109
Stihi Williama Blaka
Iz Knjige o Thel
motto
Mar orel ve, kaj vse se v jami skriva? Ali povprašal krta boš morda: se da Modrost zapreti v palico srebrno, ali Ljubezen ujeti v kupo iz zlata?
Serafimove hčere so pasle svoje sončne črede,
samo najmlajša ne: v bledici ta iskala je samoto skrivno,
da bi izginila kot jutranja lepota iz umrljivega dneva;
ob reki Adoni njen mehki glas je čuti
in njena tožba se usiplje kot jutranja rosa:
»Življenje naše pomladansko! Zakaj na vodi vene lotos? Zakaj veni pomladna deca, rojena le zato, da se nasmehne,
in potem omahne. Ah! Thel je kot deževni lok in kol bežeč oblak, kot slika v ogledalu, kot na vodi senca, kot sanje iz otroštva, kot nasmeh z otroškega obraza, kot glas galebji, kot hiteči dan, kot glasba v zraku.
Ah! Kako bi mehko legla in lahno naslonila glavo, v sanje smrti nežno potonila in nežne slišala glasove tistega, ki ob večerih po vrtu se sprehaja.«
In Šmarnica, ki diha v nizki travi,
v odgovor ljubkemu dekletu reče: »Vodna drobcena sem bilka
in radostna prebivam v nizkih dolih
tako neznatna, da pozlačeni mi metulj na glavo komaj sede;
vendar z nebes prihaja k meni tisti, ki vsemu se nasmiha,
sprehaja se po dolu in vsako jutro z roko me poboža
in reče: ,Veseli se, ponižna bilka, šmarnica novorojena,
dekletce nežno tihih dolov in potočkov skromnih;
odevala se boš v svetlobo in ob jutrih jedla mano,
vse dokler te poletni žar ne osuši ob vrelcih in potokih
in se potem na novo razcvetis v dolinah.' Zakaj bi
Thel potem se žalostila? Zakaj gospodarica Harovih dolin bi vzdihovala?«
Za hip molči in se skoz solze nasmehlja ter na oltar
srebrni sede.
110                                                                                                                           Miha Avanzo
»Dolin kraljica,« odvrne Mati Ilovica, »slišala sem tvoje vzdihe in stoki tvoji valovili so nad mojo streho, jaz pa sem jih
pozvala k sebi. Bi rada, o kraljica, stopila v mojo hišo? Dovoljeno ti je,
da zakoračiš noter in spet se vrneš: ne trepetaj, ampak stopi sem z nedolžnimi
nogami.«
IV.     Vratar grozljivi večnih vrat zapah na severu odsune. Thel vstopi in vidi tajne zemlje nepoznane. Zagleda postelje mrličev, kamor vlaknene korenine srca vsakega na zemlji zadirajo globoko frfotave kite: deželo žalosti in solz, koder nikdar ni videti nasmeha.
V oblačnem svetu stopa skoz doline mračne in posluša tarnanje in bolečino; ob rosnem grobu večkrat molče obstane in prisluškuje glasu zemlje, dokler do mesta za svoj lastni grob ne pride, tam sede in sliši žalostni šepet iz votle jame:
»Zakaj Uho ne more se zapreti za lastni konec?
Ali Oko bleščeče za strup smeha?
Zakaj so v Vekah skrite puščice napete,
kjer stotina bojevnikov leži v zasedi?
Zakaj Oko darov in milosti razsipa sadje in zlato kovano?
Zakaj se v Jezik odtiskuje med slehernega vetra?
Zakaj Uho, vrtinec kruti, ki bitja vsa potegne vase?
Zakaj tresoča se Nosnica široko vleče vase strah in grozo?
Zakaj na strastnem dečku nežna uzda?
Zakaj zavesica mesa v počivališču naše želje?«
Tedaj Devica vstane in s krikom pobegne neovirano nazaj v doline Harove.
Prev. Miha Avanzo OPOMBE:
LILIJA
Lilija in osat sta bila priljubljena simbola protestantskega mistika Jakoba Boeh-meja, od katerega ju je prevzel tudi Blake.
SLUTNJA NEDOLŽNOSTI
To je uvodna kvartina daljše pesmi, ki po svoji aforističnosti spominja na Peklenske pregovore iz »Poroke Nebes in Pekla«.
111
Stihi VVilliama Blaka
LE SMEJTA SE ...
Ta pesem se nanaša na uvodno kitico »Slutenj nedolžnosti«. Za posmehovalca (Voltaire, Rousseau) je zrnce peska le mrtev atom. Človeku z domišljijo, ki ga tu simbolizira Izrael, pa je vsak prahec pravi dragulj, cel svet, ki se blešči v božjem sijaju, atomi Demokritovi — Demokrit (460—370 pr. n. š.) je postavil teorijo o atomih kot najmanjših delcih materije, delci Newtonove luči — se nanašajo na korpuskularno teorijo svetlobe, ki jo je Isaac Newton obrazložil v svoji »Optiki«, 1704.
JERUZALEM
Pesem je napisana za proznim uvodom k pesnitvi »Milton«. Po metriki spominja na elizabetinsko himno »Hieruzalem, moj srečni dom«, ki jo je Blake gotovo poznal. Jeruzalem — sveto mesto, simbol »zlate dobe«, mračni Satanovi mlini — simbol mehaničnega in analitičnega racionalizma, čisto nasprotje Blakove vizionarske imagi-nacije. Dušni boj — pozitivni pacifizem, kakor ga je učil Boehme (»Bojevati se je treba z mislijo in duhom in ne z jezikom in mečem«).
KNJIGA O THEL
Thel — še nerojena duša, ki obišče smrtni materialni svet in se vrne v večnost. Serafimove hčere — Blake jih je verjetno vzel iz knjige »De Occulta Philosophia« alkemista Corneliusa Agrippe von Nettesheim (1486—1535), v kateri je podal pregled vse renesančne magije, reka Adona — tu predstavlja reko, ki teče iz Večnosti na Zemljo. Šmarnica — simbol idealistične imaginacije. Harove doline — raj. Mati Ilovica — simbol materinstva, vratar grozljiv — po Blaku je to Los, prerok in duh imaginacije. zapah na severu odsune — po Homerjevi »Odiseji« je na severu vhod, skozi katerega stopajo duše na zemljo.