potrebna mu je velika, čista ideja, ki ne bo več naličje laži, ampak nepo-tvorjeno obličje resnice, ki ne bo več nasprotje življenjske stvarnosti, temveč njena pristna, neizmaličena podoba. Edinole taka ideja, precej ena skozi filter človekovega razuma in prepojena z vso gorkoto, ki jo le zmore njegovo srce, še utegne urediti ta kaotični, razklani svet. Ne hierarhija, temveč sodelovanje med ljudmi in narodi; ne slepa pokornost, marveč človeško dostojanstvo; ne predpravice, temveč pravice; ne prisilnost, ampak dolžnost; ne imperialistična borba za tuja ozemlja, ampak načrtno izkoriščanje vseh bogastev, ki jih nudi ta blagoslovljena, neizčrpna zemlja; ne bogati j a, marveč blagostanje vseh ljudi — izključno le na takih osnovah more biti zgrajena trajna sreča človeškega rodu. Zgolj v takem svetu bo mogla tudi izginiti ne samo potreba, marveč tudi slednja možnost nadvlade naroda nad narodom, delitve zemlje na interesna področja, prisilnega vključevanja narodnih ozemelj v večje, tuje enote, nesvobode, zatiranja in razprtij med narodi. So to utopije? — Kje bi bil smisel človeškega življenja na zemlji, če bi bile?
TERCINE  O ŽIVLJENJU IN UMETNOSTI
MIRAN J ARC 1.
Tlačani.  Hlapci.  Sužnji...   Skoz vekove s krvjo in znojem prepojene gledam našega ljudstva splašene  rodove.
Njih kri, sokove okušam,  ko poslušam
kričečo rano v sebi, ko se v rove
po samem sebi spuščam, se razpredam,
kot bi v podzemlje tonil dob ugaslih, potisočerjen dramim se  in  dušam sestradanim ponujam svojo žejo,
ki pod oblastjo zlih pastirjev uklete
svojih tegob izkričati ne smejo,
da bi grobov ne odprle že prerastlih ..
Ko zevajo povsod že žrela živa zdivjane zemlje, ki v ponore nove nered včerajšnjega  sveta  požira,
309
in ko sproščeni duh iz brezdna zove spet davno božjo zver — kot da razliva povodenj se čez svet — v preplahu umira
krotilec občutljivi s struno tanko, zdaj s šibke pesmi-pajčevine zanko ne more več zadrgniti upora.
Ne plaši se, srce! Zdaj zemlja nora razgalja prsi: globlje korenine so varne v globočinah tisočletja.
Krvavih plesov, vstaj, porazov vretja gorela so nad njimi in zažgala premnogo vejo, razpihala liste,
krivila debla...   Živa pa so ostala osrčja sokov... tja v ponore tiste zazri se, tam poraja se — Beseda.
II.
Do zvezd gori krvava ljudska beda, razval mest babilonskih  blazno gleda te z votlimi očmi, čas je iz reda...
Ti pa samevaj z bolno vero v včeraj, ko hočeš, da privid bo svetil zmeraj, zastiraj si oči, bledo umiraj,
če še ne veš, da so se razmeglili lažnivi čarodeji in pismarji, ki so doslej te z bajkami pojili.
Po sredi razdejanja — v novi zarji poslušam ptico, ki jo ziblje veja in gledam na cvetovih iskre rose,
poslušam mater, ki uspava dete, in gledam jih sinove in očete, ko v soncu se svetlikajo jim kose
310
kraj žitnega morja, ki mu je meja samo nebo ... samo širna sinjina. In že sem žitni človek, brez spomina
gubim se v polju. Srka me planjava... In sem samo še roka trda, rjava, ki ve, da klasje je za žetev godno.
Drvar sem, še poslednjič bom usodno drvnico zavihtel in deblo pade... Semena nova v zemlji že kalijo.
Glej zvezde jutranje:  tiho medlijo v močnejšem prvem svitu zarje mlade. Odbile so jim ure nočne straže.
In kot iz sanj za hip se mi prikaže
najtežje ure bičani obraz.
Samo smehlja se mi, samo smehlja se...
Saj vem: molče naloži breme nase.
III.
Ne stoj, molče naloži breme nase... Spoznal si, da si le občestva del. Ne beži kot puščavci prejšnje čase.
V zatoru dobe, ki te je rodila,
bo strto vse, kar si po njej prejel
in samo luč ti morda bo svetila,
luč v tebi, ki si ji prilival olja ljubezni do vsega, kar sonca išče, od bilke pa do zvezdnega vesolja.
In v vrišču cest, v krvavem blišču mest, in ko boš sam že morda pogorišče v pepelu bo zatlela blagovest
o zrnju, ki mu zemlja ni grobišče.
311