Gluhonemost in nagluhost. Spisal Jakob Žnidaršič. luh je, kdor ne sliši; gluhost ali gluhota je torej nedostatek sluha. Nemost pa je nedostatek govora. Ker se navadno nauči govorjenja samo tisti, ki sliši, ostane nem ali mutast, kdor je glali od rojstva, ali kdor je zgodaj oglušil. Z gluhostjo je v teh slučajih združena nemost. Nedostatek sluha in govora zovemo glulionemost. Vsak izmed nas je imel gotovo že priliko milovati gluhonemega človeka, in tedaj je tudi premišljeval, kako bi njemu bilo, ko bi ne bil prinesel sluha s seboj na svet, ali ko bi ga zrlaj izgubil. Zdi se nam, da bi lehko pogrešali treskanje bliska, grom topov, pokanje pušek, šumenje valov, grmenje slapa, bučanje viharja, rjovenje zverine in raznoteri drugi šum in truš. Ali kako bi nam bilo tesno in prazno pri srci v tej tišini! Kako bi prebivali brez prijetnih glasov! Čudno bi nam bilo videčim ptice pevke, a ne slišečim jih; čudno, ko bi gledali potoček, kako skače nemo mimo nas; najčudneje, naj-mileje pa bi nam bilo ob srci, ako bi nikdar več ne slišali sladkih materinih glasov, ne tolažbe, ne pomilovanja, ne vzpodbude. Nehote bi se nam zdel ves svet tuj, samosvoj, sebičen, brezsrčen. Ako vse to pomislimo, lehko nam je umeti, da se boljši, blažji čuti v srci gluhonemega nikdar ne morejo razvijati tako, kakor v srci slišečega. Gluhonemi so in bodo poprek surovejši od druzih Ijudij, in razmerno mnogo je potuhnencev med njimi. Vsaka stvar jih ujezi, svojeglavni so in maščujejo se radi zarad vsake malenkosti. To nam pojasnjuje, zakaj zvršujejo dostikrat gluhonemi najgrozovi-tejša hudodelstva, kakor se nam zdi, brez razloga ali iz prav niče-vega uzroka. Res, nesrečen je gluhonem človek. Kako težko se je razumeti ž njim, posebno ako mu nisi vajen! On ne razume tebe, ti njega ne. Ko bi vsaj nem ne bil! Ali kdor nikdar govora ni slišal ali premalo časa, tudi govoriti ne zna, in to je, kar žalostni stan gluhonemega dela še žalostnejši. In recimo, da se na ta ali ta način doseže sporazumljenje, vender se sluh ne more nadomestiti povsem. J. Žnidaršič: Gluhonemost in nagluhost. 651 Ako se govor nadomesti z znamenji ali pisanjem, glas govora, izraz govora ne da se nadomestiti, in ravno izraz besede vzbuja v nas več čuta nego beseda sama ob sebi. Pisan govor ali lepo govorjen govor — kolik razloček! Žive besede ni moči nadomestiti. Dan danes se prav mnogo dela v omiko nesrečnih gluhonemih; celo govoriti jih nauče, ipak se nasledki gluhosti nikdar ne dado popolnem odpraviti. Dobro izvežban gluhomutec razločno izgovarja posamezne besede; ali njegov govor je podoben govoru govornega stroja, iz njega se ne glase duševni občutki. Akoprem se torej izučenemu in omikanemu gluhomutcu čudimo, vender moremo ga ob jednem tudi milovati. Nikdar ne more se gluhonemi vzpeti do one omike in blagosti, do katere bi se vzpel, ko bi ne bil gluh. Njegovi moralni čuti ne morejo se po polnem razviti. Kolikokrat moremo opazovati, da so od mladosti nagluhi ljudje nedoslednega in nezanesljivega značaja. Nedoslednost v njih govoru in dejanji je tem večja, čim hujša je njih nagluhost. Brezčutnost in. slaboumje se spoznava celo pri otrocih, kateri zelo slabo čujejo. Gluhonemost je prirojena ali pozneje pridobljena. Prirojena je, ako se otrok rodi gluh ali tako nagluh, da navadnega govora ne sliši, — pridobljena pa. ako otrok popolnem ali deloma ogluši prej, nego se njegova duševna delavnost razvije dovolj. Ce tudi se je otrok popolnem govoriti naučil, pozabi, govor, ako je o času, ko sluh izgubi, premalo duševno razvit. Ako otrok pred sedmim letom po polnem ali jako ogluši, vselej je nevarnost, da pozabi govoriti in postane gluhonem. Razloček je vender: ogluši li otrok, predno zna govoriti, ali še le potem, ko je že nekaj časa govoril. Otrok, ki že zgodaj jako ogluši, čuje le redkokrat razločno človeški govor, ima premalo prilike spoznavati, kaj besede pomenijo, zanima se bolj za znamenja nego za govor, ne poskuša govoriti in ostane nem. Tacega otroka je možno naučiti govora. Treba mu je po gostem jako glasno, počasi in razločno govoriti in mu pri tem kazati dotične predmete. Otrok pa mora natančno paziti, kako iz-preminja govornik svoja usta, izgovarjajo, posamezne besede. S potrpežljivostjo se doseže mnogo: otrok začne glasni govor razumevati, zanimati se zanj, poskuša govoriti in postane zmožen vsaj za silo povedati svoje misli. Najprikladneje je, da se otrok pri teh vajah poslužuje slušala, 652 J. Žnidaršič: Gluhonemost in nagluhost. Tako je z glasnim govorjenjem ali slušalom mogoče tudi otroku, ki se je že naučil govoriti in potem ogluši, ali ne popolnem, ohraniti dar jezika. Znano je, da oclrastli, ako ogluše, svoj glas nekako čudno izpremene in nerazločno govore. Oglušeli otroci govor še hitreje popačijo in brez posebnega, neutrudnega pouka začno nerazločno blebetati. Zato je treba posebno paziti, da tak otrok besede čisto in razločno izgovarja. To se doseže j edino le s tem, da se otrok uči svojo ustno duplino pravilno izpreminjati. Videli smo zdaj, da je mogoče pri otrocih, kateri niso popolnem gluhi, razvijajočo se gluhonemost ustaviti. Mnogo teže je, od-rastle gluhoneme naučiti govorjenja, če tudi niso po polnem brez sluha, kajti govorilo izgubi potrebno gibčnost, ako se ne rabi. Glas odrastlih, neizšolanih gluhonemih je podoben tuljenju. V zavodih za gluhoneme*) se uče govoriti tudi taki gojenci, kateri prav nič ne sljšijo in nauče se glasno citati. Dasi praktičen vspeh pri tacih ni posebno velik, koristne so take vaje že radi tega, ker mnogo pripomorejo k razvoju govorila in dihala. Kdor ima gluhonemega otroka, v naj ne opusti posvetovati se z umnim zdravnikom. Časih se da nekoliko pomagati, t. j. glubost nekoliko zmanjšati, in vsaka, tudi majhna pomoč je veliko vredna, ker otrok se tem laglje in popolneje nauči govoriti, čim bolj sliši. — Iz tega, kar smo rekli, razvidno je, da se gluhonemi morejo razdeliti v dve vrsti, t. j. v take, kateri celo nič ne čujejo, in v take ki nekoliko čujejo. Se ve, med poslednjimi je zopet velika razlika. Nekateri čujejo le najjačji zvok, n. pr. strel topov; drugi čujejo tudi menj jak zvok ali šum, n. p. grmenje, zvonjenje. So tudi taki, kateri posamične samoglasnike ali soglasnike celo posamne zloge in krajše besede čujejo in ponavljajo, a se vender brez posebnega učnega načina govorjenja naučiti ne morejo. Gluhonemost prehaja sicer redkokrat neposredno od roditeljev na otroke, vender je mnogokrat več udov iste družine od rojstva gluhih ali jako nagluhih, ali jih več ogluši, in se to v istem poko-Ijenji rado ponavlja. Časih so vsi sinovi gluhonemi, časih pa vse hčere. Največ gluhonemih se rodi razmerno v zakonih med bližnjimi sorodniki. *) Ti zavodi so ubožnim in gluhonemim otrokom velika sreča, kajti tu si pridobe mnogo koristnih naukov. J. Žnidaršic: Glulionemost in nagluhost. 653 Kaj je uzrok prirojeni gluhosti? — Nedostatek kacega bistvenega ušesnega dela ali nepravilnost v možjanih. Časih ni niti labirinta (notranjega ušesa) niti slušnega živca, časih pa nedostaje kacega oddelka ali dela v labirintu, največkrat polukrožnih oblokov; vender more kak labirintni tvor manjkati, ne da bi dotično uho popolnem gluho bilo. Prirojena gluhost in torej tudi gluhonemost spremlja časih prirojeno slaboumnost. Uzroki pridobljene popolne ali delne (parcijalne) gluhote so mnogoteri. Poškodovanje labirinta prouzročuje navadno popolno gluhoto. Popolna gluhost nastopi tudi, ako se slušni živec posuši in postane neobčutljiv. Med glavnimi uzroki nagluhosti gre imenovati raznotere bolezni srednjega (bobničeve dupline) in notranjega ušesa, dalje bolezni možjanov in hrbtenjače, unetje tvorov v lobanji, vodenica v glavi, rudečica (scharlach), legar i. t. d. — Precejšnja nagluhost nastopi, ako se sluhovod zoži in zamaši. Zoženje sluhovoda samo na sebi sluha znatno ne moti, pač pa ga motijo kožni olupki in ušesno maslo, ako se nabero v njem, ali ako sluhovod oteče. V teh slučajih časih pomagajo lcm dolge, sreberne ali zlate cevčice, katere se z bombažem obvijejo in potisnejo v sluhovod. Ako je bobnič predrt, dene se v cevčico zlat listič, da čuva srednje uho kvarnih vnanjih vplivov. Začasna gluhost nastopi, ako je ušesna troblja zamašena in vsled tega zrak v bobniče vi duplini gostejši ali redkejši nego zunanji zrak in vsled tega bobničeva opnica jednostransko preveč napeta. Gluhost izgine, ako se zračna gostota v ušesu in izven njega zjednači; to se doseže dostikrat s požiranjem slin, ker se s tem troblja odmaši. Sluh se umetno oslabi, da se slabi glasovi ne čujejo, ako se nos in usta zapro in prsi razšire, ali pa pri zaprtih ustih in nosu na silo dihati poskuša. Uzrok je zopet nejednaka zračna gostota. Ako si zamašimo nos in požiramo sline, premaguje tlak vnanjega zraka in pritiska bobničevo opnico navznoter, kar je lehko čutiti. Kadar je nos dolgo časa neprenehoma zaprt in vsled tega bobničeva opnica navznoter vdrta, nastopi nagluhost. Začasno človek tudi ogluši, ako se mu pri naglem pretresu n. p. pri padci, zrak v bobnič potisne ali iz istega iztisne. Gluhost traje, dokler je ušesna troblja zamašena. Časih pri gluhem ali nagluhem ni moči dokazati najmanjše izpremembe v ušesih. Taka gluhost ali nagluhost se zove živčna (nervozna). Sem spadajo posebno sluhove izpremembe materničavih in 654 J. Žnidaršič: Gluhonemost in nagluhost. bledičnih osob. Živčna gluhota je časih nasledek močnega pretresa, padca na glavo, mrtvuda, otoka možjanov, unetja možjanov in njegovih mrenic i. t. d. Nagluhost s hudim ušesnim hrušem dobivajo nekateri bolniki, ako užijejo mnogo kinina. Te prikazni, katere navadno ne trajejo dolgo, pripisujejo se vplivu kinina na možjane. Jednak učinek imajo tudi omamna sredstva, posebno morfij, ako se rabi pod kožo. Nagluhost z ušesnim hrušem se prikazuje tudi pri omedlevieah, pri velikih izgubah krvi in nedostatku krvi v možjanih. Sluh oslabi, ako se poškoduje bobnič. Ker soglasniki niso vsi jednako glasni, ne čujejo se v tem slučaji slabejši med njimi, ali ne čujejo se tako razločno, da bi jih bilo moči ločiti drug od druzega. To prihaja tudi od tod, ker se „vlastni glas" ušesni poviša, kadar je bobnič predrt. — Slabo se čuje tudi tedaj, kadar je pritisek na vodo v labirintu nenavadno velik, ker stisnena kapljevina slabeje vodi zvočne valove in zmanjšuje njih razmah (amplitudo). Slišati je možno brez bobniča, kladveca in nakovalca, ali le nekatere besede se slišijo razločno že iz precejšnje daljave, druge niti od blizu ne. Posebna vrsta gluhote se pojavlja pri nekaterih boleznih notranjega ušesa; ta gluhota je podobna barvni slepoti, kolikor je namreč možno primerjati gluhoto in slepoto. Kakor je nekatero oko za neke barve slepo ali menj občutno od pravilnega očesa, tako je pri omenjenih boleznih uho neobčutno za nekatere tone. Ta gluhota se zato imenuje gluhota tonov. Nekateri taki naglušci čujejo laglje visoke, drugi laglje nizke tone, drugi zopet nekih tonov čisto nič ne čujejo. Največ je med temi naglušci takih, kateri višje tone bolje slišijo; njim je treba z visokim, krepkim glasom na uho govoriti. Se težje nego tone zaznavajo šume. Človeški govor sestoji iz raznih tonov in šumov, za to ga jako težko razumevajo. Ako k nagluhim prištevam tudi one, kateri slabo čujejo, postane število nagluhih mnogo večje, nego se navadno misli. Velika večina čez petdeset let starih ljudij slabo sliši, in izmed treh zdravih ljudij srednje dobe najmenj jeden vsaj na jedno uho ne čuje dobro pravilno. Mnogi slaboslušnost skrivajo. Mnogo se je poskušalo, da bi se nagluhim ljudem pomoglo s si ušalom. Slušalo ima svrho uloviti več zvočnih valov, nego jih ujame sam uhelj, združiti ter voditi jih v sluhovod. Slušalo sestoji K. Štrekelj: Novejši pisatelji ruski. 655 iz lovila, podobnega časi, torilu, lijaku, rogu ali troblji in iz kratke ozke preme ali dolge zavojite cevi, katera se vtakne v sluhovod. Lovila se narejajo iz kovin, trdnega kavčuka, lesa, roga, slonove kosti ali iz velikih školjkinih in polževih lupin. Lovila s kratko cevjo ojačujejo nekatere tone bolj od druzih, s tem pa motijo raz-ločnost tonov. Primernejša so slušala z dolgo cevjo, a ta zvoka ne ojačujejo močno, ker se zvočni valovi na ovinkih odbijajo in deloma tudi iz cevi izstopajo. Katero in kako slušalo je komu najprimerneje, težko je določiti na prvi mah : najboljši svetovalec je — izkustvo. Kadar ima bolnik šum v ušesih, treba je izbrati slušalo s slabo resonanco, torej s krajšo cevjo in ožjim lovilom, katero mora biti, ako je od kovine, obvito s suknom ali pavolnato tkanino. Jako nagluhi vtaknejo lovilo v uho, med. zobmi pa drže cev, katera vodi zvočne valove v Evstahijevo trobljo. Godbine tone čuje naglušec, ako drži med zobmi leseno ali jekleno palico, katera je v zvezi z godbilom. Novejši pisatelji ruski. Spisal K. Štrekelj. I. Nikolaj Aleksejevič Nekrasov. (Dalje.) ekrasova satira pa vender ni v ruski literaturi popolnem nova prikazen. Že od dob Petra Velikega so gojili ruski pesniki satiro in, kakor tepe Kantemir v svojih pesnih predpetrovske neprijatelje omiki, tako biča Gribojedov v svoji komediji „Gore ot uma" ruske psevdoolikance, kateri pod skorjo evropske omike hranijo v srci staro surovost. S satiro obrača se v početku 19. veka Krvlov proti uradniškim vampirjem ruskega naroda, ali ne ostraši se niti višjih činovnikov iri učenjakov. S satiro se bojujeta tudi Puškin in Lermontov proti puščobi družbinski, posebno pa je Gogolj kakor v zrcali pokazal oskodnosti in potrebe ruske družbe, po največ glede nravne njene strani. Torej tudi pred Nekrasovom je gospodovala 5o8 Listek. Ker ima muzealno društvo lepi namea, vsestransko pospeševati razvoj deželnega muzeja in domoznanstva kranjskega sploh, želeti je, da bi je izdatno podpirali vsi, ki resnično ljubijo prekrasno in v zgodovinskem, kakor tudi v prirodoznanskem oziru tako zanimivo deželo Kranjsko, Zatorej kličemo znova oživelemu društvu od vsega srca: Vivat, crescat, floreat.! Ueberblick der Verwaltungs-und Rechtsgeschichte des Landes Krain. Vortrag des Regierungsrathes A. Globočnik, gehalten am 28. April 1888 bei der Mo-natsversammlung des Musealvereines in Laibach. Seperatabdruck aus der »Laibacher Zeitung«, Laibach 1888, m. 8, 52 str. Muzealno društvo kranjsko je še prej, predno je bilo formalno osnovano, priredilo več shodov, pri katerih so se razpravljale zanimive zgodovinske in prirodoznanske stvari, tikajoče se naše ožje domovine. O prvem takem večeru smo že poročali v 2. št. letošnjega »Ljubljanskega Zvona«. Na drugem shodu je g. prof. J. IValhicr zanimivo predaval o Herbartu Turjaškem in njegovem razmerji z briksenškimi škofi, na tretjem g. kustos Deschmann o ptičih kranjskih, na četrtem gosp. vladni svetovalec Anton Globoaiik o upravni in pravni zgodovini Kranjski in na petem g. prof. Anton Kaspcrt o razmerah gorenjskega kmetskega prebivalstva na konci 15. in v začetku 16. veka. Na vsakem teh shodov je g. Deschmann iz bogatega svojega znanja dodal še kaj znamenitega ter razkazoval poslušalcem in gledalcem raznovrstne zanimive objekte iz deželnega muzeja. Gospod vladni svetovalec Globočnik priobčuje v zgoraj imenovani knjižici svoje v vsakem oziru zanimivo predavanje. V desetih poglavjih z zgovorno besedo v velikih krepkih potezah slika razvoj raznih administrativnih oblastev in sodišč v deželi kranjski od najstarejše dobe do najnovejših časov ter svojo korenito razpravo bistro pojasnuje z mnogimi zanimivimi podatki. Ves spis je spisan tako, da ga s slastjo bere ne samo pravnik, ampak da ugaja sploh vsakemu, kdor se briga za domačo zgodovino. Vrtnarstvo. S posebnim ozirom na obdelovanje in oskrbovanje šolskih vrtov. Cena po 1 gld. — Dandanes so se potrebe vseh stanov jako namnožile Dohodki pa, žal! niso rastli s potrebami. Naš kmet posebno čuti ta nedostatek, ki mu žuga z resnimi posledicami. Zato pa pravi domoljub z veseljem pozdravlja vsako oporo, ki je namenjena kmetskemu stauu. Med raznimi pomočki, s katerimi moremo našemu kmetu pomoči do blagostanja, pa zavzema gotovo vrtnarstvo in posebej še sadjarstvo odlično mesto. Koliko zakladov leži še v zemlji zakopanih! Pred par leti so sadjarji naši dobili nad jeden mi-lijon goldinarjev za sadje. Z umnim sadjarstvom in vrtnarstvom se pa gotovo da ta dohodek najmenj podvojiti. A zaklade treba znati iz zemlje izkopavati. Umen vrtnar izkoplje na aru zemlje desetake, a neumen komaj desetice. Toda umni vrtnarji ne padajo iz nebes Treba se je praktično in teoretično učiti in pa vestno opazovati prirodino tvorjenje. — Slovstvo naše v tej stroki ni bogato, Zato nas mora veseliti vsako novo delo na tem polji, osobito še, če je tako izborno, kakor je i>l'rtnarstvo