Književne novosti. 439 odstavek, ki se bralcu zdi kakor — sicer nedolžna — renomaža, tedaj moramo odkrito priznati: to je pravi biser, vkovan v dehtečo poezijo. — »Pijanec" — spisala Zofka Kveder-Jelovšek — je temna slika, slikana s tistimi trdimi, pa zdravimi potezami, ki odlikujejo našo trpko in energično pisateljico v vsakem stavku. Pravzaprav ona barv ne pozna, prekrepko bi pritiskala čopič; ona le klesa, a ona tudi misli. In tisti napol samogovori pijančevi dajo misliti... —Najobsežnejši prispevek je Ivo Troštova povest: „Podoba izza mladosti". Snov bi bila prav porabna, a pisateljeve roke so bile prešibke za njo; so prizori, ki nas zadovoljujejo, a v celoti jo obdelava premalo umetniška. Tudi se v „Zab. knj." Slov. Matice ne smejo pisati primeri, kakor: »Zatezal je usta na stran, kakor bi imel tam obešenega vsaj pol kanona," in več takih zavožljajev. Josip Planinec je objavil štiri »Drobne povesti". Prva (»Nekaj novega") je nekaj posebno brhkega. Kako se tisto kujanje med mladima poročencema prevrže v tragično krivdo in zopet v očiščenje, kako si tu srčno podajata roke sentimentalnost in realizem, to je res vredno, da se prebere. — Tudi druga (»Premajhna si še . . .") je spretno izvedena črtica; kar se tiče Minke, dobro zadeta do konca, glede Ivana pa se završuje z neverjetnim, dasi obligatnim koncem. — V tretji (»Moj lovski plašč") vidimo pač spretnega pisatelja, a drugega malo. Pa res! Kako si je tista krasna Lina izvinila nogo ? Ali je tako trdo priletela lovcu v naročje? — Zadnja (»Za njo, za njo . . .") je v prvi polovici fin obris, ostalo pa se mi zdi prezamotano. Dr. Jos. Tominsek. Pedagoški Letopis (Slovenske Šolske Matice), IV. zvezek, 1904. Uredila H. Schreiner in dr. Jos. Tominsek. Vsebina: I. Pedagoško slovstvo: a) Verouk (A. Kržič). b) Zgodovina (Jos. Fistravec). c) Nazorni pouk (Dragotin Pribil), d) Prostoročno risanje (Jos. Schmoranzer). e) Petje (H. Druzovič). — II. Razpravi: a) Se nekaj o Kernovi teoriji in o nekaterih drugih slovniških vprašanjih (dr. J. Bezjak). b) Najnovejša struja o metodi prirodopisnega pouka (J. Koprivnik). — III. Teme in teze poročil pri učiteljskih skupščnah (Jak. Dimnik). — IV. Poročilo o delovanju »Slov. Šolske Matice" za 1. 1904. (Fr. Gabršek). — V. „Slov. Šolske Matice" odbor in imenik društvenikov. Kakor v prejšnjih letopisih, nahajamo tudi v letošnjem zgodovino metodike nekaterih predmetov (verouk, zgodovina, nazorni pouk, prostoročno risanje, petje). Tu je prikazan zgodovinski razvoj didaktičnega mišljenja o njih ter je navedena dotična literatura, oboje nemško (le prof. Kržič se v svoji razpravi o verouku obširneje bavi tudi s slovensko književnostjo). Ne dvomim, vse to pride prav Matičarjem, ker so obširna nemška zgodovinsko-metodična dela večini nepristopna in ker je tudi za strokovnjaka pregled novejše literature njegovega predmeta vedno velike vrednosti. Vem tudi, da je notranji razvoj didaktike vsled našega zemljepisnega položaja in kulturne prošlosti za naš nemški, ipak sem trdno uverjen, da bi se vsak tak spis moral neprestano ozirati na to, koliko se je oni razvoj zrcalil v našem starem šolskem knjištvu; nič ne škodi, če se pri tem pokaže naša odvisnost; resnico je treba iskati in dokazati, ker le ona nam pomaga priti iz zlega na bolje in kaže našim sramotilcem, kaj so oni kot gospodarji naši storili iz nas. Kako hvaležna naloga bi n. pr. bila, pokazati, koliko in katere zgodovine je bilo v dosedanjih naših čitankah (izza XVIII. veka), koliko in kakšnega zemljepisja! Ob taki razpravi bi po vsej priliki prišli do zaključka, da nismo spoznavali sebe in zato tudi nismo poznali in razumeli sveta. Vsaka taka razprava pa bi bila obenem dobro došla monografija za pragmatično zgodovino slovenskega naroda. Čim 440 Književne novosti. več bi zahtevala samostalnega truda, tem večja in trajnejša bi bila njena slava in veljava. V prilikah, v kakršnih smo, je umljivo, da je navedena novejša literatura nemška in slovenska; to moremo razumeti iz naše minolosti, ali v interesu naše bodočnosti je le opravičena želja, da bi nas izvestitelji uvajali tudi v dotične slovanske literature; zakaj o teh se nam izvečine niti ne sanja. In vendar je umestno vprašanje, je li se absolutno objavljanje nemške pedagogike zlaga s slovanskim značajem; tako vprašanje se vsiljuje človeku tem bolj, ker vidimo, da n. pr. Francozi ne jahajo toliko formalizma pri podavanju elementarnih znanosti, kakor je čitanje in pisanje, in vendar so vzgojili duhove prve vrste in dali svojim duševnim proizvodom prednost osobite jasnosti in preglednosti Za slovanstvo v naši pedagogiki nam bo treba še posebne organizacije in delitve dela. Brez tega bodo vsi taki nasveti ostali le pia desideria. Dobrodošlico je pripravil g. dr. Bezjak za vsakogar, ki bi hotel ž njim razpravljati o Kernovi teoriji in o nekaterih drugih slovniških vprašanjih. Zagotavljam vas, da mu ne bode žal, kdor se odzove pozivu Bezjakovemu; rad bo ž njim po končani razpravi pil tudi šentjanževca, zavedajoč se, da poset ni bil prazen čas. Tam na koncu „Letopisa" sem opazil še neko čudo, da ima namreč, „Hrv. ped knjiž. zbor", ki je s »Šolsko Matico" v ožji zvezi, v Ljubljani celih pet, reci: pet članov, dočim jih ima n. pr. v Radovljici 9, v Celju 9, v Gorenji Radgoni 10, v Ormožu celo 13! Dr. Fran Ilešič. Iz slavenske rodbine. Pjesme. Preveo ih Ivan Trnski. U Zagrebu 1904. (Zabavna knjižnica Matice Hrvatske, svež. 280—281). Nerado mi gre iz peresa, pa ne morem drugače, in kar je res, je res: Ta knjiga je.z a Slovence sramotilna! Ne brigam se namreč nič za prevode iz češčine, ruščine i. t. d., ki so glavna vsebina te knjige (dasi tudi ti niso posebno dobri), a kar se je v njej prisodilo nam Slovencem, to je desetkrat slabše ko nič. Jaz niti ne bom zatrjeval, da je za olikanega Hrvata slovenski jezik menda dovolj umljiv, ker je naposled res, da bo hrvaški prevod čital z večjim užitkom nego naš izvirnik. Ali dvojega bi bilo treba: Prevodi morajo prvič biti dobro izbrani in drugič morajo biti — dobri! V tej knjigi pa ni niti eno niti drugo. Že število izbranih pesmi je zaničljivo borno: šest jih je! A katere! Kar zgrabilo me je, ko sem čital na prvem mestu „Putnik (Potočnikova)"! Kakšen bes je treščil v prelagatelja — mari je mislil na Preradovičevega „Putnika". In kje je ujel tega „Popotnika" Potočnikovega, ki pa ni Potočnikov, ampak Strelov, ali pravzaprav niti čisto Strelov ne, nego le zelo prost prevod iz — nemščine! (Prim. Leveč, Knez. knj. VI. 166-184). Nastopne pesmi so pripisane vsaj pravim avtorjem in so res izborne (Strunam, Pod oknom, Vrba, V pepelnični noči in Mejnik), dasi bi jih tudi tukaj želeli nekaj več. Kdo si more n. pr. predstavljati Aškerca edino po „Mejniku"? Tudi Prešernova „Vrba" ni prikladna zaradi lokalnega kolorita; a pred vsem bi bilo treba navesti še dokaj drugih pesnitev in drugih pesnikov. — In druga pogla-vitnost: prevodi so slabi, cesto zelo slabi. Dva zgleda: („Pod oknom"): . . . „Jedva (!) znane Srca rane Ah, ne dadu meni spat, Ti si kriva, željo živa (!) Nesmiljena Draga, oj!"