Predstavljamo
PAVLE GORANOVIĆ
Pavle Goranovic seje rodil leta 1973 v Nikšiču. Diplomiral je iz filozofije. Doslej so izšle tri njegove pesniške zbirke: Ornamen-tika noči, Branje tišine in Knjiga prividov. Piše tudi prozo in knjižne ocene. Posebej se ukvarja s problemi sodobnih književnih teorij. Je član črnogorskega PEN centra, tajnik Črnogorskega društva neodvisnih književnikov in sourednik ugledne črnogorske revije za književnost, kulturo in družbena vprašanja ARS. Objavljene pesmi so iz Knjige prividov (2002), o kateri je Aleksandar Bečanovic zapisal, da je sinteza in sublimacija Goranovičevega pesništva, njegov ustvarjalni vrh, s katerim njegov pesniški trajektorij dobiva minuciozno profiliranost, notranjo koherentnost, logični razvoj in zaokroženo poanto.
Sodobnost 2002 I 1431
Predstavljamo
Iz Knjige prividov
Kako dišijo knjige
Vsaka knjiga ima svoj vonj, vonj, ki se ravna po pomenu ali po prvem doživetju knjige. Kako potemtakem dišijo knjige -na prašnih policah, v pozabljenih domačih knjižnicah, v nedonosnih knjigarnah prestolnice? Kako dišijo knjige nobelovcev?
Knjige starih mojstrov dišijo po pergamentu,
po tistih straneh, ki so presevnile - morda jih
niti ni več, če odpremo zbledele platnice.
V njihovih knjigah so le orumeneli listi.
Knjige skribomanov dišijo po mukah tiskarjev.
Knjige na delavskih univerzah
nimajo vonja, ponavadi so rdeče in nedotaknjene.
Kako dišijo knjige mojih prijateljev?
Kako dišijo svetovne uspešnice, kuharice,
priročniki, navodila za boljšo zbranost?
(Nimam rad knjig, v katerih se čuti dim:
tu so pomanjkljivosti že pomešane). Kako dišijo
svete knjige, v svetih jezikih sveta?
Kako dišijo tiste v izumrlih jezikih?
Knjige poganov so obrnjene proti soncu,
zato te zgubijo značilnosti, ko se jim približamo.
Sodobnost 2002 I 1432
Predstavljamo
Noben vonj ni nedolžen.
Lastništvo pri knjigoljubih ne spominja
na noben vonj,
sploh na nobeno knjigo.
Zapuščene knjige v pisarnah
dišijo po starih slikarskih platnih.
Najbolj čudovito dišijo knjige v
Argentinski narodni knjižnici,
in sicer tiste, nabavljene po letu 1955.
Ne vem, kako dišijo knjige
zapornikov, verjetno po vlažnih zidovih
in po preteklosti. Kako dišijo zbrana dela klasikov?
Kako dišijo knjige, ki so bile vrnjene
Knutu Hamsunu? Pa njegove knjige - kako dišijo?
Hranim vonj neke knjige,
dragocen kot znanje nemškega jezika.
Molčanje
Včasih, to je lahko cele ure, začenjam odklanjati vsako govorico. Trdovratno zakrivam besede in sebe kot nekakšnega njihovega tvorca umikam skupaj z njimi. Tako se odrečem najstrašnejšim blagrom. Svojih občutenj, izkušenj in zemskih doživetij preprosto ne izpovedujem: molčim. Po tem pojavu se zgodi, da v trenutku ne morem ločiti bramanskega načina življenja od tišine v mestni čitalnici. (To je gotovo posledica mojega malikovalskega odnosa do knjig). In vsaka tišina, bo kar držalo, ima različne pomene. Kaj mi potem pomaga moje občudovanje mistikov?
Pravijo, da so vse povesti povedane. Toda kaj, če je vsaka tišina izrabljena, da ni več česa, kar bi se zamolčalo?
Sodobnost 2002 I 1433
Predstavljamo
Spopolnjevanje pisave
Kot otrok nisem imel rad knjig:
imel sem nepravilen odnos do
stvarnosti. Pri devetnajstih
sem prebral Borgesove Izmišljije
in odtlej pišem. Včasih se
mrzlično navdušim, pa z enako strastjo
opazujem grafite po mestnih vpadnicah
ali imena podjetij v neonskih reklamah.
V zadnjem času sem čedalje bližji mnenju,
daje treba stvari urediti tako, da ne bo
nikakršne potrebe po podpori drugih ljudi.
Nič me ne more zmotiti, ko opazujem
preproste pojave in iz svoje sobe
sestavljam primere iz sedanjosti.
Šele kako sredozemsko jutro me
prisili, da razmišljam o življenjskih pogojih
na planetu. Celo kadar vdihnem zrak,
ostanejo pomisleki o prostoru, v katerem sem.
Torej mi sanje spopolnjujejo prostor, jaz pa sem tu samo
zato, da bi preživel besede, ki so že napisane.
Igranje soudeleženca
Takole: lahko si zamislim ulice, po katerih
si negotovo hodil, se naučim korakov
in prepoznam vonjave prostorov, obleke
in pohištva. Nespečnost že premorem,
od zdavnaj se pomikam po blodnjakih.
S pomočjo domišljije bi mogel obnoviti dogodke
iz otroštva in mladosti. (Najzahtevnejše bi dejansko
bilo temno obdobje). Tako ali tako so umisleki neprimerljivo
zanesljivejši od dejstev. Naučil bi se jezika,
si izuril naglas. Marsikaj bi izvedel o vojnah,
verah, največ o knjigah, o ljubezni
in tigrih pa - le nekaj. Nekako bi shajal
tudi s preveč radovednimi ljudmi, vendar bi vedno
izbral samo enega, da bi mu govoril.
Med tem, ko bi me ljudje brali, bi se zavedali,
da gre za njihova življenja. Prostor in čas,
Sodobnost 2002 I 1434
Predstavljamo
moja razpoloženja - ne bi imeli velikega pomena. Prisvojil bi si kajpak tudi tvoje stihe; drugi bi govorili, češ daje to v slogu tvojih iger z dvojniki. Skratka, častno bi odigral vlogo soudeleženca.
O pozabi
je zdaj beseda. Ko se kdaj pojavi, mi povzroči nelagodnost. Ne spominjam se posameznih datumov in dogajanj, premikov, življenjskih vodil, dogovorov ... Traja tako dolgo, da se je
ponavadi ne da meriti s stihi. Pa vendar pogosteje molim, da bi obstajala, da bi prekrila vsiljeno bridkobo. No, pa sem pozabil špansko ime za srečo in ustreznico za našo besedo tišina. Pozabljam vsebine
vohunskih romanov: gladko mi lahko podtaknete drugačne zaplete. Naenkrat se ne spomnim okusa metinega čaja ali riža. Pozabljam, kolikokrat sem sanjal o žuželkah, ki lezejo po postelji. (Mar že čedalje manj stvari spravljam v spomin?) Tako sem pozabil tudi način, kako se je Otto Weininger odločil prekoračiti življenje. To, da obstaja pozaba, vendarle olajšuje vsakodnevno trajanje. S tako pozabo pridobim pogoje za bivanje v resničnosti; s spominjanjem že nanovo ustvarjam poezijo. Od primera do primera praznujem pozabo.
Nedoločniki
Ne imeti pojma o jutrišnjem dnevu.
Ne biti seznanjen z zgodovinskimi dejstvi,
pa vendar vedeti, koliko Črnogorcev je
padlo v balkanskih vojnah.
Navajati malo znanega špansko-ameriškega pisatelja.
Pogovarjati se o prevarah z bivšim kriminalcem.
Pa o umetnostni zgodovini.
Dati gol na nepomembni tekmi
na igrišču južnega predmestja.
Ostati sam doma
Sodobnost 2002 I 1435
Predstavljamo
v času velikih mestnih plesov v maskah.
Živeti na podeželju,
tam prenašati svetobolje.
Videti razkošnost pravoslavnih samostanov.
Nesebično ponuditi drugim
izvire osebnega patosa.
Imeti nekoga ob sebi.
Vse to, kakor tudi količnik drugih bistvenih in nebistvenih stvari, najbrž ni niti približno dovolj za odrešenje.
Prevedel Andrej Arko
Sodobnost 2002 I 1436