1925), das »Carnuntum—Jahrbuch« (1955—1963/64) und die »Mitteilungen der Gesellschaft der Freunde Carnuntums« dazu; E. Weber, Neue Inschriftenfunde aus Carnuntum, Neue Forschungen in Carnuntum — Kultur und Natur in Niederösterreich, Studien und Forschungen 1 (herausgegeben von H. Stiglitz, 1976) 71—79. Besonders bemerkenswert: A. Betz, Carnuntum 1885—1935, 28 ff. (ein Jugendverein errichtet eine Mauer wohl für ein Heiligtum). S. Frankfurter, Festschrift für Otto Hirschfeld (1930) 44 f. = H. Dessau, ILS 9257 (eine lateinische und griechische Weihinschrift des Statthalters T. Pomponius Protomachus an die Aequitas). A. Betz, Carnuntum Jahrbuch 1960, 29 ff. und H. Stiglitz, Unsere Heimat 37, 1966, 168 ff. (Weihinschrift eines Munizipalbeamten von Savaria und Carnuntum und Priesters des Kaiserkultes für Elagabal, am 23. August 219 n. Chr.). A. Betz, Carinthia 146, 1956, 434 f. Nr. 1 (Mithrasweihung eines panchrestarius, Kuchenbäckers). A. Barb, RLiÖ 16, 1926, 55 ff. und R. Egger, ebd. 135 ff. (Fluch- und Zaubertexte). F. Löhr, Archäologischer Anzeiger 24, 1909, 208 f. = H. Dessau, ILS 9093 (Familiengrabstein mit Darstellung eines Schiffes namens FELIX ITALA). A. Betz, Commentationes Vin-dobonenses 1, 1935, 6 ff. = RLiÖ 18, 1937, 47 ff. (Grabstein eines mutterlosen Soldatenkindes, dem sein Vater selbst die Speisebrocken vorkauen mußte). R. Egger, Carnuntum 1885—1935, 23 ff. und E. Braun, RLiÖ 18, 1937, 99 ff. (lateinische und griechische Grabgedichte). A. Betz, Wiener Studien 54, 1936, 188 ff. (ein im Orient rekrutierter ehemaliger Sklave als Legionspionier; auf dem Stein ist auch der l(ibertatis) p(ileus) dargestellt). E. Weber, RÖ 1, 1973, 57 ff. (Benefiziarieraltar). Zur Datierung des berühmten »Regenwunders« im Quadenland während der Feldzuge Mark Aurels aufgrund von Inschriften vom Pfaffenberg bei Carnuntum jetzt W. Jobst, 11. Juni 172 n. Chr., der Tag des Blitz- und Regenwunders im Quadenlande, Sitzungsberichte Akademie Wien 335, 1978. Das Hinterland von Carnuntum und die österreichischen Anteile an den Stadtgebieten von Scarbantia und Savaria; Burgenland Allgemeines: außer den schon zitierten Arbeiten von A. Barb—W. Kubitschek, Römerfunde in Eisenstadt (1915) und E. Polaschek, Aus niederösterreichischen Museen I, ÖJh 26,1930 Bbl. 201 ff. Die Reliefs bei M. Krüger, Die Reliefs der Stadgebiete von Scarbantia und Savaria, CSIR Österreich I/S (1974). Einzelne Inschriften: AE 1909, 198—200; 1930, 82 f.; 1936, 81 f.; 1938, 167 f. und 88; 1939, 260 f. und 285 f.; 1950, 119; 1951, 64, 66—68, 92 und 4; 1956, 81; 1957, 164; 1960, 377; 1962, 213; 1966, 289—291; 1969/70, 540; 1973, 427, 430 und 432 f.; 1974, 282—284 und 499 f. Siehe noch etwa H. Stiglitz, PAR 18, 1968, 9 f. und E. Weber, RÖ 5/6, 1977—78, 247 ff. Ansonsten finden sich Inschriftenpublikationen in der Zeitschrift »Burgenländische Heimatblätter« [BHB1], Hervorzuheben ist die Inschrift eines pr(inceps) oder pr(aefectus) c(ivitatis) B(oiorum) aus dem Bereich einer römischen Villenanlage bei Bruckneudorf; B. Saria, Historia 1, 1950, 449. Vindobona Allgemeines: Zur römischen Vergangenheit Wiens A. Neumann, Vindobona (1972) und O. Harl, Vindobona — Das römische Wien (1979). Die Inschriften wurden zusammengestellt von W. Kubitschek, Vindobona, Xenia Austriaca, Festschrift der österreichischen Mittelschulen zur 42. Versammlung deutscher Philologen und Schulmänner in Wien (1938) 47—58 und A. Neumann, Jahrbuch des Vereins für Geschichte der Stadt Wien 17/18, 1961-62, 7—29 und 19/20, 1963-64, 7—10. Siehe jetzt auch im Katalog der Ausstellung »Vindobona — Die Römer im Wiener Raum« (Wien 1977-78). Inschriften aus dem Hinterland von Wien wieder bei E. Polaschek, Aus niederösterreichischen Museen II, ÖJh 29, 1935 Bbl. 207 ff. Die Inschriften mit Reliefverzierung: A. Neumann, Die Skulpturen des Stadtgebietes von Vindobona, CSIR Österreich 1/1 (1967). Hervorzuheben ist das Fragment einer Bronzeinschrift mit dem Namen des Kaisers Galba: E. Polaschek, Mitteilungen des Vereins für Geschichte der Stadt Wien 15, 1935, 10. Cetium und das norische Niederösterreich. Eine zusammenfassende Publikation liegt nicht vor. Zu den Inschriften im Stadtmuseum Sankt Pölten E. Polaschek, Aus niederösterreichischen Museen II: Stadmuseum St. Pölten, ÖJh 29, 1935 Bbl. 215—218. Die Inschriften mit Reliefverzierung: H. Ubi, Die Skulpturen des Stadtgebietes von Aelium Cetium, CSIR Österreich 1/6 (1979). Einzelne Inschriften: AE 1929, 184; 1950, 115 f.; 1953, 128 = CIL XVI Suppl. 174 (Militärdiplom aus Mautern); 1955, 19 = CIL III 259* (die Inschrift wurde als echt erkannt); 1961, 182; 1973, 389. Dazu A. Schabes, Fö 8, 1961-65, 104; E. Katschthaler, JA 5, 1911, 254 und MZK 5, 1906, 309 ff.; H. Ubi, FÖ 13, 1974, 110 und 112 ff.; H. Stiglitz, PAR 23, 1973, 36 f. = Fö 12, 1973, 112. Bemerkenswert sind die Inschriften auf einer Felsrippe bei Sankt Leonhard am Forst im Bezirk Melk; H. Vetters, ÖJh 38, 1950 Bbl. 113—126. Das Militärdiplom aus Mautern wurde schon erwähnt; vom selben Ort stammt ein Bleitäfelchen mit einem Liebeszauber; R. Egger, ÖJh 37, 1948, 112 ff. Eine bisher am norischen Donaulimes noch nicht bezeugte cohors II Thracum stiftet eine Ehreninschrift für Lucius Verus 164 n. Chr.; H. Ubi, RÖ 5/6 1977/78, 231 ff. Hervorzuheben sind noch die zahlreichen Votivgaben — Statuetten mit Inschriften und stilisierte Palmblätter — aus dem Dolichenusfund von Mauer an der Uri, die noch nicht alle eine ausführliche Publikation gefunden haben; vgl. R. Noll, Der große Dolichenusfund von Mauer a. d. Uri (1938); dens., ÖJh 38, 1950 Bbl. 125 ff. Lauriacum Ein besonderes Problem bildet hier die Frage, ob Lauriacum römisches Stadtrecht besessen hat oder nicht; die Frage ist deswegen von besonderem Interesse, weil gerade hier Fragmente von Bronzeinschriften zum Vorschein gekommen sind, die eine solche Verleihung (unter Ca-racalla) zu bezeugen scheinen. Dennoch ist dies in Zweifel gezogen worden; so vor allem durch B. und H. Galsterer, Bonner Jahrbücher 171, 1971, 334—348. Gegen sie mit zum Teil neuen Argumenten E. Weber, Jahrbuch des oberösterreichischen Musealvereins 117, 1972, 181—198; vgl. dazu (mit einer Zusammenstellung der bis dahin gefundenen Bruchstücke) dens., RÖ 3, 1975, 263 ff. Inschriften mit Reliefverzierung: L. Eckhart, Die Skulpturen des Stadtgebietes von Lauriacum, CSIR Österreich III/2 (Wien 1976); dort auch ein neuer Versuch zur Festlegung der Grenzen des Stadtgebietes. Ansonsten sind alle Steininschriften zusammengestellt von G. Winkler, Die römerzeitlichen Steininschriften aus Lauriacum, Museumsverein »Lauriacum« Enns [1971]. Die zahlreichen Ziegel mit Stempeln und Ritzinschriften bei F. Ruzicka, RLiÖ 13, 1919, 85—116. Soweit Inschriften in das oberösterreichische Landesmuseum gelangt sind, siehe L. Eckhart, in: Schloßmuseum Linz, Führer durch die Sammlungen (21970). Bemerkenswerte Inschriften: Die Stadtrechtfragmente und Bruchstücke von ähnlichen Bronzeurkunden sind bereits erwähnt worden. Bauinschriften aus dem Legionslager bei E. Bormann, ÖJh 9, 1906, 317 ff. (205 n. Chr.) und AE 1909, 248. Ansonsten G. Alföldy, ÖJh 47, 1964/65 Bbl. 207 ff. (Bruchstück einer Ehreninschrift für Diokletian 288/89 n. Chr.); AE 1968, 413 f. (Weihungen von Statthaltern für Iuppiter und andere Gottheiten; nach Gallienus); die zahlreichen Zeugnisse für die legio II Italica wie schon erwähnt bei G. Winkler, Jahrbuch des oberösterreichischen Musealvereins 116/1, 1971, 85 ff. Ovilava und das übrige Oberösterreich Inschriften mit Reliefverzierung: L. Eckhart, Die Skulpturen des Stadtgebietes von Ovilava, CSIR Österreich III/3 (im Druck). Für das Museum in Wels siehe A. Betz, Die beschrifteten römischen Steindenkmäler im städtischen Museum von Wels, Jahrbuch des Musealvereins Wels 1954, 11—20; vgl. auch G. Winkler, ebd. 1970/71, 43 ff. Die Inschriften des Großraumes von Linz bei L. Eckhart, Linzer Fundkatalog, Linzer archäologische Forschungen, Sonderheft 1, 1964 Nr. 264—313. Die Inschriften an der Martinskirche: F. Stroh, Römersteine und Chorschranken, F. Juraschek—W. Jenny, Die Martinskirche in Linz (1949) 60 ff.; dazu E. M. Ruprechtsberger, PAR 28, 1978, 34 f. und H. Ubi, ebd. 29, 1979, 21. Zu den Funden im Bereich der Linzer Altstadt vor allem P. Kamitsch, Materialien zur Topographie von Lentia, Heimatgaue 8, 1927, 1—16 und ders., Die Linzer Alstadt in römischer und vorgeschichtlicher Zeit, Linzer archäologische Forschungen 1, 1962. Ritzinschriften auf Keramik sind enthalten in P. Karnitsch, Die Reliefsigillata von Ovilava (1959). An Besonderheiten sind hervorzuheben ein Militärdiplom aus Wels, CIL XVI 6 und die Stiftungsinschrift für einen Speiseraum der Dolichenusverehrer, AE 1944, 83. Dazu AE 1968, 412 (ein singularis der ala I Augusta); AE 1958, 37 (ein Kommandant der ala I Tampiana); AE 1960, 89 (eine nicht ganz befriedigend geklärte Ritzinschrift aus dem Bereich des Mithras-kults; vgl. dazu A. Betz bei E. Weber, RÖ 3, 1975, 291). Ein Ziegel(!) mit einem (nicht ganz ernst gemeinten) Fluchtext in Briefform AE 1949, 2. luvavum und der Bereich des Bundeslandes Salzburg Allgemeines: N. Heger, Salzburg in römischer Zeit, Salzburger Museum Carolino-Au-gusteum, Jahresschrift 19, 1973 (1974). Die Inschriften mit Reliefschmuck bei dems., Die Skulpturen des Stadtgebietes vom luvavum, CSIR Österreich III/l (1975). Die Inschriftenbestände des Salzburger Museums haben durch die Kriegsereignisse zum Teil beträchtlich gelitten; vgl. ansonsten O. Klose—M. Silber, luvavum, Führer durch die Altertumssammlungen des Museums Carolino-Augusteum in Salzburg (1929). Die Steine an und in Kirchen stellt zusammen A. König, Römersteine an Salzburger Kirchen, Jahresbericht des Akademischen Gymnasiums Salzburg 9, 1964/65, 18—33. Die Straße über den Radstätter Tauernpaß ist in der Antike häufig begangen worden; die zahlreichen Meilensteine von dort bei F. Narobe, Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 100, 1960, 15—22; dazu auch E. Weber, ebd. 112/113, 1972-73, 245 ff. und (nach einer ersten Mitteilung von M. Hell) N. Heger, Salzburger Museum Carolino-Augusteum, lahresschrift 23/24,1977-78, 127 ff. Einen Meilenstein des Maximinus Thrax aus dem Stadtgebiet von Salzburg erwähnt H. Vetters, Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 108, 1968, 11. Hervorzuheben ist die Inschrift eines Oberbeamten von luvavum, der einer Hungersnot abgeholfen hat, A. Betz, ÖJh 43, 1956-58, 52 ff. = AE 1959, 151. Ansonsten AE 1969/70, 452 (die — anscheinend unfertige — Inschrift eines Jagdgehilfen auf einer Aschentruhe); ein Benefiziarieraltar AE 1968, 411 und die Grabinschrift eines dakischen Sklaven AE 1969/70, 451. Ein kleines Bronzetäfelchen war auf einem Gepäckstück befestigt, das einem Prätorianer-oldaten gehört hatte, AE 1933, 128. Ein Steinbalken mit (teilweise getilgte Inschriften stammt aus einem Mithräum in Moosham, Bezirk Tamsweg; E. Weber, ÖJh 47, 1964/65 Bbl. 187 ff. und G. Alföldy, Epigraphica Norica (s. d.). Flavia Solva und die übrige Steiermark Allgemeines: E. Weber, Die römerzeitlichen Inschriften der Steiermark (1969) [RISt]. Seither einige Neufunde; vgl. etwa P. W. Roth, PAR 20, 1970, 8 und E. Weber, ebd. 16; dens., Schild von Steier 15/16, 1978-79 (Festschrift Modrijan) 105 ff. Ein großer Teil der Inschriften befindet sich im Steiermärkischen Landesmuseum Joanneum in Graz-Eggenberg; W. Modrijan—E. Weber, Die Römersteinsammlung im Eggenberger Schloßpark, Schild von Steier 12,. 1964/65, 3—118 und ebd. 14 (im Druck). Die Inschriften und Skulpturen auf Schloß Seggau bei Leibnitz: E. Diez, Flavia Solva (21959). Zur Frage des Stadtterritoriums von Solva (neben der eingangs zitierten Arbeit von G. Alföldy) E. Weber, Das städtische Zentrum Flavia Solva und seine Beziehungen zum Hartberger Raum, Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark 66, 1975, 31 ff. Hervorzuheben ist in besonderem Maß das Reskript der Kaiser Septimius Severus und Caracalla über die Privilegien der centonarii von Solva, RI St 149; zur Interpretation vor allem G. Alföldy, Historia 15, 1966, 433 ff. und E. Weber, ebd. 17, 1968, 106 ff. Eine Ehreninschrift für Claudius II. RISt 7; Meilensteine des Opellius Macrinus und des Severus Alexander RI St 23 f.; eine Weihinschrift für den einheimischen Wettergott I. O. M. Uxlemitanus RISt 18, Siehe auch R. Noll, Schild von Steier 2, 1953, 101 ff. (ein Topf mit Angabe des Eigengewichtes) und dens., Germania 50, 1972, 148 ff. (Angabe des Kaufpreises von 20 As). Virunum Der Kärntner Raum und hier wieder das Klagenfurter Becken sind verhältnismäßig reich an Inschriften. Soweit sie in das Landesmuseum für Kärnten oder in das sogenannte »Parkmuseum« in dessen Bereich gelangt sind, sind sie zusammengestellt von R. Egger, Führer durch die Antikensammlung des Landesmuseums Klagenfurt (1921) bzw. dems., Führer durch das Parkmuseum (21968). Neufunde, die vor allem bei landwirtschaftlichen Arbeiten oder bei Umbauten älterer Häuser zum Vorschein kommen, werden regelmäßig in den einzelnen Heften der PAR, durch H. Dolenz, P. Leber und jetzt zumeist durch G. Piccottini, oder in der Zeitschrift »Carinthia« vorgelegt. Inschriften mit Reliefverzierung: G. Piccottini, Die Dienerinnen-und Dienerreliefs des Stadtgebietes von Virunum, CSIR Österreich II/3 (1977; weitere Bände in Vorbereitung). Von besonderer Bedeutung ist in diesem Bereich der Grabungsplatz des Magdalensberges. Zu den dortigen Inschriftfunden vor allem G. Piccottini—H. Vetters, Führer durch die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg (zuletzt 1978). Im Händlerviertel ist eine eigenwillige Art der Buchhaltung in Form von zahlreichen Wandischriften gefunden worden; vgl. besonders R. Egger, Die Stadt auf dem Magdalensberg, ein Großhandelsplatz (1961) und die jeweiligen Grabungsberichte in der »Carinthia«, die seit dem Magdalensberg-Grabungsbericht 13, 1969—1972, herausgegeben von H. Vetters und G. Piccottini (1973), als eine eigene Schriftenreihe erscheinen. Hervorzuheben sind Ehreninschriften für Livia und die ältere und jüngere Julia; J. šašel, Historia 16, 1967, 70—74. Sonstige bemerkenswerte Neufunde: AE 1952, 67 (ein Gott Casuon-tanus); Weihinschrift für einen Genius cucullatus: R. Egger, Der hilfreiche Kleine im Kapuzenmantel, ÖJh 37, 1948, 90 ff. Teurnia Auch hier ist die laufende Publikation der Neufunde in PAR und der »Carinthia« zu erwähnen; zusammengefaßt ist das Inschriftenmaterial des Raumes von Oberkärnten durch R. Egger, Teurnia, Die römischen und frühchristlichen Altertümer Oberkärntens (81979). Hervorzuheben ist vor allem die Stifterinschrift in einer Seitenkapelle der sogenannten Friedhofskirche von Teurnia, die möglicherweise einen Funktionär des Ostgotenreiches in Italien nennt: R. Egger, ÖJh 13, 1910 Bbl. 167 ff. = AE 1911, 162. Zu Meilensteinen der Straße über den Katschberg R. Egger, Carinthia 136—138, 1948, 271 ff. und H. Wurm, RÖ 3, 1975, 307 ff. Sonst ist von den Neufunden noch zu erwähnen eine Ehreninschrift für den Caesar Diadumenianus, Egger a. a. O. Aguntum Allgemeines: W. Alzinger, Aguntum und Lavant (:!1974). Die Funde und Inschriften des weiteren Gebietes behandelt St. Karwiese, Der Ager Aguntius (1975). Hervorzuheben ist das Militärdiplom eines Prätorianersoldaten unter Antoninus Pius, E. Swoboda, ÖJh 29, 1935 Bbl. 68 ff. = AE 1935, 112 = CIL XVI 98. Nur sehr geringfügig sind zwei Fragmente einer Bronzeinschrift, vielleicht einer tabula patronatus, R. Egger, ÖJIi 17, 1914 Bbl. 10 ff. und E. Swoboda, ebd. 29, 1935 Bbl. 66 ff. Sonst noch AE 1954, 117 (Ehreninschrift für Volusianus) und F. Miltner, ÖJh 38, 1950 Bbl. 52 f. und 80 ff. (Grabinschrift mit Nennung mehrerer Generationen einer einheimischen Familie). Daß die Inschrift auf der bekannten Stele des POPAIUS SENATOR nicht antik ist, hat am nachdrücklichsten E. Weber, RÖ 3, 1975, 281 ff. vertreten; vgl. dazu auch G. Susini, Popaius Senator. Scritti storico-epigraphici in memoria di Marcello Zambelli (Rom 1978) 343 ff. Aus Brigantium und dem österreichischen Anteil an der Provinz Raetia sind keine besonderen Neufunde zu vermelden; die Meilensteine der via Decia in Tirol erwähnt L. Plank, Bayerische Vorgeschichtsblätter 28, 1963, 164—166. Daß die Entfemungsansgabe nicht a Brigando), sondern ab (Aug(usta) Vin{delico)) heißen sollte, vermutet (wohl nicht zu Recht) W. Schleiermacher, Germania 43, 1965, 320 f. Anhang: Verzeichnis der seit 1902 in Österreich gefundenen Inschriften mit der Nennung römischer Kaiser. Avgvstvs Livia, Iulia Augusti f. und Iulia, Aug. n.: Historia 16, 1967, 70 ff. Tiberivs AE 1954, 242. Nero CIL XVI 6 Galba Mitteilungen des Vereins für Geschichte der Stadt Wien 15, 1935, 10. Traianvs RLiö 1, 1900, 122. Hadrianvs AE 1907, 178 (?); 1936, 132; ÖJh 49, 1968—1971, 144 Nr. 23 (Meilenstein); CIL XVI Suppl. 174. L. Aelius Caesar; ÖJh 17, 1914 Bbl. 41. Antoninvs Pivs ÖJh 49, 1968—1971, 123 Nr. 1; CIL XVI 98. Gemeinsam mit M. Aurelius und L. Verus: PAR 27, 1977, 27. M. Avrelivs Carinthia 136—138, 1948, 268 ff. (?) Gemeinsam mit L. Verus: ÖJh 49, 1968—1971, 124 Nr. 2 (Meilenstein). L. Verus: RÖ 5/6, 1977—1978, 235 ff. COMMODVS AE 1937, 77. Septimivs Severvs Gemeinsam mit seinen Söhnen: MZK 1, 1902, 97 (Meilenstein); ÖJh 9, 1906, 317 ff.; AE 1909, 248; PAR 5, 1955, 14; RISt 149; PAR 25, 1975, 34 (Meilenstein). Atoninvs Severi f. AE 1907, 100; FÖ 13, 1974, 112 ff. Gemeinsam mit Geta: Carinthia 139, 1949, 177 f. Macrinvs RISt 23 (Meilenstein). Gemeinsam mit Diadumenianus: Carinthia 136—138, 1948, 271 f. (Meilenstein). Diadumenianus: Carinthia 136—138, 1948, 272. Elagabalvs AE 1966, 286. Gemeinsam mit Severus Alexander: AE 1936, 85. Severvs Alexander RISt 24 (Meilenstein). Maximinvs Gemeinsam mit dem Sohn: AE 1973, 389 (Meilenstein); Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 108, 1968, 11 (Meilenstein). Philippvs pater AE 1905, 242; Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 112/113, 1972-73, 246 Nr. 2 (Meilenstein); Salzburger Museum Carolino — Augusteum, Jahresschrift 23/24, 1977-78, 127 ff. Nr. 6 (?, Meilenstein). Philippus iunior: Mitteilungen ebd. 246 f Nr. 3 (Meilenstein); RISt 258 (Meilenstein); PAR 15, 1965, 4 f. (Meilenstein): RÖ 3, 1975, 310 Nr. (Meilenstein). Decivs ÖJh 29, 1935 Bbl. 267 ff = RÖ 3, 1975, 3147. Nr. 3 (Meilenstein); Carinthia 136—138, 1848, 273 (Meilenstein). Clavdivs II. RISt 7 Avrelianvs AE 1953, 129. Volvsianvs AE 1954, 117, ÖJh 49, 1968-71, 135 f. Nr. 13 (Meilenstein). Diocletianvs ÖJh 47, 1964-65 Bbl. 207 ff. ConstANTiNvs (I.) Carinthia 117, 1927, 6 (Meilenstein); Salzburger Museum Carolino-Augusteum, Jahresschrift 23/24, 1977-78, 127 ff. Nr. 7 (Meilenstein). RECHERCHES EPIGRAPHIQUES EN ALBANIE DEPUIS 1902 ZEF MIRDITA Université de Pristina Bien que le titre mème de cette étude nous limite par sa nature mème et aussi dans le temps, nous estimons qu’il ne serait pas superflu de donner un bref apercu historique concer-nant la publication des matériaux éphigraphiques du territoire de l’actuelle Albanie. Le premier qui publia des matériaux épigraphiques de ce territoire fut Ciriaco de Pozzi-colli, qui est plus connu comme Ciriaco d’Ancòne.1 Durant son deuxième voyage en Illyrie, Epire et Grèce, cet humaniste italien parcourut en 1435 pour la première fois aussi le territoire de l’actuelle Albanie méridionale, plus exactement Vloré et Butrinto. A cette occasion il transcrivit aussi quelques inscriptions du Grammata de Butrinto.2 Cependant, les débuts, de l’épigraphie albanaise ou de la publication des matériaux épigraphiques sur le sol de l’actuelle Albanie sont liés au nom de Pjetér Bogdani, d’abord archevèque de Bar, puis de Skopje. A l’occasion de sa visite pastorale de l’archevèché de Bar, en 1685 il transcrivit une inscription, encastrée dans la fagadc de l’église de Sergio et Bachio (en alb. Kisha e shén Shiriqit dhe Bahtit), sur la rive de la Buné près de Shkodèr.3 Depuis ce moment-là et jusqu’à la seconde moitié du XIX" siècle on ne peut pas parler de publication de matériaux épigraphiques de la part d’Albanais sur le sol de l’actuelle Albanie. Comme le territoire de l’Albanie se trouva jusqu’en 1912 sous l’autorité turque, il est compréhensible qu’il n’y avait pas alors de personnes qui sur le sol mème de l’Albanie auraient pu pratiquer une activité scientifique quelconque. Ce n’est qu’après 1878, quand l’Autriche-Hongrie occupe la Bosnie et l’Herzégovine, que le territoire de l’actuelle Albanie devient le point de jonction des études archéologiques. Ainsi, dès la fin du XIXe siècle, Th. Ippen4 explora l’Albanie septentrionale, et cela principalement Shkodra et ses environs, puis dans la première moitié du XX® siècle sur ce territoire se signalèrent C. Patsch,5 C. Praschni-ker6 et C. Praschniker—A. Schober.7 Mais l’exploration archéologique systématique du territoire de l’Albanie, surtout de sa ceinture littorale et de la partie méridionale, se relie à l’acti-vité de deux missions archéologiques, à savoir une mission italienne avec à sa tete L. M. Ugolini et une missione frangaise, dirigée par L. Rey. Bien que L. M. Ugolini8 ait indù dans le premier volume de son oeuvre les résultats du pére de l’archéologie albanaise, le franciscain K. Shtjefen Gjegovi-Kryeziu,9 il était quand mème davantage orienté vers le territoire de Butrinto, et L. Rey vers l’Apollonie. Tous les deux archéologues, comme nous le verrons plus tard, publient à cóté des autres matériaux archéologiques aussi des matériaux épigraphiques. Importants pour l’étude et la publication des matériaux épigraphiques du territoire de l’Albanie sont les travaux de l’Institut des études albanologiques (»Instituti i Studimeve shqiptare«), fondé en 1942 à Tirana. Dans les éditions de cet Institut en 1943 parait le premier Corpus des inscriptions latines, préparé par P. C. Sestieri.10 Cependant, le véritable tournant dans tous les domaines de la vie scientifique se fait settlement après la Ile guerre mondiale. Dans une situation socio-politique tout à fait nouvelle, par la fondation de l’Institut pour l’histoire et la langue (1946), puis de PUniversité d’Etat à Tirana (1947) sont crées les possibilités pour des travaux systématiques et intensifs à l’étude du phénomène du passé sociopolitique et culturel de l’actuel territoire de l’Albanie. Et, bien que l’épigraphie ne fut pas traitée pour elle-mème, mais dans le contexte des recherches archéologiques, on a obtenu de bons résultats dans ce domaine, comme on pourra le voir dans la présente contribution. Mais il faut encore souligner que tous ces matériaux épigraphiques ne reflètent que l’état momentané de leur étude et de la publication sur le territoire de l’actu-elle Albanie. En effet, à notre connaissance on prépare maintenant l’édition systématique et critique d’un Corpus d’inscriptions qui devrait englober toutes les inscriptions publiées jusqu’ici et non publiées du territoire de l’actuelle Albanie. Dans cette contribution, dans le cadre de nos possibilités, nous nous sommes efforcés d’embrasser tous les matériaux éprigraphiques du territoire de l’actuelle Albanie, découverts et publiés de 1902 à 1978. A l’élaboration de ces matériaux, à coté des collections d’inscriptions indépendamment de leur nombre et à cóté du caractère de celles-ci, nous nous sommes conformés ici au principe chronologique et à l’ordre alphabétique des localités, sans tenir compte de leur situation juridico-politique. Ils sont en outre répartis en groupes linguistiques: le groupe A pour les inscriptions grecques et le groupe B pour les inscriptions latines. Nous estimons que de cette manière seulement on peut obtenir un tableau général de l’extension des matériaux épigraphiques, de leur caractère et de leur extension linguistique.* I. Ensembles d’inscriptions L. M. Ugolini, Albania antica, vol. I, Ricerche archeologiche, Roma-Milano, 1927: Appendice epigrafica, A. Iscrizioni romane, p. 189—190 (nr. 1—3); B. Iscrizioni greche, p. 190—198 (nr. 4—19). Idem: Albania antica, vol. Ili, L’Acropoli di Butrinto, Roma 1942, Iscrizioni greche, p. 115—126; Iscrizioni romane, p. 206—207. Adrien Bruhl, Inscriptions de Durazzo et de Tirana. I. Inscriptions du dépòt municipal de Durazzo (nr. 1—7); II. Inscriptions du niusée national de Tirana (nr. 1—4), dans: Albania, Nr. 5, 1935, p. 91—96. P. C. Sestieri, Nénshkrime latine té Shqipnisé (Iscrizioni latine d’Albania), dans: Studiate e tekste (Studi e testi), Dega II. Arkeologjike (Seria II Archeologia), Nr. 1. Instituti mbretnor i stu-dimve shqiptare, Tirana 1943, p. 60—118, nr. 1—96. K. Bozhori — Dh. Budina, Disa mbishkrime-tè pabotuara té theatrit té Butrintit (Quelques inscriptions non publiés du théatre de Butrinto), dans: Sth. 1966, 2, p. 143—191 (+ fot. 1—30), cf. H. Ceka, Disa vérejtje mbi mbishkrimet e pabotuara té theatrit té Butrintit (Quelques remarques sur les inscriptions non publiées du théatre de Butrinto), dans: Sth. 1967, 3, p. 243—248. Hasan Ceka — Skénder Anamali, Mbis-hkrime latine té pabotueme tè Shqipnisé (Inscriptions latines non publiées de l’Albanie), dans: BUSHT. ser. shk. shoq. 1961, 1, p. 103—133. nr. 1—27. II. Matériaux épigraphiques des villes et regions particulières A. Inscriptions grecques 1. Amantia: Skénder Anamali, Té dhénat mbishkrimore né disa qytete té Ilirisé sé Jugut (Données épigraphiques sur queljues cités de l’Hlyrie du sud), dans: Iliria VI, 1976, nr. 8,9, p. 130, 136. * Les abréviations voir p. 218. la Apollonia: E. Deiene, Fouilles de la mission frangaise à Apollonie d’Illyrie (1926—1927) III. Inscriptions grecques, nr. 1—9, dans: Albania, Nr. 3,1928, p. 38—43. A. Bruhl, L’incription du monument des Agonothètes, dans: Albania, Ns 5, 1935, Pl. XIV, p. 43—46. L. Rey, Le monument des Agonothètes, dans: Albania, Ns 5, 1935, p. 7—42. Kogo Zheku, Monumenti i Agonotetève-Rikonstruksioni i pamjes kryesore (Monument des Agonothètes. Reconstruction de la vue principale), dans: Monumentet, 4, 1972, p. 11, fig. 18. Skènder Anamali, Nje monument varri i zbuluem risthas nè Apolloni (Un monument funéraire récemment découvert à Apollonie), dans: BUSHT. ser. shk. shoq. 1957, 1, p. 201—205. Aleksandra Mano, La nécro-pole d’Apollonie, dans: lliria III, 1975, p. 202, fig. 32; p. 241—242, fig. 34. Eadem: Nekropoli i Apollonisé-tuma I, gèrmime tè viteve 1958—1959 (Nécropole d’Apollonie-tumulus I, fouilles 1958—1959), dans: lliria I, 1971, p. 145, 197, Tab. XLVII/2. C. Praschniker, Muzakia und Malakastra, Archäologische Untersuchungen in Mittelalbanien, dans: JÖA1 XX/XXII, 1922, p. 187—189. C. Praschniker — A. Schober, Archäologische Forschungen in Albanien und Montenegro, Wien 1919, p. 72. S. Anamali, Tè dhéna mbi elementin ilir nè qytetet antike Epidamn dhe Apollonie (Données sur l’élément illyrien dans les villes antiques d’Epidamnos et d’Apollonie), dans: BUSHT. ser. shk. shoq. 1956, 1, p. 24. H. Ceka, Apollonia, Ministria e arsimit dhe e kulturés. Seksioni pèr pérhapjen e njohurive tekniko-shkencore, Tirane 1958, p. 35, fot. L Shqipèria arkeologjike, Tirane 1971, nr. 58, 74, 90. Frano Prendi — Hasan Ceka, Skulptura tè Apollonisè (Sculptures d’Apollonie), dans: Sth. 1964, 2, p. 44 (Tab. XV, 1, 2, = Shqipèria Arkeologjike, Tirane 1971, nr. 88. Vangjel Togi, Tè dhèna mbi elementin ilir nè Dyrrah nè dritèn e zbulimeve tè reja arkeologjike (Données sur l’élément illyrien à Dyrrachium à la lumière des nouvelles découvertes archéologiques), dans: Sth. 1972, 2, p. 108. 2. Balshi: C. Praschniker, JÖAI XXI/XXII, 1922, p. 160, 162. 3. Burli (Sarandè): Dhimosten Budina, Harta arkeologjike e bregdetit Jon dhe pellgut tè Delvinès (Carte archéologique de la còte ionienne et de la région de Delvine), dans: lliria 1, 1971, p. 309, fig. 24. 4. Butrinto: M. Guarducci, Rassegna degli studi e delle scoperte di iscrizioni greche in Italia, Creta e Albania, dans: Actes du Ißme congrès international d’épigraphie grecque et latine, Paris 1952, p. 55—57. L. M. Ugolini, Un importante teatro classico trovato a Butrinto (Albania), dans: Japigia, Anno IV, fase. IV, p. 499. Idem: Butrinto il mito d’Enea, Gli Scavi, Roma 1937, p. 135, fig. 83. 5. Cuka e Ajtojt: Dhimosten Budina, lliria I, 1971, p. 317—323, Tab. XIX, 1. 5a. Delfe: Skènder Anamali, lliria VI, 1976, nr. 3, 7, p. 129, 136. 5b. Dodona: Skènder Anamali, lliria VI, 1976, nr. 1, p. 128, 135. 6. Dumreja (Elbasan): Neritan Ceka, Vèshtrim arkeologjik mbi rrethin e Elbasanit (Apercu archéologique de la région d’Elbasan), dans: Monumentet 3, 1972, p. 14, Tab. XII, 1. V. Togi, Données sur l’onomastique illyrienne à Dyrrachium et dans d’autres centres de l’Albanie, dans: Stalb. 1969, 2, p. 176 = Konferenca e Dyt'è e studimeve albanologjike, voi. II, Tiranè 1969, p. 387 = Deuxième conférence des études albanologiques, vol. II, Tirana 1970, p. 469. 7. Dürres: C. Praschniker — A. Schober, op. cit., p. 45. C. Praschniker, JO Al XXI/XXII, 1922, p. 135. B. Saria, Antiken aus Durazzo, dans: JÖAI XXIII, 1923, Beibl. 245. Ch. Picard Note sur un relief prophylactique de montant de porte trouvé à Durazzo, dans: Albania, N“ 2, 1927, p. 25. M. Buffa, Travamento di un cippo iscritto à Durazzo, dans: Rivista d’Albania (Reale Accademia d’Italia), Anno III, fase. IV, 1942, Roma. S. Anamali, BUSHT. ser. shk. shoq. 1956, 1, p. 24. Idem: Nekropoli helenistik i Epidamnit (Nécropole hellénistique d’Epidamnos), dans: BUSHT. ser. shk. shoq. 1957, 1, p. 55—56. C. de Simone, Osservazioni sull’onomastica della necropoli di Durazzo, dans: Beiträge zur Namenforschung, Jahrgang 15, 1967. V. Togi, Té dhéna mbi topografiné dhe elementin ili te Dyrrahit nè driten e zbulimeve té reja arkeologjike (Données sur la topographie et l’élément illyrien de Dyrrachium à la lumière des nouvelles découvertes archéologiques), dans: Konferenca e pare e studimeve albanologjike 15—21 Nandor 1962, Tirane 1965, p. 466—467 (fot. 13—15). Idem: Inscriptions et reliefs de la nécropole de Dyrrah (Dyrrachium), dans: Stalb. 1965, 2, p. 49—966, fig. 1—537 = BUSHT. ser. shk. shoq. 1962, 2, p. 70—136. Idem: Données sur l’élément illyrien à Dyrrachium à la lumière des nouveaux témoignages archéologiques, dans: Stalb. 1972, 1, p. 80, 82, 83 (fig. 9—10, 12—34) = Sth. 1972, 2, p. 105—108 (fig. 9, 10, 12—-34). Shqipèria Arkeologjike, Tirane 1971, nr. 56, 109. 8. Fieri: C. Praschniker — A. Schober, op. cit., p. 66, 68. 9. Finiqi (Fojnike): L. M. Ugolini, Albania antica, vol. II, L’Acropoli di Fenice, Roma-Milano, 1932, p. 147—156, nr. 1—15. 10. Grabove e Siperme (Gramshi): Apollon-Bage — Gjerak Karaiskaj, Vrojtime arkeologjike né rrethin e Gramshit (Observations archéologiques dans le district de Gramshi), dans: Monumentet 3, 1972, p. 201, nr. 1. 11. Hoxhara: C. Praschniker, JÖA1 XXI/XXII, 1922, p. 155 et 157. Ila. Klos: Lazér Papajani, Qyteti ilir né Klos (La cité illyrienne de Klos), Kuvendi 1 i studimeve ilire I, Tirane 1974, p. 516, fig. 12; p. 519, fig. 13 = Studiine ilire I, Prishtiné 1978, p. 466, fig. 12; p. 468, fig. 13 = lliria IV/1, p. 420, fig. 12; p. 421, fig. 13; Skénder Anamali, lliria VI, 1976, nr. 5, p. 129/135. 12. Kozarè (Berat): V. Togi, Stalb. 2, 1969, p. 176 = Konferenca e Dyte e studimeve albanologjike, véli, II, Tirané 1969, p. 388 — Deuxième conference des études albanologiques, vol. II, Tirana 1970, p. 469. 13. Oriku (Pashalimani-Vlorè): Dh. Budina, Gérmimet nè theatrin antik tè Orikut (Fouilles sur le théatre antique à Oriku), dans: Sth. 1964, 1, p. 169—170, fig. 13 a, 13 b. 13a. Oropos: Skénder Anamali, lliria VI, 1976, nr. 4, p. 5. 14. Ploge (Vloré): S. Anamali, Amantie, dans: lliria, II, 1972, p. 90—92, 113—114, PI. XXV, 1, 2; Pl. XXVI, 1, 2. C. Patsch, Das Sandschak Berat in Albanien, Wien, 1904, p. 32, 54. L. M. Ugolini, Albania antica, vol. I, p. 193—195, fig. 118. Louis Robert, BE. 1959, p. 203. Fr. Prendi, Disa rezultate té ekspeditave arkeologjike nè rrethinén e Vlorés gjaté vjetéve 1953—1954 (Quelques résultats des expéditinos archéologiques aux environs de Vloré au cours des années 1953—1954), dans: BUSHT. ser. shk. shoq., 1957, 3, p. 117, fig. IV. 15. Pogradec: V. Togi, Stalb. 1969, 2, note 15 = Konferenca e Dyte e studimeve albanologjike, véli. II, 1969, p. 382, n. 15 — Deuxième conférence des études albanologiques, voi. II., 1969, p. 382, n. 15. 16. Pojani: C. Praschniker — A. Schober, op. cit., p. 72, 75. C. Praschniker, JÖAI XXI/XXII, 1922, p. 148, 188, 196, 197, 198. 17. Qafa e Vreshtave (Tepelené): Damjan Komata, Rrethi i Tepelenès (Le territoire de Tepelene), dans: BA. 1971, p. 245, Tab. X, p. 258. 17a. Rablja: Skénder Anamali, lliria VI, 1976, nr. 6, p. 129, 135. 18. Seferaj (Kavajé): H. Myrto, Mbi disa qendra arkeologjike ndérmjet Kavajés dhe Durrèsit (Sur certains centres archéologiques entre Kavajé et Durrés-Durazzo), dans: Monumentet, 1—8, 1974, p. 250. 19. Selenicè (Vloré): S. Anamali, Amantie, dans: lliria li, 1972, p. 92, nr. 4. L. M. Ugolini, Albania antica I, p. 195, 196. L. Rey, Albania, N» 5, 1935, p. 44. 20. Sofratike (Gjirokastra): Apollon Bage, Vèshtrim mbi qendrat e banuara antike dhe mesjetare né luginen e Drinos (Apergu des centres peuplés antiques et médiévaux dans la vallèe du Drinos), dans: Monumentet 4, 1972, p. 113, 1—3. Damjan Komata, Rrethi i Gjirokastrès (District de Gjirokastré), dans: BA 4, 1974, p. 232—233. 20a. Sparla: Skénder Anamali, Ìliria VI, 1976, nr. 2, p. 128, 135. 21. Turan (Tepelené): Damjan Komata, Rrethi i Tepelenès (District de Tepelenès), dans: BA. 1971, p. 244 (Tab. IX, p. 257). 22. Verri-Slatiné (Pogradec): V. Togi, Stalb. 1969, 2, p. 176 = Konferenca e Dyte e *studimeve albanologjike, véli, i II, p. 388 = Deuxième conférence des études albanologiques, vol. II, p. 470. 1. Apollonia: Hasan Ceka — Skénder Anamali, BUSHT. ser. shk. shoq. 1961 1, p. 102, nr. 3. 2. Balshi: C. Praschniker, JÖAI XXI/XXII, 1922, p. 199—201, 215—217. 3. Butrint: L. M. Ugolini, Butrinto il mito d’Enea, Gli scavi, Roma 1937, p. 88, fig. 50. P. C. Sestieri, op. cit., 62—65, nr. 3—13. 4. Byllis (Gradishta): P. C. Sestieri, op. cit., p. 66—71, nr. 14—20. 5. Drishti: Kole Kamsi, Drishti, dans: Reviste, 1, 1964, p. 163—166. 6. Dürres: C. Praschniker — A. Schober, op. cit., p. 41, 45. B. Saria, Antiken aus Durazzo, JÖAI XXIII/1923, Beibl. 241. L. Rey, Fouiles de la mission franeaise à Apollonie d’Illyrie et à Durazzo (1923—1924), dans: Albania 1925, p. 24, fig. 22, 23, 53. C. Patsch, Aus dem albanischen National-Museum, dans: JÖAI XXVI/1926, p. 229—230. P. C. Sestieri, op. cit., p. 72—95, nr. 21—74. Hasan Ceka —■ Skender Anamali, BUSHT. ser. shk. shoq. 1961, 1, p. 108, nr. 5.; p. 109, nr. 6, 7.; p. 110—112, nr. 8—10.; p. 113, nr. 11.; p. 114, nr. 12.; p. 115, nr. 13.; p. 116, nr. 14.; p. 117, nr. 15—16. Vangjel Togi, Stalb. 1965, 2, p. 49—96 (fig. 1—53) = BUSHT. ser. shk. shoqi. 1962, 2, p. 70—133. Idem; Stalb. 1972, 2, p. 105—108, nr. 8 = Konferenca e Dyt'è e studimeve albanologjike, Vol. II, p. 386, nr. 18 = Deuxième conférence des études albanologiques, vol. II, p. 386, nr. 18. Fatos Tartari, Rezultatet e gérmimeve té vitit 1971 ne skajin veri-lindor té Durrésit (Résultats des fouilles de l’année 1971 dans la partie nord-est de la ville de Durazzo), dans: BA, 1971, p. 104. Shqipéria arkeologjike, Tirane 1971, nr. 57. 7. Elbasan (Scampa): C. Praschniker — A. Schober, op. cit., p. 52. A. Betz, Eine neue Inschrift aus Elbasan in Albanien, dans: JÖAI XXX, 1930, Beibl. 102. P. C. Sestieri, op. cit., p. 103, nr. 88—91. Hasan Ceka — Skender Anamali, BUSHT ser. shk. shoq. 1961, 1, p. 121, nr. 21.; p. 123, nr. 22, 23.; p. 224, nr. 24.; p. 125, nr. 25. 8. Grommata: C. Patsch, Sandschak Berat, col. 90 ss.; P. C. Sestieri, op. cit., p. 96, nr. 75—79. 9. Hekal (Byllis): H. Ceka — S. Anamali, BUSHT. ser. shk. shoq. 1961, 1, p. 107, nr. 4. 10. Kalaja e Kalivacit (Tepelenè): Vasil Banga, Kontribut per harten arkeologjike té rrethit té Tepelenés (Contribution à la carte archéologique du district de Tepelenè), dans: BA. 1971, p. 215. Hasan Ceka — Skénder Anamali, BUSHT. ser. shk. shoq. 1961, 1, p. 119, nr. 18. 11. Kalldrun (Koplik): Vili Kamsi, Mbishkrime nè gjuhén latine tè Muzeut té Shkodrés (Inscriptions latines du Musée de Shkodér), dans: KMPSH, 1973, p. 72, nr. 2; Skénder Anamali — Damjan Komata, Varreza e Kalldrunit (Le tombeau de Kalldrun): dans KMPSH, 1978, p. 103. 12. Kavaja: P. C. Sestieri, op. cit., p. 98, nr. 80—81. 13. Klos: P. C. Sestieri, op. cit., p. 99, nr. 82. 14. Kolesjan (Kukés): Hasan Ceka — Skénder Anamali, BUSHT. ser. shk. shoq. 1961, 1, p. 120, nr. 19. 15. Kropishté (Vloré): Hasan Ceka — Skénder Anamali, BUSHT. ser. shk. shoq. 1960, 1, p. 120, nr. 20. 16. Levan (Stefana): P. C. Sestieri, op. cit., op. 108, nr. 93. 17. Lczha (Lissus): C. Praschniker — A. Schober, op. cit., p. 20, n. 30.; p. 22. C. Patsch, Aus Albanien, JÖAI X, 1907, col. 102. L. Rey, Albania, Ns IV, 1933, p. 97. A. Bruhl, Albania, Ns V, 1935, p. 95, nr. 3. P. C. Sestieri, op. cit., p. 100, nr. 83—86. 18. Margegaj (Tropojè): Bep Jubani, Rrethi i Tropojés (District de Tropojè), dans: BA. 4, 1974, p. 199, Tab. I—III (p. 205—207). 19. Mat: Dilaver Kurti, Njé mbishkrim latin nè Mat (Une inscription latine à Mat), dans: Sth. 1979, 3, p. 171—173. 20. Pojani: C. Praschniker, JÖAI XXI/XXII, 1922, p. 196, 197. P. C. Sestieri, op. cit., p. 61, nr. 1—2. 21. Salmanaj: P. C. Sestieri, op. cit., p. 102, nr. 87. 22. Seferaj (Kavajé): H. Myrto, Monuinentet, 7—8, 1974, p. 250, fig. 4. Hasan Ceka — Skénder Anamali, BUSHT. ser. shk. shoq. 1961, 1, p. 117—118, nr. 17—18. 23. Sofratike (Gjirokastra): Apollon Bace, Monuinentet 4, 1974, p: 113. Damjan Komata, Rrethi i Gjirokastrès (District de Gjirokastre) dans: BA. 4, 1974, p. 232—233. 24. Shin Gjon (Ad Quintum — Sv. Ivan Elbasanski): C. Praschniker — A. Schober, op. cit., p. 58. P. C. Sestieri, op. cit., p. 104, nr. 89. Idem: Bolletino della commissione archeologica cominunale di Roma, voi. LXXIV (1951—1952), Roma 1954, p. 93. Hasan Ceka — Skénder Anamali, BUSHT. ser shk. shoq. 1961, 1, p. 105, nr. 2. Neritan Ceka — Lazér Papajam, Nimfeu dhe termet e stacionit ad Quintum (Nymphée et terme de la station Quintum), Monumentet, 4, 1972, p. 34, fig. 8. 25. Shkoder (Scodra): P. C. Sestieri, op. cit., p. 107, nr. 92. Hasan Ceka — Skender Anamali, BUSHT. ser. shk. shoq. 1961, 1, p. 126, nr. 26.; p. 127, nr. 27. Vili Kamsi, KMPSH, 1973, p. 71, nr. 1.; p. 73, nr. 3.; N. Vulić, Spomenik SKA LXXI/55, Beograd 1931, p. 200, nr. 526. 26. Tirana: P. C. Sestieri, op. cit., p. 109, nr. 94, 95. 27. Valijas: P. C. Sestieri, op. cit., p. 110, nr. 96. A. Bruhl, Albania, Nc V, 1935, p. 95, nr. 2 (46). III. Bornks milliaires A. Inscriptions latincs Depuis 1902, sur le territoire de 1’actuelle Albanie sont découvertes deux bornes milliaires: une sur la partie de la Via Egnatia, où se trouvent déjà trois autres, et une dans le secteur de Gjirokastèr. 1. Gorice (Gjirokastèr): Hasan Ceka — Skender Anamali, BUSHT. ser. shk. shoq. 1961, 1, n. 118, nr. 17. 2. Sulzotaj (Lushnje): Hasan Ceka, Dega jugore e rrugès Egnatia (Branche méridionale de la Via Egnatia), dans: Moumentet, 2, 1971, p. 25—28, Tab. I. a, b, c. IV. SCEAUX SUR LES BRIQUES A. Inscriptions grecques 1. Apollonia: C. Praschniker, JÖAI, XXI/XXII, 1922, p. 202—204. V. Toci, dans: Stalb. 1969, 2, p. 174 = Konferenca e Dyt'e e studimeve albanologjike, veli. II, p. 386 = Deuxième conférence des études albanologiques, voi. 11. p. 468. Aleksandra Mano, Iliria III, 1975, p. 204, fig. 35. 2. Irmaj (Gramshi): Frano Prendi — Dhimosten Budina, Kalaja e Irmajit (Kalaja d’Irmaj), dans: BUSHT. ser. shk. shoq. 1963, 4, p. 24. Idem: Fouilles 1960 dans la forterensse d’Irmaj (Gramshi), dans: Iliria II, 1972, p. 36, 37 + PI. Vili b, c.; p. 38, fig. 16.; pag. 68 + PI. Xa. 3. KIos (Mallakastra): Lazér Papajani, Raport mbi gérmimet arkeologjike tè vitit 1973 né qytetin ilir nè fshatin Klos té Mallakastrés (Compte rendu sur les fouilles archéologiques de l’année 1973 dans la cité illyrienne au village de Klos près de Mallakastre), dans: BA. 4, 1974, p. 99. 3a. Kalaja e Krotines (Dimalum-Berat): Shqipéria arkeologjike, 1971, nr. 45. Burhan Dautaj, Rezultatet e gérmimeve arkeologjike né Dimal — Sektori A — 1971 (Résultats des fouilles archéologiques à Dimal — Secteur A — 1971), dans: BA. 1971, p. 79 + Tab. I, p. 82. Idem: La cité illyrienne de Dimal, dans: Illiria II, 1972, p. 150, fig. 1 + Pl. I. (p. 158); p. 154 + PI, IV b. 2 (p. 161). Idem: Rezultatet e gérmimeve arkeologjike pér vitin 1973 nè Dimal (Résultats des fouilles archéologiques pour l’année 1973 à Dimalum), dans: BA., 4, 1974, p. 73, 74 (+ Tab. II, 1—4). Idem: Dimale (Berat), dans: Ìliria III, 1975, p. 451—455 (Pl. II). 4. Kalaja e Margèlliqit (Patos): Lutfi Derveni, Gjurmime té reja né kalané e Margèlliqit (Nouvelles recherches a Margèlliqit), dans: Monumentet, 2, 1971, p. 147—151 (Tab. le). 5. Zig-Xhafaj (Kavajé): H. Myrto, Monumentet, 7—8, 1974, p. 258, Tab. Ili, 4—6. 1. Baze (Mat): Dilaver Kurti, Gjetje arkeologjike nè Mat (Découvertes archéologiques à Mat), dans: Materiale, 1968, p. 100—101, fig. 2, 3. 2. Zgèrdheshi (Kruja): Selim Islami, Qyteti ilir né Zgérdhesh (La ville illyrienne à Zgérdhesh), dans: Monumentet, 1, 1971, p. 31—32, Tab. IV, 1—7. Idem: La ville illyrienne à Zgérdhesh de Kruja, dans: lliria II, 1972, p. 229 + Pl. IV, 1—7 (p. 236). V. Instrumentum a. Sceaux sur les amphores et les pithos A. Sceaux grecs 1. Apollonia: P. C. Sestieri, Bolli amforari rodi d’Albania, dans: Epigrafica, Anno III. fase. 4, 1941, p. 35. Aleksandra Mano, Vula amforash té pabotuara (Sceaux sur amphores non publiés), dans: BUSHT. ser. shk. shoq. 1963, 2, p. 88—90, nr. 1 a, b, — 4; p. 90—95, nr. 7—11; p. 98—101, nr. 1—5; p. 95—98, nr. 2—7; p. 101—102, nr. 6—8; p. 102, nr. 9, 10. Skénder Anamali, Gèrmimi nè anén verilindore té qytetit té Apollonisé-Sektori C 1958 (Fouil-les dans la partie nord-est de la ville d’Apollonie-Secteur C — 1958), dans: Sth. 1964, 1, p. 127—153. 2. Durrès: A. Mano, BUSHT. ser. shk. shoq. 1963, 2, p. 95, nr. 1. 3. Finiqi (Fojnike): L. M. Ugolini, Albania antica, vol. II, L’Acropoli di Fenice, Roma-Milano, 1932, p. 156—158. 4. Gorica e Madhe (Treni): Petrika Lera, Gjurmime tè reja tè lashtèsisé né rrethinén e Korgés (Nouvelles recherches du passé dans le district de Korcès), dans: Monumentet, 11, 1971, p. 180. 5. Gradec (Kolonja): V. Togi, Stalb. 1969, 2, p. 177. = Konference e Dyt'è e studimeve albanologjike, vol. II, p. 388. = Deuxième conférence des études albanologiques, p. 470. 6. Jerma (Gjirokastra): Fr. Prendi et Dh. Budina, La civilisation illyre de la valée du Drino, dans: Actes, p. 129 + Pl. XVII, nr. 1. Dhimosten Budina, Antigonée, dans: lliria II, 1972, p. 298, p. 309, fig. 30; p. 339; fig. 52, 1—2; p. 341; p. 375 + Pl. XXVII. 7. Oriku (Pashalimani-Vloré): A. Mano, BUSHT. ser. shk. shoq, 1963, 2, p. 90—91, nr. 5 a, b-6.; p. 95, nr. 12.; p. 107, nr. 10.; p. 112, nr. 7. Dhh Budina, Gèrmimet nè theatrin antik t’Orikut (Fouilles dans le théàtre antique d’Oriku), dans: Sth. 1964, 1, p. 152, fig. 4, 4 a. 8. Selce e Poshtme (Podgradec): V. Togi, Stalb. 1969, 2, p. 170, note 14. = Konferenca e Dyt'è e studimeve albanologjike, véli. II, p. 382. — Deuxième conference, p. 462. Idem: Sth. 1972, 2, p. 103—145. 9. Shémbérdhenjé (Gramshi): Apollon Bage — Gjerak Karaiskaj, Vrojtime arkeologjike né rrethinen e Gramshit (Observations archéologiques dans le district de Gramshi), dans: Monumentet, 3, 1972, p. 201. 10. Tren (Korga): Muzafer Korkuti, Vendbanimi prehistorik i Trenit (Localité préhisto-rique de Tren), dans: lliria I, 1971, p. 43, fig. 8 b. B. Sceaux latins 1. Apollonia: P. C. Sestieri, op. cit., p. Ili—112. A. Mano, BUSHT, ser. shk. shoq. 1963, 2, p. 104—110, nr. 1—9, 11—18; p. 110—111, nr. 1—2. 2. Butrint: L. M. Ugolini, Albania antica, L’Acropoli di Butrinto, Roma, 1942, p. 227—228. 3. Gradec (Kolonja): Skénder Aliu, Une nouvelle cité illyrienne dans l’Albanie du sud-est (Région de Kolonje), dans: Deuxième conference, voi. II., p. 435 = Konferenca e Dyt'è e studimeve albanologjike, véli. 11, p. 355. 4. Hollm (Kolonie): Skćnder Aliu, Rezultatet e germimeve né kodrén e Holmit-Kolonjé (Résultats des fouilles sur la colline de Hollm-Kolonja), dans: Materiale, p. 35. 5. Kalaja e Kamnikut (Kolonja): V. Togi, dans: Stalb. 1969, 2, p. Ì77 = Konferenca e Dyt'è e studimeve albanologjike, veli. II, p. 388 = Deuxième conférence, vol. II, p. 470. Skénder Aliu Konferenca a Dyte e studimeve albanologjike, véli. II, p. 357 = Deuxième conférence, vol. II., p. 430. b. P o i d s A. Poids grecs 1. Oriku (Pashalimani-Vloré): Dh. Budina; Sth. 1964, 1, p. 160, fig. 6. 2. Tren (Korgc): M. Korkuti, Ìliria I, 1971, p. 43, fig. 8 a. c. L a m p e s A. Lampes grecques 1. Apollonia: A. Mano, Iliria III, 1975, p. 203, 213 (+ PI. VII—Vili—IX). B. Latines Durrés: Fatos Arapi, Rezultatet e germimeve té vitit 1971 né Skajin verilindor té qytetit té Durrésit (Résultats des recherches de l’année 1971 la partie nord-est estrème de la ville de Durazzo), BA. 1971, p. 110—111, Tab. II, 2b. VI. Inscriptions sur les murs A. Grecques 1. Apollonia: Hasan Ceka, Muri rrethues i Apollonisé (L’enceinte d’Apollonie), dans: BUSHT. ser. shk, shoq. 1963, 3, p. 131 (fig. 4). 2. Durrés: Kogo Zheku, Zbulime epigrafike nè muret rrethuese té kalasè sé Durrésit (Découvertes épigraphiques sur les murs de ceinture du chateau fort de Durrés), dans: Mo-numentet, 3, 1972, p. 39, fig. 6, 7.; pag. 41, fig. 10—15. Idem: Découvertes épigraphiques sur les murs de ceinture du chateau fort de Durrés, dans: Stalb. 1972, 1, p. 124—125.; fig. 5—7.; pag. 128, fig. 10—11.; pag. 130, fig. 12—15.; p. 132, fig. 16. 3. Selce e Posthme (Podgradec): Neritan Ceka, La ville illyrienne de la Basse-Selce, dans: Iliria II, 1972, p. 186 (+ PI. XIV, p. 213). Fanula Papazoglu, Jedno nepostojeće ilirsko ime, dans: ZNM VII, 1975, p. 91—96. B. , Latines 1. Lezha (Lissus): Th. Ippen, Skutari und nordalbanische Küstenebene, Sarajevo 1907, p. 57. P. C. Sestieri, op. cit., p. 100, nr. 83. Frano Prendi — Kogo Zheku, La ville illyrienne de Lissus. Son origine et son système de fortification, dans: Iliria II, 1972, p. 267, fig. 16 b = CIL III 1704. 1 Enciclopedia Italiana (Treccani), vol. X 1931, p. 438. 2 Cfr. Vili Kamsi, Fillimet e arkeologjisè shqiptare dhe kontributi i Shtjefen K. Gjecov-Kryeziut (Débuts de l’archéologie albanaise et contribution de Shtjefen K. Gjegov-Krye-ziut), dans: BSHShk. III/4, 1966, p. 405—413. 3 Cfr. A. Theiner, Vetera monumenta Sla-vorum meridionalium historium illustrantia. Tom. II. A Clemente VII. usque ad Pium VII (1524—-1800). Cum additamentis saec. XII et XIV. Edidit Academia Scientiarum et artium Slavorum meridionalium, Zagrabiae 1875, p. 218. 4 Cfr. Theodor Ippen, Prähistorische und römische Fundstätten in der Umgebung von Scutar, WMBH VIII, 1907, p. 207—211. Idem: Denkmäler verschiedener Altersstuffen in Albanien, dans: WMBH X, 1907, pp. 207—211. 5 Cfr. C. Patsch, Das Sandschak Berat in Albanien, Wien, 1904, pp. 1—199. 6 C. Praschniker, Muzakhia und Mala-kastra. Archäologische Untersuchungen in Mittelalabnien, dans: JÖAI XXI/XXII, 1922 —1924, Beibl. 75—223. 7 Cfr. C. Praschniker — A. Schober, Archäologische Forschungen in Albanien und Montenegro, Wien, 1919, p. 1—104. 8 Cfr. L. M. Ugolini, Albania antica, vol. I, Ricerche archeologiche, Roma-Milano, Società editrice d’arte illustrata, 1927. 9 Cfr. V. Kamsi, BSHShk. III/4, 1966, p. 405—413. Zef Mirdita, Studime ilire, Rilindja, Prishtiné 1978, p. 5. 10 Cfr. P. C. Sestieri, Nenshkrime latine te Shqipnisé (Iscrizioni latine d’Albania), Studime e tekste (Studi e testi), Dega II, Arkeo-logjike (Serie II. Archeologia), Nr. 1. Instituti mbretnor i studimve shqiptare. Tirane 1943, pp. 60—118. Abreviations A et es Albania BA BE ” Actes du IIe congrès international des études du Sud-est Europćen (Athènes, 7—13 mai 1970). Tom. II. Histoire. Athènes 1972 ■-= Albania, Revue d’archéologie, d’histoire et des sciences appliquées en Albanie et dans les Balkans = Buletini Arkeologjik. Universiteti i Tiranès. Instituti i Historisè dhe gjuhésisé. Sektori i arkeologjisè. (Raporte té gérmimeve té ekspedi-tave informative dhe gjetje té rastit) = Bulletin épigraphique, Paris BUSHShk — Buletini i Universiteti Shtetéror té Tiranés, seria shkencat shoqérore, Shkodér BUSHT. scr. shk. shoq. = Buletini i Universiteti Shtetéro té Tiranès, seria shkencat shoqérore. Universiteti Shtetéror i Tiranès Deuxième conference = Deuxième conférence des études albanologiques. A l’occassion du 5e Centenaire de la mort de Georgius Kastriot-Skanderberg. Tirana, 12—18. janvier 1968, vol. II. Tirana 1970. Matériaux de la section des sciences historiques. Université d’état de Tirana. Institut d’histoire et de linguistique. ! liria =“ Ìliria. Académie des Sciences de la R. P. d'Albanie. Centre de Re- cherches Archéologiques, Tirana JÖAI = Jahreshefte des österreichischen arhäologischen Instituts, Wien Konferenca e Dyte = Konferenca e Dyté e studimeve albanologjike. Me rastin e 500 — vjetorit té vdekjes sé Gjergj Kastriotit-Skenderbeut. Tirané, 12—18 janar 1968, véli. II. Materiale té seksionit té shkencave historike. Universiteti shtetéror i Tiranés. Instituti i historisè dhe i gjuhésisé. KMPSH " Kumtari i muzeut popullor té Shkodrés. Muzeu popullor i Shkodrès, Shkodér Kuvendi Materiale Monumentet Reviste Spomenik SKA Stalb. Sth. Studime Shqiperia Arkeologjike WMBH ZNM Kuvendi I i studimeve Ilire. Akademia e shkencave e RPSH. Instituti i historisé. Instituti i gjuhèsisé dhe i letersisé. Instituti i monu-menteve. Tirane, 1974. Materiale te sesionit arkeologjik Tirane 2—3, X, 1967. Republika Popullore e Shqipérisè. Universiteti Shtetèror i Tiranés. Instituti i historisé dhe i gjuhèsisé. Sektori arkeologjisé, Tirane 1968 Monumentet. Ministria e arsimit dhe e kulturès Instituti i monu-menteve te kultures, Tirane Reviste shkencore e Institutit pedagogjik dyvjecar te Shkodres, Shkoder. Spomenik, Srpska kraljevska Akademija, Beograd Studia albanica. Université d’Etat de Tirana. Institut d’histoire. Institut de linguistique et littérature (depuis 1973 organe de l’Aca-démie des sciences de la RP d’Albanie) Studime historike. Universiteti Shtetèror i Tiranés. Instituti i historisé (depuis 1973: Akademia e Shkencave e RP Shqipérisè) Studime ilire, »Rilindja« Redaksia e botimeve, Prishtiné 1978. Shqipèria Arkeologjike. Universiteti Shtetèror i Tiranés. Instituti i historisé dhe gjuhèsisé. Sektori i Arkeologjisé, Tirané 1971 Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und der Herzegovina, Wien Zbornik radova narodnog muzeja, Narodni muzej, Beograd REVUE DES ETUDES EPIGRAPHIQUES EN BULGARIE 1902—1978 VIOLETA BOŽILOVA Institut d'Archéologie près de I’Académie Bulgare des Sciences, Sofia L’épigraphie antique en Bulgarie de 1902 à 1978, c’est-à-dire la période qui succède la parution du CIL III, est caractèrisée par la découverte d’un grand nombre de monuments. Au cours des dernières décennies ont été entreprises d’ importantes fouilles archéologiques de villes, localités, nécropoles et sanctuaires. Les trouvailles fortuites, dues aux constructions civiles croissantes, ont contribue, elles — aussi, à l’enrichissement du patrimoine épigraphiques déjà publié dans le Corpus ou dans les recueils descriptions. La Bibliographie de l’archéologie bulgare de 1974 (auteurs: Sonja Georgieva et Velizar Velkov) renferme aussi le materiel épigraphique pour la période 1879—1966. Le Corpus Inscriptiones Graecae in Bulgaria repertae en quatre volumes de G. Mihailov comprend les inscriptions grecques trouvées en Bulgarie. Dans le 1« volume, 2e«ie édition, ont trouvé place les inscriptions découvertes jusqu’à 1970 sur le litoral de la Mer Noire. Dans le Heme — les inscriptions de la Bulgarie du Nord jusqu’à 1957. Dans le I 11ème — ] ère partie — les inscriptions provenant du territoire de Philipoppolis; 2ème partie — les inscriptions de la Bulgarie de Sud et du Sud-Est jusqu’à 1961. Dans le lV'~mc — les inscriptions de la région de Sofia et de la valée du Strymon jusqu’à 1965. Dans la bibliographie présente sont indues les inscriptions grecques publiées après la parution de IG Bulg. Le matériel bibliographique de cet article est reparti d’après le lieu de trouvaille. OUVRAGES GENERAUX* 1 Beneš, Jan. Nove vyzkumy v Moesii a Thrakii, Listy filologické 1972, p. 29—41 2 Beneš, Jan. Auxilia Romana in Moesia atque in Dacia, Praha, 1978 3 Beševliev, V. EmnpacfjcKH npHHOCH (Contributions épigraphiques), Sofija, 1952 4 Beševliev, V. K. UlKopnHA KaTO cnmpacjj (Karel Škorpil épigraphiste), Studia in memo riam K. Škorpil, Sofia, 1961, p. 25—29 5 Beševliev, V. Spätgriechische und spätlateinische Inschriften aus Bulgarien, Akademie-Verlag, Berlin, 1964, XV, p. 220 6 Beševliev, V. Bulgarien und CIL, Das Altertum, XI, 1965, p. 184—186 * Les abréviations voir p. 232. 220 Arheološki vestnik 31 (1980) 7 Beševliev, V. Die Epigraphik in Bulgarien, Antike und Mittelalter in Bulgarien, 1965, p. 128—145 8 Beševliev, V. ITbpBoßTbArapCKH h kbchh rpwtKH h AaTHHCKH HaAnHCH (Inscriptions protobulgares, grecques et latines tardives), ApxeoAorHti, XII, 1975, kh. 1, p. 15 9 Beševliev, V. 3a msictoto na AaTHHCKHH e3HK b AoAHa Mh3hsi npe3 aHTHHHOCTTa (A propos de la place de la langue latine en Mésie Inférieure pendant le Bas- Empire), ApxeoAorafl, XVIII, 1976, kh. 2, p. 49 10 Dimitrov, D. P. HaArpoöiiHie itaohh ot phmcko BpeMe b C. EtArapna (Die römischen Grabstelen in Nord-Bulgarien), Sofija, 1942 11 Gerov, B. AainncKO-rpi,qKH a e k c h tea a n h B3aHMOOTHOuieHHSi b naAm-icme ot 6aA-KaHCKHTe 3eMH (Lateinisch-griechische lexicalische gegenseitige Beziehungen in den Inschriften aus den Balkanländern); Teil I: TCYH®®, XLII, 1945/46, p. 90; Teil II; TCYHcp®, XLI1I, 1946/47, p. 91—129 12 Gerov, B. Les inscriptions latines de Bulgarie, Atti del IH» Congresso di epigrafia greca e latina, Roma, 1959, p. 83—84 13 Gerov, B. IIpoyHBaHHa B'bpxy aanaAHO-TpaKHHCKHTC 3eMH npe3 phmcko BpeMe (Untersuchungen über die westthrakischen Länder in römischer Zeit), Teil 1: TCY®®, LIV, kh. 3, 1959—1960, p. 254, pp. 155—405; Teil II: LXI, 1967, pp. 1—101; Teil III: LXII, 1968, pp. 120—247; Teil IV: LXIII, 1969, pp. 1—55. 14 Gerov, B. Die Gotische Invasion in Möesien und Thrakien unter Decius im Lichte der Hortfunde, Acta antiqua Philippopolitana, 1963, p. 127—146. 15 Gerov, B. La carriera militare di Marciano, generale di Gallieno, Athenaeum, 43, 1965, p. 333—354 16 Gerov, B. A propos de la population et des localités de la vallèe du cours moyen de la Strouma dans l’antiquité, Studia balcanica, 1970, p. 7—23 17 Gerov, B. Zum problem der Strategien in römischen Thrakien. Klio, 52, 1970, p. 124—132 18 Gerov, B. Die Krisis in den Ostbalkanländern wärend der Alleinregierung des Marcus Aurelius, Eirene, 9, 1971, p. 555—568 19 Gerov, B. Das Zusammenleben des Lateinischen und Griechischen im Ostbalkanraum, Romanitas (Rio de Janeiro), 9, 1971, p. 169—176 20 Gerov, B. Zur Verteidigung der Städte im Balkanraum während der Nordvölkerinvasionen vom 2, bis zum 4. Jh., Klio, 55, 1973, p. 285—288 21 Gerov, B. Problem der historischen Geographie Nordostmakedoniens, Ancient Macedonia 1976, p. 62—68 22 Gerov, B. Problem der historischen Geographie Nordostmakedoniens, Ancient Macedonia (Thessaloniki), II, 1977, p. 45—52 23 Gerasimova, V. Pa3MecTBane Ha phmckhtc riOMom,im bohckh npe3 II b. b Mh3h« n AaKHfl (Deplacement des troupes romaines auxiliaires au IIe s. en Mésie et en Dacie d’après les monuments épigraphiques), ApxeoAorHH, XI, 1969, kn. 4, p. 5—10. 24 Gerasimova, V. AncAOKaitHa Ha puMCKHTe noMOiHHH bohckh b npoBimnHsi Mirana ot 44 Ao 86 r. Ha h. e. (Dislocation des troupes auxiliaires romaines en Mésie entre les années 44 et 86 de n. è.) ApxeoAorHfl, XII, 1970, kn. 4, p. 22 25 Gregoire Henri. Epigraphie gnostique, La Nouvelle Clio, 4, 1952, p. 277—374 26 Höllenstein, L. Zu den Meilensteinen der römischen Provinzen Thracia und Moesia Inferior, Studia Balcanica, Sofija 10, li, 1975, p. 23 27 Kalinka, Ernst. Antike Denkmäler in Bulgarien, Wien, 1906 28 Mateescu, G. Cercetari cu privile la Thraci. Emendatiuni la Corpus J. L., Bul. com. mon. istor. 9, 1916, p, 29—42 29 Mihailov, G. EamobT Ha rpbUKHTC naAriHCH ot EbAiapna. OonernKa (La langue des inscriptions grecques en Bulgarie), Sofija, 1940, 80 p. (= Studia Serdicensia, Suppl. vol. VI); cf. BZ 11, 1940, p. 251—252 30 Mihailov, G. La langue des inscriptions grecques en Bulgarie. Phonétique et morphologie, Sofia, 1943 31 Mihailov, G. FpijUKine enHrpaMH ot SiArapcKHTe 3eMH (Die griechischen Epigramme aus bulgarischen Ländern), FCYHOO, XXXIX, 1942/43, 70 p.; XL, 1943/1944, 74 p. 32 Mihailov, G. Les inscriptions grecques en Bulgarie. Actes du IIe Congrès Epigraphique, Paris, 1953, p. 75—79. Voir aussi Atti del III° Congresso Intern, di Epigrafia Greca e Latina, Roma, 1959, p. 85—87. 33 Mihailov, G. L’épigraphie en Bulgarie, Akte des IV. internationalen Kongresses für griechische und lateinische Epigraphik, Wien, 1964, p. 239—244 34 Mihailov, G. L’épigraphie en Bulgarie, Acta of the Fifth. Inter. Congress of Greek and Latin Epigraphy, Oxford, 1971, p. 321—326; voir aussi Akten des VI. Intern. Kongresses für Griechische und Lateinische Epigraphik, München, 1973, p. 521—526 35 Pippidi, D. M. Beiträge zur römischen Prosopographie des 3. Jhdts., Philoiogus, 101, 1957, p. 154—158 36 Popova, Z. Pour dater les Carmina Latina epigraphica — Buecheler 990, 55 et 960, Eirene, 7, 1968, p. 57—66 37 Rakeva-Morfova, ZI. Phmckhtc uacTHH h HMnepaTopcKH TyxAH c neuaxH ot AvHaB-CKOTO h ’FepuoMopcKO Kpaft6pe>KHe (Briques romaines à marques provenant d’atéliers privés et impériaux des rives du Danube et du littoral de la mer Noir), ApxeoAoraa, XII, 1970, kn. 3, p. 33 38 Tatscheva-Hitova, M. Geschichte des Dolichenuskultes in Moesia inferior und in Thracia, Klio, 58, 1977, p. 25—40. 39 Todorov, J. IIaraHH3MT>T b AOAHa Miran a (Le paganisme en Mésie Inférieure), Sofija, 1938 40 Velkov, V. Zur Frage ethnischen Zusammensetzung der Bevölkerung in den Städten Thrakiens in der Spätantike, Neue Beiträge zur Geschichte der Alten Welt, Bd. 3, Berlin, 1965, p. 267—280 41 Velkov, V. Eine neue Inschrift über Laberius Maximus und ihre Bedeutung für die ältere Geschichte der Provinz Moesia Inferior, Epigraphica, 27, 1966, p. 90—109 42 Velkov, V. Die Stadt und das Dorf in Südosteuropa, 11 Congrès Intern, des Etudes Sud-Est Européen, Athènes, 1970, 3—18. 43 Velkov, V. AtiTUMnara eruirpacjjHKa b EtArapna (L’epigraphie antique en Bulgarie 1944—1974), ApxeOAorHH, XVI, 1974, kn. 4, p. 93—97; voir aussi: Epigraphica 37, 1975, pp. 274—282. 44 Velkov, V. Cities in Thrace and Dacia in late Antiquity (Studies and Materials), Amsterdam, Hakkert, 1977, XVII, 308 pp 45 Velkov, V. Die Reihenfolge der Untermösischen Statthalter (270—300), Arheološki vestnik, 28, 1977, p. 421—424 46 Velkov, V. Les Thraces en Egypte gréco-romaine, Studia thracica, 4, 1977, p. 116 47 Venedikov, Iv. «SoHeTHKa Ha AaTHHCKHTe HaAnncH ot 6i>ArapcKHTe 3eMH (Phonetique des inscriptions latines dans les territoires bulgares), H3BecTHa na ceMHHapHTe npn Hct. 4>ha. cjjaKyATeT, 1, 1942, p. 227 48 Wachtel, K. Zum Militärkommando an der unteren Donau in Augusteischer Zeit, Akten des XL Internationalen Linieskongresses, Budapest, 1977, p. 377—383 49 Walde, A. Sprachliches aus antiken Denkmälern Bulgariens, Zeitschrift f. die österreichischen Gymmasien, LVIII, 1907, p. 309—402 Odesos (v. IGBulg I2 1970) 50 Beševliev, V. Altchristliche Grabinschriften aus Varna HHA XIX/XX, 1944, p. 18—39 51 Beševliev, V. CrapoxpHCTiiaHCKH iiaAUHCH ot BapHa (Inscriptions paléochretiennes de Varna), HBAA, XIV, 1963, p. 55—64 52 Beševliev, V. Eahii hob CTapoxpHCTuaHCKH naAnHC ot BapHa (Nouvelle inscyj de l’époque chrétienne ancienne à Varna), HHMB, V (XX), 1968, p. 232 sUMLUMJ 53 Beševliev, V. Grabinschrift einer Phrygerin aus Kikidadon in Odessos, Klio, 52, 1970, p. 25—27. 54 Beševliev, V. Asa naAi'poGuH cTapoxpHCTHsmcKH na/pmca ot HepMopneTO (Zwei neue alterhristliche Grabinschriften), HHMB, IX (XXIV), 1973, p. 301 55 Beševliev, V. Hobh crapoxpHCTHHHCKH naAimcH ot Bapua (Neue altchristliche Inschriften aus Varna-Odessos), HHMB, XI (XXVI), 1975, p. 148 56 čičikova, M. Ahthhhh Aatinn c MapKH ot OAecoc (Lampes antiques à marques d’Odessos), Studia in memoriam K. Skorpil, Sofija, 1961, p. 307—319 57 Kolendo, I. Découvertes d’inscriptions grecques pendant la guerre russo-turque 1828— 1929, Archeologia, 18, 1967, p. 51—54 58 Lasarov, M, Ahtmhiih avicjxjpH, VI—I b. np. h. e. ot Ebat. HepnoMopne (Amphores antiques, VI—I« s. av. n. ère, du litoral bulgare de la Mer Noir), HHMB, IX (XXIV), 1973, p. 3 59 Lasarov, M. Am($>ophh nenaTH ot OAecoc (Les timbres amphoriques d’Odessos), HHMB, kn. X (XXV), 1974, p. 19 60 Mihailov, G. Ahthhhh naMeTHHijH ot Baptta h BapHeHCKO (Monuments antiques de Varna et de sa région), HHMB, XIII (XXVIII), 1977, p. 142 61 Mihailov, G. Hobh HaAmtCH ot HeicporroAa Ha OAecoc (Les inscriptions de nécropole d’Odessos), HHMB, XIV, 1978 62 Mirčev, M. HaAipoGriH naMeTHHitH (Monuments funéraires) npoMeTeft, V, 1940/1941, kn. 4—5, p. 58—59 63 Mirčev, M. Authhckh ennrpacJicKH naMCTimuti ot HepHOMopneTO (Monuments épi-graphiques latins du littoral de la Mer Noir), HBAA, IX, 1953, p. 69—80 64 Mirčev, M. Hobh enitrpatjicKH naMeTHHitH ot HepuoMoptiero (Nouveaux monuments épigraphiques de la région de la Mer Noire), HBAA, XI, 1960, p. 35—58 65 Mirčev, M. Hobh bhthhhh ermrpacjtCKH naMeTHHttn (Neue antike epigraphische Denkmäler), HHMB, VI 1970, p. 157—170. 66 Mirčev, M. rp'L.ijkh ennrpatjtCKH naMeTHHitH (Monuments épigraphiques grecs), HHMB, VII (XXII), 1971, p. 153 67 Rakeva-Morfova, ZI. Phmckhtc Hacniii h HMnepaTopcKH TyxAH c ricwaTH ot AY' Ha-BCKOTO h HepHOMopcKO KpaitßpoKHe (Briques d’atelier: à marques provenant d’ateliers privés et impériaux des rives du Danube et du litoral de la Mer Noir), ApxeoAorHfl, XII, 1970, kn. 3, p. 33 68 Terziva, V. Hobh emtrpacjrcKtt naMeTHHitH ot BapHeHCKO (Neue epigraphische Denkmäler), HHMB, IX (XXIV), 1973, p. 295 69 Tončeva, G. CicvAiiTypaTa b OAecoc ot V—I b. np. h. e. (La sculpture dans la ville d’Odessos du V^me au Hre s. av. n. è.), HHMB, V (XX), 1968, p. 3—48 70 Stoian lorgu. Du nouveau sur la communauté des cités grecques du Pont Gauche, Lato-mus 24, 1965, p. 70—89 Marcianopolis (v. lGBulg II 1958) 71 Božkova, D. Ahthhhh eiiHrparJrcKii naMeTHHitH ot MapKHaHonoA (Monuments épigraphiques de Marcianopolis), Myaeit h naMeTHHitH na KyATypaTa, 2, 1969, p. 1—4 72 Gerov, B. Marcianopolis im Lichte der historischen Angaben und der archäologischen, epigraphischen und numismatischen Materialien und Forschungen, Studia balcanica, Re-chercehs de géographie historique, 10, Sofia, 1975, p. 49—72 73 Minčev, Al. Eaho aTeAHe 3a HMHiaitiiit Ha arnnecKH Aa.vmn b MapunaHonoA (A markshop for imitations at attic lamps in Marcianopolis) HHMB, XIII (XXVIII), 1977, p. 166 74 Adamesteanu, D. Inscription en vers découverte à Turtucaia (Transmarisca), Dacia, 5—6, 1935/1936, p. 449—450 75 Balkanska, Ana. CTpoHTeAett HaAirac ot i<7,CHoaHTH<-iHaTa KpenocT Tminca Ha hoc KaAiiaicpa (Inscription de l’antiquité tardive de la forteresse du cap Kaliakra), ApxeoAO-PHJi, XVI, 1974, kn. 1, p. 66 76 Bošnakov, R. Hobh cnurpacJjCKii naMCTHHiu-r b OKp. m y3C ft-T o a 6 v x h h (Nouveaux monuments épigraphiques au Musée de Tolbuhin), BeKOBe, V, 1975, kn. 5, p. 84 77 Stoian Jorgu. Du nouveau sur la communauté des cites grecques du Pont Gauche, Lato-mus, 24, 1965, p. 70—89 78 Vasilčin, Iv. Ahthhhh a a müh or My3e}i b Toaövxhh (Antike Lampen in Museum von Tolbuhin), HHMB, XII (XXVII), 1976 p. 111 Apollonia (v. ÌGBulg I2 1970) 79 Apollonia, Mélanges, Sofija, 1963 80 Dremsizova, Cv. KepeMHAH h ncuarH ot HeKponoAa Ha Aiioaohhh (Tuiles à estam-pilles de la nécropole d’Apollonia), AriOAOima, 1963, p. 321—324, TaÖA. 172—173 81 Lazarov, M. HenyÖAHKyBaiiM airramiH aMcjjopH h aM(|>opHH nemara ot BtArapcKOTO HepHOMopne (Amphores antiques et timbres amphoriques du littoral bulgare de la Mer Noire) HHMB, XI (XXVI), 1975, p. 128 82 Ognenova, L. et Lazarov, M. Hob HaAniic Ha CTpaTera AnoAOHHH ErrraHKeHT (Une nouvelle inscription du stratège Apollonios Eptaikentos), HAH, XXV, 1962, p. 195—203 83 Russu, I. I. Das römische Militärdiplom vom Miroliubovo (Burgas), Dacia, 16, 1972, p. 287—292 84 Velkov, V. Zur Geschichte der Provinz Thrakien im IL Jh. u. Z., Acta Antiqua Hung. 13, 1965, p. 208 Mesfmbria (v. ÌGBulg P 1970) 85 Velkov, V. Inscriptions de Mesembria (1956—1963), Nessebre, 1, 1969, p. 179—224 86 Velkov, V. AaTHHCKH HaAnncH ot My3est Ha rpaA Byprac (Lateinische Inschriften aus dem Museum in Burgas), HAH, XXII, 1959, p. 324—344 87 Velkov, V. Antike Tempel in Mesambria Pontica, Klio, 52, 1970, p. 466—471 88 Velkov, V. KyATypiiH othoihciihsi mokay MecaxiGpHsi h KaAaTHC npe3 eAHiiHCTH-qccKäTa enoxa (Les rapports culturels entre Mesambria et Callatis à l’époque hellénistique, Studia balcanica, II, Sofia, 1970, p. 000 89 Velkov, V. Zur Geschichte der Mesambria Pontica, Acta of the Fifth Epigraph. Congress, Oxford, 1971, p. 109—112 90 Velkov, V. Zum Kult der ägyptischen Gottheiten in Messambria Pontica (2—1. .Th.), Hommages à Maartin J. Vermaseren, vol. Ill, Leiden, 1978, p. 1293—1295 91 Venedikov, Iv. TpH 3a6eAe>KHTeAHH HaivteTHHKa ot HeceStp (Trois monuments de Nessebre), BeKOBe, I, 1972, kn. 6, p. 62—71 92 Stojan, J. Du nouveau sur la communauté des cités grecques du Pont Gauche, Latomus, 24, 1965, p. 70—89 Ratiaria (v. ÌGBulg II 1958) 93 Dečev, D. Ahthhhh na.MCTHHUH (Antike Denkmäler), THM, VI, 1932/34, p. 47—59 94 Gerov, B. PoMaHH3,\n>T mokay AvHaßa h BaAltana. Ot ÄBrycx ao XaApnaH (La ro-manisation entre le Danube et les Balkans D’Auguste jusqu’au Hadrien), rCYH9M>, Teil I: t. XLV, 1948/49, kn. 4, 92 p. 95 Gerov, B. Bpigraphische Beiträge zur Geschichte des Moesischcn Limes in vorklaudischer Zeit, Acta antiqua Academiae scientiarum Hungaricae, 15, 1967, p. 85—1Ö5 96 Hošek, Radislav and Velizar Velkov. New antique Finds in Ratiaria (Moesia superior), Eunomia II, 1, 1958, p. 32—39 97 Kazarov, G. Phmckh ttaxoAKH nprt c. Apnap, üCn, XXII, 1910, kn. 71, p. 853—862 98 Mladenova, J, ABa eimrpacpcKH naMeTHHKa ot CeBep03anaAHa Er, A rapirti (Deux inscriptions de la Bulgarie du Nord-Ouest) HAH, XXIV, 1961, p. 261—268 99 Velkov, V. nprraocH kt>m Hcropnaia Ha pHMCKHTe rpaAOBe b EtArapiisi, 1, Pa-HHapiia (Beiträge zur Geschichte der römischen Städte in Bulgarien. I. Ratiaria), Tpy AOBe Ha BnH »EpaTa Khpha h Mctoahh — BeAiiKO Trpirono, II, 1965, p. 1 100 Velkov, V. Ratiaria. Eine römische Stadt in Bulgarien, Eirene, 5, 1966, p. 155—175 101 Velkov, V. et Atanasova, J. Authhckh HaAnHCH ot Paunapiia (Lateinische Inschriften aus Ratiaria), HAH, XXX, 1967, p. 143 Oescus (v. IGBulg II 1958) 102 Antonio Frova, Lo scavo della missione archeologica italiana ad Oescus, Bolletino dell’ Instituto Nazionale di Archeologia e Storia dell’Arte, 11, 1948, p. 39 103 Gerasimov, T. Eaho nocsemeHHe ria AHaHa ot c. AePMaHIJOf. AoBemico (Une dédicace à Diane découverte dans le village Dermanci, arr. de Loveč), HAH, XXVII, 1964, p. 248—249 104 Gerov, B. Nouvelles données sur le début de l’histoire d’Oescus, Revue de philologie, 2, 1950, p. 146—165 105 Gerov, B. PoMaHH3Mi.T mokay AvHaBa H EaAKana. Ot AßrycT ao XaApiian. (La ro-manisation entre le Danube et les Balkans. D’Auguste jusqu’au Hadrien), rCYHcjxj) Teil I: t. XLV, 1948/49, kn. 4, pp. 1—92 106 Gerov, B. PoMaHH3MM mokav AvHaBa h EaAKaHa. Ot XaApnan ao KoncTariTHH BeAHKH (La romanisation entre le Danube et les Balkans. D’Hadrien jusqu’au Constantin le grand), TCVOO, Teil II: t. XLVII, 1950/51—1951/1952, pp. 17-121; Teil III: XLVIII, 1952—53, pp. 307—413 107 Gerov, B. Zwei neugefudene Militärdiplome aus Nordbulgarien, Klio, 37, 1959, p. 196—216 108 Gerov, B. Epigraphische Beiträge zur Geschichte des Moesischen Limes in vorklaudischer Zeit, Acta antiqua Academiae scientiarum Hungaricae, 15, 1967, p. 85—105 109 Ivanov, T. Hobootkphth AaTHHCKH HaAnHCH b Aoahh Mh3Hb (Neuentdeckte lateinische Inschriften aus Ulpia Oescus) HAH, XXII, 1959, p. 119—132 110 Kazarov, G. Ein neuer Beiname der Diana, ÖJH, AB, 16, 1913, p. 205—208 111 Kocev, N. Kt.m BTiipoca 3a HaAnnca ot Ecicyc 3a t. Hap. apxncHHaroryc Sur l’in-scription d’Escus concernant l’archisynagogus) BeKOBe, 2, 1978, p. 72 112 Morfova, ZI. EmrrpacjiCKH MarepnaMi ot EcKyc (Matériaux épigraphiques d’Oescus), H3CAeA. b necT Ha aKaA. A- Aeneß, 1958, p. 305—316 113 Morfova, ZI. Briques et tuiles à estampilles d’Ulpia Oescus, Latomus, 19, 1959, p. 640—648 114 Tabakova-Canova, G. Phmckh HaArpoÖHH haohh ot ILveBencKO (Plaques funéraires romaines du dép. de Pleven), ApxeoAoma, XII, 1970, kn. 1, p. 38 115 Todorov, J. naraHH3MT>T b AoAHa Mh3hs (Le Paganisme en Mésie inférieure), Sofija, 1928 116 Wagner, W. Zur Ala Pansiana, eine epigraphische Nachelese Germania, 41, 1963, p. 317—327 117 Velkov, I. Hobootkphth CTapHHH (Découverts archéologiques en Bulgarie pendant 1927/28), HAH, V, 1928/29, p. 367 118 Archeologia (Warszawa), 13, 1962, p. 118, et 17, 1966, p. 155 118a Božilova, V. Contributions épigraphiques de Novae, Klio, 62, 1980, 1, p. 67—78 119 Čičikova, M. »Firma lampen« du limes danubien en Bulgarie, Actes du IXe Congrès International d’études sur les frontières romaines, Bucuresti, 1974, p. 155—165 120 Čičikova, M. Lampes avec la marque ARMENI découvertes en Bulgarie, Archeologia Polona, 14, 1973, p. 349—599 121 Dečev, D. Ahthhhh naMexuHirii ot GtArapcKHTe 3eiwH (Antike Denkmäler aus Bulgarien), TOHEM, 1940/41, p. 34—39 122 Fouilles archéeologiques dans le sécteur Ouest de Novae, HAH, XXVI, 1963, p. 115; HAH, XXVII, 1964, p. 191; HAH, XXVIII, 1965, p. 31; HAH, XXIX, 1966, p. 83; HAH, XXX, 1967, p. 59; HAH, XXXII, 1970, p. 73; HAH, XXXIV, 1974, p. 193 123 Fouilles archéologiques dans le secteur Est de Novae, HAH, XXVI, 1963, p. 133; HAH, XXVII, 1964, p. 217; HAH, XXVIII, 1965, p. 43; HAH, XXIX, 1966, p. 99; HAH, XX*, 1967, p. 75 124 Gerasimov, T. PeAHecJ) c nocBemeHne Ha Aiioaoh KeiiApiooc ot c. Ctbkach (Novae) Cbhihobcko (Relief avec la dédicace à Apollon Kendrizos de Staklen [Novae], district de Svištov), HEAH, XI, 1939, II, p. 330—332 125 Morfova, ZI. Phmckh TyxAH h KepeMHAH c nenara ot EtArapna (Briques et tuiles romaines à estampilles de la Bulgarie du Nord), ApxeoAorna, V, 1963, kn. 1, p. 27—33 126 Gerov, B. POMaHH3MST mokay AyHaBa h EaAKaHa. Ot ÄBrycT ao XnApnaii (La ro-manisation entre le Danube et les Balkans) rCY, Teil I, XLV, 1948/49, kn. 4; Teil II, t. XL VII, 1950/51—1951/52, p. 17—121 127 Gerov, B. Die Rechtsstellung der untermösischen Stadt Novae, Akte d .IV Intern. Kongresses für Griechische und Lateinische Epigraphik, Wien, 1964, p. 128—133 128 Gerov, B. Zum Problem der Entstehung der römischen Städte am Unteren Donaulimes, Klio, 59, 1977, p. 299—309 129 Kacarov, G. Antike Denkmäler aus Nordbulgarien, ÖJH, AB, 27, 1932, p. 115—124 130 Kolendo, J. Etudes sur les inscriptions de Novae, Archeologia, 16, p. 124—148 131 Kolendo, J. et I. Trynkowski. Inscriptions découvertes au cours des fouilles de l’expédi-tion archéologique de l’Université de Varsovie à Novae (secteur ouest), Archeologia, 16, 1965, p. 115—124 132 Kolendo, I. Inscription de Fan 227 en l’honneur de Iuppiter Depulsor découverte à Novae, Archeologia, 19, 1968, p. 117—144 133 Kolendo, L, J. Olczak. Oltarz z inskripcja, Novae-Sektor Zachodni 1972, Poznan, 1975 134 Mrozewicz Leszek. Une inscription latine en l’honneur de Septime Sévère et de sa famille, nouvellement découverte à Novae, Archeologia, 28, 1977, p. 117—124 135 Speidel, M. und Dimitrova-Milčeva, Al. The cult of the Genii in the Roman Army and a New Military Deity, Aufstieg und Niedergang der Römischen Welt, II, Prinzipat (Berlin-New York 1978), p. 15-43 136 Tačeva, M. neuaTine Ha ntpBH htuahhckh AeraoH b Cbhlhobckhh My3eü (Estem-pilles de la Première légion italique du musée de Svištov), ApxeoAorna, VI, 1964, kn. 1, p. 44—48 137 Velkova, Z. Der thrakische Ursprung des Namens der Stadt Novae (Moesia Inferior), Klio, 58, 1976, p. 41—43 Sexaginta prista (v. IGBulg II 1958) 138 Angelov, N. Asa phmckh naAipoSiiH naiueTHHKa ot c. Cbuacki-ik, Pycencico (Deux monuments funéraires romains de Svalenik, arr. de Roussé) HAH, XVII, 1950, p. 227—279 139 Angelov, N. naMeTHa iiAOua ot p. EeAH Aom, PyceHCKO (Plaque commémorative du Beli-Lom, arr. de Roussé), HAH, XVII, 1950, p. 279—280 140 Dečev, D. TyxAH c autiihckh nenaTH (Ziegel mit lateinischen Stempeln), TOHEM, 1937/39, p. 119—127 141 Gerov, B. La romanisation entre le Danube et les Balkans, TCYOO, Teil I: t. XLV, 1948/49, kn. 4, 92 p. 142 Kazarov, G. Ahthhhh naMCTHHmi ot EtArapHa (Antike Denkmäler aus Bulgarien), HEAH, XI, 1937, p. 283—287 143 Kolendo, J. Une inscription de Sexaginta Prista et la fortification du Bas-Danube sous la Tétrarchie, Eirene, 5, 1966, p. 139—154 144 Kolendo, J. Nieznana inscrypcja z kolekcji Krzemienieckiji i problem fortyfikacji nad dolnym Dunajem za tetrarckii, PHist, 57, 1966, p. 558 145 Velkov, V. EnHrpa4>CKH rrpHHocH ktsm HCTopiisiTa Ha Pyce h PyceHCKO npe3 pHM-CKaTa enoxa (Epigraphische Beiträge zur Geschichte von Russe und seiner Umgebung zur Römerzeit), HEMP, 3, 1968, p. 3—10 146 Velkov, V. Der Kult der Diana Plestrensis in Moesia Inferior, in: Actes du lXe Congres international d’études sur les frontières romaines, Mamaia, 6—13 septembre, 1972, Bucu-re?ti-Köln-Wien, 1974, p. 151—154 Jatrus (v. IGBulg II 1958) 147 Beševliev, V. Zwei vulgärlateinische Inschriften aus Bulgarien, Klio, 59, 1977, p. 265—266 148 Gomolka, G. Katalog der Kleinfunde, Klio, 47, 1966, p. 294 149 Krummrey, H. Inschriften, Ziegelstempel, Klio, 47, 1966, p. 357—396 Durostorum (v. IGBulg II 1958) 150 Bujor Expectatus. Cu privire la unele monulente de la Durostorum, SCIV, XI/I, 1960, p. 141—154 151 Cončev, D. Notes sur quelques témoins materiels de la culture romaine en Bulgarie, Lato-mus 16, 1957, p. 465—467 152 Donevski, P. Inscriptions Latines de Durostorum, ApxeoAorwsi, 4, 1976, p. 61 153 Gerov, B. La romanisation ... op. cit., voir n. 105 154 Georgiev, P. Römische Statuen und Inschriften aus Silistra, HHMB, X (XXV) 1974, p. 95—102 155 lorga, N. Une tablette militaire romaine dans la région de Durostorum, Rev. hist, du Sud-Est Europ. Vili, 1931, p. 292—298 156 Lambrino, S. Un nouveau diplome de 1’empereur Claude, CRAI, 1930, p. 131—137 157 Papahagi, P. Durostorum, Dunarea II, 1925, p. 89—99 158 Russu, J. J. Inscriptions latines de Durostorum, Anuarul inst. de studii class. II, 1933/1935, p. 216—218 159 Velkov, V.—R. Hošek. Ein tesserarius von Durostorum, Sbornik prače filoz. fakulty Brnenske University VI, 1957 (1958: E), sv. 2, p. 118—120 160 Velkov, V. Epigraphische Beiträge zur historischen Geographie der Moesia Inferior, Studia balcanica, I, 1970, p. 55—60 Serdica (v. IGBulg IV 1966) 161 Andreev, St. HoBOOTKpuTa BoeHHa AHiiAOMa ot HMnepaTOp BecnacHaH (Un nouveau diplome de L’empereur Vespasien), HBAH, VI, 1930—31, p. 142—152 162 Bobčev, S. Am MOHorpaMHH rieuaxa Bupxy TyxAH ot Kpen. ctčhh Ha CepAHKa (Deux scéaux à monogrammes sur des briques des murs d’enceinte de Serdica, ApxeoAO-THH, XII, 1970, kn. 2, p. 64 163 Dobrusky, V. Das erste Militärdiplom des Kaisers Maximinus, ÖJh, 14, 1911, p. 130—134 164 Dremsizova, Cv. CiapoxpHCTHflHCKH authhckh HaAnnc ot Cocenti (Inscription latine paléochretienne de Serdica), PII, IV, 1950, p, 115—122 165 Gerasimov, T. AnTHHen naAnnc ot CepAHKa (Inscription antique de Serdica), HAH, XVII, 1950, p. 252—253 166 Gerov, B. Untersuchungen über die westlhrakischen Länder in römischer Zeit. . . op. cit., voir n. 13 167 Gerov, B. Zur Lesung und Deutung des Epigramms von Cekančevo (Bez. Sofia), HHBE, XVI, 1968, p. 97—106 168 Mihailov, G. Une nouvelle inscription de l’enceinte de Serdica, Epigraphica, 38, 1976, p. 21—24 169 Mispoulet, L. M. Un diplome militaire découvert en Thrace, CRAI, 1912, p. 394—406 170 Ognenova, L. Un pierre miliaire de Serdica de l’époque de Septime Sévère, Eirene, 2, 1964, p. 155—165 171 Peek Werner. @épi<; BacriXxia, Wiss. Zft. der Martin Luther Univ. Halle- Wittenberg, Ger. Sprachw. Reihe XII, 3—4, 1963, p. 265—267 172 Petrikovits, H. Die Inschrift der neuen Dolichenus-Weihung aus Sofia, Germania, 22, 1938, p. 121—122 173 Stančeva, M. HaAiractT 3a HarpancAanero Ha KpenocTTa Ha rp. CepAHKa (L’inscription concernant le mur d’enceinte de Serdica), BeKOBe, I, 1972, kn. 1, p. 51—54 174 Stančeva, M. Btoph HaAnnc 3a KpenocTiiaTa CTeHa Ha CepAHKa (Une seconde inscription concernant Ie mur d’enceinte de Serdica), ApxeoAorHH, XVII, 1975, kn. 3, p. 30 175 Velkov, I. HoBa BoeHHa AHnAOMa ot A0MH|IHan (Neues Militärdiplom von Domitia-nus), HBAH, IV, 1926/27, p. 69 176 Venedikov, Iv. Eahh hob CTapoxpHCTHHHCKH Ha ai me ot CepAHKa (Eine neue alt-christische Inschrift aus Serdica), Studia in honorem Dečev, Sofija 1958, p. 322—331 177 Vladimirov, VI. Hobh ashhh 3a phmckhh ni>T EcKyc-CepAHKa npe3 IV b. (Nouvelles données sur la voie romaine Oescus-Serdica au IVe s.), ApxeoAorHH, V, 1963, kn. 1, p. 33—34 Pautalia (v. IGBulg IV 1966) 178 Dečev, D. Zu dem Militärdiplom aus Ramensko, Germania 28, 1944—1950, p. 97 179 Dečev, D. Ein neues Militärdiplom aus Germania inferior, HAH, XV, 1946, p. 86—93 180 Gerov, B. npoynBannti Bbpxy aanaAHOTpaKHÖCKHTe 3eMH npe3 phmcko BpeMe (Untersuchungen über die westthrakichen Länder in römischer Zeit), op. cit., voir n. 13 181 Ivanov, T. Klm B'unpoca 3a AarepyBaHeTO ita Cohors II Lucensium (Contribution au problème du campement de Cohors II Lucensium dans la ville de Germania), ApxeoAO-TH5I, VI, 1964, kn. 1, p. 20—23 Municipium Montanensium (v. IGBulg II 1958) 182 Alexandrov, G. Ahthmhh naiweTHHitH ot Montana-MHxaÜAOBrpaA (Monuments antiques de Montana-Mihailovgrad), ApxeoAorHH, XII, 1970, kn. 3, p. 43 183 Alexandrov, G. AaTHHCKH HaAnHCH ot MoHTaHa (Inscriptions latines de Montana-Mihailovgrad), BeKOBe, VI, 1977, kn. 5, p. 51 184 Božilova ,V. Ha ahhch ot c b e t n ah i h e to Ha Anana h AnoAOH npn MoHTaHa (Inscriptions du sanctuaire de Diane et d’Apollon près de Montana-Mihailovgrad) ApxeoAonta, XVIII, 1976, kn. 2, p. 40 186 Božilova, V. Ex voto des militaires romains du sanctuaire de Diane et d’Apollon près de Montana, Akten des XI. Internationalen Limeskongresses, Budapest, 1977, p. 473—484 187 Gerov, B. La romanisation ... op. cit., voir n. 105 188 Kacarov, G. Hprrnoc ki>m apxeoAomflTa Ha BtArapusi (Matériaux archéologiques de Bulgarie), HEAA, I, 1910, p. 111—119 189 Mašov, Sp. PiiMCKa BoeHHa AHnAOMa ot c. Coxane, BpaMaiicKH oKpr>r (Diplòme militaire romaine du village Sohače dép. de Vrača), ApxeoAornst, XIII, 1971, kn. 1, p. 48 190 Mašov, Sp. Ennrpa(J)CKH naiweTHHUH ot BpanaHCKH OKpi>r (Monuments épigraphiques de Vrača), ApxeoAorHH, XXI, 1975, kn. 3, p. 36—43 191 Mladenova, J. Asa enurpacjrcKH naMeTHHKa ot CeBepo3anaAHa EuArapuH (Deux inscriptions de la Bulgarie du Nord-Ouest), HAH, XXIV, 1961, p. 261—268 192 Nicolov, B. Ahthhhh naMCTHHLtH or BpaqariCKO (Monuments antiques de Vrača), HAH, XXX, 1967, p. 216 193 Rakeva-Morfova, ZI. Briques romaines à marques . . ., op. cit., voir n. 37 194 Velkov, I. Auc hobootkphth phmckh bochhh ahitaomh ot Becnacuait (Zwei neuentdeckte Militärdiplome des Vespasian), HEAH, II, 1923/24, p. 83—89 195 Velkov, I. Cbcthahihc Ha luppiter Optimus Maximus ao c. MoKpeui, Aomcko (Le sanctuaire de luppiter Optimus pres du village de Mocrech), HEAH. II, 1923/24, p. 210—212 196 Velkov, V. Nowe inskrypcje Latinskie z Montany, Archeologia, 7, 1955—1957, p. 91—101 197 Velkov, V. Epigraphische Beiträge zur historischen Geographie der Moesia Inferior, Studia balcanica, I, 1970, p. 55—60 198 Velkov, V. npmiocH ki>m HCTopHH ia na pHMCKHTe rpaAOBe b EiArapna, II MoHTana (Contributions sur l’histoire des villes romaines en Bulgarie II. Montana-Mihailovgrad), Sbornik Čiprovci 1868—1968, Sofija, 1971, p. 105—114 Abritus (v. IGBulg II 1958) 199 Damjanov, St. npoyqBaHiia Ha KyAa 3 ot iCbCHoaHTHHHHH rpaA npn c. BoflBOAa (La tour 3 de L’antiquité tardive près du village Voivoda), — HHMIII, VI, 1973, p. 189 200 Damjanov, St. CTpomeAHa KcpaMHKa ot KUCHoaimuiniiM rpaA npn r. Boììboau, IIIyMeHCKH OKptr (Briques à estampilles de Voivoda, arr. de Šumen), HHHM, II, 1978, p. 139—172 201 Dečev, D. Ahthuhh na.MCTHHHH (Antike Denkmäler), LHM, VI, 1932/34, p. 47—59 202 Dečev, D. Aimmmt na.MeniHHH ot Eh Arapu h (Antike Denkmäler aus Bulgarien), HEAH, Vili, 1934, p. 69—81 203 Dečev, D. TyxAH c AaTHHCKH neqaTii ot MaAapa (Briques et estampilles de Mađara), MaAapa, II, 1936, p. 11—20 204 Dečev, D. Zu dem Militärdiplom aus Ramensko, HAH, XVII, 1950, p. 70 und ITIaHM, II, 1950, p. 61 205 Gerasimova-Tomova, V. EnHrpacjrcKH CBeAenHH 3a KaAaerpaAHO H3MepBane b okoa-HOCTHTe Ha rp. HlyMen, b iCBcnara ainnuiiocT (Renseignements épigraphiques sur les mesures cadastrales des environs de Šumen sous le Bas Empire), HHMIII, VI, 1973, p. 219—223 206 Ivanov, T. Aua naAnnca ot anTiiuiiHii rpaA npn Pa3rpaA- 1. Eahh hob naMCTiiHK ot BpeMeTO Ha PeMeraAK IL 2. K'bm Bbnpoca 3a AOKaAHai-rpaiicTO ria anTHMHHR rpaA AöpHT (Zwei Inschriften aus der antiken Stadt in der Nähe von Razgrad), Sbornik T. H. KartapoB II (= HAH, XIX), 1955, p. 167—168 207 Kacarov, G. Ahthhhh na.MeTiiHHH h3 EtArapHfl (Antike Denkmäler aus Bulgarien), HEAH, IV, 1926/27, p. 81 208 Kacarov, G. Ahthmhm na.MeTHHun H3 Er.Arapror (Antike Denkmäler aus Bulgarien, HEAH, VIII, 1934, p. 44—68 209 Morfova, ZI. Phmckh TyxAH h KepeMHAH c neqarn ot CeBepHa EtArapua (Briques et tuiles romaines à estampilles de la Bulgarie du Nord), ApxeoAorHJt, V, 1963, kn. 1, p. 27—33 210 Morfova, ZI. Briques et tuiles romaines à estampilles provenant d’ateliers privés et impé-riaux de la Bulgarie du Nord-Est, Archeologia, XIII, 1971, 3, p. 25 211 Niedermann, M. Notes sur une inscription métrique latine trouvée à Voivoda, HEAH, XVI, 1940/42, p. 1—8 et Recuell Max Niedermann, Neuchàtel 1954, p. 299—336 212 Venedikov. Iv. PuMCKa BoeHHa AHriAowa ot c. EpecroBene, KyöpaTCKO (Un diplóme militaire de Brestovene, arr. de Kubrat), HBAA, IX, 1953, p. 61—68 Nìcopolis ad Istrum (v. IGBulg II 1958) 213 Balkanska, A. Tahhchh Kyrii! c rpaBiipana VKpaca h rpi>UKH HaAiiHCH ot Hhkoiio-ahc aA HcrpyM (Tonschalen mit gravierten Verzierungen und griechischen Inschriften aus Nicopolis ad Istrum), HAH, XXXIII, 1972, p. 172 214 Barbieri, G. Nota sull’imperatore Decio, Ommagiu lui C. Daicoviciu, Bucure$ti, 1969, p. 11—13 215 Bračkova, M. Neue Inschriften aus Nicopolis ad Istrum, AM 48, 1923, p. 93—118 216 Dremsizova, Cv. Asa hobootkphth naAniica (Deux inscriptions nouvellement découver-tes à Nicopolis ad Istrum), HAH, XXXIV, 1974, p. 326—328 217 Gerasimova-Tomova, V. Ein Militärdiplom aus Nicopolis ad Istrum, Klio, 57, 1975, p. 227—233 218 Gerov, B. Zur Identität des Imperator Decius mit dem Statthalter C. Messius Q. Valerinus, Klio, 39, 1961, p. 222—226 219 Gerov, B. La romanisation ... op. cit., voir n. 106 220 Sultov, B. npHHOC kim eiiHrpacjniKara Ha AoAHa Mh3HH (Contribution à L’épigraphie de la Mésie inférieure), Sbornik K. Škorpil, Sofija, 1961, p. 239—244 221 Sultov, B. Eahh hob eniirpacjtcKH naMeTHHK ot AHCKOAypaTepa (Ein neuentdecktes epigraphisches Denkmal aus Discoduratera), HHMBTt>phobo, I, 1962, p. 21—22 222 Tačeva, M. Kleinasiaten und Syrer in Nicopolis ad Istrum (II—III. Jh.), Actes du premier Congrès international des éfudes balkaniques et sud-est européennes, 1970, p. 115—123 223 Todorov, J. Le Paganisme en Mésie inférieure, Sofija, 1928 224 Vaklinova, M. TKepTBCHHK c nocBemeHHe Ha 3eBC ot Bcahko Tx,pitOBO (Un autel dédié a Zeus à Tàrnovo), HAH, XXXIII, 1972, p. 182 Vallis Strymonis Medii (v. IGBulg IV 1966) 225 Dečev, D. Ahthhhh naMernnuit ot SuArapcKme 3eMH (Antike Denkmäler aus Bulgarien), rnHEM, 1940/41, p. 34—39 226 Dečev, D. Ein neuer Brief des Kaisers Antoninus Pius, ÖJH 41, 1954, p. 110—118 227 Gerov, B. npoyHBaHHSt BT.pxy 3anaAHOTpaKHHCKHTe 3eMH npe3 phmcko Bpevie (Untersuchungen über die westthrakischen Länder in römisches Zeit), TCYcKH abhhh 3a anTHUHara hctophh Ha rpaA CaHAaHCKH (Neue epigraphische Angaben zur antiken Geschichte der heutigen Stadt Sandanski), HAH, XXIV, 1961, p. 245—260 234 Velkov, V. Contributi epigrafici alla storia della provincia di Macedonia, Archeologia, 14, 1963, p. 65—75 235 Velkov, V. Eahh aniHHCH rpaA b AOAHHaTa Ha CpeAHa OrpyMa (Eine antike Stadt im Tal der mittleren Struma), HAH, XXVI, 1963, p. 141 Philippopolis (v. lGBulg III 1, 1961) 236 Balkanska, A. HoBOoricpHTa iiaAi'poGna nAoqa Ha rAaAHaTop ot Haobahb (Dalle funéraire de gladiateur de Plovdiv), ApxeoAoma, VII, 1965, kn. 4, p. 32—35 237 Botuscharova, L. PHMCKa BoeHHa AnnAOMa ot Cyxo3eM, AeBCKHrpaACKO (Römisches Militärdiplom aus Suhozem) Studia in honorem D. Dečev, Sofija, 1958, p. 317—322 238 Botuscharova, L. Tpn AOKyMeHTa 3a HCTopirara Ha Phmckhh OitAHnonoA (Trois documents sur la ville de Philippopol à l’époque romaine), ApxeoAoraa, X, 1968, kn. 2, p. 43—53 239 Botuscharova, L. ’ApxispEÙi; Aioukwv à Philippopolis, HAH, XXXIII, 1972, p. 159 240 Cončev, D. Neuentdeckte Inschriften aus Südbulgarien, ÖJH, AB, 35, 1943, p. 109—120 241 Cončev, D. Zwei antike Inschriften aus Bulgarien, ÖJH, AB, 44, 1959, p. 241—243 242 Cončev, D. Contributions épigraphique à l’étude de la domination romaine en Bulgarie méridionale, Latomus, 19, 1960, p. 113—124 243 Cončev, D. Contributions épigraphiques à l’étude de la domination romaine en Bulgarie méridionale, Latomus, 21, 1962, p. 151—158 244 Cončev, D. Inscriptions latines nouvellement découverts en Bulgarie de Sud, Latomus, 17, 1958, p. 528—530 245 Danov, H. EnurpacjrcKH npHHOCH kbm HCTopusrra uà AeicapcKOTO cBCAOBHe b AoAHa Milana (Epigraphische Beiträge zur Geschichte des Ärztestandes in Nieder-mösien), TnHEM, 1931/34, p, 89—95 246 Dečev, D. Ahthhhoto HMe Ha Xncapa (Der antike Name des bulgarischen Badeortes Hissar), mHEM, 1935/36, p. 47—51 247 Djakovič, B. BoeHHa AnnAOMa ot c. EpecTOBHiia (Ein Militärdiplom aus Brestovica), rnHE, 1923, p. 207—211 248 Georgiev, VI. HaAiinctT irnpxy KepeMHAaTa ot c. TAaBUHHita h HeroBOTO 3naueHHe 3a HCTopHflTa Ha HapoAHRH AaTHHCKH e3HK (L’inscription sur la tuile de Glavinica et son importance pour l’histoire du latin vulgaire), Pn, IV, 1950, p. 131—147 249 Gerov, B. Eahh hob AOKyMeHT 3a roTCKirre HamecTBHH npii EaAHen h 3a HCTopHHTa Ha nAOBAHB (Ein neues Dokument der Gotischen Invasionen unter Gallienus und zur Geschichte der Stadt Philippopolis), EMnO, IV, 1966, p. 23—39 250 Kacarov, G. Ahthmhh naMeTHHUH or Ei>ArapH5i (Antike Denkmäler aus Bulgarien), HEAH, XIV, 1940/1942, p. 54—59 251 Kolev, K. HaArpoÖHa nAoua ot HAnnonoA (Stèle funéraire de Philippopolis), Apxeo-AOTH5I, VIII, 1966, kn. 2, p. 57—59 252 Nikolov, D. Hobh auhhh 3a nt in <3>HAHiionoA-EcKyc (Nouvelles données sur la grande route de Philippopolis à Oescus), Studia in honorem D. Dečev, Sofija, 1958, p. 285—288 253 Oppermann, M. Bemerkungen zu römerzeitlichen Grabreliefs aus Südbulgarien, Klio, 59, 1977, p. 213—224 254 Zaprjanov, A. Hobootkpht nocBeiHTeAeH HaAniic ot Xncap (Inscription à dédicace nouvellement découverte a Hisar), HAH, XXXII, 1971, p. 296—297 255 Žlegov, D. rii>Tna koaohb ot MecTHOCTTa KaAAtpMaTa Kpaft ceAO BwiorpaAeu, na3apA>KHiUKO (Colonne routière près de village de Vinogradetz, région de Pazardjik), BeKOBe, 1978, kn. 2, p. 75 Augusta Traiana (v. IGBulg III 2, 1964) 256 Beševliev, V. Cohors I. ’ADoeitiov Antoniniana, Studia in honorem D. Deiev, 1958, p. 269—279 257 Bujukliev, Hr. et L. Getov. Ana hobh enurpatjrcKH naMCTHHKa 3a VKpcnuTCAuaTa CHCTeMa Ha Ahtoiihh Fluii b TpaKHfl (Deux nouveaux monuments épigraphiques rela-tifs aux travaux de fortification de Antonin le Pieux en Thrace), ApxeoAoma, VI, 1964, kn. 1, p. 29—33 258 Bujukliev, Hr. Hob naMeTHHK 3a KyATa Ha Ca6a3HÌt b TpaKHa (Nouveau monument sur le culte de Sabazios en Thrace), ApxeoAoraa, VI, 1965, kn. 2, p. 50—51 259 Bujukliev, Hr. Hobootkphth na.MexHHHH 3a rAaAnaTopcKHTe 6op6u b ABrycTa Tpaarta (Nouveaux monuments à Augusta Trajana), ApxeoAoraa, XIII, 1971, kn. 2, p. 30 260 Dečev, D. Ein neues Militärdiplom des Kaisers Antoninus Pius, ÖJH, 29, 1935, p. 54—59 261 Dimitrova, Al. Beiträge zur Geschichte Kabyles in Thrakien zur Römerzeit, Thracia, II, 1974, p. 135—146 262 Mihailov, G. Epigrafica, Sbornik Skorpil, 1961, p. 208—221. 263 Nikolov, D. CTpoHTeAett Ha Anne ot pHMCica SaHa tepaft CTapa 3aropa (Inscription relative à l’ćdification d’un établissement de bains près de Stara Zagora), ApxeoAoraa, X, 1968, kn. 1, p. 43—48 264 Nikolov, D. et Hr. Bujukliev. Hobh nocBeTHTCAHH itaAnucH Ha Aoahxch ot CTapa 3aropa (Nouvelles inscriptions dédiées à Dolichenus de Stara Zagora), ApxeoAoraa, XIII, 1971, kn. 1, p. 45—48 265 Nikolov, D. Hobootkphth nocBeraTeAHH iiaAniicM ot CTapa 3aropa (Nouvelles inscriptions votives de Stara Zagora), HAH, XXXIII, 1972, p. 135 266 Nikolov, D., Hr. Bujukliev. New inscriptions dedicated to Iupiter Dolichenus in Stara Zagora, Acta archeologica, 24, 1972, p. 415—419 267 Velkov, V. Zum Militärwesen der römischen Provinz Thrakien, Chiron, 8, 1978, p. 433—439 268 Wilhelm Adolf. Zu dem Edikt über die Gründung des Emporios Pizos, ÖJH, AB, 37, 1948, p. 31—34 269 Wilhelm Adolf. Zu der Gründungsurkunde des Emporios Pizos, Sbornik G. I. Kacarov, (HAH, XVI), 1950, p. 41—46 AB AM AMB BCH BZ CRAI IG Bulg LF ÖIH PHist SCIV rey rCYH03d> Table des abreviations Archäologisches Beiblatt Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts. Athenische Abteilung Antike und Mittelalter in Bulgarien Bulletin de Corespondance Hellénique Byzantinische Zeitschrift Comptes-rendus de l’Academie des Inscriptions et Beiles lettres Inscriptiones graecae in Bulgaria repertae Listy Filolologické Österreichische Jahreshefte Przeglad historiezky Studii ?i cercetari de historic veche rOAHLUHHK Ha CotJjHHCKHR yHHBepCHTeT rOAHUIHHK Ha CocjjHHCKHH yHHBepCHTeT. HcTOpHKO (J)HAOAOrHHeCKH 4>aKyATeT 3anaAHH 4jhaoaoihh I’CYHOO TMnO THM rHAMn mHBM TIIaHM rnHB HAH HEAH HBAA HBAA HHA HHEE HHHM HHMB HHMBT HHMP HHMUI MaAapa pn rOAHIUHHK Ha CocjjHHCKHJI yHHBepCHTeT. HCTOpHKO-^HAOAOrHMCCKII cjjaKVATeT f OAHHIHHK Ha My3eHTe B nAOBAHBCKH OKptr roahhihhk na HapoAHHH apxeoAoranecKH My3eö Co4>hh roahihhhk Ha HapoAHHH ApxeoAoniHCCKH My3eii Haobahb roahhihhk Ha nAOBAHBCKaTa HapoAHa GiiGAHOTCKa h ,\iy3CH roAHuiHHK Ha nAOBAHBCKH5i apxeoAontHecKH My3eft roAHUIHHK Ha nAOBAHBCKaTa HapoAHa ohGahotckb H3BCCTHH Ha ApxeOAOTHHeCKHH HHCTHTyT npH BAH H3BecTH5i na BHArapcKHfl apxeoAoraHecKH hhcthtyt H3BecTHH Ha BtArapcKOTo apxeoAornHecKO APyntecTBO H3BecTH5i Ha BapHeHCKOTO apxeoAOTHHecKO aPY>kcctbo H3BeCTHH Ha HcTOpuneCKOTO APY>KecTBO H.TBeCTIIH Ha HHCTHTyTa 3a G'BAiapCKH e3HK H3BecTHB Ha HapoAHHH HCTopiinecKH My3CH H3BCCTHS Ha HapoAHHH My3e{i BHB BapHa H3Becrna Ha HapoAHHH My3eft b Bcahko Ti.pnoBo H3BecTHa na HapoAHHH My3eft b Pyce H3BecTHH Ha HapoAHHH My3eft b IIIyMeH CöopHHK MaAapa. Pa3KonKH h npovHBanHH Pa3KOnKH H npoyHBailHH Index des noms Adamesteanu, D. 74 Alexandrov, G. 182, 183. Andreev, St. 161. Angelov, N. 138, 139. Balkanska, A. 75, 213, 236. Barbieri, G. 214. Beneš, G. 1, 2. Beševliev, V. 3—9, 50—55, 147, 256. Bobčev, S. 162. Božilova, V. 118a, 184, 186. Božkova, D. 71. Bošnakov, R. 76. Botucharova, L. 237, 238, 239. Bračkova, M. 215. Bujor, E. 150. Čičikova, M. 56, 119, 120. Cončev, D. 240—244. Damjanov, St. 199, 200. Danov, Hr. 245. Dečev, D. 93, 121, 140, 178, 179, 201—204, 225, 226, 246, 260. Dimitrova, Al. 135, 261. Dimitrov, D. P. 10. Djakovič, B. 247. Dorbusky, V. 163 Donevski, P. 152. Dremsisova, Cv. 80, 164, 216. Frova, A. 102. Georgiev, P. 154. Georgiev, VI. 248. Gerassimov, T. 103, 124, 165. Gerassimova, V. 23, 24, 205, 217. Gerov, B. 11—22, 72, 94, 95, 104—108, 126, 127, 128, 141, 153, 166, 167, 180, 187, 218, 219, 227, 249. Gomolka, G. 148. Hošek, R. 96. Höllenstein, L. 26. Ivanov, T. 109, 181, 206, 228. lorga, N. 155. Kacarov, G. 97, 110, 129, 142, 188, 207, 208. 250. Kalinka, E. 27. Kocev, N. 111. Kolendo, I. 57, 130—133, 143, 144. Kolev, K. 251. Krummrey, H. 149. Lambrino, S. 156. Lazarov, H. 58, 59, 81. Mašov, Sp. 189, 190. Mateescu, G. 28. Mihailov, G. 29—34, 60, 61, 168, 262. Minčev, Al. 73. Mirčev, M. 62—66. Mispoulet, L. 169. Mladenova, J. 98, 191. Morfova, Zl. 112, 113, 125, 209, 210. Mrozewicz, L. 134. Niedermann, M. 211. Nikolov, B. 192. Nikolov, D. 252, 263, 264, 265, 266. Ognenova, L. 82, 170. Oppermann, M. 253. Papahagi, P. 157. Papazoglu, F. 230. Peek, W. 171. Petrikovits, H. 172. Pippidi, D. 35. Popova, Z. 36. Preisigke, Fr. 231. Rakeva, Zl. 37, 67, 193. Russu, J. J. 83, 158. Speidel, M. 135. Stančeva, M. 173, 174. Stojan, J. 70, 77, 92. Stojanova-Serafimova, D. 232. Sultov, B. 220, 221. Tačeva, M. 38, 136, 222. Terzieva, V. 68. Todorov, J. 39, 115, 223. Tončeva, G. 69. Trynkowsky, J. 131, voir Kolendo Vaklinova, M. 224. Vasilčin, Iv. 78. Velko va, Z. 137. Velkov, Iv. 117, 175, 194—5. Velkov, V. 40—46, 84—90, 99—101, 159, 160, 196—198, 233—235, 267. Vcnedikov, Iv. 47, 91. Vladimirov, VI. 177. Wachtel, K. 48. Wagner, W. 116. Walde, A. 49. Wilhelm, A. 268, 269. Zaprjanov, A. 254. Žlegov, D. 255. DIE EPIGRAPHISCHE FORSCHUNG IN DER TSCHECHOSLOWAKEI SEIT CIL III LADISLAV VI DM AN Tschechoslowakische Akademie der Wissenschaften, Praha In diesem Bericht beschränken wir uns auf das eigentliche tschechoslowakische Gebiet und auf andere Donauprovinzen, die in den Rahmen von CIL III gehören.* Es entfallen also alle griechischen Inschriften und alle epigraphischen Studien, die sich auf die klassischen Länder beziehen, ebenso wie allgemeinere Arbeiten prosopographischen, onomastischen, ökonomischen, religionsgeschichtlichen und überhaupt historischen Charakters, auch wenn sie sich auf Inschriften stützen. Eine kurze Belehrung über die Protagonisten der epigraphischen Forschung in der Tschechoslowakei findet man in meiner Einleitung in die Epigraphik Psdno do kamene — Antička epigrafie [In Stein geschrieben — Antike Epigraphik], Praha 1975, S. 46—49 mit Anmerkungen S. 166. Jetzt sind folgende Nekrologe hinzuzufügen: F. Kfižek, In memoriam Antonii Gnirs (1873—1933). SPFFBU E 18—19, 1973—1974 [1976], 351—352; J. Bouzek. Profesor Bedfich Svoboda zemfel [1910—1975], LF 99, 1976, 103—104; J. Češka, Za Janem Benešem [1934-—1977], Universitas 77 (Revue University J. E. Purkyné v Brne), Nr. 6, 99—100; L. Vidman, t Jan Benes, LF 101,1978,234—235. Die epigraphischen Arbeiten werden in den Bibliographien der tschechoslowakischen Veröffentlichungen auf dem Gebiete der Antike an den betreffenden Stellen verzeichnet: K. Svoboda, Bibliografie ccskkych a sloven-skych prači o antice za Uta 1901—1950, Praha 1961; L. Vidman, Bibliografie reckych a la-tinskych studii v Českosiovensku za Uta 1951—1960, Praha 1966. Die Produktion seit 1961 wird hauptsächlich in den ZJKF in besonderen Heften registriert. Spezielle Übersichten zur epigraphischen Literatur gibt es nicht, etwas findet man im Sammelband Tricet let vyzkumu antiky v ČSSR 1945—1975 (Antiquitas his triginta annis in Bohemoslovacia culta MCMXLV— MCMLXXV), Praha 1976. Abkürzungen ActaAntHung Acta antiqua Academiae scientiarum Hungaricae Année épigraphique Archeologické rozhledy Archeologicky ustav Slovenskej akadémie vied (Nitra) Arheološki vestnik Listy filologické Slovenska archeologia Sbornik piaci filosofické fakulty brnènské university (E — Rada archeolo-gicko-klasickà) Zpravy Jednoty klasickych filologu AE AR Al1 SAV AV LF SIA SPFFBU ZJKF 1. Allgemeine Übersichten Nur das Gebiet der Slowakei betrifft V. Ondrouch, Limes Romanus na Slovensku (II Limes Romano in Slovacchia), Bratislava 1938 (erster Versuch, jetzt veraltet); O. Pelikan, Slovensko a rimske impérium (Die Slowakei und das Römische Imperium), Bratislava 1960 (mehr populär). Der heutige Stand der Forschung bei T. Kolnik, SIA 19, 1971, 499—558 (slowakisch mit einer ausführlichen deutschen Zusammenfassung). Die beste Übersicht über das ganze Gebiet der Tschechoslowakei bietet J. Dobias, Déjiny ceskoslovenského üzeml pred vystoupenlm Slovanu (The History of the Czechoslovak Territory before the Appearance of the Slavs), Praha 1964, mit detaillierten Anmerkungen und erstaunlicher Bibliographie, vorwiegend vom historischen Standpunkt aus. Die Archäologie wird mehr in der letzten Übersicht von B. Svoboda berücksichtigt, Die Länder der Tschechoslowakei in Nachbarschaft der antiken Welt, Eirene 15, 1977, 103—136. Seit langer Zeit diskutiert man über das römische Vorland in der Tschechoslowakei. Durch die Fülle der neuen Funde im Barbaricum beeindruckt, haben in den letzten Jahren F. Križek (im Sammelband Limes Romanus Konferenz Nitra, Bratislava 1959, 8. 49—61) und vor allem O. Pelikan (in Zbornik Filozofickej fakulty Univerzity Komenského, Graecolatina et orientalia 5, 1973, 147—164; Actes de la XIle conference. ... Eirene Cluj-Napoca 1972, Bucuresti — Amsterdam 1975, S. 601—604; vgl. zuletzt LF 100, 1977, 3) die alte Idee des Geographen E. Šimek wieder aufgegriffen, wonach zwischen Bratislava und Komärno die Kleine Donau den Hauptstrom des Flusses bildete, so daß die ganze Große Schüttinsel zum römischen Imperium gehörte, obwohl die Befestigungslinie und die strategische Straße südlich der sumpfigen Schüttinsel verlief. Bis auf weiteres lassen wir diese heikle Frage offen und betrachten das linke Donauufer nur als Interessengebiet der Römer mit kleinen Festungen bzw. Stationen. Jedenfalls finden wir vor allem römische Ziegel weit hinter der Grenze (vgl. weiter unter 3). 2. Steininschriften Da das tschechoslowakische Gebiet außerhalb der Grenze des römischen Imperiums liegt, gibt es dort nur sehr wenige Steininschriften, und zwar in der Slowakei, die aber meistens vom anderen Donauufer verschleppt worden sind. Zuerst hat sie Arthur Stein zusammengestellt: Römische Inschriften im Gebiete der Slowakei, Karpathenland 4, 1931, 99—106; weiter V. Ondrouch, Limes Romanus na Slovensku, Bratislava 1938, S. 33—56 (scharf kritisiert von A. Salač, LF 66, 1939, 324—330, und von J. Dobias, Cesky časopis historicky 46, 1940, 70—78); neue Edition von J. Češka-R. Hošek, lnscriptiones Pannoniae Superioris in Slovacia Transdanubiana asservatae, Brno 1967 (Opera Universitatis Purkynianae Brunensis, Facultas philoso-phica 125). Ein mit Sicherheit in situ gefundenes und heute noch am ursprünglichen Ort befindliches Denkmal ist die längst bekannte Trentschiner Felseninschrift CIL III 13439 (Leuga-rido — Trenčin). Einen neuen Ansporn bekam die Forschung durch die Entdeckung der Inschrift aus Zana (Diana Veteranorum) in Algerien (H.-G. Pflaum, Libyca 3, 1955, 134—155 = AE 1956, 124), in der die ganze Laufbahn des M. Valerius Maximianus enthalten ist; sein Name kann auch auf der Trentschiner Inschrift ergänzt werden. In mehreren Aufsätzen hat sich darum mit ihr J. Dobias beschäftigt, der auch seine früher ausgesprochene Ansicht bekräftigen konnte, daß das Detachement der I. Legion in Leugaricio den Winter 179/180 verbracht habe (LF 80, 1957, 179—196; AR 9, 1957, 523—534; Libyca 5, 1957, 107—111; Atti del 111 Congresso internazionale di epigrafia greca e latina, Roma 1959, S. 3—14; VII Congresso internazionale di scienze onomastiche, Firenze 1962, Band I, S. 405—415). Bei Češka-Hošek ist die Inschrift unter Nr. 2; die ganze Literatur bei H. Szäszovä, Historické studie 20, 1977, 5—25. Die Lesung einiger Inschriften aus Brigetio wird jetzt in Band II der Römischen Inschriften Ungarns (Budapest 1976) berichtigt (vgl. schon früher AE 1969—1970, 464—466 nach A. Mócsy). Neulich wieder A. Mócsy, AV 28, 1977, 399—402. Nach der Edition von Češka-Hošek sind zwei neue Steininschriften hinzugekommen: ein kleiner Altar aus Travertin, gefunden bei Baggerarbeiten in der Donau bei Celemantia (T. Kolnik, AR 30, 1978, 165—171), und vor allem ein gut erhaltener Grabstein eines Centuno und Dolmetschers der Carnuntiner XV. Legion aus der zweiten Hälfte des I. Jh., vermauert in der Kirche von Boldog, etwa 10 km von der römischen Station Päc bei Trnava entfernt (T. Kolnik, SIA 25, 1977, 481—500). In dem eigentlichen pannonischen Gebiet schräg gegenüber Bratislava liegt Gerulata, das heutige Rusovce, das bei der Grenzberichtigung nach dem zweiten Weltkrieg der Tschechoslowakei zugefallen ist (über die Grabungsberichte siehe weiter unter Gerulata). Die dort gefundenen Inschriften publizierte R. Hošek: Acta of the Fifth International Congress of Greek and Latin Epigraphy, Oxford 1971, S. 307—310; Klio 52, 1970, 175—178/ LF 93, 1970, 170—171; Acta Universitatis Carolinae, Graecolatina Pragensia 5, 1972, 15—35; A V 28, 1977, 425—427. 3. Instrumentum domesticum und römische Importe Aus Gerulata kennen wir vor allem Ziegelstempel und Lampen, die in den Grabungsberichten publiziert werden. Am wichtigsten ist bisher das Buch von L. Kraskovskä, Gerulata-Rusovce, Rimske pohrebisko I (Gerulata-Rusovce, Das römische Gräberfeld I), Bratislava 1974 (Fontes Instituti archaeologici Musei nationalis Slovaci); eine verkürzte englische Fassung The Roman Cemetery at Gerulata-Rusovce (Czechoslovakia), British Archaeological Reports, Supplementary Series 10, 1976. Außer Ziegelstempeln und Lampen wird dort auch ein Ring mit der Aufschrift SILVANVM VIATOREM veröffentlicht (S. 155—156, Abb. 74, 9 = Roman Cemetery S. 54, Abb. 74, 9; jetzt auch bei R. Hošek, AV 28, 1977, 426). Einen weiteren Ring VINTIO VTERE FELIX IN DEO soll J. Dekan publizieren. Vorläufig bei T. Kolnik, Skvosty antiky na Slovensku (Antike Kostbarkeiten in der Slowakei), Bratislava 1979, S. 36 und 56, der IN DEO VINTIO VTERE FELIX liest und den Anfang übersetzt »Ich werde im Namen Gottes siegen« (sic); Vintio muß aber ein Eigenname sein. Alle bisher bekannten Lampen aus Gerulata hat M. Pichlerovä bearbeitet, in Rimske importy [Römische Importei, Praha 1974 (Narodni muzeum), S. 40—55, deutsches Resümee 117—119. Das Kastell Celemantia (Iža — Leänyvär) gegenüber Brigetio ist am längsten bekannt. Die ersten Ausgrabungen unternahm dort J. Töth-Kurucz in den Jahren 1906—1913 (zusammengefaßt in Római nyomok a pannonia Duna-Limes balpartjän [Römische Spuren auf dem linken Ufer des pannonischen Donau-Limes], Komärom 1914). Zu den alten Ziegelstempeln sind durch die Ausgrabungen aus den dreißiger und vor allem den fünfziger Jahren mehrere neue hinzugekommen, die nur teilweise publiziert sind (in dem Grabungsbericht von B. Svoboda, SIA 10, 1962, 397—424, nur ein Stempel S. 416; mehrere Stempel bei VI. Sakar, Studij né zvesti AO SAV Nr. 11, 1963, 54—55). Manche Ziegelstempel aus dem Museum von Komärno sind auch bei J. Szilägyi, Inscriptiones tegularum Pannonicarum, Budapest 1933, enthalten. Ebenso ist ein Teil der dortigen Lampen in der Sammlung von D. Ivänyi, Die pannonischen Lampen, Budapest 1935, zugänglich. Auf der Station Devin (deutsch Theben) im Gebiet von Groß-Bratislava wurden auch vor allem mehrere gestempelte Ziegel entdeckt. Siehe vor allem J. Eisner, Historica Slovaca 1—2, 1940—1941, 108—137; über die Lesung der Ziegelstempel J. Dobias, LF 65, 1938, 289—300 (dazu Diskussion mit V. Ondrouch, LF 46, 1939, 84—88); AR 10, 1958, 579—580. In den Jahren 1956—1957 wurde eine neue römische Station in Milanovce südlich von Nitra mit verschiedenen Ziegelstempeln ausgegraben (T. Kolnik, AR 9, 1957, 816—826; Limes Romanus Konferenz Nitra, Bratislava 1959, S. 27—48). Noch jünger (aus den Jahren 1969—1970) ist die Entdeckung der Station in Päc bei Trnava (T. Kolnik, AR 24, 1972, 59—72), ebenso mit vielen Ziegelstempeln. Beide Stationen sind weit von der Donau entfernt, und über ihre Bestimmung wird noch diskutiert. Die schon früher bekannte römische Station Stupava (deutsch Stampfen) wurde nach A. Gnirs von V. Ondrouch systematisch untersucht (Historica Slovaca 1—2, 1940—1941, 44—107; 3—4, 1945—1946, 62—119). Von dort stammen vor allem Ziegelstempel, außerdem ein Ziegel mit eingeritzter kursiver Inschrift (Hist. Slov. 1—2, Beilage IX). Vergleiche auch die Ergebnisse der Revisionsgrabung aus dem Jahre 1974: J. Bujna, AR 28, 1976, 494—514 (betrifft auch Ziegel). Die anderen verstreuten epigraphischen Kleinfunde aus der Slowakei harren noch ihrer Zusammenfassung. Der frühere Zustand ist bei V. Ondrouch, Limes Romanus na Slovensku, S. 57 ff., verarbeitet. Von demselben stammt auch das Buch Bohaté hroby z doby rimskej na Slovensku — Novšie nälezy (Reiche römerzeitliche Gräber in der Slowakei — Neuere Funde), Bratislava 1957, darin bronzenes und silbernes Geschirr mit Stempeln; am reichsten ist der Schatz aus Straže bei Piestany, der von B. Svoboda monographisch bearbeitet worden ist: Neuerworbene römische Metallgefäße aus Straže bei Piestany, Bratislava 1972 (S. 113—-116 Epigraphischer Anhang von L. Vidman über die eingeritzten Inschriften). Am besten ist bisher die Terra sigillata bearbeitet (F. Kfižek, Terra sigillata in der Slowakei, Brno-Brünn 1939; Nachträge SIA 9, 1961, 301—24; 14, 1966, 97—145). Alle Fibeln sind, soviel ich weiß, anepigraphisch mit einer einzigen Ausnahme. Es ist die längstbekannte spätantike goldene Fibel mit der Aufschrift VTERE FELIX aus Ostrovany in der Ostslowakei: V. Ondrouch, Limes Romanus, S. 62 und 86; weitere Literatur bei M. Lamiovä-Schmiedlovä, Spony z doby rimskej na Slovensku (Die Fibeln der Römerzeit in der Slowakei), Nitra 1961 (Študijnć zvesti AÜ SAV Nr. 5), S. 24, 56, 128 (Resümee), Taf. IX 2. Die römischen Bronzegefäße hat L. Kraskovskä zusammegefaßt, und zwar in einem Artikel in SIA 24, 1976, 429—440, und in einem selbständigen Heft unter dem Titel Roman Bronze Vessels from Slovakia, Oxford 1978 (British Archaeological Reports, International Series — Supplementary — 44, 1978); darin (Nr. 10, 1; 15, 2, 3; 17, 4) Herstellerstempel auf Geschirr kapuensischer und südgallischer Herkunft, das in der Südwestslowakei gefunden worden ist und ins I. Jh. datiert wird. Wichtige römische Importe aus der Westslowakei und aus ganz Mähren und Böhmen sollen jetzt in der Tabula imperii Romani, Blatt M 33 (Praha), berücksichtigt werden (vgl. J. Burian, Eirene 14, 1976, 108—111). In Mähren ist bisher nur eine einzige römische Militärstation bei Musov sicher belegt. Von dort kennt man gestempelte Ziegel, Terra sigillata und zwei Lampen. Der grundlegende Grabungsbericht stammt von A. Gnirs, Zprävy Archeologického üstavu 2—3, 1929—1930, 9—29; über die Ziegel schon J. Dobias, Obzor prehistoricky 4, 1925, 24—41. Römische Ziegel gebrauchte man als Baumaterial auch noch in großmährischen Bauten, vor allem in Staré Mèsto (V. Hochmanovä-Vävrovä, SPFFBU E 2, 1957, 23—36; Vlastivedny vestnik moravskj 14, 1959, 139—142; J. Dobias, AR 14, 1962, 52—61, 89—90). Es fehlt noch eine zusammenfassende Arbeit über die römischen Funde in Mähren; über die ganze Problematik grundlegend J. Tejral, in Rimské importy [Römische Importe], Praha 1974, S. 76—93, deutsches Resümee 124—125. Die Keramik (nicht Ziegel) ist jetzt zusammengefaßt bei R. M. Pernička, Die Keramik der älteren römischen Kaiserzeit in Mähren, Brno 1966 (Opera Universitatis Purkynianae Brunensis, Facultas philosophica 112), S. 86—91. Soviel ich weiß, gibt es in Mähren keine Fibeln mit Inschriften. Die römischen Importe in Böhmen sind jetzt zusammengef aßt bei VI. Sakar, Roman Imports in Bohemia, Pragae 1970 [1973] (Fontes archaeologici Pragenses 14), darin Terra sigillata, die Sakar schon früher bearbeitet hat (Pamatky archeologiche 47, 1956, 52—69), und vor allem Herstellerstempel auf Bronzegefäßen (vgl. bei Sakar, S. 32, 33, 34, 36, 41, 53) und als ein einzigartiges Objekt eine Aucissa-Fibel mit der Inschrift DVROTIX (Sakar S. 4; zuerst publiziert von B. Svoboda, in Studia antiqua A. Salač septuagenario oblata, Pragae 1955, S. 173—177). Antike Lampen aus böhmischen Funden hat nach Sakar noch J. Marsa ausführlich bearbeitet, in Rimské importy [Römische Importe], Praha 1974, S. 18—28, deutsches Resümee S. 113. Diese Funde bestätigen die hervorragende Stellung Böhmens um die Zeitwende und im frühen I. Jh., wobei der Handel meistens über Noricum ging; aber schon um die Mitte des I. Jh. verschoben sich die Abnehmerzentren in unserem Barbaricum nach Mähren und in die Südwestslowakei. B. Andere Donauländcr Die Tradition der epigraphischen Erforschung der Balkanländer, die in der alten österreichischen Monarchie sehr lebhaft war, faßte auch in den böhmischen Ländern festere Wurzeln, als mehrere Tschechen nach der Gründung des erneuten bulgarischen Staates in den dortigen Schuldienst berufen worden waren, unter ihnen die Brüder Hermenegild (1858—1923) und Karel (1859—1944) Škorpil und Vaclav Dobrusky (1858—1916). Von allen drei stammen mehrere Abschriften von Inschriften in CIL III, und die beiden Letztgenannten steuerten Material zu Kalinkas Antiken Denkmälern in Bulgarien (Wien 1906). Im Untertitel von Kalinkas Buch figuriert ebenfalls Arthur Stein (1871—1950), langjähriger Professor der damaligen Deutschen Universität in Prag, der nicht einmal bei seiner prosopographischen Arbeit die Donauprovinzen außer Acht ließ. Davon zeugen seine drei klassisch gewordenen Bücher: Römische Reichsbeamte der Provinz Thracia (Sarajevo 1920); Die Legaten von Moesien (Budapest 1940); Die Reichsbeamten von Dazien (Budapest 1944). Ein anderer Deutschböhme, Anton Gnirs (1873—1933), arbeitete vor dem ersten Weltkrieg in Istrien, dann machte er sich vor allem um die ersten systematischen Ausgrabungen der römischen Stationen in Musov und Stupava verdient. V. Dobrusky hat nach CIL III einige Inschriften herausgegeben, und zwar in den Jahresheften des Österreichischen Archäologischen Instituts 14, 1911, 130—134 (Militärdiplom) und im ersten Band (1907) der von ihm gegründeten Izvestija na Narodnija muzej in Sofia, den er selbst füllte. Zwischen den beiden Weltkriegen setzte diese Tradition A. Salač fort, der mit Hilfe von K. Škorpil sein Buch Nekolik archeologickych pamätek z vychodniho Bul-harska [Einige archäologische Denkmäler aus Ostbulgarien] herausgab (Praha 1928, Rozpravy Ceské akademie véd a umčni I 74), mit einer ausführlichen französischen Zusammenfassung des Kommentars zu 29 sowohl griechischen als auch lateinischen Inschriften. Ein erneutes Interesse an den Donauprovinzen erwachte dann nach dem zweiten Weltkrieg. Vor allem sind einige Arbeiten zu zitieren, die mehrere Gebiete umfassen: K. Kurz, Kemcslnickä kolegia v rimskem Podunaji (Les corporations des artisans dans les régions da-nubiennes), Sbornik historicky 7, 1960, 5—46; dazu noch Methodische Bemerkungen zum Studium der Kollegien im Donaugebiet, ActaAntHung 8, 1960, 133—144 (beide Studien betreffen vor allem Pannonien); I. Benes, Die römischen Auxiliarformationen im unteren Donauraum, SPFFBU E 15, 1970, 159—210 (betrifft beide Moesien und Dakien); dazu ein Nachtrag ibid. E 17, 1972, 154—158 (betrifft Moesia Inferior), und der Aufsatz Bracares (Bracari) im römischen Heer an der unteren Donau, LF 93, 1970, 239—245 (betrifft Moesia Inferior und Dakien). Die letzte Bearbeitung der Auxilia ist 1978 posthum erschienen in den Monographien des Archäologischen Institutes in Brünn (Auxilia Romana in Moesia atque in Dacia — Zu den Fragen des römischen Verteidigungssystems im unteren Donauraum und in den angrenzenden Gebieten); der Abschnitt über die Legionen wartet noch auf seine Publikation. Die inschriftlichen Belege des Isis- und Sarapiskultes sind zusammengefaßt bei L. Vidman, Der ägyptische Kult in den Donauprovinzen, ANRW II (Religion) (in Druck, sollte 1978 erscheinen). In der tschechoslowakischen Zeitschrift Eirene sind auch zwei Studien über die Verbreitung zweier weitverzweigter Familien erschienen, der Caetennii (G. Alföldy, Eirene 4, 1965, 45—53) und der Barbii (J. šašel, Eirene 5, 1966, 117—137). Beide betreffen hauptsächlich Noricum. Die Inschriften von Noricum wurden sonst nur in drei Aufsätzen von L. Vidman behandelt: Alle in schriftlichen Belege von Sklaven und Freigelassenen sind zusammengestellt in LF 82, 1959, 207—210; 83, 1960, 64—70, 229—243 (tschechisch mit deutscher Zusammenfassung); vgl. dazu den Aufsatz Die Sklaven und Freigelassenen der einheimischen Bevölke- rung in Noricum, ActaAntHung 9, 1961, 151—157. Eine bessere Lesung der Inschrift Carint hin 121, 1931, 15 steht in Epitymbion Roman Haken, Pragae 1958, S. 139—142. Mit Pannonien hängen die meisten einheimischen Funde zusammen, und so widmete man dieser Provinz vor allem in den letzten Jahrzehnten große Aufmerksamkeit. Als allgemeine Übersicht ist das Buch von P. Oliva zu nennen, Pannonie a poiätky krize rimského imperia, Praha 1959; die englische Fassung Pannonia and the Onset of Crisis in the Roman Empire, Praha 1962. An seinen RE-Artikel über Pannonien knüpfte A. Móscy an mit dem Beitrag Pannonia-Forschung 1961—1963, Eirene 4, 1965, 133—155. Mócsys epigraphische Methode wurde von K. Kurz kritisiert, Gnoseologische Betrachtungen über die sog. statistisch-epigraphische Methode, LF 83, 1963, 207—222. Gleichzeitig mit dem Buch von J. Dobias ist auch sein Artikel erschienen, The Sense of the Victoria Formulae on Roman Inscriptions and some New Epigraphic Monuments from Lower Pannonia, Mnema Vladimir Groh, Praha 1964, S. 37—52. In Prag befindet sich jetzt in einer Privatsammlung die bronzene Sarapisinschrift CIL III 4560 aus Vindobona (B. Ryba, LF 74, 1950, 71—75; dazu Vidmans Sylloge inscriptionum religionis Isiacae et Sarapiacae, Berolini 1969, Nr. 667). In Prag befindet sich ebenso ein Ziegel aus Carnuntum mit eingeritzter Inschrift (L. Vidman, Studia antiqua A. Salai septua-genario oblata, Pragae 1955, S. 134—135). Aus Carnuntum wurden auch mehrere gestempelte Ziegel in Prager Sammlungen verschleppt. Einige befinden sich an der Universität (vgl. V. Marek, Greek and Latin Inscriptions on Stone in the Collections of Charles University, Praha 1977, S. 7 Anm. 1), einige im Nationalmuseum (vgl. L. Vidman, LF 97, 1974, 130), alle noch nicht bearbeitet. Eine bisher unbekannte fragmentarische Inschrift vielleicht aus Poetovio kam in der Handschrift der Prager Universitätsbibliothek XIII G 14, Fol. 226 zum Vorschein (Faksimile bei L. Vidman, LF 78, 1955, 74, vgl. LF 11, 1954, 215). Neue Lesungen von panno-nischen Inschriften aus dem heutigen österreichischen Gebiet bietet G. Alföldy, LF 88, 1965, 264—271. Mit Dalmatien befaßte sich in mehreren Studien K. Kurz, aber hauptsächlich vom ökonomischen (und methodologischen) Standpunkt aus (vgl. seine Überlegungen über Alföldys Buch Bevölkerung und Gesellschaft der römischen Provinz Dalmatien (1965) »Bevölkerung und Gesellschaft« oder »Geschichte« einer römischer Provinz?, LF 92, 1969, 74—81. Rein epigraphisch ist sein Aufsatz Ministri ad Tritones. Ad CIL III 1967. 1968 = 8568.8690.14725, Studii clasice 4, 1962, 301—313, salonitanische Inschriften betreffend. Zur Interpretation des Isisdenkmals CIL III 8921 aus Salonae siehe neuerdings L. Vidman, in Hommages ä M. J. Vermaseren, Leiden 1978, II, S. 1296—1299. Die Interpretation der Inschrift CIL III 13858 aus llidža gab Anlaß zur Diskussion über den Kolonat in dieser Gegend: L. Vidman, Der Kolonat in den Donauprovinzen und die Epigraphik, Helikon 2, 1962 [1964], 635—639 (zugleich tschechisch, in ZJKF 6, 1964, 181—185). Die Existenz des Kolonats setzt dagegen aus allgemeinen Erwägungen K. Kurz voraus, LF 92, 1969, 260—263; ich bin davon nicht überzeugt, siehe in meiner Besprechung von Alföldys Buch über Noricum, das meine Skepsis bekräftigt, LF 98, 1975, 183. Auch unter den Inschriften aus der Provinz Macedonia gibt es einige lateinische. So finden wir mehrere bei A. Salač, BCH 47, 1923, 49—96, eine andere, sogar republikanische, aus Samothrake stammt ebenfalls aus dem Nachlaß von A. Salač (L. Vidman, ZJKF 7, 1965, 5—6; jetzt CIL I2 2943). Dieselbe Provinz betreffen neue Lesungen zweier Inschriften aus Scampa, CIL III 627 cf. 7322 und AE 1955, 77 (L. Vidman, LF 85, 1962, 59—64; dazu noch L. Vidman und J. Frei, LF 86, 1963, 151). Über Moesia Superior schrieb allgemein K. Kurz, Zur Geschichte der römischen Provinz Moesia Superior, Eirene 10, 1972, 95—112 (historische Kritik der Inschriften). Neue Inschriften aus Ratiaria finden sich im Bericht von R. Hošek und V. Velkov, New Antique Finds in Ratiaria, LF 81, 1958, Eunomia 32—39 (vgl. noch V. Velkov, Ratiaria, Eine römische Stadt in Bulgarien, Eirene 5, 1966, 155—175). Siehe auch die oben zitierten Arbeiten über Auxilia von J. Beneš. Die Inschriften aus Dakien wurden wenig studiert, außer den Steinschen Reichsbeamten von Dakien und den erwähnten Arbeiten von J. Beneš ist nur auf ein Ineditum aus Apulum hinzuweisen, das A. Salač in der Handschrift der Prager Universitätsbibliothek I F 27, S. CH gefunden hat (LF 67, 1940, 115—120, bzw. 116—117). Moesia Inferior wurde schon früher eifrig studiert (siehe oben die Arbeiten von Dobrusky, Stein, Salač, K. Škorpil), nach dem zweiten Weltkrieg sind vor allem die Studien von R. Hošek und J. Beneš zu nennen (vgl. oben). Lateinische Inschriften betreffen noch folgende Aufsätze: R. Hošek—V. Velkov, Ein Tesserarius von Durostorum, SPFFBU E 2, 1957, 118—120; J. Beneš, Zwei Glossen zur Geschichte der römischen Legionen im unteren Donauraum, SPFFBU E 18—19, 1973—1974 [1976], 241—246 (Berichtigungen zu zwei Inschriften); Z. Zlatuška schrieb in zwei Aufsätzen über Sklaven und Freigelassene in Moesia Inferior (SPFFBU E 10, 1965, 201—207; E 12, 1967, 173—183), in einem über das portorium publicum lllyrici in dieser Provinz (Mnema Vladimir Groh, Praha 1964, S. 53—56). Diese Provinz betreffen auch weitere Arbeiten: D. Tudor, Q. Pompeius Falco, Governor of Britain, in a Newly Found Inscription, LF 81, 1958, Eunomia 60—64 (aus Tomi); G. Bordenache, Il deposito di sculture votive di Tomis, Eirene 4, 1965, 67—79; J. Kolendo, Une inscription incon-nue de Sexaginta Prista et la fortification du Bas-Danube sous la tétrarchie, Eirene 5, 1966, 139—154. 16 Arheološki vestnik 241 BIBLIOGRAPHIE DER ADDENDA ET CORRIGENDA ZU CIL III IN DDR-PUBLIKATIONEN 1945—1977 HANS KRUMMREY Akademie der Wissenschaften der DDR Neben Arbeiten, die ausschließlich Inschriften aus CIL III betreffen oder Nachträge zu CIL III bieten, sind in dieser Bibliographie berücksichtigt: 1. Arbeiten zur lateinischen Epigraphik von allgemeinem Interesse, 2. epigraphische Arbeiten, in denen unter anderem auch Inschriften aus CIL III herangezogen worden sind, 3. historische Arbeiten, die neben anderen Quellen auch lateinische Inschriften aus dem Gebiet von CIL III zur wesentlichen Grundlage haben und zu ihrer Interpretation beitragen, 4. prosopographische Arbeiten, die die Ostprovinzen betreffen, auch wenn sie picht auf lateinischen Inschriften basieren, 5. populärwissenschaftliche Arbeiten, in denen Inschriften aus den in CIL III erfaßten Provinzen benutzt und abgebildet sind, 6. C/L-Veröffentlichungen mit Inschriften aus den Ostprovinzen, obwohl das CIL nicht in der DDR verlegt wird. Unberücksichtigt bleiben Rezensionen. Bücher mit Erscheinungsort Berlin, bei denen in dieser Bibliographie der Verlag nicht angegeben ist, sind im Akademie-Verlag erschienen. In den bibliographischen Angaben werden folgende Abkürzungen von Zeitschriften, Serien und Sammelbänden verwendet: Altertum = Das Altertum. Berlin 1, 1955 ff. APF = Archiv für Papyrusforschung und verwandte Gebiete. Leipzig: Teubner 15, 1953 ff. BBA = Berliner byzantinische Arbeiten. Berlin 1, 1956 ff. FuF = Forschungen und Fortschritte. Nachrichtenblatt der deutschen Wissenschaft und Technik. Berlin 21—23, 1947 — 41, 1967. Gesellschaft u. Recht 1, 1968 Gesellschaft u. Recht 2, 1969 = Gesellschaft und Recht im griechisch-römischen Altertum. Eine Aufsatzsammlung. Hrsg, von Mihail N. Andreev, Johannes Irmscher, Elmér Pólay, Witold Warkaüo. Teil 1—2. Berlin 1968—1969. X, 339; VI, 250 S. (Sehr. d. Sektion 52). Klio — Klio. Beiträge zur Alten Geschichte. Berlin 37, 1959 ff. Neue Beiträge 2, 1965 = Neue Beiträge zur Geschichte der alten Welt (Deutsche Historiker-Gesellschaft. II. Internationale Tagung der Fachgruppe Alte Geschichte der Deutschen Historiker-Gesellschaft vom 4. bis 8. September 1962 in Stralsund). Band II: Römisches Reich. In Verbindung mit Hans-Joachim Diesner, Rigobert Günther, Johannes Mathwich und Gerhard Schrot hrsg. von Elisabeth Charlotte Welskopf. Berlin 1965. XV, 400 S. Phiiologus = Philologus. Zeitschrift für das klassische Altertum (seit 115, 1971: Zeitschrift für klassische Philologie). Berlin 98/99, 1954/55 ff. Sehr. d. Sektion = Deutsche Akademie der Wissenschaften zu Berlin. Schriften der Sektion für Altertumswissenschaft. Berlin 1, 1956 — 56, 1970. ThLZ = Theologische Literaturzeitung. Monatschrift für das gesamte Gebiet der Theologie und Religionswissenschaft. Berlin: Evangelische Verlagsanstalt 72, 1947 ff. 242 Arheološki vestnik 31 (1980) WA = Wissenschaftliche Annalen. Zur Verbreitung neuer Forschungsergebnisse. Berlin 1, 1952 — 6, 1957. WZ Halle = Wissenschaftliche Zeitschrift der Martin-Luther-Universität Halle-Wittenberg. Gesellschafts- und sprachwissenschaftliche Reihe. Halle (Saale): Selbstverlag 1, 1951/52 ff. WZ Leipzig = Wissenschaftliche Zeitschrift der Karl-Marx-Universität Leipzig. Gesellschaftsund sprachwissenschaftliche Reihe. Leipzig: Selbstverlag 1, 1951/52 ff. ZRG = Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte. Romanistische Abteilung. Weimar Böhlau 65, 1947 ff. I. Wichtigste bibliographische Hilfsmittel 1. Altertumskundliche Publikationen, erschienen in der Deutschen Demokratischen Republik 1945—1955, zusammengestellt von Helga Köpstein. Berlin 1957. 194 S. (Sehr. d. Sektion 11). 2. Altertumskundliche Publikationen, erschienen in der Deutschen Demokratischen Republik 1956—1964, zusammengestellt von Helga Köpstein. Tn: Bibliotheca Classica Orien-talis. Berlin 10, 1965, Heft 6. VI S. und Sp. 321—452. Vgl. auch Nr. 3. 3. Bibliotheca Classica Orientalis. Dokumentation der alterlumswissenschaftlichen Literatur sozialistischer Länder. Berlin 1, 1956 — 14, 1969. In Jg. 11, 1966 — 14, 1969 sind auch in der DDR erschienene Publikationen berücksichtigt. Vgl. auch Nr. 2. 4. Information. Berlin: Akademie der Wissenschaften der DDR. Zentralinstitut für Alte Geschichte und Archäologie. Arbeitsgruppe Information und Dokumentation 1973 ff. Jährlich 12 Hefte. Sie enthalten abwechselnd »Neuerwerbungen der Bibliothek des ZIAGA (Auswahl)« und »Aufsätze«. In der Bibliographie der Aufsätze wird in zunehmendem Maße auch die Epigraphik berücksichtigt. 5. Mitteilungen zur Alten Geschichte und Archäologie in der Deutschen Demokratischen Republik. Berlin: Zentralinstitut für Alte Geschichte und Archäologie der Akademie der Wissenschaften der DDR 1, 1973 ff. Beginnend mit dem Berichtsjahr 1973, wird jährlich über Arbeitsvorhaben und Veröffentlichungen der in Frage kommenden Institute und Museen der DDR und ihrer Mitarbeiter referiert. — Für den Zeitraum 1965—1972 gibt es keine spezielle Bibliographie der in der DDR erschienenen altertumskundlichen Publikationen, doch vgl. Nr. 3. 6. 6. lahrbuch der Deutschen Akademie der Wissenschaften zu Berlin (seit Jg. 1971/72: Jahrbuch der Akademie der Wissenschaften der DDR). Jg 1946—1949 ff., Berlin 1950 ff. Mit Bibliographien der Institute und ihrer Mitarbeiter. II. Allgemeines Forschungsberichte und Bibliographien über die epigraphischen Arbeiten in einzelnen Ländern. 7. Beševliev, Veselin: Die Epigraphik in Bulgarien. In: Antike und Mittelalter in Bulgarien. Hrsg, von Veselin Beševliev und Johannes Irmscher. Berlin 1960 (BBA 21), S. 129—145. S. auch Nr. 14. 8. [Boltunova, Anna:] Anna Boltounova: L’épigraphie en U.R.S.S. In: Klio 51, 1969, S. 299—309. 9. Sadurska, Anna: Lateinische Epigraphik in Polen. Forschungen, Sammlungen, archäologische Grabungen. In: Altertum 12, 1966, S. 168—173. Fotos römischer Inschriften. 10. Šašel, Jaroslav: Die Epigraphik in Jugoslawien. In: Altertum 6, 1960, S. 234—244. Inschriftenfotos. 11. [Štaerman, Elena Michajlovna:] J. M. Schtajerman: Die antike Epigraphik in der Sowjetunion. In: Sowjetwissenschaft. Berlin: Verlag Kultur und Fortschritt 1949, Heft 1, S. 65—87. Übersetzt von 0[tto] Mehlitz aus Vestnik drevnej istorii 1947, Nr. 3, S. 51—67. 12. Svoboda, Karel: Die klassische Altertumswissenschaft im vorrevolutionären Rußland. In: Klio 37, 1959, S. 241—267. S. 263—264 zur Epigraphik in Rußland, S. 264 zu Vasilij Vasil’evič Latysev. 13. Velkov, Velizar: Die Alte Geschichte in der bulgarischen Historiographie (Bibliographischer Überblick 1879—1956). In: Antike und Mittelalter in Bulgarien. Hrsg, von Ve-selin Beševliev und Johannes Irmscher. Berlin 1960 (BBA 21), S. '70—103. Arbeit an CIL und PIR S. auch Nr. 36—39. 14. Beševliev, Veselin: Bulgarien und Corpus inscriptionum Latinarum III. Ein historischer Überblick. In: Altertum 11, 1965, S. 181—186. Inschriftenfotos. — S. auch Nr. 7. 15. Gründel, Roland: Das Corpus inscriptionum Latinarum und der Nutzen seiner Indizes. In: Altertum 9, 1963, S. 175—181. Inschriftenfotos. 16. Gründel, Roland: Uber Wert und Nutzen lateinischer Inschriften. 100 Jahre Corpus Inscriptionum Latinarum. In: FuF 37, 1963, S. 185—187. 17. Johne, Klaus-Peter: 100 Jahre Prosopographia Imperii Romani. In: Klio 56, 1974, S. 21—27. 18. Krummrey, Hans: 100-Jahr-Feier des CIL. In: Das Hochschulwesen. Berlin: Deutscher Verlag der Wissenschaften 12, 1964, S. 134—135. 19. Krummrey, Hans: Zum Plan einer neuen Sammlung der Carmina Latina epigraphica. In: Philologus 108, 1964, S. 304—310. Betrifft CIL XVIII. 20. Schubring, Konrad: Corpus Inscriptionum Latinarum. Prosopographia Imperii Romani. In: Das Institut für griechisch-römische Altertumskunde. Protokoll der Eröffnungstagung vom 23.—26. Oktober 1955. Berlin 1957 (Sehr. d. Sektion 8), S. 79—86. 21. Wachtel, Klaus: 100-Jahr-Feier Corpus Inscriptionum Latinarum. In: Spektrum. Mitteilungsblatt für die Mitarbeiter der Deutschen Akademie der Wissenschaften zu Berlin. Berlin 10, 1964, S. 31—32. 22. Weber, Volker: 100 Jahre Corpus Inscriptionum Latinarum. In: Klio 41,1963, S. 282—287, Biographisches S. auch Nr. 12. 23. Betz, Artur: Rudolf Egger — 85 Jahre alt. ln: FuF 41, 1967, S. 126—127. 24. Sofonea, Traian: Vasile Pärvan, der Begründer der rumänischen Archäologie. In: Altertum 16, 1970, S. 55—60. 25. Varel, Ladislav: Antonin Salač (1885—1960). In: Klio 39, 1961, S. 5—7. Editionstechnik 26. Luschnat, Otto: Zur Editionstechnik der klassichen Philologen. In: WA 1, 1952, S. 362—375. Darin S. 367—375 »Der kritische Apparat und die kritischen Zeichen« [zum Leidener Klammersystem]. 27. Perl, Gerhard: Die Einführung der griechischen Buchstaben ‘Y’ und ‘Z’ in das lateinische Alphabet. In: Philologus 115, 1971, S. 196—233. Inschriftengruppen 28. Ciprotti, Pio: Die Graffiti, ln: Altertum 13, 1967, S. 85—94. Besonders zu pompejanischen Graffiti, aber mit allgemeiner Einleitung. S. auch Nr. 30. 29. Hornus, lean-Michel: Les inscriptions funéraires militaires chrétiennes anciennes. In: A PF 22/23, 1974, S. 223—228. Auch Belege aus CIL III. 30. Krebs, Walter: Graffiti. In: Altertum 20, 1974, S. 195—199. Zur technischen Ausführung, als Ergänzung zu Nr. 28. Griechische Graffiti als Beispiele. Allgemeine prosopographische Arbeiten 31. Petersen, Leiva: Zur Titulierung des Kaisers in Cursusinschriften. In: Neue Beiträge 2, 1965, S. 97—106. 32. Petersen, Leiva: Lusius Quietus. Ein Reitergeneral Trajans aus Mauretanien. In: Altertum 14, 1968, S. 211—217. Lusius Quietus kämpfte unter Trajan gegen die Daker. 33. Wachtel, Klaus: Freigelassene und Sklaven in der staatlichen Finanzverwaltung der römischen Kaiserzeit von Augustus bis Diokletian. Berlin: Deutsche Akademie der Wissenschaften zu Berlin. Institut für griechisch-römische Altertumskunde 1966. XIII, 140 S. (Dissertationes Berolinenses 1) [Maschinenschriftlich vervielfältigt]. Auch Belege aus CIL III. 34. Wachtel, Klaus: Die Legionslegaten der Orient-Armeen des Römischen Reiches von Augustus bis Gallienus. Hab.-Schr. Berlin, Humboldt-Universität, Sektion Philologien/Ger-manistik 1970. 170 Bl. [Maschinenschriftlich vervielfältigt]. 35. Wachtel, Klaus: Neues zu den Senatorischen Fasten der Kaiserzeit auf dem VI. Internationalen Kongreß für Griechische und Lateinische Epigraphik. In: Klio 59, 1977, S. 509—511. Auch zu Statthalterfasten der Ostprovinzen. III. Arbeiten, die Inschriften aus mehreren in CIL III erfaßten Provinzen betreffen 36. Corpus Inscriptionum Latinorum. Consilio et auctoritate Academiae Litterarum Germa-nicae editum. Voluminis decimi sexti supplementum. Diplomatum militarium ex consti-tutionibus imperatorum de civitate et conubio militum veteranorumque expressorum supplementum. Edidit Heribertus Nesselhauf. Berolini [Berlin (West)]: de Gruyter 1955. VI S. und S. 215—249, Taf. VII—XIX. 37. Corpus Inscriptionum Latinorum. Consilio et auctoritate Academiae Scientiarum Germa-nicae editum. Auctarium. Inscriptiones Latinae liberae rei publicae. Imagines. Collegit, praefatus est, notis indicibusque instruxit Atilius Degrassi. Berolini [Berlin (West)]: de Gruyter 1965. VII, 337 S., Tafeln. 38. Academia Scientiarum Germanica. Corpus Inscriptionum Latinarum. Addenda biblio-graphica praecipue ad CIL e periodico L’Année épigraphique nominato excerpta. Edidit Rolandus Gruendel. Berolini [Berlin (West)]: de Gruyter 1965. IV, 71 S. 39. Corpus Inscriptionum Latinarum. Consilio et auctoritate Academiae Scientiarum Rei Publicae Democraticae Germanicae editum. Voluminis primi pars posterior. Editio altera. Inscriptiones Latinae antiquissimae ad C. Caesaris mortem. Fase. IV cura Atilii De- grassi f. Addenda tertia indicibus adiectis edenda curavit Ioannes Krummrey. I. Textus. Indices. II. Tabulae. Berolini [Berlin (West)]: de Gruyter. In Druck. 40. Heres, Gerald: Die römischen Bildlampen der Berliner Antiken-Sammlung. Berlin 1972. 112 S., 72 Taf. (Schriften zur Geschichte und Kultur der Antike 3). Zahlreiche Lampen, deren Herkunft nicht immer feststeht, mit Signaturen. 41. laczynowska, Maria: L’organisation intérieure des »collegia iuvenum« au temps du Haut-Empire romain. In: Gesellschaft u. Recht 2, 1969, S. 95—119. Im epigraphischen Anhang auch Material aus CIL III. 42. lohne, Klaus-Peter; Köhn, lens; Weber, Volker: Die Kolonen in Italien und den westlichen Provinzen des römischen Reiches vom 2. Jh. v. u. Z. bis zu den Severern. Berlin. In Druck (Schriften zur Geschichte und Kultur der Antike). Auch zu Inschriften aus Dalmatia und Moesia superior; Behandlung der inschriftlichen Belege und Inschriftenanhang von V. Weber. 43. Suceveanu, Alexandru: Beiträge zur rechtlichen Struktur der landwirtschaftlichen Produktionsstätten in den westpontischen Städten (2. bis 3. lahrhundert u. Z.). In: Jahrbuch für Wirtschaftsgeschichte. Berlin 1977, Teil 2, S. 65—89. Auch zahlreiche Belege aus CIL III. 44. Vidman, Ladislav: Die Isis- und Sarapisverehrung im 3. Jahrhundert u. Z. In: Neue Beiträge 2, 1965, S. 389—400. 45. Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte. Romanistische Abteilung. Generalregister zu den Bänden LI—LXXV. Teil I: Quellenregister. Bearbeitet von Erich Sachers. Weimar: Böhlau 1967. XXXI, 513 S. S. 354—384 »Inschriften«, auch aus CIL III. IV. Raetia 46. Die Römer an Rhein und Donau. Zur politischen, wirtschaftlichen und sozialen Entwicklung in den römischen Provinzen an Rhein, Mosel und oberer Donau im 3. und 4. Jahrhundert. Autorenkollektiv ... unter Leitung von Rigobert Günther und Helga Köp-stein. Berlin 1975. 517 S., 72 Taf. (Veröffentlichungen des Zentralinstituts für Alte Geschichte und Archäologie der Akademie der Wissenschaften der DDR 3). S. 434—449 Inschriftenanhang, Teil B: Rätien, zusammengestellt von Volker Weber. 47. Schulz-Falkenthal, Heinz: Handwerkerkollegien und andere Berufsgenossenschaften in den römischen Rhein-Oberdonauprovinzen. In: Altertum 20, 1974, S. 25—33. V. Noricum 48. Alzinger, Wilhelm: Aguntum. In: Altertum 7, 1961, S. 85—101. Auch zu Inschriften; Foto von CIL I2 2823. 49. Kenner, Hedwig: Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg in Kärnten. In: FuF 36, 1962, S. 106—109. CIL III 4815 = I2 3467 erwähnt; Foto der Statue. 50. Kiefner, Hans: Neugefundene Inschriften aus Noricum. In: ZRG 80, 1963, S. 354—362. Zu Inschriften vom Magdalensberg in Kärnten. 51. Schulz-Falkenthal, Heinz: Zur Lage der römischen Berufskollegien zu Beginn des 3. Jhs. u. Z. (die Privilegien der centonarii in Solva nach einem Reskript des Septimius Severus und Caracalla). In: WZ Halle 15, 1966, S. 285—294. Zu Ann. épigr. 1920, Nr. 69/70. 52. Schulz-Falkenthal, Heinz: Untersuchungen zur Entstehung, Entwicklung und gesellschaftspolitischen Bedeutung der römischen Handwerkerkollegien in der Republik und frühen Kaiserzeit (Prinzipat). Hab.-Schr. Halle, Phil. Fak. 1969. 249 Bl. [Maschinenschriftlich vervielfältigt]. Unter anderem zu Ann. épigr. 1920, Nr. 69/70. 53. Schulz-Falkenthal, Heinz: Römische Handwerkerkollegien im Dienst der städtischen Gemeinschaft und ihre Begünstigung durch staatliche Privilegien. In: WZ Halle 22, 1973, Heft 2, S. 21—35. Unter anderem zu Ann. épigr. 1920, Nr. 69/70. VI. Dalmatia S. auch Nr. 10. 42. 54. Alföldy, Géza: Eine Straßenbauinschrift aus Salona. In: Klio 46, 1965, S. 323—327. Zu CIL III 3201 vgl. 10159 = ILS 5829 a + CIL III 3198 b vgl. 10156 b = ILS 5829. VII. Pannonia und angrenzendes Barbaricum 55. Alföldy, Géza: Das römische Pannonien. Forschungen und Ergebnisse. In: Altertum 9, 1963, S. 142—157. Inschriftenfotos; Bemerkungen zu Inschriften. 56. Angyal, Andreas: Colonia Aelia Mursa. In: Altertum 16, 1970, S. 237—243. Benutzung von Inschriften; Foto. 57. Baader, Gerhard: Ärzte auf pannonischen Inschriften. In: Klio 55, 1973, S. 273—279. 58. Beneš, lan: Antike Zeugnisse in mährischen Sammlungen und ihre Bedeutung für das Studium der Römerzeit. In: Neue Beiträge 2, 1965, S. 187—210. Im Katalog S. 203 Aufbewahrungsorte von Inschriftenmaterial. 59. Dümmerling, ödön: Römische Denkmäler am ungarischen Donauknie. In: Altertum 15, 1969, S. 19—26. Inschriftenfotos. 60. Fitz, Jenö: Maßnahmen zur militärischen Sicherheit von Pannonia inferior unter Com-modus. In: Klio 39, 1961, S. 199—214. Beruht im wesentlichen auf Inschriften; unter anderem zu den burgus-Inschriften, die zwischen Aquincum und Intercisa gefunden wurden. Vgl. auch Nr. 72. 61. Fitz, Jenö: Gorsium. In: Altertum 8, 1962, S. 155—173. Berücksichtigung von Inschriften; Foto. 62. Fitz, Jenö: Die Domus Heraclitiana in Intercisa. In: Klio 50, 1968, S. 159—169. Zu Intercisa I (Archaeologia Hungarica 33, 1954), S. 277 ff. Nr. 31. 116. 327. 357. 63. Fitz, Jenö: Auszeichnungen der Praefekten der Alae Milliariae. In: Klio 52, 1970, S. 99—106. Betrifft auch die in Arrabona stationierte Ala 1 Ulpia contariorum milliaria. 64. Fitz, Jenö: Forschungen in Gorsium 1962—1970. In: Altertum 18, 1972, S. 119—129. Inschriftenfoto. 65. Fitz, Jenö: Verwaltung der pannonischen Bergwerke. In: Klio 54, 1972, S. 213—225. Prosopographische Studie. 66. Hošek, Radislav: Ein seltenes Munus militare. In: Klio 46, 1965, S. 355—357. Zu R1U 2, 629. 67. Hošek, Radislav: Alae I Cannanefatium statores duo. In: Klio 52, 1970, S. 175—178. Zwei Inschriften aus Gerulata (Rusovce). 68. Karner, K[arl]: Die sator-Inschrift von Aquincum. In: ThLZ 82, 1957, Sp. 391—394. Zu Ann. épigr. 1960, Nr. 2. 69. Miki, Iva: Poetovio. In: Altertum 9, 1963, S. 84—97. Inschriftenfotos. 70. Mikl-Curk, Iva: Römische Porträtplastik in Ptuj. In: Altertum 14, 1968, S. 86—92. Eine Plastik mit Inschrift erwähnt. 71. Nagy, Tibor: Die Inschrift des Legionspräfekten P. Ael. Aelianus aus Ulcisia castra. In: Klio 46, 1965, S. 339—350. 72. Oliva, Pavel: Einige Probleme der Markomannenkriege. In: Sozialökonomische Verhältnisse im alten Orient und im klassischen Altertum. Red.: Rigobert Günther und Gerhard Schrot (Deutsche Historiker-Gesellschaft. Tagung der Sektion Alte Geschichte der Deutschen Hjistoriker-Gesellschaft vom 12.—17. X. 1959 in Altenburg). Berlin 1961, S. 217—227. S. 225—226 zu den latrunculi in den ÖMrgws-Inschriften. — Vgl. auch Nr. 60. 73. Pekäry, Thomas: Aquincum. ln: Altertum 3, 1957, S. 104—116. Erwähnung von Inschriften. 74. Schrot, Gerhard: Zur Colonia Claudia Savaria und ihrer Geschichte. In: Altertum 11, 1965, S. 158—173. Benutzung von Inschriften; Foto, Zeichnung. 75. Soproni, Sändor: Eine neue Inschrift aus Intercisa. In: Klio 46, 1965, S. 367—372. 76. Szentléleky, Tihamér: Das Iseum von Szombathely. In: Neue Beiträge 2,1965, S. 381—388. Bezugnahme auf Inschriften. 77. Wessetzky, Vilmos: Der Isis-Altar von Sopron. Ein Beitrag zur Charakteristik der ägyptischen Kulte in den römischen Provinzen zur Kaiserzeit. In: Altertum 10, 1964, S. 154—159. Inschriftenfoto. Vili. Dacia S. auch Nr. 32. 108. 78. Daicoviciu, Constantin: Dacia capta (Zur Frage der Eroberung und ursprünglichen Organisation Dakiens). In: Klio 38, 1960, S. 174—184. 79. Oppermann, Manfred: Zu einigen Weihdenkmälern mit der Darstellung des Thrakischen Reitergottes aus der SR Rumänien und der VR Bulgarien. — In: Klio 55, 1973, S. 197—214. Archäologische Arbeit; Inschriftenfoto. 80. Pippidi, Dionis M.: Un corpus des inscriptions grecques et latines de Roumanie. In: Klio 37, 1959, S. 285—286. Vili A. Wachstafeln aus Dacia 81. Biro, Janos: Das Collegium funeraticium in Alburno maiore [sic]. In: Gesellschaft u. Recht 2, 1969, S. 1—19. 82. Mrozek, Stanislaw: Über die Arbeitsbedingungen in römischen Bergwerken des 2. Jahrhunderts u. Z. Vipasca — Alburnus Maior. In: Altertum 14, 1968, S. 162—170. Foto. 83. Mrozek, Stanislaw: Die Arbeitsverhältnisse in den Goldbergwerken des römischen Da-ziens. In: Gesellschaft u. Recht 2, 1969, S. 139—155. 84. Pólay, Elemér: Die Obligationssicherheit in den Verträgen der siebenbürgischen Wachstafeln. In: Klio 40, 1962, S. 142—158. 85. Pólay, Elemér: Die Zeichen der Wechselwirkungen zwischen dem römischen Reichsrecht und dem Peregrinenrecht im Urkundenmaterial der siebenbürgischen Wachstafeln. In: ZRG 79, 1962, S. 51—85. 86. Pólay, Elemér: Die Formalitäten der Urkunden der siebenbürger Wachstafeln. In: Klio 53, 1971, S. 223—238. 87. Pólay, Elemér: Die Verträge der siebenbürgischen Wachstafeln. Römische Rechtsurkunden aus dem 2. Jahrhundert u. Z. In: Altertum 19, 1973, S. 23—31. Zeichnungen. S. auch Nr. 7. 13. 14. 42. 79. 80. 88. Spätgriechische und spätlateinische Inschriften aus Bulgarien. Hrsg, von Veselin Bešev-liev. Berlin 1964. XV, 220 S., 114 Taf., 1 Karte (BBA 30). 89. Beševliev, Veselin: Zwei vulgärlateinische Inschriften aus Bulgarien, ln: Klio 59, 1977, S. 265—266. 90. Böttger, Burkhard; Döhle, Bernhard; Wachtel, Klaus: Bulgarien — Eine Reise zu antiken Kulturstätten. Berlin: Deutscher Verlag der Wissenschaften 1971. 245 S., Abb.; 2., erweiterte Auflage 1977. 259 S., Abb. Inschriftenfotos. 91. Florescu, Florea Bobu: Das Monument von Adamklissi (Tropaeum Traiani). In: Altertum 7, 1961, S. 214—225. 92. Fitz, Jenö: Die Laufbahn der Statthalter in der römischen Provinz Moesia inferior. Weimar: Böhlau 1966. 92 S. 93. Gerassimova-Tomova, Vasilka: Ein Militärdiplom aus Nicopolis ad Istrum. In: Klio 57, 1975, S. 227—232. 94. Gerov, Boris: Zwei neugefundene Militärdiplome aus Nordbulgarien. In: Klio 37, 1959, S. 196—216, Taf. XVI—XIX. Ann. épigr. 1962, Nr. 264 und 264 bis. 95. Gerov, Boris: Griechisch und Latein in den Ostbalkanländern in römischer Zeit. In: Neue Beiträge 2, 1965, S. 233—242. 96. Gerov, Boris: Zum Problem der Strategien im römischen Thrakien. In: Klio 52, 1970, S. 123—132. 97. Gerov, Boris: Zur Verteidigung der Städte im Balkanraum während der Nordvölkerinvasionen vom 2. bis zum 4. Jh. In: Klio 55, 1973, S. 285—288. 98. Gerov, Boris: Zum Problem der Entstehung der römischen Städte am Unteren Donaulimes. In: Klio 59, 1977, S. 299—309. 99. Ivanov, Teofil: Die neuesten Ausgrabungen in Oescus. In: Altertum 23, 1977, S. 40—48. Erwähnung von Inschriften. 100. Krummrey, Hans: Erste Ergebnisse einer Lehrgrabung im niedermösischen Kastell Iatrus. In: Altertum 9, 1963, S. 221—239. Steininschriften, Ziegelstempel (mit Fotos). 101. Das Limeskastell Iatrus in Moesia inferior (Ergebnisse der Grabungskampagnen 1958, 1960 und 1962). In: Klio 47, 1966. S. 291—356 Gomolka, Gudrun: Katalog der Kleinfunde; darin S. 294—295 Nr. 21 und S. 333 Taf. Ill Lampe mit Stempel FORTIS; S. 357—396 (mit Abbildungen) Krummrey, Hans: Inschriften; darin Steininschriften, Ziegelstempel, Graffito auf Ziegel, griechischer Amphorenstempel, griechische Dipinti und Graffiti. 102. Oppermann, Manfred: Bemerkungen zu römerzeitlichen Grabreliefs aus Südbulgarien. In: Klio 59, 1977, S. 213—224. Foto einer lateinischen Inschrift. 103. Oppermann, Manfred: Untersuchungen zur Entwicklung von Gesellschaft und bildender Kunst in den römischen Provinzen Thracia und Moesia Inferior vom 1. Jh. bis zur 2. Hälfte des 3. Jh. Diss. B Halle, Phil. Fak. 1978. 3 Textbände, 1 Tafelband. 470 Bl., 110 Abb. [Maschinenschriftlich vervielfältigt]. Das inschriftliche Quellenmaterial ist in erforderlichem Umfang herangezogen worden; im Tafelband auch Abbildungen zahlreicher Denkmäler mit lateinischen Inschriften. 104. Pippidi, D[ionis] M.: Beiträge zur römischen Prosopographie des III. Jahrhunderts. In: Philologus 101, 1957, S. 148—162. Ann. épigr. 1958, Nr. 187—189. 105. Pippidi, D[ionis] M.: Epigraphische Beiträge zur Geschichte Histrias in hellenistischer und römischer Zeit. Berlin 1962. XII, 216 S., 18 Taf. (Sehr. d. Sektion 34). Deutsche Übersetzung vorwiegend von Beiträgen aus Contributo la istoria veche a Rominiei. Bucure$ti 1958; lateinische Inschriften in Kapitel IX und X. 106. Stroux, Johannes: Eine Hafeninschrift von der Küste des Pontus. Epigraphische Beiträge /. Berlin 1949. 23 S. (Sitzungsberichte der Deutschen Akademie der Wissenschaften zu Berlin. Philos.-hist. Klasse, Jg. 1949, Nr. I). Ann. épigr. 1951, Nr. 251. 107. ITačeva-Chitova, Margarita:] Margarita Tatscheva-Hitova: Geschichte des Dolichenus-kultes in Moesia inferior und in Thracia. In: Klio 58, 1976, S. 25—40. Mit Katalog der Denkmäler. 108. Tudor, Dumitru: Beiträge zur Frage der Erziehung und des Unterrichts in Scythia Minor und Dacia. In: Altertum 11, 1965, S. 102—114. Erwähnung von Inschriften; Zeichnung einer Ziegelinschrift. 109. Velkov, Velizar: Zur Geschichte eines Donaukastells in Bulgarien (Der untermösische Statthalter Domitius Antigonus). In: Klio 39, 1961, S. 215—221. Ann. épigr. 1964, Nr. 180. 110. Velkov, Velizar: Zur Frage der ethnischen Zusammensetzung der Bevölkerung in den Städten Thrakiens in der Spätantike. In: Neue Beiträge 2, 1965, S. 267—280. Mit epigraphischem Anhang. IX A. Novae 111. Majewski, Kazimierz: Archäologische Forschungen in Novae (Bulgarien). In: Klio 39, 1961, S. 319—320. Weihinschrift (Ann. épigr. 1964, Nr. 180 bis), Ziegelstempel LEG I ITAL. 112. Majewski, Kazimierz: Polish Archaeological Expedition, Novae — Western Sector Bulgaria, 1967. In: Klio 51, 1969, S. 329—336. Weihinschrift, Ziegelstempel LEG I ITAL. 113. Majewski, Kazimierz: Polish Archaeological Research at Novae (Bulgaria) in 1971. In: Klio 55, 1973, S. 301—309. Ziegelstempel LEG I ITAL und ein anderer Stempel. 114. Press, Ludwika: Novae in the Year 1961. Excavations conducted by the Polish-Bulga-rian Expedition. In: Klio 40, 1962, S. 292—295. Ziegelstempel der legio I Italica. 115. Press, Ludwika: Novae in 1973 — West Sector. In: Klio 58, 1976, S. 45—54. Vor allem Ziegelstempel LEG I ITAL. X. Griechenland nebst Inseln; Creta und Cyrenae 116. Linderski, Jerzy: Der Senat und die Vereine. In: Gesellschaft u. Recht 1, 1968, S. 94—132. Zu Inschriften aus Italien und Delos. 117. Perl, Gerhard: Die römischen Provinzbeamten in Cyrenae und Creta zur Zeit der Republik. In: Klio 52, 1970, S. 319—354. 118. Perl, Gerhard: Die römischen Provinzbeamten in Cyrenae und Creta zur Zeit der Republik. Nachträge. In: Klio 53, 1971, S. 369—379. 119. Zinserling, Gerhard: Das politische Programm des Aemilius Paullus im Spiegel seines Siegesmonuments in Delphi. In: Neue Beiträge 2, 1965, S. 163—172, 7 Abb. Inschriftentext nicht zitiert, nur auf Abb. 1 Zeichnung des Monuments. XI. Kleinasien 120. Betz, Artur: Ephesia. In: Klio 52, 1970, S. 2.7—32. Zu Inschriften aus CIL III. 121. Fischer, Hagen: Zu einigen Fragen der Sozialstruktur im westlichen Kleinasien nach den von Josef Keil und Anton von Premerstein veröffentlichten Quellen. In: Jahrbuch für Wirtschaftsgeschichte. Berlin 1967, Teil 3, S. 336—362. Auch lateinische Inschriften berücksichtigt. 122. Heres, Gerald: Die Werkstatt des Lampentöpfers Romanesis. In: Forschungen und Berichte. Berlin 10, 1968, S. 185—211, Taf. 28—33. Der Verf. lokalisiert die Werkstatt ins östliche Mittelmeergebiet (Milet?). XI A. Monumentuni Ancyranum 123. Diesner, Hans-Joachim: Zum Monumentum Ancyranum. In: WZ Leipzig 3, 1953/54, S. 431—436. 124. Krämer, Karl: Zum Freundschaftsvertrag zwischen Rom und Parthien unter Augustus. In: Klio 55, 1973, S. 247—248. Zu RGDA c. 29. 125. Seyfarth, Wolfgang: Potitus rerum omnium. Ein Beitrag zur Deutung der RGDA, Kapitel 34. In: Philologus 101, 1957, S. 305—323. 126. Staedler, Erich: Zur staatsrechtlichen Tragweite der Datierungsweise in den Res gestae Divi Augusti. In: ZRG 65, 1947, S. 327—339. 127. Wilcken, Ulrich: Zu den Impensae der Res gestae divi Augusti. In: Ulrich Wilcken: Berliner Akademieschriften zur Alten Geschichte und Papyruskunde (1883—1942). Teil 1. Leipzig: Zentralantiquariat der DDR 1970 (Opuscula 2, 1), S. 342—355. Nachdruck aus: Sitzungsberichte der Preußischen Akademie der Wissenschaften, Philos.-hist. Klasse 1931, S. '772—785. 128. Wilcken, Ulrich: Zur Genesis der Res gestae divi Augusti, ln: Ulrich Wilcken: Berliner Akademieschriften zur Alten Geschichte und Papyruskunde (1883—1942). Teil 2. Leipzig: Zentralantiquariat der DDR 1970 (Opuscula 2, 2), S. 1—22. Nachdruck aus: Sitzungsberichte der Preußischen Akademie der Wissenschaften, Philos.-hist. Klasse 1932, S. 225—246. XI B. Maximaltarif des Diokletian 129. Lauffer, Siegfried: Das Fragnfent Aigeira III von Diokletians Preisedikt. In: Klio 52, 1970, S. 241—245. Griechisch. XII. Syria, Arabia 130. Hahn, Istvän: Herodes als Prokurator. In: Neue Beiträge 2, 1965, S. 25—44. Unter den Quellen keine lateinischen Inschriften. 131. Petersen, Leiva: Julius lulianus, Statthalter von Arabien. In: Klio 48, 1967, S. 159—167. LATEINISCHE EPIGRAPHIK IN GRIECHENLAND MARJETA ŠAŠEL KOS Ljubljana Das modexne Griechenland umfasst die römische Provinz Achaia zur Gänze, den südlichen Teil Makedoniens mit ganz Thessalien, im Osten einen kleinen Teil Thrakiens, im Süden Kreta. Eine monographische Bearbeitung des römischen Achaia ist Desideratum. Fasti der Provinz wurden von E. Groag vorgelegt, Die römischen Reichsbeamten von Achaia bis auf Diokletian (Sehr, der Balkankommission, Ant. Abt. 9, Wien-Leipzig 1939); Id., Die Reichsbeamten von Achaia in spätrömischer Zeit, Budapest 1946. Für den Achaischen Bund siehe: T. Schwertfeger, Der Achaiische Bund von 146 bis 27 v. Chr. (Vestigia 19, München 1974). Die römischen Tribus: G. Forni, »Intorno all’Achaia tributim discripta«, ZTHAH — Tròpo<; tic jj,vf][XT]V Ni-xoAaou KovroXiovco?, Athen (1978) 222—226. Thessalien: G. W. Bowersock, »Zur Geschichte des römischen Thessaliens«, RhM 108 (1965) 277—289. Auch die Geschichte des römischen Makedoniens ist noch nicht monographisch vorgelegt, zu Rate zu ziehen ist. Papazoglu, Les cités macédoniennes à l’époque romaine (Antiquité vivante, Monqgr. 1) Skopje 1957 (in serbischer Spra che, mit franz. Zusammenfassung) und ead., »Quelques aspects de l’histoire de la province de Macédoine«, ANRW II 7, 1 (1979) 302—369. Für Fasti: Th. Ch. Sarikakis, 'Pwpmot ap'/ov-teq xr\<; ÈTiap'/iac; MaxsSovta?, A', MaxeSovixf) ßtßAiofhrjXT] 36, Thessaloniki 1971, B', Ma-xeSovixf] ßißXtodrix'r] 51, 1977; und A. Aichinger, »Die Statthalter der römischen Provinz Macedonia der Prinzipatsepoche«, Arh. Vestnik 30 (1979) 000. Vgl. ferner L. Petersen, »Zur Verwaltung der Provinz Macedonia unter Traian und Hadrian«, Actes du Ier congr. des études balkaniques et sudest europ., Sofia (1970) II, 155 ff. Zur makedonischen Zeitrechnung: M. N. Tod, »The Macedonian era reconsidered«, Studies pres, to D. M. Robinson, St. Louis 1953, 382—397; F. Papazoglu, »Notes d’épigraphie et de topographie macédoniennes«, BCH 87 (1963) 517—544; G. Daux, »Sur la Chronologie des inscriptions de la Macédoine romaine«, BCH 88 (1964) 416—419. Das ganze in Betrachtung gezogene Gebiet war Teil der griechisch sprechende Hemisphäre, von hoher Kultur zwar, jedoch im Gefüge des römischen Imperiums politisch und wirtschaftlich von geringer Bedeutung. Die alten griechischen Städte — poleis — lebten unter Rom nach alten Einrichtungen weiter, sie waren zwar keine politischen Einheiten mehr, behielten aber eine relativ autonome, auf alten Grundlagen errichtete Stadtorganisation bei (vgl. TffTopia. toü èk.Xrivixoù fölvoux;. Tópoq ZT’: sAZrivurpi? xal 'Ptbpn (30 n. X. — 324 p. X.), Athen 1967 [Autorenkollektiv]). Ein schönes Beispiel griechischen Stadtlebens während der römischen Ära ist Chaironeia zur Zeit Plutarchs, oder Hypata in Metamorphosen des Lukianos. Doch blühten wegen des immer grösseren ökonomischen Verfalls (für die wirtschaftliche Entwicklung der römischen Provinz Achaia ist noch immer grundlegend U. Kahrstedt, Das wirtschaftliche Gesicht Griechenlands in der Kaiserzeit [Diss. Bernenses I, 7, 1954], der auch möglichst viel vom 252 Arheološki vestnik 31 (1980) epigraphischen Material auszuwerten versuchte) bis zu einer gewissen Grenze nur die stärkeren Kultur-, Verwaltungs-, Verkaufs- und sakralen Zentren sowie die wenigen römischen Kolonien; eben hier findet man unter griechischen auch lateinische Inschriften. Ein stärkeres Kulturzentrum des damaligen Griechenland war vor allem Athen (vgl. P. Graindor, Athènes sous Auguste, Le Caire, 1927; Id., Athènes de Tibere ä Trajan, 1931; Id., Athènes sous Hadrien, 1934; S. Füllet, Athènes au Ilènte et au ]}jème siede: etudes chronologi-ques et prosopographiques, Paris 1976; D. J. Glagan, »Roman Athens: Some Aspects of life and Culture I. 86 B. C. — A. D. 267«, ANRW II 7, 1 (1979) 371—437; A. Day, An Economic History of Athens under Roman Domination, New York 1942; M. Voloch, Roman Citizenship and the Athenian Elite, A. D. 96—161, Amsterdam 1973) doch stets auch Sparta (K. T. M. Chrimes, Ancient Sparta — A Reexamination of the Evidence, Manchester 1949; I. Täifakos, 'Pojpm/.T) noXmxf] èv Aaxuvia, Athen 1974; A. S. Bradford, A Prosopography of Lacedaemonians from the Battle of Alexander the Great, 323 B. C., to the Sack of Sparta by Alaric, A. D. 396 [Vestigia 27, München 1977]). Zur Kulturzentren kann noch Argos gezählt werden — während der republikanischen Periode Basis der italischen Händler (D. v. Bereitem, »Les Italiens d’Argos et le déclin de Délos«, BCH 86, 1962, 3; Id., »Les Italiens d’Argos. Un postscriptum«, BCH 87, 1963, 322—324), während der imperialen Sitz des provinziellen Koinons (die Resultate der französischen Grabungen zusammen mit den Inscriften werden laufend in BCH weröffentlicht) — und Beroia, das Zentrum der Makedonischen Liga (M. Andronikos, ‘Apxatai èiUYpatpaì Bspoicti;, veröffentlicht die griechischen Inschriften). Mehr lateinische Inschriften findet man in Thessalonike, der Hauptstadt der Provinz Macedonia (zu den von C. Edson veröffentlichten Inschriften [Zitat s. unten, S. 258 vgl. auch: C. Edson, G. Daux, »IG X 2, 1: Prolegomena, epilegomena«, BCH 98 [1974] 521—552). Von alten Sakralzentren behielten eine gewisse Bedeutung zur Zeit des römischen Imperiums Delphi (C. Vatin, Delphes à l’époque imperiale [unveröff.], Paris 1965), Delos (F. Durrbach, Choix d’inscriptions de Délos avec traduction et commentaire. 1 Textes historiques, Paris 1921—23) und Samothrake. Die meisten lateinischen Inschrifte wurden in den römischen Kolonien gefunden, namentlich in Korinth (J. Wiseman; »Corinth and Rome I: 228 B. C. •— A. D. 267«, ANRW II 7, 1 [1979] 438—548) und Patrae (mit Dyme), Dium und Philippi, weniger in Pella und Kassandreia. Den Band griechischer Inschriften aus der dritten makedonischen Meris, die drei Städte von grösserer Bedeutung umfasste: Beroia, Edessa und Pella, hat J. M. R. Cormack für die Veröffentlichung in der Reihe Inscriptiones Graecae X vorbereitet, vgl. »Progress Report on the Greek Inscriptions of the trite meris for IG X«, Ancient Macedonia 1 (1970) 193—202, leider hat ihn der Tod vor dessen Vollendung ereilt. Ausser in erwähnten Zentren, die schon in CIL 111 mit stärckeren Gruppen lateinischer Inschriften hervortreten, sind nur griechische vorherrschend. Die griechischen Inschriften, (deren Grossteil in den Inscriptiones Graecae, editio maior bzw. altera veröffentlicht ist) — insofern sie nicht in den epigraphischen Bänden der Grabungs- und Forschungsberichte der grösseren Städte herausgegeben wurden — evidentieren J. und L. Robert im jährlichen Bulletin épigraphique, veröffentlicht in REG, wogegen L’année épigraphique die lateinischen nicht so skrupulös einbezogen hat. Die bis um 1900 gefundene und übersichtlich in CIL 111 vereinten Inschriften bieten ein gewisses Verbreitungsbild der lateinischen Texte in Griechenland, das durch spätere epigraphische Funde nur in Details modifiziert worden ist. Dieser Tatbestand wurde von H. Mi-häescu, »La diffusion de la langue Latine dans le sud-est de l’Europe«, Revue des études sud-est européennes 9 (1971) 497—510; 659— 676; cf. id., La langue latine dans le sud- est de I’ Europe, Buccuresti — Paris, 1978 analysiert, der aber die neuen Fundorte nicht berücksichtigt hat. Es müssen vor allem Isthmus, Kenchreiai und Sicyon in der unmittelbaren Nähe von Korinth (in administativer und wirtschaftlicher Hinsicht gänzlich von der Hauptstadt der Provinz abhängig) hinzugefügt werden, weswegen Funde lateinischer Inschriften hier keinesfalls überraschen, namentlich nicht in Sicyon (vgl. C. H. Skalet, Ancient Sicyon — with Prosopographia Sicyonia, The lohn Hopkins University Studies in Archaeology 3, Baltimore 1928; N. Faraklas, üixutovia, Ancient Greek Cities 8, 1971), wo sich höchstwahrscheinlich ein Krongut befand. Hinzuzufügen sind ferner Aegeum (A. Stauropoulos, 'Iaxopia Trjc, -kóXeuc; Alytou àuò Twv [luöixwv xpóvcov pixpi twv rjptépwv pta?. Patrai 1954), wo in der ersten Hälfte des 1. Jahrhunderts v. u. Z. italische Händler dokumentiert sind, vgl. J. Bingen, »Inscriptions d’Achaie. 2. Dćdicace de negotiatores italiens«, BCH 78 (1954) 82—85; ferner, Gytheum (P. E. Jannakopoulos, TÒ rüftaov. ’ApxaioXoYix'r) xal la-copwcf] aitoipu; .r)) v pervych vv. n. e. (Zur Frage über den Bestand des Rates von Chersonesos in den ersten Jahrhunderten u. Z.), VDI, 1971, 3, 127—130. 69. V. I. Kadeev, K voprosu o carstvovanii »Devy« v Chersonese (Zur Frage über die Parthe-nos’ Regierung in Chersonesos), KSIA, 145 (1976) 9—13. 70. L. A. Palčeva, O đolžnostnych licach chersonesskogo Soveta v pervye vv. n. e. (Über die Ratsbeamten von Chersonesos in den ersten Jahrhunderten u. Z.), VDI, 1977, 3, 175—182. Siehe auch 110. Neapolis Scythica und andere Gebiete der Krim 71. E. I. Solomonik, Cetyre nadpisi iz Neapolja i Chersonesa (Vier Inschriften aus Neapolis und Chersonesos), SA 28 (1958) 308—316. Darunter eine Weihung an Demeter. 72. O. D. Daševskaja, Četvertaja nadpis’ Posideja iz Neapolja Skifskogo (Die vierte Inschrift des Posideos aus Neapolis Scythica), SA 1960, 1, 261—265. Eine Widmung an die Nymphe Rhodos. 73. E. I. Solomonik, Epigrafičeskie pamjatniki Neapolja Skifskogo (Epigraphische Denkmäler von Neapolis Scythica), NE III (1962) 32—44. Zusammenfassung von allen bisher bekannten Inschriften der Hauptstadt des Skythenreiches. 74. E. 1. Solomonik, Nadpis’ na stele iz Mar’ino (Inschrift auf einer Stele aus Mar’ino), SChM 3 (1963) 10—15. Ein Epitaph. 75. E. I. Solomonik, Dve slucajnye epigrafičeskie nachodki v Krymu (Zwei zufällige epigraphische Funde von der Krim), NE V (1965) 97—102. NEPCh II, 183 und eine Herosvotivplatte aus Charax. 76. E. I. Solomonik, Latyns’ki napysi Jaltins’kogo muzeju (Lateinische Inschriften im Jalta-Museum), Archeologija 27 (1978) 69—74 (ukrain.). 77. D. S. Raevskij, K istorii greko-skifskich otnošenij (Il v. do n. e. — II v. n. e.) (Zur Geschichte der griechisch-skythischen Beziehungen vom 2. Ih. v. u. Z. bis zum 2. Jh. u. Z.), VDl 1973, 2, 110—120. U. a. zur IOSPE P 669. Siehe auch 38. Bosporos 78. A. I. Boltunova, Prokseničeskij dekret iz Anapy i nekotorye voprosy istorii Bospora (Ein Proxeniedekret aus Anapa und einige Fragen der Geschichte des Bosporos), VDl, 1964, 3, 136—149. Ein wichtiger Beschluß, der nicht im Namen des Demos, sondern wie die anderen bekannten bosporanischen Dekrete, von der Oberregierung verliehen wurde. Die Verf. datiert ihn in den Anfang des 4. Jh. v. u. Z. und liest in Z. 1 Eùp/iiLo, den sie mit dem aus Diodor 12, 36, 1 bekannten (von den meisten aber bestrittenen) bosporanischen Herrscher Seleukos identifiziert. Auf grund seines Patronymikon zieht die Verf. den Schluß, daß die Dynastie der Spartokiden nicht von thrakischer, sondern von rein griechischer Herkunft wäre. Gajdukevič unterwarf diese Interpretation einer scharfen Kritik (C1RB, Addenda, comm. ad Nr. 4), indem er die frühe Datierung des Dokumentes und die Erweiterung der Z. 1 bezweifelte. Er ist der Meinung, daß der Beschluß aus der Zeit stammt, als Stadt Sindos-Gorgippeia autonom war und daß er von den lokalen Behörden ge fasst wurde. Nach der Autopsie des Steines (1978) kam ich zu folgenden Schlußfolgerungen. 1) Die Erweiterung des Namens Seleukos ist die wahrscheinlichste, aber 2) mit Diodor’s Seleukos hat er nichts zu tun, weil das Dekret auf paläographischer Grundlage (vgl. besonders omega-Form) um die Wende vom 4. zum 3. Jh. v. u. Z. anzusetzen ist. 3) Der Name des zweiten Privilegierten (und kein Patronymikon des ersten) steht in Rasur, was von der Verf. (so auch C1RB) nicht bemerkt wurde. 4) Z. 7 wurde später zerstört (von Bolt, und CIRB auch nicht bemerkt): das ändert die Wortverteilung in den Zeilen. 5) Die »[ietćxeiv — Formel« (Gawantka, Isopolitie 22) setzt nicht Proxe-nie-, sondern Politieverleihung voraus. Ich bin also der Meinung, daß die im Beschluß garantierten Privilegien (Politie, Enktesis, Ateleia usw.) vom bisher unbekannten Bruder des Königs Spartokos III. (304—282), Seleukos und seinen Söhnen, die als Mitregenten (sozusagen Paradynastes und Subparadynasten) des Königs über Gorgippeia ihre Gewalt ausübten, an zwei Athener (? vgl. dàXaTTCc Z. 8) verliehen wurden. 79. N. S. Belova, Novaja nadpis’ iz Germonassy (Eine neue Inschrift aus Hermonassa), VDI, 1967, 1, 60—69. Eine Weihung aus Leukon’s Zeit. 80. N. S. Belova, K nadpisi IOSPE II 8 (Zur Inschrift IOSPE II 8), SA, 1968, 3, 43—53. Eine wichtige Verbesserung der Lesung von Latyschev u. a. 81. N. S. Belova, Posvjatitelnaja nadpis’ iz Kep (Eine Votivinschrift aus Kepoi), VDI, 1970, 2, 65—72. Widmung einer Tochter Spartokos’ III.; Ausführungen zu zwei Tendenzen in der Entwicklung der Lapidarpaläographie. 82. I. B. Brašinskij, K interpretacii bosporskoj proksenii IOSPE II, 1 (Zur Deutung der bosporanischen Proxenie IOSPE II, 1), Klio 52 (1970) 41—47. Peiraieus ist kein Amisener, sondern ein Demotes aus dem Hafen von Athen. 83. A. I. Boltunova, Stroitelnaja nadpis’ iz Nimfeja (Eine Bauinschrift aus Nymphaion), KS1A 95 (1963) 104—106. 84. A. I. Boltunova, Grečeskie nadpisi v donskich muzejach (Griechische Inschriften in den Don-Museen), NE V (1965) 75—96. = CIRB 1254, 1256, 1244, 1252, 1266, 1267, 1298, 1295, 1294, 1302, 1303, 1308, 1293, 1296, 1297, 1309, 1304, 1314, 1313. 85. A. I. Boltunova, Neizdannye nadgrobija iz Kerči i okrestnostej (Unveröffentlichte Grabdenkmäler aus Kertsch und Umgebung), VDI, 1965, 2, 95—101 = CIRB 879 und mehrere Inedita. 86. A. I. Boltunova, Antičnaja nadpis’ iz raskopok Korčeva (Eine antike Inschrift aus den Ausgrabungen von Kortschev), KSIA 109 (1967) 36—37. Ein Katalog aus dem 2. Ih. u. Z. 87. A. I. Boltunova, Metričeskaja epitafija iz pantikapejskogo nekropolja (Ein Grabgedicht aus der Nekropolis von Pantikapaion), VDI, 1968, 2, 130—132. 88. A. I. Boltunova, Novaja stroitelnaja nadpis’ iz Tanaisa (Eine neue Bauinschrift aus Ta-nais), AISKP (1968) 46—55. 89. A. I. Boltunova, K istorii Tanaisa (po dannym epigrafiki) (Zur Geschichte von Tanais, nach den epigraphischen Angaben), Klio 42 (1964) 195—208. Gegenüberstellung der Inschriften und archäologischen Materialien. 90. A. I. Boltunova, Documents épigraphiques sur les constructions de la ville de Tanais. Das Nachleben des Lateinischen in der Feudalgesellschaft. Görlitzer Eirene-Tagung, 10.—14. 10. 1967, S. 81—89. 91. A. I. Boltunova, Neizdannye nadgrobija iz pantikapejskogo nekropolja (Unedierte Grabinschriften aus der Nekropolis von Pantikapaion), KSIA 116 (1969) 49—54. 92. A. I. Boltunova, Novaja nadpis’ iz Gorgippii i neskolko zamečanij ob organizacii uprav-lenija gosudarstvennymi dochodami Bosporskogo carstva (Eine neue Inschrift aus Gor-gippeia und einige Bemerkungen über die Organisation der Verwaltung der Staatseinkünfte im Bosporanischen Reich), Eirene VII (1968) 67—76. Ein Katalog mit der Erwähnung ètti tov epe(trxwv. Vgl. 93, 94, 104. 93. A. I. Boltunova, The Bosporan Fisc. Acta of the 5th Inter. Congress of Greek and Latin Epigraphy. Camb., 1967 (1970) 149—151. 94. A. I. Boltunova, Nadpisi Gorgippii (iz slucajnych nachodok) (Inschriften von Gorgippeia, aus zufälligen Funden), NE IX (1971) 3—15. Eine Sklavenentlassung, mehrere Namensverzeichnisse, Addenda zu den veröffentlichten Inschriften. 95. A. I. Boltunova, Nadgrobnaja epigramma Dindiana (Grabepigramm von Dindianos), Studii clasice XV (1973) 125—130. 96. A. I. Boltunova, Fragment nadpisi o stroitelstve basni v Tanaise (Fragment einer Turmbauinschrift aus Tanais), KSIA 143 (1975) 47—49. 97. A. I. Boltunova, Nadgrobnaja epigramma zeny Dija (Grabepigramm der Frau Dios’), IKAM (1977) 23—28. 98. N. S. Belova, Epigrafičeskie materialy Fanagorijskoj ekspedicii (Epigraphische Materialien der Phanagoreia-Expedition), VDl, 1977, 3, 105—117. Zwei Grabinschriften, eine Manumission, ein Fragment zu CIRB 1005 u. a. 99. T. V. Blavatskaja, Reskripty carja Aspurga (Die Reskripten des Königes Aspurgos), SA, 1965, 2, 197—209. Siehe folg. Nr. 100. T. V. Blavatskaja, Aspurg i Bospor v 15 g. n. e. (Aspurgos und der Bosporos im Jahre 15 u. Z.), SA, 1965, 3, 28—37. Der Brief des Aspurgos an zwei Statthalter von Gorgippeia bezüglich einiger Privilegien für die Einwohner der Stadt (das Erbgesetz Eupators, die Ateleia von direkten Steuern betreffend). Ein wichtiges Dokument über innen- und außenpolitische Geschichte des Bosporos zu Beginn des 1. Jh. u. Z., da es die Reise des Königs -jxpècg -uòv XEßao-rov AÒTOxpctTtopa erwähnt. P. O. Karyskovskij hat mich darauf aufmerksam gemacht, daß der 20. Daisios 312 der bosp. Ära nicht auf Juni 15 (wie Verf.), sondern auf April-Mai 16 u. Z. fällt. Weiter ist zu bemerken, daß ZEßacrroc; AÙTOxpdtTwp Augustus und nicht Tiberius (so Blav.) ist, und die Gesandschaft zwischen 10/11 und August 14 stattgefunden hat, was viele historische Schlußfolgerungen der Verfasserin aufhebt. 101. T. V. Blavatskaja, Fanagorijskaja nadpis’ Savromata I (Eine Inschrift von Sauromates I. aus Phanagoreia), KSIA 145 (1976) 92—97. Eine Mauerbauinschrift. Korrektur zu S. 93: die Lesung von Z. 5 wurde von Ju. G. Vinogradov vorgeschlagen und später von A. I. Boltunova angenommen. 102. Ju. P. Kalašnik, Nadpis’ fiasa iz Gorgippii (Thiasosinschrift aus Gorgippeia CIRB 1132 + 1162), SGE 35 (1972) 50—52. Membra disjecta. 103. Ju. P. Kalašnik, K nadpisjam KBN 77 i KBN 1136 (Zu den Inschriften CIRB 77 und CIRB 1136), VDl, 1970, 4, 148—152. Membra disjecta. 104. I. T. Kruglikova, Novye epigrafičeskije pamjatniki iz Gorgippii (Neue epigraphische Denkmäler aus Gorgippeia), VDl, 1967, 2, 182—197. Namensverzeichnisse, eine Manumission, eine Ehreninschrift u. a. 105. E. A. Molev, Novye epigrafičeskie nachodki iz Kerči (Neue epigraphische Funde aus Kertsch), VDl, 1978, 2, 131—134. Sakraltisch und drei Grabinschriften. 106. N. V. Šebalin, O nadpisi KBN 838 (Zur Inschrift CIRB 838), VDl, 1976, 4, 108—112. Verbesserung der Lesung eines Grabgedichtes. 107. V. F. Gajđukevič, Das Bosporanische Reich. Berlin—Amsterdan, 1971. Eine vorzügliche umfassende Monographie über die Geschichte, Archäologie und Kultur des Bosporos von der Kolonisationszeit bis auf den Niedergang des Bospora-nischen Reiches. Sehr viele epigraphische Denkmäler herangezogen und kritisch besprochen. 108. Ju. Rypenko, Istočniki po kultam Aziatskogo Bospora V—I vv. do n. e. (anticnye avtory, epigrafika, numizmatika) (Die Quellen über die Kulte des Bosporus Asiaticus, Zeugnisse der antiken Autoren, der Epigraphik und Numismatik), UZ MOPl 13 (1971) 15—32. III. Adespota, pierrcs errantes 109. N. P. Rozanova, Grečeskie nadpisi Temrjukskogo i Jaltinskogo muzeev (Griechische Inschriften der Museen Temrjuk und Jalta), VDl, 1955, 1, 173—176. Zwei Grabinschriften. 110. E. I. Solomonik, Dve latinskie nadpisi iz muzeev Kryma (Zwei lateinische Inschriften aus den Krim-Museen), SA, 1976, 3, 312—317. Eine Grabinschrift aus Chersonesos; CIL VI, 4, 1, Nr. 26826 in Simferopol. Vgl. 76. 111. Ju. G. Vinogradov, 28, S. 66: lOlb. 54 nicht olbianischer, sondern athenischer Herkunft, = BCH 18 (1894) 334 f. IV. Graffiti, Dipinti, Inschriften auf Metall und auf anderen kleinen Objekten 112. E. R. Stern, »Graffiti« na anticnych južnorusskich sosudach (Graffiti auf antiken Ge-fässe aus Südrußland), ZOOID 20 (1897) 163—199. Graffiti von der Insel Leuke, Theodosia u. a. 113. I. I. Tolstoj, Greceskie graffiti drevnich gorodov Severnogo Pričernomor’ja (Griechische Graffiti der antiken Städte des nördlichen Schwarzmeergebietes), Moskau—Leningrad, 1953. Corpus der griechischen Graffiti aus den Poleis des Nordpontos in der Ermitage. Vollständig illustriert. Bespr.: P. O. Karyškovskij, VD1, 1954, 1, 69—72; B. I. Nadel, IAN, 14, 2 (1955) 190—194. 114. Ju. A. Babinov, S. I. Kurganova, G. I. Nikolajenko, E. I. Solomonik, I. A. Lisovoj, A. V. Ševčenko, Graffiti antičnogo Chersonesa (na cernolakovych sosudach) (Graffiti der antiken Chersonesos auf Schwarzlackgefässen), Kiev, 1978 Corpus der griechischen Graffiti aus der hellenistischen Chersonesos (Nr. 1—1971). Keine Rubrikation, keine Indices, sparsam illustriert. 115. I. I. Tolstoj, K tolkovaniju odnogo graffito s o. Levki) Zur Deutung eines Graffito von der Insel Leuke), ŽMNP 1902, Dez., 591 f. 116. I. D. Golovko, Graffiti Roksolanskogo gorodišča (predvaritelnoe soobščenie) (Grafiti aus der Siedlnug Roksolany, vorläufiger Bericht), KSOGAM 1960 (1961) 81—84. Eine Siedlung (im Altertum Nikonion) bei der Dnestrmündung. 117. I. D. Golovko, Neskolko graffiti Belgorod-Dnestrovskogo muzeja (Einige Graffiti aus dem Belgorod-Dnestrovskij Museum), KSOGAM 1961 (1963) 110—113. Graffiti aus Tyras. 118. I. D. Golovko, Epigrafičeskie nachodki (Epigraphische Funde), MASP 5 (1966) 77—88. Graffiti und Dipinti (die der Verf. Ostrakogramme nennt) aus der Siedlung Roksolany (Nikonion). 119. P. M. Sekerskij, Graffito na figurnom sosude iz Nikonija (Ein Graffito auf einem figurenförmigen Gefäß aus Nikonion), MASP 7 (1971) 226—227. 120. P. M. Sekerskij, Zastolnaja nadpis’ iz Nikonija (Eine Symposionsinschrift aus Nikonion), MASP 8 (1976) 215—218. 121. A. A. Beleckij, O sobstvennych imenach v novonajdennych olvijskich nadpisjach (Über die Personennamen in den neuentdeckten Inschriften von Olbia), SA 28 (1958) 72—82. Drei Graffiti. 122. A. A. Beleckij, Napys na posudyni z Olvii (Inschrift auf einem Gefäß aus Olbia), Archeo-logija 8 (1973) 93—94 (ukrain.). 123. Z. A. Bilimovič, Graffito na černolakovom kilike (Graffito auf einer Schwarzlack-Schaie), SA 28 (1958) 83—86. Aus Olbia. 124. I. D. Golovko, Kilka nevydanych graffiti iz Olvii ta z Berezani (Einige unedierte Graffiti aus Olbia und Berezan), MASP 2 (1959) 167—176 (ukrain.). 125. B. N. Grakov, Zametki po grečeskoj keramičeskoj epigrafike (Notizen zur griechischen keramischen Epigraphik), AIKSP (1968) 100—107. Zwei Handelsgraffiti auf Amphoren aus Olbia. 126. S. Dloževskij, Epigrafični dribnici (Epigraphische Kleinigkeiten), VOKK 4—5 (1930) 49—57. Mehrere Graffiti, ein Dipinto und eine Fluchtafel aus Olbia. 127. E. I. Levi, Materialy olvijskogo temenosa (Materialien aus dem Temenos von Olbia), Olvija. Temenos i agora (Leningrad, 1964) 131—174. Mehrere Weihgraffiti. 128. E. I. Levi, Novye posvjatitelnye nadpisi Apollonu Delfiniju iz raskopok Olvii (Neue Weihinschriften an Apollon Delphinios aus den Ausgrabungen von Olbia), IKAM (1977) 96—100. 129. V. M. Otreško, Graffiti, najdennye na poselenii Bolšaja Černomorka II v 1973 g. (Die Graffiti aus der Siedlung Bolšaja Černomorka II. Grabungskampagne 1973), Nekotorye voprosy archeologii Ukrainy (Kiev, 1977) 40—44. Achilleusvotive u. a. 130. A. S. Rusjaeva, Kultovi predmety s poselennja Bejkuš poblizu o. Berezan’ (Kultobjekte aus der Siedlung Bejkuš unweit von Berezan), Archeologia 2 (1971) 22—29 (ukrain.). Mehrere Votivostraka an Achilleus. 131. A. S. Rusjaeva, Kult Kory-Persefony v Olvii (Kult von Kore-Persephone in Olbia), Archeologia 4 (1971) 28—40 (ukrain.). Mehrere Weihgraffiti. 132. N. V. Šebalin, K olvijskim gosudarstvennym drevnostjam (po materialam graffiti) (Zu den Staatsaltertümern Olbias, nach den Materialien der Graffiti), A1KSP (1968) 296—300. Ein Ostrakonbrief des Naukleroi-Kollegiums. 133. I. I. Tolstoj, Vrač i Delfinij (Arzt und Delphinios), 1AK 14 (1905) 44—53. Eine Schale aus dem skythischen Hinterland mit einer gleichzeitigen Weihung an (Apollon) Ietros und Delphinios. 134. Ju. G. Vinogradov, Kikličeskie poemy v Olvii (Die Kyklenpoesie in Olbia), VDI, 1969, 3, 142—150. Ein Schulostrakon mit der Anfangszeile der Kleinen Ilias. 135. Ju. G. Vinogradov, Novye materialy po rannegrečeskoj ekonomike (Neue Materialen zur frühgriechischen Wirtschaft), VDI, 1971, 1, 64—76. Graffiti aus Berezan und Phanagoreia mit Geldsummenregister und Kornpreisangaben. Corrigenda siehe 158, S. 58, Anm. 13. 136. Ju. G. Vinogradov, Iz istorii archaičeskoj Olvii (Aus der Geschichte Olbias in der Archaik), SA, 1971, 2, 232—238. Graffito eines Rhodiers aus dem Anfang des 6. Jh. v. u. Z. 137. Ju. A. Babinov, Posvjatitelnye graffiti iz Chersonesa Tavričeskogo (Votivgraffiti aus Chersonesos Taurica), VDI, 1970, 4, 73—80. 138. Z. A. Bilimovič, Graffito na černolakovoj tarelke (Ein Graffito auf einem Schwarzlack-Teller), SChM 2 (1961) 26—31. 139. O. D. Daševskaja, Dva graffiti na amforach Južno-Donuzlavskogo gorodišča (Zwei Graffiti auf Amphoren aus der Siedlung Južno-Donuzlavskoje), KSIA 124 (1970) 51—53. 140. O. D. Daševskaja, B. Ju. Michlin, Sinopskaja amfora s nadpis’ju Maidata (Eine Amphore aus Sinope mit einer Inschrift des Maidates), KSIA 143 (1975) 50—53. 141. E. I. Solomonik, O kulte Artemidy v Chersonese (Über den Artemiskult in Chersonesos), AIU II, 1967 (1968) 155—157. Mehrere Abbreviationsgraffiti. 142. E. 1. Solomonik, Kilka napysiv na posudinach z Chersonesa (Einige Inschriften auf Ge-fässen aus Chersonesos), AW IV, 1969 (1972) 152—155 (ukrain.). 143. E. I. Solomonik, 1z istorii religioznoj žizni v severopontijskich gorodach pozdneantičnogo vremeni (Aus der Geschichte des religiösen Lebens der nordpontischen Städte in der Spätantike), VDI, 1973, 1, 55—77. Graffiti, Dipinti, Terra sigillata u. a. 144. E. I. Solomonik, Nekotorye gruppy graffiti iz antičnogo Chersonesa (Einige Gruppen von Graffiti aus der antiken Chersonesos), VDI, 1976, 3, 121—141. 145. E. I. Solomonik, Neues zum Asklepioskult in Chersonesos. Klio 57 (1975). 146. E. M. Štaerman, O »zagodocnych znakach« Severnogo Pričernomor’ja (Über die »rätselhaften Zeichen« des nördlichen Pontosgebietes), VDI, 1950, 1, 112—115. Griechische Graffiti aus Chersonesos. 147. T. V. Blavatskaja, Nadpis’ na sosude iz Kimmerika (Eine Inschrift auf einem Gefäß aus Kimmerikon), KSIIMK 43 (1952) 69—73. 148. V. D. Blavatskij, Uničtožennoe graffito (Ein zerstörter Graffito), Omagiu lui C. Daico-viciu, (Bucure?ti, 1960) 37—39. 149. V. D. Blavatskij, Graffito Afrodisii (Graffito von Aphrodisia), Listy filologické 9 (1961) Eunomia, 47—48. 150. A. I. Boltunova, O kulte Zevsa Sotera na Bospore (Über den Kult des Zeus Soter auf dem Bosporos), KAM (1966) 29—38. Votivgraffiti aus Hermonassa und Pantikapaion. 151. A. I. Boltunova, Zevs Otčij i Zevs Spasitel (Zevs Patroos und Zeus Soter), VDI, 1977, 1, 176—183. Zwei Votive aus Myrmekion. 152. I. B. Brašinskij, Fasosskaja amfora iz Nimfeja i nekotorye voprosy antiSnoj metrologii (Eine thasische Amphore aus Nymphaion und einige Fragen der antiken Metrologie), VDI, 1978, 2, 135—143. Ein Handelsgraffito. 153. G. A. Cvetaeva, Kubok Moschiona (Moschion’s Becher), VDI, 1976, 3, 142—145. Ein Graffito aus Gorgippeia. 154. E. W. Diehl, Defixionum ostraca duo. Acta Univ. Latviensis VI (1923) 225 ff. Ein Dipinto und ein Graffito. Vgl. folg. Nr. 155. N. I. Novosadskij, Dve drevnegrečeskie keramičeskie nadpisi, najdennye na juge Rosii (Zwei altgriechische keramische Inschriften aus Südrußland), Tr. RANION, I (1926) 39—46. 156. V. F. Gajdukevič, Votiv Gereja iz Mirmekija (Ein Heraios-Votiv aus Myrmekion), KAM (1966) 70—76. Eine Vaseninschrift, Äpxov-co^ 2mxp5óxou (sic!) datiert. 157. N. I. Sokolskij, Kult Afrodity v Kepach konca VI—-V v. do n. e. (Zum Aphroditekult in Kepoi Ende des 6. bis 5. Ih. v. u. Z.), VDI, 1973, 4, 88—92. Zwei Graffiti und eine Marmorinschrift. 158. lu. G. Vinogradov, Prochus Miniidy iz Pantikapeja (Myniis’ Prochus aus Pantikapaion), VDI, 1974, 4, 56—67. Eine archaische Vaseninschrift. 159. A. A. Beleckij, E. V. Jakovenko, Novye epigrafičeskije nachodki v skifskich kurganach Kerčenskogo poluostrova (Neue epigraphische Funde in den skythischen Grabhügeln der Kertschhalbinsel), VDI, 1969, 3, 153—160. Ein Amphorenstempel und ein Graffito. 160. B. N. Grakov, Grečeskoe graffito iz Nemirovskogo gorodišča (Ein griechischer Graffito aus der Siedlung Nemirovskoje), SA, 1959, 1, 259—261. Eine archaische Inschrift auf einem handgeformten Gefäß aus dem skythischen Hinterland. Dipinti 161. S. A. Beljaev, Pozdneanticnye nadpisi na amforach iz raskopok Chersonesa (Spätantike Inschriften auf Amphoren aus den Chersonesos-Grabungen), NE VII (1968) 127—143. 162. V. D. Blavatskij, Nadpis’ na oblomke fassoskoj amfory (Eine Inschrift auf einem thasi-schen Amphorenfragment), NSb. II (1957) 32—33. 163. B. N. Grakov, Bukvy archaičeskogo megaro-korinfskogo alfavita na gorlach amfor VI v. do n. e. (Buchstaben des archaischen megarokorynthischen Alphabets auf den Amphorenhälsen des 6. Jh. v. u. Z.), VDI, 1969, 1, 100—101. 164. D. B. Šelov, Ličnye imena na amforach iz Tanaisa (Personennamen auf Amphoren aus Tanais), NE XII (1978) 47—55 165. Ju. G. Vinogradov, Dipinto iz raskopok poselenija v Širokoj balke bliz Novorossijska (Ein Dipinto aus den Ausgrabungen der Siedlung Širokaja balka unweit von Novorossijsk), Novoe v archeologii (Moskau, 1972) 90 ff. Eine lateinische Amphoreninschrift. M eta 11 i n s c hr i f t e n usw. 166. I. V. Jacenko, Tarelka caricy Gipepirii iz Neapolja Skifskogo (Ein Teller der Königin Gepaipyris aus Neapolis Scythica), Istoriko-archeologičeskij sbornik MGU (A. V. Arci-chovski-Festschrift 1962) 101—103. 167. M. I. Rostovzev, Bronzovye fibuly s nadpisjami iz Donskoj oblasti (Einige bronzene Fibel mit Inschriften aus dem Dongebiet), IAK 65 (1918) 22—24. Aucissa, Augissa-Inschriften 168. N. P. Rozanova, Posvjatitelnaja nadpis’ Artemide Efesskoj, najdennaja v Pantikapee v 1949 g. (Eine Votivinschrift für die ephesische Artemis, die in Pantikapaion 1949 gefunden war), VDI 1960, 3, 130—132. Eine archaische Votivbronze. Vgl. 158. 169. N. P. Rozanova, Bronzovoe zerkalo s nadpis’ju iz Olvii (Ein Bronzespiegel mit einer Inschrift aus Olbia), AISKP (1968) 248—251. 170. A. F. Semenov, Po povodu grečeskoj nadpisi na ručke kovša (?), najdennogo pri raskop-kach Melichovskogo kurgana (Zur griechischen Inschrift auf dem Henkel einer Kelle aus den Ausgrabungen vom Melichovskij-Hügel), Zapiski Severo-Kavkazskogo obščestva archeologii, istorii i etnografu, III, 5—6, (1929—30) 47 f.; Id., Ph. W. 1930, 32—33, 1006 f. Vgl. 171, 172. 171. A. Kozewalow, zur Deutung der neulich herausgegebenen Inschrift aus dem Dongebiet. Ph. W. 1932, 3, 93 f. 172. L. A. Jelnickij, O maloizucennych ili utracennych grečeskich nadpisjach Severnogo Pri-černomor’ja (Über die ungenügend erforschten oder verlorenen griechischen Inschriften, des nördlichen Schwarzmeergebietes), VDI, 1964, 1, 116 f. 173. E. V. Cuckin, Bronzovyj kotel s drevnegrečeskoj nadpis’ju (Ein Bronzekessel mit einer altgriechischen Inschrift), Istoričesko-kraevedčeskie zapiski 2 (Volgograd, 1974) 138—142. 174. B. Ju. Michlin, Graffiti na kotle iz Doneckoj oblasti (Graffiti auf einem Kessel aus dem Dongebiet), NE XI (1974) 29—32. Ungerechtfertigte Textspekulationen zur Punzeninschrift, in der der Verf. vier Fehler des Schreibers vermutet. Die Inschrift wäre so zu lesen: m(s), Soujtov Xjxopi^uat; IhxpuaSpou — »trink, fress Smorzias Paryadres’ Sohn!« 175. E. M. Pridik, Grečeskie zakljat’ja i amulety v južnoj Rossii (Griechische Verfluchungen und Amulette in Südrußland), ŽMNP 1899, Dez., 115—124. Ein Graffito und mehrere Bleifluchtafeln. 176. V. Škorpil, Tri svincovye plastinki s nadpisjami iz Olvii (Drei Bleitafeln mit Inschriften aus Olbia), IAK 27 (1908) 68—74. Zwei Fluchtafeln und ein Brief. 177. E. Diehl, Olvijskaja čaška s nagovorom (Eine Schale mit einer Fluchinschrift aus Olbia), IAK 58 (1915) 40—56. Ein graffito und mehrere Bleifluchtafeln. 178. E. Diehl, Pamjatniki drevnegrečeskoj narodnoj magii (Denkmäler der altgriechischen Volksmagie), IAK 65 (1918) 79—86. 179. E. G. Kagarow, Griechische Fluchtafel. Eus Supplemento, vol. 4. Leopoli 1929. Erschöpfende Untersuchung. 180. Ju. G. Vinogradov, Drevnejšee grečeskoe pismo s ostrova Berezan’ (Der älteste griechische Brief von der Insel Berezan), VDI, 1971, 4, 74—100. Mit Belegen über frühere Funde der Bleibriefe. Polemik: J. Chadwick, Proc. Camb. Phil. Soc. 199 (N. S. 19) 1973, 35—37; V. P. Jajlenko, VDI, 1974, 1, 133—152; Id., VDI, 1975, 3, 133—150; B. Bravo, Dialogue d'histoire ancienne 1 (1974) 111—187; D. M. Pippidi, Studii clasice XVI (1974) 253—255; A. P. Miller, ZPE 17, 2 (1975) 157—160; R. Merkelbach, ZPE 17, 2 (1975) 161 f. 181. T. V. Blavatskaja, Igralnye kosti iz Pantikapeja (Spielwürfel aus Pantikapaion), Listy filologické 7 (1959) Eunomia III, 2, 68—80. 182. N. P. Rozanova, Nadpis’ na grebne iz Černomor’ja (Eine Inschrift auf einem Kamm aus dem Schwarzmeergebiet), VDI, 1948, 4, 158—160. 183. A. S. Rusjaeva, Orfizm i kult Dionisa v Olvii (Orphismus und Dionysoskult in Olbia), VDI, 1978, 1, 87—104. Höchst interessante Knochenostraka mit den Aussprüchen der Orphiker, 1. Hlf. des 5. Jh. v. u. Z. V. Prosopographie, Onomastik 184. T. N. Knipovič, Naselenie Olvii v VI—I vv. do n. e. po dannym epigrafičeskich istočni-kov (Die Bevölkerung Olbias vom 6. bis zum 1. .Ih. v. u. Z. nach den Angaben der epigraphischen Quellen), MIA 50 (1956) 119—153. Untersuchung und vollständige prosopographische Liste. 185. T. N. Knipovič, K voprosu o rimljanach v sostave naselenija Olvii I—III vv. n. e. (Zur Frage über die Römer im Bevölkerungsbestand Olbias vom 1. bis zum 3. Jh. u. Z.), A1KSP (1968) 189—197. 186. A. A. Beleckij, Pro vlasni imena z olvijs’kych napysiv (Über Personennamen in den Inschriften von Olbia), Archeologija XI (1957) 21—34 (ukrain.). 187. Ju. N. Treščeva, Prosopografija dolžnostnych lic Olvii I—III vv. n. e. (Prosopographie beamteter Personen in Olbia vom 1. bis zum 3. Jh. u. Z.), VDI, 1977, 4, 156—182. 188. V. N. Danilenko, Prosopografija Chersonesa IV—II vv. do n. e. (po epigrafičeskim dannym Severnogo Pričernomor’ja) (Prosopographie von Chersonesos im 4. bis 2. Jh. v. u. Z., nach den epigraphischen Angaben aus dem nördlichen Schwarzmeergebiet), ADSV (1966) 136—178. 189. V. 1. Kadeev, Ob etničeskoj prinadležnosti nositelej imeni 2tcüt)a<; v Chersonese Tavri-českom (Über die ethnische Zugehörigkeit der Träger des Namens ExtiÖGe; in der Chersonesos Taurica), SA, 1974, 3, 56—63. 190. V. D. Blavatskij, Ob etničeskom sostave naselenija Pantikapeja v IV—III vv. do n. e. (Über die ethnische Zusammensetzung der Bevölkerung Pantikapaion’s im 4. und 3. Jh. v. u. Z.), SA 28 (1958) 97—106. 191. D. B. Selov, Nekotorye voprosy etničeskoj istorii Priazov’ja II—III vv. n. e. po dannym tanaisskoj onomastiki (Einige Fragen der ethnischen Geschichte des Azovgebietes in 2. und 3. Jh. u. Z. nach den Angaben der Onomastik von Tanais), VDI, 1974, 1, 80—93. 192. E. A. Savostina, Rimskie imena v onomastike Severnogo Pričernomor’ja (Römische Namen in der Onomastik des nördlichen Schwarzmeergebietes), SA, 1977, 4, 129—145. 193. B. N. Grakov, Termin üxudat i jego proizvodnye v nadpisjach Severnogo Pričernomor’ja (Der Terminus Xxödoa und seine Derivate in den Inschriften des nördlichen Pontosge-bietes), KSIIMK 16 (1947) 79—88. Vgl. auch 121, 164. VI. Paläographie 194. A. I. Boltunova, T. N. Knipovič, Očerk istorii grečeskogo lapidarnogo pis’ma na Bospore (Grundriß der Geschichte der griechischen Lapidarschrift auf dem Bosporos), NE III (1962) 3—31. 195. T. N. Knipovič, Grečeskoe lapidarnoe pis’mo v pamjatnikach Olvii (Zur griechischen Lapidarschrift in Olbias Denkmälern), NE VI (1966) 3—30. 196. T. N. Knipovič, O nekotorych osobennostjach grečeskogo lapidarnogo pis’ma v novych nadpisjach Olvii (Über einige Besonderheiten der griechischen Lapidarschrift in den neuen Inschriften Olbias), KSIA 116 (1969) 20—22. 197. T. N. Knipovič, Traces of Ionic and Attic Influence in Olbian Inscriptions of the 5th Cent. B. C. Acta of the 5th Inter. Congress of Greek and Latin Epigraphiy, Gambridge 1967 (1971) 113—118. Siehe auch 36—37. VII. Übersichten, Bibliographien, Handbücher 198. E. M. Staerman, Epigrafika v SSSR (Epigraphik in der UdSSR), VDI, 1947, 3, 51—67. 199. A. Boltounova, L’épigraphie en URSS. Klio 51 (1969) 299—308. 200. Spisok trudov V. V. Latyschcva. (Verzeichnis der Schriften von V. V. Latyschev), SA. XXVIII (1958) 36—51. 201. V. P. Jajlenko, Aleksandr Vasiljevič Nikitskij. Spisok opublikovannych trudov A. V. Ni-kitskogo (A. V. Nikitskij. Verzeichnis seiner Schriften), VDI, 1972, 4, 175—181. 202. D. B. Šelov, Ju. G. Vinogradov: B. N. Grakov i grečeskaja epigrafika (B. N. Grakov und die griechische Epigraphik), In: B. N. Grakov, Rannij zeleznyj vek (Frühe Eisenzeit) (Moskau, 1976) 205—213 (Verzeichnis der Schriften von B. N. Grakov: SA, 1971, 2, 309—311). 203. A. I. Voronkov, Drevnjaja Grecija i drevnij Rim. Bibliografičeskij ukazatel’ izdanij, vysedsich v SSSR (1895—1959 gg.) (Altes Griechenland und altes Rom. Bibliographisches Verzeichnis der in der UdSSR veröffentlichen Publikationen (1895—1959)( Moskau, 1961). 204. I. E. Boršč, Ukazatel’ literatury po istorii antičnogo mira, opublikovannoj v SSSR (Verzeichnis der in der UdSSR veröffentlichten Literatur zur Geschichte der antiken Welt, von 1962 an), VDI, 1967, 1, 3; 1969, 4; 1970, 4; 1971, 4; 1972, 4; 1973, 4; 1974, 1, 4; 1975, 4; 1976, 4; 1977, 4 (laufend). 205. E. V. Fedorova, Latinskaja epigrafika (Lateinische Epigraphik) (Moskau, 1969). VIII. Varia 206. A. M. Gilevič, E. I. Solomonik, Epigrafičeskij lapidarij (Epigraphisches Lapidarium des Chersonesos-Museums), SChM 1 (1960) 51—55. 207. V. P. Jajlenko, Zametki po grečeskoj leksike i onomastike, 1 (Notizen über griechische Lexik und Onomastik, 1: Oupctt, tcuXai, »Königspalast« und àpicrTomiLeiTCU CIRB 36), IKAM (1977) 216 ff. 208. T. N. Knipovič, K nadpisi na svincovoj plastinke, izdannoj G. Klaffenbachom (Zur der von G. Klaffenbach edierten Bleitafelinschrift), VDI, 1963, 1, 71—74. Zu einer Fälschung: Varia epigraphica, S. 9. 209. A. Kocevalov, Zametki k nadpisjam gričeskich kolonij Černomor’ja (Notizen über die Inschriften der griechischen Kolonien im Schwarzmeergebiet), SGA1MK, II (1929) 330— 333. Zu den IOSPE I2 519; IV 256, 342; I2 357, 25; zu einem Graffito. 210. O. O. Krjuger, Epigraphičeskie meloči (Epigraphische Kleinigkeiten), TGE, VII (1967) 267—274. Zur CIRB 1316; Graffiti. 211. M. I. Kuz’ma, Movni osoblyvosti ol’vijs’skych napysiv (Sprachbesonderheiten der olbiani-schen Inschriften), IFil. 17 (1968) 30—33 (ukrain.). 212. V. V. Latyschev, Zametki po grečeskoj epigrafike (Notizen über griechische Epigraphik), IRAIMK, I, 1921, 17—28. Zu IOSPE I2 270; II, 419; CIRB 114, 136, 148, 1112. IRAIMK, II (1922) 65—83. Zu IOSPE U 270; II, 419; CIRB 114, 136, 136, 148, 1112. 213. N. I. Novosadskij, Neskol’ko zametok k nadpisjam, pomeščennym v IOSPE I2 (Einige Notizen zu den Inschriften aus IOSPE I2) S. A. Žebelov-Festschrift (Leningrad, 1926) 76—88. Während des Konsultativtreffen der sowjetischen Epigraphiker im Frühjahr 1978, wurde der Beschluß gefasst,Latyschev’s Corpus neu zu veröffentlichen. IOSPE I3 wird die Inschriften von Tyras, Olbia, Chersonesos, der übrigen Krim, d. h. alle mit Ausnahme der in CIRB publizierten Inschriften des Bosporos enthalten. Die Lieferung der lateinischen Urkunden aus Chersonesos von Frau E. I. Solomonik liegt bereits druckfertig vor. Es wurde auch ein Entwurf ausgearbeitet, Graffiti im Rahmen eines separaten Corpus zu edieren. Siehe: Ju. G. Vinogradov, Obosnovanie neobehodimosti izdanija korpusov grečeskich nadpisej Severnogo Pričemomor’ja (Begründung der Notwendigkeit der Publikation von Corpora der griechischen Inschriften aus dem nördlichen Schwarzmeergebiet), In: 28, S. 73—75. Abkürzungen A DSV — Antičnaja drevnost’ i srednie veka (Sverdlovsk) AIKSP — Antičnaja istorija i kultura Sredizemnomor’ja i Pričernomor’ja (Leningrad, 1968) = S. A. Žebelev—Festschrift All] —■ Archeologičeskije issledovanija na Ukraine DAN-N — Doklady Akademü nauk, seria V I AK — Izvestija Archeologičeskoj komissii IAN — Izvestija Akademii nauk IFil. — Inozemna filologija (ukrain.) IGAIMK — Izvestija Gosudarstvennoj Akademii istorii material’noj kultury 1KAM — Istorija i kultura antičnogo mira (Moskau, 1977) lOGN — Izvestija otdelenija gumanitarnych nauk AN SSSR ION —• Izvestija otdelenija obščestvennych nauk AN SSSR IRA IMK — Izvestija Rossijskoj Akademii istorii material’noj kultury ITU AK — Izvestija Tavričeskoj učenoj arehivnoj komissii KAM — Kultura antičnogo mira (Moskau, 1966) = V. D. Blavatskij—Festschrift KS IA — Kratkije soobščenija Instituta areheologii AN SSSR KSIIMK — Kratkije soobščenija Instituta istorii material’noj Kultury AN SSSR KSOGAM — Kratkije soobščenija Odesskogo gosudarstvennogo areheologičeskogo muzeja MASP — Materialy po areheologii Severnogo Pričernomor’ja MIA — Materialy i issledovanija po areheologii SSSR NE — Numizmatika i epigrafika NEPCh — E. 1. Solomonik, Novyje epigrafičeskije pamjatniki Chersonesa [I] Kiev, 1964; [II] Kiev, 1973 NSb. — Numizmatičeskij sbornik Pr.ODU — Praci Odes’kogo deržavnogo universitetu (ukrain.) SA — Sovetskaja areheologija SChM — Soobščenija Chersonesskogo muzeja SGAIMK — Soobščenija Gosudarstvennoj Akademii istorii materialnoj kultury SGE — Soobščenija Gosudarstvennogo Ermitaža SP — S. A. Žebelev, Severnoje Pričernomor’je (Moskau—Leningrad, 1953) TGE — Trudy Gosudarstvennogo Ermitaža Tr.RANION — Trudy Rossijskoj Associacii naučno-issledovatelskich institutov obščestvennych nauk UZ MOPI — Učenyje zapiski Moskovskogo oblastnogo pedagogičeskogo Instituta VDI — Vestnik drevnej istorii VI — Voprosy istorii VOKK —• Visnik Odes’koj komisii kraeznavstva (ukrain.) ŽMNP — Žurnal Ministerstva narodnogo prosveščenija ZOAO — Zapiski Odesskogo areheologičeskogo obščestva ZOOID — Zapiski Odesskogo obščestva istorii i drevnostej EPIGRAPHISCHE PUBLIKATIONEN IN JUGOSLAWIEN SEIT CIL III JARO ŠAŠEL Slovenska akademija znanosti in umetnosti Bibliographische Hilfsmittel .......... 317 Das heutige Gesamtgebiet oder dessen mehrere Sektionen ................... 317 Römische Provinzen .................. 318 Ältere epigraphische Forscher: bibliographische Übersicht deren Werke .. 318 BIBLIOGRAPHISCHE HILFSMITTEL Das heutige Gesamtgebiet oder dessen mehrere Sektionen Neben den laufenden monatlichen Bibliographien, die das verstreute Material sammeln helfen, und neben den jährlichen Überblicken in 1 Année Philologique, 2 Gnomon (Bibliographische Beilage) und in 3 Fasti Archaeologici, ist besonders die jährlich vorgelegte Bibliographie in der ar-chälogischen Zeitschrift 4 Starinar zu beachten, und für die Angaben vor 1945 5 Bibliografija rasprava i članaka IV, Historija, Band 8 (1965), 9 (1970), 10 (1973, Index). Ferner sind bibliographisch zu berücksichtigen 6 A. Stipčević, Bibliographia Illyrica (Sarajevo 1967, mit Supplement für die Jahre 1967—1972, erschienen 1974), 7 A. Stipčević, Bibliografija antičke arheologije u Jugoslaviji, I, II (Sarajevo 1977), Erstveröffentlichung römischer Inschrif- ten .............................. 318 Sammelwerke und Korpora ........... 319 Nachwort .......................... 321 Index ............................. 321 die archälogisch-topographisch und thematisch gruppiert ist; 8 J. Banner und I. Jakabffy, Archäologische Bibliographie des Mittel-Donau-Beckens (Budapest 1954, mit zwei Supplementen, 1961, 1968). Endlich sind zu konsultieren die 9 Akten der internationalen Kongresse für griechische und lateinische Epigraphik und die 10 Akten der internationalen Limes-Kongresse. Viel epigraphisch relevantes findet man in historisch-archäologisch-topographischen Karten und Lexika, wie 11 Archäologische Karte von Jugoslawien (B. Saria, Blatt Ptuj, 1936; N. Vulić, Blatt Pri-lep-Bitolj, 1937; J. Klemenc, Blatt Zagreb, 1938; B. Saria, Blatt Rogatec, 1939; N. Vulić, Blatt Kavadarci 1938), 12 D. und M. Garašanin, Arheološka nalazišta u Srbiji (Beograd 1951), 13 Arheološka najdišča Slovenije (Archaeological Sites in Slovenia, Ljubljana 1975), 14 Tabula imperii Romani (Blätter: L 33 Trieste [19611, L 34 Budapest [1968], K 34 Sofia [1976]). Römische Provinzen Makedonien Für epigraphisch-bibliographische Zwecke nützlich sind besonders regional und thematisch begrenzte Überblicke und Werke, zum Beispiel, 15 F. Papazoglu, Makedonski gradovi u rimsko doba (Les cités Macédoniennes à L’Epo-que Romaine, Skopje 1957, eine französiche Ausgabe ist vorgesehen; einiges zum Territorium der Provinz vgl. nun auch im Werk M. Sasel Kos, Inscriptiones Lalinae in Grae-cia repertae [Faenza 1979]). Moesien 16 M. Mirkovič, Rimski gradovi na Dunavu u Gornjoj Meziji (Römische Städte an der Donau in Obermösien, Beograd 1968), 17 A. Mócsy, Gesellschaft und Romanisa-tion in der römischen Provinz Moesia Superior (Budapest 1970), 18 A. Mócsy, »Vorarbeiten zu einem Ono-masticon von Moesia Superior«, in Godišnjak (Centar za balkanološka ispitivanja) VI 1970, 139—180, 19 A. Mócsy. Pannonia and Upper Moesia (London 1974). Dalmatien Regelmässige bibliographische Evidenz ist in der Zeitschrift 20 Bullettino di Archeologia e Storia Dalmata und nach 1927 in deren Fortsetzung unter dem kroatischen Titel Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku enthalten. Ferner sind aus epigraphisch-bibliographischer Sicht folgende Werke zu beachten. 21 J. J. Wilkes, Dalmatia (London 1969), 22 M. Pavan, Ricerche sulla provincia romana di Dalmazia (Venezia 1958), 23 G. Alföldy, Bevölkerung und Gesellschaft der römischen Provinz Dalmatien (Budapest 1965), 24 G. Alföldy, Die Personennamen in der römischen Provinz Dalmatia (Heidelberg 1969), 25 Istorija Crne Gore, I (Geschichte von Montenegro, I, dessen Gebiet sich teils mit der Provinz Praevalitana deckt, Titograd 1967) und 26 F. Papazoglu, The Central Balkan Tribes in Pre-Roman Times (Amsterdam 1978). Pannonien Siehe oben Nr. 19; dazu sind aus bibliographischen Gründen folgende Werke zu beachten. 27 A. Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen (Budapest 1959), 28 M. Pavan, La provincia romana della Pannonia Superior (Roma 1955). Noricum 29 G. Alföldy, Noricum (London 1974). Ältere epigraphische Forscher: bibliographische Übersicht deren Werke 30 Mihael Abramić, in Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 56—-59 (1954 bis 57), Bd. 1 289 ff. 31 Josip Brunšmid, in Corolla memoriae Iosepho Brunšmid dicata (Vinkovci 1979) 17—22 32 Frane Bulič, in Bibliografija rasprava i članaka IV 8 (1965) 64—83 33 Attilio Degrassi, in Scritti vari di Antichità Bd. IV (1971) S. VII—XVII 34 Rudolf Egger, in Römische Antike und frühes Christentum, Band I (1962) S. XI, Band II (1963) S. VII und S. 371 und, in bezug auf den Balkanraum, in Arheološki vestnik 20 (1969) 269 ff. 35 Carl Patsch, in Almanach der Österreichischen Akademie der Wissenschaften in Wien 95 (1945) 164 ff. 36 Balduin Saria, in Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission, Band 11 (1964) 493 ff. 37 Dimitrije Sergejevski, in Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu NS 11 (i956) 6 ff. 38 Nikola Vulić, in Starinar NS 9—10 (1958—59) S. XV—XXIV ERSTVERÖFFENTLICHUNG RÖMISCHER INSCHRIFTEN Einzelfunde werden angezeigt zumeist in den Zeitschriften 39 Živa antika (Skopje) für Makedonien und Obermösien, 40 Starinar (Beograd) für Obermösien. Für Dalmatien in 41 Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu, 42 Wissenschaftliche Mittheilungen aus Bosnien und der Herzegowina (Wien), 43 Diadora (Zadar), vereinzelt auch in den Jahrgängen der Zeitschrift 44 Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Instituts, vorwiegend jedoch in der Revue, die oben unter Nr. 20 verzeichnet ist. Für den jugoslawischen Anteil an der Provinz Pannonia (Superior und Inferior) vgl. vor allem 45 Vjesnik Hrvatskoga Arheološkoga društva (Zagreb), seit dem zweiten Weltkrieg in Vjesnik Hrvatskoga arheološkoga muzeja umbenannt, und in 46 Arheološki vestnik (Ljubljana), wo ab un zu auch norische Inschriften verzeichnet werden. Für Istrien und den jugoslawischen Anteil an der Regio X sind vorwiegend folgende Zeitschriftenreihen zu konsultieren: 47 Atti e memorie della Società istriana di arheologia e storia patria (Parenzo, Pola und Venedig), 48 Archeografo Triestino und 49 Histria archaeologica (Pula) SAMMELWERKE UND KORPORA Gesamtgebiet Jugoslawiens 50 Année épigraphique und 51 A. und J. Sasel, Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia repertae et editae sunt, MCMXL—MCMLX (Ljubljana 1963), MCMLX—MCMLXX (Ljubljana 1978) Makedonien 52 N.Vulić, in Spomenik 47 (1909) S. 188 53 N. Vulić, in Spomenik 71 (1931) passim 54 N. Vulić, in Spomenik 75 (1933) passim 55 N. Vulić, in Spomenik 77 (1934) S. 29 ff. passim 56 N.Vulić, in Spomenik 98 (1941—1948) passim 57 A. v. Premerstein und N. Vulić, in ÖJIt 6 (1903) Bb. 1 ff. 58 F. Papazoglou, »Héraclée des Lyncestes à la lumière des textes littéraires et épigraphi-ques«, in Héraclée 1 (1961) 7—33 59 D. Vučković-Todorović, »Styberra«, in Archaeologia lugoslavica 4 (1963) 59—101 Thrakien Zu kleinem Anteil, der zu Jugoslawien gehört, vgl. ILJug Nr. 459 ff. Moesia Superior 60 N. Vulić und A. v. Premerstein, in Spomenik 38 (1900) S. 14 ff. 61 N. Vulić, F. Ladek, A. v. Premerstein, in Spomenik 39 1903) S. 43 ff., S. 85 ff. 62 N. Vulić, in Spomenik 42 (1905) S. 79 ff. 63 N. Vulić, in Spomenik 47 (1909) S. 109 ff. und passim 64 N. Vulić, in Spomenik 71 (1931) passim 65 N. Vulić, in Spomenik 75 (1933) passim 66 N. Vulić, in Spomenik 77 (1934) S. 29 ff. 67 N. Vulić, in Spomenik 98 (1941—48) passim 68 A. v. Premerstein und N. Vulić, in ÖJh 3 (1900) Bb. 105 ff. 69 F. Ladek, A. v. Premerstein, N. Vulić, in ÖJh 4 (1901) Bb. 73 ff. 70 A. v. Premerstein und N. Vulić, in ÖJh 6 (1903) Bb. 1 ff. 71 N. Vulić, in ÖJh 7 (1904) Bb. 1 ff. 72 N. Vulić, in ÖJh 8 (1905) Bb. 1 ff. 73 N. Vulić, in ÖJh 12 (1909) Bb. 147 ff. 74 N. Vulić, in ÖJh 13 (1910) Bb. 197 ff. 75 N. Vulić, in ÖJh 15 (1912) Bb. 213 ff. 76 E. Čerškov, Municipium DD kod Soča-nice (Beograd—Priština 1970) S. 61 ff. 77 M. Mirkovič und S. Dušanić, Inscriptions de la Mésie Supérieure, Vol. I: Singidunum et le nord-ouest de la province (1976) 78 P. Petrovič, Inscriptions de la Mésie Supérieure, Vol. IV: Naissus-Remesiana-Hor-reum Margi (1979) Dakien 79 1.1. Russu, Inscriptiones Daciae Roma-nae, Vol. Ili: Dacia Superior, Pars 1: Pars Occidentalis (Bucuresti 1977), wo von Mi-lena Dušanić die in Jugoslawien liegenden Inschriften und Fundorte Dakiens beigesteuert wurden. Dalmatien 80 N. Vulić und A. v. Premerstein in Spomenik 38 (1900) S. 37 ff. 81 N.Vulić, F. Ladek und A.v. Premerstein, in Spomenik 39 (1903) S. 81 ff. und 87 82 N. Vulić, in Spomenik 42 (1905) S. 96 ff. 83 N.Vulić, in Spomenik 47 (1909) S. 164 ff. 84 N.Vulić, in Spomenik 71 (1931) passim 85 N. Vulić, in Spomenik 75 (1933) passim 86 D. Sergejevski, in Spomenik 77 (1934) S. 1 ff. 87 N. Vulić, in Spomenik 77 (1934) S. 29 ff. passim 88 D. Sergejevski, in Spomenik 88 (1938) S. 95 ff. 89 D. Sergejevski, in Spomenik 93 (1940) S. 133 ff. 90 N. Vulić, in Spomenik 98 (1941—48) passim 91 A. v. Premerstein und N. Vulić, in ÖJh 6 (1903) Bb. 1 ff. 92 F. Ladek, A. v. Premerstein und N. Vulić, in ÖJh 4 (1901) Bb. 153 ff. 93 A. v. Premerstein und N. Vulić in ÖJh 6 (1903) Bb. 58 ff. 94 N. Vulić, in ÖJh 1 (1904) Bb. 6 ff. 95 N. Vulić, in ÖJh 8 (1905) Bb. 21 ff. 96 N. Vulić, in ÖJh 12 (1909) Bb. 195 ff. 97 N. Vulić, in ÖJh 13 (1910) Bb. 222 ff. 98 N. Vulić, in ÖJh 15 (1912) Bb. 235 f. Besonders sind zu beachten die epigraphisch-topographischen Beiträge und Analysen von Carl Patsch in der oben unter Nr. 42 verzeichneten Zeitschrift (z. B. 4 [18961 243, 5 [1897] 177, 6 [1899] 154, 7 [1900] 33 8 [1902] 61, 9 [1904] 171, 11 [1909] 104, 12 [1912] 68) und das epigraphische Bulletin in der Zeitschrift Nr. 20. Ferner, 99 C. Patsch, Die Lika in römischer Zeit (Wien 1900). Vgl. dazu den Sammelband Lika (Split 1975). 100 C. Patsch, Zur Geschichte und Topographie von Narona (Wien 1907). Dazu: Dolina rijeke Neretve (La vallèe du fleuve Neretva depuis la préhistoire jusqu’au debut du moyen-äge, Split 1980) 101 P. Sticotti, Die römische Stadt Doclea (Wien 1913) 102 C. Praschniker und A. Schober, Archäologische Forschungen in Albanien und Montenegro (Wien 1919) Für Salonae vgl. 103 Forschungen in Salona: I (1917), II (1926), III (1939), und 104 Recherches à Salone: I (1928), II (1933), sowie 105 E. Dyggve, History of Salonitan Christianity (1951). Sporadisch werden Meilensteine oft notiert, systematisch jedoch nirgends erfasst, vgl. diesbezüglich 106 I. Bojanovski, Dolabelin sistem cesta (Dolabellae systema viarum in provincia Dalmatia, Sarajevo 1974) mit Lit.-Angaben, wobei besonders auf M.Abramić, in Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 49 (1926—27) 139 ff. und G. Alföldy, in Klio 46 (1961) 321 hingewiesen sei. Der istrische Teil Liburniens wurde epigraphisch vorgelegt von 107 P. Sticotti, in Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria 13 (1898) 375 ff., 24 (1908) 219 ff. und 30 (1914) 85 ff. Pannonia Inferior 108 S. Dušanić, »Bassianae and its territory«, in Archaeologia lugoslavica 8 (1967) 67 ff. 109 M. Mirkovič, »The inscriptions from Sirmium and its territory«, Sirmium / (1971) 60 ff. 110 D. Pinterović, Mursa i njeno područje u antičko doba (Osijek 1978) Pannonia Superior 111 J. Brunšmid, »Katalog des Zagreber Lapidariums«, in Vjesnik Hrvatskoga arheološkoga društva NS 7 (1903—1904) 209 ff., 8 (1905) 37 ff., 9 (1906—1907) 81 ff., 10 (1908—1919) 61 ff., wobei zu beachten ist, dass sich im Katalog auch einiges aus Pannonia Inferior und Dalmatia miteinbezogen befindet. 112 V. Hoffiller und B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien> Heft I, Noricum und Pannonia Superior (Zagreb 1938). Den dazugehörigen Index s. im Anhang zu Nr. 51 (1963) 113 E. Weber, Die römerzeitlichen Inschriften der Steiermark (Graz 1969). Im Anhang S. 424 ff. ist ein Katalog der im grazer Joanneum aufbewahrten Inschriften aus Poe-tovio (Ptuj) vorgelegt. Eine Anzahl pannonischer Inschriften befindet sich auch in der Monographie 114 A. v. Premerstein und S. Rutar, Römische Strassen und Befestigungen in Krain (Wien 1899); während die in Slowenien gefundenen Meilensteine von 115 J. Sasel im archäologisch-topographischen Lexikon Arheološka najdišča Slovenije (Archaeological Sites in Slovenia, Ljubljana 1975) S.82 ff. rezensiert sind. Noricum Für den jugoslawischen Anteil an Noricum vgl. das oben unter Nr. 112, ferner 113 (S. 402 ff.) und 115 Notierte. Istrien Die Inschriften Istriens bis zum Grenzflüsschen Italiens, der Arsia, bieten 116 Inscriptiones Italiae, reg. X, vol. X, fase. 1—4; dazu s. auch ILJug (oben Nr. 51) und die zwei Supplemente von A. Degrassi, Scritti vari di antichità III (1967) S. 35 ff. und 90 ff. NACHWORT 117 Das instrumentum wurde nicht mitein-bezogen, ebenso nicht Themenkreise, zum Beispiel Onomastik (diesbez. bibliographische Übersicht s. in L’onomastique latine [Paris 1977] 378 ff.), Fasti (vgl. B. Thomasson, Laterculi praesidum [Göteborg ab 1969]; dazu nun A. Aichinger, »Die Reichsbeamten der römischen Macedonia der Prinzipatsepoche« in Arheološki vestnik 30 [1979] 603 ff.), Sprach-probleme (vgl. den Sammelband Die Sprachen im römischen Reich der Kaiserzeit [Köln 1980], ferner die Sprachlexika von Krähe, Meyer, Detschew, Russu, Holder, Pel-legrini-Prosdocimi u. a.), Kulte, Militaria (diplomata militaria in CIL XVI und M. M. Roxan, Roman Military Diplomas 1954— 1977 [London 1978]), Paläographie (z. B. P. Petrovič, Paleografija rimskih natpisa [Pa-léographie des inscriptions romaines en Mé-sie Supérieure, Beograd 1975). INDEX Länder und Städte Bassianae 108 Dakien 79 Dalmatia 14, 20—26, 41—44, 80—106, 111 Doclea 101 Donau-Becken 8 Heracleia Lynci 58 Horreum Margi 78 Illyricum 6 Istrien 47—49, 107, 116 Krain 114 Liburnia 107 Lika 99 Makedonien 14, 15, 39, 52—59 Moesia Superior 14, 16—19, 39, 40, 60—78 Municipium D(ar)d(anorum) 76 Mursa 110 Naissus '78 Noricum 29, 112, 113 (S. 402 ff.), 115 f. Narona 100 Pannonia 14, 19, 27, 28, 45, 46 Pannonia Inferior 108—111 Pannonia Superior 28, 112 Poetovio 113 Praevalitana 14, 25, 102 Regio decima Italiae 47—49, 116 Remesiana 78 Salonae 103—106 Serbien 12 Slowenien 13, 14, 115 Singidunum 77 Sirmium 109 Styberra 59 Thrakien nach 59 Zagreber Lapidarium 111 Personen M. Abramić 30, 106 A. Aichinger 117 G. Alföldy 23, 24, 106 J. Banner 8 I. Bojanovski 106 J. Brunšmid 31 F. Bulič 32 E. Čerškov 76 A. Degrassi 33, 116 M. Dušanić 79 S. Dušanić 77, 108 E. Dyggve 105 R. Egger 34 D., M. Garašanin 12 V. Hoffiller 112 I. Jakabffy 8 J. Klemenc 11 F. Ladek 61, 69, 81, 92 M. Mirkovič 16, 77, 109 A. Mócsy 17, 18, 19 F. Papazoglu 15, 26, 58 C. Patsch 35, nach 98, 99, 100 M. Pavan 22, 28 P. Petrovič 78, 117 D. Pinterovič 110 C. Praschniker 102 A. v. Premerstein 57, 60, 61, 68, 69, 70, 80, 81, 91—93, 114 M. M. Roxan 117 I. 1. Russu 79 S. Rutar 114 B. Saria 11, 36, 112 A. Schober 102 D. Sergejevski 37, 86, 88, 89 P. Sticotti 101, 107 A. Stipčevič 6, 7 A. , J. Šašel 51 J. šašel 115 M. Šašel Kos 15 B. Thomasson 117 D. Vučkovič-Todorovič 59 N. Vulič 11, 38, 52—57, 60—75, 80—85, 87, 90—98 J. J. Wilkes 21 21 Arheološki vestnik 321 , . vji, . 1 ■ . . ' IN MEMORIAM HANS-GEORG PFLAUM (1902—1979) 26. decembra 1979 je v oseminsedemdesetem letu starosti umrl v Linzu ob Donavi, kjer je bil s soprogo na kratkem božičnem in novoletnem oddihu, od kapi zadet Hans-Georg Pflaum. Z njim smo izgubili izjemnega poznavalca rimskega epigrafskega gradiva in študijskih panog, ki slone na njem ali iz njega izhajajo (onomastika, prozopo-grafija, vojna in civilna administracija, sociološka analiza antičnega prebivalstva). V vseh teh panogah je bil največji po Theodorju Mommsenu. V šestdesetih letih mu je bilo ponujeno, naj bi se vrnil v rodni Berlin in prevzel vodstvo korpusa inscriptionum Latinorum. Ostal pa je raje v krušni domovini na sein-skem otoku Saint-Louis v Parizu, v svojem gostoljubnem domu, kjer si je samopožrtvo-valno izgradil edinstveno strokovno biblioteko, ki so jo s pridom porabljali tudi številni gostje. Pri njem je bilo domače in toplo, atmosfera je dihala njegovo znanje, njegove skušnje in človeško bližino. Rojen je bil v Berlinu 3. junija 1902. Starši so imeli tovarnico sukna. Doštudiral je pravo v mestu Breslau. Delal nato v očetovem podjetju. 1927. je pričel — ob delu — s študijem zgodovine starega veka (v Berlinu). 1933. je kot tisoči nemških intelektualcev pobegnil pred nacionalno-socialistično ideološko-politično zmago in njenimi žalostnimi perspektivami v Pariz, kjer pa je moral ves študij ponoviti. Njegov učitelj in pokrovitelj je bil predvsem historik Jean Carcopino, profesor na Sorboni, tudi Andre Piganiol mu je bil naklonjen. Pred okupacijsko povodnijo se je 1939. umaknil v ilegalno prikrivanje in umikanje v južno Francijo, kjer sta z ženo, ki je s svojim delom preživljala moža, otroka in sebe, komajda vzdržala. Leta 1947. je bil sprejet v francosko državljansko listo in dobil začasno namestitev kot chargé de recherches v tedaj ustanovljenem Centre National de la Recherche Scien-tifique, kjer je kmalu nato postal maitre in 1956. directeur de recherches. Njegovo prvo tiskano delo Essai sur le cursus publicus sous le Haut-Empire Ro-' main, ki je izšlo v razpravah Francoske akademije znanosti, je bilo oddano v tisk pred vdorom Nemcev v Francijo, a dotiskano je bilo leta 1940., torej že pod nacistično okupacijo, zato je knjiga morala iziti anonimno, kajti okupator ga je že iskal. Pflaum se je lotil problema v svojem prvencu sub specie svojih specialnih interesov, namreč imperialne organizacije in vloge, ki jo je v njej igral ordo equester, plemstvo, v obdobju imperija predvsem finančno plemstvo. To je imelo v prvih treh stoletjih po Avgustu v rokah skoraj ves kapital in je jelo vse bolj odločilno in usodno vplivati na politiko, dokler ni enostavno prevzelo tudi politično in vojaško vodilna mesta in povzročilo s tem socialno prestrukturiranje države. Pflaum, ki se je te problematike gotovo že tedaj zavedal, je v študiji o poštni službi poskusil podati razvojno podobo od Arheološki vestnik 31 (1980) 325 časov organizacije poštnega obveščanja v Perziji in v ptolomejskem Egiptu do ustanove cursus publicus pod Avgustom. Zasledoval je poštni razvoj do Dioklecijana s težiščem seveda na upravi in organizaciji in s posebnim poglavjem o kurirjih, poštnih postajah (v delu omenja tudi Ad pirum, danes Hrušico) in o naglici prevažanja in obveščanja. Nato dolga leta ni ničesar izdal. Le marbré de Thorigny (1948) je prva Pflaumova knjiga po vojni in je posvečena napisu, ki je, tudi on, med vojno pretrpel malone uničenje, namreč napisu na bazi za kip galskega plemiča Tita Sennija Sollemnija, postavljen leta 238 v glavnem mestu Viducassov (pri mestu Caen). Tekst leksikalno oriše življenjsko pot in opravljene častne in uradne funkcije tega moža ter dobesedno navaja pismi dveh provincialnih namestnikov, ki podčrtujeta njegove zasluge. Pflaum je njegov cursus honorum, kakor sploh ves tekst prvi detajlno analiziral in instruktivno komentiral. 12. junija 1948 je na Sorboni ubranil tezo za doctorat d’Etat ès lettres s temama iz rimske gospodarsko-administrativne zgodovine, ki ju je objavil v letih 1950 in 1960 v štirih knjigah. Tako smo dobili Les Procurateurs Equestres sous le Haut-Empire Romain (1950), ki je nedvomno — poleg suplementnih treh zvezkov, kjer je zbrano vse gradivo, ki se nanaša na rimske prokuratorje {Les Carrières Procuratoriennes Equestres sous le Haut-Empire Romain, izšlo 1960/61) — najvažnejše in življenjsko Pflaumovo delo. V knjigi je sistematično obdelal vsa vprašanja, ki so povezana z rimskimi proku-raturami — prokuratorji so bili uradniki na področju imperialnega gospodarstva in financ — in sicer od pričetkov in od števila prokuratorjev, v kronološkem zaporedju, dalje, njih oblast in delokrog, s težiščem na finančnih provincialnih prokuratorjih. Dalje, so analizirani kriteriji za izbiro na ta mesta, možnosti, kako jih doseči, hierarhija in stratigrafija med njimi samimi, vse do kratkega vpogleda v družine, iz katerih so izhajali (s političnega vidika) in do zatona tovrstnega načina poslovanja zaradi diokle-cijanskih reform. Delo je opremljeno s tabelami, ki omogočajo sinoptično gledanje na razvoj te za rimski imperij značilne in osnovne službe, službe, ki je bila v celoti posvečena imperialnemu gospodarstvu (politika je bila rezervirana za senatorsko plemstvo) in s tem gonilni sili socio-ekonomskih razmerij in politike same. Vprašanj, ki se jih je Pflaum lotil in jih rešil, so se z delnimi analizami pred njim dotikali razni strokovnjaki. Artur Stein je za ordo equester napisal še danes zelo uporabno monografijo. Vendar je Pflaum zbral in predložil vse dokazno gradivo, ga v celoti izvrednotil — do prozopografskih analiz — in prišel do rezultatov, ki kažejo v sinoptični podobi pomen, ki so ga ti ljudje imeli, in delo, ki so ga opravljali v teku razvoja imperija. Tega do njegove študije nismo imeli. Njegova knjiga spada med najvažnejša dela za spoznavanje ustroja in delovanja rimske uprave, posebej gospodarske in finančne. Kot najboljši poznavalec zadevne problematike je bil naprošen, da tudi za leksikon Real-Encyclopädie der classischen Altertumswissenschaft napiše sežet pregled o tem, ki je izšel v RE XXIII 1 (1957) 1240—1279. Tekst je bil 1974. preveden v francoščino in ažuriran pod naslovom Abrégé des Procurateurs Equestres. Učenoi in prijatelji so v delu Scripta varia, I, z naslovom Afrique Romaine, za 75-letnico izdali izbor iz analitičnih del, ki jih je Pflaum posvetil rimski Afriki. Za vsakogar, ki se ukvarja z vprašanji rimske organizacije, sestave in strukture prebivalstva, epigrafike, je delo nadvse priročno, ker odvezuje od brskanja po desetinah glasil, kjer so študije bile prvotno objavljene. Gre za 31 študij, med katerimi so tudi monografske obdelave o karieri zgodovinarja Svetona in Marka Valerija Maksimiljana po rodu iz Poetovione, dalje, razne onomastične študije, problemi romanizacije in druge epigraf-ske analize. V pripravljenem II. delu Scripta varia bodo izbrane študije o rimski Galiji. Delo Les Fastes de la Province de Narbonnaise (1978) daje v celoti pregled nad imperialno organizacijo te rimske province. Razdeljeno je na dva sektorja, v prvem so obravnane civilne službe, od prokonzulov do prokuratorjev in ministrov domus Augustae, v drugem vojaške, od poveljnikov legij in štabnih komandantov do vojakov, upoštevane so tudi tiste vojaške osebe, ki so iz province Narbonensis (danes Provansa) le izvirale, a delovale drugod po imperiju. Delovanje vsake osebe, če gradivo dopušča, je podrobno analizirano, vsi viri so predloženi in extenso. Knjiga spada tako med študijske osnove kot med vzorna dela tovrstnega analiziranja. Inscriptions Latines d’Algerie II 1 (Paris 1957), II 2 (Alžir 1976) — zaključni tretji zvezek je v tisku — je korpus alžirskih rimskih napisov, ki ga je bil pričel še Stéphane Gsell (I, Paris 1922), in nadaljeval ter zaključil Pflaum. V njem je nad 7000 napisov, zbranih po dolgoletnem kontroliranju, proučevanju na terenu in po muzejih. Pripravljal je tudi — med drugim — obsežen epigrafski priročnik za študijsko serijo Handbuch der Altertumswissenschaft, od katerega pa je uspel dokončati zgolj uvodna poglavja. Požrtvovalno je sodeloval pri delu Prosopographia imperii Romani, redno in aktivno se je udeleževal tudi letnih kolokvijev v Bonnu, posvečenih delu Scriptores Historiae Augustae. Koliko napisov je zbral, uredil, kontroliral, interpretiral, odkar je 1966. postal sourednik glasila Année épigraphique, to je letnega pregleda po teritoriju vsega rimskega imperija novo najdenih epigrafskih spomenikov, in koliko njegovh drobnih, a dostikrat prav pomembnih ugotovitev je skritih v kolonah tega glasila, je znano le njegovim ožjim sodelavcem. Skupaj s prijateljem Noelom Duvalom je pod streho Centre National de la Recherche Scientifique 1975. organiziral kolokvij o onomastiki v rimskem imperiju. Objavljeni doprinosi — izšli so leta 1977 pod naslovom L’Onomastique Latine — so, združeni v zajetni knjigi, postali pravi priročnik za to problematiko z vso relevantno bibliografijo in z vpogledi celo v predrimska onomastična strata. Bibliografski pregled študij in analiz, ki so se dotikale malone vsakega področja rimskega imperija, in velikega števila tem, majhnih (na primer, o familiji Caetennia v glasilu Argo 1 [1962] 47) ali velikih (na primer, o zetih Marka Avrelija v Journal des Savants 1961, 28), pa tudi numizmatičnih člankov, je bil predložen v 28. letniku Arheološkega vestnika (1977, strani 235—244, dopolnilo glej niže; k omenjenemu letniku Vestnika primerjaj, kar je napisal Georges Daux v Comptes-rendus, Académie des Inscriptions et Belles-Lettres, 1978, str. 648). Kdor ga prebere, bo dobil samo delni pregled njegovega študijskega repertoarja, kajti v vsakem sestavku je skritih še nekaj problemov in še nekaj analitičnih misli, ki jih naslov sam ne izdaja; mnoge so celo skrite v njegovih recenzijah knjig. Gornji pregled kaže, da je Pflaum delal predvsem na osnovi rezultatov poglobljene prozopografske analize, to je, analize življenj socialno-politično vodilnih oseb — z glavnim ciljem, ugotoviti zakonitosti administrativne organizacije in njenega razvoja v neizmernem organizmu rimskega imperija. Temu sta v celoti posvečeni obe njegovi centralni deli (disertacija ter Les Fastes de la Province de Narbonnaise), a tudi dolga vrsta separatnih študij. Za svoj znanstveni doprinos je bil imenovan za dopisnega člana Britanske akademije znanosti, za rednega člana Nemškega arheološkega inštituta, za člana Avstrijskega arheološkega inštituta ter za doktorja honoris causa univerz v Bernu in v mestu Freiburg in Breisgau. Zgoraj smo preleteli njegovo študijsko-analitično in objavljeno delo. K njemu je treba dodati prav tako ogromno delo pri vzgoji, vzpodbudi in pouku. Od konca petdesetih let je vodil epigrafski seminar na Ecole Normale Supérieure v Parizu, seminar, ki je bil odprt vsemu zainteresiranemu naraščaju epigrafikov in vsem gostom. Od 1969. je na IV. sekciji Ecole Partique des Hautes Etudes epigrafiko tudi poučeval. Skoraj vsa mlada generacija historikov starega veka in epigrafikov je šla skozi njegove roke. Te so jo s suvereno gotovostjo vodile in usmerjale, tako da je francoska raziskovalna skupina danes na zavidanja vredni višini z jasno postavljenimi cilji. Koliko je bilo v teku njegovega poučevanja in življenja danih idej, koliko je bilo vodstev pri diplomskih nalogah, nalogah tretje stopnje in doktoratih je težko evidentirati, posebej, ker bi bilo treba k temu dodati tudi dolgo vrsto knjig in člankov, ki jih je pregledal v rokopisu, prediskutiral z avtorji, revidiral in dajal ob njih nasvete. Tudi Inscriptiones Latinae za Jugoslavijo (1963 in 1978) so šle skozi njegove roke, ki so eliminirale vrsto pomanjkljivosti. Tečaje epigrafike je vodil in bil pripravljen voditi, kjer je le bil interes zanje, na primer, v Bernu, Saarbriicknu, Heidelbergu. Vrhu tega je imel prave konzultacijske in seminarske ure na kongresih, kjer je z užitkom odgovarjal na epigrafska vprašanja in se zanimal za napredovanje naših del. Posebej mu je bil pri srcu akademski naraščaj in mladi delavci, raztreseni po toriščih nekdanjega rimskega imperija. Njim je bil vedno pripravljen posvečati svoj čas z razgovori in diskusijami, s pismi, z recenzijami rokopisov. Njegova naklonjenost do njih je v veliki meri izvirala iz lastnih grenkih življenjskih skušenj. Ko se je pokazalo, da vrsta mladih ne more k njemu na konzultacije in ker je bilo jasno, da je za vrsto dežel škoda, da študij zgodovinske in epigrafske vede tam ne bi hodil v korak z ostalim svetovnim razvojem, se je sam napotil tja, uvajal mlade, jih spodbujal in jim bil z nasveti na razpolago. Kdor se je udeležil njegovih seminarjev v Tupädlyju, ki ga je omogočila Češkoslovaška akademija znanosti, ali v Balaton Almadyju, ki ga je omogočila Madžarska akademija znanosti, ali v Tunisu, ki ga je omogočilo tuniško ministrstvo za znanost in kulturo, ta jih ne bo pozabil, ne bo pozabil simpatične, napol peripatetične metode, ki mu je bila lastna, in tistemu tudi vir študijsko-diskusijske energije ne bo do kraja presahnil. Koliko je pri svojem delu prestal naporov in koliko je tvegal, kaže zbiranje rimskih napisov Alžirije. Alžirija je bila tedaj v boju za osvoboditev, a domačini so Pflaumu pomagali, kolikor so mogli, ker so vedeli in ker so čutili, da imajo v njem prijatelja. To se je posebej pokazalo po osamosvojitvi Alžirije, ko sta ob splošni krizi po deželi zakonca leto za letom hodila v mestece Djemillo (rimski Cuicul) — mestece, ki ga je ljubil Albert Camus — in s samopožrtvovalnim trudom pomagala prebivalcem in vsej regiji socialno in materialno, ne z gotovino, ki je skorajda nista imela, pač pa s poukom in z zasnovo praktičnega socialnega skrbstva. Medtem ko je sam razbiral stotine napisov vse dni od jutra do večera, je njegova žena poučevala otroke, uvajala matere v nego dojenčkov, v higijensko gospodinjstvo in jih spodbujala k izdelovanju predmetov domače obrti, ki so — orientalsko pestri — hitro našli kupce. Tako se ji je posrečilo vključiti žene v lokalno gospodarstvo. Ob tej iniciativnosti in voljnosti ljudstva se je tudi pomoč alžirske uprave prebivalstvu v tej regiji izkazala učinkovitejša. Osebni spomini na Pflauma so nanizani med dva datuma: september 1957, ko smo se prvič srečali z njim v Ostiji, in oktober 1979, dobra dva meseca pred njegovo smrtjo, ko smo bili poslednjič gostje pri njem, ne da bi slutili, da se ne bomo nikoli več videli. Ko v duhu obnavljamo srečanja z njim, so posebej prijetni spomini na daljno jesen in zimo 1969/70 v inštitutu for Advanced Study v Princetonu (N. J.) z neštetimi pogovori v stimulativni družbi strokovnih prijateljev, katere duša je bil. Sedaj nam ostaja obujati spomine nanj in skušati realizirati, kar je od nas pričakoval za stroko. Pariški prijatelji in učenci bodo pripravili drugi zvezek njegovih Scripta varia in verjetno tudi tretji; poskusili bodo objaviti nekaj njegovih manjših sestavkov in analiz, ki so ostale v rokopisu, ter suplementni zvezek k njegovemu osnovnemu delu Carrières procuratoriennes. Njegovemu spominu bo posvečen en letnik Revue Numis-matique (1980) in en letnik glasila Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik. Morda se bomo kdaj podali v Centre de l’épigraphie latine H.-G. Pflaum, ki ga želi ustanoviti pariška univerza in s tem ohraniti tudi njegovo izredno biblioteko. Z njo bo marsikomu do neke meje še po smrti utiral pot po stezah znanosti. Jaro Sasel BIBLIOGRAPHIE VON HANS-GEORG PFLAUM NACHTRÄGE* Zusammengestellt von Manfred Clauss und Segolene Demougin 1. Les personnages nommément cités par la Vita Divi Iuliani de l’H. A., in: BHAC 1971 (Bonn 1974), S. 139—156. 2. — R. Guéry, Dédìcace à Cybèle provenant d’Oum Kréchrèche (Renier Oued Zenati), in: BAA 5, 1971/1974, S. 169—172. 3. Remarques sur l’onomastique de Castellum Tidditanorum: Résumée, in: BCTH 10/11, 1974/1975, S. 9—43. 4. Inscriptions latines d’Algérie II, 2, Algier 1976. 5. Epigraphie latine impériale, in: AEHE 1975/1976, S. 371—375. — 1976/1977, S. 323—330. 6. Un nouveau diplome militaire de Thrace, in: BSAF 1976, S. 171—176. 7. Une crux dans 1’ ’ExTa^iq xaxà Ttùv ’AXavwv de Flavius Arrianus, ebd., S. 34—38. 8. L’Association internationale d’épigraphie grecque et latine: Aspects des études classiques, in: Actes du colloque associò à la XVIe assemblée générale de la Fédération internationale des associations d’études classiques, Brüssel 1977, S. 27—31. 9. Spécificité de l’onomastique romaine en Afrique du Nord, in: L’Onomastique Latine. Actes du colloque international Paris 1975, Paris 1977, S. 315—323. 10. L’importance des trésors pour la numismatique et l’histoire, in: Bulletin du cercle d’études numismatiques 14, 1977, S. 1—16. 11. Les fastes de la province de Narbonnaise (Gallia Suppl. 30), Paris 1978. 12. Les salaìres des magistrats et fonctionnaires du Haut-Empire, in: Les Evaluations’ à Rome. Epoque républicaine et impériale, Paris—Rom 1978, S. 311—315 . 13. Les amours des empereurs dans l’Histoire Auguste, in: BHAC 1975/1976, Bonn 1978, S. 157—166. 14. Pannoniens et Thraces en Afrique du Nord romaine à l’époque du Haut-Empire, in: Pupuldeva 2, 1978, S. 53—67. 15. Sur les traces de Th. Mommsen: les surnoms africains se terminant par la désinence -osus, a, in: AntAfr 14, 1979, S. 213—216. * Siehe Arheološki vestnik 28 (1977) 235—244. 16. Trésor d’antoniniani de la seconde moitié du IIIC siècle trouvé en Syrie, in: Melanges de numismatique, d’archéologie et d’histoire offerts à Jean Lafaurie, Paris 1980, S. 145—152. 17. Theodorus Mommsen vindicatus, in: ZPE 37, 1980, S. 27—30. 18. Claudius Septimus, praeclarus discobolos — un faux, in: ZPE 38, 1980, S. 137—140 Seine ausgewählte Schriften, betreffend das römische Nordafrika, liegen nun in: L’Afrique Romaine, Scripta varia I, Paris 1977, gesammelt vor. Addenda Le comes divini lateris (d’après une inscription d’Ureu, municipium Uruensium), in: Bull. Archéol. Com. Trav. Hist, et Sc. 10—11, 1974—75 (1978), S. 196. La Préfecture de l’Annone (à propos d’un ouvrage récent): Rez.: H. Praviš d’Escurac, La Préfecture de l’Annone, service administratif impérial d’Auguste à Constantin (Rome 1976), in: Rev. Hist. Droit fr. et étr. 56, 1978, S. 49—77. La carrière de C. lulius Avitus Alexianus, grand'père de deux empereurs, in: Rev. Etud. Latines 1979, S. 298—314. La valeur de la source inspiratrice de la Vita Pii à la lumière des personnalités nornmé-ment citées, in: Bonner Historia Augusta Colloquium 1964/65, Antiquitas Reihe 4, Band 3, Bonn 1966, S. 143—152. Epigraphie latine imperiale, in: Ann. Ec. Prat. Haut. Etud. 1977/78. Un antoninianus de Probus à l’atelier de Rome, in: Bull. Soc. Fr. Numism. 1966, S. 102. A propos des emissions de Quintille à Milan (mit P. Bastien und H. Huvelin), in: Bull. Soc. Fr. Numism. 1968, S. 322. Vgl. nun auch die thematisch angeordnete Bibliographie seiner Werke in Epigraphica 42 (1980), S. 218—230. (von Marcel Leglay) CRITICA ■ Robert Gobi, Antike Numismatik, München, Battenberg Verl., 1978, 4°, I. del: 284 str., II. del: 283 str., 176 tab., 19 tabel. Maria R. Alföldi, Antike Numismatik, Mainz, Verlag Philipp von Zabern, 1978, 8°, I. in II. del: 323 str., 20 tab. v y zadnjih dneh leta 1978 sta v Nemčiji izšli dve knjigi, ki obravnavata isto tematiko — problematiko antične numizmatike. Knjigi sta bili napisani kot rezultat avtorjevih predavanj v numizmatičnih seminarjih dveh trenutno najmočnejših srednjeevropskih numizmatičnih centrov — v Frankfurtu in na Dunaju. Ker sta knjigi posvečeni istim problemom, se nam kar sama vsiljuje primerjava med njima. Knjigi sta namenjeni vsem, ki bi se želeli podrobneje ukvarjati z numizmatiko, študentom, katerim numizmatika ni glavno zanimanje, pa se morajo seznaniti z njenimi osnovami, seveda pa bo tudi strokovnjak našel predvsem v bibliografskih delih marsikateri važen podatek. V obeh knjigah so sistematično obravnavani vsi problemi, s katerimi se danes sreča numizmatik pri svojem delu, arheolog ali pa politični in ekonomski zgodovinar, ki naj bi pri svojem delu uporabljali tudi numizmatična dognanja. Določena poglavja so sicer povsem na kratko obdelana, toliko da nas seznanijo s problematiko, toliko bogatejša pa je navedena literatura, s pomočjo katere se lahko še podrobneje seznanimo z določeno problematiko. In kar je najvažneje — to velja še posebej za Göbla — nakazani so še nerešeni problemi, katerih se bo morala antična numizmatika še polotiti. V obeh delih je obdelan historičen razvoj antične numizmatike od antike naprej, pomen numizmatike in novca, ki je primarni zgodovinski vir za arheologijo ter politično in gospodarsko zgodovino določenih področij. Podana je definicija novca ter razvoj novca od predmonetarnih oblik do razvitih oblik, obdelana je numizmatična terminologija, tehnika kovanja, navedene so psevdo-monetarne oblike. Tudi pri zgodovini samega denarništva so obdelana vsa področja, katera danes zaobsega antična numizmatika — se pravi celoten tedanji civiliziran svet, od Irana, preko Indije in Kitajske do kraljestva Axum v današnji Etiopiji poleg standardnega grškega in rimskega kovanja ter barbarskih kovov, kamor uvrščamo kovanje keltskih in ilirskih plemen ter novce iz časa preseljevanja narodov. Prav pri tem poglavju bi Göblu očitali, da se niti z besedico ne dotika sicer važnega ilirskega kovanja na tleh Balkana. Pri obdelavi denarne zgodovine se knjiga Alföldijeve tudi konča, medtem ko ima Gobi še veliko zelo koristnih poglavij, ki bodo študentom pri njihovem razvoju zelo koristili. Ta poglavja so predvsem posvečena metodi učenja prvih osnov numizmatike od trenutka, ko se ljubitelj ali pa bodoči strokovnjak prvič sreča s starim kovancem. Študentu se odpro povsem novi aspekti numizmatike in seznani se z novimi, izredno važnimi metodami dela — od čiščenja in opredeljevanja novca do detaljnejših študij novca, študija pečatov itd. Sledi še praktični del, kjer so navedene najvažnejše evropske numizmatične zbirke, zakonske odločbe, ki se nanašajo tudi na antične novce, navodila za citiranje pri pisanju numizmatičnih člankov ali študij, kako se obravnavajo antični novci na terenu, kako jih konzerviramo, fotografiramo, izdelamo odlitke, kartiramo ter celo to, kako naj tudi antične novce uporabimo pri šolskem pouku. Vsak avtor ima seveda do pisanja nekega dela lasten pristop in zasnovo, katere se nato med pisanjem drži in jo moramo tudi upoštevati. Vsak pristop ima seveda svoje prednosti in pomanjkljivosti, zaradi česar je neko delo pač boljše in drugo nekoliko slabše. Tudi v tem primeru moremo ugotoviti, da je knjiga Göbla melodično celoviteje in ob-sežneje zastavljena, saj v njej skoraj ne najdemo področja, ki bi ga pri obravnavi izpustil. Njegove obdelave problemov so sicer kratke, vendar zelo jasne, precizne in instruktivne. V drugem delu obeh del je zbrana predvsem bibliografija o numizmatičnem snovanju, ki pri obeh avtorjih obsega po več tisoč enot. Avtorja imata zopet vsak svoj pristop k podajanju bibliografije; Göblov je preglednejši in morda obsežnejši, bibliografija Alföldijeve pa je instruktivnejša, saj kratko podaja probleme, s katerimi se določena dela ukvarjajo. Obema bi lahko očitali, da ne upoštevata nekaterih del s področja Balkana, kar pa je zaradi jezikovnih preprek in pogoste nedostopnosti naše literature v tujini razumljivo. In zakaj se končno naš prikaz nagiba v prid Göbla? lasno je, da je knjiga v prvi vrsti namenjena študentu, kakor je tudi jasno, da je določene osnove numizmatike nemogoče osvojiti brez bogatega ilustrativnega materiala. Gobi se je tega važnega dejstva gotovo zavedal, saj je v njegovi knjigi upodobljenih prek 3600 novcev, s katerimi ilustrira vse omenjene probleme, v katere uvaja študente. Morda je bila Alföldijeva zaradi finančnih problemov pri tisku prisiljena uvrstiti v knjigo razmeroma malo ilustracij, Arheološki vestnik 31 (1980) 333 vendar je prav to poglavitna hiba njene knjige poleg seveda izredno majhnega tiska, kar pa je že pripomba povsem tehnične narave. Peter Kos Margaret M. Roxan, Roman Military Diplomas 1954—1977 (University of London, Institute of Archaeology, Occasional Publication No. 2), London 1978, in 4°, 118 str. U okviru svog zapaženog rada na istoriji rimskih auxilia, gospodja Roxan bavi se više godina izučavanjem vojnih diploma. Sa pokojnim J. Morrisom objavila je u ovom časopisu značajnu studiju »The Witnesses to Roman Military Diplomata« t,AV 28, 1977, 299—333); u pripremi je njena opsežna rasprava o različitim statističko-istorijskim pitanjima koja se postavljaju pri analizi carske politike u raspodeli pretorijanskih i ostalih diploma. Kako saznajemo iz Predgovora, srećnu ideju da olakša sebi i drugim istraživačima rimskih militarla pristup primarnoj gradji time što će sakupiti sve privilegije pu-blikovane posle zaključenja suplementa za CIL XVI, gospodja Roxan je dobila od Prof. Eric Birleyja, kojem je ovo delo i posvećeno. Roman Military Diplomas 1954—1977 prvenstveno predstavljaju kritičko i komen-tarisano izdanje 78 dokumenata, sačuvanih u potpunosti ili fragmentarno, a objavljenih u vremenskim granicama naznačenim u naslovu. Posle predgovora (str. 5—6), spiska uključenih diptiha (str. 7—13), odabrane bibliografije (str. 14—16), dobrodošlih reges-ta, u tabelarnom vidu, »starih« (CIL XVI + Suppl.) i »novih« (ova knjiga) diploma (str. 17—27) i objašnjenja izdavačkih znakova (str. 28), dolaze komentarisani tekstovi diploma (str. 29—101), neizvesnih fragmenata (str. 102) i jedne tabella honestae missionis (str. 103), iscrpni indeksi (str. 104—117) i, na kraju, popis privilegija čija se edicija očekivala u bliskoj budućnosti (str. 118).1 Tri odvojena listića sadrže različita addenda i corrigenda; zbornik nema ilustrativnog materijala. Recimo odmah da je gospodja Roxan dala naučnom svetu neobično korisno, učeno i savesno sastavljeno delo, savladavši niz teškoća praktične i teoretske prirode. Heuristički deo posla je obavljen besprekorno: pregledana je i ekscerpirana množina publikacija, štampanih u raznim zemljama — na jezicima koji nisu uvek »svetski« — i sadržine nejednake po vrednosti. I tehnički nivo tih publikacija bio je od važnosti; nedovoljan kvalitet ilustracije odn. majuskulne transkrip- cije u editio princeps nejednom je nalagao kolaciju same bronzane pločice: spisak na str. 7—9 pokazuje da se »nove« diplome čuvaju u vrlo brojnim zbirkama, na bar tri kontinenta. Dva fragmenta (br. 34 i 602) i jedan diptih (br. 74) ovde su objavljeni prvi put. To isto bi se moglo reći i za interesantnu tračku diplomu iz 114. g. (br. 14), koju gospodja Roxan reprodukuje — po jednom prepisu — samo u majuskulnoj transkripciji, ne želeći da detaljnijim aparatom utiče na izdanje i komentar dokumenta koji se očekuju, već više od dvadeset godina, od bugarskih kolega. Kao izdavač »novih« diploma, gospodja Roxan je uložila mnogo napora da vidi što više originala i proveri ranije lekcije; naročito plodonosnom pokazala se revizija brojeva 50, 593 i 69. Lema i tekst (majuskulni i minuskulni) svakog broja u njenoj ediciji prezentirani su uglavnom onako kao što je to učinio H. Nesselhauf za CIL XVI.4 U pogledu izdavačkih principa, gospodja Roxan je očevidno, i s pravom, sklona da sledi ono što je zabeleženo na bronzi, redukujući sop-stvene emendacije na minimum. Njeni tekstovi diploma su pouzdani; čitajući minuskulne verzije i indekse, zapazio sam samo manji broj propusta, znatnim delom štamparskih grešaka:5 br. 3, ispušteno je (min. transkr.) aut plura iza stipendia; br. 9, moglo se ukazati da je upotrebljavajući genitive classico-rum i extranslatarum graver odn. redaktor konstitucije ispao iz konstrukcije; umesto dativa Palmyrenis sagittariis trebalo je u komentaru natpisa br. 17 i indeksima (str. 113, 117) staviti nominativ; br. 25 (up br. 32, 48 i indeks, str. 117), spoj nominativa vexil-latio s nominativskim oblikom imena kohorte (I ili II Tungrorum milliaria, IIII Tungrorum milliaria) koju reč vexillatio određuje, bez ikakve interpunkcije da objasni odnos dvaju elemenata, ne izgleda jezički prirodan, iako ga nalazimo već u CIL XVI; od nekoliko drugačijih mogućnosti — ubaciti ispred vexillatio zarez, uokviriti isti apelativ zagradama, staviti ga u ablativ i vezati, ad sensum, za glagol militaverunP, razrešiti siglu za brojčanu snagu jedinice u genitivu da bi se dobila prisvojna konstrukcija (cohortis) ... Tungrorum (milliariae) vexillatio — ova poslednja se čini najprihvatljivijom7; br. 44, ux(ore) ispraviti u ux(ori); nominativ imena recipi-jentovog domicila (kilikijski Selinunt) glasi Selinus uprkos (heteroklitičkom) ablativu Selinunto ispisanom na diplomi, te odrednice Selinunt(us) i Selin(os) u indeksima valja mo-difikovati (str. 114,117); br. 73, ispalo je tjuos ispred susceperint; br. 74, nije slavljen znak(!) za vixesse; br. 75, verovatno je trebalo podvući jedninski oblik subieci i tribui u tekstu tab. I. int. (varijanta tribui za tribuimus skripture exterior nije ušla u minuskulnu verziju) i ukazati da, sudeći prema njemu, predložak diplome po kojem je graver uradio tekst tab. i int. prethodi vremenu Elagabalovog i Aleksandrovog savladarstva ;nadam se da je crux Aleksandrove cezarske titule na ovom dokumentu najzad rasvetljen u mojoj belešci ’Nobi-lissimus Caesar Imperii et Sacerdotis’8; prema svemu, konjektura G. Fornija ka trećem paru imena u preskriptu broja 78 neizbežna je (Dd. nn. Sever{i}(us) et Maximin(us) nob. Caess.) — u svakom slučaju, minuskulno razrešenje u zborniku, d(omini) n(ostri) Severi et Maximin-(i) nob(ilissimorum) Caes(arum), nije jezički mogućno; najzad, prokrao se izvestan broj ortografskih nedoslednosti, kao düblet pro co(n)s(ule) (br. 21) i proco(n)s(ul) (br. 23 i đrugde), ili one u pisanju carskih i drugih zvanja (skraćenice Imp. i cos. nisu uvek dopunjene; nekiput se ispred vladaočevog pre-nomena stavlja nepotreban zarez [br. 75, druga alineja preskripta9; br. 77, prva alineja]). Deo knjige koji ostavlja najjači utisak jesu komentari uz tekst diploma. Svedočeći o autorovoj temeljnosti i širokoj obaveštavnosti, oni se tiču svih pitanja koja ova vrsta dokumenata pokreće: političkoistorijskih, proso-pografskih, hronoloških, pravnih, geografskih, onomastičkih,10 epigrafskih (formular konstitucije i si.) i, pre svega, vojnoistorijskih. Opsežna literatura koju je gospodja Roxan prikupila i iskoristila u svome aparatu najbolje pokazuje koliku će pomoć ovaj zbornik pružati svakome istraživaču upućenom da čita i tumači diplomata militarla. Slobodan Duianić 1 2 3 4 5 1 Popisu dodati diplomu o kojoj je govorio D. Van Berchem na epigrafskom kongresu u Konstanci, 10. septembra 1977. g. (Actes, str. 483). Up. M. Mirkovič, ZPE 36, 1979, 228—232. 2 Publikovan u medjuvremenu, s više pojedinosti, trudom C. N. Reevesa, ZPE 33, 1979, 117—123. 3 Rezultate revizije autor je objavio u Bayerische Vorgeschichtsblätter 44, 1979, 75 do 78, i ukratko zabeležio u dodacima svome zborniku. 4 Razume se, treba imati u vidu razlike u formatu i tehnici štampe (Roman Military-Diplomas 1954—1977 se sastoje od daktilo-grafisanih, mehanografski umnoženih listova) dvaju korpusa. 5 Ostavljam po strani sasvim sitne omaške, slovne i one koje se tiču izdavačkih znakova kao što su zagrade. 11 Tako npr. F. Vollmer, Inscr. Baiv. Rom. 513, za odlomak iz 147. g. (CIL XVI 94). 7 Za nju se opredelio R. Saxer, Epigr. Studien 1, 1967, 28 br. 50 i 51, u komentaru koji je zaslužio da se navede i zbog pitanja da li je reč o I ili II Tungrorum. 8 ZPE 37, 1980, 117—120. 9 Gde ova omaška otežava čitaočevu orijentaciju u jednom tekstualnom problemu. 19 O imenu Dardanca Volsinga (br. 55) v. Akten des XI. int. Limeskongresses (1976 do 1978) 244—245, nap. 5. Dragoljub Bojović, Rimska keramika Singi-dunuma, Zbirke i legati muzeja grada Beograda, Beograd 1977, 115 strani, 111 tabel. Hvaležna znanstvena naloga zanimivih knjig in člankov je v tem, da vzpodbujajo k razmišljanju in debatiranju; človek, ki nanje živo reagira, se ne more izogniti takemu razpravljanju niti ko jih v tisku predstavlja. Ker sem se te človeško nesimpatične naloge že pred časom lotila (Arheol. vestnik XXIX) bom v dobri veri nadaljevala. S tematiko rimske keramografije izhajajo tudi pri nas zdaj tako zanimiva dela, da stavijo ta najbolj množični arheološki tvarni vir na mesto, ki ga v raziskovanju res zasluži. Skoro istočasno, ko nam je predstavila v razpravi Ljudmila Plesničar keramiko emonskih nekropol, je Dragoljub Bojović v založbi Muzeja grada Beograda izdal katalog rimske keramike Singiduna. Delo deli na tri glavna poglavja. V uvodu jasno začrta namen svojega dela. Omejitve, da želi dati pregled oblik in ne učbenika za določanje lončenine, se tudi vseskozi drži. Drugo poglavje je izčrpna zgodovina in opis zbirke: avtor prikaže razvoj antičnega oddelka muzeja, povzame podatke o arheoloških izkopavanjih odkoder izvirajo lončeni predmeti, naniza podatke o gradbenih delih, ki so prav tako dala keramiko in arheološke najdbe, opiše usodo Štaudingerjeve zbirke ter naposled poda pregled nad volili in nakupi. Podrobnejši opis rimske keramike Singidu-numa, ki je osrednji del kataloga, uvede povzetek dosedanjega védenja o rimski keramiki, najdeni v Beogradu in njegovi širši in ožji okolici. Pomemben pripomoček za arheološko delo bo dodani pregled posameznih najdišč in najdb z njih. Nato avtor nekaj razčleni naslednje skupine najdene lončenine: terra sigillata, posode z žigosanim okrasom, vrče, dvoročajne posode, sklede, krožnike, lonce, urne, kadilnice, melnice, amfore, pitose, mini- aturne posode in pokrove. Gradivo samo sili avtorja, da o posameznih skupinah vendarle nekaj več spregovori, dokaj oblikovno izrazitega gradiva ali keramike iz zaokroženih najdišč datira, pri nekaterih posodah povzema nekaj tudi o tipologiji in razvoju tipa. Med temi opredelitvami bi zlasti opozorila na dobro zaokroženo besedilo o keramiki z žigosanim okrasom, le za predmet štev. 153 nisem povsem prepričana, da je res služil za odtisovanje na keramiko. Pri obdelavi vrčev in še bolj skled, pa pogrešam, da se avtor ni bolj oprl na znane obdelave panonske keramike (E. Bónis, Diss. Pann. II 20 ali K. Sz. Pòczy, Intercisa II). Gradivo je podano in pregledno in ustrezno, le nekaj oznak bi avtorju mogoče povzročilo manj preglavic, da se je bolj oprl na stara spoznanja in, naj spet nergam kot ponavadi, na funkcijo posod. Na prvi pogled vidimo posebno barvitost in svojski pečat rimske keramike iz srednjega Podonavja, gotovo je, da z oddaljenimi analogijami tu nikakor ne smemo dosti šariti. Vendarle pa je to, kar je pred nami, keramika rimskega cesarstva z mnogimi splošno znanimi znaki. Najstarejša sigillata je poznoklavdijska (dasi je bila ob izlivu Save kaj verjetno v rabi celo še celo generacijo pozneje), nečitljivi žig na enem od krožnikov je gotovo iz kroga CTSVC. Nadalje nismo nikakor upravičeni, da štejemo npr. posode 155-56, po moje acetabule, kar med sklede. Gotovo bi bilo treba kaj reči o oblikovnem izročilu kovinskih posod, terre sigillate in terre sigillate chiare med domačo lončenino, dasi to ni moč storiti prav preprosto in na kratko. Glazirane melnice po moje Bojovič previsoko datira, verjetno ni nobenega vzroka, da jih tudi v Beogradu ne bi datirali šele v 4. stoletje. Posamezne obdelave zaokroži sklep, ki povzame nekaj misli o značaju in izpovedi keramične zbirke. Za katalog je tega povzetka dovolj, besedilo je kvalitetno, le preučevalec keramike bi na prvi pogled dodal še nekaj misli. Ne morem si kaj, da jih ne bi zapisala, saj sem prepričana, da bodo Bojo-vičev povzetek s pridom rabili mnogi pisci lokalne in širše rimske zgodovine. Poudariti moramo avtorjevo ugotovitev, kako močan lokalni, raje recimo regionalni značaj kaže obravnavana keramika. Gotovo je to, kot smo že zapisali rimska keramika, v njej je izražena vrsta civilizacijskih značilnosti rimskega cesarstva. Posebnost rimske lončenine so, kot je znano, vrč, skodelica, krožnik, amfora, melnica-mortarij in delno kadilnica. Gotovo je zelo zanimiv tip dvoročajni čokati vrč ali dvoročajni lonec. Tako kot čaša ali kuhinjski lonec sodi dvoročajna posoda te vrste sicer tudi v sredozemski krog, a doma je bil prav tako vseskozi v evropski prazgodovini. V Bo-jovičevem pisanju mnogokrat še mi, ki smo iz slične šole, začutimo, kako močno je jugoslovanskega provincialnorimskega arheologa oblikovala šola prazgodovinarjev. To je tudi treba. Kulturna zgodovina zlasti nekaterih rimskih provinc, ki so zrasle na tleh z bogatimi starimi civilizacijami, je vsa prepojena in prežeta s sokovi teh civilizacij. Rimska keramika Singidunuma to dokazuje tudi za ager Singidunuma. Zdaj pa h klasičnim vplivom na obravnavano keramiko. Svoj delež je prispeval italski vrč iz 1. stoletja. Najstarejše vrče (npr. štev. 178), bi na osnovi slovenskih (in sicer srednjeevropskih) izkušenj, ne da bi vedeli za najdiščne okoliščine, opredelili za flavijske — res so bili najdeni s Trajanovim novcem. Gotovo ima nadalje avtor prav, ko za del drugih posod (npr. štev. 170, 171) sklepa, da so nastale pod vplivom grških provinc. Ta povezava je bila v Meziji prav gotovo znatno močnejša kot povezava s se-vernojadranskim prostorom, še količina v zbirki ohranjene, v enem ali drugem vplivu zrasle keramike, govori tako. Prav je nato, da je avtor pri besedah o najmlajši rimski keramiki previden, dasi sodim, da je nekaj prikazanega gradiva vendarle še mlajšega, kot avtor sodi. Bržčas bo siva žigosana »sigilata« širšega Podonavja morala pojasniti izvor poz-norimske žigosane posode v severni Italiji, Švici in Franciji. Danes seve o tem ne vemo še nič. Drugo polovico knjige tvori nemški prevod besedila, katalog vseh tistih posod, ki so zanje znani najdiščni podatki, in posod, ki pomenijo poseben tip ali varianto. Slede risbe izbranih posod. Po optičnih kriterijih so združene na tabele. Ta izbor celo mnogokrat izraziteje kot tekst opozarja na posamezne skupine, tudi na tiste, ki so po moje genetsko in funkcionalno pogojene, dasi o teh povezavah tekst ne govori. Na koncu so fotografije izbranih kosov. Mogoče bi se komu zdelo, da jih je preveč — osebno pa odločitev za več fotografij pozdravljam. Fotografija namreč pomaga prek nekaterih dilem. Po risbi bi npr. za vrč štev. 191 dvomili v pozno datacijo, fotografija nas pa prepriča, da je datacija pravilna. Delo moremo tako v celoti pozdraviti, saj nam je prvo predstavilo veliko keramično skupino in tako odprto okno v širše spoznavanje kulturne zgodovine še ene zanimive pokrajine v času, ko je sodila v okvir rimskega cesarstva. Iva Miki Curk Ferenc Fiilep, Roman cemeteries on the territory of Pécs (Sopianae). Fontes Archaeo-logici Hungarie, Akadémiai kiadó, Budapest 1977, 4°, 64 strani, 50 tabel, 2 prilogi. Avtor obdeluje večji del gradiva rimskih grobišč, ki je bilo pridobljeno v zadnjih dveh stoletjih in pol na področju Pécsi. Že ta podatek o tako dolgi dobi pridobivanja materiala pove, da se je avtor srečeval pri rekonstrukciji grobnih celot z velikimi težavami. Kljub temu, a tudi zaradi srečne okoliščine, da so nepričakovano našli staro akce-sijsko knjigo Peškega mestnega muzeja, mu je uspelo sestaviti dokaj zanesljivo 250 grobnih celot. K temu je treba dodati še grobove, ki jih je izkopal avtor, razen tistih, ki jih je že objavil (AÉ 96, 1969) ali pa jih še bo v napovedani monografiji o Sopianah (v tisku). Tako je v celoti prikazanih 318 grobnih inventarjev. V kratkem zgodovinskem orisu je omenjeno, da bi mesto lahko dobilo municipalen status že v Hadrijanovem času. Prvič je bilo nato porušeno v markomanskih vojnah, pozneje pa postopno obnovljeno. Zgodnejša žgana grobišča so še nerešen problem: v posameznih predelih mesta so sicer naleteli na sledove žganih grobov, vendar je gotovo le to, da se antično mesto ni širilo na področju iskanih žganih grobišč. Skeletno grobišče se je širilo od tretjega stoletja dalje v severni in severnovzhodni smeri od severnega roba Sopian. Grobovi so večinoma opečni, glave pokopanih so na vzhodu. V zgodovini mesta pomeni konec tretjega stoletja cezuro: tako zaradi uničenja v vojni z Roksolani kot velike gradbene dejavnosti, ki je sledila prenosu civilne uprave za provinco Valerijo iz mesta Aquincum v Sopianae v času Dioklecijana. Tem spremembam se v četrtem stoletju pridruži še širjenje krščanstva, ki se v grobnem kultu kaže brez izjeme s tem, da imajo pokopani glavo na zahodu. To je očitno tudi v horizontalni stratigrafiji grobišča. Poleg krščanskega načina pokopavanja z glavo na zahodu in redkimi grobnimi pridatki (razen stekla) pa se še celo stoletje ohranija v Sopianah pokop z glavo na vzhodu in z bogato opremo (nakit pri ženskah, orožje in orodje pri moških, veliko novcev). Najdbe novcev kažejo nemoten razvoj mesta do leta 378. Približno tedaj se naselijo v bližini federati (Huni, Germani, Alani). Kot kažejo grobovi med rimskimi stavbami, je mesto že v zatonu: pokopavanje je prodrlo vanj. Posamezne najdbe kažejo, da je še živelo v začetku petega stoletja. Večji del kataloga zajema opise grobov, ki jih je avtor skrbno na novo oštevilčil, v opombah pa navaja staro literaturo in numeracijo. V tabelah je prikazan ves ohranjeni material, delno samo s fotografijami, vsaj za novejša izkopavanja pogrešamo slike grobov, plane in preseke, kar bi dopolnilo izčrpne opise v tekstu, saj ti brez ilustracij zahtevajo več truda pri branju. So nas morda katalogi Narodnega muzeja iz Ljubljane le preveč razvadili? Tekstu je dodan seznam novčnih najdb; dopolnjujejo ga konkordančne tabele ulic v mestu s starimi in novimi nazivi, kratice, bibliografija in izčrpno kazalo. Matej Župančič Alice Sz. Burger, Das spätrömische Gräberfeld von Somogyszil, Fontes Archaeologi-ci Hungarie, Budapest 1979 (ed. Akademiai Kiado), str. 7—135, 43 tabel ter priložen načrt. V neposredni bližini kraja Somogyszil so v letih 1964—1968 z zaščitnim odkopom odkrili srednje veliko poznoantično grobišče. Ves arheološki material in dokumentacijo je vodja izkopavanj Balasz Dravecky prepusti' avtorici v obdelavo. Grobovi so ležali na blagem pobočju tik nad manjšim potokom v bližini važne rimske ceste . Že pred izkopavanjem je bilo uničenih ca. 30 grobov. Večina izkopanih grobov je skeletnih (148) le trije so bili žgani. Z izjemo enega skeleta v skrčeni legi so bili vsi ostali pokopani v normalnem položaju. Avtorica v skopem opisu deli grobove na opečnate in jaškaste, omenja pa tudi nekaj dvojnih pokopov. Domneva, da je bilo grobišče že prej v uporabi, saj so pod dvema skeletoma našli ostanke kosti prejšnjih pokopov. Orientacija grobov je bila skoraj enotna V—Z in SV — JZ. Od tega je odstopalo le nekaj grobov z usmeritvijo S—J. V 34-tih grobovih so bili najdeni osebki moškega spola, v 63-tih ženskega, 40 je bilo otroških, 14 pa jih ni bilo mogoče opredeliti. Kot zanimivost je treba omeniti še sledove jarka, ki je grobišče omejeval in ostanke dveh lončarskih peči, pri katerih je bilo v predprostoru opaziti plast pepela, v notranjosti pa veliko keramičnih fragmentov. V grobovih je bilo najdeno številno drobno gradivo, ki kaže tipični inventar podeželske naselbine 4. stoletja, ki sega deloma tudi še v 5. stoletje. Večino steklenih predmetov tvorijo steklene čaše, ki so najpogostejši pri- 22 Arheološki vestnik 337 datek iz stekla v tukajšnjih poznorimskih grobiščih. Precej je bilo grobe hišne lončenine, med katero je najpogosteje zastopan tip sive skodele. Najobičajnejša oblika je plitva skodela s skoraj navpičnimi stenami in navznoter zavihanim ustjem. Številni so vrči, med katerimi so zastopani nekateri zelo lepi primerki, ki so z novci natančno časovno opredeljeni. Pri vsej keramični proizvodnji pa presenečajo tri prostoročno izdelane oljenke. Nekaj posod je glaziranih (zeleno rumena glazura). Med bronastimi predmeti moramo omeniti predvsem T fibule iz moških grobov, pasne garniture in veliko število zapestnic, ki nastopajo v najrazličnejših variantah. Poleg bronastih so bile najdene tudi koščene in železne, ki so datirane izključno v drugo polovico 4. stoletja. Pri ženskem nakitu je potrebno omeniti še zanimive prstane in uhane ter nekaj drugih posameznih okrasnih predmetov. Med železnimi predmeti izstopajo pasne spone, prstani ter veliko število različnih nožev. Ravno tako je zanimiv inventar ki nakazuje zaposlitev posameznih pokojnikov, kot npr. škarje in šila. V grobovih je bilo najdeno tudi nekaj ogrlic, ki so bile večinoma sestavljene iz steklenih biserov, le nekaj primerkov so predstavljale navadne bronaste verižice. Grobišče je eno najpopolneje izkopanih grobišč tega časa v Panoniji. Še posebej je zanimivo zato, ker vsebuje bogat fundus grobnega inventarja ki je s 306 novci natančno datiran in bo nudil odlično kronološko oporo za posamezne grobne enote in material v njih. Poleg tega daje možnosti za številne analize in socio-ekonomske študije, katerih rezultat bi bil izjemno zanimiv, posebej še, če bi raziskali pripadajočo naselbino. V knjigi pogrešamo podrobne opise konstrukcij grobov, ki jih tudi dober načrt celotnega grobišča ne more povsem nadomestiti. Delo je izrazit Fundbericht, saj spremnega komentarja skoraj ni, jedro dela predstavljajo opisi grobov, risbe in indeksi. Zamisel, da se v tej obliki material čimprej objavi, ker je tako dostopen za študij najširši javnosti je dobra. Seveda pa si skupaj z avtorico želimo, da bo ta material, kot tudi material drugih podobnih grobišč istega časovnega horizonta v Panoniji, kompleksno čimprej obdelala in tako iztisnila iz izredno bogatega in zgovornega arheološkega gradiva veljko novih spoznanj, ki bodo predstavljala odlično osnovo za študij življenja v Panoniji v začetku poznoantičnega obdobja. Slavko Ciglenečki Sandor Soprani, Der spätrömische Limes zwischen Esztergom und Szentendre. Das Verteidigungsystem der Provinz Valeria im 4. Jahrhundert. Budapest: Akadémiai Kiadó, 1978, 8°, 231 str., 95 tabel Avtor je arheološko raziskal in opisal tisti del panonskega limesa rimskega imperija, ki leži med trdnjavama Solva (Esztergom) in Ulcisia Castra (Szentendre), oziroma, vojaško gledano, analiziral je sistem varovanja donavskega pravega kota nad Akvinkom (Budimpešto), izpostavljenega konstantnemu pritisku Sarmatov na vzhodu in Kvadov na severu. Večino zalednega prebivalstva v tem skrajnem delu imperija so sestavljali sprva keltski Azali in Eraviski, dokler se niso romanizirali in pomešali z vojaštvom, prekupčevalci orientalci v kasno antično maso, ki se je od 4. stoletja vse bolj in bolj huno-germanizirala in avarizirala in prejkone tudi slavizirala. Vsebina prvega dela študije je torej sistematičen opis omenjene vojaške linije z dokumentacijo, to je slikami, izkopaninami in orisom doslej doseženih rezultatov. Pri tem avtor posebej pazljivo upošteva vedno močneje poudarjeno tendenco rimskih sekcijskih štabov, da bi ustvarili preventivno linijo že pred glavno obrambno črto, to je na ’sovražni’ strani Donave (kar pogosto ponazarjajo že trdnjavska imena sama, npr. Contra Con-stantiam, Contra Aquincum, Contra Bononi-am itd.). Upošteva pa tudi in analizira gigantsko obsežne zemeljske nasipe, ki tečejo od donavskega kolena na vzhod prek Tise, kjer se obrnejo proti jugu in dosežejo Donavo pri Viminaciju (ok. 500 km). V nadaljevanju je Soproni kratko analiziral notranjo obrambno mrežo, ki so jo začeli izgrajevati prav v 4. stoletju in ki je imela eno regionalnih središč v Sopianah (Pécs). Druga zaledna linija pa je tekla prejkone vzdolž Save, na to vsaj marsikaj kaže. Nato se osredotoči na prostor Valerije. Analizira njen obrambni položaj z ozirom na podatke v uradnem seznamu Notitia di-gnitatum predvsem s topografskega vidika. V tej zvezi je bilo potrebno predložiti tudi celotno analizo pozno antičnih žigov na vojaškem gradbenem materialu, to je na opekah, iz katerih se dajo odčitati komandna področja posameznih enot in notranja organizacija obrambne službe v 4. stoletju. Delo končujejo odlična kazala, seznam literature, ki je prava bibliografija za obrav-nano problematiko in slikovno gradivo (izkopavanja, tlorisi, predmeti materialne kulture). Pomen panonskega limesa je po opustitvi Dakije vojaško izredno zrasel, kajti pritisk nanj se je morda podeseteril. Zato je moralo globoko zaledje postati dobavitelj za vojaštvo po trdnjavah in kontrolnih točkah, signalnih linijah in skrbeti za lokalno samoobrambo, ki se je počasi dopolnjevala. Obrambna linija je (zaradi spremenjenih razmer) postala izrazito defenzivna mogočno utrjena črta. Dioklecijan je bil tisti imperator ki je potegnil črto pod dotedanjo obrambno izgradnjo (ki so jo močno uničili vpadi in številni boji, tako kvadsko-sarmatski napad med leti 136 do 138, markomansko-safmatske vojne za Marka Avrelija, dalje, 260. kvadsko-sarmatski, 270. vandalsko-sarmatski in kvadski vdori), reorganiziral obrambo, prenesel težišče na dinamične manjše enote, na konjenico, na spremenjeno tehniko trdnjavske izgradnje (burgi, signalne postaje, obrambno bolje koncipirani stolpi s podkvastim tločrtom, lažja možnost izpadov, zavarovani rečni pristani itd.), ki jo je zgostil in jel izgrajevati v notranjost. Skratka vsako mesto je postalo trdnjava zase. Nadalje je sledila pogodbena povezava s Sarmati, izgradnja sto in sto kilometrov zemeljskih nasipov od donavskega kolena do Djerdapa in orientiranih proti nomadskim pritiskom z vzhoda (izgradnja se je po najnovejših preiskavah začela med leti 322 in 332). Prav tako je bilo poskrbljeno za samoobrambo dežele in izgradnjo notranje ob-rambno-kontrolne linije. Pritisk nomadsko--barbarskega sveta, ki je vrel v Vlaško in Panonsko nižino, je postajal iz generacije v generacijo hujši in teže vzdržen. Soproni je, mislim, delno prav identificiral imena trdnjav, naštetih v seznamu Noti-tia dignitatum, ugotovil je, da je bila vsaka garnizija pod poveljstvom tribuna, da je zaledna obrambna linija v Valeriji tekla od mesteca Környe (Vincentia) do mesta Pécs (Sopianae), da je treba računati tudi s panonsko diagonalno obrambno linijo Sopron (Scarbantia) — Pécs, ter z linijami vzdolž Save in prejkone tudi Drave. Z navedenimi analizami mu je uspelo pokazati, da se je po dioklecijanskem in konstantinskem obdobju začela za provinco dve do tri generacije trajajoča mirna doba (nekako do 375), ki je omogočila visok razcvet gospodarstva. Tak razvoj in taka izgradnja je opazna seveda tudi po drugih provincah. Posebej značilna je v tem sklopu opazovana analogna izgradnja gigantskih zemeljskih nasipov v Dobrudži (Brazda lui Novac). Trdnjave-mostišča pa so bile zgrajene, kot vse kaže, predvsem v času Konstancija II. Za nove vojaške reforme in novo izgradnjo posebej važen je bil v Panoniji rojeni imperator Valentinijan, ki je skušal imperialno obrambo v celoti zgraditi v nezmagljivi zid oziroma nepropustno črto. Ves čas vlade je vlagal sile in denar v ta program, ki je vsestransko bogato dokumentiran (pri Ammi-janu Marcellinu, v zakonikih, z napisi itd.), pazil na oskrbo in plačo vojaštva, da bi mu dvigal moralo in bojni duh. Ena od značilnosti njegovega koncepta je velikansko število majhnih utrdb in stražnih stolpov. Dalje, je leta 364 razdelil vojaške sile celotnega imperija na vzhodno in zahodno armado. S to reformo povezuje Soproni novo zasedbo trdnjav po Valeriji. V tem času je bila postavljena tudi utrdba Hatvan, 60 km pred limesom v sarmatskem Alföldu, ki se je zdrže-vala lahko zgolj zaradi zavezništva med Rimom in Sarmati. Soproni podrobno evidentira izgradnjo trdnjav, posebej etapno izgradnjo vzdolž Donave (končano med 370 in 374), in ugotavlja, da je opazna tudi na zalednih trdnjavah in postojankah. Dela sama je vodilo vojaštvo. Soproni, ki je v raziskave seveda pritegnil gradbeni material, je mnogo doprinesel tudi k interpretaciji vojaških žigov na opekah. Pomemben rezultat preučevanja je, dalje, da Soproni močno konkretizira Mócsyjevo domnevo, da so te izredno močne konjeniške enote v Valeriji in Panoniji Sekundi vojaško kontrolirale celo Sarmatijo. Po bitki pri mestu Hadrianopolis se je obrambni koncept korenito spremenil. Prvič je moral Rim opustiti kontrolo perikarpat-skih zemeljskih nasipov, ki so vse sovražne sunke preusmerjali proti Kvadom in na sever do donavskega kolena. Z opustitvijo teh je prirodno dana vdorna linija tekla iz doline reke Maros na donavsko limes-sekcijo Inter-cisa-Lugio. Posledica: ta sekcija je bila poslej utrdbeno hipertrofirana, utrdbe v območju kolena pa opuščene (npr. Visegräd in druge). Notitia dignitatum te spremembe nakazuje z adverbom nune (pri oznakah vojnih garnizij). Hkrati s tem kaže delno spremenjena materialna kultura, prvič, na čas, v katerem so te ali druge spremembe nastale (npr. opustitve kontrolnih stolpov itd.), drugič, na nastanitev germansko-alansko-hunskih fede-ratov. Soproniju je, skratka, uspelo pokazati na sočasen obstoj limes linije, zemeljskih peri-karpatskih nasipov in notranje utrdbene mreže. Pokazal je skupne in enotne koncepte do bitke pri mestu Hadrianopolis, ter nato sledečo spremenjeno obrambno situacijo, ki je v bistvu ne vrednoti več, kajti s predloženimi rezultati je hotel doseči trdno osnovo za nadaljnje študijsko delo in spodbuditi te raziskave, ki postajajo vse bolj važne za prehod v zgodnji srednji vek. Soproni je opravil pomembno delo in njegovi rezultati bodo po- slej osnovni. V delu samem ima raztresenih nešteto drobnih analiz, ugotovitev, ki v gornjem prikazu niso niti omenjene. Jaroslav Saiel Tito Miotti, Castelli del Friuli, 1: Carnia, feudo Moggio e capitaneati settentrionali. Ca-stellieri, fortificazioni romane e tardo antiche, castelli, torri, rocche, fortezze, abbazie fortificate, città e borghi recinti, case-forti. Udine: Del Bianco Editore [1977, s. a.], mali 4° 265 str., bogato ilustrirano, delo je opremljeno z zemljevidom, načrti in situacijami in tlocrti na dodatnih straneh I—XXI. Delo ima po katastrofalnem potresu 1976 poleg vseh odlik še dokumentarno vrednost, ker slike kažejo stanje obravnavanih zgodovinskih spomenikov, kakršno je bilo tik pred razrušenjem. Razrušenega pa je bilo več kot polovica. Obsežno snov je avtor razdelil na 5 zvezkov — v rokah imamo prvega — drugi bo obravnaval centralno Furlanijo*, tretji vzhodno z Gorico, četrti zahodno Furlanijo in peti bo posvečen kulturno-zgodovinskim interpretacijam. Téma, ki si jo je avtor izbral in jo obravnaval v tem svojem delu, namreč obramba strateško nadvse pomembnega prostora, je polno upravičena, saj je to področje — podobno kot Slovenija — klasično tranzitno in hkrati tudi propylon Italije, ki so se zanj borili rodovi od prazgodovine do Rima, ki so ga želeli držati in so ga tudi držali Goti in Langobardi, v katerega so pronicali karantanski in karniolanski Slovani, ki so ga vojaš-ko-politično podredili Franki v 8. stoletju, s čimer so se komplicirani visoko-srednjeveški politično-administrativni posvetni in cerkveni boji za ta prostor šele začeli. Uvodne besede je napisal Carlo Guido Mor. Avtor poda takoj nato razvoj obrambnih naprav od prazgodovine, bolj natančno, od železne (morda tudi bronaste?) dobe dalje, seveda z ilustracijami. Nato daje za opisano področje v abecednem redu topografski pregled, ki je dobro ilustriran, dokumentiran in opremljen z zadostnimi referencami, načrti, opisi in na koncu tudi z indeksom ter bibliografijo. Za Slovenijo je delo dobrodošlo tudi kot spodbuda, predložiti podoben pregled, ki bi bil še kako koristen in potreben. Problematika na našem prostoru je domala analogna. Hkrati bi pokazala obdelava vrsto paralel, pri čemer bi bilo ponekod celo mogoče, tako mislim, vzajemno tolmačenje ali dopolnjevanje. Tretjič, je taka dokumentacija prava za- kladnica deželne zgodovine, deželnega spomeniškega bogastva. Delo ima za naše arheologe še poseben pomen. Pri pregledovanju in prebiranju zanimive večkrat celo dinamično pisane knjige sem naletel na nekaj izrednih paralel h kas-no-antičnim utrjenim višinskim mestnim postojankam kot so Vranje, Kučar, Ajdna, Rif-nik, Brinjeva gora in k drugim (npr. Ampezzo, morda tudi San Pietro di Carnia, Nonta?, Osoppo, Sotimberch, Plovergno, Ravistagno in druge). Vsekakor lepa knjiga, ki nudi dokaj novih pobud in idej; dober priročnik, ki ga vzamemo v roke lahko tudi za razvedrilo in v njem poiščemo cilj kakega prijetnega izleta ali ogleda. Jaroslav Šasel * Medtem sta izšla še dva zvezka te zbirke. La formation et le développement des metiers au moyen äge (Ve—XIVe siècles), Colloque International organisé par Le Comité des Recherches sur les Origines des Vi-lles, tenu à Budapest 25—-27 Octobre 1973, Akadémiai Kiadó, Budapest 1977, 8°, 153 str., 42 sl., 5 tab. V zadnjih nekaj desetletjih se je v evropski arheologiji izvršil nagel in močan prodor tiste smeri, ki se ukvarja s časovnim obdobjem, označenim kot evropski srednji vek. Pričujoči zbornik tekstov sestanka, posvečenega vprašanju formiranja in razvoja srednjeveške obrti (5.—14. stol.), je le del mnogo obsežnejše tovrstne aktivnosti, ki skuša preko proučevanja materijalne kulture in ob pomoči vseh ostalih, predvsem pisanih virov, spoznati tiste mehanizme, ki so oblikovali srednjeveško in s tem položili temelje novoveški in moderni Evropi. Strokovni interes je osredotočen na razvoj srednjeveških mest oz. središč obrti, trgovine in uprave. O teh širših aspektih arheologije srednjega veka govorita uvodna prispevka avtorjev L. Gerevicha (Allocution d’ouverture, 7—8) in W.Hensla (Discours inaugural 9—11). Obenem podaja Hensel še kratek historiat formiranja Komiteja za proučevanje začetkov mest. Le-ta je bil na njegovo pobudo ustanovljen leta 1962 v Rimu, sestavljali pa so ga: Witold Hensel (Warszawa). Holger Arbman (Lund) in Wilhelm Unverzagt (Berlin). Naloga Komiteja je bila organiziranje kolokvijev in publiciranje rezultatov v skupni seriji »Archaeologia Urbium«. Kot prva sta v tej seriji izšla dva poljska zvezka. Ko- mite je bil leta 1970 in 1971 razširjen, istočasno pa je znova določil torišče proučevanja. To je še naprej ostal predvsem nastanek srednjeveškega mesta, vendar v povezavi s podeželjem. Posebno pozornost so namenili še proučevanju kontinuitete antičnih urbanih fenomenov v srednjem veku, tako v okviru »barbarske :< Evrope kot v okviru Bizanca in arabskega sveta. Posamezni prispevki, objavljeni v pričujočem zborniku, obravnavajo sicer isti predmet, definiran že s samim naslovom kolokvija, vendar z različnih aspektov in na osnovi različnih virov. J. Herrmann (Hinterland, Handel und Handwerk der frühen Seehandelsplätze im nordwestslawischen Siedlungsgebiet, 15—26, 5 sl.) govori v kontekstu nastajanja zgodnjih srednjeveških mest oz. emporijev o naseljih med izlivom Odre in Kielskim zalivom (Oldenburg =Starigrad= Brandenhausen. Meck-lenburg=Keric?, Arkona, Ralswiek, Menzlin ter ugotavlja naslednje: — slovenska trgovska obmorska naselja nastanejo v 8. stol. in dosežejo v 9. stol. pomemben obseg; — trgovci so v teh naseljih stalno naseljeni oz. se tu redno ustavljajo; — ta naselja so središča domače obrti, ki nedvomno sprejme in prilagodi kulturne in produkcijsko-tehnične novitete; — razvoj teh naselij je ozko povezan z zaledjem, ozemljem večjih plemen in njih političnih centrov; — prebivalci teh naselij so etnično raznoliki. H. Jankuhn (Das Bronzegiesserhandwerk in Haithabu, 27—40, 5 sl.) govori o pomenu najdb obrtniške četrti v Haithabu-ju, izvirajočih iz obdobja od 1. pol. 9. do 2. pol. 10. stol. Gre predvsem za najdbe modelov za okrasne predmete, stilno deljene na frankovske in nordijske oblike, pri čemer se zastavljajo vprašanja o oskrbi s surovinami, prodaji, socialni organizaciji rokodelcev, stilu in predvsem o kulturnih stikih, ki jih zastavlja frankovski import deteljičastih fibul 1. pol 9. stol. ter tehnika srebrnega in zlatega filigrana, prispela v Haithabu sredi ali v 1 pol. 10. stol. B. A. Kolčin (Remeslo i remeslenniki drevnego Novgoroda, 41—46) podaja širšo družbeno podobo obrtništva v Novgorodu od sredine 10. stol. do leta 1570, katerega razvoj deli v štiri faze, ki se prekrivajo s splošnim družbenim razvojem mesta. V skopih potezah prikaže različne obrti, socialno diferenciacijo znotraj obrtništva in sploh mesta ter funkcijo obrtništva in trgovine v življenju Novgoroda do njegovega propada. S pomočjo različnih virov (toponimi, pisani in arheološki viri) govori B. Chopovsky (Zur Entwicklung der spezialisierten Handwerksproduktion im 8.—9. Jh. auf dem Gebiet der Slowakei, 47—54) o različnih obrtniških poklicih, ločenih v nekaj skupin na osnovi socialno-ekonomskih kriterijev. Tako formirane skupine poklicev kažejo regionalne poteze in značilne ekonomske posebnosti. Avtor ugotavlja specializirano obrtništvo že v 8. stol. ter vezanost obrti na politično-admi-nistrativna središča. A. Herteig (Handwerk und Handwerker in Norwegen vom Ende der Völkerwanderungszeit bis zur Reformation, beleuchtet an Hand archäologischer Materialien, 55—62) podaja na osnovi arheološkega materijala kratek splošen pregled razvoja obrti in obrtništva kot poklica v času od nekako 600 do nekako 1500 na Norveškem. Osnovne ugotovitve so: — že v mlajši železni dobi, merovinškem in vikinškem obdobju, pride do specializacije nekaterih tehničnih znanj. Pomemben dejavnik tega razvoja k diferenciaciji posameznih obrti so posebne potrebe, ki jih povzroče so-cialno-politični odnosi družbe v teh obdobjih. Kot potrditev profesionalnega statusa obrtnikov veljajo najdbe iz Oseberga; — velik tehnološki napredek obrti sledi ustanovitvi novih naselbinskih središč okoli 1. 1000 in je povezan s posebnimi potrebami, ki se pojavijo skoraj istočasno z razširitvijo krščanstva. S tem v zvezi je potrebno upoštevati velike potrebe cerkvene organizacije, posebej ob gradnji cerkva od 11. do 13. stol.; — kot primer tehničnega in organizacijskega napredka obrti služi ladjedelništvo, ki kaže najpozneje okr. 1. 1200 visoko razvito specijalizacijo in diferencijacijo opravil. Za čas vse do 13. stol. je za vprašanje razvoja obrti odločilen arheološki materijal (avtor podaja različne kriterije za njegovo obdelavo), za poznejši čas pa so enako pomembni tudi pisani viri, ki omogočajo tudi vpogled v razmere obrtiške prakse. Harteig poudarja predvsem mestni, urbani okvir, v katerem so se razvile obrti, vendar istočasno opozarja na nekatere toponime, ki kažejo, da so se določene obrtniške panoge razvile tudi zunaj mest. Nekako izven splošnega okvira zbornika stoji prispevek L. Huszär-jn (Münzstätten in den im Frühmittelalter entstandenen ungarischen Städten, 63—67), ki govori o razvoju kovnic denarja od 11. do 15. stol. ter o njih povezanosti s politično-administrativnimi središči madžarske države. Sledi dvoje kratkih povzetkov poročil o najdbah v Kalmarju (D. Selling, Les trouva- illes du port ancien de Kalmar, 69) ter Atter-seju in Stillfriedu (F. Felgenhauer, Bericht über die Ausgrabungen in Attersee und Stil-lfred, 71), ki kažeta določen razvoj obrti in trgovine v središčih. Ostali prispevki govore o posameznih obrteh. Tako obravnava Z. Rajewski (Über Waffenproduzenten bei den Slawen im frühen Mittelalter, 73—79) različne vire za zgodovino proizvodnje obrambnega in napadalnega orožja, predvsem na Poljskem. Zaradi izrazitega pomanjkanja arheoloških virov uporablja pisane, ikonografske, toponomastične in druge vire ter ugotavlja vezanost proizvodnje orožja na pomembnejše dvore. M. M. Mammaev (Hudožestvennaja obrabotka metalla v sred-nevekovom Dagestane, 81—83) ugotavlja na osnovi številnih arheoloških izkopavanj oz. konkretnih najdb na eni strani močan vpliv sasanidske umetnosti na umetnoobrtno produkcijo Dagestana, na drugi pa v osnovi povsem avtohtono oblikovanje umetnoobrtnih izdelkov tega področja. G. Heckenast (Eisenverhüttung in Ungarn im 9.—14. Jahrhundert, 85—94, 12 sl.) kratko oriše poznavanje pridobivanja železa na ozemlju Madžarske od 9. do 14. stol., kot ga omogočajo arheološke in toponomastične raziskave. Osnovne ugotovitve se nanašajo na uvedbo fužin v 14. stol. in obstoj knežje oz. kraljeve organizacije za pridobivanje železa že v 10. stol. N. P. Sorokina (Antike Überlieferung in der mittelalterlichen Glaserzeugung, 95—106, 5 tab.) ugotavlja s primerjanjem antičnih in srednjeveških steklarskih izdelkov, zbranih na štirih tabelah, antične tehnološke in oblikovne prežitke v steklarski proizvodnji zgodnjega in visokega srednjega veka. Na osnovi najdb, odkritih predvsem med izkopavanji srednjeveškega gradu Buda, prikazuje E. Nagy (La datation des pierres sculptées đ’outils, 107—-118, 18 sl.) svojo metodo in rezultate raziskav. Vire za proučevanje obdelave kamna deli v tri skupine: — orodje odkrito med izkopavanji; — različne srednjeveške upodobitve orodja; — sledovi orodja na kamnih. Orodje deli avtor na kladiva, sekire in dleta, znotraj teh skupin pa loči različne tipe, ki jih delno časovno razmejuje, predvsem na osnovi sledov na kamnitih spomenikih. Rezultati njegovih raziskav lahko služijo za določevanje originalnosti spomenikov, včasih pa tudi za datiranje, pri čemer je možnost datiranja spomenika s pomočjo sledov uporabljenega orodja v obratnem sorazmerju z artikuliranostjo predmeta obdelave. Razvoj obdelave roževine med 6. in 14. stol. na Poljskem podaja Z. Kurnatowska (Horn-working in mediaeval Poland, 121—125). Le-ta kaže naslednjo situacijo: — konec rimskega obdobja se proizvodnja koščenih — roženih izdelkov ob delu za domače potrebe izoblikuje v samostojno obrt; — najdbe iz 6.—8. stol. potrjujejo hipotezo, da obstaja v tem času nekaj središč tovrstne proizvodnje (verjetno sezonske), vplivi prihajajo z juga; — od 9. stol. dalje kaže območje S Poljske vpliv baltskih središč, na območju J Poljske pa se nadaljuje južni vpliv; —- v 13. in 14. stol. pride do poenotenja proizvodnje (vsa dognanja predvsem na osnovi glavnikov); — središča proizvodnje predmetov iz roževine so od 9. do 12. stol. vezana na dvore oz. mesta; — v 13. in 14. stol. pride do razcveta te obrti, ki se kaže v masovni produkciji in specializaciji; — v 15. stol. zamenjajo goveji rogovi rogovje divjadi, kar povzroči večje tehnološke in oblikovne spremembe. Na osnovi arhivskega gradiva govori V. Han (Die Glaserzeugung des 14. und 15. Jh. in Dubrovnik, 127—134) o steklarski obrti v Dubrovniku 14. in 15 stoletja, pri čemer grupira vire glede na različne aspekte proučevanja (nosilci produkcije, prenos znanja, tehnologija, surovine, stiki z Benetkami, trgovina itd.). S. Felgenhauer (Keramik des Hoch- und Spätmittelalters in Österreich, 135—136) v kratkem povzetku razmejuje dve vrsti srednjeveške keramike: sivo, ki je značilna za podonavski prostor Avstrije in belkasto do rumenkasto keramiko z vtisnjenim okrasom, značilno za predalpski prostor. Na osnovi arheoloških (kalupi, talilniki) in delno tudi pisanih virov, govori Z. Klanica (Juwelierwerkstätten auf mitteleuropäischen Burgwällen, 137—138, 2 sl.) o zlatarski produkciji srednjega veka na ozemlju, poseljenem s slovanskimi plemeni. Glavne ugotovitve so: — najstarejši sledovi tovrstne dejavnosti izvirajo iz področja med Dnjeprom in zahodnim Bugom — 6. in 7. stol.; — sledove te dejavnosti poznamo v 8. do 10. stol. z vseh večjih zgodnjesrednjeveških gradišč; — materialni ostanki 11. in 12. stol. kažejo močan razcvet zlatarske obrti, predvsem na področju Poljske in Kijevske Rusije; — najdbe, vezane na knežje sedeže, se v 10. stol. pojavijo tudi v predmestjih; — zlatarski izdelki kažejo kljub različnim vzhodnim vplivom enak ali pa vsaj zelo podoben motivni svet; — nosilci zlatarske obrti so sužnji ali (in) podložni vaški obrtniki. V zadnjem prispevku govori A. Kubinyi (Die Anfänge des städtischen Handwerks in Ungarn, 139—153) na osnovi pisanih virov o etnični, tehnični in socialni podobi rokodelstva v madžarskih mestih 13. stol., pri čemer se najdlje ustavlja pri vprašanju začetkov cehovskega organiziranja. Bojan Djurić Zofija Kiirnatowska, Slowianszczyzna polu-dniowa, Polska akademia nauk, Instytut his-torii kultury materialnej, Kultura Europy wczesnosredniowiecznej, Zeszyt 3, Wroclaw, Warszawa, Krakow, Gdansk 1977, 256 str., 90 risb in fotografij, 11 tabel. Knjiga je bila napisana z namenom, da seznani poljske bralce z zgodnjesrednjeveško kulturo Južnih Slovanov. Vsebinsko sloni na dolgotrajnem poljsko-bolgarskem sodelovanju (tudi avtoričnem) pri arheoloških izkopavanjih v Bolgariji in to ji daje tudi značilen pečat. V uvodnem poglavju avtorica najprej oriše prostorsko in časovno problematiko, ki jo delo obravnava. Pri tem pove, da je treba v marsikaterem kulturnem pogledu šteti k Južnim Slovanom tudi slovanska plemena današnje Češkoslovaške, vendar namerava obravnavati le posamezne probleme tega področja, ne pa njegove celotne problematike. Časovno opredeli dve obdobji: prvo obsega začetek oblikovanja južnoslovanskih kultur v VI. in VII. st., drugo pa čas nastanka prvih južnoslovanskih držav v IX. in X. st. —- Nato na kratko prikaže zgodovino in stanje staroslovanskih raziskav. Ugotovi, da položaj ni rožnat. Raziskovalcem očita stare prijeme, slabó ali sploh neobjavljeno gradivo. Končno zelo na kratko našteje nekatere pisane vire, važne za poznavanje zgodnjesrednje-veškega obdobja Južnih Slovanov. Sledeče poglavje obravnava pogoje nastanka kulture Južnih Slovanov; najprej geografske, nato kulturno ostalino staroselcev ter kulturo, ki so jo Slovani prinesli na Balkan s seboj. Pri tem prikaže potek naseljevanja Slovanov in ga skuša osvetliti z vsemi razpoložljivimi viri. Žal se omejuje le na nekritično in mnogokrat napačno povzemanje raznih avtorjev. Tako npr. »izumi« žarni grob iz prve polovice VII. st. iz Sarazinovega pri Bakru s posodo praškega tipa (str. 39), pri čemer kot vir informacije citira Z. Vinskega. Ta v resnici Sarazinovo omenja, a le kot možno in zelo dvomljivo najdišče žganih grobov (Z. Vinski, Rani srednji vijek u Jugoslaviji od 400. do 800. godine, Vjesnik arheološkog muzeja u Zagrebu, 3. ser. 5 [1971], 62). Poglavje zaključi s kratkim pregledom politične zgodovine Južnih Slovanov v zgodnjem srednjem veku. Tretje poglavje je namenjeno plemenskemu obdobju po naselitvi. Najprej prikaže gospodarstvo. V okviru agrarnih panog je bila živinoreja najpomembnejša. Gojili so namreč govedo, manj svinje, drobnico in konje. Le v Moldaviji je bila dokaj izrazita konjereja, kar naj bi bila posledica vpliva nomadskih ljudstev. Poljedelstvo je bilo manjšega pomena. Le malenkosten doprinos k prehrani sta dajala lov in nabiralništvo. Razvita sta bila ribolov in čebelarstvo. V okviru neagrarnega gospodarstva pa je bilo najpomembnejše lončarstvo. Temu je sledilo železarstvo. So tudi sledovi zlatarstva. Slovani so tudi tesarili. Odvijala se je trgovina na kratke in dolge razdalje. Avtorica nato preide na obravnavanje družbe. Ugotavlja rodovne skupnosti, ki so živele v skupini naselbin z enim grobiščem. Opaža, da v severni Bolgariji ni značilnih osrednjih rodovnih gradišč, njihovo vlogo so verjetno prevzemale večje naselbine. Več skupin naselbin je tvorilo plemenski teritorij, kar se je najlepše izluščilo v Romuniji. Na podlagi pisanih virov skuša prikazati začetke družbene razslojenosti, od patriarhalnega sužnja do dednega kneza. Pri tem pripisuje tujerodnim sužnjem pomen kulturno-civilizatoričnega katalizatorja. Sledi prikaz verovanja. Njegov arheološki odraz naj bi bili tudi glinasti kipci živali, ki naj bi bili posvečeni posameznim božanstvom. Pri tem naj bi bilo čaščenje konja posledica nomadskega vpliva. Figurice ljudi so upodobitve božanstev. Kar se tiče sporne zgradbe na Ptujskem gradu, odločno ugotovi, da se lahko dokončno misli, da ne gre za nikakršno svetišče. Tako meni, glede na razveljavitev, po njenem edinega dokaza, podobnosti s stavbo v Arkoni (str. 84). Za to se je po revizijskih izkopavanjih namreč izkazalo, da ne more biti v pisanih virih opisovano svetišče, saj je to uničila morska erozija obale, že davno pred prvimi izkopavanji (J. Herrmann, Ar-kona auf Rügen-Tempellburg und politisches Zentrum der Ranen vom 9. bis 12. Jh„ Ergebnisse der archäologischen Ausgrabungen 1969—1971, Zeitschrift für Archäologie 8, [Berlin 1974], 182 ss). Pri tem pa Kurna-towska sploh ne upošteva plastovitosti, s katero je P. Koroščeva prepričljivo dokazala časovno pripadnost zgradbe zgodnjemu srednjemu veku, natančneje obdobju pred slovansko naselitvijo ali prvemu stoletju po njihovem prihodu v novo domovino (P. Korošec, Prispevek k reševanju problema zgodnjesrednje- veškega objekta z nekropolo na Ptujskem gradu, Ptujski zbornik 4, [1975], 119 ss). Vprašanje namembnosti zgradbe pa ostaja še naprej odprto. Poglavje zaključuje predstavitev žganega pokopa pri Južnih Slovanih. Grobišča so ponavadi majhna, le izjemoma velika (Särata Monteoru). Pri nekaterih se da ugotoviti sočasne pripadajoče naselbine, drugod je bilo grobišče rodovno ali pa je bilo celo skupno področni skupini (Sarata Monteoru). Avtorica meni, da lahko najdbe žganih grobov pričakujemo tudi tam, kjer do sedaj še niso bili najdeni. Najobsežnejše je poglavje, namenjeno obdobju nastajanja zgodnjesrednjeveških držav v IX.—X. st. pri Južnih Slovanih. Osnovni pogoj za gospodarske, družbene in politične spremembe naj bi bilo zadostno število prebivalstva. Tega Kurnatowska ceni na približno 1,7—2 milijona ljudi. Najprej obravnava vaško prebivalstvo. To se je naseljevalo na obrambno ugodna mesta, saj skoraj ni bilo naselbin na odprtih ravninah. Pri razlikovanju različnih tipov vasi si skuša pomagati s pisanimi viri, a je pri tem silno površna; tako pravi, da se v Karantaniji uporablja za vas naziv »colonia« in se pri tem sklicuje na B. Grafenauerja (str. 91). V omenjeni razpravi (B. Grafenauer, Zgodnjefevdalna družbena struktura jugoslovanskih narodov in njen postanek, Zgodovinski časopis 14 [1960], 78) se res omenja »colonia«, a le kot izraz tujega izvora za temeljno obliko kmečke posesti — kmetijo. »Colonia« v Karantaniji torej pomeni kmetijo, na pa vasi. Tako pridobljeni izrazni različnosti po pisanih virih skuša najti ustrezen odraz v tvarnih virih; ime »ves« naj bi se uporabljalo za velike in gosto naseljene vasi, ki naj bi po arheoloških raziskavah merile 3—18 ha z 20—30 bivališči, »selo« pomeni manjše naselbine s površino 1—1,5 ha in do 10 bivališči, »sors« pa so majhni zaselki z nekaj hišami ali posameznimi zgradbami. Vaščani so se preživljali s poljedelstvom in živinorejo. Pri tem je bilo visokogorsko pašništvo v glavnem domena neslovanskega prebivalstva. Glavne pašne živali so bile ovce. Tako naj bi bila številčna prevlada kostnih ostankov ovac nad govejimi v IX.—X. st. v severovzhodni Bolgariji posledica vpliva staroselskih pastirskih ljudstev. Lov ni dajal bistvenega prispevka k prehrani. — Kar se tiče gospodarstva Protobolgarov, avtorica meni, da tudi zanje veljajo enake ugotovitve kot za Kazare, kjer so bile že opravljene tovrstne raziskave; za prehod nomadskih ljudstev na ustaljeni način življenja je značilno, da se s poljedelstvom ukvarjajo revnejši ljudje, aristokracija pa obdrži svoje premoženje v obliki čred in s tem polnomadski način življenja. Od neagrarnih panog se začenja razvijati rudarstvo; kopanje soli, zlasti pa železa. — Pri tem si Kurnatowska izmisli izraz »ferro-fodinae« in ga skuša podtakniti Grafenauerju (str. 96), ki pa na navedenem mestu le omenja pridobivanje železa v zgornji Laboški dolini v začetku X. st. (B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II, Ljubljana 1965, 40). V zvezi z razvojem gradbeništva se razvija tudi kamnoseštvo. Izmed obrti je bilo razvito lončarstvo, železarstvo, tudi predelava drugih kovin in kož, kosti, izdelava tkanin. Zanimivo je, da se predelava gline ni omejevala na izdelavo posodja, ampak so delali tudi gradbeni material. Sledi prikaz neagrarnih naselbin. Najstarejše naj bi bila plemenska gradišča. Avtorica opozori na nepojasnjen pojav, da se južna meja plemenskih gradišč VII.—Vili. st. ujema z mejo od Avarov neodvisnih plemen. Pove, da se pojavijo naselbine — trdnjave v Bolgariji šele v državnem obdobju (IX. st.). Hkrati z razvojem držav naj bi se razvile tudi njihove prestolnice. Zanje je značilna vojaška (utrdbeni sistemi), upravno-re-prezentančna (vladarska palača), cerkvena (stolne cerkve), gospodarska (središča obrti) in trgovska vloga. Na kratko opiše prestolnice od Krnskega gradu do Male Prespe. Čeprav prevzame sporno mnenje A. Sósove, da ni mogoče govoriti o Spodnji Panoniji kot državni tvorbi, pa se ji vendar zdi, da sodi tudi Blatenski Kostel med prestolnice zaradi značilnosti, ki jih kaže (naselbinski skupek, številne cerkve, obzidja, bogati grobovi). Na dolgo in široko pa se razpiše ob bolgarskih središčih Pliski in Preslavu. Nato preide na opis središč večjih provinc (Ohrid, Beograd, Niš itd.). Pri tem meni, da je bila razlika med njimi in prestolnicami silno majhna. Dalje opisuje podeželska središča majhnih upravnih enot in trdnjave. Ta imajo gospodarsko, upravno, vojaško in verjetno tudi cerkveno vlogo. V njih naj bi živel župan s svojo vojsko. Kot zadnjo obliko neagrarnih naselbin omenja stražne utrdbe s prebivalstvom še nedoločljivega značaja. Kratko opiše še promet in trgovino, potem pa preide na predstavitev tvarnih pogojev življenja. Najprej predstavi bivališča, vojaška in mestna. Na splošno misli, da so omogočala le slabe življenjske pogoje. Je tudi nekaj izjem, med katere sodi samostan s centralno kurjavo v Preslavu. Kar se tiče palač, avtorica misli, da je njihova izvedba odvisna od položaja države, v kateri stojijo, v tedanjem času. Nato ugotovi, da so bile palače v Mikulčicah skromne, v Pliski in Preslavu pa razkošne. Da je bila Velika Moravska tretjerazredna državica, Bolgarija pa velesila, pusti sklepati bralcu. Sledi opis prehrane. Na podlagi najdb kosti v Bolgariji, pretežno mlajših živali v mestih in starejših na vasi, sklepa na izkoriščevalski odnos mesta do vasi. Zatem predstavi nošo. Med drugim pove, da ostrog ni najti tam, kjer je prevladovala kulturna dediščina nomadov. Na tej osnovi Kurnatowska prikaže strukturo zgodnjeslovanskih držav; najprej obširno bolgarsko, krajše Karantanijo, kratko hrvaško in srbsko. Država makedonskih Slovanov ji je le določeno obdobje bolgarske države. Najstarejša je Karantanija, takoj za njo Bolgarija. Model hrvaške države naj bi bil prevzet po Karantaniji. Vendar naj bi bili vidni tudi avarski vplivi (ban, dvovladje, knez-ban). O Srbiji pravi, da se njeno središče ves zgodnji srednji vek ne ustali, ampak se spreminja. Avtoričin sestoj družbenih slojev je shematičen, saj je le povprečje, narejeno iz družbenih sestojev posameznih staroslovanskih držav. Družbeno najvišje je plemstvo, pod njimi je srednji viteški sloj — kosezi, sledi najširša plast navadnih svobodnjakov, najnižje pa so patriarhalni sužnji. S kristjanizacijo nastane še poseben sloj — duhovščina. Končno avtorica preide na prikaz duhovne kulture. Bistvene kulturne spremembe pripisuje sprejemu krščanstva. Na kratko opiše pokristjanjenje Južnih Slovanov. Pri tem v zvezi z delovanjem Cirila in Metoda niti z besedico ne omeni Koclja in Spodnje Panonije. Poleg tega zamenjuje gradeški patriarhat z oglejskim, saj po njenem dokazujejo zveze gradeškega patriarha Fortunata z Ljudevitom Posavskim vpliv oglejske cerkve na posavske Slovane (str. 179). — Obširno predstavi načine pokopavanja in njihove spremembe. Med drugim misli, da ležijo grobišča s številnejšimi najdbami na področjih, ki so bila nekaj stoletij pod večjim ali manjšim vplivom Ava-rov (npr. grobišča prve polovice IX. st.: Spodnja Avstrija, Panonija, Moravska, mnogo redkeje Češka, nič kaj pogosto Štajerska, Koroška, Slovenija, tu in tam Istra). Nadalje avtorica poda kratek pregled pisave, književnosti, obredja, umetnosti, šolstva, znanosti in ljudskih običajev. Predstavi- tev duhovne kulture se konča z določitvijo narodnostnih in kulturnih jeder. Eno jedro je Bolgarija. Kurnatowska sicer res pove, da imajo nekateri plemena makedonskih Slovanov za posebno skupino, vendar pa sama misli, da so imeli drugi narodi v obravnavanem času prebivalce Makedonije za del bolgarske države in da so jih in da so se sami imenovali Bolgari. Drugo narodnostno kri-stalizacijsko jedro je bila Karantanija, temelj slovenskega naroda. Srbohrvati naj bi se razdelili na podlagi dveh držav in dveh cerkva. Vse to ima odraz v tvarni kulturi: Karantanija — karantansko-ketlaška, Hrvaška — dal-matinsko-hrvaška, Bolgarija — spodnjedonav-ska. — Pri tem opredelitev in razdelitev karantanske in ketlaške kulturne skupine točno povzema po Koroščevi, a je očitno ne razume, saj drugače ne bi proglašala predmetov karantanske za predmete ketlaške kulturne skupine, (str. 159). Zaključek je kratek opis poznejšega kolonizacijskega dogajanja na Balkanu. Na koncu knjige je seznam kratic in citirane literature ter abecedni seznam oseb in krajev. Knjigi lahko priznamo, da je prvi sodobni poizkus sintetičnega prikaza Južnih Slovanov v zgodnjem srednjem veku, ki svoje znanje črpa predvsem iz arheoloških virov. To pa je tudi vse, kar lahko o njej dobrega povemo. Uporabljena literatura večkrat zbuja vtis, da je bila izbrana naključno (tako knjiga npr. ne ve za Bled). Podatki in zaključki so točni le v tolikšni ali pa celo v manjši meri, kot so tpčni pri avtorjih, od katerih jih je Kurnatowska prevzemala. Lastnih ugotovitev avtorice skoraj ni opaziti v knjigi. Prav tako je očitno gledanje na snov skozi bolgarska očala; tako so Makedonci Bolgari, Samuel je Bolgar, Bolgarija pa je na nebotično višji stopnji kot ostale južnoslovanske države. Skrajno okrnjene primerjave s področja Velike Moravske pa dajo misliti na tekmovalnost med češkoslovaško in poljsko arheološko šolo. Delo je torej pisano nekritično, površno, pristransko. Zato se na koncu lahko vprašamo, ali ga ima sploh smisel vzeti v roko. Andrej Pleterski Arheološki vestnik Acta Archaeologica XXXI Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani . 1980 Naklada 1100 izvodov Natisnilo časopisno in grafično podjetje Delo v Ljubljani