0 nagonu. (Spisal Franjo Gabršek.) (Dalje in koncc.) Kar občudujemo pri živalih kot umeteljni nagon, še nikakor ni ono, kar označujemo z besedo umeteljnost. Bučela napravlja svoje stanice jako čedno, pa vedno jednako, prilepljuje drugo nad drugo, vedno več in več, združi jih v satovje, napolni jih s hrano za mlado zalego, pa niti prvo niti drugo ne kaže razuma, vse je le prirodni nagon, nekaj nezavestno storjenega, nekaj, k čemer je žival prisilil nek notranji pritisk. Pajek plete pajčevino, katere razmerje je tako lepo uredjeno, da bi človek mislil, da jo je se šestilom umeril in vse podrobnosti matematično izračunil. Pri tem delu naprede pajek najprej tri zelo močne glavne niti, tako svitle in tako gladke, da solnčne žarke popolnem odbijajo in se zavoljo tega tudi ne razgrejejo; in ker divna uglajenost teh niti zabranjuje, da ne morejo popolnem vsrkati solnčnih žarkov, zato se celo v ognjišči leče predmetnice kacega daljnogleda ae sogrejejo. Na te niti pritrdi povprečne nitke, katere so tudi zelo močne, po vrhu pa naplete še ostale prečke svojega kolesa. Vse te prečke so si podobne ter so gladke in svitle; od napetih niti do srede pajčevine so skoraj pod jednacimi ostrimi koti nagnjene. Ko je to končano, naprede pajek obširno zavojito (spiralno) črto, katero šest- do osemkrat navije in ž njo vse prečke zveže. To pa še ni njegova mreža, to je še le lestvica, katero osnuje, da more potein z njeno pomočjo mrežo presti. Zdaj še le začenja v resnici mrežo ali pajčevino presti in sicer tako, da hodi preko obširne zavojice in mej tem mnogo ožjo zavojito črto črez prečke vleče; vsako nit te črte prevleče s ptičjim limom, da se vidi, kakor bi bile posute z dolgo vrsto svitlih biserov. Ta lim je neizrečeno lepljiv. Z močnitn večalom se morejo ti biseri razločno videti; in ravno na DJih obvise komarji in obadi, če prav so zadnji precej veliki in krepki. Ker pa se ho- čejo osvoboditi, prime se jih vedno več tacih lepljivih nitek, v katere se slednjič tako zamotajo, da se ne morejo nič več ganiti in ondu poginejo. A pajek prede vedno dalje in razprostre svoje lepljive nitke črez vso ploskev kolesa, raej tem pa požira prej natkane zavojite nitke drugo za drugo, če jih namreč nič več ne potrebuje; v obče pa požre vsako jutro svojo mrežo razven gladkih niti, ter jo iz te tvarine vsako jutro z nova naprede. Dela li pajek take mreže vsled čuvstva za umetnost zato, da bi ostala mreža vedno lepo čista in redna, ali pa morda zato, da bi ga človek vedno občudoval? 0 nel to ni umeteljnost, ni čuvstvo za umetnost, ni ljubezen do umetnosti, katera ga uči tako delati; to je nagon saraoohranjenja. Pajek plete mrežo, da si nalovi plena, on prevleče niti z limom, da se živali v njih vjaraejo. če je zašel kak večji žužek v njegovo mrežo, hitro priteče gledat, a dokler se še zvija in brenči, toliko časa pač ne pride blizu; še le ko se utrudi in ga začno moči zapuščati, prereže pajek niti na onej strani, na katerej žužek visi, in zavrti muho v nitih, jo zveže ter jo, nž6 zvezano, zaradi varnosti še dvajsetkrat preobrne, da se na zadnje kar nič več ne more ganiti; potem pa jo izsesa; če pa je sit, obesi jo na kakem pripravnem mesti, ter jo prihrani za čas boljšega teka. Kdo ga uči tako delati? in se je li sploh kdaj učil? Naopako vidimo, da najmanjši pajek, in če tudi se je še le izlegel, samostojno in brez kacega pouka svojo jako majhno in nežno mrežico naplete, in to ravno tako dobro kakor najstarejši, — to je prirodni nagon, katerega mu je priroda podelila. Ko bi s premislekom delal, ne bi mesarska muha svojih zapljivkov legla v odprte cvete rastline stapelije. Svojim mladičem hoče pripraviti živeža; one jedo gnjilo meso, cveti stapelije, ki raste ob nosu Dobre nade, pa diše skoraj po takovem mesu. Razumnega človeka ne prevari ta duh, pač pa mesarsko muho, kajti nagon za ohranitev svojih mladičev dejstvuje le na njen voh. To je tista prednost, katera povzdiguje človeka nad živali. Vsled te prednosti človek ne ravna po nejasnih nagonih, marveč po jasnih predstavah; torej se nikakor ne moremo pritoževati, če nam raanjka prirodnega nagona ali instinkta. To pomanjkanje je znamenje našega vzvišenega stališča. Na čim višjej stopnji so živali, tim raanje vplivajo na nje prirojeni nagoni. Vsi ti prirodni nagoni pa razvisijo od jedne in iste organične sile. Čim več ustrojev ima žival, čira različneji in sovršeneji so njeni udje, tim slabeji je nagon, tira bolj je žival podvržena poveljem samohotja. človek pa kot najbolj organizirano bitje različne občute najprej pretehta, in še le potem jih združi v harmonično celoto. Nagon je priroda podelila živali zato, da jej je v vodilo, kajti žival se ne more ničesar naučiti, je za učenje nesposobna; takovo bitje mora prej vedeti, predno se uči. Bitje pa, katero je sposobno za učenje, mora se učiti, ker mu je priroda manj podarila, mora se vaditi in uriti, ker sarno iz sebe ne more ničesar storiti; zato pa ima porazdeljene sile, natančne ustroje in mnogo več sredstev, s katerimi obistini svoje želje. česar človeku ni namenjeno, da bi dosegel z nejasnimi nagoni, to mu zadosta nadoinestuje premišljanje. To na videz tako zanemarjeno bitje more svoje sile in svoje ude vsestransko in mnogo prosteje uporabljati in nikakor ne more zavidati bučeli ali pajku, katera ne bi mogla izdelovati čveterokotnih mrež ali trikotnih stanic, v katere bi lovila žuželke in nabirala strdi. Z nagoni bogato obdarjena žival je navezana na jedno samo neovrgljivo obliko, jedino le človek je popolnem oproščen takovih spon, katere bi ga ovirale v njegovem telesnem in duševnem delovanji. Ta prednost človeška pa izvira le iz njegovih duševnih vzmožnosti. Priroda mu sicer postavlja mnogo ovir, a podarila mu je mogočnih sredstev, izdatnih sil, s katerimi more vse zapreke premagati in ostati na svojej vzvišenej stopnji. Res, nekaj mogocnega, vzvišenega je ta duh, kateri more vse zapreke odstraniti in si celo prirodo podrediti. A človek iso ni zadovoljen s tem, da bi premotroval, razjasnoval in določeval le vnanje razmcre, katere ga obdajejo, on pregleduje tudi svojo notranjost, svoje duševno delovanje in izkuša najti sledu, kateri zjedinja razmerje čutnosti z nadčutnostjo, on gre še dalje, kot mu nazornost dopuščn, ter hoče izslediti ono, kar se odteguje drobnogledu, prirodoznanstvu in kemiji. To teženje ga visoko povzdiguje nad ono stališče, katerega mu je na videz določila živalska priroda, povzdiguje ga nad živalsko razumnost in nad živalske nagnjenosti; ali pa izvršuje to teženje njegove nagnjenosti z določeno svestjo, kot zvestobo in ljubezen, in preustvarja njegovo srčnost v hrabrost, njegovo potrpljivost z ubogim premagancein v velikodušje, ter ga uei preniagati vse ono, kar bi od njegovih živalskih nagnjenosti moglo komu druzemu škodljivo biti. Človek se more krotiti, kar pomaga nravstvenosti do popolnega razvitja; žival pa tega nikakor ne more, ker zavisi popolnem od svojega prirodnega nagona. Če ravno pa je priroda človeka višje in bogatejše obdarila nego žival, vender mu nekaterih prednosti ni neposredno podelila, a preskrbela ga je s tako obilimi darovitostirai ali prirodnimi darovi, da si more vsega, česar mu še manjka k ugodnemu živenju in kar je živali brez vsacega daru vlastno, pridobiti in oskrbeti, kajti delovanje in ustvarjanje je bistven znak njegovega živenja. Njegov prirodni nagon nikakor ni tako razvit kot živalski, in morda bi se lehko reklo, da le jeden sam nagon je človeku neposredno vlasten, in to bi bilo iskanje hrane takoj po rojstvu, kakor smo videli tudi pri višjih živalih. Nikdo ni učil otroka sesati; ako ga vzame mati k prsam, obrača glavo toliko časa sim in tja, in išče toliko časa prsi, da mu pride sesek v usta, potem pa takoj začne sesati in požirati, ravno tako kot novorojeno žrebe ali jagnje ali slepi psiček. Vsega druzega pa se mora otrok naučiti, celo vporabe rok in nog, vporabe čutil, jezika i. t. d. Odrasla žival ima močna žvečila, da more razžvečiti žitna zrna ali razglodati kosti pobite živali, ima krepak in sestavljen želodec, da more neprebavljivo travo izpremeniti v tečno redilo in da oraehča razmljete kosti; človek pa ima zadosta razuma, da si pripravi iz surovih tvarin, katerih ne more uživati, dobrookusna in lehko prebavljiva jedila. Priroda mu sicer ni podelila orožja, pač pa razum, da si more oskrbeti močnejšega in trpežnejšega, kot ga imajo živali. Priroda mu ni pokrila života z dlako, z volno ali s perjem, da bi se varoval slabega vremena, a podarila mu je sposobnost, da si pripravi takšno pokrivalo za vsak mogoč slučaj. On izdeluje oblačilo za razne letne čase iz svile ali iz vlakna, iz dlake ali volne. Priroda mu ni podarila brzih nog jelenovih, a razum ga uči, da vporablja hitrost jelenovo za-se, da jezdi severnega jelena ali konja, da jih vprega v voz ali v sani, da se vozi s psi po ledenih planjavah tečajnih krajev in z udomačeno govedo po nerodovitnih krajih južne Afrike. Njegov razum ga uči, da se vozi s pomočjo vetra črez morsko površje, da kljubuje s pomočjo sopare nevihti in da hiti po železnem tiru preko obljudenih dežel evropskih, kakor tudi preko neobljudenih severo-amerikanskih. In tako izvršuje človek podjetja, o katerih se pred jednim stoletjem še nikomur ni sanjalo. K takim ustvaritvam napeljuje človeka le njegov razura in pa po njem vzbujeno težcnje, da premotrava in preiskuje prirodne prikaze. S tem pa vedno kaj novega izkuša in iznajde, vedno kaj novega sestavlja, kar zopet pomnožuje njegova pomagala in omogočuje njegovo napredovanje na polji vede in iznajdeb. Vsega tega ne morc žival storiti, ker ima le prirodni nagon, kateri jo sili, ostati pri starem in v nobenem obziru ne napredovati. In kakšno delovanje je človeška volja, katera mu pomaga krotiti, premagOvati in brzdati strasti in prirodne nagone. Uže samo to bi zadostovalo, da se razlikuje od živali, katera posluša vedno le svoje nagone ter jim sledi, kolikor je v njenej moči, brez prave zavesti, jedino le zbog nedoločenega nagona, in katera niti ne sluti, da bi raožno bilo, te nagone krotiti. Ta volja je tudi, katera učini, da je človek močnejši in vztrajnejši od živali. Znano je, da mora biti vojaška hoja konjice vedno krajša kot peščev, ako ravno je konj osemkrat močnejši a le trikrat toliko otovoren kot človek, in torej le pol toliko nosi, kot bi njegovej moči primerno bilo. Ta volja uči severo-amerikanskega divjaka, da preganja bežečega jelena, dokler žival ne omaga in se ne zgrudi. in ta volja združena z razumom je porodila vse one iznajdbe, katere povzdigujejo eloveški rod od veka do veka vedno višje.