Jože Dular I Vsakdanje pesmi
Kruh
O črni kruh, kako si vsem grenak, kako do tebe vse nas pot izmuči, a ko se snidemo ob topli luči postaneš nam ves bel, bridkosladak.
Ko nam zoriš v klasju zlatih žit, ko siplješ se iz tankih mlinskih sit,
po tebi vpijemo, ti dobri kruh:
o bodi naš, če svež ne, pa vsaj suh!
Sol
Ti trpka sol, kakor težak napoj pri krstu so okusila te usta, odtlej te srkamo kot zemlja pusta vso slano, grenko kot pekoči znoj.
Premalo naša si, da vsi ljudje postali s tabo vred bi sol zemlje.
A vendar, če že nam ne, trpka sol, vsaj drugim boljšim bodi blagoslov.
Popotni
Med vrati je ves skromen, tih obstal potem, ko je poprosil skorjo kruha. Ušesa naša pa bila so gluha, nihče od nas besede ni mu dal.
Z bridkostjo nemo je zapustil prag in v burjo mu utonil je korak.
Ostali sami smo. Zdaj nas boli, da dobil ni ne kruha ne soli.
141