PREŠERNOVE LAVRE FR. KIDRIČ jj ni dan me je zaplel v tišini gozda pod Sv. Trojico nad Rogaško ^^ Slatino slučaj v nepričakovano prešernoslovsko razpravljanje: znanec, v katerem nisem nikoli slutil kakega prešernoslovskega nemira, me je presenetil z opombo, da mu je skoraj nemogoče, spraviti ljubezenske Prešernove pesmi v logično medsebojno zvezo. In verjeti sem mu moral, da ga „to zelo moti"! Odpraviti sem ga hotel z opozoritvijo, da v Prešernovi erotični poeziji stroge kavzalne in logične zveze sploh ne sme iskati, ker gre v lirični pesmi predvsem za občutje: „občutje je bolj nosilec snovi kakor narobe, snovna vsebina prihaja v poštev le kot povzročiteljica prilik za vznik občutja". Toda mož se je izkazal za predstavnika tistih nestro-kovnjaških, a tem iskrenejših ljubiteljev Prešernove poezije, ki so mi posebno dragi in ki so številnejši, kakor sem do nedavna mislil, ter je drezal globlje. In tako se je zgodilo, da je prišla polagoma na red vrsta prešernoslovskih tez: Prešeren je tip enostranskega, ljubezenskega pesnika, ki kaže za razne aktualne politične in socialne probleme svoje dobe razmeroma malo zanimanja, dočim obravnava v večini svojih pesnitev ljubezensko snov, bodisi da se naravnost v prvi osebi izpoveduje, bodisi da išče snovi za fabulo pod pritiskom motivov, idej, ki so ostale v njem kot usedlina erotičnih doživetij; ta usmerjenost Prešernove poezije ni nameravano posnemanje, ampak je pristen odraz Prešernove osebnosti, katero bo doumel le tisti raziskovalec, ki se bo pripravil za svoje delo z vestnim študijem najrazličnejših pomožnih metod moderne biogra-fike, ne izvzemši Freudove psihoanalize, Adlerjeve individualne psihologije, Kretschmerjevih konstitucijskih tipov, Sprangerjevih „oblik" usmerjenosti sodobnega človeka, historičnega materializma, Reallexikona der deutschen Literaturgeschichte ali knjig, kakršno je izdal dr. Siegfried Placzek letos pod naslovom „Erotik und Schaffen"; če pritegnemo v komentiranje Prešernovih erotičnih pesmi tudi vse objektivne dokumente, namreč pisma, poročila sodobnikov itd., nam postane nedvomno, da je tudi Prešeren, kakor velika večina mož, umel v ljubezni preboleti in nadomestiti ter da se je ne le pred „Julijino dobo", torej v zmislu soneta „Je od vesel'ga časa" pred veliko soboto, to je pred 6. aprilom 1833, ampak tudi še po „Julijini dobi", torej v zmislu drugega pisma Vrazu po 1837/38, še za razne druge ženske tako resno zanimal, da so utegnile biti povzročiteljice občutja, ki je rodilo ljubezensko ali erotično pesem; naš pesnik je doživljal sicer tudi dobe vračane, srečne ljubezni, toda njegovo pesimistično življenjsko čuvstvo mu je dovoljevalo le opevanje nesrečne, nevračane ljubezni; prešernoslovje je napravilo napako, ko je zavrglo realistično, naravno in preprosto razlago soneta „Je od vesePga časa teklo leto" ter si začelo prizadevati, da prisodi v nasprotju z objektivnimi pričami čim več ljubezenskih Prešernovih pesmi „Julijini dobi", tako da bo treba vrsto pesmi, ki izvirajo res iz misli na Julijo, krajšati na obeh koncih; za estetsko vrednotenje Prešernovih ljubezenskih pesmi je sicer brezpomembno, kakšne lase je imela adresatka, za komentiranje celotnega pesnikovega dela, za komentiranje posameznih pesmi, za primerjanje sloga ljubezenskih pesmi iz raznih dob, a zlasti tudi za zmiselno periodiziranje pesnikovega ustvarjanja pa vendar ni vseeno, vemo li ali ne, v kakšnem razmerju je bil pesnik do povzročiteljice razpoloženj in kateri dobi pripada realno razmerje; sicer tudi pesmi iz občutij, ki jih je povzročila ista ljubljena oseba, niso med sabo vedno v strogi logični in kavzalni zvezi, a gotovo je, da predstavlja taka skupina pesmi „rahlo kompozicijo istega osnovnega in vodilnega motiva enotne glasovne barve"; ugotovitve v to smer utegnejo torej pripomoči do nemotenega uživanja pesnitev in skupin. Z bridkim občutkom sva ugotovila, da se je tudi v slovenskem univerzitetnem mestu za študij osebnosti v zmislu sodobne biografike le težko pripraviti. Pozabila nisva naglasiti, da bi mnogi pozdravili filozofa, ki bi ne nosil bremena sholastike in verbalizma in hotel biti v kolaboraciji s predstavniki drugih disciplin v borbi s perečimi vprašanji žive sodobne problematike, in da bomo hvaležni psihiatru, ki bo pri obdelavi psihoterapevtičnih metod slično upošteval vso raznolikost naših potreb. Na mizici se je zaiskrila steklenica, pozdrav iz zidanice pod nama. Oči so se zazrle v pestro sliko pokrajine, ki jo obkrožajo vzhodni mejniki nekdanje celjske kneževine. Pogledi so se ustavili ob visokem dimniku in hišah za steklarje. Tudi prebivalec teh hiš me je že presenetil z vprašanjem o Prešernu. I Izmed momentov, ki so pomagali determinirati seksualno sfero Prešernove osebnosti v deški in prvi pubertetni dobi, se jih di le malo ugotoviti. Materinemu nadzorstvu se je Prešeren sicer odmaknil, ko mu je bilo komaj sedem let, toda v kopanjskem župnišču so po vsej priliki še skrb-neje pazili, da deček ni postal pozoren na seksualne skrivnosti. Vsiljuje se domneva, da je počasi dozoreval in pozno dozorel. Bivanje pri ribniškem učitelju 1810—12 je ostavilo v Prešernu mučen spomin, ker je pesnik še na smrtni postelji vzkliknil: „Zame bi bilo bolje, da nisem nikdar v Ribnici bil" (LZ 1881, 16). Toda podoba je, da se ta mučni spomin ne tiče seksualne sfere. Morebiti je bil ribniški učitelj, pri katerem je bil deček na hrani in stanovanju, alkoholik in je seznanjal z vinom tudi svojega gojenca. Če je ta podmena pravilna, utegne biti nekaj resnice v obvestilih, ki so jih Janezu Trdini dali o Prešernu-gimnazijcu: „V drugi šoli je hodil navadno sam v krčmo, v tretji in četrti šoli napravi organizirano četo med dijaki. V peti šoli ie bilo že njih število na dvajset naraslo, in dali so ji ime: ,Studentenwein-vertilgungskommission'" (KO 1904, 105; v Drž. knjiž. Ms. 393). Če smemo verjeti Prešenovim besedam Ani Jelovškovi, je trajala njegova nevednost v spolnih stvareh po odhodu iz Ribnice še štiri leta: imel je 16 let, bil je torej učenec tretjega ali četrtega gimnazijskega razreda, ko ga je doma v Vrbi ali na Kopanju „veliki hlapec... poučil prijazno o razliki med obema spoloma in o medsebojnih razmerah" (Jelovškova, Spomini 10). Odslej je pazil, in ko je 1819/20 poučeval pri Lavrinovih (DS 1926, 249), si je že lastil pravico sklepati, da sodni svetnik Lavrin ni oče otrok, ki jih je rodila njegova žena Jožefa, teta Primčeve Julije (Jelovškova, Spomini 11). O praktični strani svoje borbe s spolnim nagonom se je izrazil Prešeren 1839, ko je bila Ana Jelovškova prvič noseča, proti njeni materi zelo previdno: „da ni imel nikdar prej nikakega znanja, ki bi bilo lahko imelo tako resne posledice" (Jelovškova, Spomini 100). S tem je treba sicer spraviti v sklad Anino namigavanje, da mu „mladeništva" ni vzela ona (Spomini 32), toda vkljub temu je več ko verjetno, da je Prešeren tudi na Dunaju in še prvih deset let po vrnitvi res spolno vzdržno živel. Glavne psihološke ovire za Prešernovo spolno izživljanje v tej dobi so pač bile: krščanska etika, ki mu je vkljub verski skepsi še ostala; prepričanje, da prinaša telesno in duševno odrešitev brez očitkov oma-deževanja le občevanje dveh ljudi, ki ju ne druži samo razdraženi spolni nagon, ampak tudi duševna vez iskrene ljubezni, medsebojnega spoštovanja in vsestranskega dopolnjevanja; prirojena boječnost (Lenka 24), ovira, ki je rasla, ker jo je v prvih dunajskih letih krepilo nagnjenje k slepemu idealiziranju drugega spola, po 1824 pa opazljivo propadanje samozavesti. V prvem dunajskem Prešernovem letu je značilen njegov odnos do gospodinjine hčerke: „Na Dunaj prišedši je stanoval pri neki vdovi, ki je imela mlado hčerko. Obe ženski sta se živo zanimali zanj, in zlasti hči je bila silno ljubezniva. Vabili sta ga na sprehode, dajali si mnogo opraviti z njim, toda ni razumel ničesar. Dekle je imel v posebnih časteh, smatral jo je za Venero, za Madono, katere se še dotakniti ni upal.M Šele pozneje je zvedel, da bi mu „Madona" bila rada nakopala posledice znanja z drugim (Jelovškova, Spomini 12). Vse kaže, da je bil Prešeren hudo seksualna narava, ki ji je utegnilo postajati vzdržno življenje okoli 24. leta že zelo mučno. Ker je bil prav v teh letih močno nervozen (Lenka 24), mu je bila borba še težja. Vpliv erosa utegne biti pri takem človeku še močnejši kakor sicer. Razmeroma neznatna pozornost, ki jo je posvečal Prešeren v svoji poeziji nekaterim problemom, ima res da tudi svoje posebne vzroke. Tako je n. pr. medlost osvetljevanja pesnikovih odnosov do kmečkega in socialnega vprašanja pač tudi odmev ekonomskih prilik domače hiše, kjer so imeli 47 parcel (ČJKZ VI, 257) in mogli vedno zopet biti deležni izdatnih podpor številnih stricev-duhovnikov, tako da so imeli „kmetiško košto vselej dobro", a jim „kruha ni manjkalo nikoli* (Lenka 8). Toda glavni razlog za prevladovanje ljubezenskih motivov v Prešernovi poeziji je gotovo okoliščina, da pesnik v mislih ni mogel biti tako vzdržen kakor v dejanju in da so se ga predstave iz seksualne sfere njegovega mišljenja, hotenja in čuvstvovanja tem trdovratneje polaščale, čim dalje je tlačil zahteve spolnega nagona. Ker pa ga je privlačevalo predvsem ono devištvo, ki ga je sam vsaj v mislih izgubljal, so nastajali verzi z erotičnimi odbleski njegovih seksualnih potreb in želj razmeroma redko in le za intimno družbo (KO 1904, 109), medtem ko je pisal za javnost le deviško ljubezensko poezijo, ki je tako sramežljiva, da se zdi čitatelju njen „sneg prs" kot rušenje enotne ubranosti. Začetki Prešernove ljubezenske poezije so zaviti v temo, kakor sploh značaj izgubljenih njegovih pesmi iz dobe do 1824: ljubezen so utegnile obravnavati že one prve Prešernove pesmi, o katerih so pripovedovali Janezu Trdini, da jih je zložil France kot „mlad dijak" pri studencu „Agrippina kastarija" v Tivoliju (KO 1904, 105); verjetno je, da so bile ljubezenske pesmi tudi med onimi, za katere je 1819—21 zvedel Jurij Grabrijan, ko sta bila s Prešernom v filozofiji sošolca (LZ 1881, 335); ni izključeno, da spada dunajska „Madona" iz 1821/22 med Prešernove Lavre. Toda to so ugibanja. Izpričano je le, da je Prešeren 1819—21 slovenske Grabrijanove pesmi prevajal v nemščino (LZ 1881, 335), imel torej nemško verzifikacijo še za pomembnejšo od slovenske. Jasnejša postaja situacija šele izza velikih počitnic 1824. V dobi svojih dunajskih študij 1821—28 je obiskal Prešeren Kranjsko le dvakrat: prvič je bil zopet na Kranjskem med počitnicami, t. j. od septembra do oktobra 1824 (pismo staršem 24. maja 1824; Lenka 15); drugič v času po 24. avgustu 1826 in pred 5. majem 1827, ko je pri stricu Jožefu na Jezici študiral za rigoroze (Žigon, Vnanji dogodki Prešernovega življenja, 3). Prvi teh obiskov je bil za Prešernovo poezijo v dveh pogledih vele-pomemben: v Licejski knjižnici se je ob čitanju klavrnega Zoisovega prevoda Bürgerjeve Lenore in ob študiju baronove tožbe zaradi „revščine slovenskega jezika zlasti v rimah" zavedel, da mu nalaga pesniški talent tudi dolžnosti v okviru preporoda; a isti dobi pripada tudi dogodek med pesnikom in Rozalijo Dolenčevo, p. d. Gorjančevo Zaliko, ki ga je izporočil Blaž Zima i860 v šentpavelskem samostanu na Koroškem Janezu Veselu, a ga ta 1861 novelistično obdelal v Slovenskem glasniku (prim. SG 1861, 99, 101, 102; KCM 1904, 28). Da je Prešeren v neki dobi res gorel za Dolenčevo Zaliko, so tudi Levstiku trdile priče, ki so 1863 še živele (prim. Levstikovo „Preširnovo živenje": Slovan 1914, 287; Levstikovo ZD V, 286). Blaž Zima z Bleda, ki nastopa v Veselovi noveli poleg nekega Dragotina kot Prešernov spremljevalec k Dolenčevim, je bil sicer za pet let mlajši od pesnika (rojen 29. januarja 1806) in ob drugem Prešernovem obisku primernejši za gostilniško drugovanje juristu kakor ob prvem (1823/24 je bil šele petošolec, 1826/27 ^e filozof drugega letnika), vendar ta okoliščina ne more omajati domneve, da se je začel bližati Prešeren Zaliki 1824. leta, v katerem je 13. avgusta obhajala svoj 20. rojstni dan (tudi Vesel govori o i9letni mladenki). Zalika je bila gostilniška cvetka Karlovškega predmestja Ljubljane (gostilna njenega očeta ima na Dežmanovem zemljevidu iz 1827 št. 20, danes je to Karlovška cesta št. 4, prim. Vrhovnik, Gostilne 29). Oče Jakob Dolenc je bil 1824 že skoraj 6oleten mož (o sliki glej katalog „Razstave portretnega slikarstva", 1925, št. 125), mati Neža, rojena Kline, za 11 let mlajša. Otrok jima je živelo šestero (konskribcijske pole iz 1830 v arhivu ljubljanskega magistrata). Ponos staršev sta bila starejša dva: sin Jakob (rojen 1798) zaradi tega, ker je bil duhovnik (ord. 1821) in je 1826 postal škofov kaplan v Ljubljani (Šematizmi); hčerka Zalika zaradi tega, ker je bila zelo lepo dekle in vaba za mlajše goste (SG 1861, 99), a obenem tudi izvrstna pevka (SN 1905, št. 184). Verjetno je, da je Prešeren že kot ljubljanski dijak poznal Dolenčevo gostilno in Zaliko, saj je bilo dekletu ob njegovem odhodu na Dunaj že 17 let (rojena 13. avgusta 1804). Sedaj mu je postal lepi obraz opasen. Toda Zalika mu ljubezni ni vračala. Veselovo pripovedovanje, kako je „dohtar" pri očetu in hčerki prosil Zalikine roke, a se moral zadovoljiti z dekletovo izjavo, da „gospod dohtar je predober, jaz ga ne morem ljubiti" (SG 1861, 102), gre najbrž na račun novelista, toda osnovo tvori pač dejstvo, da se je bližal Prešeren v velikih počitnicah 1824 Zaliki z željami zaljubljenega visokošolca, a dobil košarico. V vseh ohranjenih Prešernovih pesmih iz 1824—28 se čutijo odmevi motiva zavrnjene ljubezni, torej situacije, kakršno je pripravila Prešernu avgusta ali septembra 1824 Dolenčeva Zalika: v Astrologih (Zve-zdogledih) se imenuje pesnik naravnost „neumnega slepca", kateremu je moglo dvoje lepih oči naprtiti ne samo izgubo srčnega miru, ampak tudi „solze", „kes" in „sramoto"; v Povodnjem možu se je imenovala kaznovana prevzetna deklica, ki „jih dokaj jo prosi, a vsakemu odreče, prešerna (t. j. se da čitati tudi: Prešerna) se brani in ples odlašuje", Zalika in ne Urška kakor pri Valvasorju, in sicer pač že v tisti izgubljeni redakciji, ki jo je pesnik 1825/26 pokazal Kopitarju; v Zarjoveni (fvičici je naslikal pesnik kazen, ki čaka ošabne zavračevalke zveste moške ljubezni; zalim, a prevzetnim Dekletam preti s slično usodo. Jeza, da je Dolenčeva Zalika zavrnila njegovo ljubezen, je grizla Prešerna menda nekaj let, a podoba je, da je bil srd večji od ljubezni, zavest užaljenega ponosa mučnejša od zavesti izgube. Ko se je nastanil pesnik 1826 za nekaj časa pri stricu ter z Ježice obiskoval Ljubljano in morda tudi Dolenčevo gostilno, je bila užaljenost pač Še aktivna, a ko se je 1828 z doktorskim klobukom vrnil v Ljubljano, je bila rana po vsej priliki že začel jena. V prvem tisku Povodnjega moža iz 1830 je Zalika še nadomeščala Urško, Dolenčeva gostilna pa je za pesnika polagoma izgubljala vsako privlačnost: Zalika je paČ odšla z bratom, ki je 1828 postal župnik v Bohinjski Bistrici (župna kronika, šematizmi); „oče Jakob" je 1. avgusta 1831 umrl (matica). Pesnikovo prerokovanje kazni za dekliško „prevzetnost" se ob Zaliki ni uresničilo. Deklica, ki se je „Prešerna branila", se je pri bratu seznanila in 25. novembra 1833 v Bohinjski Bistrici poročila s 37letnim sinom radovljiškega uradnika Janezom Devom, ki je 1814 dovršil v Ljubljani licej (katalogi), študiral pravo ter služil od 1823 pri okrožnem uradu v Kranju, postal 1830 v Kranju okrožni sodnik, a bil 1833 premeščen na Bled (uradni šematizmi). Z Bleda, kjer se jima je narodil sin Edvard, je šla Zalika z možem 1835 v Osoje, 1838 v Trbiž, a 1843 v Kostanjevico, kjer je mož že bil okrožni komisar. Slika, ki jo je napravil Langus (prim, v katalogu „Razstave portretnega slikarstva" iz 1925 št. 154), kaže ponosno damo črnih las. Prešeren, ki je gotovo spremljal usodo svoje Lavre iz Karlovškega predmestja, je v Povodnjem možu za Poezije Zaliko nadomestil z Urško. Zalika je preživela pesnika za 35 let, a nikdo se ni domislil, da bi ne škodilo, če bi bil poskusil pri stari dami dobiti avtentične vesti o njenem srečanju z avtorjem Povodnjega moža. Umrla je šele 22. avg. 1886. v Kranju (matrike). Njen sin Edvard je postal deželnosodni svetnik (SN 1905, št. 184), njena vnuka sta bila skladatelj Oskar Dev (SBL) in pevka Mira Dev-Costaperaria. Oskar Dev se je zanimal za vlogo svoje babice v Prešernovem življenju, a kakor kaže njegova beležka k Vese-lovi noveli v tistem primerku Slovenskega glasnika iz 1861, ki je last Državne knjižnice v Ljubljani, ni mogel nič gotovega in posebnega dognati. (Nadaljevanje prihodnjič.) sa pravljična opojnost otroških let se je kar čez noč razblinila in še preden se je Tine prav zavedel, je že stal pred kopo zagonetnih vprašanj, ki mu jih je vsililo življenje. Tistih čudovitih, pa vendar tako preprostih vprašanj, ki navdajajo človeka z žalostjo in veseljem, z jezo in obupom, ki vzbude vsa tista čuvstva, ki nas oblikujejo in nam dajejo smer in način našega življenja. Imel je petnajst let. Hodil je v gimnazijo in kar na mah se je zresnil, kakor da bi ga nekdo s silo potegnil iz otroških iger in zabav v sredino gole, sirove resničnosti. Bil je prej zelo živahen, razposajen deček in vodja fantovske druščine okoli svojega doma. Zdaj pa je njegov obraz zasenčila nekakšna skrb, da je bil videti ves možat in umirjen. Vse na njem se je izpremenilo. Če je prej razigrano hitel v šolo, je hodil zdaj mirno, kakor da ceni sleherni svoj korak; če je prej pridrvel domov lačen in neučakan, se je zdaj mirno usedel za mizo in potrpežljivo čakal na obed. Zdaj je lahko po ure in ure presedel pri oknu in opazoval ljudi na ulici, pospravil je vse svoje mladinske povesti in pravljice v kovčeg, ga porinil pod posteljo in pričel brati, kar mu je prišlo v roko. In nepričakovano, takoj po tem njegovem življenjskem preobratu, se mu je spovračalo v misel življenje, v katerem se je gibal nekaj let, ne da bi ga razumel. 2ivel je s svojo materjo, ki se je pred petimi leti razšla od svojega moža, v mestu in četudi je počitnice preživljal vsako leto DOBRI IN SLABI LJUDJE ODLOMEK IZ ROMANA TONE SELISKAR pri očetu, je bilo v njem do zdaj čisto jasno in neizpodbitno dognano, da je mati dobra in lepa, oče pa slab in zloben. Nihče mu tega ni povedal, nihče pokazal na slabosti njegovega očeta, nihče na materine dobre strani. Toda zanj je bilo jasno, doživljal je namreč vse one težke trenotke, ki so se gvozdili vedno bolj med očeta in mater, in zanj je bil oče vedno nasilen, sirov, neusmiljen, mati pa sirota, ki je potrpežljivo prenašala očetove psovke in hude besede. Kadar se je vnel prepir, se je vedno stisnil k materi, kakor da bi bil tudi on sam prizadet in oškodovan za svoje pravice. Jokal je z materjo vred, slišal je stvari, ki jih ni razumel in so se mu prav zaradi tega zdele še slabše in še bolj zagonetne. Toda njegova otroška misel je trpela le trenotno. Zunaj med tovariši je na vse to pozabil in če je bil kak dan doma minil brez prepira, mu niti na kraj pameti ni prihajala zavest o razkrajanju družinskega življenja. Toda najbolj čudno je bilo to, da je oba enako ljubil. Očeta prav tako kakor mater, četudi je bilo zanj dognano, da je oče slab in grd človek. Tudi oče ga je ljubil, bil mu je mil in drag otrok. Zgodilo se je cel6, da je oče udaril mater. Z materjo sta zbežala v sosedno sobo in Tine je na vso moč jokal ob materi, ki je ihtela na zofi. Toda ko je zvečer spal poleg očeta, mu je pripovedoval povesti. Tisti dogodek pa je postavil na tehtnico, ki je merila očetove slabosti in materino trpljenje. In tudi pri očetu se je vedno lahko prav tako raznežil kakor pri materi. In tako so živeli nekaj let. Razkroj med očetom in materjo je bil vedno hujši. Da bi že takoj v začetku pretrgala spone, v katere sta bila vklenjena z muko, mržnjo in sovraštvom, za to nista bila dovolj močna. Po vsakem prepiru je oba zopet prevzelo upanje, da je to posledniikrat in da bo zdaj mir. Toda je že tako, da se nikdar več ne da zgraditi družina v prvotno spojenost, če se je med oba zakonca vgnezdila mržnja. Sovražila sta se, se pomirila in se nato znova zasovražila. In v tem neodločnem boju sta postajala oba enako zlobna. Naposled pa je le zmagal razum in razšla sta se. Pričela sta znova živeti. Oče se je vdrugič oženil, mati pa si je vzela stanovanje v mestu in se posvetila otroku; oba sta bila zdaj — vsak na svoj način — zadovoljna. Življenje, ki se jima je zdelo prej, dokler sta bila skupaj, tragično in ki ju je skoraj do smrti izmučilo, se je zdaj obema pokazalo lepše, znosnejše in preprostejše. Vživela sta se v nov svet in se z grozo spominjala tistih let, ki sta jih preživela kakor v peklu. Le Tine, ki je bil večidel pri materi, ni mogel tega doumeti. Rad je šel na počitnice k očetu in je komaj čakal, da se je končala šola. Toda oče je bil zdaj zanj še veliko bolj grd in slab. Zdelo se mu je, da tudi njega nič več ne ljubi, ker ne živi z materjo. In to je bila močna zavist in silna užaljenost, ki se je ni mogel znebiti. Četudi ni mati nikdar govorila slabo o očetu in mu je cel6 vselej, kadar jo je vprašal, hotela raztolmačiti, da je na obeh straneh enaka krivda, da nista bila ustvarjena za skupno življenje, je vendarle v svojih mislih imel očeta za edinega krivca vsega tega. — Zate je zdaj vseeno, mu je rekla mati. Ti nisi ničesar izgubil. Jaz te ljubim, oče te ljubi. Oba se trudiva, da bi ti bilo dobro in lepo. — Vidiš, v tej skupni najini ljubezni do tebe je vendarle nekaj lepega. Še dva meseca šole in šel boš k očetu. Kako ti bo prijetno! — A tebi! — H komu boš šla ti, da ti bo prijetno? jo je vprašal. Mati se mu je smilila, ker ni mogla iti nikamor, kjer bi ji bilo prijetno. Mati se je nasmehnila. Za trenotek ji je zdrknila misel v tista prva lepa leta, ki jih je preživela z možem, toda to so bile zdaj le Še sanje. Minilo je vse. Čemu žalovati za lepim? Nežno ga je objela, stisnila k sebi in mu veselo razložila: — Nič se zame ne boj, sinko! Mislila bom nate, pisala si bova, glej, koliko knjig moram prečitati, obiskala bom tega, onega — in čakala te bom. A ti se boš zopet vesel in krepak vrnil k meni! To ga je pomirilo za nekaj časa. In tik pred počitnicami ga je znova in znova vznemirjala misel, da oče ne bi smel tega storiti, da ne bi smel zapustiti matere. In da je zaradi tega prav gotovo brezsrčen, hudoben človek. Njegova majhna pamet še nikakor ni mogla zajeti one silne razlike, ki je med možem in ženo, in tiste čudovite besede, ki to raznolikost izpolnjuje, veže in spaja v celoto. Mali mož še nikakor ni mogel doumeti, zakaj se ljudje ljubijo, sovražijo, razhajajo, mučijo in ubijajo. Zanj je bila ljubezen do matere neminljiva. Do očeta prav tako. Negovega srca še ni ničesar vznemirjalo, da bi mogel le malce izpremeniti svojo, v dno duše usidrano sodbo o očetu. Ko je ob neki taki priliki, nekaj dni pred počitnicami, ves v hrepenenju po očetu slonel pri mizi in opazoval mater, ki mu je šivala perilo, in se je nenadno spomnil nekaterih najbolj kričečih trenotkov pred leti, je z vso svojo odločnostjo na ves glas dejal: — Oče je zlobnež! Mati ga je prestrašeno pogledala in ko ga je videla, kako sedi pri mizi, ves zakrknjen in zlovoljen, jo je bridko zadelo v srce. Sedla je kraj njega, vzela njegovo glavo med svoje roke in dejala: — Tine, zakaj tako grdo misliš? Saj ti ni oče ničesar hudega storil! Tine se je nejevoljno uprl ob mizo, stresel z glavo in z nekakšno jezo vprašal: — A čemu ga zagovarjaš, ko ti je vendar prizadejal toliko zlega? Mar misliš, da sem še vedno tako otročji, da ne bi vedel, kaj je napravil? Mati se je močno vznemirila. Vsa tista bolečina, ki jo je čas že zgladil in poravnal z neizbežno nujnostjo, da se mora boriti za novo obliko življenja, jo je spet zamolklo zaskelela in z nekakšnim nerazložljivim obupom je spoznala, da je zapustila že vsa skoraj pozabljena tragika žgoč strup, ki je prodrl tudi v otroka. Z nadčloveško silo svojih misli je hotela za vsako ceno ta strup zamoriti in pokazati otroku, da ne more in da ne sme tako gledati. Tudi ona sama je v tistih letih prav tako mislila in tudi njej je bilo očito, da je človek, ki jo je nekoč ljubil in bil z njo nežen, prav gotovo zloben in brez srca, ko ji je priznal, da ljubi drugo. Toda ni je bolelo priznanje samo, kajti laže se prenese še tako krvava resnica kakor pa laž. Bolelo in razjedalo jo je še to, da so se s tem porušile vse njene mladostne sanje in da se ni vedela znajti pred dejstvom, da se je čez cesto, po kateri se je vozilo njeno življenje, hipoma povesila zatvornica, ki se nič več ni dala dvigniti. Najsi se je še tako zaletavala vanjo! Konec je bilo poti! In zdaj sta stala tu oba: nestrpna in temna. Nazaj ni bilo več po-vratka! Življenje se nikdar ne vrača. Morda? Toda tedaj je to življenje podobno invalidu, ki se je vdal v svojo žalostno usodo in počasi umira. Zdravo, mlado življenje pa hiti naprej. Ustavi se za trenotek, razbesni, potem pa plane v divjih, neugnanih skokih k cilju. K cilju —? Tega sploh ni. Le slutnja je, le notranji nagon. V delu je smoter, v načrtih, v idejah. Osebna sreča — tisto notranje sproščenje v človeku, ki si išče smeha, veselja, radosti, opojnosti kot nekakšno nagrado za ves svoj umski in telesni napor — ta sreča se lahko vsak čas razblini. Videla sta neizbežnost njunega razstanka, pa sta se s silo hotela vselej prevariti in po najbolj sirovih izbruhih sovraštva sta se spravila in si zatrjevala, da se ljubita. Vsa prazna sila malomeščanskega zakona, ki je gradila obojestransko zasužnjenost, se je lomila prav ob tej verigi, in preden sta se dobro zavedla, so popustili vsi členi. Sunek je bil silovit, zlasti za ženo, ki je bila do poslednje drobtinice kruha odvisna od svojega moža. Zeno je vrglo od doma, od ognjišča, in zanjo je bil to poraz, ki jo je zadel globoko v srce. Privezana in prikovana na svojega moža, na njegovo življenje, njegovo plačo, njegovo neomajno voljo, je zdajci stala sama v svetu in se znašla v vrtincu, ki jo je zgrabil od vseh strani. Zena, ki ni bila vzgojena za življenje. Žena, ki so jo učili delati, misliti, gledati le za moža, zakonska žena, gospodinja, mati — vse to je bilo njeno edino premoženje, ki ga je zdaj v trenotku zaigrala. Zdaj je stala sama v svetu kakor slak, ki so mu izruvali leseno oporo, po kateri se je ovijal. Oklenila se je otroka, pa je bil prešibek stebrič, da bi nosil vso njeno neizživeto mladost. Upogibala se je k zemlji. Željno se je oklepala sleherne sence, se za hip dvignila, zažarela, pa zopet ugasnila. V svoji neugnani bolečini po ugrabljeni sreči je njena mladostna rast omahovala, naslonila se na podobo drugega moža. Zopet zdrknila na kolena, ker ni videla v njem moči, katere bi se oklenila. Klečala je pred malikom svojih sanj. V pijanih nočeh je hotela s smehom in pesmijo prekričati samo sebe — vse dotlej, dokler ni našla sama v sebi miru in pokoja. Dokler ni začutila v sebi one opojne slasti: biti tudi sam, samcat Človek, celota zase! In s to svojo celoto živeti ne samo zase, ne povzdigovati kadila le svojemu ženskemu samoljubju, temveč iskati pota, ki vodijo k lepšemu in resničnejšemu življenju. Tu je otrok. Tu pa ni samo otrok, preko njega je našla sto otrok, sto žena, ki jih je zajel vrtinec sveta, in tu je borba, tu je delo, tu je ona slast — stremeti v bodočnost, četudi je sama ne bo doživela. Poglobila se je v otroka, iztrgati ga je hotela za vsako ceno iz vseh bedastih, sanjskih predsodkov, postaviti ga v drug svet, kakor pa ga je doslej sama doživljala. Hotela ga je naučiti, da bi gledal ljudi takšne, kakršni so — ne pa v iluziji njih videza. — Če bi bil lačen, mu je rekla in ne bi mogel drugače priti do kruha, kakor da si ga vzameš, pa bi si ga vzel! Bolj bi ti zamerila pros-jačenje ko tatvino! Tine jo je oprezno opazoval, iskal je v njenih očeh vzroka, zakaj postavlja zločin nad ponižno čednost, in si ni mogel razjasniti, kako naj bi vse to spravil v zvezo z očetom. — A čemu to? jo je vprašal nemirno. — Hotela sem ti le povedati, da nas življenje včasi postavlja pred takšne silne zapreke, da — hočeš ali nočeš — moraš storiti dejanje, ki je po splošni miselnosti grdo in zlobno. Tine je pričakoval pojasnila, nestrpno je upiral svoje velike, temne oči v njena usta, kakor da ne bi hotel zajeti tamkaj samo besede, temveč tudi sliko vsega izrečenega. — D&, je nadaljevala, takšni so trenotki, da si drugače ne moreš pomagati. S tvojim očetom sva zašla v zagato, iz katere ni bilo druge rešitve. Morda boš ti sam kedaj zašel v take ozke precepe, ki te bodo štrli, če ne boš nasilno pobegnil iz njih. Danes vem, da nosiva oba enako krivdo za vse to, če se to sploh lahko imenuje krivda. Očetu je življenje z menoj postalo neznosno. Vzroki? ... Dragi moj, teh boš našel, če jih boš kedaj hotel iskati, nešteto povsod! Toda že samo dejstvo, ki so ga taki in taki vzroki prignali do dejanja, je bilo dovolj porazno za naju oba. Mučila sva se, drug drugega trgala do neznosnih bolečin. In jaz sem ženska! Mehka, popustljiva, vse sem mu ugodila, ponižala se do sužnje. S strahom sem pomislila na to, da bi morala zopet kdaj sama živeti. In s tem strahom sem zavlačevala polom do najskrajnejših meja človeškega poniževanja. In to je bilo napačno! Hudo, hudo napačno! Postala sem mu muka, neznosno breme, ki ga je tlačilo. Ni se me mogel otresti, ker sem se krčevito držala te skale, brez katere bi me, kakor sem si mislila, vsaka sapica odnesla v valove. Četudi ga nisem več ljubila, je postal sirov in zloben. Mar misliš, da jaz nisem bila? Sprva ne. Toda pozneje, ko sem le branila svoje namišljene pravice, sem mu vračala udarec za udarec. Tedaj ni bilo drugega izhoda. Presekati! On je bil močnejši in je šel. Tine se je zresnil, njegove oči so plaho begale po kuhinji, grabilo ga je za srce, rezalo mu v um in nemirno si je segal v lase. Imel je občutek, kakor da se je začel globoko nekje v njem počasi odvezovati vozel, s katerim so bile še malo poprej zavezane vse njegove misli. Četudi mu je bilo hudo in grenko, ker so se mu ob tem materinem pripovedovanju odpirali pogledi v ona strašna leta, vendar ga je materin mirni, lepi, blagi obraz zasenčil z vso grenkobo. Oklenil se je je, se ji nasmehnil in dejal mehko: — Saj vem, da si prvo leto, ko sva prišla semkaj, mnogo prejokala — in da ti je bilo hudo! A samo zloben človek lahko povzroči hudo drugemu. Mati se je raznežila ob teh besedah. Nekak tajinstven smeh ji je ob-visel na ustnicah in prav na dnu srca jo je komaj čutno zapeklo. Dejala je tiho: — Seveda sem, dragi moj, vse dotlej sem jokala, dokler se nisem zavedela, da je treba pogorišče razkopati, zravnati tla in na novo zidati. Bila sem kakor oni kmet, ki si je lase pulil, ko mu je pogorela hiša, in tarnal po vasi in prosil usmiljenja, dokler ni zagledal krampa in ni pričel graditi. — A kaj--- — 2e vem, kaj misliš, se je zasmejala mati. Kaj sem jaz zagledala —? Samo sebe in tebe! In to me izpolnjuje. Gradim sebi in tebi življenje, a če bom srečala človeka, ki mi bo dal še več, kar najdem v sebi in tebi, bom z njim delila vso ljubezen, s katero se oklepam življenja. Tvoj oče mi tega ni mogel dati — jaz njemu tudi ne. Mrak je zajel ves prostor. Besede so plavale v poltemi kakor mehki valovi med prelivom. Tine se je čisto stisnil k materi. Bilo mu je nenavadno prijetno. Ves ta resni "razgovor se mu je pretakal skozi srce in razum in negibno se je zamislil v prostranstvo živega življenja. Začutil je neko neodložljivo željo, da sam v sebi razčisti to čudno senco, ki mu je tako mnogokrat grenila vesele ure in ga vznemirila, da je postal včasih plah kakor drobna ptička. Toda do zdaj se je z lahkoto otepal te sence, ki ga je spremljala skozi vsa doživetja zadnjih let; z nekakšno otroško lahkomiselnostjo je obšel sleherno močnejše srečanje s to senčno črto svojih misli. Zadnje leto pa mu je postalo težje in težje. Prehajal je v dobo, ko se je pričel odrekati materinih nežnosti in pojavilo se je čuvstvo, oklepati se novih doživetij. Zorel je v človeka, ki je pričel tehtati misli. Tem bolj mu je zdaj težila srce zavest, da je še vedno zanj oče grd in zloben. V njem pa se je obenem rodila podzavestna želja, da bi to sodbo omilil in jo zabrisal. V njem je neprestano bdela nerazrešljiva misel: Grdega in zlobnega človeka ni mogoče ljubiti! A jaz ga vendarle ljubim! To ga nikakor ni moglo pomiriti, najsi je še tako iskal v sebi rešitve. Če pa je nizal spomine iz tistih let in jih po svoje krojil v sodbo, se mu je vendar zdelo, da je njegova sodba pravilna, in do nekih meji utemeljena. Zgodilo se je, da je izpraševal mater, čemu živi ona tukaj, a oče tam; toda kar tako, ker se mu je zahotelo, da bi imel oba pri sebi iz spominov na življenje, ki je bilo še precej blizu. Sicer pa se je kmalu vživel v ta novi način življenja, ker so otroci vedno bolj spretni v takih neizbežnih pojavih življenja. In bolj preprosti, bolj človeški in naravni kakor pa stari ljudje, ki se bolestno razjočejo in se jim srce trga od ga-notja, če se jim razbije lepa, z rožami posuta skodelica, iz katere so pili deset, dvajset let belo kavo. Ta sila v njem, razčistiti zase to morečo misel, je bila tako velika, da je pozabil na igre, na tovariše in se zaklenil vase. Njegov obraz je bil ves resnoben, njegov pogled se je razširil, kakor da bi venomer nekaj iskal, in tudi v občevanju do matere se je izpremenil. Poprej je z njo po otroško klepetal, zdaj je z njo govoril. Pričel je videti v materi človeka, ki je bolj moder, bolj izkušen kakor on sam. In če jo je zdaj izpraševal, je pretehtal vsako besedo, ker je želel, da bi mu tudi ona odgovarjala prav tako resno, kakor je on zastavil vprašanje. Čemu živimo? Ali je Bog, ali ga ni? Odkod in odkdaj je človek? Tisoč vprašanj. Te dni, zlasti pa danes, je ves presenečen obstal pri dognanju, da se je vrinila med vsa ta vprašanja tudi njegova, do sedaj tako odločna trditev, da je oče slab in zloben človek. Podzavestno je Čutil v sebi silen nemir, kakor vedno, kadar nas zgrabi dvom nad resnico, v katero smo leta in leta verovali. Je črno — ni črno? Je belo — ni belo? Jasno mu je bilo, da to ni več trditev, temveč že pravilo, in ko je danes še vedno tako odločno izjavil, da je oče zlobnež, ga je ta podtalni dvom že presunil. Besede so odmevale po prostoru, se odbijale od sten in zdele so se mu kakor jata ostudnih ptic, ki so vzletele iz njegovega srca. Ko je mrak zajel vse predmete in je tema že zagrnila njuna obraza, je mati prižgala luč, da se je mehka svetloba razlila kakor solnce, ki je pretrgalo težke oblake. Tine je zgrabil materine roke, jih položil na svoja lica ter se je obupno ozrl v njen obraz, ki je bil zdaj v svetlobi ves obžarjen z neko silno človečnostjo, in v njegovem pogledu je bila ena sama velika, ne-uteŠena želja: Daj, vzemi mi to težko misel! In mati je čutila njegovo bolečino. Krepko ga je privila k sebi, zastrla oči in segla v ono globino srca, kjer ni nobenega sovraštva, nobene mržnje, kjer je najlepša človeška misel: pravičnost. — Mislim, da je prav, Tine moj, da ti tole povem. Kolikokrat si prišel k meni in si mi pripovedoval: ta tvoj tovariš je sirov, oni je brezčuten, ta človek je podel in oni zloben. A nikdar mi nisi dejal: ta človek je dober, ker je storil to lepo dejanje, in taisti človek je slab, ker je zakrivil to grdobijo. Ljudje niso zgolj slabi pa tudi zgolj dobri niso! Nekomu je človek dober, a taisti človek je lahko drugemu slab. Ne moreš tajiti, da te oče zelo ljubi in da je zelo priljubljen med sosedi. Torej je zate prav gotovo dober človek. A če mene ni mogel ljubiti — ni bil zaradi tega zloben z menoj! — A vendar je vpil nate in celö udaril te je! jo je hlastno prekinil Tine. — Da, to je tudi mene najbolj bolelo — ker ni bil pravičen! Toda tudi pri tem jemljem nekaj krivde nase, ker sem hotela, da me ljubi. V navalu svoje zagrenjenosti je šel preko meje človeške razsodnosti in je bil v trenotkih zloben. Saj tudi jaz nisem bila vedno dobra. A zdaj je dober z vsemi, ki žive okoli njega. Torej ne more biti samo slab in zloben! A vsakega človeka se moraš ogledati od vseh strani. Tine se je počasi zavedal. Bilo mu je, kakor da je nekdo šel z ljubečo roko preko na pol dovršene slike in jo dovršil. Vstal je, šel nekajkrat sem in tja, potem je nenadoma z vso močjo objel svojo mater in je zaihtel. — No, kaj je s teboj, duša? se je nežno zavzela mati. Čemu to? Čez čas se je umiril, skozi solze se mu je pokazal droban smeh in dejal je: — Dobro mi je! Šel je v sobo, se naslonil na okno in se zastrmel v noč. Bilo mu je neizrečeno lahko pri srcu, dobro mu je bilo in na pol glasno je pričel peti. Nikjer ni bilo več tistega temnega in mučnega, ki je doslej ležalo med njim in očetom. Neko čudovito čuvstvo umirjenosti in dobrote ga je objelo. Kako je bilo zdaj vse čudovito v njem. Ljudje, ki so hodili pod oknom, so se mu zdeli mili in dobri. Ničesar hudega ni bilo več v njegovem srcu. Ponoči se je za hip prebudil. Na sosednji postelji je spala mati. Svetilka s ceste je obsvetljevala njen obraz. Vzpel se je na komolec in se zagledal v to podobo neskončne umirjenosti. Silna želja ga je dvignila. Vstal je, sklonil se je nad to obličje in ga poljubil na ustne. Dolgo v noč je Še bdel. Misli so bile čiste in prostrane in so objemale ves svet. ČLOVEK BREZ KRINKE FRANCE BEVK 18 Pet dni sem se mučil, da sem popisal te dogodke. Pisanje me res utruja. Nič čudnega, saj mi je bilo zmeraj zoprno. Zapisal sem zadnjo besedo in počival tri tedne. Med tem se ni zgodilo nič tako izrednega, da bi mi potisnilo pero v roke. Odkar sem bil vstal po zadnji bolezni, nisem več legel. Vsaj ne za dolgo. Naglo se mi je vračal tisti, za druge tako varljiv videz zdravja. „Saj si čisto na nogah", so mi stiskali roko. DL Deževalo je več dni. Nato je nastalo vetrovno, nekoliko hladno vreme. Listje je pričelo ru-meneti. V jeseni sem vselej občutil radost. Nič ni zame lepšega od jesenskega solnca na pokrajini v rumenih in rdečkastih barvah. Posedal sem v ljudskem vrtu, poslušal razgovore upokojencev. Sprehajal sem se ob reki, opazoval otroke, ki so se igrali na produ. Pogosto sem bil čisto sam s svojimi mislimi. Le včasih me je spremljala Pavlina. Tako sem se privadil njene bližine, da sem jo težko pogrešal. Ko je nekega dne iznenada izostala, sem bil nekaj časa ko bolan. Ne, saj zaradi ljudi se nisem razburjal, bil sem bolan le zaradi zapuščenosti in samote. Prav za prav sem to pričakoval. In sem se čudil, da že prej ni prišlo. Nekega jutra je Pavlina razburjena planila v mojo podstrešnico. „Saj ta ženska me hoče kar požreti", se je sesedla. Mislila je Lidijo. D&, ona je zrla na moje prijateljstvo s Pavlino z začudenimi očmi. Nič manj gospa Helena. Res, da ji nista rekli niti besede. Saj ni bilo treba. Nejevolja ima tisoč izrazov. Pavlina je razumela. Odkar sem bil vstal, se nisem mogel več izogniti srečanju z Lidijo. Nisem je hotel videti, a vendar sem s koncem očesa opazil, da me motri. Ni znala prikriti, bila je na svoj način ljubosumna. Torej ji ni bilo le „zaradi strupenih jezikov" kakor gospe Heleni. Njeno ljubosumje mi je še danes neumljivo. Sto razlag se mi je porodilo v glavi, a vsako posebej sem ovrgel... Morda me je kljub mrznji, ki jo je čutila do mene, še vedno imela za moža. Dokler ne umrjem. Ni mogla prenašati, da sem bil do Pavline drugačen ko do nje. Do nje niti sovraštva nisem več občutil. Praznota! To je najmanj, kar more moški občutiti do kake ženske. Nič bi mi je ne moglo več približati. Naučil sem se zaničevati hladno, mirno, brez strasti. Domače sem opazoval le z rahlo ironijo. Na svojo preteklost sem gledal kakor na pot, ki sem jo brez potrebe prehodil v velikem ovinku. Nisem si več želel ljubezni do kake ženske. Tudi ne do Pavline. Bila mi je le sestra. Vsaj jaz sem tako čutil. Razumela me je, kakor me Lidija nikoli ni razumela. Ne prej in ne tiste dni. Še najmanj tiste dni. Menila je, da sva s Pavlino zaveznika proti nji. In proti materi. Bila je vsa pod vplivom gospe Helene. Zdi se mi, da se je bila navzela še njenega značaja. Bila je zmožna samo nizkotnih misli. Ponižala se je bila tako zelo, da je prisluškovala pred vrati. Ne, saj ni ujela niti besede. S Pavlino sva se skrbno izogibala pogovorov o družini. Morda se ji je bila takrat porodila bedasta misel, da je Pavlina moja ljubica. Le tako si lahko razlagam ogorčenje v njenih očeh. In to v dneh, ko Suvan sicer ni več zahajal v hišo, a je ona pogosto stopila v njegovo trgovino. Pa saj mi je bilo vseeno. To me ni moglo več boleti. V hiši je nastalo tesno ozračje, nasičeno ko pred nevihto. Nisem ga čutil, ker nisem živel v njihovi bližini. Čutila ga je Pavlina. „Ne pojdem", je zacepetala z nogo in si grizla ustnice. „Edinole če me ti zapodiš." Nisem jo zapodil. Čemu? Pavlina se je čudila, da me to nič ne razburja ... Naslednji dan sem jo zaman pričakoval, ni je bilo. Gospa Helena in Lidija sta jo bili pričakali v veži in jo potegnili v kuhinjo. Prepir se je zvrŠil sikaje, tako tiho, da niti najmanjši glas ni prodrl v podstrešnico. Pavlino sem opazil skozi okno. Odhajala je razburjena, na vogalu se ni ozrla. Vedel sem, da je ne bo več v hišo. Če bi bil mislil, da se ne bova več srečala, bi mi bilo žal po nji. Odslej sva se marsikateri večer sestala pri Merlaku. Ta me je bil med boleznijo le enkrat obiskal. Nisem mu zameril. Imel je polne roke opravkov z ženitvijo. Pogosto sem mislil nanj. Že prve dni svoje bolezni sem sklenil, da zapustim Perhavčevo hišo. Nisem .več hotel dihati pod to streho. Spomnil sem se Merlakovega vabila, naj se preselim k njemu. Tokrat bi mi bilo to ljubo. Posebno zaradi Pavline, ki ni več stopila v vilo. Merlak me ni več vabil. Ne, da se mu je po poroki ohladilo prijateljstvo. Za molk je imel druge vzroke. Vem, da bi jih ne bil priznal, a bi jih tudi ne mogel zanikati. Nisem mu zameril. Tudi tega ne. Morda bi mi bilo cel6 težko živeti v tisti hiši. Njegova žena je bila iz premožne meščanske družine, s tisto narejeno, brezdušno prijaznostjo v besedi in v nasmehu. Vsakikrat, ko sem ji stisnil roko, sem se bal, da ji pade krinka z obraza. Morda ni vedela, da sem opazil njeno zmrdovanje nad mojim kašljanjem. Bila je neprevidna. Ali pa mi je hotela pokazati, kaj misli o meni. Ne, iz mene ne govori le mržnja do nje, če trdim, da ni ljubila svojega moža. Merlak jo je ljubil. Če bi bilo z menoj kakor nekoč, bi morda ne bil gledal tako globoko. Zdaj mi ni ušla nobena malenkost. Prijatelj se mi je smilil, a mu tega nisem pokazal z nobeno besedo, niti z najmanjšim izrazom v obrazu. Že po prvih večerih sem bil opustil vsako misel na selitev. Tudi če bi bil Merlak odprl usta, bi bil odklonil vabilo. Tuhtal sem pretvezo, da polagoma ukinem tudi obiske. Te misli sem zaupal le Pavlini. Stežka sem jo pregovoril, da ni govorila z Merlakom naravnost, brez ovinkov. Pa mu je nekega večera le omenila, da bi bilo nujno za moje zdravje, da zapustim Perhavčevo hišo. Merlak je globoko zardel. Spomnil se je nekdanjih besed in je izjecljal nekaj nerazumljivega. Dä, saj bi mu bil rad prihranil tisto zadrego. Da ni res, sem lagal, in da rad ostanem, kjer sem. Toda on je živo zatrjeval prav nasprotno. Da je sam mislil na to. Mučil ga je občutek osramočenega dolžnika. S Pavlino sta se posvetovala o meni, sedel sem med njima kakor nebogljen otrok. Zaman bi se bil otepal. Peljala sta me k izvedencu. Bil sem že sit zdravnikov in zdravil, vdajal sem se jim le z nekim humorjem. Naj narede z menoj, kar se jim zdi. Preiskali so me do mozga. Mirno sem poslušal zatrjevanje, da vzbuja moje stanje izredna upanja, a da se ne smem zanemariti. V prvi vrsti moram proč iz tega kraja. O tem sta me prepričevala Merlak in zdravnik, Pavlina je bila onemela. Da je v teh krajih preostra zima. Poleg tega moram gledati na duševni mir. Niso me pustili do besede, ko sem jim zagotavljal, da me nič več ne razburja. Četudi sem si želel proč iz Perhavčeve hiše, mesta ne bi rad zapustil. Da naj jim tega ne pravim, so mi rekli, da oni že vedo. Na jug, na solnce! Hkrati se lahko vpišem na vseučilišče. Če bom čutil dovolj moČi, se bom lahko učil. Siliti se ne smem. Poleti me bodo poslali v gorč. Govorili so, govorili. Zdi se mi, da so nazadnje že sami sebi verjeli. In jaz? Ne, nisem jim verjel. Nisem jim mogel verjeti. Dä, res, moje telo se je z vso silo upiralo bolezni, a razločno sem čutil, Kako ga premaguje. Bilo je prepozno. Nikomur nisem pravil, da imam slabosti v nočeh. Vsako jutro je bila moja srajca mokra... Morda pa je še vedno iskra upanja v meni. D preprosto, pa vendar estetsko zadovoljujočo stavbo. Že zunanjost nove cerkve je zanimiva. Ohranjen je značaj pokopališke cerkve in so v stene vzidani nagrobniki, drugi bodo pa prislonjeni ob zidove. Dasi je prizidek skoro dvakrat tolikšen, kakor je bila stara cerkev, ji je zunanje vendar podrejen. 2e pročelje, ki je preprosto in okrašeno samo z velikim okroglim oknom, je malce umaknjeno od ceste, da tvori s staro cerkvijo zatišje pred vhodom, ki je pokrit z ravno streho na stebrih. Pročelna stena je ob vratih obložena z domačim kamnom in učinkuje prikupno, pa vendar žlahtno. Streha prizidanc ladije je skoro ravna, očividno zato, da se prizidek ukloni gmoti stare cerkve. Sicer se mi pa za našo pokrajino ravne strehe sploh ne zde estetsko zadovoljive, pa tudi za naše klimatske razmere le malo priporočljive. Zunanje stranice nove stavbe poživljajo izbokline. V njih so nameščene prižnica in spovednici. Tudi okna z izvirnimi cementnimi okviri ugodno osvežujejo zunanjost. Nova ladija je poševno prizidana k stari, tako da je med obema nastal podolgovat trikotni prostor, katerega je arhitekt smotrno izrabil za pevski kor in kapelico, hkrati pa s to vmesno ladijo omogočil naraven in neprisiljen prehod iz baročno preobložene stare cerkvice v novo, nekam revno in resno baziliko. Pri tem zelo ugodno veže in vendar hkrati loči oba prostora razlika v višini tal. Prizidek je s tremi prečnimi loki razdeljen v štiri predele. Pogled, ki se od glavnih vrat odpira prišlecu, je mikaven, ker se loki luščijo drug iz drugega kakor kulise. Ti oboki nosijo nekoliko nagnjeno streho, ki tvori od znotraj viden strop. Zaradi tankih sten, ki niso zahtevale globokih temeljev, so loki ojaČeni z oporniki, nosijo pa podolžne lesene grede, na katerih počiva prav tak strop, ki kaže naravno barvo lesa. Škoda, da ni strop iz trdega lesa ali pa da ni smiselno polihromiran. Od stropa visi v štirih vrstah po deset svetilk v obliki kovinskih zvoncev, kar učinkuje malce nemirno. Ker je podolgovata ladija razmeroma nizka (visoka je komaj dobrih šest metrov), je arhitekt podprl videz višine s tem, da je ošilil oboke. Enako so omiljeni tudi loki, ki vežejo prizidek od vmesne ladije, ki je pa nasproti stari cerkvi odprta s polkrožnimi loki. Tudi okna, ki so precej visoko, so pol-krožna in so vanje vdelane cementne rešetke. Te so izvršene na čisto svojski način in predstavljajo nekakšno zmes antičnih in gotskih oken. Veliki oltar še ni dovršen. Nad preprosto kamnito menzo, ki je obdržala prvotno sliko menze, pride kovinski tabernakelj, nad njim pa prav tako iz kovine plastična skupina Boga s svetniki in angeli, vse v nekam umerjenih baročnih oblikah. Prava posebnost za naše razmere je pevski kor, ki je na desno ob oltarju, komaj za dober meter dvignjen nad tlakom ladije. Odpira se zadaj na hodnik, ki veže stari presbiterij z zakristijo. Prehod je poudarjeno okrašen s prosto stoječim stebrom, ki na videz pomaga nositi strop. Lesena ograja je preprosta in okusno v baročnem slogu izrezljana. Iz novega prostora vodi v staro cerkev več odprtin v steni, skozi katere se odpirajo slikoviti pogledi v vseh smereh. Ta slikovitost je poglavitna mikavnost nove celote, in velika Plečnikova zasluga, ki je znal staro tako smiselno povezati z novim, da ustvarja vtis organsko zraslega. Vmesna ladija tvori prav hvaležen prehod in počitek za gledalca. Vhoda sta dva, glavni je z Dunajske ceste, stranski pa skozi staro cerkev s pokopališča. Nekdanji glavni vhod je zazidan in so znotraj pod bivši kor postavili oltar. Cerkvene stene so zaenkrat še iz sirovega betona in neposlikane. Če bodo kedaj kesneje okrašene ali obložene, bodo s stropom, ki bi ga bilo prav tako primerno poslikati, tvorile lepo skladno in toplo notranjščino. Tlak bo iz posebnega cementnega mozaika, sestavljenega iz precej velikih odlomkov žlahtnega pisanega kamna, ki prav uspelo posnema marmor. Novost za Ljubljano je centralna kurjava, ki je uvedena v cerkvi. Značilno je, da je to novost uvajal v prakso prav Otto Wagner, včliki Plečnikov učitelj. Prava podoba bo podana šele, ko bo cerkev dovršena tudi v podrobnostih, zakaj prav v teh malenkostih in neznatnostih je Plečnik poseben mojster. Zaenkrat učinkuje poslopje samo kot gola arhitektonska gmota, ki pa ustvarja res mogočen in lep vtis. V deloma starinskih oblikah živi novo in sodobno občuteno delo, ki se z obstoječim zliva v celoto. Prav nič ni arhitekt delal sile staremu, še manj svoje zasnove uklanjal obstoječemu, vendar je dosegel živo skladnost. Jasnost v zamisli, odtehtana razmerja in preprosta plemenitost linij odlikujejo tudi to Plečnikovo delo. Slikovitost celote, skrbnost v podrobnem delu in lepota osnovnih oblik sta odličen znak tudi te njegove mojstrovine, ki temelji v neki, dejal bi, starokrščanski preprostosti in strogosti. V podrobnostih pa črpa ta samorasli umetnik iz baročne tradicije, ki mu je tako blizka, da se skoro zdi, da je prav on kot njen pozno rojeni naslednik poklican, da poveže minulost preko sedanjosti z bodočnostjo in nam Slovencem ustvari na starem slonečo in iz davnega izročila rastočo lastno stavbinsko umetnost. K. Dobida. GLOSE KATOLIŠKI ODGOVOR BREZ DOBREGA OKUSA. Finžgarjev odgovor v oktobrski številki katoliškega družinskega lista „Mladike" na mojo gloso „Franciscus Kralj — anathema sit" je zgovoren, malce zafrkljiv, zopet pomirljiv — toda nikakor ne prepričljiv. Iskrenosti pogrešam. Finžgar se je previdno izognil mojim bistvenim očitkom. Ublažil je prvotne očitke o „pomanjkanju srčne kulture" in trdi, da njegovo ogorčenje ni imelo nobenega opravka s katolištvom. Poskuša dokazati, da so v Kraljevi knjigi opisi žetve, (deloma) svatbe, nespodobni in so „zadeva čuta, dobrega okusa, srčne žlahtnosti". Če je Kralj napisal, da je ta ali ona ženjica opravila med delom svojo potrebo s slanim poduhom, da so postelje do jutra škripale, ne motijo ti stavki nikogar, kdor je knjigo prečital s pravilnim ume-vanjem „Moje poti". Finžgar očividno še danes ne razume in ne občuti Kraljeve elementarne umetnosti, prav tako ne njegovega načina izražanja v pričujoči knjigi. Dokazi o „neresničnosti dogajanja" pa so skorajda naivni. S popravkom Finžgar priznava, da so bili prvotni očitki vsekako baročno pretirani. Osnovno pravilo poštene debate je gotovo medsebojno zaupanje in vera, da oba, ki se napadata, resnično tako mislita, kakor pišeta. Finžgar mi mora odpustiti, da ob njegovem odgovoru tega ne morem potrditi. Če mi Finžgar zatrjuje, da njegovo obregovanje nad Kraljevo „Mojo potjo" nima nobenega opravka s katolištvom in z ničimer, „kar si je ta ljubi Juš vse iztuhtal", je razumljivo, da bi moral „ljubi Juš" verjeti, kakor stoji zapisano. Pa ne morem in ne bom. Za Finžgarjevimi vrsticami se prikriva še kaj, oziroma še marsikaj, kar Finžgar dobro ve, a povedati noče, in se je v stavkih „na oba spisa bi bilo treba načelno odgovoriti. Morda kdo drugi to opravi. Ta hip ne utegnem ..." prav za prav zarekel. Zato sem „ta hip" enako prepričan o pravilnih izsledkih v glosi, kakor sem bil prej in bom poslej. Odgovor v „Mladiki" izpričuje, da bi si moral Finžgar glede „čuta, dobrega okusa in srčne žlahtnosti" sam izprašati vest. Če domneva, da je „Kozak urejal Kraljevo knjigo in čutil napad kot svojo osebno bolečino", se nedvomno moti. Svojo gloso bi bil napisal, če bi me bile na „Mojo pot" opozorile šele Finžgar je ve vrstice. V kakšni žlahti sva Kraljeva knjiga in jaz, veva le midva sama. Ker ni urednik nikjer podpisan, nima pravilnega čuta, kdor nasilno brska za njim. Finžgar je v odgovoru dvakrat okrcnil Franceta Kralja in mu pomolil pod nos neko privatno pismo ali dopisnico. Ali ne očituje ta način polemike na mojo gloso, ki je Kralj niti videl ni in niti zanjo vedel, izrazito pomanjkanje „dobrega okusa", če ne tudi „srčne žlahtnosti"? Na isti način bi mogel sedaj Finžgarju našteti osebnosti, ki so mu narekovale njegove prvotne očitke, ker sem za te osebnosti na zelo privaten način zvedel in jih sedaj poznam. Da bi se „dobri okus" v slovenski polemiki ohranil, ne bom zaenkrat Finžgarja posnemal. Finžgar zatrjuje, da nima njegov napad na „Mojo pot" nobenega opravka s katolištvom. Ali ni baš to katolištvo, da plava resnica globoko pod površino? Jus Kozak. OBZORNIK Kongres ruskih pisateljev. Avgusta mcseca se je vršil v Moskvi kongres ruskih pisateljev, ki so se ga udeležili tudi nekateri inozemski pisatelji. (Nemški pisatelj Heinrich Mann je poslal kongresu pozdravno pismo.) Po sve- tovni vojni je bil to v Rusiji največji pisateljski kongres; združil je vse sodobne ruske pisatelje raznih smeri, ki so si sicer v zadnjih desetih letih močno javno nasprotovale. Postavil je trdno osnovo za uspešen razvoj nove ruske literature, ki za- znamenuje že danes dela velike in trajne vrednosti. Frakcionaška borba posameznih struj je prenehala, edino merilo je idejna in umetniška vrednost. Važno zanimivost prinaša zadnji kongres tudi v tem, da zavestno navezuje novo rusko literaturo s klasiki preteklosti, proti ka-•.erim so zlasti v prvih letih revolucije lastopale nekatere literane struje (na pri-ner futuristi). Na primeru teh so opozorili novoruske pisatelje, da poglobe umetniško stran svojega ustvarjanja, ki je včasih zaradi prevelikega osredotočenja okrog osnovne ideje trpela. Pri tej pre-okrenitvi gledanja na umetnost ima največje zasluge klasik sodobne ruske književnosti, osem in šestdesetletni Maksim Gorki, ki še vedno kaže nezmanjšano delavnost. On je bil tisti, ki je lani (ali predlanskim) napisal članek o dramatiki in ga končal s pozivom na vse mlade ruske dramatike, da naj se uče pri starih mojstrih drame, predvsem pri Shake-speareju, če hočejo prikazati novega junaka ruske sodobnosti. Nastopil je tudi proti tistim pisateljem, ki so prikazovali svoje pozitivne junake preveč šablonsko, preveč papirnato, ker so jih hoteli imeti kot vsestransko „dobre". Takih pisateljev prav za prav danes v Rusiji ni več. Kolikor pa jih je še, so brez vpliva. Razvoj je zahteval poglobljenjc tudi v tej smeri. Prav tako je nastopil Gorki kot čuvar knjižnega ruskega jezika, ki so ga nekateri pisatelji zanemarjali, ali pa so v stremljenju po originalnosti vnašali vanj malo znane besede iz dialektov ali pa že stare, pozabljene izraze. Pri svoji kritiki ni prizanesel niti Gladkovu, piscu znamenitega romana „Cement", niti Panfe-rovu. Ob ugotovitvi nekaterih nepotrebnih nedostatkov, izvirajočih iz pisateljeve površnosti, je zaključil s pozivom: „Vsi moramo spoznati, da je pri nas književnost poklicana k delu največje svetovne važnosti. Nikoli še ni imela književnost toliko odgovornosti pred čitateljem kakor jo ima danes naša. In zapomniti si je treba, da za učenje nikoli ni prepozno, in da se moramo mi učiti bolj ko kdorkoli drugi, ker kot prikazovalci nove stvarnosti že s tem nastopamo tudi kot »učitelji življenja'." To je govoril Gorki iz lastne skušnje. Po svoji pridnosti si je vendar kot bivši bosjak pridobil toliko vsesplošnega znanja, da nikjer v njegovih delih ni moči opaziti nedostatkov, ki bi izvirali iz pomanjkanja znanja, kar bi marsikateri aka-demično naobražen literat rad očital bivšemu bosjaku, ki se je brez matur in visokih šol povzpel tako visoko. Vse to je šlo s pomočjo njegovega velikega talenta in marljivosti, še vedno je Gorki središče ruske literature. Mladi pisatelji najdejo v njem svojega dobrega svetovalca in pokrovitelja. Njegove knjige so v devet in dvajsetih milijonih izvodih razširjene po Rusiji in zato je lahko razumeti njegovo popularnost pri širokih ljudskih množicah. Največji ruski aeroplan nosi njegovo ime in Nižji-Novgorod, njegov rojstni kraj, se zdaj imenuje po njem. Zato je povsem jasno, da je predsedništvo tega kongresa, ki se ga je udeležilo okrog tisoč delegatov raznih pisateljskih združenj, vodil Maksim Gorki, češko-nemški pisatelj Weiskopf, ki ga poznamo pri nas po zbirki novel, ki jih je v prevodu izdala Cankarjeva družba, poroča: „Bil je to svojevrsten kongres v zgodovini svetovne literature. Tisoč pisateljev-začct-nikov in mojstrov; dovršeni ,zapadnjaki* in primitivni ljudski pevci vzhoda; delavci in kmetje, intelektualci, bivši bos-jaki in bivši .brezprizorni' otroci; Rusi, Armenci, Uzbeki, Ukrajinci, Nemci z Volge, Tatari; liriki, dramatiki in romanopisci so istočasno demonstrirali različnost svoje nacionalne umetnosti in svojega individualnega talenta in veliko skupnost svojega prepričanja. Poročali so, razpravljali, kritizirali in to deloma zelo ostro; govorili so o vsebini in obliki, kompoziciji in izberi tem, o fašizmu in vojni, revoluciji in razredni borbi pa o Jamesu Joysu (avtorju ,Ulyssesa') in Ho-norcju de Balzacu, o »socialističnem realizmu* in o »pozitivnem junaku', in so se vedno znova znašli v harmoniji skupnih nalog in skupnih ciljev." Za kongres je po vsej državi vladalo največje zanimanje. Na stotine ljudi je vsak dan čakalo, da bi lahko zasedli preostale prostore na tribunah. O kongresu so stalno poročali časniki, od največjih pa do majhnih glasil kolhozov. Nekdo je imenoval pisatelje „inženjerje duše". Tako je nova Rusija pokazala vso svojo veliko ljubezen do lepe književnosti in ji s svojo pozornostjo priznala njeno pravo važnost v človeškem življenju. Kongres so pozdravile delegacije otrokov-pijonirjev, delavcev, vojakov, mornarjev itd. Ko so bili inozemski pisatelji z nekaterimi ruskimi gostje pri Maksimu Gorkemu, se je tam odigral pretresljiv prizor, o katerem poroča nemški književnik Balder Olden: Med inozemskimi gosti je bila tudi mlada kitajska pisateljica Hu-ši-Lan. Za silo je znala nemško, toda govorila je sekajoče in bolj v samostalnikih. Zato so bili njeni stavki raztrgani, razbiti. In zbranim pisateljem je pripovedovala o svoji prijateljici, ki je prevajala dela Gorkcga v kitajščino in si tako zelo zaželela, da bi smela nekoč pogledati „stalemu Golkemu" v oči. Toda kitajska generalska reakcija jo je dala živo pokopati. Za njo sta bila na Kitajskem umorjena še dva prevajalca Gorkega. Število umorjenih, živo pokopanih in do smrti mučenih pisateljev je na Kitajskem zelo veliko. „Toda če ima Človek srce — ne more molčati", je rekla jokajoč Hu, in ona in njeni tovariši bodo naprej pesnikovali in pisali in umirali za svobodo ..Gorki je jokal — to je bilo čudno, kajti Husinih besed še nihče ni bil prevedel, on pa nam ni izdal, da razume nemško. Pozna bržkone samo nekaj besed, pač tiste, ki jih obvlada tudi Hu — in ko se je nato sklonil k njej, samo da bi se ji skozi solze nasmehnil v njen solz-nat obraz, se je zdelo, kakor da leži, nežna in drobna, na njegovih Urokih, dobrih kmečkih prsih kakor njeg^ v va • rovancc, njegov otrok. Hu je bila v za* porih, nazadnje v Nemčiji, več mesecev je že presedela, mlada je, še dolgo bo živela in trpela. Toda ta večer, ki se je raztegnil do jutra, je bila vedno ob „sta-lem Golkem", govorila z njim, pila in čutila bližino mrtve prijateljice. — Kongres je zboroval v bivših prostorih plcmcnitaškega kluba. Po dvorani so bili razpostavljeni kipi Puškina, Goetheja, Shakespcareja, Zolaja, Tolstega itd. V tej zgodovinski dvorani, kjer so zdaj zborovali pisatelji, je ležal na mrtvašekm odru Uljanov, tu se je vršil znani proces proti Ramzinovi „industrijski stranki" itd. Ko je vstopil v to dvorano francoski pisatelj Andre Malraux, ki je prejel letošnjo Goncourtjevo nagrado, je presenečen ob tolikem številu delegatov vzkliknil: „Et tout £a eerit?" Nekaj dni nato pa je končal svoj govor z besedami: „Knezi in berači so nekoč poslušali Shakespearcja. V času, ko se morejo zapadnjaki zbirati le zato, da se bridko norčujejo pred figuro Charlica Chaplina; v času, ko mnogi naših najboljših pisateljev pišejo za pošasti ali pa za ljudi, ki se šele rode, ustvarjate vi, podobni med seboj in vendar različni kakor zrna, nanovo civilizacijo, iz katere vzrastejo Shakespeareji." Pisateljevanje je postalo v Rusiji važen in odgovoren poklic. Novi ruski književnik stoji v središču zanimanja ruske javnosti. Nič več bohemskega ni v njegovem poklicu, on je zavestni stvaritelj bodočnosti v literaturi. Na čast temu kongresu je izšlo šest milijonov knjig sodobnih ruskih pisateljev. Rusko občinstvo čaka na knjige kakor so med vojno čakali ljudje na petrolej ali moko. Široke ljudske množice, pod carizmom zaradi analfabetizma tavajoče v temi, danes streme po kulturi, po umetnosti. Ta „glad" čitateljev daje ruskim pisateljem poseben vzgon in tudi odgovornost pri delu. Vez med občinstvom in pisateljem je tako trdna, da pi- satelji nikoli nc morejo izgubiti vse zveze z življenjem. Delo, o katerem je že marsikateri zapadni pisatelj pisal kakor o največjem smotru človekovega življenja, je za ruski narod postalo danes vse. Delo v veri za lepšo bodočnost in v borbi za to novo bodočnost nadomešča ljudem cel6 religijo. Zato je Gorki dejal, da mora biti glavni junak nove ruske književnosti delo, to se pravi „človek, ki so ga organizirali procesi dela, ki je opremljen z vso močjo moderne tehnike, človek, ki spet s svoje strani organizira delo, ga napravi lažjega in produktivnejšega, ga dvigne do stopnje umetnosti. Učiti se moramo zapopasti delo kot stvariteljstvo. Glavni motiv književnosti pred revolucijo je bila drama človeka, ki se mu zdi življenje preozko, človeka, ki se čuti nepotrebnega, ki išče v družbi položaja, pa ga nc najde, ki trpi in propada, se vdaja pijančevanju ali pa napravi samomor. Med nami danes nc more biti nepotrebnih ljudi. Vsakomur je dana velika razvojna svoboda in zahteva se le, da zavzame pošteno stališče k herojskemu delu, ki gradi brezrazredno družbo." Karl Radek je pozival na delo pisatelje vsega sveta. Ostro stališče je zavzel proti internacionalnemu fašizmu. „V dobi kapitalističnega propadanja lahko sicer fašisti literaturo uničijo, toda sami nc morejo ustvariti nobene znamenite literature. Cel6 umetnik, ki bi ne mogel zapopasti življenja v njegovi celokupnosti, ki ne razume, kaj je fašizem, bi moral priznati: fašizem je propadanje, razkrajanje in konec literature. In kdor želi, da se naj svetovna literatura razvija, kdor želi, da naj mu ta mogočni razvojni vzvod človeštva pripravi največja ugodja, ki obo-gatc življenje neštevilnih ljudi..., ta naj se bori proti fašizmu." Nemški pesnik Becher je pozval v skupno falango vse tiste pisatelje in pesnike, ki čutijo odpor in preganjanje od fašizma, četudi se ne prištevajo k socializmu. Tako je bil ta kongres tudi klicar pisateljske skupnosti v borbi proti splošni reakciji. Še ostreje kakor Gorki je govoril za poglobitev umetniškega ustvarjanja Buharin. „Če hočemo primerjati nekatera dela naših pesnikov s poezijo Vcrhaerenovo, bomo videli, koliko misli, koliko problemov, primerjav, podob ima in koliko kulture. Pri nas pa imajo pogostokrat rimana gesla za poezijo... Kultura, kultura in spet kultura! Zadnji čas je, da pometemo z bohemo. Ne sme se pozabiti, da so bili resnični veliki mojstri, cel6 ljudje ,z lahko roko', kakor naš veliki genij Puškin, »brezskrbni in lahkomiselni', marljivi delavci in so bili vseskozi na višku kulture svojega časa. (Puškin prihaja v novi Rusiji do vedno večje veljave. Njegova dela so po vojni izšla v štirih milijonih izvodih. — B. K.) Nesmiselno bi bilo zahtevati od vseh pesnikov, da naj bodo veliki filozofi in kritiki. Ni slučaj, da postanejo eni filozofi, drugi pesniki... To pa še nc pomeni, da se odpovemo zahtevi, da naj pesnik temeljito dvigne svojo izobrazbo na vseh kulturnih področjih!" Govorili so tudi skoraj vsi inozemski gostje. Martin Andersen Ncxö je govoril o problemu človečnosti, Willi Bredel o pisateljih v koncentracijskih taboriščih, Louis Aragon o antifašistični pisateljski fronti v Franciji, Chuan-Lan-Či o literaturi in revoluciji na Kitajskem, Hidsikato o literaturi vojnih hujskačev in o ilegalni revolucionarni japonski literaturi (časniki iz Tokia so nato pisali, da bo Hidsikato ob povratku aretiran), Andre Malrcaux in Jean Richard Bloch sta razpravljala o individualnosti in individualizmu, Theodor Plivicr, znani pisatelj vojnih romanov, je poročal o vojni književnosti, Hcrzfelde je analiziral metode ustvarjanja pri Joy-sc-u, Toller je govoril o antifašističnih pisateljih, Jef Last je odkrival korenike holandske kolonialne literature itd. in Becher je napravil načrt za „zvezo vseh pisateljev z dobro voljo" za borbo proti sovražnikoma Človeštva: proti vojni in fašizmu. B. K. MED OSTRNICAMI OTON ŽUPANČIČ Med enodnevnic pali smo oblak: povsody od belih mlinov, sivih žag se zbirajo na kratek, kratek ples: glej, rojstvo — smrt, en pomisljaj je vmes. En pomisljaj samo, ena minuta, da naglo vzklije cvet opojne nadey ljubezni, bolečine in naslade; en pomisljaj — car oba je osuta. V nebo so se vzvijale kot kadilo za enodneven dar} življenju užgan. In mif Izteka tednov se število, gledam nazaj — in vse je kot en dan. •ft Med ostrnice s poti sem zavil, ko mrak večerni iz dolin je vstajal; pogovor tih od onstran je prihajal in me pripel na mesto, kjer sem bil. Vriskaš vesely ne veš za kes in greh — to je bilo v nedolžnih mladih dneh: srce ti je gorelo v cisti strasti, slutilo ni, da je mogoče pasti. A ponevedoma se vanj zaleze zavratni strup, zarine smrtna kal, in zatey ki tako si varno stal, nenadoma ni več nikjer odveze. Zvezde, razsute po neba okrožji, na vse prostranstvo lijejo svoj mir, ti, vase ugreznjen, čutiš venomer, da nekaj milega nad tabo toži. * Odprl si mi in spet zaprl nebesa, prehitro zgrnil mi na dušo mrak! Lej, po senceh, ko sem ležala vznak, solze so tolikrat mi zvrhale ušesa! * In vidiš, da v temi življenja gosti si bil brez razsvetljenja in modrosti, kot dete, ki za jagodami lazi, zelene bere, najbolj zrele gazi. * Tako sem čul pogovor iz temin dveh, ki ne vesta kam iz bolečin; beseda vsaka me je v srce pekla, kot skozenj lastna mi bridkost bi tekla. In koderkoli hodil sem po sveti, kjer je srce človeško govorilo, lahko mi ga bilo je razumeti, z njim moje vriskalo je in tožilo. Le kadar modrijan mi prerokuje, s krilečimi rokami večnost meri, takrat se nekaj maje v moji veri, poslušam, gledam, in vse mi je tuje. * Bogu nastavil logične je zanke, raz pre gel metafizične mu mreže. Dokaz je strnjen, tukaj te prestreže, ne izmakneš se mi več, kraj je uganke! A vsa ta trdna kajstva in zvita najstva zapletajo le v nova nas zakajstva. Res misliš, da boš Njega vanje ujel? Ne boj se: On že najde iz njih vrzel. * Kriknil je deček: „Morska mesečina!" nagnil se z brega in ujel jo v kapo: skrivnostno sije bleda rumenina, da gledamo vsi s pridržano sapo. Toda lepota traja en sam hip: skoz platno teče voda ko skoz sito, z njo se preceja bitje čudovito, in pred očmi nam vgasne lepi ščip. Okamenel stoji fantič pred nami, molče strmimo, kar nas je okrog; kar eden iz osuplosti se zdrami, pokaže prazno kapo in dahne: „Bog."