521 Marjanca Kočevar Okrušek ajdovega zrna prisotnost je izginila tistega večera ko sva grebla po ledenikih in je polzela ledena lava v najin strah januar se je razpršil v jezico kapitelj v kup kamenja in relikvij vse je bilo pompeji ko sva se obrnila drug od drugega v veko zavesti zakrijem tesnobo in molk tako steklen poči ko vanj zavalovi bližina » reinkarniran zvok mi kane v dlan kot kresnico zvečer ga zajamem z zadkom mi greje tkivo in odganja noč * plavice zažarijo v sežganem klasju in prastrah pred poletji zadrhti v zarodkih gub * sem tenka bilka lanova vsa grenka kakor ajdov med čebela divja lunin cvet zrno v zemlji zgane se ajdovo seme se razpre 522 Marjanca Kočevar 523 Okrušek ajdovega zrna črn trn se mi v srce zadre * v moj labirint ne zaideš sem ograjo železno krog sebe skovala ob njej se vrtinci reka ognjena ni ne poti več ne vrat srčika besna več ne odganja tu se že mir razgrajuje kot vetrni ples razviharjen čisto pri tleh pa rjaveča sekira potuhnjena čaka dramila * v noči svetega vida se bodo kamni premikali neslišno kot jata mehkih črnih glodalcev in na nobenem negibnih obrazov ne bo sence vsenaokrog bo žarela brezsenčna rdeča svetloba Novega meseca slačil nam bo kožo z obrazov s teles 524 Marjanca Kočevar z udov in nam gledal v stržen Biti s tistim strašnim rdečim očesom KOPIJA ne morem najti tistega kar je močnejše od mene tistega kar je bilo najprej in naj ves svet prečešem zmeraj sem le svoja senca svoj odmev svoj posmeh a vem na drugi strani konca se najdem in gorje mi takrat tisti ki sem zdaj * voda me obliva selivko v preletu iz globine pesek pozvanja prozorno kot gladina mi oči izpira neukrotljive v vrhovih vrb se barvajo zeleno da so mahovnata struga zvezda repatica jih moti z raziskrenimi lovkami da nihajo vznemirjeno utopljenci v valovih migetajo goli nošeni v magnetno krožnico voda me obliva svoj pogled upira vame njiva modrega lanu je moja pradavna mati Okrušek ajdovega zrna od nje nežno prihaja veter obarvan v modro in tudi sončnik iz nebesnega svoda je moder kot divja vijolica voda me obliva in breg ob reki se barva v modro moj lahni dih je moder in breztelesno modra postajam kockasta puščava se počasi ruši nadme ko nihaje obvisim na vejah voda me vpija že sem njen naplavljeni pogled ŠENTJANŽEVO pastelni metulj se bo dotaknil napete tetive na polnočnem loku takrat bo noč postala nevesta soncu in srce besede se bo zganilo v kapljici rose na jeziku * kako lahko nosiš v srcu te pompeje in maroko vse zelene oceanske globine v kolobarjih oči rio negro v zenicah in vse starodavne hiše in kamne zemlje in kačje pastirje vse tuje smrti 525 526 Marjanca Kočevar in težko žalost volovskih oči vse mrtve brate zvonove vseh svetovnih pokrajin sibeliusa in senghorja van gogha in tagoreja skodelice solz in smeha in še imaš nezoran košček v sebi da se lahko skrijem vanj kadar koli te poiščem * bilo je nekaj drobnega v tvoji prošnji in bodljikavega kot okrušek ajdovega zrna ne morem reči DA to bi bil sinonim bruta prekinjena elipsa zato odvržem floret kajti bolje je biti neresničen kot umorjen bolje zavrnjen kot na milost obsojen