0 foHoru v Ormoln. Čuden slučaj! Pred menoj na mizi leži kolajna — spomenica z ormoškega tabora. Pošta pa prinese »Slovenski Gospodar« 30. oktobra letos s šestdeset let starim vabilom na tabor v Ormožu dne 8. avgusta 1869. Izmed podpisanih domoljubov na vabilu naštel sem 19 meni osebno znanih možev, med njimi moj veroučitelj1 dr. Anton Klemenčič, župnik. Ta je bil duša »Besedi« 18632 ob tisočletnici prihoda sv. Cirila in Metodija v naše kraje, pa tudl prvi slovanski tabor v Ljutomeru dne 9. avgusta 1863. Tu sta mu ob strani stala Dragotin Huber in Ivan Kukovec. Pripomba. Pred letom je »Ilustrirani Slove-: nec« in pozneje tudi »Slovenski Gospodar« priobčil sliko s tabora v Ljutomeru. Kako-li so zamogli dobiti takšno podobo, ne morem si pojasniti. Sklepam pač, da jo je kteri sedanji umetnik, ki pa ni bil na taboru, izpopolnil po pokvarjeni fotografski sliki. Podoba kaže, da med govorniškim odroin in ne ravno številnimi poslušalci raste redko drevje. Oder stoji samoten na obsežni krčevinl. To je pravilno. Široki, travniku podoben prostor je prazen. A' na tej parceli je bilo zbranih tisoč in tisoS oseb. Med njimi blizu odra tudi moja malenkost. Tu je fotografu menda aparat odpovedaL Fotograf je prišel iz Ormoža. Aparat je bil podoben zaprti kočiji. Ne spominjam se, da-li je voz vlekel jeden konj, ali dva. Takšni so bili aparati pred šestdesetimi leti. Nas dijake je je zanimala velika komora obskura. Slike o zborovanju nismo pozneje videli nikjer. To bi menda reklo: Fotografija se je ponesrečila. Sedanji oskrbovalec pokvarjene slike pa čez dobrega pol stoletja ni imel človeka, ki bi mu bil zadevo razložil, pa bi umetnikova domišljija naslikala tlsočglavo družbo poslušalcev okoli sedaj samevajočega odra3 na sliki, ki bi naj predstavljala prvi slovenski tabor v Lju-: tomeru. Da se vrnem. Kolajno na mizi sem pripravil, da jo pošljem za »Zgodovinsko društvo« v Maribor. Bil sem namreč tudl na taboru v Ormožu. In »taboriti« smo medalje nosili na prsih, kakor na primer odlikovarii vojaki svoje kolajne in križce. Medaljo iz Ljutomera sem pred leti izročil znancu, da jo čuva v svoji hiši. Spomenica pa, trenutno v moji levici se nahajajoča, kaže z velikiml črkami na eni stranici napis: Tabor v Ormužu 8. avgusta 1869. Na drugi strani se ob robu nahaja venec z listjem dozdevno lipovim. Med vencem v okrogu opomin: Složimo se! Zedinimo se! Ne vdajmo se! V tem besed- 1 Letos obhajamo 100-letnico njegovega rojstva, 1819. Moder učitelj. Sedeli smo v četrtem razredu 1863/4. Nekega dne se oglasi šolar v, prvi klopi, ter zatoži tovariša. »Gospod doktorl Toti pa je nemškutar.« Sodnik zapustivši mi^ zo, mirno in tiho dajal je primeren poduk obema. Njegova vzgojna modrost spravila je nasprotno si dvojico. — i Tega leta nas je vzgledni nadučitelj Gabrijel Postružnik v tretjem razredu naučil pisati cirilico. Če so v tem jubilejnem letu cirilico pisali tudi po drugih' krajih, meni ni znano. Zadeva je pa danes za šolo v Lotmerku že zgodovinska imenitnost Pis. ' Na misel mi prihaja naravnejša razlaga. Slika s tabora se ni obnesla. Drugi ali tretji lan so fotografirali prazno taborišče. Navidez-: ni zborovalci, med drevjem nastavljeni, to bodo ljudje, ki so ob delavnikih prišli k sv. maši, pa jih je fotograf naprosil, da so šli z njim k aoaratu. Pis. isem krogu še dve besedi, ena pod drugo: ŽIVILA SLOVENIJA! Vabilo vabi na tabor v logu ob cesti v Središče vse! Zborovanje se je vršilo poleg »Čitalnice« na velikem vrtu neposredno ob »placu« v mestu, v Ormožu. Svoječasno je čez Dravo prevažal brod. Do reke smo zvečer spremljali številne Varaždince in njihove sosede. Baren jih je prepeljaval na desno obrežje. Pri zborovanju je na vzporedu bila tudi točka: Most čez Dravo! In kadar vidim sedanji most, vsakokrat se spomnim na tabor v Ormožu. M. Earba.