»Mama, saj to ni kruh!«
»Jeseni leta 1942 so ljudi zapirali vsak dan, proti večeru in jutru smo slišali strele pušk iz Gramozne jame, bili smo lačni in brez kart za hrano. V Saturnusu je bilo vse manj moških, kajti množično so odhajab v partizane. Na dvo-rišču tovarne so se v barakah naselili italijanski vojaki, okrog poslopja pa so hodili fašisti, tisti 'ta pravi', najhujši, ki so imeli cofe na kapah.«
Vsega tega in še marsikaj drugega se še danes živo spo-minja Marija Omahen iz Zadvora. Kadar ji steče be-seda in se v mislih vrne v tiste čase, pripoveduje takozavze-to, da tudi pred poslušalcem zaživijo dogodki in doživljaji iz vojnih dni. Kako so na pri-mer zbirali orožje za parti-zane ali kdaj je bila sprejeta v partijo, spominja se Vide Pregarc, pa tudi tega'kako so jih aktiviste, fašisti skoraj za-sačili na nekem sestanku. Ob vsem tem pa zamišljeno doda: »Bili smo tako lačni. Naši otroci sploh niso poznali kruha. Ko je hčerka prvikrat, že po vojni, videla žemlje, je rekla: »Mama, saj to ni kruh!«
Takosonekonočleta 1942 v Saturnusu na tovornjak, s katerim so odvažali ugaske, naložili precej orožja, name-njenega partizanom. Povrhu so seveda tudi tokrat nasuli
»ugaske. Šoferjeva naloga je bila, da vse skupaj odpelje v neko jamo v Polju, kamor bi po orožje ob priliki prišli par-tizani.
Ko je zjutraj prišla Marija Omahen na delo, ji je šofer, ki je že sedel v tovornjaku, rekel: »Kar stiska me pri srcu, ko pomi-slim, da moram tole odpeljati v Polje. Bi šla z menoj?« Marija je
Marija Omahen
bila takrat sekretarka OF v Sa-turnusu. Odšla je pogledat na blok v Moste, če so na straži tisti Italijani, ki jih je poznala. Res so bili. S šoferjem sta se odpeljala. Vse je potekalo tako, kot sta pri-čakovala. Italijani so bili dobro razpoloženi in preiskave niso na-
redili. Celo smejali so se. Smejala se je tudi Marija. čeprav jo je bilo pošteno strah. S šoferjem sta srečnopripeljala do Polja.Tam je Marija skočila s tovornjaka, voz-nik pa je vse skupaj stresel v jamo. Pri tem so se seveda ugaski pomešali z orožjem. ki se je tako videlo iz njih. Medtem pa je Ma-rija opazila. da pri sosednji stavbi nekdo strmi vanju. Šofer se je prestrašil in vprašal: »Kaj pa zdaj?«
»Se bom že jaz pogovorila z njim.« mu je odvrnila Marija. Odšla je k neznancu in mu de jala: »Naročeno nama je bilo, da tole pripeljeva semkaj in streseva v jamo. Nisva se upala spraševati. kaj je na tovorn jaku. niti zakaj sva to morala pripeljati v jamo. Tudi za vas je bolje. da nič ne veste o tem. Midva bova izginila in vi niste nič videli.«
»Neznanec je bil tako prestra-šen.« se spominjha Marija. »da sploh ni spregovoril besede.«
Žepredsprejemom vpartijo je bila Marija članica sindikalnega odbora v Saturnusu. Lojze Nuss-dorfer, ki je delal v istem oddelku kot ona. ji je nekega dne rekel: »Mici. pridita s Francko v nedeljo popoldne v Jarše.« Opisal ji je neko novo hišo ob cesti. »Tam te bom čakal jaz. Leskošek in morda še kdo drug.«
S Francko sta res šli v Jarše, od tam pa so ju poslali v Zadobrovo. Seveda sta vso pot pešačili. V Za-dobrovi so bili zbrani že vsi. Tam so jima povedali. da sta sprejeti v partijo. To je bilo avgusta leta 1941.
Besediio in slika: DARJA JUVAN