Meta Grosman
BRALEC IN KNJIŽEVNOST
Državna založba Slovenije Ljubljana 1989
Razprave Mete Grosman, ki jim naslov knjige določa tudi najširši skupni problemski okvir, bi mogli v grobem razdeliti na dve skupini oz. dva sklopa: na načelno razpravljanje o vprašanjih branja literarnega dela in problemih, povezanih s tem (sem spadajo pojmi, kot so doživetje besedne umetnine, estetsko doživetje, identifikacija ipd.), in na predstavitev praktičnih (tudi zelo konkretnih) vprašanj, ki se tičejo posameznih aspektov branja, razumevanja in doživljanja, kot nastopajo predvsem v pedagoški praksi.
Prvi esej v knjigi (Možnost opisovanja doživetja besedne umetnine) ima v sklopu celote vlogo nekakšnega uvoda, ki po eni strani opozarja na nekatere pojme v zvezi z branjem, po drugi pa na težave (marsikdaj, kot se zdi, nerešljive), imanentne ne le branju samemu, zlasti kolikor je pojmovano kot vživljanje in podoživljanje, pač pa še mnogo bolj poskusom, da bi tako doživetje opisali ali ga celo znanstveno razčlenili. Pravzaprav tu spet trčimo na aporije, ki jih je po svoje formuliral že Gorgias, ko je dokazoval, da ni mogoče ne spoznavanje ne sporočanje, in s katerimi se je nato morala hermenevtična tradicija vedno znova soočati.
Ključni tekst knjige je najbrž razprava Procesi branja. V njej namreč avtorica povzema in pregledno predstavlja osnovne pojme in glavne teze, ki opredeljujejo njeno raziskovanje odnosov med bralcem in literaturo. Pri tem lahko predvsem rečemo, da branja, razumevanja in interpretacije ne pojmuje kot kako “avtonomno” dejavnost, pač pa kot proces, vpet v mrežo silnic, ki so bistveno družbeno opredeljene. Tako pojmovanje je razvidno že iz opredelitve, po kateri je treba procese
branja “razumeti kot posebno KRITIKA zapleteno družbeno prakso” (str.
17). Avtorica opozarja pri tem na tri glavne problemske sklope, ki jih lahko označimo kot vprašanje konstitucije teksta v razumevanju in doživljanju, torej skozi razmerja teksta do bralca in do samih procesov branja (pri tem je npr. posebej značilno vprašanje pomena zunajliterarne izkušnje za razumevanje teksta), kot vprašanje bralčevega odnosa do teksta (se pravi vprašanje psihologije branja) in kot vprašanje (socialnih) funkcij, ki se realizirajo skozi tekst, oziroma točneje, skozi proces branja.	Kot	ključna razsežnost
zadnjega sklopa se pojavlja problematika estetske funkcije. Prav skozi	to	utemeljuje avtorica
možnost in nujnost vzgojne dejavnosti, npr. učenja branja; s tem pa osmišljuje tudi drugi, “praktični” ali aplikativni del svoje knjige.
Tu obravnava najprej nekatera vprašanja, pravzaprav posamezne vidike, ki jih je nakazala že v razpravi Procesi branja; obravnavo teh vprašanj tu razširja in konkretizira, tako da lahko izpelje tudi nekatere povsem konkretne pedagoške napotke in načela. (Tu gre zlasti za razpravi Otrok in literarna plaža ter Vprašanja o estetski vzgoji, pa tudi za spise Pouk bralne sposobnosti in Pouk literarne interpretacije.) Postopoma prehaja k vse bolj specifičnim vprašanjem, vendar vselej tako, da ohranja zvezo s splošnejšo teorijo branja (prim. razprave Odlomek pri pouku književnosti, Branje pesmi v tujem jeziku, Pouk pesmi v tujem jeziku in Branje proze v tujem jeziku).
Vprašanje branja kot konstitutivnega faktorja književnosti je bilo v zadnjih letih izredno aktualno v svetovni literarni vedi.
Čeprav poznamo tudi v slovenski literarni teoriji spise, ki so v tem kontekstu zelo zanimivi, je slovenska literarna veda nasploh posvečala branju in literarni recepciji sorazmerno manjšo pozornost, tako
da marsikaterega vprašanja ni še niti prav registrirala in še toliko manj razčistila. Pričujoča knjiga je zagotovo dobrodošel prispevek k taki diskusiji. Toda pri tem je treba vendarle opozoriti, da se avtorica (ki je sicer upoštevala širok izbor relevantne strokovne literature, pretežno angleške in ameriške, vendar seveda tudi avtorje, kot so Ingarden, Jauss ali Iser) v glavnem ni spuščala k “primarnim” vprašanjem branja ali razumevanja, kot jih razkrivata npr. fenomenologija ali hermenevtika, ali pa jih je le nakazala. Toda če svojih konceptov ni vselej “apodiktično” utemeljila, je v svojih spisih toliko laže vzdrževala živo napetost med čisto praktičnimi vprašanji aplikacije in utemeljitvijo konkretnih tez, navodil in zahtev v sistematični teoriji branja in razumevanja. Napetost in hkrati vzajemnost med tema vidikoma je po mojem mnenju ena najzanimivejših razsežnosti knjige Bralec in književnost.
Igor Zabel