IZ SPOMINOV NA ZAČETKE ODPORA PROTI OKUPATORJU
Moj mož Tone se je odzval klicu OF
kot prvi loški borec. V partizane je odšel
6. decembra 1941. Ker so fantje, ki
so odšli v istem, mesecu in se skupno
pridružili Cankarjevemu bataljonu, potrebovali
orožje, obleko, obutev, perilo,
hrano in drugo, sem v tistih zimskih
mesecih veliko hodila na zveze po hribih
in prinašala vse, kar mi je uspelo
priskrbeti. Vedno sem morala tudi poročati,
kolilkor sem lahko izvedela o
premikih Nemcev in o splošnem sitanju v
mestu. Imela sem stik (tako mi je bilo
od Jaka Bernarda naročeno) z dvema
nemškima oficirjema, ki sem ju morala
vzeti na stanovanje. Na moja spretna izigravanja
sta mi nehote marsikaj izdala,
še več pa njun šofer. Vse, kar mi je
iispelo izvleči iz njih, sem takoj javila
naprej, bodisi ustno ali po kurirju. Ce
so bili partizani za kak dan po hribovskih
kmetijah, sem prejela od domačih
obvestilo, naj se takoj zglasim pri njih.
Večkrat mi je tako vabilo poslal tudi
terenski aktivisit Tine Kalan.
Dne 8. februarja 1942 me je prišlo
iskat Jamnikovo dekle iz Sopotnice, naj
grem takoj z njo. Pri njih doma sta me
že čakala moj mož in Jaka Bernard.
Ncislednji dan sta imela z drugimi borci
sestanek pri Oblaku na Stirpniku v Selški
dolini. Tu sem naletela še na dva
druiga partizana, in sicer Staneta Kersnika
in Šifrerja. Spominjam se, kako
dobro sta bila mož in Jaka tisto popoldne
razpoložena. Mene pa so preganjale
neke težke slutnje, kd so se, žal, že drugi
dan uresničile. Med potjo tja sta obiskala
še ranjene dražgoške borce.
Sestanek pri Oblakovih na Stirpniku
se je napovedanega dne že začel, ko
priteče domači fant (stal je zima j na
straži) z vestjo, da se bližajo Nemci.
Ostalim je uspelo rešiti se, Jaka, moj
mož in domači pa so ostali. Oba partizana
sta sprejela boj z Nemci in ob njihovi
veliki premoči, bilo jih je 30, nesrečno
končala. Jaka je dobil strel v trebuh
in se še pognal po snežnem plazu.
Nemci so ga takoj obkolili, dobili bi
ga radi še živega, medtem pa si je sam
spustil (kroglo v glavo. Moj mož Tone
je skočil na hlev, odtrgal neke deske za
kritje, oni pa so takoj zažgali hlev in
Tone je med skokom iz njega dobil rafal
iz brzostrelke. Se je menda kazal znake
življenja in Nemai so ukazali domačemu
fantu, naj ga prenese v hišo na podstrešje.
Ko so razen živine Nemci pobrali
iz hiše vse, so jo zažgali. Sina Alfonza
so strašno pretepli, vse domače pa
takoj odpeljali v St. Vid v taborišče za
preseljene. Kosti, ki so ostale od moža,
sem prenesla takoj po vojni v nov grob
na škofjeloškem i>okopališču.
Nekaj dni po tem strašnem dogodku
mi je Mara Guzelj povedala, da sta padla
na Selškem dva partizana — študenta,
eden velik in eden majhen. Takoj sem
pomislila, ali sta to Tone in Jaka. Nihče
mi slutnje ni {»trdil. Opazila sem, da
se me je sleherni, ki bi o tem kaj točnega
vedel, izogibal. Begala sem sem in
tja in poizvedovala. Pogrešala sem tudi
kake vesti od moža.
V teh mesecih do moje aretacije 19.
marca 1942 sva tesno sodelovali s Tončko
Hafner pri obveščanju in preskrbi
borcev. Kakih 14 dni po tistem nesrečnem
dogodku na Stirpniku pride ona k
meni rekoč, da morava priti še isti večer
po osmi uri v Pungert, s posebnim
279
poudarkom, da moram zagotovo priti.
Pri Bmikoivem Andreju v Pungertu sva
našli zgoraj v kamri Pavleta Kavčiča-
Miho in Draga Vraničarja-Fedjo. Klicali
so me zato, da bi mi končno obzirno
povedali, da sta bila oba padla na Stirpniku
Jaka in Tone in ne dva neznana
študenta. Mene je vest hudo prizadela,
ker mi je vzela še zadnjo iskrico upanja,
da moje težke sanje in slutnje le
nič ne pomenijo. Potem mi je priznala
tudi Tončka Hafnerjeva, da je o smrti
mojega moža izvedela že naslednji dan
ob obisku pri svojem očetu v zbirnem
taborišču v St. Vidu, kamor so pripeljali
Oblakovo družino iz Stirpnika.
Omenim naj še, kako sva se tisti večer
vračali domov. Miha naju je nagovoril,
naj počakava še ostale borce, ki bi morali
priti vsak čas iskat neke stvari.
Prišlo jih je sedem. Vsi so bili zaviti v
bele rjuhe, saj je tisti čas sneg visoko
zapadel. Vodil jih je Peter Kavčič-Jegorov,
ki ga zaradi dolge črne brade
skoraj nisva spoznali. Pogovarjali sva
se s fanti in jim izročili, kar sva prinesli
s seboj. Tako sva se zaklepetali in
popolnoma pozabili, da sva oddaljeni od
Loke skoraj celo uro in da je že davno
preko policijske. Vračali sva se po cesti.
Ves čas so naju prehitevali nemški
avtomobili, medve pa sva se vsakikrat
ulegli v jarek, tako da sva bili čisto
mokri. Najhujši problem je bU, kako priti
v mesto. Povsod straže in patrulje.
Se danes mi je uganka, kako sva se jim
izmikali, da sva srečno prišli domov.
Gorje, če bi naju takrat op>olnoči skupmj
dobili na cesti.
To srečanje z borci v Pungertu mi je
ostalo živo v spominu. Več teh fantov je
nekaj dni zatem padlo pri Jamniku pri
Sv. Barbari. Tja se jih je namreč del
zateklo, da bi se odpočili od dražgoških
bojev in hajk po Jelovici in obeh dolinah
ter pretolkli najhujšo zimo. Izdajalec
jih je kmalu ovohal in šel po nagrado
na gestapo. Padlo je sedem mladih
življenj.
Ob tej vesti sva se s Hafnerjevo pogovarjali,
kdo neki je med žrtvami. Bila
je zelo zaskrbljena, vsi njeni bratje
so bUi namreč zraven. Tisti trenutek
sem se odločila, da jih grem pogledat.
Dogovorila sva se z grobarjem Krme-
Ijem (pozneje je padel v partizanih), da
greva skupaj. Dobil je nalog od Nemcev,
da i)adle pokoplje. Med njimi sem spoznala
samo Bojana Potočnika, mladega
fanta iz Škofje Loke. Nekateri so bili
bosi, drugi so imeli še žlice v rokah.
Presenečeni in obkoljeni so bili še pri
zajtrku. Pri hiši sem naletela na Franca
Goličiča (sedaj odvetnik v Radovljici)
in druge. Povedal je, da je vse padle
partizane fotografiral. Nikjer ni bilo več
sledu o preživelih.
Kljub težkemu prebolevanju izgube
svojega moža, nisem opustila skrbi za
takrat tako pramoči potrebne partizane.
Nisem vedela, da sem bila od določenih
ljudi opazovana in izdana.
V letu 1941 in 1942 so bili zelo zelo
redki tisti, ki so bili pripravljeni pomagati
partizcmom. Veliko sva sodelovala z
Janezom Guzeljem (umrl v taborišču) in
njegovo sestro Maro. Nikdar se nisem
zaman obrnila na Mici Babic, vedno je
bila pripravljena pomagati in priskrbeti,
kar je mogla. Rada se spominjam očeta
Ivana Kavčiča, kako je že v letu 1941
rad napravil kakšno pot namesto mene.
Z njegovo hčerko Tončko Hafner pa sva
bili vse do moje aretacije v stalnem
stiku.
Dne 19. marca 1942 zvečer sem bila v
stanovanju Tončke Hafner, kjer sva pripravljali
stvari, da jih nesem naslednji
dan v Breznico. Tik pred policijsko uro
sem se poslovila in odšla svoji aretaciji
naproti. Doma me je že čakalo šest oboroženih
gestapovcev. Po temeljiti hišni
preiskavi so me odpeljali v zapor v
Skofji Loki. Na prvo njihovo vprašanje,
kje sem bila, sem kljub šoku (vse je
prišlo tako nenadoma in nepričakovano)
odgovorila, da sem se sprehajala po trgu.
Verjeli ali ne, več niso izvlekli iz
mene.
Zasliševanje se je pretežno vrtelo
okrog mojega moža in kam sem zahajala.
2^1o previdno sem se izmotavala in
o ničemer vedela. Najhuje je bilo, ko
so mi kazali razne moževe predmete.
Ob tej priliki mi je na hitro gestap«-
vec stisnil sliko mrtvega moža in me
prijel za roko, da bi po utripu precenil
mojo reakcijo. Neverjetno, kako sem
kljub notranjim bojem ostala na zunaj
mirna in trdovratno vse zanikala. Trdila
sem, da to ni on. Po tej moji odigrani
predstavi gestapovci sami niso vedeli,
pri čem so. Pustili so me oditi nazaj v
sobo. Zunaj za zaprtimi vrati so mi živci
odpovedali in sem se sesedla. Strah,
da me tako ne dobe, pa me je gnal naprej.
Oprijemši se zidu, sem prilezla do
sobe. Tam šele sem se v joku sprostila.
Begimje so bile druga postaja moje
trnove poti. Zatem jih je sledilo še ne-
280
šteto do zadnjega cilja, Ravensbnicka.
Šele v avgustu 1945 sem zopet prestopila
domači prag. Nisem se ^epa mogla
otresti spominov na preživela leta v taborišču,
preganjale so me ponoči in podnevi.
Po dolgotrajni bolezni, ki sem jo
z veliko dobre volje le premagala, sem
šele začela dojemati, kako lepo je življenje
v svobodi.
Ana Demšar
281