-----    32    ------
Zgodovinske stvari.
0 dr. Jos. Perwolfovem delu „Slavjansko-orien-
talno vprašanje" zvanem.
Piše Fr. Potočnik.
I.
O velikem, do zdaj se nerešenim „iztočnem vpra-Žanji" se je od nekdaj y vseh evropskih jezikih mnogo pisalo.
Ne glede ca stotine brošur, ki so ta predmet obravnavale , spisalo se je v zadujih dvesto letih mnogo obširnih knjig o izhodnih deželah, narodih, njih zgodovini in politiki; teh študij so se vdelezevali Avstnjanci in Rusi, Nemci, Francozi in Italijani. Opominjamo na ,,zgodovino osmanske države" od Hammer-Purgstala, ki je sem ter tje nekaj zamotana, pa vendar z veliko učenostjo pisana, na ,,spomine" ustvaritelja avstrijske države , Grenza, na Paiackega ,.češko zgodovino", ki se mnogo peča z boji proti Turkom. Sem spadajo dela Miklošiča in Arnetha, Prokeš-Oatena, Kanica, Czorniga in Helferta , ter v novejšem času Jirečekova z veliko učenostjo pisana ,,bolgarska zgodovina", in enostranska zgodovina srbska od Kallava. O istem predmetu so pisali Rusi: Makuševv, Solovijev, Šubinski, Popov, Dubro-vin, Karamzin, Cičugov, Kostomarov in drugi, Nemci: Zuckeisen , Beer, Ranke , Hesekil, Italijani: Soranco, Cedolini, GUmbrini in Remedelli, Francozi: Thiers, Mar-tens in Ribeaupierre, in veliko število Jugoslovanov, iz katerih imenujemo le Nenadoviča, Vuk-Karadžiča, Mi-lutinoviča, BogošiČa, Obradoviča, Medakoviča, Bogdano-viča, Bogošiča, Obradoviča, Medakoviča, Bogdanoviaa. Teodoroviča. Morali bi jih pa našteti na stotine, ko bi vse zabilježili, ki so tožili o bodi ubogih turških kristi-janov, delali za njih osvobodjenje na literarnem ali diplo-matičnem polji, ter marsikaj pripomogli k napredku in omiki teh   zapuščenih sirot.
Tem literarnim izdelkom pridružilo se je lansko leto dr. Jos. Perwolfo v o delo: „Slavjan3ko-orientaino vprašanje" (die slavisch-orientalische Frage). Spis sicer ni preobširen, pa se odlikuje z izvrstno zgodovinsko učenostjo, s temeljitim prevdarkom in z odločno ter odkritosrčno pisavo. Priporočamo te delo našim prijateljem in vsem, ki se zanimajofza veliko iztočno vprašanje. Kdor je to „zgodovinsko študijo" — kakor jo pisatelj sam imenuje — prebral, vtisne se mu neizbresljivo prepričanje, da velika bodočnost Slovanstva ni izmišljotina, ne v zrak sezidan grad, ampak logični nasledek zgodovinskega teka, ki ga nobene diplomatične spletke, nobene zvijače nasprotnikov zabraniti ne morejo, in da nam je ta lepša prihodnost slavjanska bliže, nego se navadno misli.
Akoravno nismo s pisateljem v vseh nazorih, v vseh izrazih in pojasnilih ene misli, zdi se nam knjiga vendar tako mikavna in podučljiva, da hočemo bralcem „Novic" v kratkih obrisih celo delo pred oči postaviti in najvažnejše zgodovinske podatke iz njega posneti.
(Dalje prihodnjič.)
-----   38    -----
Zgodovinske stvari.
0 dr. Jos. Perwolfovem delu „Slavjansko-orien-
talno vprašanje" zvanem.
Piše Fr. Potočnik.
I.
(Dalje.)
Predno se v nadrobnosti spustimo, hočemo podati kratek pregled dr. Perwolfove študije. Pisatelj je razdelil svoj spis v osem oddelkov: prvi oddelek je prav mikaven uvod; drugi oddelek pripoveduje, kako so nesrečni, po bitvi na Kosovem polji potlačeni Jugoslovani posebno od treh vladarjev rešitve pričakovali, in sicer od rimskega cesarja, ki je bil ob enem kralj ogerski in češki, potem od kralja poljskega in od čara ruskega. Tretji oddelek pravi, kako je tačas toliko mogočni poljski kralj zakrivil nesrečo cele Evrope. V četrtem oddelku kaže se Rusija, v petem pa Avstrija, kako ste se trudili, rešiti težavno vprašanje zaradi balkanskih kristijajiov. V šestem oddelku se popisujejo boji Srbov, Črnogorcev in Bolgarov zoper Turke, da bi se rešili iz sramotnega jarma sami, ker jih je Evropa na cedilu pustila; v resnici ginljivo je brati, kako so ti nesrečni robovi zdihovali in povsodi pomoči iskali. V sedmem oddelku je govor o Grkih; v osmem pa se popisujejo najnovejši dogodki. V naslednjih člankih podali bomo našim bralcem nekaj podrobnosti iz te zanimive knjige, in dodali nekaj svojih opomb, v kolikor bo to v naših močeh.
II.
V prvem oddelku pisatelj dokazuje, da je bila izhodna in jugoizhodna Evropa od nekdaj izpostavljena navalom različnih azijatskih narodov, ki so od Volge in kaspiškega morja sem prihrumeli, in za več ali manj Časa v posestvo vzeli dežele ob Dnjepru, ob črnem morji in spodnji Donavi. Tako Hunci in Avari, Pečenegi in Kumani, Tartari, Magjari in Turki.
Hunci in Avari (Obri), Pečenegi in Kumani so se zgubili iz svetnega pozorja. Tartare so Rusi ukrotili in jih prisilili, zamenjati meč s plugom.
Tako je bilo odstranjenih pet tistih azijatskih zarodov, ki so bili nekdaj „šiba Božja'* in strah Evrope; ostala sta le še dva, Madjari in Turki, in kakor so se v prejšnjih stoletjih evropski narodi borili z azijat-skimi barbari, dokler jih niso vničili ali odbili, tako velja tudi danes vse izhodno vprašanje le boju zoper ostanke onih divjih narodov, boju zoper Magjare in Turke. Dokler ti ostanki azijatskega barbarstva ne bodo tje nazaj vrženi, od koder so prišli, v Azijo, tako dolgo orientalno vprašanje ne bode rešeno.
„V istini!" — zakliče dr. Perwolf — „iztočno vprašanje se za Slovane ni še le zdaj rodilo, ono je tako staro, kolikor časa so Slovani v Evropi.
Od nekdaj so se morali prvotni prebivalci balkanskega polotoka, to je, Slovani, boriti z narodi, ki so iz Azije sem silili. Bistvo izhodnega vprašanja je boj Slovanov zoper divje narode, ki jih je Azija v Evropo pljunila, je napenjanje Slovanov, znebiti se posiljenega jarma, in roparske druhali zapoditi in vničiti.
Zgodovina prejšnjih stoletij nam dosti pripoveduje, koliko so zlasti ruski in bolgarski Slovani pred Pečenegi , Kumani in Tatari prestali; je li dandanes bolje? Ali nismo videli in sami doživeli, in še vidimo, koliko trpe karpatski in podonavski Slovani pred Magjari, balkanski Slovani pa pred Turki?
(Dalje prihodnjič.)
------    46    ------
Zgodovinske stvari.
0 dr. Jos. Perwolfovem delu MSlavjansko-orien-
talno vprašanje" zvanem.
Piše Fr. Potočnik.
IL
(Dalje.)
Boji Samovi z Obri, boji ruskih Vladimirov, Igorjev in Ivanov s Pečenegi, Kumanci in Tartari, srbskega Lazarja in Miloša, poljskega kralja Sobieskega, ruskih čarov Nikolaja in Aleksandra s Turki, boji Svatopluka, Jelačiča, Kuničanina, Paskieviča, velikega kneza Nikolaja, generalov Filipoviča in Jovanoviča, bitke na Ko-sovem polji, pri Kazanu in Deligradu, pri Vilagošu, Plevni in Livnu, to so le po času različni prizori onega nepretrganega boja Slovanstva z azijatskimi dru-halmi, ki še danes ni končan, in tudi tako dolgo ne bo, dokler ne bo zadnjega ostanka azijatskih roparjev ista osoda zadela, kakor Obre, Hunce, Pečenege itd.
Pred 13 stoletji so Obri vpregali ruske žene pred svoje vozove, pred 6 stoletji je tartarski veliki khan po celi Rusiji davek (tribut) pobiral! Pa je li to danes bolje? Koliko časa je od tega, kar so turški pase in njim enaka druhal divjali po Bosni, Bolgariji in Srbiji? Komaj je 30 let, kar so magjarski „generaii" in „sod-niki" obešali slovašse in srbske domoljube. Dandanes živeči prijatli onih magjarskih „generalov in sodnikov*' zapirajo slovanske domoljube, Miletiča in druge, in bi jih še danes obešali, ko bi se ne bali kazni evropske. — Z velicimi težavami ustanovljene narodne zavode ubogih Slovakov so uničili in njihovo premoženje kontiscirali.
V istini, boj še trpi, kakor pred stoletji, le evropske razmere so danes drugačne. Kakor Hunci in Oori, Pečenegi in Kumanci, tako se bodo tudi Turki in Madjari evropski civilizaciji umakniti morali. Uni so že zdaj tako rekoč vničeni, tem pa manjka le še druzega Vilagoša, pa so tudi pri kraji.
Odkar so Turki Carigrad vzeli, in na Kosovem polji zmagali, zdihovali so balkanski Slovani in z njimi vsa Evropa pod udarci te azijatske druhali. Kako da je Evropa to trpela, da se jih ni ubranila? Bile so tacaš tri mogočne države, ki bi bile to lahko zabranile, toda one niso hotele složno postopati, in zato je tako prišlo.                                                               (Dal. prih.)
-----    54   -----
Zgodovinske stvari.
0 dr. Jos. Penwolfovem delu „Slavjansko-orien-
talno vprašanje" zvanem.
Piše Fr. Potočnik.
(Dalje.) III. Nemčija, koje cesarji so bili navadno ob enem kralji češki in ogerski, Poljaka in Rusija, bile so v prvi vrsti poklicane, odrešiti Evropo od turške in tar-tarake golazni. Druge evropske države so bile deloma premale in odvisne, deloma pa, kakor Fraucija, Anglija in Španija, preveč oddaljene od vzhoda. Nemčija pa j© imela svoje laatne zmešnjave in b6je, zdaj s Francosko, zdaj z Burgundom, zdaj z Italijo, in se je že tačas tako malo, kakor danes, brigala za trpljenje Slovanov na Turškem; potem pa so se začele nesrečne verske vojske, in Nemcem se je bolj važno zdelo, pobijati se med seboj zavoljo kakih verskih prepirov, nego v zvezi z drugimi narodi, oaobito z Rusi, vdariti na skupne sovražnike vsega kristijanstva. Cehi sicer so vplivali na svojega kralja, nemškega cesarja. „Naš češki narod — pravi nek rokopia iz leta 1594. — ima s Turki, zakletimi sovražniki kristjanstva, zaradi brambe Oger-ske (sic!) že več ko sto let sem, posebno pa zdaj veliko opraviti, in bo še opraviti imei."
Češki vojvoda Jenik Mečkovski je delal na to, da bi se združili Cehi, Nemci, Poljaki in Rusi, ter Turke pregnali. Pa rasen nekaterih malenkostnih bojev ni bilo nič iz tega.    Nemci niso imeli srca za tuje trpljenje.
A najbolj sramotno, kakor še danes, so se že tačas Poljaki obnašali. Nobena slovanska država ni imela tako pripravne lege, da bi postala Bredišče vseh Slovanov, kakor Poljska. Na zapadu naslanjali so se na Poljake polabski in pomorski Slovani, Cehi in Moravci, na iztoka mnogoštevilni Rusi, katere primerja že L 1150. krakovski škof Matevž z brezštevilnimi zvezdami na nebu — „Ruthenia quasi alter orbis, gens Ruthenica multitudine innumerabili sideribus adaequatau — na jugu zamogla je Poljska s posredovanjem Slovakov Jugoslovanom roko podati. Da se to ni zgodilo, da Poljska ni postala središče Slovanov, tega so Poljaki sami krivi. Uže tačas so imeli tako sovraštvo do Rusov, da ni bila mogoča sprava med tema narodoma. In ker niso ne Poljaki, ne Nemci nič storili, da bi zavrnili prodirajoče Osmane, ostalo je celo to delo Kozakom, o katerih poje narodna pesem: ,,Slava koza-kov ne bo nikdar zginila. Slavili jih bodo kozaki tovariši, vitezi in junaki. Bog okrepčaj krščeni ljud čara ruskega, zaporogske in donske polke in narod na ni-žavah Dnjepra, na mnogaja leta, do konca svetd."
Da so se Rusi sami bojevali s Turki, prizna tudi poljski zgodovinar B. Paprocki v svoji peami Poljakom" (1575): „Hrabri Rusi bore se sami s Turki, kateri so ljutejši od one hidre, s kojo ee je nekdaj boril Herkul. Kakor oroslani branijo Rusi ves krščanski svet, in skoraj vsi so tam Hektorji. Od vas ne dobijo nobene pomoči-----------Slava tega hrabrega naroda  Be
glasi povsodi, in se bo vedno množila, če prav Poljaka pogine (sic! leta 1575)."
(Dalje prihodnjič.)
-----    55    -----
___    62    -----
Zgodovinske stvari.
0 dr. Jos. Perwolfovem delu „Slavjansko-orien-
talno vprašanje" zvanem.
Piše Fr. Potočnik.
III.
(Dalje.)
Poljski državniki in pisatelji, kakor Dlugos, Mie-hov, oba Bielski-j a, Strihovaki, Kohanovski, Tvardovski, Gavinski, Varsavicki, Paprocki, Grabovski so večkrat z grenkimi besedami kazali na sužnost južnih bratov in z gorkimi besedami spodbujali Poljsko, naj Jugoslovane osvobodi. Zanimiva v tej zadevi je 1. 1587. tiskana knjiga modroslovca Klonoviča, v kateri je navdušen poziv, kojega konec se glasi: „Grozen je pogled na turško gospodarstvo. Sveti aa-kramenti z nogami teptani, device oskrunjene, duhovni ob glavo djani, otroci pomorjeni, matere v sužnost odpeljane, vasi požgane, hišs oplenjen°, plen med pogane raznesen, brezvspešne solze vj^toikov, vpitje neusmiljena mučenih in zaklanih boloikov in starcev, surova pože-ljivost, do neba prodirajoči krik žena, mučenci prosijo za smrt, zatiralci se jim po3mehujejo in jih prevzetna zasramujejo. — Da! kraljestvo hudičevo mora poginiti, in ustanoviti se morajo krščanske države; sveta Evropa naj se Ti da nazaj, o gospod; novi Rim in mrameljnata cerkev svete Zofije naj pride v Tvojo oblast, in tam naj se poje Tvoja čast, vsemogočni Bog. Vzdigni iz prahu slavni prestol Konstantina in nekdanjih Avgustov." Pa vse te in enake ideje, vsi ti oklici ia pozivi k složnemu postopanju Rusov in Poljakov ter drugih krščanskih narodov proti Turkom, vsi predlogi za brambo južne poljske meje, — vse je ostalo mrtva beseda. Zastonj kliče Gundolič iz Dobrovnika v svoji pesmi „Oaman" poljskega kralja Sigmunda na pomoč, nade* jajoč se, da bo ostri meč poljski razklal težko sablja Osmanovo,   zastonj   opeva   poljskega  kraljeviča  Vladi-
-slava, od katerega so Rusi in Jugoslovani pomoči pričakovali. Začel se je boj med „papisti" in „sismatiki'y io že so Poljaki sanjali o tem, kako bi si podjarmili Rusij o!
IV.
Ker tedaj turški Slovani niso imeli pomoči pričakovati ne od mogočne nemške države, ne od Poljakov, zato ni čuda, da so začeli svoje oči obračati v ono državo, kjer se je njim, od vse Evrope zapuščenim, kazal se kak up. Ta edina nada bila je — Rusija. Od Evrope zapuščeni gledali so v Moskvo. Osobito Bolgarom in Srbom bila je Moskva sedež edinega neodvisnega pravoslavnega vladarja, čara ruskega, edinega neodvisnega patrijarha. V Moskvo hodili so bolgarski, srbski in drugi pravoslavni duhovni iz Turčije, Poljske in Ogerske, škofje in mnihi, ter prosjačili za svojo oerkev. Ogromna večina Rumuncev, Bolgarov, Srbov in Grkov bila je kot pravoslavna ruskemu čaru bolj vdana, nego katoliškim kraljem poljskim in ptujim rimskim cesarjem , ki jim obljubljene pomoči niso poslali. Leta 1688. rekel je arhimandrit Izaija od svete gore Atoške: „Narodi balkanskega poluotoka ne marajo za Nemce, ki so jih zapustili, ter od njih ne pričakujejo nobene pomoči več. Io v istini ubogih mučencev upanje v Rusijo ni goljufalo. Osvo-bodjeoje tlačenih turških kristijanov bilo je od tačas do danes glavno vodilo ruskih vladarjev." „Za osvobodjenje turških kristijanov se bom poganjal do zadnjega dibljeja" — pisal je tačas še mladoletni car Peter veliki patriarhu Adrianu.
Perwolf zdaj našteva v kratkih besedah dela in vojske „avete" Rusije za svobodo podjarmljenih kristijanov. Zanimivo je, kar piše Perwolf o nekem jezuitu Gradiču, ki je naredil na čara Petra slavo-apev, v katerem se nahajajo ti-le stavki: ,,Živi, slavni car, na veke; naj raste tvoja moč in naj se množe tvoja slavna dela! Da bi doživel Nestorjeva leta, vedno zmagovalec, nikdar premagan; izvrši svoja dela in uniči turškega zaaaja! Popali in posekaj ne vernike, ki sovražijo resnico, pu3ti, naj utooč v potokih krvi! Živi in stori, da odljudni hodža ne bo več upil z minerata doli, poderi in razsuj vse mošeje. Brani čast pravoverno, reši jo iz sužnosti, da se razmnoži po tvoji hrabrosti. Bodi srečen, časten, slavljen, svetli car ruski; vladaj slavno na zemlji in v raju lesketaj se med izvoljenimi!'
Perwolf nam tukaj tudi pripoveduje, kako so se odlični Jugoslovani trudili, da bi spodbudili Rusijo k vedno večemu naporu; tako Herce^ovinci: Sava Via-dislavic, Mihael Miloradovic, Hrvat Vitez *ViC, črnogorski metropolit Daniel, Dobrovničao Ražič, Benečan Da-inetrij Teodozij, Ru* Vesnjakov in drugi.
Leta 1771. je molil črnogorski metropolit Sava pri slovesnem blagoslavljanju vode v Cetinji: ,,Molim vse mogočnega Boga, neka On blagoslovi rusko orožje, da poviša križ io o kinca našo slav-jansko roko z ono slavo, kakor so jo imeli naši p rade d i." Tukaj nahajamo nejvrgljive zgodovinske dokaze, da so nesrečni Jugoslovani ie od Rusije svojo rešitev pričakovali.
Leta 1784. pisali so srbski knezi dva pisma carici Katarini in Potemkinu: „Bog in Vaše Veličanstvo naj nas rešita iz težke muke in sužnosti; zato prosimo Boga ponoči in podnevi in kličemo iz globočine srca: ,,ne zapusti nas mogočna carica in za Bogom edina (sic) rešiteljica krščanskega naroda, dvigni svojo težko roko nad brezbožne Osmane in maščuj nedolžno kri krščanske cede. Mi Srbi zdihujemo pod jarmom tur-kim, kakor nekdaj Izraelci pod igom Egipčanov.   Vse-
-----   63    -----
mogočni Bog nas je namnožil, kakor Izraelce, dal nam je hrabrost slovanskega naroda, iz katerega izviramo, pa kaznoval nas je za naše grehe, vzemši nam nase vladarje in izročivši nas zasramovanju in pritisku naših dušmaninov. Pa v svoji neskončni milosti pokazal nam je — ko so nas drugi vsi zapustili — na severa našo edino zvezdo upanja, iz slavnega roda velikega Petra, v osebi Vašega Veličanstva, njemu v slavi enakega, in Vam hočemo biti vsi poslušni".
Od Petra velikega sem je Rusija, željna osvoboditi južne brate in slušajoča vpitje sorodnih narodov, v istini začela prodirati vedno bolj proti, in Petrovi nasledniki niso nikoli izgubili spred oči namčr velikega prednika.
Tekom 18. stoletja se je Rusija zmagovalno borila s Turki, ter si prisvojila pokroviteljstvo nad pravoslavnimi kristijani turškimi. Rusija je srpim očesom gledala na iztok; tam je ležal grozni zmaj, kakor Lomo-nosov piše, in tega zmaja zamore ie ruski Herkul ugonobiti, ter izhodne narode osvoboditi. Veljava Rusije je na iztoku vedno rastla. Leta 1769. izdala je Katarina II. oklic do vseh kristijanov in Slovanov, kjer jih pozivlje, naj v družbi z Rusijo napadejo sovražnika kristijanov. Leta 1788. je poklicala Katarina „vse srbske, črnogorske in druge narode slavnega slovanskega plemena, ki so z nami enega rodu", da naj vdarijo v zvezi z Rusi po dušmaninih krščanstva.
(Dalje prihodnjič.)
____   67    ----
Zgodovinske stvari.
0 dr. Jos. Penvolfovem delu ,,Slavjansko-orien-
talno vprašanje zvanera.
Piše Fr. Potočnik.
IV.
(Dalje.)
Ker je pa veljava Rusije na iztoku vedoo rastla, ker je Slovan, Rumunec, Grk, Jurjevec in Armenec molil za zmago belega čara, zato ni čuda, da ae je zbudila zavist evropska; in ta zavist Evropejcev zavolj veljave ruske pri izhodnih narodih rodila je ono glasovito izmišljotino, ki se zove Petra velikega oporoka. Zelo verjetno je, da je ta oporoka delo francoskega agenta na petrogradskem dvoru, chevaliera a' Eon (1755 — 1760).    Ta znani klativitez je  na dvoru
carice Eiize, Petrove hčere, in pri njenih svetovalcih mnogo slišal o političnih nazorih velikega čara, je potem zrnu resnice pridjal nekaj izmišljenega, ter tako to oporoko vkup skvasil. Ko je pozneje prvi Napoleon skor vso Evropo zoper Ruse vkup zbobnal, je razglasil tudi to oporoko, da bi Rusiji škodoval. Ta oporoka, ki sta jo se le nedavno car Aleksander II. in Gorčakov razglasila kot izmišljotino, obsega bojda te-le točke :
1.    Riaki narod se mora zmirom v orožji obdržati, da se armada utrdi; mir se mora porabiti za vojsko, vojska p* za mir.
2.    Za izobraženje ruskega naroda naj se pokličejo učenjaki in vojskovodje iz najbolj omikanih dežel.
3.     Rusija se mora mea&ti pri vsaki priliki v evropske,  posebno  nemške zadeve.
4.     Poljska mora biti od Rusije odvisna in pod njeno oblastjo.
5.     Švedska se mora oslabiti.
6.    Veliki knezi se imajo poženiti z nemškimi prin-cesinjatni.
7.     Z Angleži je treba v zvezo stopiti, ker so naj-močneji na morji.
8.    Meje Rusije se morajo raztegniti ca sever, in na jugu do Črnega morja.
9.     Prodreti do Carigrada in skoz Perzijo v Indijo ter se polastiti posvetne trgovine.
10.    Avstrijo je treba braniti in podpirati jo na videz proti Nemčiji, na skrivnem pa naščuvati nemške kneze proti Avstriji, ter jo tako gnati v naročje Rusije, vzeti jo v varstvo ter jo pripravljati   za nadvlado rusko.
11.     Avstrijsko vladarsko hišo pripraviti, da pomaga Turke pregnati, potem pa, ko bo Carigrad vzet, Avstrijo v stisko spraviti, bodisi z vojsko, ali pa s tem, da se jej prepusti en kos turškega plena , ki se jej ima pozneje zopet vzeti.
12.     Vsi izhodni, pravoslavni na Ogerskem , Turškem in Poljskem se morajo pridobiti, Rusija se mora narediti za njih središče in podpora, ter tako prirediti si gospodarstvo nad njimi.
13.     Rusija naj deli svetovno gospodarstvo najprej s francoskim, pozneje z dunajskim dvorom, potem pa naj obe državi uniči.
14.    Ko bi se ta dva dvora branila ruske ponudbe, naj se drug proti drugemu naščujeta, potem pa podjarmi Rusija s svojimi azijatskimi četami Nemčijo in Francosko, in z njima vso Evropo. — Kdor le količkaj pozna rusko zgodovino, bo brž spoznal, da je ta »oporoka" izmišljena stvar. Pa čeravno je sedanji car Aleksander II. pred par leti v posebnem pismu do evropskih vladarjev ,,pri svoji časti" zagotovil, da take oporoke ni, da je izmišljotina ruskih sovražnikov, vendar to vse nič ne pomaga, sovražniki one države, katera, kar zgodovina ve, naši Avstriji še nikoli nič ni škodila, ne nehajo Rusijo psovati in obrekovati; mi pa pravimo: Tako zvana Petrova oporoka je ravno taka izmišljotina ruskih sovražnikov, kakor je izmišljena od ruskih sovražnikov kuga v Astrahanu.
V.
Leta 1102. prišla je Hrvatska z Dalmacijo pod Ogersko, katera je tako prišla v dotiko z Jugoslovani. Kako je to prišlo, se ne more tu razpravljati; od todi imajo ogerski kralji sledeči naslov v latinskem jeziku: „Apostolicus rex Hungariae, Dalmatiae, Croa-tiae, Slavoniae et Bulgariae, Ramae, Serviae, Galiciae et Lodomeriae, magnus princeps Transailvaniae". Rama je toliko ko Bosna. (Regnum nostrum Ramae seu Bos-nae, Bosnense regnum, quod et Ramam vocamus).    Po
ogerskem državnem pravu so vse te zgoraj naštete dežele partes adnexae (subjectae) ogerske krone; one so territorium accessorium, territorium metropolitanum ogerske države, če ne „de factou, pa „de jure". Grbi teh dežel se nahajajo na ogerskem državnem grbu in pri kronanji ogerskih kraljev se vihtijo zastave vseh teh dežel. Kralj obljubi v inauguralnem diplomu in v kraljevi prisegi, da hoče če mogoče vse dežele, ki Ogerski pripadajo, zopet njej pridružiti, in ogerske meje, kar se da, raztegniti. Tako je bilo pri vseh kraljih ogerskih, ki so se dali kronati , od prvih časov do poslednjega kronanja kralja Franc Jožefa leta 1867.
Mi mislimo, čeravno Perwolf tega ne reče, da Andrassveva, nekaterim tako nerazumljiva politika meri na to, vresničiti naslov in prisego ogorskega kralja; ogerski kralj naj bi bil ne samo de jure , ampak tudi de facto kralj ogerski, dalmatinski, hrvatski in slavonski, pa tudi kralj bosen-ski, hercegovinski, srbski in bulgarski; ne za Avstrijo, ampak za Ogersko se imajo podjarmiti te dežele. Daje temu tako, vidimo iz tega, ker je armada prestopila meje na povelje Madjara — grofa Andra3sya, in morda tudi Tisze. Prisega kralja Franc Jožefa od 1. 1867. v Budapešti se ima vresničiti.
(Dalje prihodnjič.)
-----   68   -----
------    76   ------
Zgodovinske stvari.
o dr. Jos. Perwolfovem delu „Slavjansko-orien-
talno vprašanje" zvanem.
Piše Fr. Potočnik.
IV.
(Dalje.)
Ideja, da je Avstrija poklicana, Turke iz JSvrope pregnati, ni nova, ni iznajdba grofa Andrassva. Čeravno je slavni avstrijski državnik Kavnic izrazil misel, ki se se danes pogosto sliši, da je najbolja avstrijska politika ta, da brani Turčijo pred ruskimi navali, in kateri je rekel v nekem pismu, da nobena država ne more Turčije pred poginom rešiti, ko samo Avstrija; bil je vendar cesar Jožef vse drugačnih misli. Oo je pisal 6. julija 1788. francoskemu ministru grofu Montmorinu: „Ti barbari iztoka so več ko dve sto let mojim prednikom nagajali, prisege in pogodbe prelomili, kedar se jim je zljubilo, plenili po naših deželah in nase puntarje podpirali , mirovnih pogodeb niso nikoli spoštovali, moje podložne so strašno mučili. Kedar je bila Avstrija v vojski, planili so v naše kraje in so divjali kakor ka-nihali. Prišel je čas, da se vzdignem jaz kot maščevalec človečanstva, da bom Evropo od-škodil za to, kar je po teh barbarih prestala, da bom to šibo Božjo, to roparsko druhal iz sveta iztrebil."
Ob enem je pisal cesar Jožef kralju pruskemu: „Jaz sem meč potegnil, in ga ne bom prej v nožnice nazaj djal, dokler ne najdem zadostovanja, dokler ne dobim tega nazaj , kar se je moji hiši vzelo. Vi ste vladar, in poznate kraljeve pravice. Jaz sem pričel vojsko zoper Osmane, da si nazaj dobim vkradeno blago, nekatere dežele, nam po krivici vzete." In kakor je imel cesar Jožef resno voljo, osvoboditi turške kristi-jane, tako so tudi ti v Avstrijo zaupali. Dne 5. septembra 1780. spisali so v Temešvaru zbrani Jugoslovani prošnjo do Avstrije, kjer se med drugim bere: „Mi smo   prisegli   našemu milostnemu čaru s trdno
Erisego zvestobo do zadnje kaplje krvi, mi smo mu ob-,,ubiii v našem in naših potomcev imenu vedno udanost, in boriti se s Turki brez pogleda na naše življenje. Mi
hočemo to prisego ponoviti itd." Potem prosijo za orožje in strelivo i a končajo prošnjo s temi stavki : „Nam preti popolen pogin, in bolje je za nas, da vsi v boji poginemo, kakor pa da nas dušmanin kolje, kakor klavno živino. Pred celim svetom smo zaslužili to cesarsko milost, pomoč in brambo; ko bi je pa no dobili, primorani bode m o, podati se pod varstvo Rusije. Ako se nam ta prošnja odbije, ne bomo tega pozabili ne mi, ne naši potomci; od roda do roda naj bo to našim potomcem v svarilo/*
Srbsk prostovoljec, častnik Alekaij Nenadovič, odgovoril je svojemu vodji Mihajloviču, ki mu je odsvetoval, vrniti se v Srbijo, to*le: „Res je, da sem prisegel cesarju zvestobo in da hočem braniti domovino proti Turčinu; vsakdo zna, da svoje prisege ne prelomim niti cesarju, niti sebi. Pa cesar je tudi naš srbski narod zapustil, kakor so zapustili njegovi predniki naše cesarje.    Zato 83 vračam v Srbijo.
Nimam pisača ali drugače učenega Človeka, pa šel bom od samostana do samostana in povedal vsakemu mnihu, naj to dobro zapišejo, da zanaprej noben Srb ne bo Nemcu verjel."
Da Avstrija ni izpolnila svojega poklica, osvoboditi turške kristijane, temu krivi so bili največ Madjari ia njih sovraštvo do Slovanov. Njim ni bilo za to, osvoboditi „8chi8maticos, infideles, sanctae et unicae matris ecclesiae rebelles et chatolicae fidei contemptores", ampak le za „occupare, et sedi apostolicae in spiritualibus in temporaiibus vero nostrae jurisdictione deo coope-rante subjugare".
Žalostna je podoba, ki nam jo Perwolf tukaj naslika; neprestano omahovanje Avstrije med Rusijo ia Turčijo; kakor smo užerekli, bil je Kavnic te misli, da se mora Turqija pred poginom obvarovati; vendar jo bil leta 1772. pri volji, v zvezi z Rusi Turčiji odtrgati nekaj kosov, in to precejšnjih; govorilo se je o Bosni in Srbiji, enem deiu Valahije in Bolgarije, da celo o Albaniji in Macedoniji, sploh o vsem turškem posestva poleg jadranskega morja do Moreje. TaČas je Kavnic Mariji Tereziji na srce govoril, da bi postala habsburška monarhija še enkrat tako mogočna, če bi si te dežele osvojila.
Leta 1774. želel je Kavnic Turčijo popolnoma ponižati; med tem pa je koval avstrijski internuntius Thu-gut zvezo med Avstrijo in Turčijo. Leta 1789. je Kavnic še zmirom zagovarjal misel, da je zveza med Avstrijo in Rusijo dobra, koristna in potrebna, ker se pri obeh državah nahajajo vse lastnosti naravnih zaveznikov ; druga si drugi lahko privošči povečanje in pri tem se lahko podpirate med sabo; obe imate skupnega sovražnika na Turčiji, in skupnega nevarnega soseda, kralja pruskega. To^a propad poljske države je preobrnil vse politične naklepe starega kancelarja; I. 1795. srečali ste se Avstrija in Rusija na Bugu in Zbruču.
To pa je gotovo: danes so vse oblasti, tudi Angleška, prepričane, da daljši obstanek turškega gospodarstva v Evropi ni več mogoč; v tem nazoru so vse vlasti enake, prepir se vrti le okoli — plena. Vsaka velevlast hoče se pri tej priložnosti kolikor mogoče okoristiti in ker je Rusija od nekdaj največ storila za osvobodjenje kristijanov in za pregnanje Turkov, toraj ima pač pravico do enega deleža tega plena , in ravno tega deleža jej ne privošči Evropa, najmanj pa Anglija.
(Dalje prihodnjič.)
83
Zgodovinske stvari.
O dr. Jos. Penvolfovem delu „SIavjansko-orien-
talfio vprašanje" zvanem.
Piše Fr, Potočnik. (Dalje in konec.)
VL
Da pribitim do konca, ne bom v razgovor jemal, kar Perwolf pov6 o srbskib in grških bojih za svobodo, akoravco je to kaj mikavno berilo. Zadnji oddelek Per-wolfove obravnave je mojstersko dovršen in dela veličasten vtis, podučljiv in zanimiv. Čitalca se polasti čut, kakor pri pogledu velikanske slike kakega slavnega slikarja. Kakor pred sliko nesmrtnega Rafaela, Rubensa ID dr. po več ur stojiš, in če si jo že dosti ogledal, zopet in zopet nazaj prideš, ter jo vnovič občuduješ in smirom kako novo lepoto na njej najdeš; tako boš Fer-wolfovo knjigo vedno odpiral in zopet čital, kar si že 8 premisiikom prebral, in prepričal se boš, da tu nimaš opraviti z navadnim Človekom, ampak z učenjakom velikanske zgodovinske vednosti, in priznati je meni, da sisem zmožen, bralcem „Novic" bodi tudi le v odlomkih narisati podobo Perwo]fovega mojsterskega dela. Tukaj vidimo Metternicha in njegovega prijatelja Fr. Gentza, kateri je pisal v času, ko je sveto carstvo rimsko ponehalo: ,,Avstrijska monarhija se odsihdob ne sme več smatrati za nemško vlast. — Avstrija nima nič skupnega z Nemčijo. — Ako hoče cesar še kako moč obdržati, mu ne kaže druzega, ko prestaviti svoj sedež na Ogersko.^* — Tukaj vidimo , kako je bojazen pred Slovani zabranila vsako ukrepljenje Avstrije, in kako so Madjari državo ob moč djali ; tu najdemo zabilježene nazore Scbwarzenberga in Windi&cbgfatza, ki se je toliko bal pred panslavistično zaroto; tu vidimo tudi gospoda Gagerna v frankobrod-akem parlamentu in tudi Košuta, ki je leta 1876. sramotno »atajil svojo idejo podonavske zveze, katero je leta 1862. v družbi s Pulskj-em in Kiapko v Turinu skoval.
Tukaj se tudi bere, kako je Stratimirovič dne 4. rožnika 1869. v ogerskem državnem zboru utemeljil in predlagal: „Avstro-Ogerska se na noben način ne sme vmešavati v orientalne zadeve, kedar turško državo zadene preteča katastrofa, najmanj pa potegniti
se za Turčijo; turško gospodarstvo se je v Evropi preživelo , in interesi civilizacije ter človeškega napredka zahtevajo, da se smrt Turčije ne zabranuje; in Avstrija krščanskih narodov ne sme opovirati ne posredno, ne neposredno v njih emancipaciji.** — Podoben predlog v obliki resolucije je stavil Miletič že v seji 20. maja L 1869.   Razume se , da so Madjari oba predloga zavrgli.
Iz te knjige tudi izvemo misel Beustovo: ,,Da Avstrija ne snif? braniti, da se osvobodč turški kristi-jani in si ustanovč lastne samostojne države namesto Turčije; tudi se bere, kako je minister grof Andrassy se leta 1871. bil proti vsaki okupaciji in vsakemu vmešavanju v iztočne zadeve; tudi se pove, kako so Ma-gjari padli po ogerskih Srbih, in kako so jim ostro prepovedali gojiti simpatije za srbsko kneževino, koje vla-dalcd 80 imenovali druhal klativitezev in fanatičnih kmetov.
Helfert, ostrasen po spisu Fadejevem „o iztočnem vprašanji (1869.)", roti avstrijsko vlado, naj bo Slovanom pravična, ker bodo le potem gojili simpatije za Avstrijo, ako se §. 19. v resnici oživi, če ne, pa bodo vedno bolj k Rusiji nagibali se. Helfert govori za federalizem , kakor Fischhof in Hohenwart. Perwolf še enkrat omeni, kako se Poljaki grdo obnašajo, in pristavi še opombo: dogodki na Balkanu so razveselili vse slovanske rodove, pa tudi raztogotili Madjare in Svabe. Posebna razburjenost je bila med Madjari: magnati, jurati in literati, žurnalisti in poslanci , študenti in Čikoži, vsi so kričali „o svojih bratih Osma-nih'*, vpili so v zbornici, na ljudskih taborih in na ko-mersih ,,o ledenem pihu severnega kolosa, o barbarskih Moskalih** itd. ter hoteli napraviti novo križarsko vojsko zoper Ruse. Magjarski študentje so šli v Carigrad in turški zofte so prišli v Pesto, ter skupno vekali na Ruse „premagane barbare** — poslednjega aprila — rotili se in pridušali, da bodo magjarske in turške sablje (morda one iz Vilagoša in Plevne?) rešile civilizirane narode (Magjare in Turke!) pred „moskovsko šibo**. — Odveč bi biio, našteti vae podrobnosti ginljivega azijat-skega bratovanja med Turki in Magjari; omenimo le, da so sami izrekli, da hočejo imeti enako osodo , da se Magjar ne loči od Turka in Turek ne od Magjara. „Habeat šibi par nobile fratrum,**
In kaka zmešnjava je v obeh avstrijskih parlamentih! Oba se branita „novih slovanskih držav** na svojih mejah. Grof Andrassj je večkrat rekel, da se take nove države ne smejo trpeti, in Bosna se je ie zato zasedla, da bi se tam kaka nova slovanska država ne naredila. Turčija se mora ohraniti, Slovani morajo nje sužnji ostati. Ker se pa propad Turčije ne dd več zabraniti, mora Ogerska pomisliti — tako je rekel Tisza — da ima ona prvo pravico do teh dežel, in Avstrija mora — tako je rekel dr. Giskra — ne samo Bosno in Hercegovino, ampak vse dežele do egejskega morja in do Grecije pod svojo oblast spraviti. Tastran in unstran divje vpitje, bahanje in širokoustenje, od strani Slavjanov zopet slavaklici in vrisk nad ruskimi zmagami, iskanje po ruskih agentih na Ogerskem, tožbe na veleizdajstvo, — to je babilonska zmešnjava v Avstriji. — Konečno pravi Perwolf: Avstrija ima zdaj na izbiranje, ali hoče iti s Slovani ali zoper Slovane. Naj se hitro odloči; dolgo ne more več omahovati; upajmo, da bo Avstrija svoje sovraštvo do Slovanov počasi od~ ložila, posebno zdaj, ko to sovraštvo nima niti pomena niti koristi zanjo, in da bo v zvezi z Ru si j o, pogumno, iskreno stopila na iztok, ne da bi stanje kristi-janov samo nekoliko zboljšala, ampak da bi jih popolnoma osvobodila. Skoda, da se to ni uže zdavno zgodilo! Ko bi bili maršal nadvojvoda Albreht, generali Maroičič, Rodič, Filipovič, Mol^i nary, Jovanovič z na-
širni slovanskimi polki velikemu knezu Nikolaju kot zavezniki roko podali, ko bi ee bil z ruskim y,burrd!'' »družil avstrijski „živio Franjo Josip, kralj ugaraki, čeaki, hrvatski!'* koliko hitreje bi bilo vse storjeno, koliko krvi prihranjene — in kar je za Avstrijo najbolj važno — Jugoslovani bi pozdravili poleg čara Aleksandra tudi cesarja Franca Josipa za svojega osvoboditelja.
Berolinski mir ima velik pomen v svetovni zgodovini, pa slovansko— iztočno vprašanje s tem še ni rešeno; Bolgari niso se popolnoma svobodni, Macedo-nija in Albanija ostali ste še pod Turkom. Hu^i in vsi Slovani zahtevajo pa popolno vničenje turškega goapo-darstva v Evropi ter popolno svobodo Jugoslovanov, svobodo tako pred Turki, kakor pred Magjari. Dokler se ta tirjatev ne izpolni, dokler je na slovanskem jugu se kaka senca barbarskega gospodarstva Azijatov, tako dolgo se bodo po vseh slovanskih pokrajinah od češke šumave do tihega morja , od ledenega morja do sinje Jadre in črnega morja razlegala besede Acerna Klono-viča: „Dvignite se bratje na svet boj, preženite iz svojih pokrajin prokletega zmaja! Uničite gospodstvo sultanovo in dvignite krščanski križ v čast in veljavo!** Le taka rešitev vzhodnega vprašanja more Slovane zadovoljiti.
84