Sodobna slovenska poezija
Andrej Grilc Padanje zastav
Padanje v letu
Tekli smo na obrežju mesta, srce v pulzu, prestavljeno. En sam mož
in obala bi se preimenovala.
Bodike, trnje, s čvrstim ritmom v ušesih
smo preskakovali
minsko polje mladosti,
predmestje lenuhov,
mi, železni liki.
Tek brez smisla, tek v krogu.
Napenjale so se nam kite
in ostajale v krču.
Nič več majhni,
nič več majhni koraki.
Tekli smo na drugo stran.
V	vročino Mott Havena. Od doma v senco kamenja.
V	makijo, poklano pod našimi udarci, hrbti zleknjenih gringotov. Razumeli bi, če ne bi puščali korakov za sabo.
Vi, utrujeni cucki. Če se ustaviš, umreš. Tekli smo v krogu. Tekli smo predaleč.
1360
Sodobnost 2010
Andrej Grilc: Padanje zastav
Ikar, 11. 9.
Klimaks spolzkih čevljev, z voskom pritrjena krila. Ko padeš in vstaneš, samo letiš in vstaneš. Ulica pa valovi, kot meandri makedonskih rek, tok navzgor, padeš in vstaneš. Tipke še v zraku,
kravata v propelerju steklenega motorja.
Poletje se je bližalo izhodu.
Gledaš in nato letiš.
Natanko sedem sekund
potrebuje sonce z Afrike.
Gravitacija je šibka.
Padeš
in vstaneš.
Dedal je umrl sam.
Sodobnost 2010
1389
Andrej Grilc: Padanje zastav
Vzhod
Zrcala izkrivljenih podob, odsevi vodnih kapelj, potokov, ki se iztečejo v morje. Zrcala, zrcala,
snopi trakov se odbijajo v sklope. Sonca na stopniščih nekaj ulic stran, svetlobe je bilo preveč za branje. Obredi dežja v kleteh med prazniki. Zastave so ostale proste, Par dotikov tal.
V senci človek z zimskim sadjem. Koža poka na drobtine. Sto mesij se je spuščalo nad morje. Obrazi se ogledujejo v dlaneh. Sveta voda ni za pitje. Moramo se le odpreti in zatisniti oči.
1388
Sodobnost 2010
Andrej Grilc: Padanje zastav
Pesniku
Iz vratu stisnjen
kovanec, v dežju ne bos
našel kraja, kjer se
mlade delavke odpravljajo v gozd,
po gobe, hlače, kak živež za besedo.
Veja zaobjame deblo tudi v mestu.
Porcelan in skorje tkalcev ti
odmerijo utrip.
Zato piši
mehka kri, o bogu in zobeh. Iščoč pisalo, noht, zatrgan v steni. Prišel bo navdih, kot val otoka, in razpasel kamne, ki jih zbiraš. Piši, šopke popkov, v vrsti se ustavlja klic deževja. Piši moker, brozge kapelj časopisja. Umikaj glavo v napad. Piši ostro, tek pod prste! Vidim škarje, gramofonske ladje, vidim svet, pospravljen, proste črke in papir.
Sodobnost 2010
1389
Andrej Grilc: Padanje zastav
Zastave, pospravljene
Dobro se je držal nas blok prestarih celic. Dobro je vstajal z zarjo in se grel ob peči. Pesnik v kotu zgodovine. Zastave so pospravljene, spomini vojne, le enkrat smo se srečali na poti. Pospravimo zastave, čaj je že zavrel.
Kdo so oči, ki sem jih videl s ceste?
Zaprt med zvoke, skoraj črka, skoraj zlog.
Naj postanem pesem brez izkušenj.
Skoraj bi posedoval ta prostor,
pet korakov kot zapornik.
Zvonci, tlesk, plaz glasov,
v nemih ustih odmevajo besede.
Noč zamahne z roko.
Kdo so te oči,
ki sem jih videl s ceste,
črni prsti zemlje?
Obesimo zastave.
1388
Sodobnost 2010