Letnik XVI. Celovec, petek, 4. avgust 1961 Šlev. 31 (1003) SILE MIRU se bodo sestale v Beogradu Vedno bolj se bliža začetek konference “sefov izvenblokovskih držav., ki se bodo 1, septembra sestali v Beogradu, da proučijo trenutni položaj v svetu in pregledajo možnosti za ohranitev svetovnega miru. Nekaj tednov pred konferenco teh držav se je položaj v svetu močno poslabšal. Čeprav so izkušnje zgodovine dovolj jasno pokazale, da vojna ni in ne more biti sredstvo za urejanje sporov med državami, je letošnje leto kljub temu leto nenavadno nevarnih mednarodnih zaostritev, ki mečejo grozljivo senco na človeštvo: senco novih oboroženih spopadov, ki se ob eni sami majhni neprevidnosti ene ali druge strani lahko izrodijo v splošno prelivanje krvi — v tretjo svetovno vojno. Tako imenovana »berlinska kriza*, nedavni napad Francije na Tunizijo in povečanje vojaških izdatkov na Vzhodu in Zahodu so le posamezni znaki tragičnega dejstva, da nekatere sile pretresljivih naukov zgodovine niso vzele dovolj resno. Kljub temu pa letošnje leto ni samo leto nevarne zaostritve mednarodnegca položaja, marveč hkrati tudi leto najširše mobilizacije vseh miroljubnih sil, ki ne opazujejo več pasivno nevarnega dogajanja, temveč skusajo nanj vplivati s težo svoje moralne in politične moči, ki je lastna državam »aktivne nevtralnosti*. Bližnja beograjska konferenca izvenblokovskih držav je vidni izraz tega prizadevanja, je plod dolgotrajnih naporov vseh tistih sil, ki so pravilno spoznale, kam vodi blokovska politika: v nadaljnjo zaostritev odnosov med državami, v stopnjujoče se oboroževalno tekmovanje in s tem v čedalje večjo nevarnost za mir v svetu. To spoznanje bo dajalo beograjski konferenci tudi okvir in ustrezno temu okviru bodo njene naloge in njena prizadevanja. Države ki niso vezane na ugled enega ali drugega bloka, ki svojih interesov ne vežejo na propagandne in politične uspehe blokovskega tekmovanja, se bodo trudile za to, da s konstruktivnimi in kompromisnimi predlogi v prvi vrsti zaustavijo nadaljnje poslabšanje mednarodnih odnosov ter da pripravijo obe blokovski velesili k temu, da se vzdržita dejanj, ki vodijo k novemu poslabšanju položaja. Danes je vsakomur jasno, da se z oboroženo silo ne more reševati spornih vprašanj, če nočemo povzročiti katastrofe vsega človeštva; prav tako je jasno, da spornih vprašanj, ki so se nakopičila v šestnajstih letih blokovskega boja za nadmoč v svetu, ni mogoče reševati s pozicij sile. Izhod iz današnjega nezavidljivega položaja je samo v potrpežljivih in konstruktivnih razgovorih, kjer ne sme biti prostora za propagandne tirade, ne za grožnje in ne za izsiljevanja, skratka v razgovoriht na katerih se morata obe strani srečati kot partnerja z iskrenim namenom, da skupno zgladita pot do medsebojnih sporazumov. In prav to je politika, ki jo zasledujejo države, katerih vodilni predstavniki se bodo meseca septembra sestali v Beogradu. Zato je pomen beograjske konference izvenblokovskih držav izredno velik, naravnost zgodovinski, ne samo zato, ker so se te države odločile da organizirano in združeno nastopijo na mednarodni pozornici v obrambo miru, marveč predvsem zato, ker je prišlo do take odločitve prav v času, ki nujno terja tako intervencijo. To je tudi vzrok, da se Zanimanje za konferenco stalno veča po vsem svetu, da mnogi milijoni ljudi prav od tega sestanka pričakujejo pozitivne zaključke v korist ohranitve miru. Ne smemo pa prezreti dejstva, da se beograjska konferenca kljub temu ne bo odvijala v idealnih pogojih. Oba bloka namreč skušata njen pomen zmanjšati ali ga celo Zanikati, češ, kako je mogoče govoriti proti blokovski razdelitvi, hkrati pa ustvarjati tretji blok. Toda ni treba posebej poudarjati, da tukaj ne gre za ustanavljanje novega, tretjega bloka, marveč za skupen nastop držav, ki jih ne glede na njihovo družbeno ureditev vežejo enotni ali zelo podobni pogledi na najvažnejša mednarodna vprašanja, Nameravana povezava med EWG in EFTA naj bi pomenila pomemben korak na poti k „združeni Evropi" O ..združeni Evropi" se že dolgo in mnogo govori, delajo se načrti, razpravlja se o potrebnih ukrepih, nihče pa še ne ve, kako naj bi ta ..združena Evropa" dejansko izgledala. Niti še ni bilo ugotovljeno, katera pot bi res lahko privedla do take združitve, kajti vsi dosedanji poskusi so se izkazali za neuspešne. Predvsem pa doslej še ni bilo mogoče doseči soglasnega mnenja, katere države naj bi obsegala bodoča ..združena Evropa", da ne bi obtičala nekje sredi poti, kakor se je to zgodilo pri tako imenovanem Evropskem svetu, ki je bil zamišljen kot začetna faza „zdru-žene Evrope", je pa ostal omejen na nekaj zahodnoevropskih držav. O resnični ..združeni Evropi" pa je pod takimi pogoji nestvarno govoriti, saj se Evropa ne konča nekje na Odri in Karavankah, marveč sega tja do Urala in Sredozemskega morja. Težave pa niti niso le glede vključitve ati izločitve držav vzhodne in južne Evrope, marveč se dnevno in vedno večji meri pojavljajo celo med zahodnoevropskimi državami samimi. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da so te države že pri gospodarskih vprašanjih naletele na tako veliko na-sprotstva, da obstojita danes dva različna zahodnoevropska trgovinska bloka — EWG in EFTA. V obeh so zastopane države, ki veliko govorijo o .združeni Evropi", vendar poti tja še vedno niso našle, čeprav se politično nagibajo vse v isto smer. V zadnjem času je sicer opaziti močnejša stremljenja pa nekakšnem zbližanju med EWG in EFTA, toda korak od teorije do prakse ni tako enostaven, kot bi morda na prvi pogled izgledalo. Glavna ovira je ustroj EWG, ki ni omejen zgolj na gospodarstvo in trgovino, marveč sega tudi na področja politike in obrambe, ravno zaradi tega pa je v sedanji obliki nesprejemljiv za večino držav-članic EFTA, ki so se obvezale, da bodo vodile nevtralno politiko; med temi je tudi Avstrija. Nekoliko manjša je ta ovira za Anglijo, zato je le-ta v zadnjem času tudi najbolj napredovala v svojih prizadevanjih za zbližanje z EWG in je britanska vlada pred nekaj dnevi sporočila svoj sklep, da bo začela konkretna pogajanja za vključitev Anglije v EWG. Ker pa je tudi Anglija trenutno še članica EFTA, njena pot seveda ne bo mogla iti mimo ostalih partnerjev tega gospodarskega združenja. Na zadnjem zasedanju ministrskega sveta EFTA so tudi sprejeli sklep, po katerem se bodo pogajanja z EWG vodila sporazumno z vsemi v EFTA združenimi državami, za katere bodo sedanji poskusi Anglije nedvomno koristne izkušnje, predvsem pa bodo pokazali, če je sploh možna zgraditev mostu med EFTA in EVVG. Južna Tirolska: Na račun in v škodo prizadete manjšine ekstremistični elementi s politiko dinamita ovirajo vsako rešitev Neprizadeti opazovalec — v konkretnem primeru Južne Tirolske kažejo to zlasti glasovi iz Švice — je po dogodk'h zadnjih tednov moral priti do zaključka, da je imela Avstrija pri dosedanjih naporih za rešitev spora z Italijo nesrečno roko. Ne samo, da je Šla pred Združene narode prav v času, ko je svetovni forum vsled drugostranske zaposlitve uspel pokazati zelo malo razumevanja za problem malega Južnega Tirola sredi Evrope, marveč še posebno zaradi tega, ker je po zaslugi ali bolje po krivdi ekstremističnih krogov stavila vse na eno karto — zdaj ali nikoli je treba izsiliti maksimalne uspehe. Tako ravnanje je nujno imelo svoje pogubne posledice: moralrfm pripravam potom borbenih člankov in pozivov v tisku so kot temna senca sledile bojevite akcije in na Južnem Tirolskem se je vsako noč razletelo enkrat več drug:č manj kilogramov dinamita. Kljub temu pa eksplozije same stvari morda še ne bi privedle do viška (saj bi varnostnim organom prej ali slej uspelo vzpostaviti nTr in red), če se ob tej priložnosti ne bi razkrilo tudi ozadje dobro pripravljene in centralno vodene akcije. Danes je vsekakor prepozno, če vodstvo južnih Tirolcev priznava, da prihajajo atentatorji iz njihovih vrst; prav tako storjenega ni mogoče več spraviti ;z sveta, če na Dunaju zdaj zagotavljajo, da Avstrija oficiel-no nima nobenega opravka z atentati. Dejstvo je in ostane, da je italijanska policija izsledila cele zaloge razstreliva, ki nesporno izvira iz Avstrije in Zahodne Nemčije. In krona vsemu še dokazana povezava južno-tirolskih funkcionarjev z ekstremističnimi krogi Zahodne Nemčije ter indiskretno odkritje znanega švicarskega lista, da so vodilni avstrijski predstavniki že dalj časa vedeli za priprave zadnj h neodgovornih akcij na Južnem Tirolskem. Pri vsem tem pa nikakor nočemo trdit:, da je Italija brez krivde. Nasprotno, nanio pade velika krivda zato, ker ni izpolnila obveznosti, ki jih je prevzela glede manjšin, in je šele s tem dala povod za zaostritev razmer. Vendar je treba ugotoviti, da je trenutno v očeh svetovne javnosti v nekoliko boljšem položaju, posebno še napram Avstriji, ki jo prav tako bremenijo neizpolnjene obveznosti do lastnih manjšin. Zato marsikdo precej skeptično gleda na sklep Avstr,je, da bo šla ponovno pred Združene narode, kajti očitek posredne ali neposredne povezave z akcijami zaostritve bo imel na tehtnici svetovnega foruma precejšnjo težo, kljub delni razbremen:tvi z odpovedjo zahtevi po samoodločbi južnih Tirolcev, kot je prišla do izraza v zadnjih izjavah zunanjega ministra dr. Kreiskega. In manjšina na Južnem Tirolskem? Vse dosedanje merjenje sil je šlo na njen račun in v posebno škodo ji je neodgovorna politika ekstremističnih elementov v lastnih vrstah in izven teh. Če bo pri bodočem obravnavanju južnotirolskega vprašanja pred mednarodnimi ustanovami samo v majhni meri obveljalo mnenje zahodnonemškega kanclerja: »Trenutno imamo reševati v svetu mnogo bolj važne stvari, kot je problem Južne Tirolske!« — potem naj bi bil to nauk in poziv vsem prizadetim, da naj problem rešujeta Avstrija in Italija s pogajanji, za katere mora prizadeto prebivalstvo obeh narodnosti ustvariti pogoje z iskreno pripravljenostjo na mirno sožitje in medsebojno spoštovanje. Pot do take povezave je vsekakor Se zelo dolga in polna najrazličnejših ovir. In ne samo to: čeprav bi nekega dne res uspelo doseči ožjo povezavo med vsemi državami, ki so združene v obeh zahodnoevropskih gospodarskih blokih, to Se davno ne bi pomenilo dosege glavnega cilja — .združene Evrope". Taka združitev bo ostala že naprej neživljenjska sanjska tvorba posebno zato, ker so danes Se vedno zelo močne tiste sile, ki namesto odstranjevanja mejnih pregrad s svojo politiko in propagando umetno postavljajo med narode in države tako imenovano železno zaveso. To pa ni politika .združene Evrope", marveč politika hladne vojne z vsemi Škodljivimi posledicami. Slovenci v Italiji opozarjajo na razmere, v katerih živijo V Trstu je bilo zadnjo nedeljo že drugo zborovanje slovenskih občinskih svetovalcev, na katerem so sprejeli Štiri resolucije, ki opozarjajo na razmere, v katerih živi slovenska manjSIna. Prva resolucija govori o vpraSanju Šolstva, druga zadeva popis prebivalstva po narodnosti, tretja obravnava vprašanje deželne avtonomije in četrta se tiče umetnega naseljevanja istrskih beguncev na slovenskem etničnem ozemlju. Zaradi pomanjkanja prostora bomo obširneje o resolucijah slovenskih občinskih svetovalcev v Italiji poročali v prihodnji številki našega listo. Gorenjska je veličastno proslavila 20-letnico vstaje in ljudske revolucije od katerih je danes odvisna ohranitev miru. Predvsem so to države, katerih narodi so si svobodo in neodvisnost izbojevali v junaškem boju proti tujemu gospostvu in zato te ideale še posebno visoko cenijo. To so sile miru, ki odklanjajo sleherno zatiranje, vsako zapostavljanje ter se dosledno prizadevajo za take odnose med narodi in državami, ki so zgrajeni na enakopravnem sodelovanju in medsebojnem spoštovanju. Zato tudi bližnja konferenca izvenblokovskih držav v Beogradu ne bo in ne more biti naperjena proti enemu ali drugemu bloku, marveč ima samo namen prispevati k temu, da bi se stališča vseh zbližala v konstruktivnih naporih za rešitev spornih vprašanj, s tem pa k odstranitvi medsebojnega nezaupanja, k utrditvi in ohranitvi pravičnega miru, ki si ga želijo vsi narodi širom sveta. Poleg drugih prireditev, kot v Radovljici, na Jesenicah in v drugih krajih, je Gorenjska z osrednjo proslavo v Kranju slovesno obhajala 20-letnico vstaje in ljudske revolucije. Na teh prireditvah so mnogi desettisoči ljudi obujali spomine na častno preteklost ter izpričali neomajno vero v svetlo prihodnost. V Kranju so zadnjo nedeljo v okviru osrednje proslave odkrili spomenik revolucije, delo akademskega kiparja Lojzeta Dolinarja, spomenik, ki spada med najlepše v Sloveniji. Na prireditvi se je zbralo okoli 50.000 ljudi iz vseh predelov Gorenjske, navzoči so bili tudi številni visoki predstavniki političnega in javnega življenja Slovenije s predsednikom Ljudske skupščine LRS Miho Marinkom na čelu. Zvezni ljudski poslanec Vinko Hafner, eden izmed organizatorjev vstaje na Gorenjskem, je v svojem slavnostnem govoru poudaril zgodovinski pomen dogodkov pred 20. leti, ko so tudi na Gorenjskem počili prvi partizanski streli. „TI streli so bili Iskra mogočnemu požaru, ki |e nazadnje pognal okupatorja Iz nažlh lepih krajev in upepeljll njegove zločinske načrte o Iztrebljanju nažega ljudstva. In Se nekaj: tl streli so bili dramatičen prelom z naSo tradicionalno posluSnostjo tujcu In nenaden, nikdar prej dožlvljen vzpon najglobljega domoljubja nažega človeka.” Govornik je nato orisal potek narodnoosvobodilne borbe na Gorenjskem ter poudaril sijajno zmago, ki jo je slovenski človek izbojeval v večletnem boju proti tujim nasilnikom. Nato je govoril o obnovi in izgradnji domovine po osvoboditvi in dejal: Ideali, za katere smo se borili, so že obrodili obilen sad, veliko stvaritev pa je Se pred nami. Svobodo že Imamo, ustvariti pa sl bomo morali Se lepSe življenje. Za človeka je bilo v naSl državi že veliko narejenega, vendar v razvoju ne smemo počivati, prizadevati se moramo, da bomo dosegli Se več. Letošnji koroški velesejem kot jubilej avstrijskega lesnega sejma Desetič bo letos v okviru koroškega velesejma prirejen avstrijski lesni sejem, ki daje koroški prireditvi iz leta v leto večji in bolj mednarodni značaj in pomen. Iz nekdaj lokalne koroške prireditve se je v teh letih razvila daleč po svetu priznana strokovna razstava, ki pritegne vsako leto več interesentov, ne samo tistih, ki pridejo kot razstavljavci, marveč tudi in predvsem onih, katerih navzočnost na sejmu je povezana z naraščajočimi trgovinskimi zvezami predvsem na področju lesngea gospodarstva, ene najbolj važnih gospodarskih panog Avstrije. , po šiRnEmifeV, »Senzacija“, ki je laž Koroška javnost ali bolje povedano tisti njen del, katerega “štejeta med svoje bralce dva koroška lista, ki zelo rada trdita o sebi, da sta najbolj razširjena na Koroškem, je spet bogatejša za »senzacijo«: Klerikalna »Kleine Zeitung« na sedmi in socialistična »Die Neue Zeit« kar na prvi strani sta namreč prejšnji teden vedeli poročati, da so v sosedni Jugoslaviji še vedno taborišča vojnih ujetnikov in da je skupina takih revežev po dolgi poti, polni pustolovščin in nečloveških naporov, srečno pribežala v Avstrijo, na Koroško. Toda njuni »senzaciji« je bilo odmerjenih le nekaj ur življenja, potem se je razpočila kot mehurček iz milnice in ostalo je le to, kar je vsak resni, preudarni in predvsem resnicoljubni človek že od vsega začetka pričakoval: gnusna laž in obrekovanje, za avtorje »senzacije« pa še brezmejna blamaža. Kajti varnostne oblasti so ugotovile, da si je celotno bajko o pobegu vojnih ujetnikov iz Jugoslavije izmislil neki Peter Haine, že večkrat zaradi klatenja in tatvine obsojeni ter iz Avstrije izgnani nemški državljan. Ne bomo se spuščali v podrobnosti, ki sta jih omenjena lista navajala o edinstveni odisejadi dozdevnih vojnih ujetnikov. Tudi ni ni tako važno, da je bilo v teh poročilih 1000. Nummer des »Slovenski vestnik" Am 14. Juli feierte das Organ der Karnfner Slowenen, »Slovenski vestnik”, seinen 15jahrigen Bestand und die iOOO.Folge, die a!s Festnummer herauskam. Sie enthalt Beitrage in deutscher Sprache von Landeshauptmann Wedenig, der der Wochenzeitung zu ihrem Jubilaum einen kurzen BegrOssungsbeitrag widmete, in dem er hervorhob, dass die slowenischsprachige Presse als fra-ditionelle Sfimme des zweiten Volkstums zur Entspannung in Ktirnfen beitragen moge. Intendant Peter Goritschnig behandelte die sowenischen Sendungen im dsferreichi-schen Rundfunk. Ein weiferer deutscher Aufsatz von einem »deutschsprichigen Karntner unter slowenischen Lands-leuten” nimmt zur politischen Enfwicklung der Minder-heit in Karnten Stellung, v/ahrend Michael Guttenbrunner sich in seinem Aufsatz »Meinen slowenischen Landsleuten gevvidmet" mit den herkdmmlichen politischen Schlag-worten auscinandersetzt. In deutscher Sprache legt schlies-slich Dr. Franz Zwitter in seiner Abhandlung »Unsere Politik — loyal und konstruktiv” die Minderheitenpolitik der Slovrenen dar. Slowenische Beitrage zum Jubilaum lieferten eine Reihe bekannter Mitarbeiter des sloweni-schen Wochenblattes, das auch eine GlOckvrunschbotschaft von Prof. B. Schreiner, Obmann des Kroatischen Kultur-vereines im Burgenlarftf, enthalt. »Karntner Landes-Zeitung«, Klagenfurt govora o »ubogih« SS-ovcih in celo o »sinu* hitlerjevskega generala Guderiana; če se nekateri ljudje še vedno tako navdušujejo za »junake* nacističnih zločinstev, da si jih enostavno izmišljajo, potem je to njihova stvar. Nikakor pa to ni več stvar osebnih interesov tega ali onega posameznika, če gre za obveščanje javnosti, in sicer za obveščanje v taki obliki, ki močno škoduje dobrim odnosom med narodi in državami. V tem primeru je tako početje skrajno neodgovorno in krivda ne pade samo na posameznega urednika, marveč v enaki meri tudi na stranko ali skupino, ki stoji za listom. Ker smo od »Kleine Zeitung« vajeni že marsikaj, se ne izplača, da bi v tej zvezi govorili o njej in njenem pisanju; tudi ni naša skrb, kako laž in hujskanje spravi v sklad s Predsednik pokojninske zavarovalnice — deželni urad Graz — pri kateri so za starostno rento zavarovani štajerski in koroški delavci, je ob priložnosti ogleda zdravilišča za srčna obolenja in motenje krvnega obtoka med drugim povedal, da je med 100 avstrijskimi delavskimi rentniki 58 invalidnih rentnikov, medtem ko jih je le 42, ki dosežejo normalno starostno rento. Na Koroškem in Štajerskem je razmerje tudi značilno, kajti v obeh deželah štejejo skupno 24.187 invalidnih rentnikov nasproti 20.154 starostnim rentnikom. Zelo hitro naraščanje invalidnih rentnikov je pereče vprašanje za narodno gospodarstvo. Pravijo, da delavci prerano opešajo v svoji delovni sposobnosti predvsem zaradi dvigajoče se brzine v delovnem procesu ter čezmernega telesnega in duševnega napora. Do skrajnosti izkoriščena zmogljivost človeka vodi do zgodnje onemoglosti in nesposobnosti za delo. Srce trpi in največ delavcev je, ki morajo zaradi srčnih obolenj in motenja krvnega obtoka predčasno prekiniti svoje poklicno delo. Uvrstiti se morajo med invalidne rent-nike. O zdravilišču za zdravljenje obolelih na Zato je razumljivo, da zavzema na Koroškem velesejmu vedno večji obseg tisti del razstave, ki je posvečen surovini les, tako lesnemu gospodarstvu kakor tudi les-no-predelovalni industriji. Tudi tri sosedne dežele — Italija, Jugoslavija in Nemčija — polagajo pri svojem sodelovanju največjo pažnjo na to panogo: Italija kot tradicionalni odjemalec avstrijskega lesa in s Trstom kot izvoznim pristaniščem; Jugoslavija s svojo lesno-predelovalno industrijo; Nemčija pa predvsem s svojimi stroji za lesno industrijo. Pa tudi drugače so imenovane tri dežele najbolj zastopane na koroškem velesejmu, kar je izraz močnega trgovinskega prepletanja. Do 15. julija je bilo za letošnji koroški velesejem prijavljenih skupno 1.027 razstavljavcev. Od teh jih je 207 iz inozemstva in so najbolj zastopane Zahodna Nemčijo (59 razstavljavcev), Jugoslavija (53) in Italija (26). Nadalje bodo letos razstavljale v Celovcu še Belgija (4), Danska (2), Vzhodna Nemčija (2), Francija (10), Velika Britanija (9), Grčija (1), Indija (1), Kanada (1), Nizozemska (7), Perzija (1), Portugalska (1), Švedska (7), Švica (14), Španija (1) in Združene cfržave Amerike (8 razstavljavcev). Med avstrijskimi zveznimi deželami bo po številu razstavljavcev najbolj zastopan Dunaj s 189, sledi mu Koroška s 150, Štajerska (64), Zgornja Avstrija (42), Salzburg (21), Nižja Avstrija (18), Tirolska (14), Pre-darlska (6) in Gradiščanska (3 razstavljav- katoliško moralo. Toliko bolj odločno pa je treba spregovoriti o »Die Neue Zeit*. Spomnimo se samo, da je bila prav »Die Neue Zeit*, ki je lani vedela povedati o »splošnem razburjenju« med prebivalstvom zaradi postavitve spomenika žrtvam fašističnega nasilja v Železni Kapli; prav tako je edino »Die Neue Zeit« pisala o »atentatu« na vojaški spomenik v Železni Kapli; in zdaj spet »Die Neue Zeit«, ki je posebno obširno in trmasto poročala o junaškem pobegu »vojnih ujetnikov« iz Jugoslavije. In vse njene »senzacije« so se zelo hitro razkrinkale kot umazane laži, namenjene hujskanju naroda proti narodu in blatenju sosedne države. Mislimo, da je treba enkrat z vso resnostjo postavili vprašanje: Ali je »Die Neue Zeit« glasilo koroške SPO, ali pa je list enega ali dveh od »Velike Nemčije« podedovanih urednikov? Na to vprašanje bo moralo vodstvo SPO dati zelo jasen odgovor in se sprijazniti tudi s potrebnimi konsekvencami, kajti sicer bo »Die Neue Zeit« s svojim sedanjim ppgosto vse prej kot socialističnim pisanjem povzročila stranki in njenemu ugledu še večjo, nepopravljivo škodo! srcu in motenju krvnega obtoka v St. Ra-degund na Štajerskem smo že poročali. Zdravilišče je izvedeno in opremljeno po vseh modernih vidikih sodobne tehnike in izkušnjah zdravstvene vede. Brez dvoma je ustanova zelo koristna naprava, kjer upajo z ustreznim zdravljenjem ohraniti za delo marsikatero koristno delovno moč v prid gospodarski dejavnosti. Želeti je le, da se ta zvrst zdravilišč v Avstriji še izgradi in zgosti, kajti to zdravilišče ne zadošča za vse potrebe v državi, ker more v enem turnusu sprejeti le 96 pacientov. Predsednik štajerske pokojninske zavarovalnice je opozoril na dejstvo, da so v Nemčiji 'in v Sovjetski zvezi že pred leti postavljali zdraviliščne domove za bolne na srcu ali trpeče na motenju krvnega obtoka. Potrebna je nadaljnja izgradnja zdravstvene oskrbe za delavce v naši državi, ker številke o rentnikih, ki morajo kot invalidi predčasno zapustiti svoja delovna mesta, govore dovolj glasno o tej nujnosti. Ob tem razvoju pa postaja tudi vedno bolj utemeljena in upravičena zahteva po znižanju rentrie starosti, ker po statistiki že danes manj kot polovica vseh delovcev ne doseže zakonito določene rentne starosti. ci). Vsem tem pa je treba prišteti še številna podjetja, ki se bodo velesejma udeležila v obliki posebnih razstav, katerih bo letos kar 15. Predvidene so namreč posebne razstave zveznega sveta za lesno gospodarstvo, lesno-predelovalne industrije, gozdarstva, kmetijske zbornice, KELAG, avstrijskih zveznih železnic, posameznih obrti, zbornice za delavce in nameščence, tujskega prometa, instituta za pospeševanje gospodarstva itd. V glavnem bodo te razstave prikrojene na lesno gospodarstvo in na pomen lesa v vsakdanjem življenju. Tako bomo videli pot lesa od pogozdovanja in nege gozdov mimo žagarske industrije do polizdelkov iz lesa ter do končne uporabe lesa v vseh oblikah. Vendar koroški velesejem ni omejen zgolj na les in lesno gospodarstvo, marveč bo obsegal tudi razstave drugih panog gospodarstva, industrije, kmetijstva in obrti. Tako bo vzbujala posebno pozornost letošnja razstava koroškega tujskega prometa, prirejena pod geslom „Pri nas na obisku"; prikazovala bo razvoj tujskega prometa od prvih začetkov pa do danes. Zbornica za delavce in nameščence bo na velesejm-skem prostoru odprla nov paviljon, kjer bo posvetila svojo skrb pravilnemu nasve-tovanju konzumentov. Pbleg tega pa bo na velesejmu videti tudi vse druge proizvode in dosežke raznih panog industrije in obrti, medtem ko bo med Inozemskimi razstavljavci tudi tokrat posebno privlačen jugoslovanski paviljon. Še to naj povemo: letošnji koroški velesejem, povezan z jubilejnimi 10. avstrijskim lesnim sejmom, bo trajal od 10. do 20. avgusta. Za obiskovalce velesejma nudijo železnice in avtobusi običajni 25-odstotni popust. Nekaj iz statistike motornih vozil Iz statistike o stanju motornih vozil v Avstriji je razvidno, da pride na Dunaju na vsako 16. osebo po eno motorno vozilo, na Solnograškem na vsako 14., na Predarlskem pa na vsako 17. osebo. Vsak 23. Avstrijec vozi s kakršnim koli motornim vozilom. Dne 31. oktobra 1960 so zaznamovali v Avstriji 929.945 motornih vozil in razen tega 384.164 mopedov in koles s pomožnimi motorji. Od leta 1958 do 1959 se je število motornih vozil dvignilo za 8,5 odstotka, od leta 1959 na leto 1960 pa za 8 odstotkov. Osebnih motornih vozil so registrirali 400.367, kar pomeni leta 1960 nasproti stanju v letu 1959 za 19 odstotkov prirastka. Nekaj več kot polovica vseh motornih vozil je v posesti nesamostojnih pridobitnikov. V nekaterih drugih državah Evrope je pov-rečno stanje motornih vozil še višje. Na vedskem pride na primer na vsakega 6. prebivalca, v Franciji in Angliji na vsakega 9., v Švici pa na vsakega 10. prebivalca po eno motorno vozilo. Največ osebnih motornih vozil je tipe Volkswagen. Temu sledijo tipe Opel, Steyr-Puch, Steyr-Fiat in Ford vozila. Močno je zastopana tudi tudi tipa Renault. Med tem časom se je zelo dvignilo tudi število težkih motornih vozil ter zaznamujejo pri 6, 7 in večtonskih vozilih prirastek nad 50 odstotkov. Znatno je naraslo tudi število vlačilnih strojev, traktorjev in specialnih motornih vozil. Toda kar tiče primere prometnih nezgod, izkazuje statistika za Avstrijo žalosten rekord. V pred nedavno objavljeni statistiki Združenih narodov je navedeno, da se je pri nas od leta 1953 do leta 1960 med trinajstimi državami, kjer so izvedli raziskavanja, število smrtno poškodovanih žrtev motoriziranega cestnega prometa podvojilo. Leta 1953 je zgubilo na avstrijskih cestah življenje 975 oseb, poškodovanih pa je bilo 30.766 ljudi. Nasproti temu je bilo leta 1960 na avstrijskih cestah 1918 ljudi ubitih ob motoriziranem prometu, poškodovanih pa nič manj kot 65.599. Iz statistike Združenih narodov so med drugim nadalje posnete vznemirljive številke o stalnem naraščanju žrtev cestnega prometa. Leta 1953 je bilo v 13 zahodnoevrop- KAIRO. — Z zvezi s francosko-tunizij-skim sporom glede Bizerte je vodil tunizijski zunanji minister Mokadem razgovore s predsednikom Združene arabske re-publ ke Naserjem, med kateremi je Naser izrazil pripravljenost ZAR, unčikovito pomagati Tuniziji v boju proti francoski agresiji. V ZAR je bila medtem ustanovljena prostovoljna enota za pomoč Tuniziji, v katero se je vključilo 1200 bojevnikov, predvsem študentov, rezervnih oficirjev in udeležencev bojev ob sueški krizi. LONDON. — Načrt britanske vlade za varčevanje med angleškim prebivalstvom ni naletel na najboljši odmev. Zlasti je deležen kritike zato, ker skuša glavno zva-1' ti na rame malega delovnega človeka. V tej zvezi je sprožil laburistični član britanskega Spodnjega doma William Hamilton zelo viharno razpravo, ko je vprašal: »Kako je mogoče, da dobi danes, ko si britansko ljudstvo prizadeva prihraniti čim več denarja, princesa Margareta 50.000 funtov šterlingov za adaptacijo stanovanja. Kako to, da se velika večina žrtvuje in da je neka brezpomembna manjšina privilegirana?« TEL AVIV. — V Izraelu živi danes okoli 2,100.000 ljudi. Skoraj polovica teh ljudi se je prselila po ustanovitvi te države leta 1948, torej v zadnjih 13 letih. 450.000 Židov se je doselilo iz Evrope, 280.000 iz Azije, 250.000 iz Afrike in 20.000 iz Amerike ter Avstralije. MOSKVA. — Pred nedavnim je bil v Moskvi objavljen osnutek novega programa KP SZ, ki ga bo prvi sekretar partije Nikita Hruščev predložil XXII. kongresu KP SZ. To je tretji program sovjetske KP od njene ustanovitve do danes in ga uradno označujejo kot program »izgradnje komunistične družbe«. V programu je napovedano, da bo Sovjetska zveza do leta 1980 prehitela Ameriko in bo v Sovjetski zvezi dosežena najvišja življenjska raven na svetu sploh. Program govori tudi o pomenu miroljubnega sožitja in boja za mir, hkrati pa vsebuje že znane očitke na račun Jugoslavije, ki jo dolži revizionizma. V tem delu programa je rečeno, da je nemogoče, celo škodljivo in nevarno gfaditi socializem v državi, ki je »ločena od svetovne skupnosti socialističnih držav«. NeW DELHI. — Novi jugoslovanski veleposlanik v Indoneziji dr. Aleš Bebler je na poti na svoje novo službeno mesto obiskal predsednika indijske vlade Nehruja. Izročil mu je osebno poslamco predsednika Tita ter razgovarjal z njim o bližnji konferenci izvenblokovskih držav v Beogradu. KAIRO. — Francosko-alžirski razgovori o bodoči usodi Alžirije so bili ponovno prekinjeni. V arabskih državah poudarjajo, da nosi krivdo za novo prekinitev Francija, ki hoče obdržati svojo kontrolo nad Saharo in s tem onemogoča neodvisnost Alžirije, Tunizije in Maroka. »Alžirija se Sahari ne more odreči — je rečeno v komentarju arabskih radijskih postaj — prav tako ne neokrnjenosti svojega ozemlja; glede tega ne more biti nobenega kompromisa.« STANLEYVILLE. — V Kongu so sicer prenehali odkriti spori in neredi, toda zahodne sile so še vedno na delu, da bi — tokrat z zakulisnimi spletkami — obdržale svoj vpliv v tej afriški deželi. Okoli zasedanja kongoškega parlamenta, ki naj bi odločal o bodoči usodi države, se dogajajo zelo čudne stvari, o katerih ni mogoče trdit’, da bi bile v interesu kongoškega ljudstva. Da bi zakonito kongoško vlado premiera Gizenge spravili v manjšino, se zahodni politiki trudijo, da bi umetno ustvarili večino za Kasavubuja, ki velja za zastopnika zahodnih interesov. WASH1NGTON. — Ameriški predsed-sedn’k Kennedy je pred dnevi ponovno izjavil, da ameriška vlada iii spremenila svojega stališča do LR Kitajske in se bo zato še naprej upirala sprejemu te države v OZN. Vendar je taka politika ameriške vlade deležna ostre krtiike in je ameriški senator Wayne Morse izjavil, da je ameriški senat ravnal napačno, ko je ponovno zavrnil sprejem LR Kitajske v OZN. Formozo, ki jo Amerika priznava kot predstavnico Kitajske, pa je Morse imenoval »vojaško kolonijo ZDA«. skih državah, ki jih zajema poročilo, 36.294 po prometnih nezgodah usmrčenih oseb, 941.900 pa poškodovanih. Leta 1960 so našteli v istih državah 46.600 smrtrnh žrtev motoriziranega prometa ter daleč nad milijon, namreč 1,383.000 poškodovanih, med temi nešteto pohabljenih za vse življenje. Statist-ka znova navaja, da so dvokolesna motorna vozila najnevarnejša ter povzročajo skoraj 50 odstotkov vseh prometnih nesreč. Vedno več delavskih invalidnih rentnikov Slovenska gimnazija v šolskem letu 1960-61 S četrtim letnim poročilom podaja ravnateljstvo Državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence v Celovcu obračun o šolskem letu 1960/61. Že bežen pogled v to poročilo kaže nenehno rast slovenske srednje šole, ki je pred štirimi leti stopila v življenje s prvimi tremi razredi in se doslej razvilo v ustanovo s šestimi razredi, katerim bo v novem šolskem letu sledil sedmi razred. Prav tako razveseljiv pa je porast slovenske gimnazije tudi po številu dijakov: v šolskem letu 1960/61 je bilo' na šoli že 231 rednih učencev (162 tantov in 69 deklet), od teh trije, privatisti, ostalih 228 pa po naslednji razporeditvi po posameznih razredih: 1. razred 47 učencev (34 fantov in 13 deklet), 2.a razred 27 učencev (14 + 13), 2.b razred 29 učencev (sami fantje), skupno torej v 2. razredu 56 učencev, 3. razred 41 učencev (24 + 17), 4. razred 39 učencev (29 + 10), 5. razred 24 učencev (17 + 7) in 6. razred 21 učencev (13 fantov ni 8 deklet). Zaradi pomanjkanja lastnih prostorov je slovenska gimnazija še vedno navezana na gostoljubje v nemški šoli, kar ima za posledico, da se mora ves pouk stalno odvijati v popoldanskih urah. Čeprav to potek pouka močno ovira, pa so bili tudi v zadnjem šolskem letu doseženi razveseljivi učni uspehi: 1. razred je izdelalo s prav dobrim uspehom 10 učencev oziroma učenk, v 2.a razredu jih je bilo 5, v 2.b razredu 4, v 3. razredu 6, v 4. razredu 8, v 5. razredu 4 in v 6. razredu 5, skupno torej 42 učencev in učenk, to je 18,4 odstotka od celotnega števila. Zanimiv je tudi pregled, iz kakšnih družin prihajajo dijaki slovenske gimnazije. Po poklicu staršev je bilo največ otrok iz kmečkih družin, namreč 79, iz delavskih 65, iz obrtniških 31, iz uradniških 36 (nemško-nacionalistični hujskači skušajo s to številko dokazovati, da uživamo koroški Slovenci že kar preveč enakopravnosti, ker imamo baje toliko uradnikov v državnih službah; resnici na ljubo pa bodi povedano, da so v tej številki v pretežni meri zajeti uradniki in nameščenci iz raznih privatnih služb), 5 dijakov je iz družin, katerih predstojniki so prejemniki rent, v 12 primerih pa pripadajo sodobnim poklicem. Po številu otrok pa je stanje naslednje: iz družin z 1 otrokom je 23 dijakov, z 2 otrokoma 38, s 3 otroki 48, s 4 otroki 33, s 5 otroki 36, s 6 otroki 18, s 7 otroki 11, z 8 otroki 9, z 9 otroki 4, z 10 otroki 3, z 11 otroki 2, z 12 otroki 1 in iz družin s 14 otroki prihajata 2 dijaka. Od skupno 228 dijakov jih je 179 stanovalo v šolskem letu v dijaških domovih, 16 jih je stanovalo drugje v mestu, 33 pa se jih je stalno vozilo med domom in šolo. Poleg rednega pouka so dijaki obiskovali tudi predmete na prostovoljni podlagi. Stenografijo je obiskovalo v 4. razredu 38 učencev in v 5. razredu 24, pouka ruščine pa se je v 6. razredu udeleževalo od skupno 21 učencev 19. Posebno veliko zanimanje vlada na šoli za zborno petje, ki se je odvijalo v treh oddelkih: dekliški zbor je štel 61 pevk, deški zbor 63 in moški zbor 33 članov. Med šolskim letom je bilo na slovenski gimnaziji več proslav, tako za 10. oktober in za Dan avstrijske zastave, ob Dnevu varčevanja pa je dijakom tudi letos predaval o pomenu varčevanja zbornični svetnik dr. Mirt Zvvifter, poslevodeči podpredsednik Zveze slovenskih zadrug, katera je ob tej priložnosti podelila posameznim dijakom nagrade v obliki hranilnih vlog po 300, 200 in 100 šilingov. Dijaki slovenske gimnazije so si med šolskim letom ogledali več filmov in razne predstave v celovškem Mestnem gledališču, obiskali pa so tudi koncert plesnega orkestra radia Ljubljana in literarno uro slovenskih pisateljev in pesnikov, ki jo je priredilo SPD „Bisernica” v Celovcu. Prav tako so imeli nekaj izletov ter športnih prireditev in smučarskih tečajev, širši javnosti pa so se predstavili s svojim uspelim pevskim koncertom v Domu glasbe in z gostovanji na Bistrici v Rožu ter v Skocijanu. Tekom minulega leta je dobila slovenska gimnazija vrsto novih učnih pripomočkov, povečalo pa se je tudi število knjig v dijaški in učiteljski knjižnici. Nakupe je v veliki meri omogočilo Združenje staršev, katerega člani so tudi si tem izpričali povezanost s slovensko gimnazijo. Dijaki so se marljivo posluževali svoje knjižnice in je bilo v zadnjem šolskem letu izposojenih nad 1400 knjig, kar predstavlja velik napredek, saj je znašalo število' izposojenih knjig v prejšnjem šolskem letu le 525. Sicer bi lahko še naštevali razne zanimive podrobnosti o poteku zadnjega šolskega leta na slovenski gimnaziji. Zadostuje pa naj doslej povedano, saj nudi dovolj zgovoren dokaz, da slovenska srednja šola v Celovcu v nesebičnem trudu učiteljskega zbora pod vodstvom ravnatelja prof. dr. Tischlerja ter ob podpori vsega sloven- „G a Le rij a 61“ v Celovcu : Poljski umetnik Lapinski preseneča z barvnimi litografijami Mlada celovška umetnostna galerija — znana pod imenom »Galerija 61« — ki jo vodita zakonca Nitsch, je po uspešnih razstavah dveh slovenskih umetnikov, Raka Debenjaka in Lojzeta Spacala, poskrbela za novo presenečenje: javnosti je predstavila mladega poljskega slikarja Tadeja Lapinskega. Po letih res še mlad (rojen leta 1928), pa Lapinski nikakor ni neznana osebnost v svetu umetnosti. Sodeloval je na številnih razstavah doma na Poljskem in v raznih drugih državah, kjer povsod je vzbujal pozornost s svojimi svojstvenimi umetniškimi oprijemi. Posebno privlačna zanj pa je Jugoslavija, katere pokrajmske lepote so močno vplivale na njegov razvoj in kjer je tudi že večkrat razstavljal, zadnjič na IV. mednarodni razstavi grafike v Ljubljani. Največja izrazna moč Lapinskega so barvne litografije, v katerih se individualni pogledi umetnika prepletajo z zakoni zunanje resničnosti v dovršeno harmonijo in dajejo njegovi umetnosti svojstven pečat. Skratka: Lap nski razume pritegniti gledalca tudi takrat, če se morda ne strinja popolnoma z njegovimi ustvarjalnimi oblikami. To velja še posebno za njegovih 17 barvnih litografij, ki so trenutno razstavljene v »Galeriji 61« in ki bodo nedvomno pritegnile zanimanje mnogih obiskovalcev. Vso pozornost pa služi tudi nadaljnji program »Galerije 61«, kjer se bo za Lapin-skim predstavil koroški slikar prof. dr. Wer-ner Berg. Nato bo sledil japonski umetnik skega ljudstva na Koroškem dobro uspeva in se razvija v pomembno ustanovo, ki bo pomagala odstraniti desetletno pomanjkanje domače slovenske inteligence, važnega stebra v našem narodnem življenju. Zato želimo slovenski gimnaziji uspešen razvoj tudi v bodoče, ko« se bosta klasu na ovitku Letnega poročila pridružili še zadnji dve zrni in ko bo zgradba slovenske srednje šole obsegala vseh osem stopnic — razredov. Kumi Sugai, ki je tako na letošnji mednarodni razstavi grafike v Ljubljani kakor tudi na razstavi barvne grafike v Grenchen (Švica) prejel prvo nagrado. Za njim bomo videli razstave Giselberta Hokeja, avtorja osporavanih fresk na celovškem kolodvoru, nadalje indijskega umetnika Reddi Krishne ter Korošca Egona Wuchererja. »Galerija 61« v celovški Bahnhofstrasse 24 je odprta vsak dan razen ob nedeljah od 10 do 12 in od 17 do 19 ure. KULTURNE DROBTINE £ V okviru slavnostne seje občinskega odbora v Salzburgu je bil znanemu slikarju prof. Oskarju Kokoschki podeljen častni prstan mesta Salzburg. Salzburški župan je v svojem nagovoru poudaril razloge umetnika za razvoj umetnosti v Salzburgu, zlasti z ustanovitvijo umetniške Sole na trdnjavi Hohensalzburg, ki je postala že del umetnostnega merila, po katerem svet ocenjuje Salzburg. 0 Dunajski umetniški sklad je v času svojega obstoja od leta 1955 podelil 181 dunajskim umetnikom podpore v skupnem znesku 1,399.000 Šilingov. Sklad je bil ustanovljen ob priložnosti 50-letnice osrednje dunajske hranilnice. % Na dvorišču celovškega Deželneoa dvorca je bila pred dnevi prireditev francoske folklorne skupine. Spored je obsegal 22 točk, narodne pesmi in narodne plese iz Francije, ki so vsi vzbudili veliko zanimanje, saj je skupina pokazala veliko znanje in je bila zato upravičeno deležna navduSenega aplavza. # V Vranju je bil prejSnji teden pester festival graditeljev avtomobilske ceste, ki je obsegal vrsto lepih prireditev. Za zaključek so brigadirji priredili veliko povorko, v kateri so prikazali življenje in delo mladine na avtomobilski cest; v povorki so sodelovali tudi pionirji, madinci iz Vranja ter pripadniki armade. £ Letos je v Pulju že osmi festival jugoslovanskega filma, na katerem se najboljši filmi iz vseh jugoslovanskih republik potegujejo za nagrade. Na festivalu je tudi večje Število filmskih strokovnjakov iz raznih drugih držav. 0 Ob koncu letoSnjega junija je bilo na Madžarskem prijavljenih 2,258.652 radijskih sprejemnikov, Število televizijskih naročnikov pa je zna-Salo 143.363. Največ televizorjev je v Budimpešti, namreč nekaj nad 82.000. / JHIjCuLft - IJJjJaf Mjfr gliuib mJiu/ik V doslej najbolj prikupni zunanji opremi se je »Mladje* predstavilo s tretjo številko. Tudi po obsegu je ta številka bogatejša od prejšnje, medtem ko je število sodelavcev ostalo pri osmih, vendar je med njimi zaslediti nekaj novih imen. In še to je treba zabeležiti kot pozitivno: umetniška oprema, delo Frana Korojana, se razvija in bogati. Spet je Boro Kostanek (hkrati glavni urednik lista), ki prispeva levji delež tako po kvaliteti kakor tudi po kvantiteti. Od »starih« sodelavcev srečamo še imeni Darle Niko in Miško Maček, med novimi pa prednjači tokrat ženski svet: Lastovica, Nadja Klenova in Cvetka Majevič. Novost te številke so prevodi treh kratkih črtic mladega nemškega pisatelja Wolf-ganga Borcherta (v prevodu Bora Kostanka) ter zapis o izidu prve zbirke pesmi mlade tržaške pesnice Brune Pertot. S tem list gotovo ni utrpel na svoji originalnosti, pridobil je le na širini in je na temy da se iz glasila, omejenega na ozek krog sodelavcev, polagoma razvije v pravo literarno revijo. Zato bi bilo toliko bolj škoda, če bi na drugi strani šla pot v eno, ozko smer, kajti taka pot prej ali slej privede v nevarno izolacijo: vsaka narodova veja bo živela in se razvijala le tako dolgo, dokler bo črpala sokove iz narodnega debla. JANKO PLETERSKI: Manjšinska zakonodaja na Koroškem po drugi svetovni vojni V izvedbi moskovske deklaracije so se štiri velike sile sporazumele, da bodo zasedle Avstrijo v mejah iz 1. 1937. Ni bila sprejeta zahteva Jugoslavije, da v imenu zaveznkov in v skladu z njenim dotedanjim vojnim naporom sodeluje pri uničenju sovražnika in pri organiziranju miru na delu avstrijskega ozemlja, ki bi bilo določeno kot zasedbena cona Jugoslavije in v katero naj bi bila vključena zlasti »pokrajina Koroška« (Nota jugoslovanske vlade zavezniškim vladam dne 2. aprila 1945). Na zahtevo vlad ZDA in Zedinjenega kraljestva je vlada Demokratične Federativne Jugoslavije 19. maja 1945 enotam Jugoslovanske armade ukazala umik s Koroške potem, ko so zavezniške vlade priznale vprašanje avstrijsko-jugoslo-vanske meje kot odprto. Celotna Koroška je prišla v sestav britanske okupacijske cone. V položaju, ki so ga opredeljevali našteti glavni politični faktorji, je Avstrija za rešitev koroškega vprašanja v njenem smislu delovala v treh smereh. Prva je bila diplomatska. V razmerju nasproti zahodnim silam naloga ni bila težka: politika omeje- vanja Sovjetske zveze in držav ljudske demokracije na strateški črti Stcttin-Trst (britanska intervencija proti antifašistični ljudski oblasti na Južnem Koroškem je bila del te politike) se je ujemala z avstrijskimi prizadevanji za ohranitev meje na Karavankah. Toliko tehtnejši je bil uspeh akcije predsednika začasne avstrijske vlade dr. Karla Rennerja, da je za meje dobil tudi zagotovilo Sovjetske zveze. »Hitlerjevski režim nas je tukaj zapustil popolnoma brez moči,« je 15. aprila 1945 Renner, med pripravami za sestavo začasne vlade, pisal predsedniku sovjetske vlade Stalinu, »brez moči bomo stali tudi pred sodiščem svetovnih sil, ko bo prišlo do novega urejevanja Evrope. Že danes Vas prosimo, da bi se v svetu velikih dobrohotno spomnili Avstrije in da bi nas, kolikor to dovoljujejo tragične okoliščine, vzeli v svoje mogočno varstvo. Trenutno nam grozi lakota in kužne bolezni, grozi nam izguba ozemlja pri obračunavanju s sosedi." Odgovor je prišel nekaj tednov pozneje, maja meseca, ko je Avstrija pod vodstvom Rennerjeve začasne vlade že proglasila svojo neodvisnost: »Ne dvomite, da je Vaša skrb za neod- visnost, integriteto in napredek Avstrije tudi moja skrb," je odgovarjal Stalin. »Pripravljen sem Vam po svojih silah in možnostih nuditi vso pomoč, ki bi utegnila biti potrebna Avstriji.« Avstrijsko in zahodno časopisje je pisalo, da je Sovjetska zveza obljubila nespremenljivost avstrijskih meja . .. Druga smer delovanja je bila notranje politična. Medtem ko je povsod drugod na ozemlju Velike Nemčije poraz Hitlerjeve vojske šel roko v roki z istočasnim razpadom nacističnega oblastnega aparata, so britanske okupacijske sile na Koroškem naletele, razen na revolucionarno ljudsko oblast Osvobodilne fronte, tudi na provizorično deželno vlado, sestavljeno iz predstavnikov avstrijskih strank izpred fašističnega obdobja, ki je sprejela oblast »legalno« in na miren način direktno iz rok predstavnikov nacistične oblasti. V noči od 7. na 8. maj 1945 je bil Gauleiter dr. Rainer odstopil, »da bi napravil prostor tistim s;lam, ki bolje ustrezajo koncepcijam naših sovražnikov«. Njegov namestnik Gauhauptmann Natmessnig je izročil oblast provizorični deželni vladi z naročilom: »Vi jamčite za to, da bo koroško ljudstvo enotno in močno, ko bo šlo za to, da znova uveljavi že pred 25 leti izraženo ljudsko voljo za nedeljivost naše dežele proti notranjemu ali zunanjemu sovražniku.« Provizorična vlada je ta- koj izdala proglas, v katerem si postavlja kot glavno svojo nalogo »ohranitev svobodne in nedeljene Koroške«. Nacizem je svoj oblastveni aparat predal nedotaknjen novi politični garnituri, da bi boj proti »notranjemu in zunanjemu sovražniku (t. j. proti koroškim Slovencem in proti Jugoslaviji) lahko trajal tudi v novih razmerah. V zgodovinskem trenutku poraza nemškega nacističnega imperializma so se v tem boju sestale na istih pozicijah likvidirana nacistična oblast in »koncepcijam sovražnikov ustrežnejša« nova provizorična vlada. In dejansko so britanske okupacijske oblasti akceptirale »legalno« provizorično deželno vlado, revolucionarno oblast, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Koroško, ustanovljen 16. maja 1945 kot reprezentant krajevnih organov oblasti, nastalih v teku vojne, pa niso priznale. Pozneje, 25. julija 1945 so Britanci provizorično deželno vlado formalno razpustili, a še isti dan so postavili novo provizorično deželno vlado. V novo vlado je bil poklican tudi predstavnik Slovencev. Razen tega, da je Avstrija ustvarjala omenjene zunanje politične in notranje pogoje za odločitev koroškega vprašanja v svojem smislu, je tako odločitev končno pospeševala še s posebnmi ukrepi za ureditev najočitnejših potreb slovenske manj- šine. Pregled te tretje smeri delovanja Avstrije v koroškem vprašanju bo predmet nadaljnjega obravnavanja naše študije. II. Provizorična koroška deželna vlada je 3. oktobra 1945 sklenila, 31. oktobra pa izdala, »Uredbo o novem oblikovanju dvojezičnih ljudski šol na južnem ozemlju Koroške« (odslej kratko: uredba iz 1. 1945). Objavljena je bila najprej v »Karntner Nachrichten« (11. novembra 1945), nato pa še v prvi številki Uradnega lista za šolstvo na Koroškem sredi januarja 1946 s posebnim spremnim odlokom deželnega šolskega sveta z dne 9. novembra 1945, Zl. 9406. V njem je bilo rečeno: »Deželni šolski svet pričakuje, da bodo vsi, ki so udeleženi pri izvedbi te uredbe, napeli vse moči, da bi izvedli namere zakonodajalca, ki želijo doseči, da bi bil storjen prispevek k popravi krivice, ki je v nacionalsocialističnem času bila prizadejana koroškim Slovencem.« Poznejši nasprotniki uredbe iz L 1945 so trdili, da je škodljiva posebno zato, ker vsebuje tako imenovano teritorialno načelo. Uredba je namreč naštela 64 občin v južnem delu Koroške, v katerih delujejo dvojezične šole kot splošne javne obvezne šole. (Se nadaljuje) « ifl 121 a tii a ^ H \J^yC^CmAyR Od Nonče vasi do Štibarja je mogoče voziti z vsakovrstnimi vozili Kar še pred nedavnim ni bilo, se je letos uresničilo. Od glavne ceste Pliberk-Labot so pri Nonči vasi odcepili novo tovorno pot na vrh Komlja in Belšaka, po kateri je že danes mogoče voziti z vsakimi novodobnimi vozili, kakor s traktorji, tovornimi avtomobili, motornimi kolesi in mopedi. Nova cesta vodi skozi vas Komelj prav do najvišje točke Ravnjakovega vrha in na Štibarjevo zadružno posestvo Živinorejske zadruge za Libuče in okolico. Nova pot je izpeljana od Nonče vasi mimo kmeta Mlinarja na Komlju, dalje mimo gorske kmetije in gostilne pri Pistotniku do nove šole pri Ravnjaku in odtod do Štibarja, kjer se poveže s potjo na Suho. Samoumevno je, da so kmetje v izredno strmem in hribovitem kraju tega napredka zelo veseli in zadovoljni, da so postali ugodneje povezani s svetom. Dandanašnji je ustrezna odvozna pot kmetijskih pridelkov na trg in hkrati dovozna pot kmetijskih potrebščin na dom neprecenljive vrednosti. Gorski kmetje se bodo mogli tudi okoristiti z novodobnimi prevoznimi sredstvi: traktorji, avtomobili in drugim. Transport kmetijskih pridelkov od domačij na trg in privoz potrebščin iz dol ne bo olajšan ter cenejši. In kar je važno, kmetijski pridelki bodo zaradi ugodnejšega prevoza pridobili na ceni, kar je posebno pomembno pri lesu, ki so ga doslej prekupčevalci zaradj težavnejšega, zamud-nejšega in dragega prevoza slabše plačevali kot v ugodnejših legah. Doslej dogotovljeno pot, kjer je že mogoče voziti z vsakovrstnimi vozili, so zgradili v izredno kratkem času. Pot doseže skoraj 1100 metrov nadmorske višine, v primeru torej do dobre sredine starodavne sive Pece. Stroški gradnje so bili preračunani na 1,5 milijona šilingov. Prizadevanju občinskih odbornikov pod vodstvom župana Krofa, ki se brez dvoma zelo prizadeva za blaginjo in koristi svojih občanov pa je pripisati, da so dosegli za stroške izvedbe projektiranega načrta poti subvencije iz javne roke in znaten znesek iz lani dovoljene plebiscitne podpore. Tako morajo interesenti iz lastnih žepov dodati za gradnjo nove poti skupno le 250.000 šilingov. Na pobudo župana so pred dvema letoma izvolili odbor zadruge za gradnjo tovorne poti na Komelj. Predsedstvo so poverili kmetu Juriju Trampušu, p. d. Kanavflu v Dobu in hkrati posestniku obsežne Drugove kmetije na Komlju, ki krajevne razmere dodobra pozna. Kakor je podoba, je odbor z marljivim prizadevanjem dosegel priznanja vreden uspeh in izpolnil svojo prevzeto nalogo v polni meri. Brez dvoma je bilo treba premostiti tudi pri tej akciji marsikakšne tež-koče, toda vztrajno in smotrno delo je že doslej kronano z veliko in koristno pridobitvijo za kraj, za katerega gospodarske stiske je bilo dolga desetletja zelo malo razumevanja s strani vladne gospode. Nočemo mimo tega, da ne bi povedali, da sta se za potrebno in koristno izvedbo te poti s popolnim razumevanjem za krajevne potrebe zavzela tudi bivši deželni poslanec Wit iz Velikovca in točasni deželni poslanec Lubas iz Železne Kaple, ki sta blaško občino podprla v tej zadevi pri pristojnih javnih ustanovah. Primerna cesta skozi pokrajinsko prekrasne gorske kraje na njih vrhove, kjer prebiva pošteno preprosto slovensko govoreče prebivalstvo, vajeno trdega in napornega dela ter domačih praznikov brez posebnega razkošja, ne bo korstna le za domače kmetijsko gospodarstvo, temveč je tudi še drugega važnega pomena. Lepše življenje na gorskih kmetijah, boljša in ugodnejša povezava s svetom, to bo brez dvoma tudi zmanjšalo težnjo mladih ljudi, da bi se za vedno izselili iz domačij svojih očetov. Nova pot bo nedvomno odprla tudi vrata pojačenemu tujskemu prometu, kar more biti vir dodatnih dohodkov. Pokrajina je čudovito prelestna, raj skrajne Podjune. Razgled od Ravnjaka in s Štibar-jevega vrha je diven ter sega oko vse do Vrbskega jezera in do Visok:h Tur, pred očmi ti ležijo Labotska ter Mežiška dolina in Karavanke vse do Kamniških planin. V poletju, ko v bregih češnje rdijo, in teh je v tem kraju obilo, jeseni, ko večer za večerom škriplje preša, ki st’ska sok pristnega sadjevca in pozimi, ko je pokrajina pokrita s snežno odejo, so časi, ki so mikavni za izlete in bivanje v teh krajih, da si v samoti in gorski t:hoti spočijejo izmučeni živci in nemirno srce. Morda se bodo našli podjetni ljudje, ki bodo poskrbeli tudi za penzionate turistov, nrslimo, da bi bilo pametno. Nekateri so že rekli, da bi kaj takega postavili na zadružnem posestvu pri Štibarju, morda se bo to res kdaj tudi zgodilo. Za razširjeno prosvetno dejavnost SVEČE. — Prejšnjo sobofo zvečer je imelo Slovensko prosvetno društvo »Kočna" v Svečah svoj občni zbor. V prostoru pri Uklnu se je zbralo razveseljivo lepo število društvenih članov in so s tem pokazali voljo in pripravljenost, da z novim zaletom nadaljujejo smotrno in organizirano prosveto po tradiciji, ki so ji pred več kot petdesetimi leti postavili temelje ustanovitelji slovenske prosvetne celice v Svečah. Za ohranitev slovenske besede na Koroškem zaskrbljeni rodoljubi so že leta 1906 ustanovili Slovensko delavsko društvo, ki pa se je pod pritiskom tovarniškega vodstva razšlo po dveh letih, kajti društvenim članom so odrekali delo in zaslužek za trdo pridelani kruh, kakor se žal ponekod dogaja še dandanašnji. Leta 1909 so ustanovili pri Adamu Izobraževalno društvo »Kočna". Na ustanovnem občnem zboru je govoril še živeči zaslužni župnik Janko Arnejc, ki so mu, kakor še ni pozabljeno, pred nekaj leti v Žrelcu, kamor je prišel po dolgih letih na obisk, napravili nepoboljšljivi narodni nestrpneži v mržnji do slovenskega jezika nelep sprejem z nekulturnim popackanjem zidovja hiše, v kateri je stanoval. Rodoljubni ustanovitelji društva so se do-brO' zavedali, da je pristna narodna prosveta najboljša obramba proti raznarodovanju in iztrebljanju slovenskega ljudstva na Koroškem ter nadomestuje tudi vrzel, ki jo pri nas odpira že od nekdaj osnovna šola, ki je vzgojno v premnogih primerih usmerjena kot odtujevalna in raznarodovalna ustanova. Prvi društveni predsednik je bil Gregor Pak, p. d. Tesnar v Zg. Krajah. Prosvetno društvo je razvijalo zelo živahno dejavnost. Društvo je prirejalo številna poučna predavanja, mnogo ljudskih iger ter iz svoje srede ustanovilo pevski in tamburaški zbor. Z neštetimi dobrimi, uspelimi in vzpodbudnimi prireditvami so navdušeni prosve-taši postregli za lepo in dobro zavzetemu občinstvu. Na društvenih prireditvah so se ljudje zadivili ob lepoti in vrednoti materinščine, odpirala so se oči in srca ob sprejemanju bogastva slovenske kulture in umetnosti, skratka vedno bolj je zorelo spoznanje o koristi in potrebi organizirane širitve vsesplošne izobrazbe v domači slovenski besedi. Slej ko prej je izobrazba, ljudska prosveta iz najrazličnejših področij, potrebna tudi danes. Naše prosvetne celice, slovenska prosvetna društva, so namenjene viso- kemu cilju: vnašati in posredovati umsko, kulturno in praktično znanje v široke plasti vsega našega prebivalstva. V visoki stopnji splošne izobrazbe je velika vrednota, sila in moč malega naroda, pri nas slovenske narodne manjšine na Koroškem. Podobne misli so iznesli člani tudi na občnem zboru svojega domačega prosvetnega društva v Svečah. Uspeh, razvoj in napredek prosvetnega društva pa je kakor v vseh drugih organizacijah odvisen od prizadevnosti odbora in vsakega posameznega člana. Na občnem zboru je tudi predsednik osrednje prosvetne organizacije koroških Slovencev Slovenske prosvetne zveze dr. Franci Zvvitter spregovoril ter načrtal vrsto koristnih in upoštevanja vrednih pobud za razsežnejšo in uspešnejšo društveno prosvetno dejavnost. Med drugim je dejal, da ni namen društva samo v tem, da se člani srečavajo v društvenem prostoru in so morda tam tovariši med tovariši enakih misli in enakega stremljenja. To je premalo, kajti prosvetaš mora biti povsod in vedno nosilec in sejalec naše prosvete ter mora te dobrine širiti z besedo in zgledom. Tudi doma moro biti dober prosvetaš vzgojitelj mlajših in starejših ter posebno odkrivati lepoto materinega jezika, vzbujati narodni odnos in utrjevati narodno samozavest. Kakor doma, se mora prosvetaš z zgledom postaviti tudi v javnosti in povsod pokazati pripadnost narodnosti, iz katere izhaja. Pametni ljudje tudi druge narodnosti ga bodo spoštovali, neodločnejši in bolj strahopetni pa bodo sledili njegovemu zgledu, kajti zgledi vlečejo. Posebno pozornost pa naj prosvetaši posvečajo tudi pouku v osnovnih šolah in naj smatrajo za važno delo zavednega prosvetaša, da prepričujejo starše, da svojega otroka prijavijo tudi k pouku materinščine, kajti znanje obeh jezikov je v naši deželi za vse potrebno in koristno. Koristna so tudi srečanja s člani drugih prosvetnih društev z medsebojnimi gostovanji, skupnimi izleti in ob drugih priložnostih. Prosvetaši se na ta način spoznavajo med seboj, izmenjavajo misli in izkušnje ter so si lahko v medsebojno oporo. Na občnem zboru so si člani v živahni razpravi osvajali te misli in sklenili, da dobri sklepi ne smejo ostati le pri besedah, temveč morajo preiti v dejanja. V odbor so izvolili dosedanje člane odbora s predsednikom Petrom Scrttowiem na čelu, zaslužnim starejšim prosvetašem. rOohn LajJtn&aJti: o ljjuilmi t in Avtobus je bil nabito poln potnikov. Ljud-ie so zasedli tudi zadnji kotiček stojišč. Zdre-njal sem se pri vhodu v prenapolnjeno vozijo. V prvi vrsti sedežev ob vhodu sta sedeli tuja gospa in hčerka, kakšna petnajstletna gospodična. Kaj kmalu je mati deklici nekaj zašepetala na uho in ta je takoj vstala in rekla: Prosim, sedite! Upoštevala je bržkone moje sive lase. Branil sem se, zaradi lepšega -,eve, in dejal, da ni treba izprazniti sedeža in se pohvalil, da sem še zmožen prenesti ne ravno predolgo vožnjo tudi stoje. Deklica ni odnehala, jaz pa sem bil v srcu tudi zadovoljen in sem mater pohvalil, češ, da ima lepo vzgojeno hčerko. Vidno zadovoljna je dejala: Kaj ne, ni povsod takot kar tudi Sovjetska sindikalna delegacija obiskala Kazaze Prejšnji teden je sovjetska sindikalna delegacija, ki se je na povabilo avstrijskega sindikata gradbenih in lesnih delavcev mudila v Avstriji, obiskala gradilišče velike elektrarne v Kazazah. Sovjetski delegaciji sta pripadala predsednik centralnega komiteja sindikata gradbene industrije v Sovjetski zvezi ter predsednik pokrajinske komisije v Ukrajini. Goste so spremljali koroški in dunajski sindikalni funkcionarji. Delegacija iz Sovjetske zveze si je ogledala tudi parno elektrarno v Št. Andražu v Labotski dolini. Gostje so izrazili priznanje in pohvalo o vsem, kar so videli v teh dveh krajih. sama opazujem, nakar sem ji dejal, da je takšno obnašanje mladine razveseljiva izjema. Na drugi postaji je privedla neka druga mati v avtobus malo deklico, ki se je sama nekam peljala. Šofer je mater vprašal, koliko let je deklica stara, zaradi cene seveda. Mati je dejala: Sedem let. Deklica je bila bolj drobna in slabotna ter je neki potnik, debelušast mož, glasno in s posmehom pri- pomnil: Kaj, sedem let, pa tako majhna, kaj pa bo s tem otrokom! Ljudje v natlačenem avtobusu so postali pozorni, nekateri so se zabavali in smejali, drugi so ostali resni, materi tega otroka pa je vidno bušnil v obraz občutek neugodja, kajti kaj matere ne zaboli bolj, kakor pa če kakšen neotesanec pred številnimi drugimi v nič dene njenega otroka ljubljenca. Spet je dejala ona gospa ob moji strani: To je grdo, tako uničujoče se o otroku, in naj je kakršen koli> v pričo matere ne govori, saj ste sami videli, kako hudo neprijetno ji je bilo. Prav gotovo pa je tudi otrok občutil grenkost omalovaževanja. —Z besedo zahvale sem se od vljudne sopotnice poslovil, videl je verjetno ne bom nikoli veČ v življenju, ker je povedalat da je inozemka. Spoznal pa sem znova, da bi bila vljudnost in obzirnost v množičnem sre-čavanju med ljudmi lep doprinos in odlično sredstvo za lepše in znosnejše sožitje med vsemi sopotniki na potovanju skozi življenje. Povedana primera sta le majhni epizodici, kakršne lahko beremo vsak dan iz odprte knjige življenja, vendar značilni v svojem bistvu. Dob pri Pliberku V znani gostilni pri Likebu, združeni s kmetijskim gospodarstvom, kjer gospodari Janez Maček, je v torek prejšnjega tedna okoli polnoči začelo goreti v gospodarskem poslopju. Ogenj je uničil poslopje do temeljnega zidovja, zgorelo pa je tudi več kmetijskih strojev in zaloge krme. Skupno požarno škodo cenijo na okoli 220.000 šilingov. Kmalu so na kraj požara prihitele požarne brambe iz Doba samega, Repelj, Vogrč, Pliberka, Libuč, Ponikve in Rude. Kljub tehnični opremi in izvežbanosti gasilcem ni uspelo rešiti gospodarskega poslopja, storili pa so kljub temu priznanja in hvelevredno delo, ko so obvarovali ogrožene sosednje objekte in tako zabranili še večjo škodo. V tem je seveda največji pomen požarnih bramb, da se gasilci s predanostjo in nesebično žrtvujejo za očuva-nje imetja posameznikov in s tem obvarujejo pred škodo tudi narodno gospodarstvo. Dejstvo je tem bolj priznanja vredno, ker so to prostovoljne požarne brambe, člani pristopajo k organizacijam neprisiljeno v prepričanju, da so vedno pripravljeni pomagati v nesreči kjer koli in komur koli, kajti nesreča nikdar ne počiva in vedno se lahko zgodi: Danes meni, jutri tebi. Škofiče V torek prejšnjega tedna smo spremili Hanzija Špendirja, p. d. Ovčiča v Popračah k trajnemu počitku na domače pokopališče v Škofičah. Priljubljeni Hanzi je vse prekmalu odšel od nas, kajti star je bil šele 33 let. Zahrbtna bolezen mu je prerano pretrgala nit živ[jenja. Ovčič se je poročil šele pred tremi leti in zapušča v bridki žalosti ženo in malega otroka. Žalostni pa smo tudi vsi v okolici, ki smo rajnega Hanzija poznali in radi imeli, ker je bil zgleden lep značaj. Kot dober sovaščan in sosed je bil pripravljen pomagati vsakemu, ki se je obrnil nanj za pomoč in to kljub temu, da je imel kot kmet sam veliko in neodložljivega dela. Razumel se je na mnogostranska dela, tudi tehnična, med drugim na odpravo motenj in popravil pri električnih napravah. Skratka, pokojni Hanzi je bil vsestransko koristen človek in pogrešali ga bomo v naši sredi. Pri srcu mu je bilo tudi zadružništvo, ona gospodarska ustanova, ki je neprecenljive vrednosti za ohranitev, krepitev in osamosvojitev šibkejših gospodarskih eksistenc, ker združeni so tudi mali močni in nepremagljivi, če skupno korakajo za skupnimi cilji. Z veseljem in globokim razumevanjem je z nasveti in dejavnostjo sodeloval v tej koristni organizaciji. Ogromno število žalnih gostov je prisostvovalo pogrebnim svečanostim. Njegovi dobri prijatelji in znanci so se poslavljali od blagega pokojnika, ko je domača zemljo za vedno zagrnila njegove telesne ostanke. Množica ljudi iz vse okolice mu je izkazala zadnjo čast in ljubezen. Pogrebnih svečanosti se je udeležila tudi požarna bramba ter je pokojniku župan kot načelnik brambe spregovoril globoko občutene besede v slovo in zahvalo zo njegovo nesebično sodelvoanje pri organizaciji, ki je namenjena koristi bližnjemu. Pokojnega Hanzija Špendirja bomo ohro-nili v lepem spominu, žalujočim svojcem pa izrekamo naše srčno sožalje. Poštni urad na velesejmskem prostora Poštna in telegrafska direkcija sporoča, da bo med časom koroškega velesejma, ki bo od 10. do 20. avgusta, opremila tudi letos na velesejmskem prostoru posebni poštni urad, podrejen poštnemu in telegrafskemu uradu I v Celovcu. Posebni poštni urad na velesejmu bo obratoval vsak dan od 8. do 19. ure. KIOILIEIDIAIR Petek, 4. avgust: Dominik Sobota, 5. avgust: Mar. Snei. Nedelja, 6. avgust: Gosp. spr. Ponedeljek, 7. avgust: Ka etan Torek, 8. avgust: Cirijak Sreda, 9. avgust: Roman Cetrlek, 10. avgust: Lavrencij Bistroumna snaha (KITAJSKA PRIPOVEDKA) Nekoč je živel bogat starec. Imel je dve snahi, ki sta neprestano obiskovali svojo mater. Njemu je pa bilo nekega dne zadosti tega obiskovanja. In ko so spet prišle po dovoljenje, da bi smele iti na obisk, jima je dejal: „Tako, hčerki moji, še to pot vama bom dovolil, toda ko se bosta vrnili, mi bosta morali prinesti dve Stvari. Če tega ne bosta izvršili, vama ne bom nikdar več dovolil obiskati mater." »Kakšni dve stvari, oče?" vprašata hkrati snahi. Starec je pa dejal: »Ena naj mi prinese malo vetra, zavitega v papir, druga pa malo ognja, prav tako zavitega v papir." Ženi sta veseli šli k svoji materi in preživeli pri njej nekaj prijetnih dni. Ko sta se pa vračali, sta se spomnili, kaj sta ob- ljubili starcu. Postali sta zelo zaskrbljeni. Medpotoma sta pa srečali neko prepro- 2>edelt, bodi se danes neumen Mali Igorček in dedek sta velika prijatelja. Vsak dan, ko se vrne z dela domov, ga vzame v naročje in mu pripoveduje velike reči. Igorček takrat se bolj odpre očke in posluša kar z odprtimi usti. Ko sta bila nekega vročega poletnega dne na sprehodu, si je Igorček zaželel sladoleda. Dedek mu ga je kupil, Igorček pa ga je z veliko slastjo polizal. Nekaj dni za tem je njuno družbo na sprehodu izpopolnila še babica. Sonce ni pripekalo tako močno, kot prejšnje dni. Toda, navzlic temu si je mali fantek spet zaželel sladoleda: — Glej, Igorček, danes je hladnot ti si pa po vrhu vsega še prehlajen. Sladoleda res ne smeš jesti! — Pa, saj mi ga je dedek včeraj kupil, se je odrezal Igorček. — Ja, ko pa je bil neumen, se je spet oglasila babica. Igorček je za hip utihnil in se globoko zamislil. Potem se je obrnil k dedku in mu prav na tihem dejal: — Dedek, prosim, bodi še danes neumen in mi kupi sladoled ... sto vaško dekle, ki je jahalai na bivolu. Ko jih je vprašalo, zakaj sta tako žalostni, sta ji pripovedovali o svojih skrbeh. »Oh, to ni nič težkega," jima je odgovorila vaščanka. »Nesita starcu pahljačo in svetilko, pa bo vse v redu." Snahi sta bili presrečni, da sta znali rešiti tastovo uganko; še večje pa je bilo starčkovo začudenje, ko je videl, da sta jo znali rešiti. Končno je pa zvedel, da je njegovo uganko rešilo preprosto kmečko dekle. »Ej, ta mora postati moja tretja snaha," je vzkliknil starec in takoj poslal ljudi, naj najdejo dekle z bivolom, da bi jo omožil z najmlajšim sinom. Starec se ni zmotil. Nova snaha je bila zares zelo pametna ženska in pod njenim spretnim vodstvom je gospodarstvo še hitreje napredovalo. Starec je bil tega tako vesel, da je dal pribiti na hišna vrata tablo z napisom »Brez skrbi". Kmalu po tem je prišel neki mandarin in pogled mu je obstal na napisu. »Kakšna bahavost!" je vzkliknil, ko je stopil z dragocene nosilnice. »Nikoli ni bilo na svetu človeka, ki ne bi imel nobenih skrbi." In velel je poklicati predse poglavarja družine. Tedaj pa je stopila predenj bistra snaha. Brez uvoda, da ne bi izgubljal časa, je razburjeni mandarin dejal: »Zaradi bahavosti, ki jo kažeš s tem napisom na vratih, mi moraš za kazen stkati kos platna, dolg, kakor je dolga ta cesta." »Prav," je dejala žena mirno. »Takoj, ko bo vaša milost ugotovila, kje je konec ceste in kje se začne ter koliko je dolga, bom začela tkati." Ko je videl, da ga je ugnala, je mandarin nadaljeval: »Eh, tedaj mi boš pa za kazen natočila toliko olja, kolikor je vode v morju." »Razumljivo," je spet odgovorila žena, »takoj ko boste izmerili, koliko je vode v morju, bom pričela natakati olje." Že drugič je mandarina premagala s svojo bistrostjo. Mandarin je postal rdeč od jeze in dejal: »No, ženska, ko si že tako pametna, boš morda celo moje misli pogodila. Ne bom ti več odrejal kazni. Glej, v roki imam goloba: ali ga bom zadavil, ali ga bom spustil? Odgovori!" Ženska pa je skromno odgovorila: »Res je, vaša milost, da sem samo preprosta kmetica, medtem ko ste vi ugleden človek, veliko bolj učen od mene. Zato bi morda raje vi prvi povedali, ali nameravam iti ven ali noter, ker imam eno nogo obrnjeno k vratom, drugo pa v nasprotno smer?" Ko je videla, da je mandarin v zadregi, je bistra snaha pogumno nadaljevala: »Če vi ne morete razvozlati moje uganke, tudi ne morete od mene zahtevati, da rešim jaz vašo." Mandarinu ni preostalo drugega, ko priznati, da je premagan, in sesti v nosilnico ter čimprej oditi. r—-——------------------------------- Drvar in oreh Šel je drvar v gozd In se zavalil pod velik, košat oreh. Leži tako in modruje: »Kako je ta oreh lep! Kako prijetno je v njegovi senci!" Oreh pomisli: »Dober človek je, moram ga obdariti." In spusti drvarju naravnost v roke zajeten oreh. Drvar poje oreh in spet reče: »Res je dober oreh. Kako okusne plodove ima." Oreh mu pošlje še en sad: tap — drvarju v naročje. Drvar poje tudi ta oreh in reče: »Tale oreh je res imeniten. Kako sladko dišijo njegovi listi." Oreh je to prav rad slišal in je zato vrgel drvarju še tri orehe naravnost v torbo, da bi jih nesel otrokom. Drvar se je zamislil pa pravi: »Kako lepo rasle deblo ima. Kaj če bi ga posekal In napravil iz njega lepo pohištvo!" Ko je oreh to zaslišal, se je kar stresel od strahu. Z vrha drevesa se je utrgal oreh in z vso silo treščil drvarju na glavo — tras! Za njim drugi, tretji... Usuli so se po drvarju ko toča. Drvar si je potegnil suknjič čez glavo in jo ucvrl, kar so ga nesle pete. Sekiro pa je pozabil... Nikoli več je ni videl. I - J Merica zlata za spretno laž Živel je car. Ta car je razglasil po svoji deželi: »Če si more kdo domisliti nekaj nemogočega, nekaj takega, za kar bom rekel: ,To je laž‘, mu bom podaril polovico carstva.« Pride pastir: »Da bi še dolgo živel in nam vladal, car! Moj oče je imel tako palico, da je labko z njo mešal zvezde na nebu.« »Eh, to ni nič,« odgovori car, »moj ded je imel tako pipo, da jo je dal v usta, tobak pa si je prižgal na soncu.« Pastir se popraska po glavi in odide. Pride krojač: »Oprosti«, pravi carju, »zamudil sem se, ker je nevihta včeraj tako besnela, da je z bliskom razparala nebo, pa sem ga moral zakrpati.« »To je zelo lepo! Le prav dobro ga nisi zakrpal, kajti .danes zutraj je spet deževalo.« In tudi krojač je odšel praznih rok. Pride siromašen kmet. V roki ima merico. »Kaj želiš«? vpraša car. »Dolguješ mi merico zlata, prišel sem po njo!« »Jaz dolgujem tebi merico zlata? To je laž!« »E, če je to laž, tedaj mi daj polovico carstva«. »Ne, ne, saj je resnica«, se je zmedel car. »Če je resnica, pa mi odmeri merico zlata«. Živali na straži Neke noči so tatovi hoteli pokrasti živali. Plazili so se okrog hleva. V klevu je bil petelin, poleg njega racman, bil je še puran in gosak. Brž se dogovorijo, kaj bodo storili. Odločijo se, da bodo postavili stražo. Prvi je stražil petelin, drugi racman, tretji puran in zadnji gosak. Čakajo tako rva straži in čakajo, pa dočakajo nazadnje tatove. Tedaj se oglasi petelin: »Ko-ko, kdo je to-ko-kol' Takoj za njim se oglasi racman: »Primi ga^-ga-ga, primi ga-ga-gal’ Še racman ni končal, že kriči puran: »Na gauge, na gaugel’ Ko tatovi to zaslišijo, se poženejo v beg. Pa je kričal za njimi še gosak: »Lovi ga-ga-ga, lovi ga-ga-ga!" Tatovi so tako bežali, da so se kar iskre kresale. Korenine Dobriča Čosič .. . Krči so ji hitro prelezli obraz in utonili v mir še vedno čvrstih, toda modrikastih lic. Kakor pretepeni. Dvakrat zahlipa in zobje se zabelijo in ostanejo tako. Pod oknom zapoje petelin, veselo, z vso močjo. Nikola odtrga brado s postelje. Hitro se ogleduje po sobi, polni pisanega jesenskega jutra. Sam je. Sede na posteljo in nagne obraz k mirni modrini s prazno razpoklino. Ne sliši je: v ustih se ji belijo suhe koščice. Ne verjame. Malo prej se je jokala, on pa je rekel: »Vsi ljudje so mladi, kadar umrejo. Mlada bova jaz in ti, dohitel te bom." Kot da se tega veseli prav tako kakor njenega joka, je rekel še, ne da bi jo tolažil: »Zenska nikoli ne umre." To veruje od zdavnaj. In pred smrtjo se ne joče. Kolikokrat je videl, kako človek umiral Z ušesom se ji dotika obraza in je ne sliši. Se enkrot pogleda, ali sta v sobi samo onadva, pa ji potisne roko v nedrje, da bi slišal srce. Nedrje je vlažno In toplo. Spreleti ga sladka in grozljiva drhtavica. Nikoli take. Odtegne roko od vročine, od slasti, od greha, od — Prvič po toliko letih, prvič je v ženskem nedrju; druga sploh niso obstajala, nedrje je samo njeno, toplo in vlažno, njega pa zebe, broda podrhteva, ne sliši šklepetanja Zob, topo in svaljkasto se zadevajo čeljusti, po toliko letih, po osemdesetih in več, prvič nedrje in tisti dve Veliki kaplji mleka, ki celo življenje po vso noč kapljata v oči z njegovega neba; prvič prijemlje dva bela meseca, ki se nista nikoli nehala objemati, in sune veliko n>ko v dojke, da zgrebe vase vso toploto in vlažno fahlost kože, ki je ni sonce nikoli videlo, tako da bo stopal po zemlji topel in mlad, ne, hoče samo ugotoviti, kako je z njenim srcem, samo: zakaj se ne branijo? zakaj se mu dajejo toko brez upiranja, zakaj se ne bojujejo? zakaj on ljubi tisto, ki se brani in bojuje, ne, ni res, je mrtva, ni odšla, ni, zarine pest v dlesno, dolgo drži, ne sliši njenega glasu... Odprta usta z že suhimi zobmi kakor da se mu smejejo. Izzivajo ga s tišina. Maščujejo se mu. Modrikaste pretepene ustnice. Odšla? S pestjo pokriva levo dojko in jo blago pritiska, da bi slišal. Soba je pisana od sonca, vžgali so se venčki suhega molčevja in se kadijo, pod oknom zaneseno zapoje petelin. Njegovi prsti so hladni; ona je topla, ni mokra, mehka je, samo sredino dlani mu ščegeta in žuli grčica, kakor da se hoče vkovati in vrasti v dlan, in prišla je vanj, potuje po žilah, raste, vsega ga napolnjuje, tišči mu srce pod grlo, ničesar več ne sliši od udarjanja, ko vendar ve, da je pod dlanjo tišina. Toda napenja se, da bi slišal. Ne more zaradi svojih odvodnic, zaradi šuma in mehkega hrupa v ušesih, zakaj to je njegovo poslednje hudodelstvo, hudodelec, hujši od vseh, ki so kdaj hodili po zemlji, pa ne sme, ne more in noče je pustiti po osemdesetih letih prvič, poslednjič, edlnokrot, in to eno in edino je celo življenje, in ena edina dojka, ki je zdaj suha. Kakor da je tudi to zaklala njegova roka?... Bolijo ga tudi oči od modrega obraza, iz katerega je, videl je, ko je pobegnil, odletelo tisto, kar hoče slišati, bolijo ga oči od belih koščic, skozi katere se je grdo prebil poslednji glas, najlepši, in smeh kakor mali samostanski zvon. Roka omahuje nad suhim pokolom, nimo moči, da bi se globlje zarinila v mlačno tišino, in okroglo tišino, on pa je, ta roka je tudi zaradi nje nekoč mogla klati ljudi. Mir postaja mlačen. In roka in dojka. Pre-giblje kazalec: suho je, mehko, tudi njegov prst je toplejši. Prišel je tvoj čas, Nikola, pravi. Grlo se napolnjuje s hitrim, suhim prasketanjem. Pusti jo, naj si odpočiva, pravi. Kako da ni vedel, da se pred odhodom joče? On se ne joče. Vstane, vleče roko za seboj. Pred seboj tišči brado. Odpre okno in jo potisne ven. Djordje gleda za dečkom, ki komaj vleče belo topolovo desko. On mu jo je dal za krsto nekomu njegovemu. »Djordje! Odšla je," reče zbrano. Gledata se nekaj trenutkov. Djordje sname kučmo. Petelin vzdigne krila, strastno zakikirika in jih zabode v zemljo. Nikola odide v klet. Ni pogledal na posteljo. Leva dojka, suha in hladna, se beli nad rdečim pogrinjalom. Pozabljena. Nad njim stoji ječar Raka: »Sam si, očka Ačim," reče in se potrudi, da bi z izrazom na obrazu pokazal, kako se mu smili. »Sam sem. Pa kaj?" Premika suknjo in si popravlja | brado. »Nič. Sam si. Pa je bila polna kakor panj." Z očmi objema vso celico, žalosten. »Ni dobro, da je človek sam. Samo na zlo misli." »To si mi hotel povedati?" Ačim vstane. »Hotel sem ti reči, da ne morem preboleti, da jo je tisti učiteljski malopridnež tako poceni odnesel. Saj on je posejal to umazano seme po mestu in našem ljudstvu. Kje bi bili mi, Srbi, kje bi bil ti, kmet, proti kralju?" »Kako si upaš ti, ječar, reči za profesorja Andra, da je malopridnež? Ti nisi vreden, da bi stopil na njegovo senco." »Ej, jaz bi ga bil tiste prve dni lahko upihnil,* vzdihne. »Pojedla bi ga tema. V knjige ga vpišejo, da je na naglo umrl, pa na zdravje! Gotovo bi se otroci jokali za njim. Mačke so mu, pravijo, poginile od lakote.* Ačim z očmi preseče Raku smeh. »Govorim, ker te spoštujem in se mi smiliš. Sam boš tukaj znorel. Pri živi duši še nisem videl tako bele brade in las." »Ali ti je glavar naročil, da mi to povej?" »Ni, na moje otroke, da ni. Ne bi ti prisegal, ko bi ne bilo res, zakaj zdaj umira vse po vrsti. On pa je državni nameščenec. Jutri lahko dobi premesfitveni ukaz. Jaz bom moral menda tukaj preživeti vse življenje. Bratovsko in v slogi. Čezme se ne moreš pritožiti. Jaz sem tebi in gospodarju Djordju naredil toliko dobrega. Zmerom sem vaju ločeval od drugih. Dobro je treba povra-čati z dobrim, očka Ačim." »Zdaj moreš," mu Ačim z roko kaže na priprta vrata. Ječar Raka se še naprej prilizuje. Ačim mu je obrnil hrbet. Potem, ko ostane sam, začne, kakor da nekomu ZA GOSPODINJO IN DOM Moj otrok sesa palec Mnogi starši mislijo, da je sesanje palca slaba navada. Zato skušajo mamice preprečiti sesanje prstka takoj, ko to prvič opazijo pri svojem otroku. Opazujmo dojenčka ob mater nih prsih: zadovoljstvo, ki ga kaže dete ob hranjenju nastaja ob občutku sitosti, (lakoto občuti namreč dojenček kot bolečino) ter ob sesanju samem, kajti otrok ima skoraj prav tako močno potrebo po sesanju kot po hrani. Zato pogosto sesa naprej, čeprav se je že do sitega najedel. Če mu je mleko prehitro dotekalo, je potrebno količino hrane sprejel v kratkem času in pri tem ni mogel dovolj zadovoljiti svoje potrebe po sesanju. Po končanem obroku z ustki dalje išče ter poskuša sesati karkoli drugega — po navadi lastno pest, palec ali srajčko. Znano je, da otroc;, katere hranimo vsake tri ure, manj sesajo palec kot otroci, hranjeni vsake 4 ure. Prav tako so bolj nagnjeni k sesanju prstka otroci, ki izpraznijo stekleničko že v 10 minutah kot oni, ki rabijo tudi do 20 minut. Močnejšo potrebo po sesanju opažamo tudi pri tistih dojenčkih, katerim ne posvečamo dovolj pozornosti, s katermi se ne ukvarjamo dovolj, kadar so budni. Že prav majhen otrok potrebuje malo topline in ljubkovanja. Pri otrocih, ki sesajo palček nekaj minut pred obrokom, še ne pomeni, da jim bo to prešlo v razvado, kajti navadno izražajo s tem le svojo potrebo po hrani. Tudi med rastjo zob otroci prav radi vlečejo svoj prstek ali peščico, česar pa ne smemo zamenjati s prvim sesanjem palca. Pri prsih hranjeni dojenčki kažejo manjšo potrebo po sesanju od umetno hranjenih in s:cer verjetno zato, ker mati navadno pusti otroka pri prsih kolikor časa hoče otrok, ker sama ne ve, če je dojko že dodobra izpraznil. Pri umetno hranjenih otrocih pa je konec hranjenja takrat, ko je steklenička prazna; ker otrok noče sesati zraka ali pa ker mu jo mati odvzame, začne sesati palec. Nastane torej vprašanje, ali smemo pustiti otroka, ki kaže izrazito potrebo po sesanju, piti dalj kot 20 minut, kar navadno velja kot skrajna meja obroka? Če vidimo, da si otrok tega želi in da ni opaziti kvarnih posled'c za prehrano, ga lahko mirno pustimo sesati več kot 20 minut. Dojenje se lahko povsem prilagodi otrokovim individualnim potrebam, zato je tudi v tem pogleda primernejše za otroka od umetne prehrane. Če pustimo dojenčka piti pri prsih kolikor časa hoče, bomo videli, da je hranjenje različno dolgo. Pri enem otroku bo sit in zadovoljen že po 10 minutah dojenja, pri drugem pa bo potreboval tudi do 40 minut. V kolikor kaže pri prsih hranjen dojenček, ki dobi ob vsakem obroku le po eno stran, izraz'to potrebo po sesanju še po ob- roku, mu pač pustimo sesati palec. Pri otroku, ki pije ob vsakem obroku na obeh straneh, lahko postopamo takole: ko je eno dojko izpraznil (navadno že v 10 minutah), ga pustimo vleči še kar naprej, dokler se mu ljubi, tudi do *20 minut, nato mu šele ponudimo drugo stran, kjer ga zopet pustimo sesati po mili volji. Če ga namreč pustimo na prvi strani samo 10 minut in mu takoj ponudimo drugo, polno dojko, se bo že v naslednjih 5 minutah do sitega napil ter bo bradavico izpustil, čeprav bi še rad dalje sesal. V tako kratkem času namreč ni mogel zadostiti svoji potrebi po sesanju, ter bo takoj po obroku začel vleči palec. Umetno hranjeni dojenčki začno vleči palec, ko so dovolj močni, da lahko izpraznijo stekleničko že v 10 minutah. Da otrok ne bo uspel izprazniti stekleničke prej kot v 20 minutah, naredimo namesto običajnih treh luknjic le eno ali dve. V primeru, da otrok kljub temu, da mu dajemo zadostno število obrokov, še nadalje nosi palec k ustom, ne smemo obupati. Potrebo po sesanju prstka smo mu na vsak način omilili, čeprav ne povsem odpravili. Opustil bo sesanje prej kot bi to sicer storil. Preprečevati z zavezovanjem roke ali z aluminijastim palčkom ima prav toliko smisla kot poskus odvaditi ga lakote s tem, da bi mu pritrdili čez ustka lepilni trak. Tudi če bi mu po več mesecev na ta ali oni način preprečevali sesanje, bo otrok ob prvi priložnosti zopet ponesel ročico v usta. Otrok, ki ne more zadostiti osnovne potrebe po sesanju v najzgodnejši otroški dobi, se lahko zgodi, da bo pokazal podobne navade še ko bo starejši. Skrb, da bo imel tak otrok krivo raščene stalne zobe, ni utemeljena, kajti večina otrok s takimi zobmi sploh ni sesala prstka ter gre predvsem za dedno pogojene primere. Res je, da intenzivno sesanje lahko vpliva na rast mlečnih zob, vendar njihova lega prav nič ne vpliva na na-daljno rast čeljusti in stalnih- zob, zlasti, ker otrok opusti sesanje navadno že pred 6 letom. Pri otroku, starem več kot leto dni, sesanje prstka ni več izraz potrebe po sesanju, temveč mu je običajno v tolažbo, ko mu je dolg čas, ga muči spanec ali mu je kako drugače tesno. Čeprav po enem letu starosti otrok zadošča s sesanjem prstka povsem drugačnim potrebam kot zgolj sesalnemu gonu, bodo sesali po enem letu le tisti otroci, ki so sesali svoj prstek že v prvih mesecih in le redkokateri otrok začne sesati pozneje. Zato leto dni staremu otroku ne bomo daljšali obrokov. Skušali bomo ugotoviti kaj ga teži, česa mu manjka, da ne bo imel tako izrazite potrebe po tolažbi ob svojem palcu. Pogledali bomo, kako živi, premisliti ali se dovolj ukvarjamo z njim, ali je otrok zadovoljen, ali nima kakih posebnih težav. Navadno potrebuje več ljubezni, več družbe, več zaposlitve. Razen tega sesanje sčasoma samo po rebi preneha. Večina otrok dokončno opusti sesanje še pred rastjo staln;h zob. Z direktnim preprečevanjem bomo pri takem otroku dosegli malo, razvada se bo ustalila. Tudi podkupovanje je običajno neuspešno: v zameno, da ne bi sesal, mu dajo kako igračko ali sladkarijo. S tem bodo uspe- li le pri starejših otrocih, medtem ko pri 2 do 3 letih še tako lepa igračka ne bo mogla iz-podrin ti gona po sesanju. Starši si delajo navadno vse preveč skrbi o sesanju prstov pri svojih otrocih: tudi tu, kot povsod, je narava sama poskrbela za pravo mero pri večini otrok. Zato pormvmo: sesanje palčka samo po sebi ni slaba niti škodljiva navada. iPolre&no /e tudi tc v&dl&ti Ko izbiramo novo obleko Ne pozabimo, da ni vedno potrebna nova obleka, da bi bili elegantno oblečeni. — Francoska filmska igralka Michel Morgan je nekoč rekla: Poznamo različne načine oblačenja in različne navade pri kupovanju. Če so vase denarne možnosti omejene, ukrotite svojo važnost in se dobro varujte trenutnih modnih muh. Ne čakaje zadnji čas za nakup kake stvari. V hitrici vedno tvegate, da boste kupili prvo, kar vam bo prišlo pod roko. Delajte nasprotno- planirajte naprej, da boste lahko izkoristili najugodnejši trenutek — sezonsko razprodajo blaga. Ne dopustite, da bi na vas vplivale prijateljice in znanke. Kadar pomislite »ona ima izreden kostim* ... se vedno tudi vprašajte: »Ali sem res prepričana, da bo prav tak primeren tudi zamef* Neredko se dogaja, da nekajt kar na nekom izredno lepo deluje, na drugem izgleda smešno. Ne prihajajte v skušnjavo, da bi štedili denar s tem, da bi kupovali samo cenene stvari. Dobro je pomisliti, da nizke cene pogosto niso jamstvo, da bodo te stvari dolgo trajale. Pomembno je razmejiti »osnovno* od »dopolnilnega*. Na primer: plašč, kostim in čevlji morajo biti boljše kvalitete, a drobni dodatki, obleke in bluze tega ne zahtevajo, ker jih pogosto menjamo. Ne pokorite se slepo modi, ampak vedno poizkušajte, da jo prilagodite sebi. — Ne smete reči: »Rada imam oranžno barvo,* ampak — »oranžna barva mi lep0 pristaja.* Končno poizkušajte, da v svoji garderobi ustvarite nekakšno povezanost. Recimo, da določite eno osnovno barvo in z ozirom nanjo boste kupovali tudi vse ostale dele svoje garderobet tako da, če ne drugega, vsaj ustvarite prijetne kontraste. Tudi gumbi so včasih zelo pomembni Ustvarjalci mode neredko uporabljajo gumbe kot okras, ki zamenja ostali nakit. A v tem primeru se je le treba ravnati po nekih pravilih: Usnjeni ali koščeni gumbi se uporabljajo predvsem za dežne plašče in športne plašče. Za pletene in debelejše volnene tkanine so predvideni kovinski gumbi z vtisnjenimi vzorci, ki Posnemajo starinski nakit ali denar. Gumbi iz plastične mase so primerni za lahke volnene obleke. Sedefasti gumbi se uporabljajo za vse vrste tkanin, a imajo to prednost, da so vedno moderni. f Drobni Zvonasta krila sušimo zmeraj samo položena, nikoli obešena. Pri likanju pazimo, da bomo likali v pravi smeri, sicer se nam utegne blago na mestih raztegniti. Umazanih žarnic nikoli ne umivajmo z vodo. Previdno odrgnimo izvite žarnice s krpo, lahno namočeno v salmijaku ali špiritu. Zlat in srebrn nakit brez kamnov okrtač:mo v vroči milnici, ki smo ji dodali kanec salmijaka, dobro ga splaknemo v vroči vodi in posušimo s toplimi krpami. Zlat nakit (srebrnega pa ne) zelo V,_______________________________ nasveti dobro osnažimo tudi tako, da ga zdrgnemo z rezino čebule in ga nato spoli-ramo z mehko volneno krpico. Motno zlato postane izredno lepo, če ga za krajši čas položimo v špirit. Zlate okvire sijajno očistimo s čebulo, pri čemer umazano ploskev čebule zmeraj znova odrežemo. Izborno jih očisti in poživi tudi krpa, namočena v sirotko. Zatem zbrišemo okvire z mehko volneno krpo. • Lesen pod ob razpokah rad škriplje. S pomočjo noževega rezila take špranje zapolnimo s tekočim klejem. Ko se posuši, pod ne bo več škripal. kljubuje, jesti splesneli kruh in suhi, posiveli sir. Pa se mu upre: v veliki prazni celici se sliši samo njegovo mlaska-nje. Počasi in ne da bi odpiral usta, drobi hrano in jo požira neprežvečeno zaradi neprijetnega strahu, da bi slišal samo sebe. Stiska čeljusti in kakor da se prebuja nekje, kjer ni zaspal, osuplo vleče oči po zidovih iz neobdelanega kamenja. Sam. Zakaj je zaspal, ni zaspal, zokaj ga je pustil oditi? Kakor da se je v njem od davi nekaj spremenilo? Začelo se je tedaj, ko mu ]e bilo vseeno, da Andra odhaja. Lepo je zahreščalo, kakor tedaj, ko se lomi os no vozu. Dobro si je zapomnil tisti trenutek. Kako? Ni on v prazni celici. Celica je zdaj v njem, pritrjena med rebra, položena na želodec in stisnjena z brado. V tej gosti praznini se dušijo udarci nečesa majhnega, nevidnega in v sredini. Sam. Nočem, reče, vzdigne se in zaropoče s pestmi po durih. .Prinesi mi vode!’ reče, ko Rako odpre duri. .Ali hočeš žgonja?" .Vode sem ti rekel!" Ječar ne zapre duri, on ostane med njimi, od njega odhaja prazen hodnik, samo nekaj brezovih metel in dva velika zelena vrča, tam na koncu pa — kos dneva. Mehkega, jesenskega dne, in nekega ženskega pogovora. Ne da bi mislil, naredi nekaj korakov In obstane: Raka nosi vrč vode in se nasmiha. Ačima postane sram. .Nič ne skrbi, kmalu boš,’ veljavno in prepričano reče Raka, podajajoč mu vrč. Ne bi hotel piti vode, pa jo moro dolgo zlivati vase. Nočem! Jaz nočem, vstopi, Raka z zapahom preseče .nočem', govori sam pri sebi in se preplašen komaj stisne v prazno celico. Hodi in kadi in samo govori sam sebi. Nočem od tod. Vse, kar se začenja onstran zidov zapora, čuti kot svojo smirt, strašno osramočeno smrt, hujšo kakor da bi ga ubili, ko bi ga zalotili pri tatvini. Sam. Obrača se, oprezuje. Okence je izteklo oko. Zidovi so smrtno zamišljeni. Loteva se ga, da bi poprosil, naj ga premestijo v drugo celico. Morda bi mu bilo laže. Ne prosi. Ti ne bodo dočakali, da bi jih česar koli prosil. Samo da tukaj umrem. To je najboljše in edino, kar mu je še preostalo. V temi dolgo posluša svoje dihanje. Utrujenost kolje eno edino misel. Bil je močnejši od drugih. Desna roka tiči v bradi, leva med koleni. Tema in dihanje sta skrčena v kotu prazne celice. ,Ni treba vstajati,' drugo jutro vstopaje resno reče glavar. .Tudi ne bom.’ Glavar mu vrže časnik na kolena: .Preberi pa reci, kaj misliš.’ „Ne berem gnoja. Ne morem gledati uniforme.' — Če sem pomiloščen?... ponavlja v sebi in se trese, ne da bi mislil, kako bi to prikril. .Odšel bom, ko prebereš časnik." .Rekel sem ...’ ne konča. Glavar se smehlja, naslonjen na duri. Ačim meži in sedi naslonjen na zid. Ce sem pomiloščen? bije po njem nekaj, kar je samo podobno sramu. Glavar brez besede odide. Potem v tišini požvižgava ječar, poje petelin in kovač udorja ob nakovalo. Na kolenih se mu beli časnik. Ačim dolgo meži, papir šelesti od njegovega drhtenja, čuti težo časnika. Potem se nekako zbere, vstone, prisloni uho na duri, ječar požvižgava, kovač tolče po nakovalu, vzame časnik in ga približa snopu svetlobe skozi okence pod stropom. Razglas o obsodbi radikalnih voditeljev zaradi po-skušenega atentata na kralja Milana Obrenoviča in kovanja zarote, da bi vrgli s prestola dinastijo Obrenovi-čev. Bere, pa spusti časnik ob nogi, dolgo zamišljeno molči, prebere po nekaj vrstic in spet bolšči v nič, imel je prav. Ne boli ga. Pa ne verjame. Časnik laže. Podtaknili so mu lažen časnik, da bi tudi on ... Zopet bere. Da. Imel sem prav. Četudi, boli ga. Pašič je izdal svoje tovariše in ponižno prosi kralja oproščenja. Prisega mu zvestobo in podložniško službo. Voditelj stranke — izdajalec! Pa saj to sem vedel! Kakor da mu je tudi ljubo, da je vedel. Gleda po prazni celici. Vrže časnik in pljune nanj. Zakaj so umirali njegovi Prerovčani? Zakaj so umirali Timočani? Zakaj je umrl Adam Bogosavljevič? Zakaj se je bojeval on? Zakaj? Zakaj petindvajset let? Trideset let, zakaj vse? Ostanek je obnemogel sredi celice. To je zdaj samo nenavadno svetla brada in prav tako beli lasje v neredu. Beli se tudi časnik na počrnelem opečnem podu. .Zdaj ko si prebral časnik, lahko greš domov. Snaha ti je umrla." Ačim zasuče glavo in pogleda v glavarja. .Spodobi se, da ji prižgeš svečo. Lahko odideš. Na zdravje, Ačim Katic!" Duri ostanejo odprte za glavarjem. Kovač naglo in krepko nabija po nakovalu. Razžarjeni drog namaka v vodo in spet udarja s kladivom. Železo tenko ječi. Vrata celice so ostala odprta. Ven v temo odide še temnejša Ačimova senca. Ječar Raka mu brez besede odpre vhodna vrata in on prvič odide peš v Prerovo, da ga ne vidijo ljudje in nikoli več ta trg. Solze mu drsijo v brado. Zdaj je tudi ta črna. Niti pes se mu ne oglasi, ko stopi na dvorišče. V novi hiši je luč. Tudi tukaj je prazno. Spreleti ga zona in skuša pospešiti korak do svoje sobe. Ko odpira vrata, se mu zazdi, da tečaji vpijejo. Uprasne vžigalico. Prekleta Vasilijeva jazbina! — puhne na plamenček. Vse pobere tema. On pobesi roke in glavo na lesene okenske rešetke. Trese se. Sam je na svetu. Vidi luč v novi hiši. Saj ona je umrla!... Toda zakaj gori svetilka ob tem času? Adam! Odide ven. Na postelji zraven Adama, ki spi, sedi Djordje, glavo je naslonil na posteljna stranico in dremlje. Ačim pristopi. V senci je dečkov obraz videti shujšan in izmučen. Dolgo stoji, potem nasloni obraz ob Adamov vrat. Sliši, kako bije malo srce. Duha mlado otroško kožo. Ačimova drhtavica gnete solze na njej. Niso me hoteli ubiti. I Nihče se me ne boji več. Toda ti boš dorastel. Samo tebe še imam, čeprav nisi moj. Nisi moje krvi, toda priimek ! imaš moj. To je malo. To je veliko. Naučil te bom, da jih boš sovražil. Zbudi Djordja. Ta se ni niti utegnil dobro predramiti, pa sliši očetov ostri glas: „Jaz bom pazil nanj. Ti si truden, pojdi in spi. Odslej bom jaz pazil nanj. Pri meni bo spal.' Djordje poslušno, preplašeno odide iz sobe. Nikoli doslej še ni videl Ačima, da bi bil objemal njegovega ! sina. (Nadaljevanje sledi) ROK ARIH: USI NA PALETI Portret dveh neznanih. Po navadi zanje ne izgubljamo vrstic. Naj bo tokrat narobe i. Med podgrajskimi naselji — v samem Podgradu in tudi na znamenjih kuge, vojske in nesreč vseh vrst, ki štrle iz žitnih Polj, lahko še srečamo podobarjevo delo. V nas gledajo domači, kmečki obrazi, prilepljeni na postave v svetopisemskih oblačilih, kakor da so se podgrajski ljudje našemili in preoblekli v halje, toge in si za veselo ali žalostno komedijo navesili oklepe rimljanskih vojščakov (čelade so pravzaprav močno* podobne gasilskemu bojnemu pokrivalu). In v nas strmijo v čumnatah še podobe na steklo. Le kdo bi še pomnil ime tistega, ki je v gorski dolini, med temnimi gozdovi, koničastimi vrhovi in vijoličastimi ajdovimi in modrimi lanenimi polji predrzno segel samo po čopiču. !n v hudo zamero vsem in prav nakljub se je zdelo ljudem, da si še dolgo niso znali pojasniti, odkod slikarju na podobah toliko prav posebnih bledovijoličastih in modrih ploskev — tam, kjer ni upodabljal niti vode in ne oblakov. Spomin nanj obuja v ljudeh podobo bornega življenja, ki doleti človeka, če se odmakne poljedelcem, rejcem bogatomoč-nih živali ali pa tistim, ki strežejo gozdu in tudi tistim, ki so odšli med barabe. (Še je v veljavi, vsaj med starejšim rodom, beseda, ki pomeni le delavca težaka, kakor v krajih tudi še danes ni lahko, če more kdo le barabovati.) Mož, ki si je zamišljal, do mora po svoje ravnati in ga je njegova čud zanesla še dlje od črkoslikarja in pleskarstva — hotel je živeti le od svojega podobarstva — pa je v vaseh bil že tujek v telesu-— in ko se je poslovil od njih: je bil zanje »mrtev pes pokopan", kot je to mnogo pozneje rad ponavljal Hans. „Premedel se je,” so rekali po dolini in zato: bornost, razcapanost, povalja-nost, razkuštranost in »življenje za kače". Smrdel je po barvah, olju; njegov beraško kiselkasti duh je dopolnjevala alkoholna izparina. Tudi na svetek. Zanj se ni privezala ne „pavrška" niti deklina, ki je pognala med barabami. Le kakšna točajka ga je sprejela za nekaj noči in še ga je morala očediti za posteljo; pa iz svojega ga je morala nahraniti. In potem, ali |° je mogoče zamaknjenec vzljubil ali ji *6 bil vdan ko pes? In kaj so o točajki ^Ornjali po vaseh? In tako so uživali te-9°bo še fajmošter. Med povzdigovanjem *° šele opazili, komu je podobna mati D°žja na stranskem oltarju, ki ga je po-sl'ka,| zemlji in ljudem odtujeni. Še veseli lahko bili, da je deklina iz taberne •'malu zapustila dolino, še preden so lahko °rani uganili, kdo je bil sveti podobi mo-^®l. Zato so si tudi prihranili pridigo o Sodomi... O njem, ali je bil berač ali ne, so se prekarjali v tistih dneh, ko ga že ni več bilo. Da ni jemal, da ni hotel vzeti od vsakogar, to so vedeli vsi. Le, če mu je manjkalo pijače, je postal pohleven. »Možu sem prinesel mošta. Pošiljali pa so me večkrat ponj. Vode niso pili in ko so se po požirku skremžili, so začeli govoriti o južnih krajih in o vinu ... da, o vinu in o Italiji," je rekel Hans. »Tudi sam sem prepotoval Italijo. Da, le smejte se,” se je ujezil, ko* so se posmihali pripovedovalcu. »Kaj pa umete? Les, les je les. Črv pride vanj in je po njem. In kaj veste o podobah, o kamnih, kjer ostane vse še dolga leta..." »Povem vam," jim je dopovedoval, »taki se ne rodijo več . .." »In ti? Kaj pa ti?" so zadirčno in žaljivo silili vanj. »Tudi z mano ni nič," je s suho jezo odvrnil. »Tudi jaz ne morem, vem pa, da je bil pravi, resnični podobar." »Mi, da ne vemo, kako da je bilo z njim," so* se oglašali užaljeni. Tedaj so se domislili in kar po spominu poiskali v stropu cerkve, kjer je visela podoba Apokalipse, med nebesom in zemljo, njegovo lice — in zdelo se jim je, da gleda nanje (kakor da je živ) s svojim z oljem prepojenim obrazom, z žalostnimi očmi; — ni ga bilo ne med angeli ne med hudiči. Stal je ves droben, s čopičem in paleto, nedaleč od beračev . .. II. Med podgrajskimi naselji, starimi in mlajšimi, pod gorami in medbrdci, po asfaltni cesti in prašnih kolovozih je hodil človek v platneni izprani uniformi Afriškega korpusa, poln barvnih madežev — s prežvečeno čepico afriškega lovca in z oguljeno platneno torbo*... Ko je sfopil v taberno, je zadišalo po barvah in olju in ljudje so vedeli, da Hans, ki se je po dolgih letih v povojnih dneh znašel spet v domačem kraju — šušmarsko opravlja obrt črkoslikarja med njimi. Kadar pa se zasedi, zliva vase (steklenico za steklenico) piva, čeprav ni izbirčen; godijo mu tudi mošt, žganje in vino; najbrž si izpira grlo, kjer je že v plasteh zbran prah cest, beleža in barv. Tistega dne pa je Hans dokončal svoje delo — prebelil in preslikal je krčmarju vso hišo in zdaj se je oglasil k obračunu. Krčmar — naročnik, čokata možatost na tankih nogah, je povabil moža k durim shrambe — edinim, ki jih pleskar na njihovi notranji strani ni obdelal z barvo. Črna notranja stran prikletnega prostora je služila lastniku za zapisovanje dolgov. Knjiga dolžnikov na durih. V njo so bili s kredo zapisani vsi črkoslikarjevi požirki piva, žganja, mošta, vina. Naročnik je ta čas pod stolpci potegnil črto (ob straneh so bili z datumi zaznamovani še utrujeni črkoslikarjevi dnevi) in začel seštevati svoj izkupiček, ki ga bo odštel od dogovorjene nagrade za celokupno črkoslikarjevo delo. Krčmar je sešteval polglasno*, opremljen z dobrim spominom za različne priložnosti. Ob zapisu o popitih steklenicah, vrčkih in »glažekih” raznih pijač je znal obuditi v možakarju podobo na pol urice, ko je baje predahnil in zvrnil vase peneče se hladno pivo. Prinesel mu ga je naravnost iz kleti. »In da se ne bi izkadilo najboljše, si jo po navadi popil, ne da bi potreboval kozarec." Krčmar je enako pomnil večerni delopust, ko sta se Hansu pridružila še čevljar Tevžej in mizar Lipej. »Popili ste toliko piva, da ste iz steklenic sestavili še tisto kljukasto spako — zlomljeni križ. Znaš pa Hans, se je podobrikal krčmarjev glas. »Tisto posnemanje in poveljevanje..." Krčmar je bil v skrbeh, kako bo opravil obračun. Nič, ljudi je treba pohvaliti, to je zastonj, je vedel. Mož v opackani uniformi pa je segel za svojim vodičem in zaslišal najprej tuje, divje kričanje. Spet je zagazil v žolti pesek afriških bojnih poljan: Afrika Korpsi... eins, zwei, drei ... ja... ja ..., die Ka- meraden marschieren ... Zdaj je slišal še sebe. Njegov hripani glas, kakor da gre za trebušni govor, je oponašajoč podčastnika potihoma kričal histerična povelja, z rokami in steklenico je posnemal reglanje strojnic: halt, halt..., ja, ja die Kamera-den, die marschieren . . . Krčmar je vse to že poznal, dostikrat ga je že slišal in vendar je moral človeku priznati, da zna kar dobro uprizoriti lajež hit-lerjeve soldateske. Krčmar ni bil vojak v tej vojni in vojaščine ni maral. »Spet začenjajo," je rekel. »Zbirajo se s kolajnami in korakajo. Spominska* srečanja!" Hans je potegnil iz steklenice in buljil v ploskev, ki je bila popisana s kredo. Afriški odmevi so izginjali pred izginjajočim številom njegovega zaslužka, od katerega je odštel naročnik zdaj seštevek njegovega* zapitka. Krčmar se je, kakor v ljudski igri, ujezil nad dedcem, ki vse sproti zapije. Ko pa se je zdaj domislil, da je pijanemu črkoslikarju in njegovi družbi že iz navade zaokrožal zapitek vedno navzgor, je prenehal za čas z narejenim godrnjanjem: za hipec neprijetnosti mu je spotaknilo govor. Takoj pa se je zbral in z nejevoljo odgnal misel na suhljatega črkoslikorjeve-ga otroka in njegovo ženo, ki jo je možakar menda pripeljal semkaj celo iz Pariza. (Baba neumna, zakaj pa je šla za njim.) Da, tudi Hans se je domislil žene in otroka. Vse zadnje dni ju je tolažil z današnjim obračunom ... Hans, kje so sobote, ko si se vrnil in se umil, se sveže preoblekel, ko Jeanne ni bila ovelost, ki jo zavržemo. Stopil si v bistro*) na ostrige in na kozarček gostega, črnega vina. In po bogati jedi sta ležala... ohoho... Tedaj si še vedel živeti. Obrt pa je donašala tudi še med vojno. Če te ne bi iztaknili in vpoklicali. Hans, ne prekli- COPATARJA »Zadnjič sem bral, da so mnogi slavni ljudje imeli hudobne žene. Na primer Sokrat, Diirer, Guttenberg itd.« »Vidiš, prijatelj, kako bova šele midva slavna ...« ZAMENJAVA »Ljuba soseda, bi lahko spekli kolač v vaši masti? Drugič boste pa vi lahko skuhali vašo gnjat v mojem zelju.« SREČA »Verjemite mi, da sem imel v življenju neverjetno srečo z ženskami.« njaj jih! Odšel si, kakor da so ti zrastli rogovi — s čredo, ki si je nadela prastaro bojno naličje. Kako si mogel ti, ki nekaj daš nase in na podobe, iti z njimi! Prišla je z otrokom za teboj. Na večer jima boš prinesel borni ostanek, ki ti ga bo na pol podaril ta na pretanke noge nasajeni kos gostilničarjevega mesa. Ta zamašek na zobotrebcih. Kako naj doume? Vase tlači dan za dnem le krompir in zaseko. Školjko si mu naslikal na steno? Bolje bi bilo, da bi upodobil ovna na ražnju. Tu živijo kmetje s širokimi vratovi, z vrčki mošta in piva in ne jedci ostrig. Kam si se vrnil, Hans? Ins liebe Vaterland, in die Heimat, ki vsa široka otepa zaseko. In ti nimaš ne za svoje in ne zase niti tistega, kar lahko ponudi njena gorata njiva. In tvoja laž o domovini se je za Jeanne, za otroka in še zate izcimila v slabo napihnjen svinjski mehur. Francozinje pravzaprav niso slabe žene, če vzdržijo s takšnim lotrom*) je razmišljal krčmar. Moral mu bom nekaj primakniti, Že zato, da ga spravim iz hiše. »V gostinski izbi sem naslikal podobo jezera z otokom, pa školjko in južno oba^ lo, pokopališče s cipresami in gore, pokrite s snegom ..." je momljal Hans ves majhen ob majhnem izkupičku, katerega vsoto je zdaj že izračunal z duri. »Dal ti bom več, kot sva bila v zmenku," je ves. nejevoljen nase (da popušča v svoji trgovski navadi) rekel krčmar. Boren vrag je, naj mu bo. In krčmar je enkrat ob lastnem izdatku zaokrožil narobenavzdol — in prekosil s tem samega sebe. Tiste steklenice, ki jih je po starem običaju vseh krčmarjev pripisal že opijanjeni druščini, tokrat ne bodo dale svojega. »Pa sva bot.. je rekel in prinesel še steklenico za poravnavo. Tedaj pa se mu je Hans zaupljivo oddolžil in začel spet svojo staro pripoved o podgrajskem podobarju: »S teboj se še lahko pogovorim. Ne, z drugimi ne. Da, vsi bi radi imeli podobe. Za onega, ki pa leži tam zgoraj," pokazal je na grič, kamor ponesejo drugega za drugim, »za onega niso nasuli niti gomile. Kamen in ime nanj sem poslikal! Ko je še zmogel narediti podobo, so mu dajali za pijačo, da... Tudi jaz bi bil lahko pravi podobar, videl sem Italijo, Pariz, Afriko in naslikal sem ti v izbi školjko, jezero, morje, gore, pokopališče, ciprese in otok, da bodo zadovoljni — in naslikal sem zanj v kamen njegovo ime in še za vas nekaj v zlatih črkah, kakor v bukvicah: Tu počiva pravi podobar / Ruše mu niste nasuli / Dolgo ne boste umeli njegovih podob / Človek živi in umrje in je ko mrtev pes pokopan ... »Krčmar je preslišal možakarjeve marnje. Med podgrajskimi naselji, mimo Podgrada, med žitnimi polji se je potem odmajal Hans v svoji izprani uniformi bivših bojevnikov afriškega korpusa, dišal je po oljnih barvah. Mož je bil nezadovoljen, pa z obračunom ni slabo opravil. Hans je še enkrat potipal šop bankovcev. Plačilo? Otrok bo jedel. Jeanne? Njej ni nikoli dovolj. Krčmar ga je obdaril? Ne, odjenjal je le pri goljufiji. »Le pij," je rekel. Moral bi mu odbiti. »Zahvalim,' bi mu moral reči; Hans, tudi ti si mrtev pes pokopan, je dopovedal sam sebi, obstal in si obrisat žejno slino s kotička ust. Z daljave ga je bilo videti kot liso iz nanešenih, že pomešanih barv na paleti karantanskega podeželja. »Kako pa, da ste vendar ostali samec?« »Saj v tem je ta moja neverjetna sreča.« POZNAVALEC V KNJIGARNI »Rad bi kako zanimivo knjigo.« »Želite ,Zadnje dneve Pompejev'?« »Prav. Samo povejte mi prej, od česa je ta družina umrla.« ZADNJA ŽELJA »Eh> gospodje zdravniki, sam vidim, da sem hudo bolan, vi pa ne morete ugotoviti, kaj mi je. Zato bi vas lepo prosil, da me po smrti raztelesite; bom vsaj vedel, od katere bolezni sem umrl.« •) bisfro — pivnica *) lofer — lufrski. ZA DOBRO VOLJO — Razdelili smo 52 nagrad za jubilejno nagradno križanko s slikovno uganko Žrebanje nagrad za jubilejno nagradno križanko s slikovno uganko je mimo. To ni bila jubilejna križanka le zato, ker smo jo objavili v slavnostni 1000.številki »Slovenskega vestnika«, marveč še posebno jubilejna po številu vposlanih rešitev. Marsikdo, ki je te dni prišel v uredništvo, je začudeno spraševal, ali je mogoče, da je med bralci našega lista toliko zanimanja za reševanje ugank. Res, prejeli smo toliko rešitev, da je bilo kar precej dela s pregledovanjem. Pri tem sm0 se ravnali po zelo strogih in dosledno objektivnih načelih ter izločili vsako rešitev, ki ni bila popolnoma v redu; usoda je doletela celo take, pri katerih je bilo očitno, da so se samo vsled površnosti pri izpolnjevanju vrinile malenkostne napake. Toda pravičnost je najboljše merilo in tega smo se držali. Križanka sama na sebi res ni bila težka, kljub temu smo prejeli precejšnje število nepravilnih rešitev. Po zaključenem pregledu lahko ugotovimo, da sta delala največ težav francoski kipar Rodin ter beseda »misticizem«. Ker pa so lepe nagrade vredne nekoliko truda, smo namenoma vključili tudi nekaj težjih besed, pri katerih je ta ali oni reševalec prehitro vrgel puško v tkoruzo in »pokopal« upanje na nagrado. Toliko o križanki. Še trši oreh pa je bila slikovna uganka. Pri njej se je spotaknila pretežna večina reševalcev in le 42 jih je ostalo, ki so premostili tudi to oviro ter prejme vsak od njih po eno lepo slovensko knjigo kot priznanje za to, da hodi z odprtimi očmi po svetu, še posebno po glavnem mestu svoje ožje domovine. Slika namreč ni bila narejena nekje na sončnem jugu, kjer so palme vsakdanji pojav, marveč kar lepo pri nas doma, v Celovcu. Ravno palma pa je očitno najbolj zavajala v ugibanja. In mnogi, premnogi so se dejansko pustili zvoditi na zgrešena pota in so kot rešitev navajali vse mogoče in ne- Ko smo iz vseh vposlanih rešitev izločili tiste, ki zaradi ene ali druge pomanjkljivosti niso prišle v poštev za nagrade, smo preostale pripravili za žrebanje. Potem je spregovoril žreb, to muhasto sredstvo sreče, ki ne pozna pristranosti, ne prijatelja, ne sorodnika, marveč odloča neprizadeto, objektivno, enako upoštevajoč vsakogar. Zato je njegova sodba tudi pravična, nepreklicna. In razsodil je takole: 1. nagrada — 14-dnevno bivanje ob morju: Oto Mastnak, Dunaj, II. Blu-mauergasse 10/1/9. 2. nagrada — 300 šilingov: Matevž W i e-s e r, Slovenji Plajberk. 3. nagrada — 150 šilingov: Franc Hanin, Cirkovče, p. Pliberk. 4. nagrada — enoletna naročnina „Slo- Pri slikovni uganki smo za vsako pravilno rešitev obljubili nagrado v obliki lepe slovenske knjige. Zato tukaj ni bilo treba žrebati, marveč navajamo po abecednem redu imena oseh, ki so poslali pravilen odgovor: Alchholzer Vida, Sp. Dobje, p. Loče; Andrejčič Kati, Bistrica v Rožu; Boštjančič Alojzija, Branča vas, p. Bilčovs; Breznik Milena, Celovec, Volkermarkter Ring 9; Buch Joško in Nani, Strandhotel Harrich, Otok; Einspieler Antonija, Podravlje; Einspieler Jože, Loče, p. Št. lij ob Dravi; Einspieler Leni, Stranje, p. Bilčovs; Gajšek Mirko, Maribor, Sokolska 96; Gasser Toni, Kajzaze, p. Bilčovs; Hanin Franc, Cirkovče, p. Pliberk; Hanin Janko, Vidra vas, p. Pliberk; Harf-mann Valentin, Klopinj, p. Škocijan; Januš Gustav, Sele-Zg. Kot, p. Borovlje; Jelen Dragica, Bistrica v Rožu; Kežar Beti, Beljak, Bahnhofstrasse 7; Kežar Janez, Horce, p. št. Vid v Podjuni; Kolenik Lipej, Podljubelj; Kolenik Milka, Cirkovče, p. Pliberk; Kro-plunlk Martin, Bilčovs; Krušic Pavel, Bilčovs; Kušej Štefan, Blato, p. Pliberk; Mačk Franc, Grablje, p. Pliberk; Meisterl Katarina, Brde, p. Kotmara vas; Murko Franc, Brde, p. Kot-maro vas; Ogris Karl, Bilčovs; Ogris Janko, Dobro apno kupite po najugodnejših cenah pri Jožefu Kancljan, p. d. Lesjaku v Robežu 9, pošta Galicija (Robesch 9, Post Gallizien), ki ga dostavi na dom. Bilčovs; Pak Miha, Plešivec, p. Kotmara vas; Pippan Helena, Kapla ob Dravi; Prašnik Joško, Vetrinj; Slanlč Ana, Grablje, p. Pliberk; Slanič Ciril, Grablje, p. Pliberk; Slanlč Marija, Grablje, p. Pliberk; Slosier Franc, Brde, p. Kotmara vas; Schellcmder Kristl, mogoče kraje ter zgradbe zlasti iz krajev ob morski obali, deloma pa tudi z Dunaja (na primer parlament, Belvedere, Schonbrunn itd.) ter iz drugih evropskih mest, medtem ko so drugi enostavno pustili tozadevno vprašanje brez odgovora. Končno je ostalo razmeroma zelo majhno število tistih, ki so pravilno ugotovili, da predstavlja slika del Mestnega gledališča v Celovcu. Kakšno presenečenje, kajne?! Tudi to je še treba povedati: Čeprav smo v uvodu h križanki in uganki izrecno zapisali, da bomo pri nagradah upoštevali samo tiste rešitve, katerim bo priložen posebej v ta namen predvideni kupon, se številni reševalci tega navodila niso držali. Take rešitve smo vnaprej izločili, čeprav so bile drugače morda popolnoma v redu. Kajti red mora biti in kar velja za enega, mora biti obvezno tudi za drugega. Zdaj vas pa ne bomo več držali v negotovosti, saj gotovo že vsi nestrpno čakate na sporočilo, kdo je tisti srečni, ki mu bo »Slovenski vestnik« omogočil 14-dnevno bivanje ob morju in kateri reševalci prejmejo ostale nagrade. venskega vestnika": Janez Kežar, p. Št. Vid v Podjuni. 5. nagrada — polletna naročnina .Slovenskega vestnika": Jože Einspie- ler, Loče, p. Št. lij ob Dravi. 6. nagrada — pet slovenskih knjig: Milena Breznik, Celovec, Volkermark-ter Ring 9. 7. nagrada — štiri slovenske knjige: Antonija Einspieler, Podravlje. 8. nagrada — tri slovenske knjige: Franc Murko, Brde, p. Kotmara vas. 9. nagrada — dve slovenski knjigi: Frančiška S I u g a , Št. Lenart, p. Rikarja vas. 10. nagrada — ena slovenska knjiga: dipl. trg. Andrej M i I o n i g , Celovec, Miss-talerstrasse 28. Bistrica, p. Št. Jakob v Rožu; Schellander Marica, Bistrica, p. Št. Jakob v Rožu; Uran-šek Maks, Libeliče pri Dravogradu; Velik Marta, Sele-Kot, p. Borovlje; Weiss Krista, Št. Janž, p. Svetna vas; Weiss Zorka, Celovec, Kinkstrasse 60a; Wleser Matevž, Slovenji Plajberk; Žagar Zofija, Brde, p. Kotmara vas. Vsem reševalcem se zahvaljujemo za sodelovanje, medtem ko naj bo tistim, ki so tokrat ostali »praznih rok«, v tolažbo obljuba, da bomo ob priložnosti spet objavili uganko z nagradami. Tokratne nagrajence, katerim hkrati tudi čestitamo, pa prosimo, da nagrade dvignejo v uredništvu vsaj do konca tega meseca, kajti razpošiljanje po pošti bi povzročilo previsoke stroške. Zdaj pa predvsem za tiste, ki se jim ni posrečilo pravilno rešiti križanko s slikovno uganko, navajamo še pravilne rešitve: Jubilejna križanka Vodoravno: 1. opustošiti, 8. sprevodnik, 16. mlake, 18. Nazor, 19. ve, 21. ako, 22. Koroška, 26. lek, 27. ar, 28. oni, 30. Karavanke, 32. Udo, 33. bala, 34. Rodin, 35. Leona, 36. grel, 37. oko, 40. alk, 41. do, 42. sl, 43. RA, 45. ai, 46. sli, 47. Ana, 49. Lunlk, 50. ponos, 51. Eva, 52. oda, 53. as, 55. at, 56. Ra, 57. ko, 58. fin, 60. nov, 61. rtič, 62. roman, 67. lijak, 71. rase, 72. one, 74. Velikovec, 77. sen, 78. no, 79. era, 81. Celovec, 82. Ali, 84. cc, 85. anoda, 87. Olimp, 89. antifašist, 90. misticizem. N a v p i ČSn o : 1. Osvobodilna fronta, 2. um, 3. sla, 4. tako, 5. oko, 6. Se, 7. tvori, 9. pikne, 10. en, 11. val, 12. ozek, 13. dok, 14. NR (NaS rod), 15. koroSkim Slovencem, 17. nov, 20. enako, 22. kad, 23. ran, 24. Sal, 25. ako, 27. Adela, 20. ilo, 30. ko, 31. en, 32. ura, 38. slikati, 30. prapori, 42. sliva, 44. anoda, 46. sne, 48. Ana, 54. sitno, 57. kosec, 59. nie, 60. nas, 63. OV, 64. mec, 65. Aleks, 66. Nil, 67. lov, 68. iveri, 69. |ec, 70. AC, 73. grof, 75. kos, 76. klic, 79. eni, 80. Ada, 82. ali, 83. at, 86. AS, 87. ot, 88. PZ. SLIKOVNA UOANKA Mestno gledališče v Celovcu. RADIO CELOVEC I. PROGRAM Polotila: 5.45, 6.45, 7.45, 12.30, 17.00, 20.00, 22.00. Dnevne oddaje: 5.55 Kmečka oddaj'a — 6.10 Jutranja gimnastika — 7.55 Gospodarske vesti — 9.00 Pozdrav nate — 10.10 Za gospodinjo — 11.00 Zabavna glasba — 13.10 Opoldanski koncert — 18.55 Šport — 19.30 Odmev časa — 20.10 Deželna poročila — 22.10 Pogled v svet. Sobota, 5. 8.: 8.00 Naš hišni vrt — 14.15 Pozdrav nate — 15.50 Za filateliste — 16.00 PozdravljeniI — 16.30 Za delovno ženo — 17.10 Melodije z Dunaja — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 20.15 .Cigan baron", opereta. Nedelja, 6. 8.: 8.05 Kmečka oddaja — 9.00 Popevke — 11.00 Koncert na prostem — 12.45 Gledališko ogledalo — 13.00 Operni koncert — 13.45 Lovska ura — 14.30 Pozdrav nate — 17.05 Plesna glasba — 19.00 Šport — 20.15 Mali komadi velikih mojstrov — 20.30 .S tujim perjem", parodije — 21.39 Pozdrav z Dunaja — 22.15 Plesna glasba. Ponedeljek, 7. 8.: 8.15 Glasba mojstrov — 15.00 Posebej za Vas — 15.45 Knjižni kotiček — 18.25 Za Vas? Za vse! — 18.35 Mladinska oddaja — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 20.30 Za kulisami glavne sezone — 21.00 Doma v moji hišici. Torek, 8. 8.: 8.00 Zveneč jutranji pozdrav — 8.10 Orkestrski koncert — 14.45 Mladinski referat — 15.30 Komorna glasba — 18.00 En mesec deželne politike — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 20.15 .Druga možnost" radijska igra — 21.30 Znane melodije. Sreda, 9. 8.: 8.00 Zveneč jutranji pozdrav — 8.15 Kon- certna ura — 15.00 Glasba za mladino — 18.15 Pomoči je vsakdo potreben — 10.00 Dober večer, dragi poslušalci — 20.15 Salzburške slavnostne igre. Četrtek, 10. 8.: 8.00 Zveneč jutranji pozdrav — 8.10 Orkestrski koncert — 13.30 Mala melodija — 14.45 Ura pesmi — 15.45 Koroški avtorji: Ludwig Skumautz — 18.00 Kulturne vesti iz Koroške — 18.20 Oddaja zbornice kmetijskih delavcev — 18.35 Mladinska oddaja — 19.00 Otvoritev koroškega velesejma — 19.15 Dober večer, dragi poslušalci — 20.15 Zaščita pred neurjem nekdaj in danes — 21.00 Zveneča alpska dežela. Petek, 11. 8.: 8.00 Zveneč jutranji pozdrav — 8.15 Mali koncert — 15.00 Komorna glasba — 15.45 Kulturno ogledalo — 17.10 Dunajska tradicija — 19.15 Dober večer, dragi poslušalci — 20.00 Salzburške slavnostne igre. II. PROGRAM: Poročila: 6.00, 7.00, 8.00, 13.00, 17.00, 19.00, 22.00, 23.00. Dnevne oddaje: 6.10 Z glasbo v dan — 7.10 Beležke iz dnevnika — 9.05 Šolska oddaja — 11.45 Kmečka oddaja — 12.03 Za avtomobiliste — 15.00 Šolska oddaja — 17.10 Kulturne vesti — 19.30 Zabavna oddaja — 21.55 Šport — 22.10 Pogled v svet — 23.10 Večerna izdaja — 23.20 Glasba za nočnega delavca. Sobota, 5. 8.: 8.20 Prosimo, prav prijazno — 9.20 Ti in žival — 11.00 Ljudske viže — 13.30 Agrarna politika — 13.35 Slavni umetniki — 14.40 Tehnični razgled — 17.10 Slavnostne igre v Avstriji — 17.40 Ljudstvo in domovina — 19.35 Dobro zabavo pri sprehodu po evropskih prestolnicah. Nedelja, 6. 8.: 8.05 Za mlajše semestre — 9.00 Operni koncert — 10.20 Od dežele do dežele: Ljudska glasba iz Avstrije — 11.00 Salzburške slavnostne igre — 13.10 Za avtomobiliste — 14.15 »Humor na Dunaju" — 18.35 Pariz in njegove zvezde — 19.00 Teden dni svetovnega dogajanja — 19.45 Ob lepi modri Donavi — 20.30 Salzburške slavnostne igre. četrtek, 10. 8.: 6.05 Preden odidete — 8.10 Glasba na tekočem traku — 13.30 3. simfonija Čajkovskega — 14.35 Avstrijska lirika: Hermann Hakel — 16.00 Drugi OBVESTILO Dentistka Helene G a 11 e, Celovec, Bahnhofstrasse 38 se je vrnila z dopusta in od 4. avgusta dalje spet ordinira ob običajnih ordinacijskih urah. časi, drugi gostje — 17.40 Zenska oddaja — 19.30 Ritmi Latinske Amerike —• 22.15 Zvečer pa zaplešemo. Petek, 11. 8.: 6.05 Mladi glas — 8.10 Prosimo, prav prijazno — 11.00 Za ljubitelja resne glasbe — 13.30 Za prijatelja opere — 14.35 Mednarodna radijska univerza — 16.00 Otroška ura — 17.15 Znanje za vse — 18.00 Zato je ob Renu tako lepo — 19.30 Radijska igra — 21.00 Večerni koncert. Slovenske oddaje Radio Celovec Nedelja, 6. 8.: 7.30 S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. Ponedeljek, 7. 8.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Iz znanosti in tehnike. 18.00 Pota k smislu življenja. Torek, 8. 8.: 14.15 Poročila, objave. — Bolje je paziti kot zdraviti se. (O boleznih nosa) Sreda, 9. 8.- 14.15 Poročila, objave. — Za ženo in dekle. — Kar želite, zaigramo. Četrtek, 10. 8.: 14.15 Poročila, objave. — Iz zakladnice spominov. Petek, 11. 8.: 14.15 Poročila, objave. — Zbori pojejo. Sobota, 12. 8.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.25 Zdaj smo delo dokončali . . . RADIO TRST Slovenske oddaje na val« 306,1 ali 980 Kc/sek. Sobota, J. 8.: 14.45 Pojeta Jelka Cvetežar in Majda Sepe — 15.30 Tržaški obiski: Nabrežina — 18.30 Iz del slovenskih avtorjev — 19.30 žena in dom — 20.30 Teden v Italiji — 20.40 Slovenski oktet — 21.00 .Srečanje na pol poti", veseloigra — 21.35 Koncertni valčki. Nedelja, 6. 8.: 9.00 Kmetijska oddaja — 9.30 Slovenski zbori — 11.30 Za najmla še — 14.30 Sedem dni v svetu — 14.45 Ansambel Silva Tamšeja — 17.00 Obzornik filmskega sveta — 18.00 Turistični razgledi — 19.00 Nedeljski vestnik — 21.00 Slovenske narodne pesmi — 22.00 Nedelja v športu. Ponedeljek, 7. 8.: 18.30 Iz del avtorjev Julijske Benečije — 18.50 Pianistka Silva Hrašovec — 19.30 Znanost in tehnika — 20.00 Športna tribuna — 20.30 Richard Strauss: .Kavalir z rožo", opora. Torek, 8. 8.: 19.00 Glabena skrinjica, oddaja za mladino — 21.00 Za kulisami druge svetovne vojne: Ja- ponska na predvečer katastrofe — 21.30 .Kavalir z rožo", opera. Sreda, 9. 8.: 13.30 Z glasbenih festivalov — 18.30 Orkester Tržaške filharmonije — 19.05 Uspavanke raznih narodov — 19.30 Zgodovinski sprehodi po tržaških ulicah in trgih — 21.00 .Veseli vladar", veseloigra. Četrtek, 10. 8.: 13.30 Godalni orkestri — 19.10 Folklora z vsega sveta — 19.30 Beležke študen’om na počitnicah — 21.00 Znani dirigenti — 22.10 Umetnost. Petek, 11. 8.: 13.30 Glasba po željah — 18.30 Iz opere Gershvvina .Porgy in Bess" — 18.55 Mirkovi samospevi — 19.10 Komorni jazz — 19.30 Obletnica tedna: Porod južnoameriških držav pred 150 leti — 21.00 Gospodarstvo in delo — 21.15 Operna glasba — 22.00 Garibaldinski pisatelji. RADIO LJUBLJANA Poročila: 5.05 , 8.00, 10.00, 13.00, 15.00, 22.00, 23.00, 24.00. Dnevne oddaje: 5.00 Dobro jutro — 5.10 Nekaj domačih — 12.15 Kmetijski nasveti ali Radijska kmečka univerzo — 17.00 Lokalni dnevnik — 19.30 Radijski dnevnik. obota, 5. 8.: 8.30 Pionirski tednik — 9.00 Z glasbo od Mediierana do dežel polnočnega sonca — 12.00 Manj znane narodne pesmi — 13.30 Domače glasbene starožit-nosti — 14.35 Voščila — 16.00 Humoreska — 16.40 Moški zbor »Grafika" — 17.15 Orgle in orglice — 18.00 Operni koncert — 18.45 Okno v svet — 20.00 Domače viže za uvod v sobotni večer — 20.20 Radijska komedija — 21.05 Za prijeten konec tedna. Nedelja, 6. 8.: 6.00 Jutranji pozdrav — 7.15 Pihalni orkester izraelske armade — 7.35 Godalni orkestri in naši pevci zabavne glasbe — 8.00 Mladinska radijska igra — 8.37 Skladbe za otroke — 8.52 Lepe melodije — 9.05 Z zabavno glasbo v novi teden — 10.00 Se pomni'e, tovariši — 10.30 Po domače — 12.00 Voščila — 13.30 Za našo vas — 13.50 Bučar: Belokranjske pisanice — 14.15 Voščila — 15.30 Majhen mozaik melodij — 17.00 športno popoldne — 20.00 Zabavni zvoki za vse — 21.00 športna poročila — 22.15 Plesno glasba. Ponedeljek, 7. 8.: 8.05 Renesančne zborovske skladbe — 8.45 Ruske popevke — 9.00 V svetu opernih melodij — 10.15 Zvočna mavrica — 11.30 Za mlade slovenske skladatelje — 12.00 Tone Petrovčič poje slovenske narodne — 13.55 »Lepa Vida", baletna glasba — 14.35 Od Triglava do Ohrida — 15.40 Iz filmov in glasbenih revij — 16.00 Naši popotniki na tujem: Tone Pavček: .V Gruziji’ — 16.20 Mojstri petja ter instrumentalne igre — 17.15 šoferjem na pot — 18.00 Iz opere Halka Sionistova Moniuszka — 18.40 S knjižnega trga — 20.00 Panorama zabavnih melodij — 21.05 Z dubrovniškega festivala. Torek, 8. 8.: 8.05 Operna glasba — 8.30 Oddaja za o‘roke — 9.40 2enski zbor .France Prešeren’ iz Kro-nja — 10.15 Pri jugoslovanskih skladateljih — 11.00 Pevca Jasma Benedek in Krsta Petrovič — 11.15 Branje za vroče dni: Gagarinovi spomini — 11.35 Violina in harfa — 12.00 Veseli planšarji — 13.30 Iz Verdijevih oper — 14.35 Voščila — 16.00 Počitniška zgodba — 16.20 S sprejemnikom na dopust — 18.00 Človek in zdravje — 18.10 Od plesišča do plesišča — 18.45 Ljudski parlamenf — 20.00 Zbor .Branko Krsmanovič" iz Beograda — 20.30 Radijska igra — 21.22 Orkester Slovenske filharmonije — 22.15 Hrvatske skladbe iz dveh stoletij. Sreda, 9. 8.: 8.30 Počiiniško popotovanje — 9.00 Pester glasbeni spored — 9.35 Slavni pianisti preteklosti — 11.40 Georges Bizet: Arležanka, suita — 12.00 Trio orglic _ 13.30 Vojaška godba — 13.55 Amerika, južno in severna — 14.43 Slovenske zborovske pesmi — 16.00 Radijska univerza — 16.15 Koncert po željah — 18.15 Pevka Lola Novakovič — 18.45 šport in športniki — 20.00 Popevke in zabavni zvoki — 21.00 Puccini: »Sestra Angelika", opera. Četrtek, 10. 8.: 8.30 Oddaja za cicibane — 10.15 Od arije do arije — 11.15 Branje za vroče dni: Gagarinovi spomini — 11.35 Poljska in češka zabavna glasba — 13.30 Orkestralni miniature — 14.35 Voščila — 15.40 Iz belokranjske folklorne zakladnice — 16.20 Odlomki iz ruskih oper — 17.15 Holandska pihalna godba z mednarodnimi koračnicami — 17.30 Turistična oddaja — 18.00 Jazz na koncertnem odru — 18.45 Poletni kulturni zapiski — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in r,o-pevov — 20.45 Hammond orgle — 20.50 Literarni večer __ 21.30 Orkester Slovenske filharmonije — 23.05 Posnetki II. jugoslovanskega festivala jazza na Bledu. Petek, 11. 8.: 8.05 Glasba ob delu — 8.30 Počitniško popotovanje — 8.45 Orkester Zagrebške filharmonije — 9.00 Operne melodije z jugoslovanskimi solisti — 10.15 Z zabavnimi melodijami po sve'u — 11.00 Glasba Friderika Chopina — 11.40 Oiroci pozdravljajo — 11.00 Trio Slavka Avsenika — 12.40 Pisani zvoki z Dravskega polja — 13.30 Kmečka godba in Vaški kvintet — 13.55 Operni baleti — 14.35 Popevke se vrstijo — 15.40 Slovenski oktet — 16.00 športni tednik — 17.15 Koncert io vas — 18.15 Ljudska glasba raznih narodov: Bolgarske ljudske pesmi — 20.00 Zabavni zbori — 20.15 Tedenski zunanje-politični pregled — 20.30 Iz del Antonina Dvoraka — 21.15 O morju in pomorščakih — 22.15 Godalo v noči — 22.35 Moderna plesna glasba — 23.05 Od Soče do Vardarja (jugoslovanska komorna glasba). TELEVIZIJSKI PROGRAM Vsakodnevna oddaja: 20.00 čas v sliki. Oddaja Cos v sliki tudi vedno pred zaključkom televizijskega programa. Nedelja, 6. 8.: 17.00 Za otroke — 17.30 Svet mladine — 18.00 Za družino — 18 30 Sedem dni dogodkov —, 20.00 .Panama", dokumentarni film — 20.30 .Romeo Julija”, balet. Ponedeljek, 7. 8.: 19.30 Hišni koledar za mesto in dojelo 20.20 Aktualni šport — 20.40 Enaindvajset —’ 21.30 Film o Hirošimi. Torek, 8. 8.: 19.30 Za gospodinjo — 20.20 .Smrtno tajnost", film. Sreda, 9. 8.: 17.00 Za otroke: Listamo po slikanici — 17.25 Za otroke: športni ABC — 17.55 Za družino — 19.30 Očka je najboljši — 20.20 .Pola naključja", komedija. četrtek, 10. 8.: 19.30 šport — 20.30 .Fra Diavolo*r opera. Petek, 11. 8.: 20.20 .Rifmus 1961" — 21.20 .2ivo vesolje". Sobota, 12. 8.: 19.30 Kaj vidimo novega — 20.20 .Indijo", dokumentarni film — 21.00 Podeželjska veselo'" igra. Jubilejna nagradna križanka Slikovna uganka Izdajatelj, lastnik in založnik: Dr. Franc Petek, Velikovec. — Uredništvo in uprava: Celovec-Klagenfurt, Gasometergasse 10, telefon 56-24. Glavni urednik: Rado Janežič, odgovorni urednik: Lovro Potočnik, in tiskarska družba z o. J. Drava, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Colovec-Klagenfurt 2, Postfach 124. — Tiska: Založniško