XLIX. LETNIK                  1929                    II. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
P   S   A   L   M   I
ANTON    OCVIRK
I.
V  samotah noči in dnevov pretesnih mrzlih besed, ob molku vase zazrtih duš, pojemo psalme žena, ki nam z vetri iz polj, ki jim božajo lica otožna, odpevajo s pesmijo las in oči in teles.
Opojne stopinje so vaših nog in vonj vaših las
je kot krone črnih rož, ki rasejo v deželah sanj.
Vse rdeče večere nad nami gorijo pogledi čakajočih oči,
kot roke hudo razprostrte ob prošnjah daritvenih ur.
V nočeh z mesečino bedenj obsijane nas žeja po rožnatih ustih, v žgočih nemirih pijani moči svojih vročih strasti. Blaženi utripi so src, skrivnostnih obročev ljubečih duš. Kadar na ulice v mraku pada dež, slišimo v ritmu pojočih voda bridki jok zapuščenih žena, ki v blazine
ihte. Kot čase ovenelih rož so telesa.
II.
Svete so pesmi voda in sveta so pota zvezd, ki iščejo v globinah noči podobe svojih lic.
Svete so setve, sveta je rast in sveta je smrt
v vednem poletu od dneva do mrtvih senc polnoči.
Sveti so hrami ubožnih otrok, ki v vročicah mislijo
na solnce, ki rase ob jutrih na drevju gozdov,
da z njim bi igrali se, dokler tema ne pade čez svet.
Sveta so pota brezdomcev, ki od rojstva trpijo na križpot jih noči, da bi našli zadnji svoj dom. Tam gori luč in so mislim postlana ležišča pod stebri kipečih jasnin.
5                                                                                                                        65
Sveti vojščakov so tabori, kjer spijo junaki trudni po bojih v ranah ob ognjih ugaslih. Meči z ostrinami, polni krvi, ležijo ob njih, čakajo dneva in močnih rok.
Sveta je beda ljudi, pod črnimi stropi objokana lica brez sanj in brez upa na beli kruh. Roke trudne in revne, ki nosijo težo trpljenj, so zgradile tempelj bodočih dni.
Svete brezupne so ure in sveti so spevi razbičanih duš, sveta praznota življenj in svete groze molčanj.
III.
Prisluhnil sem v grobnice, kjer angeli s tihimi spevi po jo žalostinke.
Človek leži sredi mramornih sten, v mrazu stoletij brlijo lojenke z dolgimi utripi.
Na licih nagubane srage mrtvih besed, kot zastori negibni čez skrivnosti neme bi pali.
Na stenah podobe dihajo v slogih stoterih vizije okostenelih groz. — Molk smrti.
Tesno drug svet, kjer vse kameni in so v brezglasju bitjem zakopane skrivnosti.
Kako iz krst veje mraz! Da ne bi videl voščenih rok in steklenih oči,
kjer vžgani so bili nekoč pečati duš z živo krvjo. Negibnost kriči.
Kako pojemo v tesnobah z obrazi bledimi težke akorde psalmov mrtvaških!
PISMO
TONE    SELIŠKAR
Služkinja piše svojemu fantu.
Tako sem prišla semkaj, dragi moj! Ti ne veš, kako je hudo! Brez okna je izba na podstrešju in polnoč je, ko sem vžgala svečo, da ti pišem v daljni kraj. Gospod in gospa sta šla v kino in mene zebe.  Mrzla je izba
66