LISTEK. Vtlski na izletib in pri ogledovanjo znamenltosti ob priliki kongresa UJU v LjuUjani. (Dalje.) Ljubljanski grad. Hladna senca je blagodejno vplivala na delovanje in hotenje izletnikov, da so pc.Sic-li jako dobre volje. Vabljiva narava, lepii speljane stezice po Gradu in njega pobočju so povzročili, da izletniki niso vedeli, kedaj so stali na vrhu. Mogočen razgled na Ljubljano in njeno bližnjo iu daljno okolico je zapustil trajne sledi v vseh izletnikih. Raz grajski stolp so razgledali vso Ljubljano z vsemi njenimi podrobnostmi, katere so jim razložili požrtvovalni ljubljanski tovariši, ki so se udeležili tega izleta. Kljub precejšnji vročini, saj jim je pot stal v kapljicah, so z zanimanjem poslušali različne podrobnosti, ki se tičejo zgodovine mesta in geoloških pojavov Ljubljanskega polja in barja ter mogočnih Kamniških planin, katere zapirajo horizont na severu. Vidno vzradoščeni nad divnim užitkom so zapustili tesni stolp in Grad ter odšli v mesto po starodavni Študentovski ulici. Pot nas je pripeljala okoli 5V4. ure popoldne v mesto. L. Narodna galerija. Za časa kongresa je bila otvorjena tudi Narodna galerija. Naši tovariši iz vseh delov širne države so kaj pridno obiskovali to važno kulturno inštitucijo. Tu so imeli tovariši priliko spoznati ves zgodovinski razvoj našega slikarstva od najstarejših početkov do danes. Spoznali so, da Slovenija ni samo gospodarsko in industrijsko na visoki stopnji razvoja, ampak da tudi duševne in idejne vrline in dobrine ne zaostajajo za materijelnimi vrednotami. Manjka samo več stnisla za ta velevažen kulturni zavod in pokazali bi lahko umetniško galerijo, ki bi se lahko povzdignila na nivo zapadnih kulturnih držav. PHnarna in elektrarna. V torek popoldne smo si ogledali plinarno in elektrarno. Vsled nadaljevanja Glavnega kongresa in pa vsled utrujenosti se nas je zbralo jako malo, samo okoli 50. Najpreje smo si ogledali I. mestno deško osnovno šolo, njeno bogato zbirko različnih učil, nato smo pa odšli v elektrano. Poleg mogočnih dinamo strojev, ki dajejo dovolj energije za vse mesto, je najbolj osupnila navzoče velika čistost, ki vlada v vseh prostorih. Po temeljiti razlagi g. glavnega delovodje smo odšli v plinarno. Tu so nas predvsem zanimale velikanske destilacijske peči, v katerih se destilira premog, dalje način kurjave, čiščenje različnih destilatov v posameznih aparatih, a obenem pomilovali kurjače, ki morajo prenašati tako silno vročino. Tu smo se ločili in se razkropili zopet po domovih, da se pripravimo za večerni koncert, ki ga je nudil pevski zbor »Glasbene Matice«. L. Bled. Kot so imele vse prireditve učiteljskega kongresa nekaj veličastnega na sebi tako glede števila udeležencev kakor tudi njihovega razpoloženja, prav nič manj veličasten ni bil izlet na Bled in Bohinj, ki se je vršil 8. in 9. avgusta. Že prejšnji dan se jih je priglasilo za ta izlet nad 1000, a naravnost navalili pa so drugo jutro na vse zgodaj izredno dolgi vlak izletniki-učitelji-ice in ga napolnili do zadnjega kotička. Bilo jih je nad 1300 iz najrazličnejših delov naše prostrane kraljevine. Dasi izmučeni od naporov prejsnjih dni, so pokazali vsi na svojih licih izredno živahnost in veselje, ki jim je drhtelo samega pričakovanja ugledati vendar že divni Bled in bajno Bohinjsko jezero s prekrasnim izvirom Savice, o katerih divoti so slišali že toliko pripovedovati. Le še par formelnih železniških signalov, zamolkel pisk in vlak se je premaknil z vso to ogromno množico in začel z globokimi oddihi hiteti proti naši tako zadivljeni Gorenjski. Med potjo sva hodila s tovarišem Tavčarjem, s katerim sva spremljala izletnike v imenu UJU pov. Ljubljana, od vagona do vagona in dajala tovarišem razna navodila, ki so bila potrebna iz ozira na varnost in disciplino pri tako ogromnem številu. In ti prizori, ki sva jih imela pri tem delu! Eden je držal na kolenih zemljevid in s prstom zasledoval potek vožnje, drugi je živahno razpravljal v svojem krogu o lepoti slovenske dežele, tretji niso mogli prehvaliti naših lepih in nežnih vasic, ki so se belile izza zelenega sadnega drevja sredi najvzornejšega reda in neoporekljive snage, največ pa se jih je čudilo izrednemu številu naših tako karakterističnih cerkvic, s katerimi se ponašajo naši zeleni vrhovi. Vse se je stiskalo k oknu in se naslajalo ob pogledih na nobotične planine, širna zelena polja, travnike in gozdove, prostrane vasice in kot kristal čisto Savo, ki je hitela ob progi preko okroglastega proda v daljavo. In vsa Gorenjska se je prav ta dan razgalila kot nalašč v pozdrav jugoslovenskemu učiteljstvu v vsi svoji krasoti v najlepši jutranji jasnini, katero so prepletali ogrevajoči solnčni žarki in jo zlatili v očarljivo zunanjost. Vse se je drenjalo pri oknih in jih zastiralo, tako da je vladal v vagonu pravi polumrak. V tem polumraku pa se izvijejo naenkrat iz prsi mlade koleginje iz Sarajeva mili glasovi naše prenežne pesmice: »Zvoniti bom pustil, škropiti pa ne...«; naučila se jo je namreč med kongresom v Ljubljani in se vanjo zaljubila. Nastala je sveta tišina v vozu; le ti mili in nežni glasovi so doneli sanjavo tja v daljavo in se zlivali v najpopolnejšo harmonijo z zunanjim svetom ... Res veličasten in nekako prazničen je bil ta trenotek, ki ga ne pozabim nikdar. Vlak je hropel in hitel dalje, kot bi čutil naše hrepenenje. Konečno zaropoče kolesje in vlak začne zmanjševati brzino. Kratek sunek in dospeli smo na Dobravo. Vrata pri vozovih se odpro in na mah je bila velika množica izletnikov zunaj. Krenili smo takoj iz kolodvora na cesto, ki vodi v Vintgar. (Dalje prihodnjič.)