417 Zgodovinske stvari« Staro keltsko mesto Neviodunum pri Krškem na Dolenjskem. Kranjska dežela je v zemljepisnem in zgodovinskem obziru tako velevažna in tako mikavna, da je le obžalovati, da se v domačih knjigah njene znamenitosti iz sedanjosti in preteklosti tako redko opisujejo. Iz zelo obširne kranjske zgodovine hočem danes pozornost čast. čitateljev obrniti zlasti na nek kraj, na staro mesto, katero se je do sedaj v slovenskem jeziku le še malo ali celo nič opisovalo. Starodavna Emona (sedanja Ljubljana), giasovito mesto Metullum na Notranjskem (na tem kraji je sedaj vas Metule v obloški fari), ti dve znamenitosti stare Kranjske ste bili uže večkrat tudi predmet razprave v našem domačem jeziku, a o ne manj važnem keltskem mestu Neviodunum se je baje le malo pri nas pisalo. Prvotni stanovalci na Kranjskem so bili stari Iliri. Ali uže zelo zgodaj so bili pregnani iz svojih sedežev po Keltih, kateri so došli iz stare Galije, sedanje Francoske. Ostanki starih Ilirov s« še Albanci v turški državi na jugu Hercegovine in Crnegore. V kranjski deželi in sosednjih pokrajinah so se pa uže pred kacimi 300 leti pr. Kr. naselili Kelti. (Potomci starih Keltov so še samo na Irskem.) Delili so se na več plemen. Od teh imenujmo Tavriske, Karnce (od teh poslednjih je utegnila Kranjska svoje ime dobiti), Latobike, Katale, Japode. Po dolenjski strani okoli Krke in Save je bi- valo keltsko pleme Latobikov. Kelti so bili v obče še precej omikan narod, zlasti z ozirom na starodavno dobo, v kateri so živeli. Za poljedelstvo se sicer niso dosta menili, a v izdelovanji kovin, orodja in orožja ter raznih kinčev bili so uže precejšnji mojstri, kakor svedočijo raani spominki, izkopani v različnih krajih, kjer so Kelti bivali. Njih izobraženost nam pričajo tudi mesta, katera so uže stavili; kajti zgodovinsko je dokazano po glasovitih učenjakih , da so bili ravno Kelti temelj postavili štajarskima mestoma, Ptuju in Celju> stari Emoni, stari Vrhniki (latinsko Nauportus) in nekemu mestu blizo sedanjega Trebnjega, ki se je latinsko zvalo „Praetorium Latobicorum". A Kelti so bili tudi ustanovili za Rimljanov najvažnejše mesto na Dolenjskem, namreč naše ,,Nevio-dunum", o katerem smo se danes na podlagi Dimiceve kranjske zgodovine nekaj več povedati namenili. V tej starodavni dobi, nekaj sto let pred Kristusom in nekaj po Kr. sta bila od Ljubljane po dolenjski strani, kjer je bilo keltsko pleme Latobikov, do Kar-lovca samo dva veča kraja znana; to je bilo uže omenjeno staro samostojno mesto manjšega obsega, zvano „Praetorium Latobicorum" (blizo Trebnjega) in „Nevio-d u n u m". Neviodunum je bilo samostojno mesto (municipij) Keltov, *) kateremu so Rimljani po tem, ko so si bili te kraje 1. 14. p. Krist. popolnem prisvojili, še dosta pravic pustili. Lega tega mesta je bila blizo Krškega, v leskovški fari na Dolenjskem, tam, kjer ste dandanes vasi Drnovo in Vihre, torej ne daleč od Krke in Save, ki se tukaj blizo zlivate. Da je to mesto od Keltov izviralo, nam dokazuje uže njegovo ime, kajti 4 mesta v stari Galiji so se tudi tako zvala. V krškem okraju je dandanes vas z imenom Dunaj, katero ime ima keltsko koreniko, kakor Neviodunum. Sicer so pa tudi imena Sava, Alpe (planine) keltskega izvira. Razen imena nam pričajo tudi izkopanine iz podrtin tega starega mesta, da so mu bili Kelti utemeljitelji. Našel se je namreč pečatni prstan, na katerem so bile take podobe, kakor na denarjih, najdenih v stari Galiji. Tudi so se našli v okolici nekatere reči iz brona, katero kovino so znali zlasti stari Kelti dobro izdelovati. Paganski grobovi v krškem okraji pričajo ravno tako, da so v teh krajih bivali stari Kelti, kateri so uže veliko let pod rimljansko oblastjo v miru in blagostanji živeli, ker se niso bili tem mogočnim svetovnim vladarjem vtavljali. Zato se pa iz rimljanske dobe starega Neviodunum-a najde posebno veliko spominkov. **) Uže glasoviti kranjski zgodovinopisec Val-vazor pripoveduje, da se je bil v podružni cerkvi v Vi-herjih našel steber z napisom „Novioduni" , potem da je bil kmet pri Krškem 4000 (?) denarjev z napisom „Constanticus" (rimski cesar) našel. Drugih denarjev in kamenov z raznimi napisi, katere so učenjaki pregledovali, je bilo še več najdenih v okolici tega starega mesta. Na bližnjem štajarskem bregu, na Vidmu, je bil najden kamen z napisom, na katerem so učenjaki razložili ime nekega predstojnika temu mestu. Pri Drnovu je bil zapazil uže slavni slovenski pesnik in učenjak Vodnik sledi starega mestnega zidovja. Leta 1846. so naleteli celo na ostanke rimskega vodotoka in rimske kopelji. Leta 1860. je pa dalo kranjsko zgodovinsko društvo na tem slavnem mestu nalašč kopati, in pri tej priliki, kakor tudi pozneje še se je veliko znamenitih *) Cesar Vespazijan je bil v mesto tudi nekaj rimskih veteranov, to je, dosluženih vojakov naselil. Pis. **) V podružni cerkvi v Drnovem je vzidan kip rimskega. Merkurija. Pis. •T 418 rimskih ostankov na dan spravilo. Dobili so se spominski kameni na čast paganskemu bogu Jupitru in mestnemu varhu (Schutzgeist, genius), potem podobni spominki na čast nekaterim dobrim rimskim cesarjem, na pr. Trajanu (vladal od 98 do 117 po Kr.) , Hadri-janu (112 — 138. po Kr.), Marku Aurelu (161- 180.), Septimu Severu (193—211). Mark Aurel in njegov sovladar Lucij Verus sta bila še celo v te kraje došla in morebiti tudi v mestu samem bila pri priliki, ko sta se zoper divje narode Kvade in Markomane, ki so bili v Panonijo pridrli, bojevala. Po cesarju Flaviju Vespazijanu, kateri je mestu dal samostaino mestno ustavo in pomnožil število starešin , zvalo se je Flavium Neviodunum. Tudi se je našla od Velike vasi v Skocijan sled stare rimske ceste, ki je bila napeljana od Emone čez Mokronog v to najstarejše dolenjsko mesto in merila kacih 50 rimskih milj (naših milj kacih 11). Neviodunum, ki je spadalo naj prvo k rimski provinciji Panoniji , kasneje pa bilo Italiji pridruženo, je ves čas (nad 400 let) pod Rimljani obstalo. Še cel6 v viharni dobi preseljevanja mir idov se je obdržalo , kajti neimenovan rimski pisatelj ga še v osmem stoletji po starem imenu imenuje. Kaj je bilo vzrok njegovemu prepadu , kdaj ga je osoda svetovne minljivosti zadela, o tem nam zgodovina ne poroča. Gotovo ga ne boja vajeno in morda omehkuženo ljudstvo pred doslimi divjimi inirodi, na pr. Obri, Magjari ni moglo več braniti. J. L.