Stenografien! zapisnik
trinajste seje
deželnega zbora kranjskega
v Ljubljani
dne 13. februvarija 1895.
MUMtzr KW
der dreizehnten Sihung
des kraiiüfdien Landtages
in Laibach
ant 13. j?iln-mtr 1895.
Nazoči: Prvosednik: Deželni glavar Oton Detela. Zastopnik c. kr. vlade: Deželni predsednik baron Viktor H ein in c. kr. vladni tajnik vitez Viljem Laschan. —Vsi članovi razun: ekscelenca knezoškof dr. Jakob Missia, Janez Mesar in Feliks Stegnar. — Zapisnikar: Deželni tajnik Jožef Pfeifer.
Dnevni red:
1.	Branje zapisnika XII. deželno-zborske seje dne 11. februvarija 1895.
2.	Naznanila deželno-zborskega predsedstva.
3.	Priloga 80. Poročilo deželnega odbora gledd izločitve davčnih občin Katzendorf in Sele ter v davčni občini Kočevski ležeče vasi Mooswald iz selske občine Kočevje.
4.	Priloga 81. Poročilo deželnega odbora glede odkupa obeh knez Auerspergovih mostov pri Krki in Soteski, nahajajočih se na deželnih cestah Novomesto-Žužemperk-Ljubljana in Soteska-Črnomelj.
5.	Priloga 83. Poročilo deželnega odbora o razdružitvi občine Kostel v dve samostojni občini.
6.	Priloga 84. Poročilo deželnega odbora o različnih prošnjah gledd ustanovitve novih občin, oziroma glede izločitve posameznih krajev iz obstoječih občin.
7.	Utemeljevanje samostalnega predloga gospoda poslanca Šukljeta in tovarišev zadevajoč zgradbo belokranjskih železnic (k prilogi 78.).
8.	Ustno poročilo odseka za letno poročilo o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer:
o § 7., C: Deželni muzej.
Airmeseitde: Vorsitzender: Landeshauptmann Otto 2) et e La. — Vertreter der k. k. Regierung: Landespräsident Victor Freiherr v. Hein und k. k. Re-gierungssecrefär Wilhelm Ritter v. Laschan. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Se. Excellenz Fürstbischof Dr. Jakob Missia, Johann Mesar und Felix Stegnar. — Schriftführer: Landessecrelär Josef Pfeifer.
Tagesordnung:
1.	Lesung des Protokolles der XII. Landtagssitzung vom 11. Februar 1895.
2.	Mittheilungen des Landtagspräsidiums.
3.	Beilage 80. Bericht des Landcsausschusses, betreffend die Ausscheidung der Steuergemcinden Katzendors und Sele und des in der Steucrgcmcindc Gottschee gelegenen Dorfes Mooswald aus der Ortsgemeinde Gottschee.
4.	Beilage 81. Bericht des Landesausschusses in Angelegenheit der Ablösung der beiden im Zuge der Rudolsswerth-Seisenberg-Laibacher und der Ainödt-Tschcrnembler Landesstraße gelegenen Fürst Auersperg'schen Brücken bei Ainödt und Obergurk.
5.	Beilage 83. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Trennung der Ortsgemeinde Kostel in zwei selbständige Gemeinden.
6.	Beilage 84. Bericht des Landesausschusses über verschiedene Gesuche um Constituirung von selbständigen Gemeinden, beziehungsweise »m Excindirung einzelner Ortschaften aus bestehenden Gemeinden.
7.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten äuklje und Genossen, betreffend den Bau der Weiß-krainer Eisenbahnen (zur Beilage 78).
8.	Mündlicher Bericht des Rechenschaftsberichtsausschusses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschusses, und zwar:
über § 7, C: Landesmuseum.
332
XIII. seja due 13. februvavija 1895. — XIII. Sitzung MN 13. jrcbnttU' 1895.
9.	Ustno poročilo finančnega odseka:
a)	glede prizidave pri deželnobranski vojašnici v Ljubljani (k prilogi 62.);
h) o raznih zadevali glede' deželne prisilne delalnice (k prilogi 69.);
e)	o prošnji županstva v Črnemvrhu za dovolitev obrokov za povračilo dolga deželnemu zakladu:
d)	o prošnji Janeza Adamiča za podporo za čiščenje požiralnikov v Račenski dolini;
e)	o prošnji posojilnice v Dobrempolji za podporo ali posojilo;
f)	o prošnji okrajno-cestnega odbora na Bledu za podporo za popravo Bodeškega mostu;
g)	o prošnji učiteljske udove Helene Bevk za podaljšanje vzgojevalnine.
10.	Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca Povšeta in tovarišev glede mlinarske obrti na Kranjskem (k prilogi 52.).
11.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva v Ribnici za podporo za popravo občinskega mostu na Bregu.
12.	Priloga 60. Poročilo upravnega odseka o načrtu novega lovskega zakona za vojvodino Kranjsko (k prilogi 30.) in o dotičnih prošnjah.
13.	Ustno poročilo odseka za letno poročilo o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer o:
§	8., A: Šolstvo;
§	8., B: Obrtni pouk;
§	8., C: Vinarska šola na Grmu;
§	9.: Ustanove;
§ 10.: Osebne stvari;
§ 11.: Različne reči.
Seja se začne ob 10. uri 30 minut dopoMne.
9.	Mündliche Berichte des Finanzausschusses:
a)	inbetreff eines Znbaues zur Lnndwehrkaserne in Laibach (zur Beilage 62);
b)	über verschiedene das Landcszwangsarbeitshaus betreffende Angelegenheiten (zur Beilage 69);
c) über die Petition des Gemeindeamtes in Schwarzenberg um Gewährung von Fristen behufs Begleichung einer Schuld an den Landesfond;
d)	über die Petition des Johann Adamič um Subvention für die Reinigung der Sauglöcher im Natschnathale;
e)	über die Petition des Vorschusscassavereines in Gutenfeld um Subvention oder um ein Darlehen;
f)	über die Petition des Bezirkstraßenausschusses in Veldes um Subvention behufs Herstellung der Brücke bei Wodeschitz;
g)	über die Petition der Lehrerswitwe Helena Bevk um Verlängerung des Erziehungsbeitrages.
10.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Povše und Genossen inbetreff des Müllergewerbes in Krain (zur Beilage 52).
11.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition des Gemeindeamtes in Reifniz um Subvention behufs Herstellung der Gemeindebrücke in Breg.
12.	Beilage 60. Bericht des Verwaltungsausschusses über den Entwurf des neuen Jagdgesetzes für das Herzogthum Krain (zur Beilage 30) und über die diesbezüglichen Petitionen.
13.	Mündlicher Bericht des Rechenschaftsbcrichtausschnsses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschusses, und zwar über:
§ 8, A : Unterrichtswesen;
§ 8, B: Gewerblicher Unterricht;
§ 8, C: Weinbauschule in Stauden;
§	9: Stiftungen;
§ 10: Personalien;
§11: Verschiedenes.
§tgimt der Sitzung, um 10 Uhr M Minuten Vormittag.
•Hee>2&s>-5-
333
XIII. seja due 13. februvarija 1895. —
Deželni glavar:
Potrjujem sklepčnost visoke zbornice in otvar-jam sejo. Prosim gospoda zapisnikarja, da prečita zapisnik zadnje seje.
1. Branje zapisnika XII. deželno-
zborske seje dne 11. februvarija 1895.
1.	Lesung des Protokolles der XII. Land-tagssihung vom 11. Februar 1895.
Tajnik Pfeifer:
(Prebere zapisnik XII. seje v nemškem jeziku. — Liest das Protokoll der XII. Sitzung in deutscher Sprache.)
Deželni glavar:
Želi kdo kak popravek v ravnokar prečitanem zapisniku ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, izrekam, da je zapisnik zadnje seje potrjen.
2.	Naznanila deželno-zborskega predsedstva.
2. Mittheilungen des Landtagspräsidiums.
Deželni glavar:
Došle so mi sledeče peticije:
Bervar Apolonia, Districtsarztenswitwe in Rudolfswert, bittet um Bewilligung einer Pension.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Šuklje izroča prošnjo mestnega županstva Višnjagora za ureditev občinske meje.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschnsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Višnikar izroča prošnjo več občin Brdskega cestnega okraja, da se odkloni nova cestna zgradba Moravče-Krtina-Želodnik.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschnsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Lavrenčič izroča prošnjo občine Vipava za podaljšanje kredita za leto 1895. v znesku 15.000 gld. za uravnavo Vipavskih voda.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Povše izroča prošnjo občinskih predstojnikov v Zgornji Šiški, Št. Vidu in Ježici, da bi se ne sprejemali delavci in delavke v c. kr. tobačno tovarno.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschnsse zugewiesen.)
XIII. Sitzung mit 13. Februar 1895.
Gospod poslanec Murnik izroča prošnjo dr. Josipa Mantuanija na Dunaji za podporo, da zbere vso glasbeno ostalino in životopisne podatke po Jakobu Gallusu.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Došla mi je dalje peticija:
„Die Ortsgemeinde Kronau bittet um Enthebung der Schneeschaufelung auf der Reichsstraße durch die nicht geschlossenen drei Ortschaften Kronau, Wurzen und Assling."
Ta prošnja ne spada v področje visoke zbornice, marveč slavne c. kr. deželne vlade in zato si usojam izročiti jo kratkim potom gospodu deželnemu predsedniku.
Nadalje so došle tri peticije Jerneja Pečnika.
V	prvi se pritožuje, da je bil odpuščen iz službe kot dacar. Ker take prošnje po opravilnem redu ne spadajo pred deželni zbor, predlagam, da se prošnja a limine odkloni.
(Obvelja. — Angenommen.)
V	drugi prošnji prosi 300 gld. podpore za starinarska preiskovanja. O tej stvari se je že v finančnem odseku obravnavalo in je tudi že rešena v visoki zbornici.
Nasvetujem torej, da se tudi ta prošnja a limine odkloni.
(Obvelja. — Angenommen.)
V	tretji prošnji prosi, da bi se mu dovolila nagrada za leto 1893. nazaj. To je ravnoista prošnja, ki se je pri razpravi o deželnem muzeji rešila in torej se ne more izročiti nobenemu odseku.
Zato predlagam, da se tudi ta prošnja a limine odkloni.
(Obvelja. — Angenommen.)
Naj prvo pride sedaj na vrsto:
Glasovanje o predlogu upravnega odseka glede prošnje občin Zgornji in Spodnji Logatec glede podpore za vodovod.
Ker zadnjič visoka zbornica na konci seje ni bila sklepčna, bomo danes glasovali o predlogu upravnega odseka.
Prosim gospoda poročevalca, da ga še enkrat prečita. Popreje pa še, naprošen v to od gospoda načelnika upravnega odseka z ozirom na to, ker so se zadnjič pojavili neki dvomi o kompetenci upravnega odseka sklepati o denarnih podporah, kon-štatujem, da je visoka zbornica pritrdila, da se prošnja občine Logaške izroči upravnemu odseku in da je upravni odsek torej tudi bil kompetenten sklepati glede denarne podpore.
Poročevalec Lenarčič:
Predlog upravnega odseka se glasi:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Logaški občini dovoli se za zgradbo vodovoda od preračunanega zneska 30°/o, ako država, kakor je to navadno, dovoli iz melijoracijskega zaklada 50°/o prispevka. Znesek te podpore postavi se v proračun leta 1896., ter se ima delo zvršiti, kadar bo deželni hvdrotehnik zvršil ona vodovodna
334 XIII. seja dne 13. februvarija 1895.
dela, katera so sedaj liže v izpeljavi, ali pa če mu bo mogoče med tem časom tudi to delo nadzorovati. Ako bo pa občina hotela delo prej zvršiti, mora ona pokriti one stroške nadzorstva, kateri presegajo proračunani znesek tega nadzorstva. V tem slučaji pa mora občina dotičnega tehnika naznaniti deželnemu odboru in šele po odobrenji te korporacije sme tak tehnik poslovati pri nadzorstvu tega vodovodnega dela.
Deželnemu odboru se naroča, da stori potrebne korake v dosego državne podpore.“
Deželni glavar:
Prosim torej gospode, kateri pritrdijo temu predlogu, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Sedaj prestopimo k 3. točki dnevnega reda,
to je:
3.	Priloga 80. Poročilo deželnega odbora glede izločitve davčnih občin Katzendorf in Sele ter v davčni občini Kočevski ležeče vasi Mooswald iz selske občine Kočevje.
3.	Beilage 80. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Ausscheidung der Steuer-gemeinden Katzendors und Sele und des in der Steuergemeinde Gottschee gelegenen Dorses Mooswald aus der Ortsgemeinde Gottschee.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.)
4.	Priloga 81. Poročilo deželnega odbora glede odkupa obeh knez Auerspergovih mostov pri Krki in Soteski, nahajajočih se^ na deželnih cestah Novomesto-Žužemperk-Ljubljana in Soteska-Crnomelj.
4.	Beilage 81. Bericht des Landesansschusses in Angelegenheit der Ablösung der beiden im (juge der Rndolsswerth-Seisen-berg-Laibacher und der Ainödt-Tscher-nembler Landesstraße gelegenen Fürst Auersperg'schen Brücken bei Ainödt und Obergurk.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
5.	Priloga 83. Poročilo deželnega odbora o razdružitvi občine Kostel v dve samostojni občini.
XIII. Sitzung am 13. Februar 1895.
5.	Beilage 83. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Trennung der Ortsgemeinde Kostel in zwei selbständige Gemeinden.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltnngsausschnsse zugewiesen.)
6.	Priloga 84. Poročilo deželnega odbora o različnih prošnjah glede ustanovitve novih občin, oziroma glede izločitve posameznih krajev iz obstoječih občin.
6.	Beilage 84. Bericht des Landesausschuffes über verschiedene Gesuche um Constitu-irung von selbständigen Gemeinden, beziehungsweise um Excindirnng einzelner Ortschaften aus bestehenden Gemeinden.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltuugsausschusse zugewiesen.)
Prestopimo k daljni točki dnevnega reda, to je:
7.	Utemeljevanje samostalnega predloga gospoda poslanca Sukljeta in tovarišev zadevajoč zgradbo belokranjskih železnic (k prilogi 78.).
7.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten 8uklje und Genossen, betreffend den Bau der Weiß-krainer Eisenbahnen (zur Beilage 78).
Deželni glavar:
Gospod poslanec Šuklje ima besedo, da utemelji svoj predlog.
Poslanec Šuklje:
Visoki deželni zbor! Belokranjske železnice, — pravi v prilogi 54. deželni odbor — ni prištevati onim železnicam, katere naj bi se pospeševale v zmislu novega zakona za lokalne železnice. Popolnoma pritrjujem temu mnenju in popolnoma odobravam dotično motivacijo, katera veli, da za belokranjsko železnico itak že obstoji konzorcij, ki je s to železniško zadevo dospel že tako daleč, da bo bržkone v kratkem v svrho zvršitve projekta stavil zadnje korake ter torej ne bo čakal na pravokrepnost omenjenega zakona glede lokalnih železnic na Kranjskem. Projekt belokranjskih železnic dospel je uže tako daleč, da ga lahko danes vzamemo v resen pretres, kajti gospoda moja, odkar je deželni zbor lani bil privolil prispevek za pripravljalna dela ter s tem načeloma priznal absolutno potrebo in veliko važnost te proge, od tistega časa sem konzorcij za belokranjsko železnico ni rok križem držal. Naročil je projekt pri podjetniški firmi Redlich & Berger, katera je pač, kakor se sme reči, po zgradbi
XIII seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Kitzung am 13. Februar 1895.
335
dolenjske železnice na Kranjskem pridobila si prav dobro ime. Inženirji so dogotovili projekt, izdelal se je proračun troskov in tudi račun rentabilitete. Potem je romala stvar na Dunaj v trgovinsko ministerstvo in naprosilo se je ministerstvo, da odredi funkcijonarja na lice mesta ogledat si trago. Ministerstvo ugodilo je tej prošnji: proračun troš-kov in račun rentabilitete sta se na pristojnem mestu pretehtala in konzorcij je potem prejel odlok z dne 7. februvarija 1. 1895. št. 6740, v katerem se naznanja rezultat tega ministerijelnega pregleda.
Gospoda moja, mi torej danes lahko rečemo, da je ta projekt tako goden, da se na podlagi došedaj storjenega tukaj lahko sklene državni zakon, in le za to moramo priti pred deželni zbor, ker je belokranjska proga vsekako navezana na izdaten deželni prispevek. Kajti, gospoda moja, tega ne moremo tajiti, belokranjska železnica je ena izmed onih železnic, pri katerih se mora v prvi vrsti vprašati, ne koliko bo nesla, temveč koliko bo stala.
Inženirji so stavbno potrebščino natančno proračunali. Ako zidamo belokranjsko železnico do Črnomlja in Metlike kot glavno železnico druge vrste z minimalnim radijem 250 m po uzgledu že-leznične proge Ljubljana-Novomesto, potem bo proga 56 km dolga, napraviti bi bilo treba dva tunela v skupni dolgosti 1600 m, kilometrski troški bi znašali 80.000 gld. in cela stavbna potrebščina 4,512.000 gld.
Gospoda moja, ako se pa izvoli drug želez-nični tipus, namreč lokalna železnica z normalnim tirom in z minimalnim radijem 150 m — manjši radij sploh ni dopuščen pri normalnotirnih progah — postane proga pač daljša za 2 km, znašala bi 58 km, ali stavbni kilometerski trošek pade na 53.650 gld. in cela stavbna potrebščina znaša potem le 3,111.000 gld.
Mogoče pa je tudi še veliko cenejše zidati železnico, namreč kot ozkotirno progo. Pri ozkotirnih železnicah, kjer so šine le 76 cm narazen, tam je minimalni radij 80 m dovoljen, tam se ni strašiti ostrih ovinkov in pri taki progi se moremo prav lahko prikrojiti tistemu težavnemu terenu med Kerko in Kolpo. Vsled tega bi bila proga sicer daljša 4 */2 km, nego če bi jo zidali kot glavno železnico druge vrste, daljina bi znašala 601/a km ali stavbna potrebščina —» in sicer govorim ne oziraje se na interkalarne obresti -— znašala bi za 1 km le 34.405 gld., torej vsega skupaj 2,081.000 gld. po računu naših inženirjev.
Vi vidite torej gospodje, če napravimo železnico z ozkim tirom, da bo pač daljša za 2 */2 km oziroma 4 '/2 km od onih tipov, od katerih sem prej govoril, ali za 1,030.000 gld. cenejša od normalno-tirne in za 2 */2 milijona goldinarjev cenejša od glavne proge.
1,030.000 gld. oziroma 2 x/a milijona, to je za tako slabo situirano železnico taka diferenca, da jo je vender le vpoštevati.
Ta kolosalni razloček v stavbni potrebščini ne bo sicer iz duševnega ravnotežja spravil onega, kateremu služi glavna proga kot agitacij-
ski inštrument, kot vaba za volilce; toda na onega, kateremu je v istini kaj na tem ležeče, da se uboga Bela krajina reši iz sedanje obupne osamelosti, bo razloček teh številk silno vplival.
Gospoda moja, tudi na me vpliva ta razloček tako, da jaz vsaj načeloma ne morem odklanjati ozkega tira, navzlic temu, da je taka mala železnica silno malo popularna na oni strani Gorjancev.
Vidite gospoda moja, ako bi meni bilo le na tem ležeče, da govorim kak govor, ki bi ugajal volilcem, nič bi ne bilo lažjega, kakor skrpati si tak govor po nekem znanem receptu, vsaj so tiste ingredijence, ki bi jih moral rabiti v to svrho, jako ceneno blago. Par drastičnih izrazov o poginu Belokranjcev, potem nekoliko retoričnih efektov o velikem prometu, o svetovni progi, ki s Pariza naravnost mimo Kumpmateljna drži doli proti Carigradu, nazadnje še krepek naskok na vlado, da vender že enkrat stori svojo dolžnost nasproti tej zanemarjeni slovenski zemlji— in nastala bi taka zadovoljnost med volilci, da bi jo najhujša agitacija od nasprotne strani ne mogla omajati. Naj-gibčnejši gospodje, najbolj spretni in umni gospodje kapelani bi se ne mogli spodtikati nad takim govorom: ali stvari s takimi govori ne koristite, ampak jbj naravnost škodujete, kajti javno mnenje se odvrača na ta način od onega, kar se da v istini doseči, in vzbujajo se iluzije na kvar stvari sami. Meni gotovo nihče ne bo očital, da ne ljubim sveta onkraj Gorjancev. Lahko rečem : milejše pokrajine na zemlji Bog zame ni ustvaril, kakor rodne Bele krajine, ravno zaradi tega pa bi Vam danes zaklical: ne zametavajte preveč in ne odklanjajte ozkega tira! Res je, vsak človek mora raj še videti normalni tir, železnico s celim velikim aparatom, nego ozkotirno progo, in tudi jaz sem bil vedno na tem stališči in sem si prizadeval prodreti v ministerstvu s širokim tirom. Ali rezultat mojega pogajanja in prizadevanja je bil tak, da sem nazadnje obupal na tem, da bi v sedanjih razmerah bilo mogoče doseči drugo kakor ozkotirno železnico. Lahko rečem, leto dni je tega, kar sem pohajal v ministerstvu vse merodajne gospode, ki imajo sploh kaj besede pri tej progi — od inženirja gori do ministra, pov-sodi sem skušal, da zmagam s širokim tirom, ali odgovor, ki sem ga sprejel, je bil skrajno negativen. V tem oziru se lahko sklicujem na lojalnost svojih nekdanjih državnozborskih tovarišev, ki so se gotovo tudi potrudili za to belokranjsko progo. Uverjen sem na pr., da je tovariš g. Povše, ki pri vsaki priložnosti po v dar j a gorečnost svojo in razvneto ljubezen osobito za kmetski stan in apeluje na kmetska srca svojih tovarišev, gotovo tudi storil kak korak, da je izvedel, kako in kaj je z Belokranjsko železnico. Silno hvaležen bi bil njemu ali kateremu koli izmed slovenskih državnozborskih tovarišev, ako bi ustal in rekel: „Slabo si poučen, meni se je drugače govorilo!“ Dokler pa tega ne storite, vzdržujem svojo trditev, da ministerstvo pravi, da je sicer železnična zveza Belokranjska zelo potrebna in koristna, da jo bo podpiralo, toda le s pogojem, da se sezida kot
336 XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung n lil 13. jfdliuni' 1895.
ozkotirna proga. Za normalni tir se nam ni nadejati nobenega državnega prispevka, bržkone niti koncesije ne dobimo.
To smo spoznali tudi po onem odloku, s katerim nam je trgovinsko ministerstvo dalo pred-koncesijo za pripravljalna dela. Žalibog tega ukaza nimam pri roki, ali sklicujem se na prečastitega gospoda deželnega predsednika, ki ga je prej čital, kakor mi. Že v tem ukazu nam ministerstvo za-bičuje v najpreciznejših izrazih, da nam nikakor ni misliti na kaj druzega, nego na ozki tir, in gospoda moja, na to stališče sem trenil tudi pri vseh poskusih, normalni tir doseči pri ministerstvu. In gospodje! nemojte misliti, da to izvira le iz vladne nagajivosti nasproti Belikrajini. Navajajo nekaj stvarnih razlogov. Pravijo, da za lokalni promet Belokrajine čez in čez zadostuje ozki tir, vsaj bi bila največja potrata, za ta lokalni promet zidati normalnotirne železnice. To bi bila taka ekonomija, kakor če bi dejal kmetski gospodar, ki ima kam voziti 3 ali 4 cente blaga: „Moj samec jih lahko izpelje, pa zaradi lepšega bom upregel 4 konje.“ Normalni tir je opravičen šele, kadar je misliti na veliko tranzitno progo, na zvezo s Karlovcem, ali ravno to zvezo s Karlovcem ministerstvo perhorescira To je gospodarska posledica dualističnega sistema. Ogerska vlada z vso energijo podpira Reko, in mi vidimo tudi iz statističnih podatkov o trgovinskem gibanji Reškega in Tržaškega pristanišča, kako se ponese Reški promet, kako raste od leta do leta, med tem ko je Tržaški promet stacijonaren, ali gre celo rakovo pot. Zaradi tega ima ministerstvo svoje pomisleke proti železniški zvezi s Karlovcem, s katero bi se zopet pomagalo Reki in škodovalo tistemu Trstu, kamor je romalo že toliko milijonov! Ta stvar se tudi ne bo zasukala od danes na jutri. ,,Durante causa, durabit effectus“, se sme tukaj reči in vsled tega sodim, da pri Belokranjski progi ne preostaje drugo sredstvo, nego sprejeti ozki tir, ali pa sploh odpovedati se železnici. Boljša kakor nobena železnica je pa po mojem mnenji vender še taka, ki ima vagone za le 28 ljudi v III. razredu in na tovornih vagonih prostora le za 60 q.
Ugovarjalo se bo morda in tako sodijo tudi nekateri: „zakaj pa imamo poslance? vsaj ti morajo biti v stanu, da premagajo te zapreke in uženejo vlado ter jo prisilijo, da se postavijo na drugo stališče in dovoli Belokrajini normalno-tirno železnico!“ Gospoda moja! Jaz imam silen rešpekt pred državnimi poslanci zlasti od tistega časa, odkar sem jaz sam postal skromen uradnik in nimam več časti, sedeti v parlamentu. Ves rešpekt pred vplivom zlasti slovenskih nekdanjih svojih tovarišev v državnem zboru (veselost v središči. — Heiterkeit im Centrum.), ali äko pa pomislite, da gre tukaj za to, da ministerstvo odšteje pri zgradbeni glavnici več nego en milijon, nego bi sicer moralo dati, ako dalje pomislite, da je normalnotirna železnica tudi v obratu veliko dražja od ozkotirne, ker je obrat jako po ceni, in ako končno pomislite, kako majhno je število kranjskih poslancev nasproti parlamentu in vladi, Vas
mora naposled vender bojazen obhajati, da naši zastopniki na Dunaji — rebus sic stantibus — z normalnim tirom tudi ne bodo prodrli.
Ves rešpekt pred sladko zgovornostjo tovariša Povšeta in mnogostranostjo, s katero nas je letos presenetil, (veselost v središči. — Heiterkeit im Centrum.) ali jaz mislim, če bi njegova govorica bila še slajša, če bi govoril z angeljskimi zvoki in serafskimi akordi (veselost v središči. — Heiterkeit im Centrum.) — tudi kolega Povše sam, kakor stvari stoje, ne bi mogel doseči normalnega tira. (Poslanec Povše: — Abgeordneter Povše: „Vsaj nisem rekel, da bom na vsak način to zahteval 1“) Ce smo pa na tem, ne preostaje druzega, kakor vzeti to progo, ki jo moremo dobiti!
Gospoda moja! Kmalu se bomo morali odločiti za ozki ali za normalni tir, eno pa rečem, tisti, ki je v sedanjih razmerah proti ozkemu tiru, ki naravnost odklanja ozkotirno železnico, prevzame veliko moralno odgovornost. Bela krajina ne more dalje izhajati brez vsake železnične zveze in poslanec ne sme ostati zgolj v negaciji. Kritika ne zadostuje, kdor eno zametava, ta prevzame s tem odgovornost, da kaj boljšega postavi na dotično mesto. Kdor je danes proti ozkemu tiru za belokranjsko železnico, se obremenja kot poslanec z odgovornostjo, da preskrbi tej pokrajini široki tir.
Sedaj, gospoda moja, naj govorim nekoliko o tragi, o kateri se je že toliko čudnega in zanimivega čitalo po nekaterih slovenskih listih. Jaz nisem ravno častilec Nitzschevih aforizmov, ako-ravno so a la mode, ampak en stavek v njegovem delu: „Jenseits von Gut und Böse“ se mi vidi celo umesten. Nitzsche pravi: „Die Deutschen haben das Pulver erfunden. Alle Achtung vor ihnen, aber sie haben das wieder wettgemacht, denn sie erfanden die Presse" — in če pogledam zlasti slovensko žurnalistiko, sodim, da pisatelj ni zavozil s to sarkastično opazko.
Nisem se namreč mogel zadosti čuditi, ko sem tu in tam po glasilih katoliško-konservativne stranke čital članke polne očitanj in sumničenja, da se je traga napravila ne z ozirom na korist ljudstva, nego le v prid nekega posameznega podjetnika, ki se je nakupil na Dolenjskem blizu Novega mesta in poskuša tam vpeljati neko novo obrt. Tudi o tej stvari treba govoriti in jasno na dan priti z resnico. Naposled ne bi bilo to nič pregrešnega, ako bi se bilo pri tragiranji mislilo na interes onega, ki bo največ tovora dal projektirani železnici silno nerazsodno bi bilo, ako bi se železnica tako napravila, da bi se je tisti, od katerega je pričakovati največ blaga, ne mogel posluževati. Toda, gospoda moja! mi smo napravili projekt za ozki tir. Ali mislite, da se baš do-tičnik posebno razvnema za ozki tir, on, ki hoče postati eksporter v velikem stilu, ki ima torej vitalni interes, da se železnica napravi s širokim tirom ? Ravno to, da je on sam tudi v konzorciji ter se je udal ozkemu tiru, je dokaz, da se nič ne opravi, če se zahteva normalni tir. Očitalo se nam je, češ kolodvor ste postavili na Ruperčvrh in železnica se od Dolenjske železnice ne odcepi
337
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. -
pri Straži, ampak — tudi temu gospodu v prid — pri Novem mestu. Mož ima danes svoje gozde, od sv. Miklavža nad Št. Jernejem do kočevskih Cer-mošnic. Njemu je vse eno, kako se spelje železnica, kajti vsaka proga mora čez njegov svet, naj se železnica izpelje od Straže ali od Novega mesta proti Uršnemu Selu do Kumpmatelna pri Semiču. In kar se tiče kolodvora, ga ne bo na Ruperčem vrhu, ker bo to samo postajališče „Haltestelle" in še ta bo sts ure oddaljen od Ruperčega vrha med Rajnušami in Stransko vasjo! Popolnoma uverjeni pa smete biti, da mož ne bo svojega blaga spravljal na to postajališče. Traga se torej ni napravila dotičnemu gospodu na ljubo, pač pa smo imeli stvarne razloge in ozir na neko mestno občino, da smo napravili traso na ta način. Res je sicer, da bi bila proga, ako jo odcepimo od Straže, za kakih 5 km krajša in za 147.000 gld. cenejša, kakor ona, ki se bo gradila iz Novega mesta. Ali če pa pridete iz Belekrajine, kaj za Boga pa hočete na Straži, kjer nimate ničesa iskati? Če imate krajšo progo, pa imate tem v ečj o obratno daljavo, kajti kos iz Straže do Novega mesta morate v račun vzeti. Recimo, deželni zbor se skliče in tovariš Dragoš se usede v vlak, da ugodi v Ljubljani svojim parlamentarnim dolžnostim. Ko pride na Stražo, mora izstopiti in čakati, da dolenjski vlak iz Novega mesta pride ponj, potem se pelje v Novo mesto in zopet mora kake pol ure čakati, da se lahko vsede v ljubljanski vlak in za to zabavo bo plačal — ne vem v katerem razredu se bo vozil, mislim pa vsaj v II., da bo železnica imela več dohodka (Veselost v središči. — Heiterkeit im Centrum.) 24 kr. več, če se pelje nazaj, in tako se bo godilo vsakemu popotniku. Ravno tako se bo podražil vsaki cent tovora, ker nobena železnica ne more toliko kilometrov zastonj voziti.
Vplivali so pa na nas tudi oziri na občino Novomeško, kajti naravnost rečem, ako napravimo železnico iz Straže, s tem silno škodujemo in silno prejudiciramo bodočnosti Novega mesta. To je vender jasno, da je dandanes ves razvoj mestne občine zavisen od tega, ali je taka občina železnično vozljišče. Le tam, kjer se stikajo železnice, imate največ! impulz za velike obrtnike in trgovce, tam najlepše procvita obrt in trgovinski promet in mogoče je tudi pri Novem mestu napraviti tako železnično vozališče en miniature. Mi z dolenjsko železnico ne moremo obtičati v Novem mestu, enkrat se mora železnica nadaljevati in ker se nam brani zveza proti Karlovcu, ne bo preostajalo ,druzega, nego misliti na podaljšanje dolenjske železnice preko Št. Jerneja, proti Kostanjevici in proti Brežicam in Zagrebu. To železnico baje favorizuje vojno ministerstvo in tudi v trgovinskem ministerstvu nimajo pomisleka proti tej progi. Torej se naslanja bodočnost Novega mesta na to, da se od tam odcepi jedna železmca proti Brežicam in Zagrebu, druga ozkotirna pa v Črnomelj in Metliko. Torej gospoda moja, mi drugače nismo mogli, nego ozirajoč se na vse te momente, potem pa tudi po želji trgovinskega ministerstva samega
XIII. Sitzung ant 13. Februar 1895.
odločiti se za pričetek železnice v Novem mestu. Od tam naprej bi šla čez Šmihel in Težko vodo mimo Stranske vasi na Birčno vas, na Uršno Selo in potem skozi defile do takozvanega Kumpma-teljna, od koder se Vam odpira prvič krasni pogled na nižavo Belokrajinsko in Hrvatsko. S prva smo mislili, naj se železnica od Kumpmateljna naprej izpelje z ovinkom nad Kotom, preko černomlja in Gradaca do Metlike, ali ministerstvo je ugovarjalo, češ ta proga je predolga za Metličane. Metličanom se ne bo izplačalo čez černomelj se voziti proti Novemu mestu in zato smo bili primorani predrugačiti progo tako, da od Kumpmateljna ne gremo na desno ampak na levo do Strekljevca in Gradaca. Tam se razcepi železnica. Eno krilo gre direktno v Črnomelj in drugo krilo direktno v Metliko. To je torej ona proga, ki bo vsega skupaj, kar se tiče zgolj stavbnih troškov. stala 2,081.000 gld. Ako še interkalarne obresti in rezervni zaklad pritegnemo, stala bi 2,175.000 gld. Tudi ministerstvo samo je dejalo v prej navedenem odloku, da utegnemo izhajati z okroglim zneskom 2,200.000 gld.
In sedaj pa je vprašanje, kako je z rentabili-teto belokranjske železnice. Gospoda moja, jaz ničesar ne prikrivam. Belokrajina je danes zapuščena in zanemarjena dežela, ali darovita je in nekaj prometa imamo tudi že dandanes iz Belekrajine pričakovati.
Rentabilitetni račun se je sestavil z največjo previdnostjo. To je lahko tudi iz tega razvideti, da so ga za-se napravili tudi v trgovinskem ministerstvu ter prišli do enakih rezultatov, in sicer — kar poudarjam — na podlagi izvirnih, čisto samostalnik podatkov. V dotičnem odloku berete: „Diese Ziffernansätze sind auch nach den hierseitigen Ermittlungen als im Großen und Ganzen zutreffend zu bezeichnen". Ako vzamemo torej končne številke proračunenih dohodkov, vidimo, da bodo dohodki po našem računu znašali brutto 143.000 gld. na leto. Od tega je pričakovati kakih 56.000 gld. od osobnega in kakih 87.000 gld. od tovornega prometa.
Le par številk hočem navesti, da to pojasnim. Osobni promet se je računil tako: Ni se v poštev vzelo celo prebivalstvo Cernomaljskega okraja ter onega dela Novomeškega okraja med Krko in Gorjanci — to bi bilo kakih 40.000 duš, temveč računilo se je samo s prizadetimi občinami in prebivalci vsega skupaj z 17.532 glav. In potem se je dalje reklo, da skušnje, ki jih imamo pri dolenjski železnici, ako jih apliciramo na omenjeno število duš, veljajo tudi za Belokranjsko železnico. To ni pretirano, ako pomislite, kako agilen, kako gibčen je Belokranjec in da ne gre upoštevati samo Belekrajine, ampak tudi Žumperk s svojim špekulativnim prebivalstvom in precejšni del hrvat-skega ozemlja.
Kar se dalje tiče tovornega prometa, oziralo se je v prvi vrsti na les. Krasne šume imate na progi in belokranjska železnica jih reže direktno. Ne govorim o tistih razstresenih gozdih, ki jih imamo v Belokranjski nižavi, temveč oziram se
338
XIII. seja due 13. februvarija 1895. — XIII. SihMlg tun 13. jfclintttl' 1895.
na kompaktni gozdni kompleks, ki meri kakih 17.000 oralov in to je večinoma tak gozd, ki se ga človeška roka še ni dotaknila in v katerem še ni nobena sekira pela. Gozdi tja do kočevskega Koprivnika vsi vise na to progo. Zvedenci so mi zatrjevali, in to je tudi v rentabilitetnem računu rečeno in potrjeno po podatkih ministerstva, da se samo iz teh gozdov spravi lahko po 3000 do 4000 vagonov lesa na leto, ne da bi se gozdi o pustošili, temveč potom umnega gospodarstva in le iz naravnega prirastka. Mi imamo mnogo prekrasnega bukovja. Dandanes, ko hrasto vina v srednji Evropi že gine in ko so železnice primorane napravljati reise iz impregniranega bukovja, je lahko mogoče, da se peščica dotičnih veleposestnikov združi ter napravi s to ali ono železnico, najboljše z državnimi železnicami, glede oddaje bukovja pogodbo na mnogo let. V tem slučaji je železnica osigurana. Če računi m o tonski kilometer po 4 kr., vrgel bi zgolj lesni promet na leto 50.000 gld. dohodka. O drugih številkah ne bom govoril. Če si ogledate razmere, vidite, da je že danes nekaj prometa v Belikrajini, le da žalibog Belokranjci ne morejo k nam, temveč večina jih gre še na Karlovec. Že danes gre v Karlovec za okroglo 110 vagonov jajc in kokoši na leto. Človek bi mislil, da je to grozno pretirano, ker so jajca vender le majhna stvar in kokoš tudi ni bog ve kaka zver, a vender Vam gre iz Metlike v Karlovec samih jajc za okolu 60 vagonov, kajti v Metliki je že danes 5 podjetnikov, ki se bavijo s trgovino z jajci in eden jih pošilja že direktno v Švico in na Angleško. In koliko kuretine imate tam, koliko svinj, sadja in drugega blaga!
Gospoda moja, sedaj pa je vprašanje, kako bo kaj z obratom. Mi mislimo obrat urediti tako, da se bodeta dva para mešanih vlakov na dan vozila gori in doli. Kar se pa tiče tovorov, zlasti lesa, imeli bomo takozvane „Erforderniszüge". Tu pa imamo največje olajšave v novem zakonu o lokalnih železnicah, kajti po tem zakonu pooblaščena je vlada, da sme obratne pogodbe sklepati s takimi lokalnimi železnicami tudi proti temu, da prevzame obrat za nek gotovi °/o kosmatega dohodka in sicer brez določenega minimalnega denarnega zneska. Ako se nam posreči, da dobimo tako obratno pogodbo, recimo za 40°/o, potem vemo, da gre pri vsakem goldinarji, ki se iztrži 40 kr. na obrat, 60 kr. pa ostane na razpolago, in tudi to je stvar, na katero se belokranjska železnica vsaj deloma lahko fundira.
Ali gospoda moja, brez deželnega prispevka se ne bo moglo nič storiti. Za vsako cesto, za vsako občinsko pot dovoljujemo zlasti v zadnjem času prispevke in šele pred nekoliko dnevi dovolili smo za cesto Vače-Hotič-Litija, ki je malo-važna, 7000 gld. Ja, za božjo voljo, ako gre za 60 '/s km dolgo železnico, je tudi treba stvar podpirati ! Takega terna, kakor z dolenjsko železnico, ki deželo, kakor upam, prav nič ne bo stala, si ne bomo vsak dan storili. Toda načini, kako bi se dala zgradba podpirati, so razni. Mogoče je da dežela pravi: na leto bom dajala toliko in,
toliko tisoč goldinarjev, vsaj dokler se prioritetne glavnice ne obrestujejo. Tak modus ima nekaj zase. Vi imate prvič jako omejen risiko, ker daste n. pr. na leto kakih 12.000—15.000 gld. Potem tudi ni treba naenkrat vzeti večje svote v roke in tako potrebščino lahko pokrivate iz kurentnih dohodkov, a ravno ta modus je naposled najdražji, ker je ta denar enkrat za vselej izgubljen.
Drug način je, da prevzame dežela za neko gotovo svoto glavinskih delnic al pari. Ona dobi torej za svoj denar titre, vrednostne papirje, ki bodo enkrat, čez 10 let morda, nesli kaj dividende. Tudi tukaj je risiko omejen; — to je vse prav, ali gotovo izgubo imate pri obrestih toliko časa, da se ne razdelijo primerne dividende na te delnice.
Tretji način, ki pač železnicam najbolje ugaja in s katerim smo jako dobro kupčijo napravili pri dolenjski železnici je pa ta, da dežela prevzame poroštvo za predstveni kapital. Vsaj veste, da se ne zidajo take železnice samo z delniškim kapitalom. En del potrebščine se pač pokrije z glavin-skimi delnicami „Stammactien", za drugi del se naj me pa posojilo. To je prijoritetni kapital. Ali prijoritet Belokranjske železnice pač nihče ne bo kupil, ako jih kdo ne garantira. Mala železnica je to, čisto nepoznan je kraj in noben tuji kapitalist se Vam ne zmeni za tako progo; drugače pa, ako imajo prijoritetne delnice ali prijoritetne obligacije deželno poroštvo. Potem je lahko mogoče s kakim kreditnim društvom napraviti transakcijo v smislu novega zakona o lokalnih železnicah, in potem se bodo prijoritete lahko in ugodno izpečavale. Vender sodim, da na vsak način bi bil risiko mnogo prevelik za deželo, ako bi bilo to poroštvo neomejeno. Mogoče bi pa bilo prevzeti neko formelno garancijo za ves predstveni kapital, kakor hitro zadobi dežela po pravokrepnih pogodbah z interesenti in z vlado to sigurnost, da se materijelno breme dežele skrči na leto na neko relativno malo svoto. In ravno za to, ker je toliko načinov, na katere more dežela pomagati projektu Belokranjske železnice, sestavil sem predlog svoj tako, da naj najprej deželni odbor prouči to vprašanje, naj si sam ustvari jasno podobo, na kak način in do katere meje je pritegniti deželna sredstva za Belokranjsko železnico. Z druge strani lahko pojasni deželni odbor vprašanje glede železničnega tipa, ali naj bo železnica normalno- ali ozkotirna. Z vrši j o naj se potem tudi dogovori z vlado in dolenjskimi interesenti, da se bo novi deželni zbor lahko cisto precizno izjavil in z gotovo številko povedal, kako daleč hoče iti.
S tem sem jaz pri kraji. Vidite, če se bo enkrat dobil kak zgodovinopisec, kak objektiven kronist, ki bo opisal zgodovino sedanjega deželnega zbora, pisal bo morda, da je sedanji zbor zakrivil marsiktero nerodnost in včasih napravil eno in drugo politično napako in niaiserijo, toda ene zasluge mu ne bo mogel odreči, da se je po inicijativi sedanjega deželnega zbora pridobila in zgradila dolenjska železnica iz Ljubljane v Novo-mesto in v Kočevje. Naša doba poteka, mi nimamo več časa tudi belokranjsko železnico
XIII. seja dne 13. februvavija 1895. — XIII. Sitzung um 13. Februar 1895.
339
spraviti pod varno streho, ali odločilen korak lahko storimo in zato sem stavil svoj predlog. Zahvaljujem se častitim gospodom tovarišem, da so ga enoglasno podpisali in tako načelno pripo-znali važnost te železnične proge, zahvaljujem se Vam tudi za veliko potrpežljivost, s katero ste poslušali mojo dolgo in morda ne preveč zanimivo razpravo.
Priporočam svoj predlog visoki zbornici v sprejem, v formalnem oziru pa predlagam, da se izroči nasvet železničnemu odseku v pretres in poročanje.
(Živahno odobravanje. — Lebhafter Beifall.)
Deželni glavar:
Gospod predlagatelj priporoča, da se njegov predlog izroči železničnemu odseku v pretres in poročanje.
Gospodje, ki pritrjujejo temu predlogu, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
8. Ustno poročilo odseka za letno poročilo o letnem poročilu deželnega odbora, in sicer: o § 7., C: Deželni muzej.
8.	Mündlicher Bericht des Rechenschafts-berichtsansschttsses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschnsses, und zwar: über § 7, C: Landesnmseum.
odpade za danes, ker je gospod poročevalec Stegnar bolan.
Preidemo torej k točki:
9.	Ustna poročila finančnega odseka:
a) glede prizidave pri deželnobranski vojašnici v Ljubljani (k prilogi 62.);
9. Mündliche Berichte des Finanzausschusses:
a) inbetreff eines Znbaues zur Landwehrkaserne in Laibach (zur Beilage 62).
Poročevalec Hribar:
Visoka zbornica! Deželni odbor poroča Vam v prilogi 62. o prizidavi pri deželnobranski vojašnici v Ljubljani. V imenu finančnega odseka Vam imam podati o tej stvari sledeča pojasnila.
C. kr. domobransko poveljništvo v Gradci je s pismom z dne 7. aprila 1894 deželnemu odboru naznanilo, da bo vsled tega, ker se je uvedla dveletna prezenčna služba za deželne brambovce, treba skrbeti za nastanjenje dveh batalijonov deželnih brambovcev. Vprašalo je korno poveljništvo, ali bi morebiti ne kazalo, da bi se sedanja domobranska
vojašnica, ki je sezidana na podlagi prejšnjega zakona, razširila, da bi zadostovala za večje število vojakov. Ob jednem je pa naznanilo, koliko prostorov bi bilo treba, da se popolnoma zadosti tej potrebi.
Deželni odbor je z odpisom z dne 24. junija 1894 prosil, da bi se odredila komisija za lokalni ogled in je izrekel svojo pripravljenost, deželnemu zboru priporočati dozidavo k stari vojašnici pod tem pogojem, ako se dokaže, da bo dežela dobivala primerno najemščino, da se bo denar, ki se ima investovati v dotično prizidavo, tudi obrestoval.
Na to je prišel odgovor od deželnobranskega zapovedništva v Gradci dne 1. julija 1894, v katerem je naznanilo, da se bo dotična komisija vršila dne 6. julija 1894. Res se je komisija ta dan sešla in določilo se je, kaj se ima glede stavbe zvršiti.
Da se sestavi stavbni program, je deželni odbor prosil, da se skliče še mešana stavbna komisija. Dotična komisija se je vsled naznanila, katero je c. kr. deželna vlada dobila od c. kr. domobranskega zapovedništva v Gradci, določila na dan 28. in 29. julija preteklega leta. O tej priliki vprašalo se je najprej od strani zastopnikov deželnega odbora, ali bi bilo mogoče na dvorišči sedanje deželnobranske vojašnice napraviti prizidavo k staremu poslopju, ali pa če bi se smelo napraviti na dvorišči čisto novo poslopje. Mešana komisija se je izrekla proti temu, ker bi se morala, ako bi se novo poslopje zidalo na dvorišči, odpraviti kolarnica in bi se tudi v slučaji, da bi se prizidalo novo poslopje staremu, zazidalo toliko zemljišča, da ne bi država zamogla več plačevati določene najemščine za vežbališče. Po obstoječih predpisih mora pri vsaki vojašnici biti zazidane površine 1 četrtinka zemljišča, med tem ko morajo 3 četrtinke proste ostati za vežbanje vojakov. V tem slučaji bi se potreboval prostor v daljavi 70 m in širini 30 m za poslopje za dva bataljona. Sedanja domobranska vojašnica, ki je po starem programu zidana, je smela imeti zazidane površine, ki znaša 5931 m2, jedno tretjino vsega stavišča. Ako se vzame trikratno število, bi bilo to 17.793 m2; v istini pa znaša prostor, na katerem je sezidana domobranska vojašnica z dvoriščem vred 23.980 m2, tako da ostane 6187 m2 prostora več, kakor ga je bilo treba po programu. Teli 6187 m2 dalo se je erarju za letnih 173 gld. 20 kr. v najem. Ako bi se jeden del dvorišča zazidal, potem bi ne bilo več tega prostora, ki se je dal erarju v najem in odpadla bi najemščina 173 gld. 20 kr.
Vprašalo se je potem, ali ne bi se mogla vojašnica razširiti tako, da bi se zidalo na sedanje poslopje še jedno poslopje. Ali komisija se je odločno proti temu izrekla, ker ima vojašnica že sedaj pet nadstropij in ker po obstoječih predpisih nobena vojašnica s pritličjem vred ne bi smela imeti več kakor štiri nadstropja.
Moralo se je torej misliti, da se preskrbi nov prostor za stavbišče in komisija se je ozrla, kje bi bilo dobiti primernega prostora v okolici sedanje domobranske vojašnice. Tukaj sta prišla v poštev dva prostora: jeden na severu sedanje domobranske vojašnice in drugi na vzhodu. Deželni odbor je po-
340
XIII. seja dne 13. fe hm vari j a 1895. — XIII. Sitzung klil 13. jsl'Ill'll Ul' 1895.
vprašal pri lastnikih dotičnih zemljišč na severu vojašnice in je izvedel, da so zemljišča na prodaj. Komisija se je izrekla, da bi najbolj ugajalo stavbišče poleg Gruberjevega kanala in zato je deželni odbor vprašal tudi dotične posestnike stavbenih parcel št. 139 Marolt, št. 132 Verhovec in št. 122 Martinko, ki merijo skupaj 14.526 m2, ali prodajo dotična zemljišča. Vsi ti posestniki so se izrekli, da so zemljišča na prodaj in so se pravoveljavno zavezali, da ostanejo v besedi, dokler deželni odbor ne ukrene, kar je potreba.
Ko so se obravnavale te stvari, je deželni odbor tudi vprašal, kako bi bilo glede najemščine, da more napraviti račun rentabilitete.
Po računu, kateri je komisija sestavila, in ki je bil odobren od c. kr. domobranskega zapoved-ništva v Gradci, bi najemščina po tarifu V. razreda za Ljubljano, ako se dozidava zvrši natančno po stavbnem programu, za staro in novo vojašnico znašala skupaj 15.893 gld. 52 kr. in ker znaša sedanja najemščina 10.328 gld. 12 kr., ostalo bi potem za novo stavbo 5510 gld. 93 kr. Poleg tega treba je opomniti, da plača erar, kakor sem že poprej rekel, za tisti prostor v obsegu 6187 »n2, ki ga ima za vežbališče, 173 gld. 20 kr. in da plačuje za na-stanjenje vojakov za silo po 1 kr. za osobo in dan, za katero nastanjenje se bo porabilo podstrešje. To bo tudi še znašalo precejšno svoto, katera se pa naprej ne da proračunih, ker je od slučajnosti zavisna.
Deželni odbor je potem naročil deželnemu stavbnemu uradu, naj sestavi približen račun, koliko bi stalo poslopje, in le-ta je odgovoril, da bo za nakup zemljišča, katero obsega 4035 m2 — računajoč 1 m2 po 3 gld. 50 kr. — potreba 14.122 gld. 50 kr. Glede poslopja izrekel se je deželni stavbni urad, da bodo po skušnjah, katere je dežela pridobila, ko je zidala prvo domobransko vojašnico, troški za zgradbo glavnega poslopja znašali 127.000 gld., za postranska poslopja 29.600 gld., za ograjo 2500 gld., za kanalizacijo 1400 gld., za stavbno vodstvo 2000 gld. in za režijo 2500 gld., vsega skupaj torej 179.122 gld. 50 kr. ali okroglo 180.000 gld.
Prevdariti je bilo torej potreba, koliko obresti od teh 180.000 gld. bi nesli deželi oni doneski, katere bo dobivala od države.
Ako se računi, da bo država plačevala 5510 gld. 93 kr. najemščine za novo poslopje, bo to dajalo 3‘6°/o obresti.
Ker pa je treba pomisliti, da bi imela dežela, ako ne zvrši te prizidave — ravno tako, kakor je morala poprej, predno je bila zidana prva domobranska vojašnica, skrbeti za nastanjenje vojakov drugodi in za to plačevati kakih 3000 gld. na leto — tudi sedaj take troške, torej se mora ta znesek, ki si ga bo dežela, ako se zvrši prizidava, vsako leto prihranila, priračuniti gorenjemu znesku in potem se vidi. da se bo investovana glavnica obrestovala s 4'73 °/o. K temu pride še znesek, kateri bo dobivala dežela od vojnega erarja za prostor, kar ga več ostane, kakor je predpisano za stavbišče.
Nova zazidana površina bo zavzemala 1980 m2. To računajoč 4 krat znaša 7920 m2 in le toliko bi
bilo treba, da bi dežela odstopila vojnemu erarju za vojašnico in vežbališče. Ostaje torej še 6596 m2, od katerih bo moral vojni erar plačevati najem-ščino. Ako se vzame, da bo od tega prostora raz-merno toliko plačeval, kolikor dobiva dežela od onih 6187 m2, ki so preostali pri zgradbi prve domobranske vojašnice, tedaj bo ta najemščina na leto znašala 153 gld. 62 kr., s čemer se potem kapital obrestuje po 4'81 °/o. Ako se dalje še pomisli, da bo dežela nekaj dobivala od stanovanja kantinerja in za nastanjenje za silo po 1 kr. za osebo in dan, potem se sme skoraj z matematično gotovostjo trditi, da bo najemščina dajala 5°/o obresti od investo-vanega kapitala.
Stvar se bo pa še bolj ugodno obrnila, ako pride Ljubljana v nižji plačilni razred glede stanovanj. Začela se bodo dotična pogajanja tekom tega leta in ker se od vojaške strani priznava, da je V. plačilni razred za Ljubljano previsok, pričakovati je, da pride Ljubljana v nižji plačilni razred. Potem je pa gotovo, da bo dežela veliko večjo najemščino prejemala za obe ti dve vojašnici, tako da se more računati, da se bo investovani kapital obrestoval z več kakor 5 1/s°/o obrestmi.
V finančnem odseku se je od strani zastopnika deželnega odbora tudi naglašalo, da s sedanjo pri-zidavo bržkone še niso vse potrebe pokrite, kajti znano je, da deželnobransko ministerstvo namerava premestiti v Ljubljano štab, in mogoče je, da bo treba tudi skrbeti za nastanjenje še več deželno-branskih batalijonov. Ker je pa želeti, da bi vse domobransko vojaštvo bilo nastanjeno na jednem prostoru, tedaj bi bilo po mnenji finančnega odseka dobro, da deželni odbor za ta slučaj poskrbi že sedaj, dokler je še mogoče primernih prostorov dobiti. Prostor, kateri se je porabil za zgradbo prve domobranske vojašnice, plačal se je po 2 gld. za 1 m2. Sedaj se plačuje prostor za vojašnico, kjer ima svet najmanjšo vrednost, 1 m2 po 3 gld. 50 kr.; pred vojašnico pa po 7 gld. in gotovo je, da bodo cene teh zemljišč še bolj rastle. Zaradi tega je po mnenji finančnega odseka v interesu dežele, da si zagotovi kak primeren stavbni prostor pri domobranski vojašnici, bodisi na severu, bodisi na vzhod od vojašnice, dokler zemljišča niso preveč draga.
Deželni odbor predlaga v prilogi 62, naj se za stavbo najme posojilo 180.000 gld., katero naj bi se amortizovalo v 50 letih. Finančni odsek je drugega mnenja. Pogodba z erarjem se bo sklenila za 25 let in po mnenji finančnega odseka je najbolje, ako se tudi posojilo amortizuje že v 25 letih. Finančni odsek je za to, da se sicer najame posojilo 180.000 gld., da se pa amortizuje že v 25 letih. Seveda se ta prizidava sama ne bo dala amorti-zovati v tem času, ali finančni odsek opozarja na to, da se je prva zidava zvršila iz tekočih dohodkov deželnega zaklada in da torej tudi dohodki od najemščine spadajo med tekoče dohodke, in zaradi tega je mislil, naj se to, kar bo premalo, doplača iz tekočih dohbdkov, in zneska, ki ga deželni zaklad dobiva od najemščine prve vojašnice. Ge se vzame, da bo potreba posojilo obrestovati po 41/2°/o, po-
XIII. seja dne 13. febiuvaiija 1895. — XIII. Sitzung um 13. Februar 1895.
341
tem je treba za amortizovanje 12.137 gld. 40 kr. anuitete, ako pa dobimo posojilo, kakor se sme pričakovati po 41/i°/o, potem bi znašala anuiteta 11.802 gld. 78 kr. ali okroglo 3000 gld. več, kakor bo prizidava sama na leto nesla. Teh 3000 gld. bi se torej priplačevalo, za to pa ima dežela zagotovilo, da. bo v 25 letih prevzela neobremenjeno poslopje, katero se ima sedaj zgraditi.
Z ozirom na vse to utemeljevanje predlagam v imenu finančnega odseka:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„1.) Deželnemu odboru se naroča, naj zaradi prizidave k deželnobranskej vojašnici prične in do-žene potrebni dogovor z vojaško upravo.
2.	) Deželni odbor se pooblašča, da kupi sta-višče za prizidavo dežclnobranske vojašnice in da z ozirom na mogoče kasnejše prizidave začne pogajanja za nakup še kacega druzega primernega sta-višča v sosedstvu ali v neposrednej bližini deželno-branske vojašnice, pri čemer se mu je zlasti ozirati na deželne finance.
3.	Isti se pooblašča, da za zvršitev prizidave k deželnobranskej vojašnici najame proti kolikor mogoče nizkim, vsekakor pa 4"5 °/o ne presegajočim obrestim posojilo v najvišjem znesku 180.000 gld., katero naj se amortizuje v 25 letih.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
Gospod poslanec Pfeifer se je oglasil k besedi.
Poslanec Pfeifer:
Visoki zbor! Kakor se nikdar nisem unemal za vedno rastoče vojne troške, temveč svaril pri vsaki priliki v državnem zboru in v delegacijah, kako neznosno breme so vedno rastoči troški za vojno — tako danes ne morem pritrditi zahtevi, da bi naša dežela zopet žrtovala 180.000 gld. za vojne namene. Dežela je leta 1779 zidala vojašnico v Novem mestu in jo brezplačno prepustila vojnemu eraru. Pred malo leti pa se je v Ljubljani zgradila brambovska vojašnica, ki je danes že pretesna. Z ozirom na ogromne troške bi kazalo, da se že obstoječa vojašnica v Novem mestu porabi v to svrho, Seveda bi bilo najbolje, da bi ne bilo treba nobene vojašnice več, to je moj „ceterum censeo“, toda naša dobra volja malo koristi, ko odločujejo višji vojni faktorji. Ali tam je treba priporočati, da se vojaštvo nastanuje tudi po manjših mestih, ker si prebivalstvo po teh mestih v težavnih časih želi zaslužka. Ker je torej umestneje, da se porabi že obstoječa novomestna vojašnica, kakor pa zida nova, izjavljam, da bom glasoval proti gradenju nove vojašnice, oziroma razširjanju obstoječe.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
Gospod poslanec Grasselli ima besedo.
Poslanec Grasselli:
Nihče se ne bo čudil, da se je gospod predgovornik oglasil ne toliko proti predlogu finančnega odseka, nego za to, da je duška dal svojemu srcu in opozoril na obstoječo vojašnico v Novem mestu, ktera bi po njegovem mnenji tudi lahko služila namenu, ki ga ima doseči vojašnica, katero je dežela pripravljena na novo zidati. Ne bom pobijal njegovih nazorov, ampak celo pripoznavam, da je bila trditev popolnoma opravičena, da bi bilo nastanje-vanje vojakov po manjših mestih po deželi v mnogih ozirih koristno, kar je pripoznana stvar. Toda v jedni stvari treba popraviti njegovo trditev. Na-glašal je namreč žrtve, ki jih hoče naša dežela z nova doprinašati. V tem oziru se nekoliko moti gospod predgovornik. Saj je gospod poročevalec razložil, da gre za investicijo, ne pa za žrtev, in da bo dežela dobivala naj mo vino za amortizacijo in obrestovanje investiranega kapitala. Jaz bi pa pri tej priliki vender na neko drugo stvar opozoril, in povod za to mi daje neka opazka gospoda poročevalca. Znano je, da se prišteva Ljubljana najboljšim garnizonom in da zavzema v lestvici garnizonov jedno najvišjih mest. To vojaška oblastva tudi teoretično rada priznavajo in to priznava tudi vrhovno poveljništvo domobransko; a zaradi tega se je moralo vsakemu čudno zdeti, da se je sedaj, ko se je reorganiziralo domobranstvo, prestavil komando 5. domobranskega polka v Trst in da se je domobranstvo naše dežele priklopilo polku, ki se imenuje „Klagenfnrt", kjer je tudi polkovni štab.
O tem tukaj dalje govoriti, ni na svojem mestu, ali jaz sem si hotel dovoliti samo opombo, da, če vojaštvo platonično pripoznava prednosti našega glavnega mesta kot garnizona, naj bi se tudi pri razdelitvi poveljništev in družili svojih darov oziralo na žrtve in na pripravljenost, katero sta dežela Kranjska in ljubljansko mesto vedno kazali nasproti vojaštvu. Morebiti, da se o tem oziru nikjer ni toliko storilo, kakor v Ljubljani in na Kranjskem! Še nekaka reciprociteta, nekako priznanje bi bilo, ako se uresniči, kar nam je gospod poročevalec označil kol mogoče, da se namreč povrne domobranski polkovni štab v Ljubljano.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.
Ker ne, ima gospod poročevalec končno besedo.
Poročevalec Hribar:
Jaz bi imel gotovo tudi najrajše, da bi se bremena vojaštva zmanjšala in v tem oziru popolnoma simpatizujem z mnenjem gospoda tovariša Pfeiferja. Mi vsi vemo pa, da to ni mogoče in če je to nemogoče, moramo se z gospodom poslancem Pfeiferjem vred vprašati, ali bo mogoče vojno upravo pripraviti do drugih sklepov. Jaz trdim, da z ozirom na sedanja mnenja v vojaških krogih nikakor ne. Sedaj velja načelo, da je koristno, kolikor mogoče vojaštva koncentrirati na jednem mestu in za-
342 XIII. seja dne 13. februvarija 1895. •
radi tega imamo tako veliko garnizijo v Ljubljani in zato želi vojaška uprava, da se zaradi vpeljave dveletne prezenčne službe pri deželnih brambovcih zopet skrbi za nastanjenje dveh batalijonov deželnih brambovcev v Ljubljani. Gospodu tovarišu Pfeiferju se je pa v njegovem govoru primerila neka pomota. On je dejal, da ima dežela v Novem mestu domobransko vojašnico. Kolikor je meni znano, tista vojašnica nikdar ni bila naša lastnina, ampak lastnina vojnega erarja, in ta jo je tudi že prodal. Torej nikakor ni na to misliti, da bi iz tega stališča dobilo Novomesto garnizijo in bomo morali pri tem ostati, da se v Ljubljani preskrbe stanovanja za vojake in zaradi tega mislim, da so najpripravnejši predlogi finančnega odseka, ki ne priporočajo nič, nego investicijo nekega kapitala.
Pridružujem se pa besedam častitega gospoda predgovornika župana Grassellija iz polnega srca, da naj bi se odločujoči vojaški krogi nekoliko bolj ozirali na Ljubljano in deželo našo, ki sta toliko žrtvovali za vojaštvo. Vidim žalibog, da se kakor v drugih strokah, tudi v tej stvari veliko manj ozir jemlje na Ljubljano, kakor na druga deželna glavna mesta in kakor smo imeli priliko pri drugih priložnostih, tako je tudi danes častiti gospod tovariš Grasselli imel povod, po vsej pravici pritoževati se, da tudi vojni erar jemlje premalo ozira na našo deželo in mesto ljubljansko.
Deželni glavar:
Preidemo na glasovanje.
Gospodje, ki pritrjujejo prvemu predlogu finančnega odseka, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Gospodje, ki se strinjajo z drugim predlogom finančnega odseka, izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Gospodje, ki odobrujejo tudi tretji predlog, izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Tudi tretji nasvet je sprejet.
Daljna točka je:
b) O raznih zadevah glede deželne prisilne
delalnice (k prilogi 69.).
b) Über verschiedene das Landeszwangsarbeits-haus betreffende Angelegenheiten (zur Beilage 69).
Berichterstatter Luckmann:
Hoher Landtag! Ich nehme an, dass die geehrten Herren die Beilage Nr. 69 gelesen haben. In derselben berichtet der Landesausschuss über verschiedene das Zwangsarbeitshaus betreffende Angelegenheiten, ohne jedoch über diese selbst Anträge zu stellen, sondern er überlässt es der Initiative des Finanzausschusses resp. des hohen Hauses, diesfällige Anträge zu stellen. Der
XIII. Sitzung nm 13. Februar 1895.
Finanzausschuss hat bei der Berathung dieser Sache sich vor Augen gehalten, dass für die Zwangsarbeitsanstalt in den letzten 12 Jahren ungefähr schon 120.000 fl. investirt worden sind und dass es sehr gerathen erscheint, diesfalls ein langsameres Tempo einzuschlagen und zwar umsomehr, als es nicht sicher ist, dass man den gegenwärtigen Zwänglingsstand, der ungefähr 350 Individuen betrügt, wird behalten können. Die Zwänglinge werden von verschiedenen Ländern an unsere Anstalt abgegeben, allein es besteht keine Sicherheit dafür, dass dieser Zustand fortdauern wird; im Gegentheil sehen wir, dass diese Länder Vorkehrungen in der Richtung treffen, dass sie nicht mehr unsere Anstalt zu benützen genöthigt wären, und dann wären diese Investitionen vergeblich, weil man sie für einen verminderten Zwänglingsstand nicht brauchen würde. Aus diesen Gründen hat der Finanzausschuss die Vorkehrungen in dieser Angelegenheit in zwei Theile getheilt, in solche, die außerordentlich dringlich und unaufschiebbar sind, und in solche, die aufgeschoben werden können, ohne der Anstalt damit einen Nachtheil zuzufügen. In Berücksichtigung dieses Umstandes hat der Finanzausschuss gefunden, dass der Betrieb einer Vieh- und Ackerwirtschaft und die Erbauung eines Rinder- und Pferdestalles sehr leicht verschoben werden kann, denn es ist auch die Frage, ob diese Wirtschaft von gutem Erfolge begleitet wäre, nachdem wir doch bezüglich des Futters mehr oder weniger in Verlegenheit kommen könnten. Diese Unternehmung würde auch eine größere Geldiuvestition erfordern nicht nur für die Erbauung von Stallungen, sondern auch für die Anschaffung des Inventars und deshalb glaubte der Finanzausschuss dem hohen Hause nicht anratheu zu können, darauf einzugehen, wenigstens gegenwärtig nicht.
Was den Bau eines dritten Aufseherhauses anbelangt, so ist der Finanzausschuss auch der Ansicht, die der Landesausschuss zum Ausdrucke bringt, dass dieser Zubau außerordentlich nützlich ist und es sehr gut wäre, für die Aufseher billige Quartiere in der Nähe der Anstalt herzustellen. Auch diese Sache ist nicht so außerordentlich dringend, und weil erst vor kurzem zwei größere Häuser gebaut worden sind und der Zwangsarbeitshausfond gewissermaßen dafür noch Schuldner des Landesfondes ist, so glaubte der Finanzausschuss diesen Antrag der Zwangsarbeitshausdirection noch hinausschieben zu können, bis es sich endlich entscheidet, ob die Anstalt in der gleichen Größe fortbestehen kann. Die anderen Neuherstellungen und Adaptirungen sind unbedeutender Natur mit Ausnahme des Bades. Dieses erfordert eine Ausgabe von 2400 fl., die nicht unbedeutend ist, aber die Herstellung des Bades ist das dringendste von allem Dringlichen, was hier beantragt wird, weshalb der Finanzausschuss diese Post zur Annahme empfehlen zu sollen glaubte. Was die Einführung der elektrischen Beleuchtung anbelangt, so hat der hohe Landtag beim Baue des Krankenhauses zugestimmt, dass die Combination getroffen werde, dass die Zwangsarbeitsaustalt vom Krankenhause aus beleuchtet werden soll, welche Anlage dann umsoviel größer gemacht würde, außerdem aber würde die Anstalt auf diese Weise viel besser beleuchtet werden, es wäre dies besser in sanitärer und in polizeilicher Hinsicht, und weil der Betrag dieser Investition im Verhältnisse zum Nutzen nicht groß ist,
XIII. seja due 13. febiuvarija 1895. — XIII Sitzung um 13. Februar 1895.
343
so glaubt der Finanzausschuss auch diesen Antrag zur Annahme empfehlen zu können. Ebenso glaubt der Finanzausschuss empfehlen zu sollen, auf den zweiten Punkt einzugehen und einen Wacheinspector mit dem Charakter eines Landesbeamten der VI. Gehaltsclasse definitiv anzustellen. Das Beamtenpersoual ist im Verhältnisse zu dem gegenwärtigen Stande der Aufseher und der Zwäng-liuge wirklich sehr klein, es sind nämlich nur zwei Beamte da, welche ziemlich viel Arbeit haben und es ist keine Vorsorge für den Fall getroffen, wenn sie verreisen, auf Urlaub gehen oder krank werden, andererseits aber bedürfen die Aufseher, wie sich dies gezeigt hat, einer strengeren Aufsicht. Aus diesen Gründen, die hier in dem Berichte sub 2 angeführt sind, wird ein entsprechender Antrag gestellt werden, welchem das hohe Haus zustimmen wolle. Was endlich den letzten Punkt: Aufbesserung der Bezüge der Aufseher II. Classe — betrifft, so verschließt sich der Finanzausschuss nicht der Einsicht, dass die Aufseher nicht sehr gut gezahlt sind und dass es daher wünschenswert wäre, deren Bezüge etwas zu erhöhen, andererseits aber hängt die Sache mit der Neuorganisirung zusammen, da muss man Rücksicht nehmen auf die Aufseher I. Classe und mau kaun daher für die Aufseher II. Classe nicht etwas thun, ohne die Bezüge aller Aufseher zu reguliren. Eventuell würde es sich empfehlen, ein par Posten I. Classe mehr zu er euren, damit die Aufseher II. Classe mehr Chancen zum Avanciren haben, indem sie bisher nicht avanciren konnten, da sie, wie es in der Petition heißt, 10 und auch 15 Jahre ohne Avancement dienen müssen, während sie am Castell in kurzer Zeit einen besseren Posten erreichen. Aus allen diesen Gründen erlaube ich mir im Namen des Finanzausschusses folgende Anträge dem hohen Hause zur Annahme zu empfehlen:
Der hohe Landtag wolle beschließen:
„1. Von dem Betriebe einer Vieh- und Ackerwirtschaft und Erbauung eines Rinder- und Pferdestalles, sowie eines dritten Aufseherhauses sei dermalen abzusehen.
2.	Der Landesausschuss wird ermächtiget, nachfolgende Neuherstellungen und Adaptirungen machen zu lassen:
a)	Die Verlegung der Kanzleilocalitüten im veranschlagten Betrage per....................1125 fl.
b)	die	Vermehrung der Arreste	.	.	.	720	„
c)	die	Verlegung des Hausspitales	.	.	325	„
d)	die	Erhöhung der Umfriedungsmauer	100	„
e)	die	Kaualisirung der Spazierhöfe.	.	480	„
f)	die Herstellung einer Telephon- und
telegraphischen Signalanlage	.	.	.	600	„
g)	die	Herstellung eines Bades	.	.	.	2400	„
h)	die	Auswechslung von Zimmeröfen	.	300	„
zusammen tut Betrage von	.	6050	fl.
welcher vorschussweise aus dem Landesfonde zu decken ist.
3.	Die Einführung der elektrischen Beleuchtung in das Zwangsarbeitshaus aus dem Krankenhause mit dem veranschlagten Aufwande von 2410 fl. für die Installation, und die Verfügung, dass für die elektrische Beleuchtung (Instandhaltung, Stromabgabe und Bei-stellung der Glühlichter) künftig ein jährlicher Pauschalbetrag von 1200 fl. an das Krankenhaus entrichtet werden soll, wird genehmigt, die für die Jnstallirung
nothwendige Summe von 2410 fl. soll ebenfalls vorschussweise aus dem Landesfonde flüssig gemacht werden.
4.	Dem Gesuche der Aufseher II. Classe um Aufbesserung ihrer Bezüge wird gegenwärtig keine Folge gegeben. Der Landesausschuss wird beauftragt, bei der nächsten definitiven Gesammtregulirung der Bezüge des Aufsichtspersonales auf dieses Gesuch thunlichst Rücksicht zu nehmen.
5.	Der Landesausschuss wird beauftragt, die Stelle eines Wachinspectors bei der Zwangsarbeitsanstalt mit dem Charakter eines Landesbeamten der VI. Gehaltsclaffe zu creiren und dieselbe zu besetzen."
Deželni glavar:
Otvarjam splošno debato.
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prestopimo v nadrobno razpravo. Prosim gospoda poročevalca, da prečita prvi predlog.
Werichterstatter Luckmann:
(Bere 1. predlog. — Liest den 1. Antrag.) (Obvelja. — Angenommen.)
(Bere 2. predlog. — Liest den 2. Antrag.) (Obvelja. — Angenommen.)
(Bere 3. predlog. — Liest den 3. Antrag.) (Obvelja. — Angenommen.)
Preidemo k daljni točki.
c) O prošnji županstva v Črnemvrliu za dovolitev obrokov za povračilo dolga deželnemu zakladu.
c) Über die Petition des Gemeindeamtes in Schwarzenberg um Gewährung von Fristen behufs Begleichung einer Schuld an den Landesfond.
Poročevalec ces. svetnik Murnik:
Visoki zbor! Županstvo v Črnemvrhu obrnilo se je do visokega deželnega zbora s prošnjo, da bi se občini za povračilo dolga deželnemu zakladu dovolili obroki, tako da bi imela dolg poplačati šele v treh letih namreč leta 1897. Dežela je tej občini dovolila za cestne namene 1. 1891. 1000 gld., katerih bi bilo plačevati z nakladami na vse direktne davke z državnimi dokladami vred. Občina je to v letih 1892., 1893. in 1894. tudi storila, sedaj pa se je primerila nesreča, da se je nek ubožec oskrboval v Ljubljanski hiralnici, za kar je mestna občina Ljubljanska plačala čez 200 gld., katere jej mora občina Črnivrh poplačati. To jej ni lahko mogoče in zato želi, da bi smela deželi vračati dolg v obrokih. Občina ima sicer le 15°/o naklado, vsekako je pa razvidno, da je v precej velikih zadregah in zato je mislil finančni odsek, da bi deželni odbor uvaževaje
344
XIII. seja due 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung mit 13. FelNUMr 1895.
finančne razmere te občine vender lahko prošnji ugodil.
Finančni odsek predlaga:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„ Prošnja županstva v Crnemvrhu se izroča deželnemu odboru v primerno rešitev z naročilom, da se ozira na finančne razmere te občine.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati.
Gospodje, ki se strinjajo s predlogom finančnega odseka, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
d) O prošnji Janeza Adamiča za podporo za čiščenje požiralnikov v RaČenski dolini.
d) Uber die Petition des Johann Adamič um Subvention für die Reinigung der Sauglöcher im Ratschnathale.
Poročevalec dr. Žitnik:
Visoka zbornica! Janez Adamič, posestnik in mlinar v Ponikvah pri Dobrem polji, ob svojih troskih iztreblja in očiščuje požiralnike potoka Rašice, kateri sicer preplavlja Dobrepoljsko polje doli do Strug. Obrnil se je že enkrat do visokega deželnega zbora za podporo in je dobil 600 gld., v kateri svoti je, kakor mislim, tudi obsežena podpora od kmetijskega ministerstva. Ker sedaj že dve leti iztreblja te požiralnike, imel je iz svojega žepa že nad 300 gld. troskov, poleg tega pa drugih skrbij in dela in zato je vložil novo prošnjo, da bi se mu zopet dovolila kaka primerna podpora.
Ker se finančni odsek ni mogel prepričati, koliko se je v istim storilo, zato predlaga:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Deželnemu odboru se naroča, naj se prilično prepriča o čiščenji požiralnikov potoka Rašice in prosilcu Janezu Adamiču, posestniku v Ponikvah, podeli primerno podporo, in da se, kakor v prejšnjih slučajih, obrne tudi do visokega poljedelskega ministerstva za državni prispevek.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati.
Gospodje, ki se strinjajo s predlogom finančnega odseka, izvolijo ustali.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
e) O prošnji posojilnice v Dobrempolji za podporo ali posojilo.
e) Über die Petition des Borschnsseassavereines in Gutenfeld um Subvention oder um ein Darlehen.
Berichterstatter Dr. Schaffer:
Dem Finanzausschüsse ist unter anderem auch eilt Gesuch der Vorschufscasse in Gutenfeld, einer Casse, die nach dem System Raiffeisen constituirt ist, zur Berichterstattung zugewiesen worden. Bei diesem Anlasse hat sich für den Finanzaussck)uss die Gelegenheit ergeben, die Frage der Errichtung von Raiffeisenschen Cassen in Krain einer kurzen Berathung zu unterziehen. Wie es den Herren bekannt ist, haben bisher in Kram Raiff-eisensche Cassen gar nicht oder nur sehr vereinzelt bestanden und hat nur das System der Schulze-Delitz'schen Cassen in der Form der Posojilnicah eine größere Verbreitung gefunden. Die Raiffeiseusd)en Cassen unterscheiden sich in einer Reihe von wesentlichen Punkten von den Cassen nach dem Systeme Schulze - Delitz, beziehungsweife von unseren Posojilnicah, wesentlich auch dadurch, dass die Cassen und) dem System Schulze-Delitz von Haus aus mehr auf den städtischen Geschäftsverkehr berechnet sind, obwohl das nicht ausschließt, dass sie auch für die landwirtsä)aftlid)en Bedürfnisse Nützliches geleistet haben, aber die Hauptsache ist doch mehr der städtische geschäftliche Verkehr mit gewerbsmäßigem Charakter; sie arbeiten mit Wechselcredit und man könnte bei einer größeren Ausdehnung behaupten, dass sie eine bankmäßige Gestalt annehmen, während die Raiffeisenschen Cassen von Haus aus für kleine Landwirtschaftsverhältnisse berechnet sind und ihre Wirksamkeit in der Regel auf eine oder einige Gemeinden besck)ränken. Sie haben den Wechselcredit ausgeschlossen, sie arbeiten nur im Kreise der eigenen Mitglieder, die Creditgewährung basirt auf der genauen Kenntnis der persönlichen Verhältnisse eines jeden einzelnen Theil-nehmers, der Credit wird nur in der Form von Schuldscheinen mit langer Sicht gewährt, was von großer Bedeutung ist, da der bäuerlick)e Credit nicht nur billig sondern auch langsichtig sein muss, weil die landwirtschaftliche Production es mit sich bringt, dass der Umsatz nicht so rasch vor sich geht, wie int Marktverkehre, weshalb eben die Creditgewährung eine laugsichtige sein muss. Alle diese Momente haben dahin geführt, dass nach einer Praxis, wie sie schon lange in Deutschland und in der Schweiz bestand, endlich vor 10—12 Jahren in einer Reihe von österreichisck)en Ländern mit Nutzen und Erfolg Raiffeisensche Cassen sich eingebürgert haben; einen großen Erfolg haben diese Cassen bisher in Niederösterreich, Tirol, Böhmen, Oberösterreich und Schlesien erzielt. In Krain ist, wie gesagt, in dieser Beziehung bisher noch sehr wenig geschehen und ist die Bevölkerung der ganzen Sache ziemlich im Unklaren gegenübergestanden, jetzt aber scheint es, wie aus diesem Gesuche ersichtlich ist, und wie bekanntlich auch anderswo die Errid)tuug ähnlicher Institutionen im Zuge sid) befindet, die Idee der Raiffeisenschen Cassen auch in Krain Wurzel zu fassen.
Der Finanzausschuss hat bei der Berathung dieser Angelegenheit die Überzeugung gewonnen, dass es zweck-
XIII. seja due 13. februvarija 1895. — XIII. Kihung mit 13. Februar 1895.
345
mäßig wäre, wenn wie in anderen Ländern von Seite des Landes, so auch in Strain im Interesse des bäuerlichen Credites die Errichtung solcher Cassen in geeigneter Form und Umfang gefördert würde. Die Session des hohen Landtages ist bereits zuweit vorgeschritten und wir haben nicht die nothwendige Zeit zur Verfügung, um eine so wichtige Angelegenheit meritorisch berathen und zu einer eni)gütigen Entscheidung bringen zu können, weshalb der Finanzausschuss dem hohen Landtage für Heuer nur den Vorschlag machen zu sollen geglaubt hat, dass der Gegenstand, den ich hier in kurzen Worten auseinandergesetzt habe, dem Landesausschusse zur näheren Prüfung übermittelt werde, welcher, wenn er die Ueberzeugung gewinnt, dass es sich hiebei um eine nützliche und zweckmäßige Einrichtung handelt, dann in die Lage kommen wird, concrete Anträge in der nächsten Session zu stellen.
Was das Gesuch der Darlehenscasse in Gutenfeld anbelangt, so erscheint dasselbe an und für sich mit Rücksicht auf das von mir angeführte berücksichtigungswürdig, ist aber mangelhaft verfasst, enthält keine Statuten, so dass es nicht möglich ist, sich genauer über den Charakter dieser Casse zu informiren, es schien daher dem Finanzausschüsse zweckmäßig auch in dieser Beziehung das Gesuch an den Landesausschuss zu leiten und demselben die Ermächtigung zu ertheilen, eventuell ein entsprechendes Darlehen zu bewilligen. In Zusammenfassung gestatte ich mir nun folgende zwei Anträge dem hohen Hanse zur Annahme zu empfehlen:
1.	j Das Gesuch der Vorschusscasse in Gutenfeld, registrirte Genossenschaft mit unbeschränkter Haftung, wird dem Landesausschusse mit der Ermächtigung abgetreten, nach Einsichtnahme in die betreffenden Statuten eventuell aus dem Landesfonde ein seinerzeit aus dem Reservefoude dieser Casse zurückzuzahlendes, unverzinsliches Darlehen zu bewilligen.
2.	) Der Landesausschuss wird beauftragt, die Frage zu prüfen, ob es sich behufs angemessener Befriedigung der Creditbedürfnisse der bäuerlichen Bevölkerung nicht empfehlen würde, die Errichtung landschaftlicher Sparund Darlehenscassen nach dem System Raiffeisen durch Darlehen und Unterstützungen aus dem Landesfonde zu fördern und hierüber in der nächsten Session Bericht zu erstatten."
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker he, bomo glasovali. Gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Preidemo na daljno točko:
s) O prošnji okrajno - cestnega odbora na
Bledu za podporo za popravo Bodeškega
mostu.
f) Über die Petition des Bczirksstraßenaus-schusses in Beides um Subvention behufs Herstellung der Brücke bei Wodeschitz.
Poročevalec Tisnikar:
Visoki zbor! Cestni odbor Blejski prosi, da se že dne 18. oktobra leta 1889. dovoljena podpora 1000 gld. za zgradbo novega mostu čez Savico pri Bodešičah poviša na 2500 gld., da se torej dovoli poleg prejšnje še nova podpora v znesku 1500 gld. Visoka zbornica je že pred več nego 5 leti priznala potrebo poprave ali nove zgradbe mostu čez Savico, ki služi za promet med Bohinjem, Radoljco in Bledom. Takrat so bili troski na 2367 gld. 29 kr. proračun jeni, ker se je mislilo napraviti most samo za lahke vozove. V kakem res slabem stanji se nahaja ta most, razvidno je iz več dopisov c. kr. okrajnega glavarstva v Radoljci, ki povdarja, da je treba most vsaj popraviti, ker se mora sicer promet ustaviti. Žandarmerijski raport se tudi glasi, da se mora promet ustaviti, ako se nič ne stori glede poprave. To stanje mostu se popisuje tudi v raznih dopisih županstva in cestnega odbora Blejskega. Usojam si tukaj prečitati nekoliko vrst iz poročila cestnega odbora z dne 6. marca 1. 1894., ki se glase: „Da je most tak, da se je le čuditi, da si ljudje z živino črez upajo voziti, ker je še človeku treba paziti, da stopa v kraje, kjer niso dile, pomostenje reprezen-! tujoče, prelomljene in da pride tako srečen čez ta, tudi ne za jedno pičico popravljen most. Namestu držajev ob straneh, položeni so neredno, deloma na pol trohneli smrekovi bolj drobni hlodi (Stämme) na pomostenji, kojega nekoliko k blazinam in sope-jam pritiskajo, da ga ob hudem vetru ne odnese.
Po noči črez ta most hoditi, je odločno nevarno, še bolj in jako nevarno pa po njem voziti.“
Potreba, da se nekaj v tem oziru stori, je gotova. Da se most še ni popravil, zvira od todi, ker se dotične občine niso mogle zjediniti, katere bi trpele pokritje troškov za popravo in vzdržavanje mostu. Finančni odsek meni, da je zgradba precej važna, stala bo po novem računu 4264 gld. in se torej ne more naložiti eni ali drugi občini, ampak celemu okraju. Vsled tega predlagam:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Cestnemu odboru na Bledu se za zgradbo mostu čez Savico pod Bodeščami razun že v seji dne 18. oktobra 1889. 1. iz kredita za cestne stavbe dovoljene podpore 1000 gld. dovoljuje še daljna podpora v znesku 500 gld. toda le s pogojem, da se cestni odbor Blejski definitivno izreče za uvrstitev mostu med okrajne cestne objekte.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki pritrjujejo temu predlogu, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
g) O prošnji učiteljske udove Helene Bevk
za podaljšanje vzgojevalnine.
346 XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII Sitzung Hill 13. Februar 1895.
g) Über die Petition der Lehrerswitwe Helena Bevk um Verlängerung des Erziehungsbeitrages.
Poročevalec Klun:
Visoki zbor! Učiteljska udova Helena Bevk ima 3 nepreskrbljene otroke, Julijano, Stanislava in Franceta, ki dobivajo vsak vzgojnino letnih 26 gld. 66 kr. Hčerka Julijana je 20. leto že spolnila, pa visoka zbornica jej je bila vzgojnino podaljšala do tistega časa, da dovrši učiteljsko pripravnico v Ljubljani, katero obiskuje. Sin France je v domobranski kadetni šoli in Stanislav je slušatelj filozofične fakultete na Dunaji. On bo dne 7. maja t. 1. dovršil svoje 20. leto in zgubi vsled tega vzgojnino, kar bi pa mater hudo zadelo, ker ima majhno pokojnino in vzgojnine za otroke. Umevno pa je, da njen sin Stanislav na vseučilišči še več podpore potrebuje, zato prosi udova, da bi se tudi zanj vzgojnina podaljšala.
Finančni odsek se je oziral na to prošnjo in priporoča visoki zbornici, da bi se sinu Stanislavu podaljšala vzgojnina za leto 1895. in 1896 , ker je mogoče, da v drugem letu dobi kako ustanovo, s katero se bo mogel na Dunaji sam preživljati. Predlagam torej v imenu finančnega odseka:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Heleni Bevk se vzgojnina za njenega sina Stanislava Bevka iz učiteljskega pokojninskega zaklada v znesku 26 gld. 66 kr. podaljša do konca leta 1896.“
Deželni glavar:
Ako nihče ne želi besede (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) prosim glasovati.
Gospodje, ki pritrjujejo temu predlogu, izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Daljna točka je:
10. Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca Povšeta in tovarišev glede mlinarske obrti na Kranjskem
(k prilogi 52.).
10. Mündlicher Bericht des Berwaltnngs-ausschusses über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Povse und Genossen inbetreff des Müllergewerbes in Krain (zur Beilage 52).
Poročevalec Lenarčič:
V imenu upravnega odseka usojam si visoki zbornici poročati o predlogu gospodov poslanca Povšeta in tovarišev glede ministerske naredbe od leta 1882., one naredbe, katera daje olajšave pri
carini na vvoženo tuje žito, ako se je potem primerna množina moke zopet izpeljala čez meje cesarstva v inozemstvo.
Za varstvo kmetijstva obstoji namreč tudi v naši državi kakor v mnogih drugih carina na žito, katera carina znaša za vvoženo žito iz Rumunije 150 gld., iz Srbije pa 50 kr. od vsacega g v zlatu. — Za izvoz moke pa daje država to carino nazaj in sicer vso carino, ako izvoznik dokaže, da je izpeljal 70°/o one množine, katero je vvozil, torej za vsakih 100 kg žita mora izpeljati 70 kg moke. Ako se vpraša, zakaj ravno 70°/o, ima to svoj uzrok v tem, da se iz 100 kg žita dobi poprečno 70°/o moke raznih vrst od št. 0—8, mej tem, ko se ostalih 30°/o razdeli na otrobe, krmensko moko ali kakor pravijo „Hühnerfntter", na odpadke in na razprašenje. Teh 30"/» se včasih zmanjša na 25°/o, ako je bilo žito bolj čisto in ako so stroji bili popolnejši. V taci h slučajih ima torej izvoznik neko premijo 5°/o za izvoz. V obče pa je priznano, da poprečno izkori-ščenje žita iz razne moke ne presega 70°/o.
Ravnokar označeni promet se v nemškem označuje z besedo „Mahlverfahren", „Appreturverfahren", „Veredlungsverfahren", po naše bi se reklo „zboljše-valni promet“.
Taka naredba v obče ni nova, ampak obstoji vže mnogo let. Od I. 1876. do 1882. pa je prenehala in se v zadnjem letu zopet ponovila. V svpjo svrho ima: domači obrti pomagati, ne da bi drugi deli narodnega gospodarstva s tem trpeli, kajti' ako bi te olajšave ne bilo, bi ono žito, katero se je vsled naredbe vpeljalo, sploh ne prišlo v naše cesarstvo in bi torej tudi od tega ne bilo zaslužka pri mletvi. Tak uvoz je pa v nekaterih letih, kadar je domača žetev slaba in so zato cene visoke, neobhodno potreben, da se doseže neko ravnotežje. Seveda se tu ne sme vlada postaviti na ozkosrčno stališče, da je samo kmetski stan varovati, oziroma, da je temu zavarovati visoke žitne cene. Kmetski interesi upoštevajo se vže s tem, da je sploh carina na žito v veljavi — katera je tukaj varstvena carina — ker pa v državi ne žive samo kmetje, marveč tudi drugi stanovi, treba je tudi te stanove varovati.
Ogrska vlada uvidela je, kako eminentne važnosti je nje mlinska obrt, ne samo glede te obrti same in glede prometnih naprav, katerim ta obrt daje obilo zaslužka ter jih v mnogih slučajih najbolj podpira, temveč tudi glede kmetijstva, kajti ako bi ne bilo tolikanj razvite mlinske obrti v Ogrskej, bi se ne imelo tam pridelano žito kam iztekati — ter bi cena žita neizmerno padla, ker bi se moralo ono prodajati v našo državno polovico in v inozemstvo, katero ima pa v obče mnogo nižje cene, kakor so one v naši državi.
S tem, da se to žito pomelje v moko, dobilo je šele ono obliko, da more v inozemstvu konkurirati.
V izvenevropskih deželah množina pridelanega žita zlasti pšenice neizmerno in stalno raste in hočem v podkrepljenje le navesti, da je bilo v Ameriki dne 1. januvarija 1892 na trgu in v tamošnjih zalogah
10.140.000	quarters, dne 1. januvarija 1894 pa
14.857.000	quarters. — Odkar so se pa stroji v parobrodih tolikanj popolnih ali zboljšali, da imajo
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Krtzung n lit 13. Februar 1895.
347
ti parobrodi izvrstne triplex in quadruplex expan-sijske stroje, ter morejo v kratkem času iz najoddaljenejših delov sveta dovažati žito po jako nizkih cenah iz Indije in Avstralije, je trg s tem pridelkom preplavljen in ima zato jako nizko tržno ceno.
Pregled žitnih cen zadnjih 4 let kaže razloček med Budapeštanskimi žitnimi cenami in oni na londonskem in antwerpenskem trgu za 2— ŽP/2 gld. pri q, kar je vsekakor dokaz, da ogrska mlinska industrija na ondotne cene jako poviševalno vpliva.
Sedaj se usiljuje vprašanje, zakaj pa se sploh uvaža žito iz inozemstva v naše cesarstvo, ko imamo vender žita doma dosti ? Statistika kaže, da je eks-port pšenice, akoravno se leto za letom zmanjšuje, še vedno jako zdaten ter je znašal v letu 1893. 4-52 q, 1892. 1. 4 85 q, 1891 — 6 49 q, 1890 — 7-4I q, 1889 — 5'55 q, 1888 —- 7-86 q, nasprotno pa se je eksport pšenične moke v teh letih stopnje vaje poviševal od 4 76 q v letu 1888. na 514 q v 1. 1893.
Ker nisem strokovnjak, tudi ne morem podati tako natančnih podatkov, vender zahvaljevaje se pojasnilom gospoda Luckmanna, hočem tolikanj navesti, da se razne pšenične vrste razlikujejo po njih kakovosti in sicer imajo nekatere vrste več kleja, so torej trde pšenice, druge pa zopet več močeca
—	mehke pšenice — in dajo lepšo belo moko. Strokovno vodstvo mlinov mora take vrste pšenic dobro poznati ter presodili, kako se imajo te pšenice mešati, da se doseže to. kar se zahteva od one moke, katera se trži na svetovnih trgih. Ako bi torej balkansko pšenico samo mleli in iz nje narejeno moko prodajali oni mlini, kateri delajo za eksport, morali bi kmalu ponehati, ker bi ne dobili kupcev za njih izdelek, kajti ta moka bi ne imela nikdar one kvalitete, katera se zahteva. — Ako se pa taka pšenica, katera ima nižjo ceno, primeša v primerni množini domači ogrski, omogoči se, da je izdelek tak, ka-koršnega zahteva trg. Ker je torej mešanje neob-hodno potrebno, pobija to zahtevo gospoda predlagatelja, da bi se pri eksportirani moki moralo dati spričevalo identnosti z vpeljanim žitom — tako imenovani „Identitätsnachweis“.
Razun tega je pa pomisliti, da se mora eksport omejiti le na najfinejše močne vrste, namreč na št. 0, I in k večjem še št. 11, kajti le to se zahteva v inozemstvu, druge moke ne marajo, ampak le fino moko, iz katere morejo speči lep bel in dobro se dvigajoči kruh; ker pa te vrste pod navadnimi pogoji sestavljajo le 30°/o izkoriščenje žita, bi ekspertni mlinar nikdar ne mogel izvoziti onih 70°/o od vpeljanega žita, katero množino ministerska na-redba o povračilu carine zahteva, marveč bi mu vedno primanjkovalo 40°/o. — Tako pa si pomaga s tem, da od domače pšenice, katero skupno zmelje s tujo, privzame še onih 40°/o, kateri mu manjkajo do 70°/o. Iz tega je torej razvidno, ako se že prizna za koristno, da se za povzdigo kake obrti vpelje zboljševalni promet, rekel bi nekak „transito“, s katerim se da zaslužek raznim podjetnikom in delavcem
—	da se v predležečem vprašanji nikakor ne more zahtevati identičnost tvarine. To so druge države slično kakor naša tudi sprevidele in v Nemčiji,
Franciji in Italiji, o katerih sem se informoval, se nikakor ne zahteva identičnost. Hočem le omeniti, da se je v Franciji nekdaj zahtevalo, da se mora izvoz moke vršiti čez isto točko državne carinske meje, kakor se je žito vpeljalo. Sprevideli so pa tam, da je s tem zvezana neznosna ovira te stroke in opustili so to; vsled tega se sme torej moka izvažati čez katero koli mejno točko. Pri vstopu v deželo plača se carina in prejme pobotnica o tem plačilu. Take pobotnice imenujejo tam „aquito a caution“, —- katere listine se potem na borzi prodajajo proti primerni popustnini mlinarjem, kateri moko izvažajo iz Francije.
V Italiji so tak zboljševalni promet uvedli šele v zadnjem mesecu preteklega leta v taki obliki, kakor je pri nas v navadi. Prepričan sem, da so se ta-mošnji krogi natanko informovali o tej zadevi, zlasti ker so videli, da se je v našem cesarstvu razvila neka burna agitacija proti tej ministerski naredbi.
Ako se p o prašam o, kje se pa izkorišča ta zboljševalni promet v našem cesarstvu, dobimo na to odgovor: v vseh onih kronovinah, katerim je vsled njihove geografične leže mogoče misliti na izvoz, ali pa v katerih ondotne železnice ali druge prometne naprave olajšujejo eksport z jako nizkimi cenami. Med prve dežele šteje Gališka, katera dobiva žito iz Rusije, Kranjska in Primorska, katerim je tudi dohajalo žito iz Rusije čez naše pristanišče Trst, med druge pa Ogrska, kjer je ondotna vlada tarife na železnicah tako znižala, da v njih pristanišče Reko izvažajo po neprimerno nizkih cenah. Vsled prekratkega časa meni ni bilo mogoče ravno o tej točki nabrati gradiva v številkah. Omejim se torej le na splošne opazke. Ker sem vže omenil našo deželo, mislim, da bo gospodom ustreženo, ako se pri tej točki prav kratko pomudim.
Po podatkih, katere smo slišali v upravnem odseku, je mlinska obrt na Kranjskem bila jako razvita, ker je večina večjih mlinov na Kranjskem delala za eksport čez pristanišče Trst zlasti v Anglijo. —■ Pri tem eksportu uporabljala se je ravno ona olajšava, proti kateri je naperjen predlog gospoda Povšeta in tovarišev — in gospod tovariš Luckmann povedal nam je, da je njih tvrdka, mislim da sem prav razumel „Kranjska industrijska družba“ posredovala pri tem eksportu ter na leto do 20.000 gld. in še več razdelila povrnene carine (Poslanec Luckmann : — Abgeordneter Luckinann: „Ne carine — Fracht!") na one mlinarje, kateri so eksportirali.
Žal, da so se razmere vsled tarifnih razmer obrnile na slabše in naši mlini, katerih je bilo v primeri z domačo potrebo mnogo preveč, dobili, so hude konkurente v tržaških in goriških mlinih, kateri so se na večji podlagi osnovali ter imeli take tarife, da so pšenico iz Ogrske dobivali po isti voznini, kakor naši kranjski, kateri slednji so bili torej za vso voznine moke do Trsta na slabšem. Pri wozu ruskega žita pa se je ta razlika še bolj pokazala, namreč za voznino žita in voznino moke od Trsta do Ljubljane in nazaj.
Preidem na ogrske velike mline, kateri so 'se v zadnjih letih tolikanj povečali, da si tega pri naših razmerah še dobro predstavljati ne moremo. Samo
348 XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung N M 13. JfcbtUOt' 1895.
budapeštanski mlini mogli so v preteklem letu zmleti čez 71/2 milijonov q žita in po izreku strokovnjakov, bo se to število v kratkem času povišalo na 9 milijonov q. Ker utegne nekatere gospode zanimati bilanca onih devet velicih akcijskih budapeštanskih mlinov iz 1. 1893., hočem navesti nekoliko številk.
Akcijske glavnice imajo:
Concordia.................................. 920.000
Elizabet .................................. 900.000
Prvi budapeštanski....................... 1,000.000
Luisni..................................... 560.000
Panonia................................... 1,220.000
Peštanski mlinarski in pekovski .	. .	900.000
Peštanski Viktoria.......................... 900.000
Peštanski valjčni.......................... 800.000
Združeni paromlini kreditne banke .	.	510.660
Vrednost aktivnega premoženja kakor zemljišča, stavbe, inventar, žito in moka in razne druge tvarine znaša 21/2 do 5 krat toliko. Dobička pa so imeli ti mlini od 0-02°/o do 45 95°/o, poprečno pa 14‘49°/o od akcijske glavnice. Omenjam, da je dobiček za preteklo leto bil pri večini mlinov mnogo manjši, ker so nekateri mlini imeli zgube. Da je res tako, hočem zopet podkrepiti s številkami, katere kažejo, kako je padel borzni kurz teh akcij. Primerjati hočem borzni kurz dne 31. decemb. 1893 in 31. decemb. 1894
Concordia ....	500	....	360
Prvi budapeštanski .	1900	.... 2200
Elizabet		480	....	420
Luizni 		366	....	225
Panonia		900	....	780
Peštanski valjčni .	.	605	....	700
Mlinarski pekovski	468	....	395
Viktoria		295	....	250
torej le dva sta napredovala v kurzu, drugih 7 pa je nazadovalo.
Ker si je pa gospod predlagatelj zbral pri utemeljevanji najboljši mlin, da na podlagi njegovih razmer dokaže, kako silna krivica se godi, namreč Prvi budapeštanski mlin, kateri je izkazal čez 400.000 gld. dobička v 1. 1893. ali, kakor sem prej navel, 45‘95°/o, bodi mi dovoljeno, da navedem, da je ta mlin sam semlel 1,200.000 q žita ali 12.000 vagonov žita. To je tolika množina, da meni vsaj imponuje. Če primerjamo to množino z dobičkom, razvidimo, da je bilo pri 1 vagonu dobička 38 30 gld. ali pri 1 q 38 3 kr., to je torej oni ogromni dobiček, kateri vzbuja vzklike. Pomisliti pa je treba, da je v tem zapopaden tudi dobiček konjunkture, ne pa samo oni iz obrti same. Ako se končno izkazani dobiček primerja s prometom, katerega je imel ta mlin in katerega hočem le okroglo vzeti z 22,000.000 gld., se nam pokaže, da znaša dobiček le 2°/o, kar pa vender ni tako v nebo vpijoče.
Napredek v strojih, kateri so v rabi v mlinski obrti, omogočil je, da more ta panoga našega gospodarstva sploh tekmovati z inozemstvom. Ako se je mletnina „Mahllohn", katera je v tostranski državni polovici poprečno 1 gld. 10 kr., v ogrskih velicih mlinih skrčila se na 65 in celo 50 kr. pri q, je lahko umevno, da so nam ti mlini za to diferenco naprej, brez ozira na druge okoliščine.
Da se gospodje prepričate, koliko izda napredek v strojih, hočem navesti, da se je v 1. 1889. z 1,217.477 q premoga semlelo 5,015.385 q pšenice, v 1. 1893. pa z 1,186.497 q celih 7,177.280 q pšenice, ali poprečno:
na 1 g v 1. 1889................ 0 205 q premoga
v „ 1893............... 0T65 q
torej skorej manj.
Preidem na zgodovino agitacije. Iz prej navedenih podatkov je razvidno, kako napreduje mlinska obrt na Ogrskem, in naravna posledica je, da se ta konkurenca v tostranski državni polovici zdatno čuti. Ker se izvoz v inozemstvo ni le nič vzdignil, marveč vsled neugodnih carinskih razmer pri kontinentalnih deželah in tudi, v Braziliji, kamor se je večina eksperta iztekala, iskal si je ta izdelek mlinske obrti druga pota. Brazilija kot glavni konsument, morala je vsled carinske pogodbe s severo-ameriškimi zveznimi državami tem državam dati olajšave pri wozu moke, in ker se kvaliteta severno-amerikanske moke približuje oni ogrske, namreč, ker tudi tam izdelujejo iz žita najprej „gris“ in iz tega šele fino moko, kakor naši mlini, je konkurenca tje silno težavna. Zato je pa pritisk ogrske moke v tostransko državno polovico tako silen in bo, kar je le naravna posledica vsega razvitka, še vedno hujši. — Naravno je torej, da je vsled tega nastal tukaj odpor ter je iskal uzroka tem prikaznim. Ker pa v bistvu ni mogoče kaj uspešnega storiti, oprijeli so se zastopniki tostranske mlinske obrti, kakor utapljajoči slamnate bilke, zboljševalnega prometa ter videli v njega odpravi jamstvo za uspeh te obrti. Nikakor nočem pa trditi, da bi agitacija ne imela uzroka se zagnati v te razmere. Nasprotno. Pri carini se navadno plačuje v gotovini, ali pa se, kakor je bilo v tostranski polovici navadno, zahteva kavcija, katera se je mogla dati v vrednostnih papirjih in katera je bila tolikanj časa privezana, dokler eksporter ni izvozil zadostno množino moke. V Ogrskej se je pa ta zadeva tako prakticirala, da je carinski urad importeurjem carino kreditoval. Določil se je rok 1 leta, v katerem se je moralo onih 70°/o v obliki moke izvoziti. Ko je rok 1 leta potekel, pa so prosili importeurji za podaljšanje zastalin in ogrska vlada je tem prošnjam ugodila. Uzrok, da se je ogrska vlada v to podala, tiči v tem, da so se ravno tačas vršile carinsko-politične obravnave z Nemčijo, katera se je bila proti našim izdelkom zavarovala z varstveno carino. Ta uzrok je pa sedaj odpadel, ker so se z Nemčijo posrečili dogovori in ogrski ministerski predsednik Weckerle je dne 20. oktobra 1894 v ogrskem parlamentu, ko se je razpravljalo vprašanje o povračilu carin, sklicuje se na dognani dogovor z Nemčijo, izjavil, da se od tega časa naprej nič več ne kre-dituje carin na žito. Ker mi je pa ta oseba merodajna in jej smem verjeti, zato mislim, da je vsej dalnej agitaciji vzeta pravna podlaga. Konkurenco ogrskih mlinov so najbolj občutili na Češkem, Moravskem in Nižjeavstrijskem, kajti v teh deželah mlini ne delajo za eksport, marveč le za domačo potrebo in tu se jim ravno usiljuje ogrska moka ter jim jemlje konsumente izpred nosa. Naravno je torej, da se je odpor v teh deželah pričel.
XIII. seja due 13. febvuvarija 1895. — XIII. Sitzung mit 13. Februar 1895.
349
„Böhmisch-mährischer „Müllenverband“ je na podlagi obravnav, katere so se vršile 20. decembra 1893 v praški trgovinski zbornici, v odborovi seji 7. marca 1894 sklenil agitirati pri sorodnih zadrugah, naj se na merodajnem mestu potegnejo za odpravo nedostatkov. 1. julija 1894 so ogrski mlinarji v Vešprinu se sešli ter sklenili prositi vlado, da se odpravijo nepravilnosti. Dne 8. oktobra zbrali so se interesentje zopet v Budimpešti in sicer v takoime-novanem „Müllercongress“ ter vložili na trgovinsko ministerstvo prošnjo obsezajočo 1.) zadevo želez-ničnih refakcij, 2.) način informovanja glede mlinarskih zadev in 3.) omejitev prostosti glede izdelovanja vpeljanega žita. Ogrski trgovinski minister odklanjal je te zahteve kot neutemeljene ter pobijal trditev, da bi mali mlini vsled tega ginevali, ker se vvaža rumunska pšenica, češ da so tudi v letih 1886—1892, v katerih se ni nič iz Rumunske vpeljalo, ravno tako ginevali.
Tudi solnograški in gorenjeavstrijski mlinarji so se pridružili temu gibanju.
Najvišje pa so burkali valovi te agitacije v „Protestversammlung der österr. Müllerverbände und Landwirtschaftsgesellschaften“ dne 9. decembra 1. 1. na Dunaji, v kateri je bil referent poslanec dr. Fort in pri kateri je bil navzoč tudi gospod predlagatelj poslanec Povše. Na tem shodu govoril je zlasti zastopnik nižjeavstrijskih mlinov gospod Amand Fuhrich, kateri je razun nekaterih političnih skokov približno govoril ravno isto, kar smo slišali iz ust gospoda predlagatelja. Shod je sklenil odposlati veliko depu-tacijo k trgovinskemu ministru ter mu izročiti spomenico, katera se je bila sprejela na tem shodu. Spomenica obsega 4 točke in sicer 1.) da se ogrskim kartelnim mlinom daje neopravičena produkcijska premija, 2.) pritisk na žitne cene v tostranski polovici, 3.) nezmožnost tostranskih mlinov z uspehom konkurirati z ogrskim, 4.) nepostavnost zboljševal-nega prometa, kakor se zvršuje.
Te točke se na dolgo in široko razpravljajo. Razun tega so se pa še vložile 3 interpelacije v našem državnem zboru 1. po dr. Mengerji, naj se zboljševalni promet temeljito prouči, — 2. po poslancih Elb in Kürschner naj se carinski kredit odpravi in 3. po poslancih Richter in Kaiser, zakaj še vlada ni nič storila, da bi se nepravilnosti odpravile. Interesantno bi bilo še razgovarjati se ob odgovorih ogrskih ministrov v tamošnjem parlamentu na interpelacije in o priliki budgetne debate, vender bi to predaleč segalo.
Gospod predlagatelj se tudi sklicuje na to, da so drugi deželni zbori enake predloge, kakor je njegov, vže sprejeli in da bi naš deželni zbor ne smel zaostati, marveč pokazati, da mu je mar napredek naše mlinske obrti. Iz tega pa, ako so drugi zbori tako postopali, nikakor še ne sledi, da bi tudi naš zbor moral to storiti, marveč mislim, da je naloga naša, zadevo proučiti in potem šele svoje sklepe storiti, kajti slepo slediti drugim, bilo bi nevarno, ker je lahko mogoče, da so naše razmere po vsem drugačne kot drugod in bi torej naši obrti ne le nič koristili, marveč jo še oškodovali, kar sledi v pred-stoječem vprašanji iz mojih prejšnjih izvajanj.
Upravni odsek je uvaževal tu navedene okoliščine ter prišel do zaključka, da se ne more izreči za predlog gospoda Povšeta in tovarišev, marveč le za to, da naša vlada pazi na to, da se ne bodo vršile nepravilnosti pri izvedbi te naredbe, zlasti, da se ne ponove neopravičeni krediti pri carini, katerih se morejo le nekateri mlini posluževati, zlasti le oni ogrski mlini, katerim je ondotna vlada posebno naklonjena.
Važnejše zdelo se je upravnemu odseku vprašanje, kako bi se dale doseči ugodnejše tarife pri naših železnicah. Ali tu je pa zopet ona nesrečna južna železnica, pri kateri je vsaka taka zahteva vže naprej odbita. Tu se sicer ni nadejati prej pomoči, dokler se s kako konkurenčno progo to družbo ne prisili na vpoštevanje opravičenih zahtev, oziroma dokler se južna železnica ne podržavi.
Vender je pa potrebno, da se našo centralno vlado zopet in zopet opominja na to nujno željo vsega prebivalstva; zato si bom usodil, v imenu upravnega odseka staviti predlog v tem smislu.
V imenu upravnega odseka nasvetujem torej:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Deželnemu odboru se naroča, obrniti se do visoke c. kr. centralne vlade
a) s prošnjo, v kateri se razloži neugodni stan naše mlinske obrti in v kteri se visoka c. kr. vlada prosi, naj ona dela na to, da se nedostatki, kteri so bili združeni z izvršenjem ministerske naredbe z leta 1882. in kteri so se pojavljali zlasti v neopravičenem kreditu pri carinah na žito vpeljanim iz balkanskih dežel odpravijo, v kolikor se to do sedaj še ni zgodilo.
h) s prošnjo, naj visoka c. kr. vlada dela na to, da se železniški tarifi za žito in žitne izdelke tudi v tostranski državni polovici znižajo v taki meri kakor na Ogrskem, da bo naši mlinarski obrti mogoče, kolikor toliko konkurirati z Ogrsko.“
Deželni glavar;
Želi kdo besede?
Gospod poslanec Povše ima besedo.
Poslanec Povše;
Visoka zbornica! Izjavljam, da pritrjujem nasvetu upravnega odseka, s katerim je večinoma vsaj moj namen dosežen, da se ministerstvo prouči o stanji naše mlinarske obrti in ono od tako važne korporacije, kakor je visoka zbornica, dobi izrek, kakor ga je dobil tudi od drugih strani, po katerem mu bo mogoče z ogrskim ministerstvom se pogajati, da se odpravi zloraba, ki se je vršila, kakor vlada sama priznava, pri dotični olajšavi za mlinarsko obrt. Meni ni mar, da bi dosegel svojo trmo, zato tudi ne stavim posebnega predloga, ampak mar mi je le, da se stvar vsestransko pojasni. Tudi zagovorniki priznavajo, da se gre za ekspertno premijo in to dobe dotičniki s tem, da slabšo moko pomešajo z dobro, da tako postane sposobna za ekspert.
Eni trditvi se ne morem udati, da je namreč ekspert pri nas res tako velikansk, kajti razun neka-
350
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung Mit 13. Februar 1895.
terih velikih mlinov je po ogromni večini moka le omejena na domačo rabo. Radu jem se, ako se nahajajo v naši deželi taki mlini. Smoter moj je bil le, da bi se okrepila naša domača in mlinarska obrt v Cisleitaniji sploh.
Gospod referent se je skliceval na gospoda tovariša Luckmanna kot strokovnjaka, ki sam vodi velik parni mlin. Rekel je, da se vrši velik eksport in da se je mnogo tisočakov kot povračilo za vpeljano tujo pšenico razdelilo med manjše mline. To je pomota, tistih 20.000 gld. ni restitucija colnine, ampak povračilo znižanega tarifa na železnici, tako imenovana refakcija.
V drugem pa moram odkritosrčno reči, dokler častiti gospod poročevalec z boljšimi dokazi ne pride, ostajam pri svojih nazorih glede one zlorabe na kvar naši obrti, kajti odkar so se tiste olajšave začele izkoriščati, jel je padati eksport moke od velikih ogrskih v inozemstvo. Leta 1882. je znašal 1,336.000 kvin-talov, leta 1892. le 955.139 kvintalov in leta 1893. 1,046.110 kvintalov. Eksport moke v Cisleitaniji pa je narastel od leta 1882. do leta 1893. od 1,579.000 kvintalov na 4,581.863 kvintalov. To pa ravno dokazuje, kako veliki ogrski eksporterji preplavljajo naša tržišča z balkansko moko in to je bil povod, da sem stavil svoj predlog.
Omenjam le še, da sprejmem nasvet upravnega odseka, ker utegne venderle v to pripomagati, da ministerstvo skuša odpraviti one zlorabe in varuje interes avstrijske mlinarske obrti.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede ?
Gospod poslanec Luckmann ima besedo.
Abgeordneter Luckmann:
Ich hätte den ausgezeichneten Ausführungen des Herrn Referenten nichts beizufügen, nur möchte ich ein Missverständnis dahin aufklären, dass die Vertheilung einer gewissen Summe Frachtenrückvergütungen, nicht aber Zollvergütungen betraf, das ist ein Unterschied und ein Missverständnis, welches ich hiemit berichtigen möchte. Den Ausführungen des unmittelbaren Herrn Vorredners hätte ich nur eine Bemerkung entgegenzusetzen. Er hat erwähnt, dass die krainische Mühlenindustrie nicht für den Export gearbeitet hat. Im großen und ganzen haben wir in Krain gar keine sehr großen Mühlen, wenn man den Maßstab anlegt, wie sie in anderen Ländern, besonders in Ungarn vorhanden sind, alle diese Mühlen, deren es in den Siebziger-Jahren beiläufig 3000 gab, haben hauptsächlich für den Export gearbeitet und wie dieser aufgehört hat und man für Triest und Fiume nicht mehr arbeiten konnte, erst von da an herrscht die Misere. Der Grund der Concurrenz-Unfähigkeit der krainischen Mühlen liegt hauptsächlich an den ungleichen Eisenbahn-Tarifen^ welche das Geschäft zum Erliegen brachten. Dies ist schon so oft ausführlich dargelegt worden, dass ich glaube, Ihre Zeit zu sehr in Anspruch zu nehmen, wollte ich die Richtigkeit dieser Behauptung nochmals begründen. Außerdem aber, meine Herren, waren manchmal schuld daran auch Missernten in Ungarn ; wir waren und sind noch jetzt darauf angewiesen,
ungarischen Weizen zu beziehen, denn unser heimischer Weizen reichte nicht aus und wir mussten 9/n> des Bedarfes mit der Einfuhr des ungarischen Weizens decken. Wenn es nun in Ungarn eine Missernte gab, was geschah dann bei uns? Aus Südungarn konnten wir nach Krain keinen Weizen beziehen und wir hatten nur Steiermark zur Verfügung, aber aus diesem Weizen bekommt man kein gutes Mehl und somit war man genöthigt, den Mühlenbetrieb einzustellen oder russichen Weizen einzukaufen, weil dieser ebenso kräftig ist, wie der ungarische. Das war in den Siebzigerjahren der Fall und es dauerte vielleicht 5 oder 6 Jahre, dass man den heimischen Weizen mit russischen gemischt vermahlen hat. Heute würde es den Mühlen in Krain nicht mehr schaden, wenn man das Mahlverfahren aufheben würde, weil diese das Mahlverfahren jetzt nicht ausüben; es convenirt nicht aus Rumänien oder Serbien den Weizen nach Krain zu beziehen, das kann nur in Ungarn conveniren, aber man muss ein wenig voraussehen, die Erfahrungen früherer Jahre berücksichtigen und dann fragen: Was wird wieder geschehen, wenn z. B. in Ungarn, hauptsächlich im Banat und in den Theißgegenden, wo der harte, kräftige Weizen produzirt wird, eine Missernte eintritt, so dass wir von dorther keinen Weizen bekommen können? Das Gleiche, wie in den Siebzigerjahren, man würde über Triest russischen Weizen einführen. Dann wäre das Mahlverfahren aufgehoben und wir hätten nun lange zu thun, bis es wieder eingeführt würde, indem man uns einwenden würde: Das ist ja auf eueren Wunsch geschehen! Vorsichtsweise können wir also das Fortbestehen des Mahlverfahrens nur unterstützen, nicht aber wünschen, dass es aufgehoben werde, aber Missbräuche sollen aufgehoben werden, man soll gegen die großen Mühlen in Ungarn ebenso strenge auftreten, wie man es gegenüber den österreichischen thut, nämlich pupilarmäßig sichere Papiere als Caution verlangen und bevor das Mehl nicht ausgeführt ist, die Caution nicht zurückgeben. Wenn in Ungarn geradeso verfahren wird, wie bei uns, so wird diese Erleichterung uns nicht schaden, die Aufhebung einer Maßregel aber, die unsere Mühlen auch brauchen werden, wenn z. B. in Ungarn eine schlechte Ernte kommt, was ich zwar nicht wünsche, was aber möglich und schon da gewesen ist, dann wollen wir uns mit dem russischen Getreide behelfen und deshalb wollen wir, dass das Mahlverfahren bestehen bleibt. In diesem Sinne empfehle ich die Anträge des Verwaltungsausschusses zur Annahme, den Herrn Referenten aber bitte ich den Irrthum bezüglich Zollrückvergütungen zu corrigiren.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima besedo gospod poročevalec.
Poročevalec Lenarčič:
Ker noben protipredlog ni stavljen, nimam ničesa omeniti. Svoje poročilo popravljam v tem oziru, da tistih 20.000 gld., katere je na leto razdelila kranjska industrijska družba med mlinarje eksporterje, ni bilo povrnjenih kot carina, ampak kot refakcija voznine.
XIII. seja dne 13. felmivarija 1895. — XIII. Sitzung stilt 13. Februar 1895.
351
Deželni glavar:
Prestopimo na glasovanje.
Gospodje, ki pritrjujejo predlogu upravnega odseka, izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Na vrsto pride:
11. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva v Ribnici za podporo za popravo občinskega mostu na Bregu.
11. Mündlicher Bericht des Verwaltungs-ausschnsses über die Petition des Gemeindeamtes in Reifniz um Subvention behufs Herstellung der Gemeindebrücke in Breg.
Poročevalec dr. Papež:
Visoki zbor! Županstvo v Ribnici prosi za pro-glašenje občinskega mostu na Bregu za samostalno stavbo in urstitev v višji razred, in zaradi nujne poprave istega za deželno podporo. V prošnji pravijo prosilci: (bere: — liest:)
„Zadnja povodenj, ki je bila v ribniški dolini dne 16. t. m., podrla je več zasebnih in dva pod-občinska mosta v Ribnici, enega pa na Bregu hudo poškodovala t. j. levo kolono in škarpo raztrgala in podrla.
Ker ta most služi večinoma prebivalcem vasij Sajevca, Bukovice, Dan, Jurjeviče, Brež, Kota itd. t. j. prebivalcem vasij drugih občin, stoji pa vender na ribniškem občinskem ozemlji in ker je vzdrža-vanje in popravljanje tega mostu za samo občino Ribnico, katera ta most najmanj rabi, precej draga stvar, usoja se podpisano županstvo preponižno prositi, da bi se ta most v smislu § 7 zakona od dne 28. julija 1889. 1. št. 17 dež. zak. proglasil za samostalno stavbo ter glede popravljanja in vzdrževanja uvrstil v kako višjo vrsto, kakor spada dotična občinska pot, najbolje v okrajne ceste.
Ko pa bi se to tako naglo ne moglo izpeljati in zvršiti, se prosi, da bi visoki deželni zbor za sedaj vsaj eno deželno podporo za prvo popravo tega mostu podeliti blagovolil, da se tako še morebiti večjo škodo odvrne.
Razlog, da se obrača podpisano županstvo naravnost k visokemu deželnemu zboru, je nujnost stvari, da se tako čim prej mogoče odpravi še večja nevarnost.“
V tej prošnji se prosi torej za dvoje:
1.	) naj se most, ki veže dve progi občinske ceste, prevzame kot okrajnocestni objekt in
2.	) naj bi se dovolila podpora, da se most hitro popravi.
Kar se tiče prve prošnje glede uvrstitve mostu med okrajne ceste ali okrajnocestne objekte, treba poprej sklepa okrajnocestnega odbora, o katerem v tej prošnji ni nič povedano, ker se najbrž ni nič sklenilo, in kar se tiče podpore za popravo mostu,
pa manjka- vsak proračun. Treba torej, da najprej deželni odbor poizveduje to in ono, in zato predlaga upravni odsek:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Ta prošnja se izroča deželnemu odboru v primerno rešitev.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati ter prosim gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, da izvolijo usta ti. (Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prekinem sejo, ki se bo točno ob 4. uri nadaljevala.
(Seja prestane ob 1jz 2. uri popoludne in se nadaljuje ob 4. uri 10 minut. — Die Sitzung wird um Uhr Nachmittag unterbrochen und um 4 Uhr 10 Minuten wieder aufgenommen.)
Deželni glavar:
Proglašam sklepčnost visoke zbornice. Nadaljujemo sejo.
Na vrsto pride točka:
12. Priloga 60. Poročilo upravnega odseka o načrtu novega lovskega zakona za vojvodino Kranjsko (k prilogi 30.) in o dotičnih prošnjah.
12. Beilage 60. Bericht des Verwaltungsausschusses über den Entwurf des neuen Jagdgesetzes für das Herzogthum Krain (zur Beilage 30) und über die diesbezüglichen Petitionen.
Poročevalec dr. Tavčar:
Visoka zbornica! Dotično poročilo je tiskano, zategadelj mi za sedaj ne preostaje druzega, nego da se v imenu upravnega odseka sklicujem na tiskano poročilo. Omeniti moram, da so došle na visoko zbornico različne peticije glede lovskega zakona, ki so vse jednega in istega besedila. Zato bo zadoščalo, če prečitam jedno teh prošenj, ki so vložene večinoma po kmetijskih podružnicah iz cele Kranjske. Peticija se glasi:
„Visoka zbornica!
V tekočem zasedanji bo visoka zbornica sklepala o novem lovskem zakonu. Ker je lov velevaž-nega pomena za razvoj kmetijstva, zdi se nam podpisanim kmetovalcem potrebno naznaniti svoje želje glede lovskega zakona.
Načrt, katerega je izročila visoka vlada dne 17. januarija 1893. 1. visoki zbornici v razpravo, je narejen zgolj za koristi lovcev, na koristi kmetovalcev se pa ne ozira. Zlasti nam kmetovalcem ne uga-
352
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Kitzung am 13. Februar 1895.
jajo v vladnem načrtu §§ 9., 11., 58., 59., 65., 66. in 77.
Ad § 9. V korist kmetijstva je le kratka zakupna doba. Ako bi se zakupna doba odločila na 10 let, bi nekateri zakupniki zaredili toliko divjačine, da bi vsa polja uničila. Tudi je pričakovati, da bo pri kratki zakupni dobi vedno več lovcev prišlo k dražbi lova. Zatorej naj bi bila zukupna doba še krajši, kakor jo določuje dosedaj veljavni zakon.
Ad § 11. Radi velike razlike med posameznimi deli občine in radi tega, da bi tudi manj premožni zamogli se udeležiti dražbe, naj bi se dajal lov v najem vselej za vsako davčno občino posebej, ne pa za celo občino skupaj.
Ad § 58. Neznosno poseganje v tujo lastnino bi bilo, ko bi se smeli psi in mačke 120 m od hiš oddaljene kar pobijati. Kmetovalec teh živalij gotovo ne redi v veselje ampak za potrebo. Kadar jih vzame s seboj na dostikrat po eno uro oddaljene njive, jih pač ne more imeti privezanih na vrvici. Dokler je mačka jedino uspešno sredstvo za pokončevanje miši, bi delal lovec krivico, ako bi jo streljal. Kdo naj pa potem kmetu miši polovi?
Ad § 59. Ker kmetovalec brez orožnega in lovskega lista škodljivih živalij streljati ne sme, naj mu zakupnik lova povrne tudi škodo, katero so naredile nelovne živali. Da bi dala politična oblast vsem posestnikom lovske in orožne liste zgolj radi tega, da bi smeli streljati škodljive živali, ni pričakovati uže z ozirom na § 50.
Ad § 65. Najbolj krivičen je pa § 65. v vladnem načrtu. Kadar smo se kmetovalci pritožili o krivici sedanjega lovskega zakona, mislili smo na § 4. zakona od 19. maja 1889.. ki isto določuje, kar § 65. v vladnem načrtu. Ta določba naklada sadjerejcem neznosno breme. Ako bo zakon zahteval, da mora sadjar drevesca zavarovati pred divjačino, sicer nima pravice zahtevati odškodnine, potem moramo slovo dati sadjereji. Mladi sadni naraščaj je izročen na milost in nemilost malovredni divjačini. Ta določba je nadalje tako negotova, tako nedoločna, da bi se dala komisiji odločitev, je li za-bramba bila dejansko primerna ali ne. Prvo pravilo dobrega zakonodajstva mora pač biti jasnost, določnost v izrazih. Ako ostane § 65. tako, kakor je v načrtu, ne bo treba nobenemu zakupniku plačevati odškodnine, kajti če je sadjar drevesca dobro zavaroval, jih divjačina poškodovati ne bo mogla, ako jih pa zavaroval ni, odškodnine ne bo mogel zahtevati. Ako novi lovski zakon določi naravnost, kakor določuje lovski zakon za Češko od 1. junija 1866. v § 45., da mora zakupnik lova škodo storjeno po divjačini vselej in pri vseh okoliščinah povrniti, potem pritožbe kmetovalcev ne bodo nikoli jenjale. Leto za letom bomo morali povzdigovati svoj glas in prositi za spremembo § 65.
Ad § 66. Tudi § 66 je za kmetovalce skrajno neugoden. Ako pridelkov o pravem času ne spravijo, izgube pravico do odškodnine. Po mnogih krajih primanjkuje delavcev, drugi so tolikanj revni, da jih najeti ne morejo. Zanašajoč se na lepo vreme
jih hočejo polagoma sami spraviti. Tak revež naj j bi torej ne dobil odškodnine ?
Ad § 77. Jako nesrečen utegne postati tudi § 77. zlasti pod št. 3. Sedaj veljavni § 9. zakona od 19. maja 1889 je vender mnogo ugodnejši. Po vladnem načrtu naj bi tožnik plačal del uradnih in strankarskih stroškov, ako od toženca brez uspeha ponujani poravnalni znesek ni bil manjši, nego tožniku prisojeni znesek. Pri taki določbi se bo sle-harni bal zahtevati odškodnino potom postave, ker utegne biti obsojen v povrnitev stroškov obravnave, ki morebiti več znašajo, kakor njegova škoda. Saj je cenitev nekaj jako subjektivnega. Komisija jemlje navadno v poštev samo takozvano tržno ceno, ne ozira se pa na druge okoliščine. Visoka zbornica naj blagovoli torej to točko tako prenarediti, da plačuje vse stroške vselej zakupnik lova, ako je divjačina resnično kaj škode naredila.
Visoka zbornica! Navedli smo nekatere želje glede lovskega zakona. Pojasnili smo, katere določbe v načrtu lovskegu zakona so našim potrebam posebno neugodne. Ker so kmetijske koristi pač važnejši nego lovske koristi, saj je le kmetovalec steber države, ne pa lovec, zatorej naj se visoka zbornica pri posvetovanji o lovskem zakonu blagovoljno ozira na naše potrebe ter nas postavnim potom obvaruje škode pred nenasitljivo divjačino. Ako bomo zamogli kmetovalci brez strahu pred škodo obdelovati svoja polja, zasajati sadonosno drevje, potem šele se bo povzdignilo naše in z našim blagostanje cele dežele.“
Tako se glase vse prošnje, ki so v zadevi lovskega zakona došle visokemu deželnemu zboru.
V drugem vzdržujem predloge, kakor so tiskani v poročilu upravnega odseka, to je v prilogi 60. in ki se tako-le glase:
„Visoki deželni zbor naj sklene:
1.	) Priloženemu načrtu zakona se pritrjuje.
2.	) Deželnemu odboru ze naroča, izposlovati temu zakonu Najvišje potrjenje.
1.	) Dem anruhenden Gesetzentwürfe wird die Zustimmung ertheilt.
2.	) Der Landesausschuss wird beauftragt, demselben die Allerhöchste Sanction zu erwirken."
Dalje se stavi še neka resolucija, ki pa pride šele v razpravo, ako bo načrtani zakon odobren.
Predlagam, da visoka zbornica takoj prestopi v podrobno razpravo.
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Žitnik se je oglasil k besedi.
Poslanec dr. Žitnik:
Visoka zbornica! Nikakor ni moj namen, da bi morda, uporabljaje tisti izraz, ki se je izrekel pri šolski debati, hotel izpustiti pravega zajca med ljudstvo, ki želi spremembo lovskega zakona, in agitirati ž njim pri prihodnjih volitvah. Tudi ne nameravam, da rabim izraz gospoda poslanca dvornega svetnika Šukljeta, svojemu govoru pridati razne in-gredijence nekako kot opojno pijačo volilcem, tem-
353
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. —
več napraviti hočem le nekatere kratke opazke, da označim svoje in mnenje svojih tovarišev, da se ne bo sodilo, da vstopimo brez pomislekov v specijalno debato, ali da je načrtani zakon popolnoma po volji nam, oziroma onim, ki so že toliko časa trkali in prosili, da se lovski zakon spremeni.
Gospoda moja, gotovo ni treba obširno razkladati one krivice, ki se po obstoječem zakonu gode sadjerejcem po zajcih. Ne samo v političnih, ampak tudi v strokovnih listih so se te stvari razpravljale, in znano je, da so dotične pritožbe mnogokrat bile opravičene. Koliko truda ima sadjerejec, da izredi drevesce, potem pa pride mrha, zajec, ter mu je pokonča, da mora kmet vsako veselje do sadjereje izgubiti. Dela in trudi se in kaj ima nazadnje od tega? Ni čuda, da se ljudje potem povprašujejo, čemu 'vse knjige, čemu sadjerejska šola na Grmu, čemu pouk v sadjereji na šolah, če potem ni sredstva, zabraniti škodo po divjačini. Da, tako daleč gredo nekateri, da zahtevajo, naj se zajec proglasi kot škodljiva žival in naj se za pokončavanje zajcev dovolijo premije, kakor za vidre in lisice. Jaz ne stojim na tako strogem stališči, kajti priznavati moram, da je lov tudi pri nas narodnogospodarskega pomena, akoravno ne tolikega, kakor v drugih deželah.
Želja moja in gotovo vseh gospodov poslancev je, da se napravi pravo razmerje med lovskimi upravičenci in sadjerejci, kakor je to naglašal gospod poročevalec sam. Opuščam vse druge opazke in le rečem, da je deželni odbor vladni načrt precej predrugačil na korist sadjerejcem, vender pa sem jaz dobil ta utis, da se ni mogel otresti nekaterih ozirov na lovce, kar nam tudi svedoči to, da vidimo med poslušalci gospode, ki so prijatelji lova. Vender pa moram priznati, da je sedanji najnovejši načrt mnogo boljši od vladnega načrta, ker ustreza vsaj nekaterim željam sadjerejcev in kmetovalcev. Tako na pr. je lovska zakupna doba od 10 let skrajšana na 5 let in po preteku teh petih let mora politično oblastvo lov zopet dati v zakup, ne pa da bi se zakupna doba, kakor se je poprej večkrat zgodilo, brez dražbe smela podaljšati, ako lovski upravičenec naznani okrajnemu glavarstvu, da hoče lov obdržati. Ta stvar je dajala ljudstvu povod mnogim pritožbam. Znana sta mi še iz lanskega leta dva slučaja. V enem slučaji — bilo je v kočevskem okraji — niso bili zadovoljni, da je okrajni glavar kar sam od sebe podaljšal zakupno dobo. Zahtevali so javno dražbo. Sele čez leto dnij je bila dražba razpisana, kmetje so dobili lov v zakup za polovico višji znesek. Okr. glavar pa jim je iz same nevošljivosti nagajal in ker se mu kmetje menda tudi niso hoteli uklanjati, kaznoval jih je po 50 gld. (Cujte!) Deželna vladaje vsled priziva znižala kazen.
Drugo, kar je v novem načrtu tudi zboljšano, je to, da se daje županstvom prilika in pravica, da razsojajo v pravdah glede škod storjenih po divjačini, ako dotična odškodnina, ki se zahteva, ne presega 40 kron. Tudi to je velika dobrota. Vsaj sami veste in v odseku se je tudi od strani vlade same priznalo, da mnogokrat ljudje, ki so imeli ogromno škodo, niso zahtevali odškodnine, ker so se bali
XIII. Sitzung mit 13. Februar 1895.
dolgih potov in gotovih troškov, prepira in zamere, tako, da so rajše doma ostali. Določba § 42., ki daje županstvom to pravico, je že mnogo ugodnejša za sadjorejce, kakor v prejšnjem zakonu.
Vender pa moram izjaviti, da brez pomislekov ne prestopimo v specijalno debato, in da se ne bo napačno tolmačilo, usojal si bom izreči nekatere želje, na katere se upravni odsek ni oziral, in' v specijalni debati nasvetovati nekatere premembe.
Ena teh želj bi bila, da naj bi smele tudi občine jemati lov v zakup ter ga zvrševati po svojih lovcih, posebno ako se daje lov v zakup za prav neznatne svote. Lovski patent iz leta 1849. pravi, da se sme to goditi, sedanji zakon pa se ne ozira na to željo, ki se mi, akoravno nisem niti sadjerejec niti lovec, ne zdi neopravičena.
Potem je v § 42. novega načrta določeno, da sme politično c. kr. okrajno oblastvo najdalj e za dve leti ustaviti lov na določene živali. Ta določba je taka, da utegne v gotovem slučaji sadjerejcem mnogo škodovati.
Recimo, da se ustavi lov na zajca. Vprašanje nastane, kdo pa bo v tem slučaji, če zajec škodo stori, to škodo povrnil ? Lovski zakupnik bo rekel, da ne plača ničesa, ker ni imel pravice loviti. V tem oziru torej pogrešam jasne določbe.
Potem imamo § 56. Ta paragraf je sicer sam na sebi jako umesten, vender pa bi glede na mno-gostransko željo našega kmetskega prebivalstva mislil, da naj bi odstavek glede otrovnih tvarin, ki se je pridal od deželnega odbora načrtanemu paragrafu, popolnoma izpadel. V § 56. je sicer rečeno, da se smejo otrovne stvari nastavljati samo po zimi, ali gospoda moja, večkrat se je že pripetilo, da se je ljudem po teh otrovanih tvarinah, po zastrupljenem mesu zgodila velika škoda. Znano mi je več slučajev. Enkrat sta poginila dva vola, drugje krava, in nekje v ljubljanski okolici več prašičev, ki so se pasli v bosti. Kako je živina prišla do strupa, ni se moglo poizvedeti, ali strokovnjaki so trdili, da je poginila po zastrupljenem mesu. Otrovane tvarine nastavljati naj se torej sploh prepove, tudi za zimo. Kakor sem že rekel, načrtani zakon ima nasproti sedaj veljavnemu nekatere olajšave za kmeta, toda zadovoljen pa ne more biti ž njim nihče drugi, ko lovec.
V § 59. je določeno, da smejo lovci pse in mačke streljati, če jih dobijo najmanj 400 m od hiš. Glede psov ne rečem ničesar, ker pes, ki se okrog klati, ni dosti vreden, ampak mačke pa hodijo po leti daleč od hiše miši lovit. Mačke bi se torej ne smele streljati. (Poročevalec dr. Tavčar: — Berichterstatter Dr. Tavčar: „Samo v gozdu!“)
K § 62. bo, kakor mislim, eden mojih gospodov tovarišev stavil predlog, da se lov ob nedeljah in praznikih popolnoma prepove. O tej stvari jaz torej ne bom govoril, pač pa mi daje § 68. najpoglavitnejši povod, da sem se oglasil k besedi. Ako bi se ta paragraf le nekoliko drugače glasil, ne imel bi pomislekov, tako pa je določilo na vsak način prehudo za kmetski stan in je tudi v nasprotji z dotičnimi določili drugih deželnih zborov. Tu niso nastavljene zanjke zajcem, ampak nevednim polje-
354 XIII. seja due 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung mit 13. FetzriMr 1895.
delcem in sadjerejcem. Določba se bo zavijala, kakor se bo hotelo, in kmalu se bodo ljudje začeli oglašati s starimi pritožbami in zahtevami, da se zakon zopet spremeni. Torej je na vsak način želeti, da se ta paragraf popravi. Boljše kakor to določilo, trdijo sadjerejci, je določilo starega zakona.
Drugih stvari ne bom omenjal. Označiti sem samo hotel svoje in svojih ožjih tovarišev stališče; glasoval bom za prestop v specijalno debato, izrekam pa tudi, da bom za svojo osebo, ako se zlasti § 68. ne bo spremenil v tretjem branji, glasoval proti celemu zakonu.
Deželni glavar:
Gospod deželni predsednik ima besedo.
K. k. Landesprästdent I-reiherr v. Kern:
Den eigentlichen Anstoss zu dem heute dem hohen Hause vorliegenden Gesetzentwürfe hat jene Vorlage gebildet, welche von Seite der Regierung bereits vor mehreren Jahren eingebracht wurde. Heute liegt ein Gesetzentwurf vor, welcher sich von dem damals eingebrachten Entwürfe wohl in vielen Punkten sehr weit entfernt. Den Standpunkt, roeldjen die Regierung bezüglich dieses Entwurfes einnimmt, muss ich zunächst dahin präcisiren, dass sich die hohen Centralstellen selbstverständlich vorläufig vollkommen freie Hand behalten müssen, nachdem die Zeit seit Abschluss der Ausschussberathungen eine viel zu kurze war, als dass alle diese Stellen, die hier in Betracht kommen: Das hohe Ministerium des Innern, das Ackerbauministerium und das Justizministerium sich über diese verschiedenen Punkte, welche in dem Gesetze einer Änderung unterzogen wurden, hätten einigen können, zumal die vom Ausschüsse ausgearbeitete Vorlage erst vor wenigen Tagen in Druck erschienen ist. Von Seite des Ausschusses wurden in diese Vorlage manche Stellen wieder aus dem ersten Regierungsentwurfe übernommen, und insoferne kann allerdings behauptet werden, dass die Vorlage, wie sie von dem Verwaltungsausschusse ausgearbeitet wurde, sich mehr jenem Gesetzentwürfe nähert, als der Entwurf des Landesausschusses, und insoferne muss demselben auch vom Standpunkte der Regierung der Vorzug eingeräumt werden. Es sind aber auch in diesem Entwürfe noch mehrere Punkte, welche sich von der Regierungsvorlage bedeutend unterscheiden. Zu diesen gehört in erster Linie die Bestimmung des § 5 bezüglich der Eigenjagden, dann jene Bestimmungen, welche laut des Gesetzentwurfes auf die Competenz der Behörden sich beziehen, und endlich ist eine nicht unwesentliche Änderung zu finden im § 73 des Gesetzentwurfes, bezüglich der Schadenersatzpflicht in Obst- und Ziergärten und bergt. Was nun zunächst den § 5 anbelangt, so hat die Regierungsvorlage das Eigenjagdrecht auch bezüglich solcher eingezäumter Grundstücke zugestanden, welche zwar dem Wilde zugänglich, vom Menschen aber nur dann betreten werden können, wenn er entweder durch die Thür oder über die Einzäumung sich den Weg sucht. In Kram sind in letzterer Beziehung keine wesentlichen Klagen über den Mangel einer derartigen Bestimmung vorgekommen und ich will daher die Weglassung dieser Bestimmung nicht gerade mit besonderem Nachdrucke be-
tonen, immerhin aber erscheint es aus mehrfachen Gründen wünschenswert, dass diese Bestimmung aufgenommen werde, weil durch die Einzäumung der Grundbesitzer zu erkennen gibt, dass er wünsche, dass sein Grundstück von Fremden ohne besondere Erlaubnis nicht betreten werde, und es nur billig ist, dass diesem Wunsche durch die Gesetzgebung Rechnung getragen werde. Was die Änderung im Verfahren bei Wildschadenersatzansprüchen, respective in der Competenz anbelangt, so kann dieselbe als eine sehr bedeutsame Änderung bezeichnet werden, ich kann sie aber nicht zugleich als hervorragend glücklich bezeichnen, weil ich überzeugt bin, dass sich die Gemeinden j mit der neuen ihnen aufgebürdeten Last nicht befreunden werden; außerdem ist aber ein weiterer Grund, diese Bestimmungen nicht als besonders glückliche zu bezeichnen, der, dass die Bestimmungen über das Verfahren, die Vornahme der Schätzung, die verschiedenen Vergleichsversuche über die Kosten des Verfahrens u. s. w. denn doch ziemlich complicirt sind, und es kaum zu erwarten steht, dass die sämmtlichen Gemeindevorsteher, von denen, wie es dem hohen Landtage bekannt ist, viele kaum des Lesens und Schreibens kundig sind, in der Lage sein werden, die complicirten Bestimmungen des Gesetzes entsprechend zu handhaben. Über diese Frage mich näher auszusprecheu, wird vielleicht der Anlass gegeben sein, wenn das hohe Haus in die Specialdebatte eingehen sollte. Die Bestimmung des § 73 involvirt eine bedeutende Veränderung gegenüber dem Gesetzentwürfe durch die Verschiebung der Beweislast, eine Änderung, die für den Jagdpächter sehr gefährlich sein kann, und die, was ich eigentlich in den Vordergrund stellen möchte, juristisch nicht recht haltbar ist. Allerdings findet sich eine adäquate Bestimmung in dem Landesgesetze vom Jahre 1889, ich glaube aber, dass gerade diese Bestimmung mehr oder weniger durch ein Versehen in jenes Gesetz gekommen ist, denn diejenigen Herren des hohen Hauses, welche Juristen sind, werden zugeben, dass die negative Beweisführung, welche, im § 73 aufgenommen erscheint und die auch im Gesetze vom Jahre 1889 angeordnet ist, juristisch nicht haltbar ist. Einen negativen Beweis zu führen, das widerstrebt wohl der Beweistheorie in civilrechtlichen Sachen.
Dies sind die Hauptmomente, in welchen die gegenwärtige Vorlage sich von der Regierungsvorlage unterscheidet, sie unterscheidet sich aber auch noch in einem anderen wesentlichen Punkte, und das ist in der Feststellung der Jagdgebiete vor jeder Licitation. Dass die Regierungsvorlage in dieser Beziehung genaue Bestimmungen enthält, welche eine sichere Feststellung dieser Jagdgebiete entschieden verbürgen, wird wohl niemand in Abrede stellen wollen. Allerdings ist damit die Verpflichtung für den Eigenjagdbesitzer verbunden, die Jagd nach Ablauf der Jagdperiode neu anzumelden, eine Verpflichtung, die anscheinend ein Unrecht involvirt, weil man glaubt, dass ein bestehendes Recht, welches einmal anerkannt ist, doch anerkannt bleiben soll und man den Berechtigten zu einer neuen Anmeldung nicht zwingen kann.
Ich habe bereits im vorigen Jahre die Ehre gehabt, auf diesen Punkt zurückzukommen und möchte auch heuer diesmal wieder die Bemerkung machen, dass wir analoge Bestimmungen haben, wo der Beweis eines erworbenen Rechtstitels wieder verlangt wird, weil die
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung am 13. Februar 1895.
355
Grundlage dieses Rechtstitels selbst durch Veränderungen im Laufe der Zeit alterirt werden kann, wie z. B. die Zuerkennung der Begünstigung auf Grund des § 17 des Wehrgesetzes, wo der Rechtstitel von Jahr zu Jahr nachgewiesen werden muss, weil Veränderungen im Familienstände entstehen können, welche diesen Rechtstitel zum Falle bringen; also haben wir schon da eine analoge Bestimmung, dass solche Rechtstitel von Jahr zu Jahr nachgewiesen werden müssen. Ich glaube, dass gegen diese Bestimmung eine begründete Einwendung eigentlich nicht geltend gemacht werden kann, wohl aber trägt diese Bestimmung zur Feststellung der Jagdgebiete entschieden bei.
Aus allen diesen Gründen, ferner weil der Regierungsentwurf wegen der systematischen Behandlung des ganzen Komplexes von Fragen, die hier zu Tage treten, vielleicht auch den Vorzug verdient vor jenem des Landesausschusses, respective des Verwaltungsausschusses, erlaube ich mir, nachdem von Seite des Verwaltungsausschusses der Antrag gestellt wird, auf die Berathung der Regierungsvorlage nicht einzugehen, dem hohen Landtage denn doch die Regierungsvorlage neuerlich zu empfehlen; für den Fall jedoch, als in die Berathung der Ausschussvorlage eingegangen werden sollte, erkläre ich nochmals, dass die Regierung, wenn sie auch bereit ist, au der Specialdebatte sich zu betheiligen, sich in dieser Beziehung durchaus nicht für gebunden erachtet und sich freie Hand wahren muss, erst nach Abschluss der ganzen Verhandlung jene Stellung zu kennzeichnen, welche sie diesem Gesetzentwürfe gegenüber definitiv einnehmen wird.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima besedo gospod poročevalec.
Poročevalec dr. Tavčar:
Govor častitega gospoda poslanca dr. Žitnika mi ne daje posebnega povoda, odgovarjati mu na dolgo in široko. Kar je navedel, to bi spadalo bolje v razpravo pri posameznih določbah, nego sedaj v splošno debato. On sam je moral že priznati, da se je upravni odsek pri posvetovanji o zakonu gotovo bolj oziral na razmere kmetskega stanu nego na lovce. V tem oziru mora vsakdo pripoznati, da je upravni odsek storil svojo dolžnost nasproti slovenskemu kmetovalcu.
Kar se tiče splošnih opazek gospoda dr. Žitnika, ni jih bilo mnogo tacih, na katere bi bilo potrebno reagovati, in tudi opazka, da je nekoliko prijateljev lova prišlo poslušat današnjo razpravo, se mi ne zdi tak argument, s katerim bi se dalo uspešno oponirati. Če pogledam na galerijo, ne vidim niti jednega kmeta, in iz tega bi mogel nasprotno tudi jaz nek sklep storiti, da namreč kmetom nič ni ležeče na lovskem zakonu, ker bi bili sicer morali priti razprave te zbornice poslušat.
častiti gospod poslanec dr. Žitnik je med drugim izrekel željo, da bi kazalo malim občinam dopuščati, da same zvršujejo lov. Gospoda moja, neko posebno važnost pokladam na to, da naj se tako določilo ne vpelje. Prepričan sem, da je veliko večja
škoda za kmeta, ako se ga polasti strast do lova, kakor ona, k oj o mu zajci napravijo. Ne poznam večje nesreče za kmeta, kakor je strast do lova. Ta strast je naravnost njegov ekonomični pogin. Kmet in lov se ne strinjata in marši kak kmet je vsled te nesrečne strasti že prišel na boben. Zato Vam polagam na srce, da opustite vsako tako določbo, ki bi utegnila kmetom dati priliko, da postanejo lovci, ker bi jim s tem silno škodovali, na drugi strani pa čisto nič ne koristili.
Gospod dr. Žitnik je navajal slučaj, da sta poginila dva vola vsled zastrupljenega mesa. Stvar je nejasna, kakor je gospod predgovornik sam priznal. Pripetila se je baje v Davčah za Železniki; ali voli po navadi ne jedo mesa in mogoče je, da jih je kak hudobni človek zastrupil. (Ugovor na levi. — Widerspruch links.) Bolj mogoče je to vsekako. kakor pa da bi bili voli jedli surovo meso. Ali dandanes je že tako v navadi, da hočejo nekateri lovce postaviti v vrsto nelovnih živali in ti potem zvračajo vso krivdo, koder se kaj zgodi, na lovce. Jaz vsaj moram jako dvomiti, da bi bila vola res poginila vsled nezadostnih določeb lovskega zakona.
V drugem mi bo v specijalni debati prilika, odgovarjati gospodu predgovorniku.
Častiti gospod vladni zastopnik je zagovarjal vladno predlogo in naglašal različne pomisleke, katere ima vlada nasproti načrtu upravnega odseka. Omenjal je § 5., ki se je v predležeči obliki sprejel iz razlogov, ki so v tiskanem poročilu navedeni in zato, ker je odsek prepričan, da bi ne bilo dobro za naše ljudstvo, ako bi se samosvoji lovi pomnožili tako, kakor želi vlada.
Častiti gospod deželni predsednik je spodbijal spremembo postopanja pri lovskih odškodninah, ker je upravni odsek nekoliko kompetence odkazal županom. To je sicer nekaj novega, ali jaz pričakujem dobrih nasledkov od te določbe. Gotovo bodo s tem izginile pritožbe, ki jih imamo sedaj proti lovskemu zakonu glede takozvanih krivičnih razsodeb o odškodninah, prepiri na lovskem polji bodo postali redkejši in sklepale se bodo večkrat poravnave, ki bodo všeč tako lovskemu zakupniku kakor kmetu. Glede primere z vojaškim zakonom usojam si le izreči, da se lovski zakon, ki za javno življenje končno nima velikega pomena, pač ne more primerjati z drugimi važnimi zakoni in posebno ne z vojaškim zakonom. Ta zakon ima čisto drug pomen za javno življenje in tam je gotovo opravičeno, da se morajo pravice, ki jih daje zakon, oglasiti od dobe do dobe. Ali določbe takega zakona se ne dajo primerjati s predpisi lovskega zakona, ki ne sega tako globoko v socijalno življenje.
Zaradi tega še jedenkrat prosim, da visoka zbornica preide v nadrobno razpravo o predloženem načrtanem zakonu.
Deželni glavar:
Gospodje, ki se strinjajo s predlogom gospoda poročevalca, da se o predloženem načrtu zakona preide v specijalno debato, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
356
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII Kitzuilst Ulit 13. jFcbnmi" 1895.
Predno prestopimo v specijalno debato, usojam si predlagati, da bi v s vrbo okraj sanj a gospod poročevalec čital samo številke paragrafov in da bi se gospodje, ki žele govoriti, oglasili pri dotičnem paragrafu, ali da bi tisti, ki žele, da bi se o tem ali onem paragrafu posebej glasovalo, to naglašali, kadar se dotični paragraf skliče. Ako se nihče ne bo oglasil, zmatral bi, da je dotični paragraf sprejet.
Ali je visoka zbornica zadovoljna, da se tako postopa P (Pritrjuje se. — Zustimmung.) Gitale se bodo torej samo številke paragrafov, ker bo itak še tretje branje, pri katerem se bodo lahko zvršile stilistične in tiskovne pomote. Torej danes ni treba, da se bere celi paragraf.
Prosim gospod poročevalec !
Poročevalec dr. Tavčar:
(Skliče §§ 1,—4., ki obveljajo brez debate. — Ruft die §§ 1—4 auf, welche ohne Debatte angenommen werden.)
Pri § 5. so se vrinile nekatere tiskovne pomote, katere prosim takoj popraviti.
V	slovenskem tekstu, v alineji a, v prvem odstavku, je besedi „in izhod“, v tretjem odstavku besede „dlakasti“ in „ali z njega“ izbrisati; v nemškem tekstu, alinea ci, v tretjem odstavku je beseda „Haarwilde" premeniti v besedo „Wilde", dalje je izbrisati besede „durch die Thüren".
Utemeljitev je obsežena v tiskanem poročilu upravnega odseka.
Predlagam, da se § 5. sprejme s temi spremembami.
(Obvelja. — Angenommen.)
(Skliče §§ 6. in 7., ki obveljata brez debate.
— Ruft die §§ 6 und 7 auf, die ohne Debatte angenommen werden.)
Pri § 8. je v prvi vrsti nemškega teksta namesto besede „Katastralgemeinde" vriniti beseda „Orts-gemeinde". V drugem naj se § 8. sprejme nespremenjen.
(Obvelja. — Angenommen.)
(Skliče §§ 9.—22., ki obveljajo brez debate. — Ruft die §§ 9—22 auf, die ohne Debatte angenommen werden.)
Pri § 23. je v 4. odstavku, v zadnji vrsti namesto „§ 18“ vriniti „§ 28“.
Prosim, da se § 23. odobri s to spremembo.
(Obvelja. — Angenommen.)
(Skliče §§ 24.—4L, ki obveljajo brez debate.
—	Ruft die §§ 24—41 auf, die ohne Debatte angenommen werden.)
§ 42!
Deželni glavar:
Gospod poslanec Povše ima besedo.
Poslanec Povše:
V	tem paragrafu ravna se za to, da se c. kr. deželni vladi da pooblastilo, da dogovorno z deželnim odborom določa čas, v katerem se gotove vrste živali ne smejo streljati in to v ta namen, da se
bolje zarede. Menim, da ne bo nihče napačno tolmačil, ako rečem, da je umestnejše in da se s tem zabrani tudi vsaka dvomnost med ljudstvom, ki ne ve natanko presojati, zakaj se je ta določba sprejela v zakon, ako bi se ta paragraf sprejel, kakor ga predlaga deželni odbor, ki hoče pravico, določati prepovedani lovski čas, ohraniti deželnemu zboru. Stvar spada v deželno zakonodajstvo in jaz ne vem, zakaj naj bi se tako imenitna določitev prepustila deželni vladi in deželnemu odboru.
Zato predlagam, naj se 1. odstavek § 42. glasi, kakor ga je nasvetoval deželni odbor, namreč takole :
„Deželni zbor določi s posebnim zakonom prepovedane lovske čase za tiste lovne živali, za katere je določitev takšnih časov potrebna zategadelj, da se ohrani lovskim razmeram dežele primerna množina divjačine.
Der Landtag hat im Gesetzgebungswege Schonzeiten für jene jagdbaren Thiere festzusetzen, für welche die Festsetzung solcher Zeiten behufs Erhaltung eines den jagdlichen Verhältnissen des Landes angemessenen Wildstandes erforderlich ist."
Drugi alinea ostane, kakor ga predlaga upravni odsek.
Deželni glavar:
Gospodje, ki podpirajo predlog gospoda poslanca Povšeta, izvolijo ustati.
(Podpre se. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt in je torej v razpravi.
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima besedo gospod poročevalec.
Poročevalec dr. Tavčar:
Upravni odsek je bil pri tem določilu, katero ne odgovarja načrtu deželnega odbora, mnenja, da je pri določitvi prepovedanega lovskega časa včasih potrebno, da se prememba hitro z vrši, n. pr. pri zajcih ali pri divjih racah. To so tako malenkostne reči, da vender ni vredno, od slučaja do slučaja čakati, da se snide deželni zbor in da se napravi posebni zakon. Veliko bolj praktično je, da se ta določitev prepusti deželni vladi, kateri na tem polji bolj pri staj e eksekutiva, kakor deželnemu odboru. Avtonomno stališče je popolnoma doseženo s tem, da se reče: „dogovorno z deželnim odborom“. Opozarjal bi gospoda tovariša Povšeta, da je tudi on jednako stališče zavzemal, ko je glasoval za zadnji odstavek § 2., ki se glasi: „Deželna vlada sme po ukaznem poti tudi še druge živalske vrste razglasiti za lovne“. Tam se gre skoraj za še bolj važno načelo, in če tam ni ugovarjal, mislim, da tudi lahko glasuje za § 42., kakor ga predlaga upravni odsek. Sicer imamo pa jednako načelo tudi že v ribarskem zakonu. Vsekako je boljše, da se v tem oziru deželni vladi da prva roka, ker lahko hitrejše in spretnejše postopa, kakor deželni zbor, ki se samo jeden-krat na leto snide in itak vsak zakon s težavo skupaj spravi.
Prosim torej, da visoka zbornica sprejme § 42. v tisti obliki, kakor je tiskan v prilogi 60.
357
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. —
Deželni glavar:
Preidemo na glasovanje:
Predlog gospoda poslanca Povšeta se glasi:
„Deželni zbor določi s posebnim zakonom prepovedane lovske čase za tiste lovne živali, za kariere je določitev takšnih časov potrebna zategadelj, da se ohrani lovskim razmeram dežele primerna množina divjačine.
Der Landtag hat im Gcsetzgebnngswege Schonzeiten für jene jagdbaren Thiere festzusetzen, für welche die Festsetzung solcher Zeiten behufs Erhaltung eines den jagdlichen Verhältnissen des Landes angemessenen Wildstandes erforderlich ist."
Gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo ustati.
(Se odkloni. — Wird abgelehnt.)
Predlog je padel.
Prosim sedaj glasovati o predlogu upravnega odseka.
Gospodje, ki pritrjujejo predlogu upravnega odseka, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje.
Poročevalec dr. Tavčar:
(Skliče §§ 43. in 44., ki obveljata brez razgovora. — Ruft die §§ 43 und 44 auf, die ohne Debatte angenommen werden.)
V	§ 45. prosim v zadnji vrsti slovenskega teksta izbrisati besedo „mu“.
V	drugem naj se § 45. sprejme nespremenjen.
Deželni glavar:
Gospod deželni predsednik ima besedo.
K. li. Landespräsident Areiherr v. Kein:
Im § 45 wird eine Ausnahmsverfügung berührt, welche nur in den allerseltensten Fällen eintreten dürfte, dass nämlich die Landesregierung nach vorheriger Zustimmung des Landesausschusses die Jagd auf bestimmte Thierarteu in einzelnen oder in allen Jagdgebieten des Kronlandes ans die Dauer von höchstens zwei Jahren ganz einstellen kann, wenn besondere Umstände dies als zweckmäßig erscheinen lassen. Derartige Verfügungen gehören in die ausschliessliche Competenz der landesfürstlichen Behörden und es gienge wohl nicht an, dieselben von der Zustimmung des Landesausschusses abhängig zu machen. In der Praxis erscheint diese Frage ziemlich bedeutungslos; ich glaube, dass solche Verhältnisse in Kram überhaupt noch nie aufgetreten sind und auch kaum je auftreten werden, so dass dieser Paragraph wirklich nur in der Theorie existirt; mau sollte daher umsoweniger von theoretischen Grundsätzen, wie sie bisher in der Gesetzgebung zur Geltung gebracht worden sind, und die die Competenz der Behörden betreffen, abweichen. Es ist ja gewiss, dass die Landesregierung iu einem solchen Ausnahmsfalle den Landesausschuss hören und seinem Votum auch die größte Beachtung schenken wird, aber ich glaube, dass es aus prinzipiellen Gründen nicht angeht, jene Rechte, welche
XIII. Sitzung mit 13. Februar 1895.
der staatlichen Behörde zufallen, bei einer solchen Verfügung von der Zustimmung des Landesausschusses abhängig zu machen. Ich möchte also an den hohen Landtag das Ersuchen richten, im § 45 die Worte: „nach vorheriger Zustimmung des Landesausschusses" fallen zu lassen, eventuell sie.mit den Worten: „nach Einvernehmung des Landesausschusses" oder: „nach eingeholter Wohlmeinung des Landesausschusses" zu ersetzen. Wir haben in Oesterreich, leider möchte ich sagen, zwei vollkommen getrennte Administrationen, die autonome und die staatliche. Diese Trennung der Verwaltung ist an und für sich schon geeignet zu Competenzconflicten zu führen, geeignet viele Angelegenheiten zu verzögern und sie ist auch die Ursache von vermehrten Kosten. Es heißt aber diese Verhältnisse auf die Spitze treiben, wenn man bei jedem Anlasse auch noch immer die Uebereinstimmung dieser beiden Verwaltungen, der autonomen und der staatlichen, zum Gesetze macht. Das geschieht wieder hier im § 45, und obwohl ich, wie gesagt, dem Inhalte dieser Bestimmung keine besondere praktische Bedeutung zumesse, muss ich doch zur Wahrung des principiellen Standpunktes den hohen Landtag bitten, dem Gesagten Rechnung zu tragen und statt der Worte „nach vorheriger Zustimmung des Landesausschusses" eine der Competenz der l. h. Behörden entsprechende Textirung anzunehmen.
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
K besedi se je oglasil gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel.
Abgeordneter Excellenz I-reiherr v. Schwegel:
Ich möchte mich den Ausführungen des Herrn Landespräsidenten nur anschließen, und ich glaube, dass iu dieser Beziehung thatsächlich kein Bedenken obwaltet, diesem Vorschlage Folge zu leisten. Ohne die Debatte weiter ausdehnen zu wollen, erlaube ich mir den Antrag zu stellen, dass im § 45, im deutschen Texte, statt der Worte: „nach vorheriger Zustimmung des Laudesausschusses" gesetzt werde: „nach Einvernehmung des Landesausschusses", und im slovenischen Texte anstatt der Worte „s poprejšno pritrditvijo deželnega odbora“ die Worte „zaslišavši poprej deželni odbor“.
Deželni glavar:
Gospodje, ki podpirajo predlog ekscelence gospoda barona Schwegelja, izvolijo ustati.
(Podpre se. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt in pride torej na glasovanje.
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima gospod poročevalec besedo.
Poročevalec dr. Tavčar:
Tudi jaz mislim, da se bo slučaj, katerega omenja § 45., pri nas na Kranjskem, kjer so lovske razmere tako revne, le malokedaj pripetil, ali morebiti tudi nikdar ne. Toda upravni odsek je sklenil besedilo, kakor je tiskano in v imenu upravnega odseka ne morem zastopati drugega stališča. Za svojo osebo pa na to stvar ne pokladam nobene
358
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung MN 13. Frill'll M' 1895.
važnosti in mislim, da ne bo nobena nesreča, če se tudi sprejme besedilo, kakoršno predlaga ekscelenca gospod baron Schvvegel.
Deželni glavar:
Preidemo na glasovanje. V prvi vrsti bomo glasovali o spreminjajočem predlogu gospoda poslanca ekscelence barona Schwegelja.
Gospodje, ki se strinjajo s tem nasvetom, izvolijo ustati.
(Se odkloni. — Wird abgelehnt.)
Predlog je padel.
Prosim sedaj glasovati o predlogu upravnega odseka.
Gospodje, ki pritrjujejo predlogu upravnega odseka, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje.
Deželni glavar:
(Skliče §§ 46.—49., ki obveljajo brez debate. — Ruft die §§ 46 - 49 auf, die ohne Debatte angenommen werden.)
§ 50!
Poslanec Pfeifer:
Visoki zbor! Sicer nisem neprijatelj zajca, če ga imam pred seboj na mizi lepo pečenega — ali kot posestnik ne maram za požrešnega zajca in bojim se, da bo lov jako škodljiv novim trtnim nasadom, če bodo lovci smeli gospodariti po vinogradih. Vsak vinorejec ve, kako" lahko se odtrga cepljena mladika, če se je le količkaj nerodno dotakne. Nasaditev novih vinogradov stane veliko truda in denarja, dokler more prvikrat brati v novem nasadu. Ko pa bi še lovci s psi smeli loviti po novih vinogradih, bil bi vinorejec izročen na milost in nemilost veselim lovcem. Vsak gospodar gotovo nerad vidi, če mu tuji ljudje hodijo po njivah, koliko bolj ga mora boleti, če vidi, da v svojo zabavo lovci uničujejo mnogoletni in dragi trud.
Zato nasvetujem sledeči dodatek:
„Po trtnicah in po novih trtnih nasadih s požlahtnjenimi še ne rodečimi trtami se sploh ne sme loviti.
In Rebschulen und neu bepflanzten Weingärten mit veredelten noch nicht tragbaren Reben ist das Jagen überhaupt verboten."
Deželni glavar:
Gospodje, ki podpirajo ta predlog, izvolijo ustati.
(Podpre se. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt in je torej v razgovoru.
Gospod deželni predsednik se je oglasil k besedi.
K. k. Landesprasident Arcitzerr v. Kein:
Der Antrag, welchen der Herr Abgeordnete Pfeifer gestellt hat, zielt dahin ab, in den Rebschulen und neu-
bepflanzten Weingärten mit veredelten, noch nicht tragbaren Reben die Jagd gänzlich einzustellen. Ich verkenne nicht die Absicht, welche diesem Antrage zugrunde liegt, nämlich den Schutz der Weinculturen; von diesem Standpunkte möchte ich dem Herrn Vorredner nicht Unrecht geben. Aber wenn eine solche Bestimmung getroffen wird, dass in diesen Rebenanlagen überhaupt nicht gejagt werden darf, so involvirt diese Bestimmung die Ausnahme jener Rebschulen von dem eigentlichen verpachteten Jagdterrain, und die Folge wäre die, dass Wildschäden in diesen Rebschulen einen Anspruch auf Vergütung absolut nicht haben können; denn es geht doch unmöglich an, den Jagdpächter zum Ersatz eines Wildschadens an jenen Orten zu verhalten, wo er überhaupt der Vertilgung des Wildes, welches den Schaden anrichtet, gar nicht nachgehen kann. Das ist ein Grundsatz, der von selbst ganz einleuchtend ist. Wenn also der Antrag des Herrn Abgeordneten Pfeifer zur Annahme gelangen sollte, so müsste consequenterweise eine Bestimmung in das Gesetz aufgenommen werden, welche sagt: In diesen von dem Jagdrechte ausgenommenen Culturen, resp. auf dem Terrain, auf welchem das Jagdrecht auf Grund dieser Bestimmung zu ruhen hat, ist auch der Jagdpächter zur Vergütung des Wildschadens nicht verpflichtet. Dann ist die Bestimmnng logisch und dann könnte von Seite der Regierung dagegen keine Einwendung erhoben werden, im anderen Falle aber müsste ich mich dagegen aussprechen, weil es ganz unvereinbar erscheint, auf der einen Leite dem Jagdpächter zu verbieten, in diesen Anlagen ein Thier zu erlegen, auf der anderen Seite aber denselben zum Ersätze des Wildschadens zu verhalten. Ich bitte sich nur vorzustellen, wie dies in der Praxis aussehen wird. Der Jäger sieht, wie ein Hase in die Rebenanlagen hinein-slüchtet, insbesondere zur Winterszeit nimmt der Hase ja die Reben gerne an und verursacht hie und da Schaden, der Jäger aber darf ihn hiebei nicht stören, sondern muss ruhig zusehen, wie der Hase sich gütlich thut und Wildschaden anrichtet. Der Jäger kann während dessen nun nachrechnen, was ihn dieses Vergnügen des Meisters Lampe kosten wird, während er sonst den Hasen leicht mit einem guten Schusse erlegen, oder durch einen Hund aus diesen Anlagen verjagen und dem Schaden vorbeugen könnte. Eine solche Bestimmung wäre also zum Mindesten gefährlich.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Lavrenčič ima besedo.
Poslanec Lavrenčič:
Visoki zbor! Popolnoma se strinjam s predlogom častitega gospoda poslanca Pfeiferja, kajti kdor se peča z vinorejo in posebno z novimi ameriškimi nasadi, ve, kaka škoda se godi vinogradniku, ako lovci in njihovi pomagači s psi pohaj-kajo po vinogradih, kakor jim je drago. Pa ne le v novih nasadih se dogajajo škode, ampak tudi stare trte se lahko oškodujejo, kajti, ako zajec skoči, lovec ne bo gledal, ali oškoduje trte, ampak ustrelil bo na zajca in pri tem obstreli trte. V času, ko se trta obdeluje, pride vinogradnik in se čudi, da so nekatere trte suhe, druge pa žive in
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung mu 13. Februar 1895.
359
popolnoma zdrave. Nazadnje se prepriča, da so bile dotične trte od lovcev obstreljene. Ne da bi stavil predlog, želel bi, da naj bi se lov po vinogradih popolnoma prepovedal, zakaj tam se ne more nikdar tir j ati odškodnina, kakor pri sadnem drevji, ker o vinogradih in novih nasadih ni v zakonu nobenega paragrafa.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Pfeifer se je oglasil k besedi.
Poslanec Pfeifer:
Da ustrežem želji prečastitega gospoda deželnega predsednika, nasvetujem, da se moj predlog, ako se sprejme, s § 50. vred izroči gospodarskemu odseku v pretresanje. (Poslanec Klun: — Abgeordneter Klun: „Čemu?“ Poslanec Višnikar: — Abgeordneter Višnikar: „Ni časa!“)
Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima gospod poročevalec besedo.
Poročevalec dr. Tavčar:
Kolikor imam skušnje, se po vinogradih navadno ne lovi veliko, ker se tam malo živali dobi; ako se pa škoda dogodi po psih, se lahko odškodnina zahteva. Da bi se dostavek gospoda poslanca Pfeiferja sprejel, po mojih mislih skorej ni potrebno. Logična posledica je namreč, da na prostorih, kjer lovec nima pravice loviti, tudi nima odgovornosti za lovske škode. Ako bi se sprejel predlog gospoda poslanca Pfeiferja, bi bil po mojih mislih nasledek ta, da bi se tudi odškodnina ne smela tir j ati, če se vinograd po divjačini oškoduje, ker je tam lov prepovedan. Posledica bi bila, da bi imeli vinogradniki veliko več škode, kakor tedaj, če se ta določba ne sprejme v zakon. Kolikor je meni znano, glede vinogradov še nismo čuli posebnih pritožeb, da bi jim divjačina škode delala. Lahko se sicer zgodi, da strel poškoduje kako trto, ali gospod poslanec Lavrenčič mora sam priznati, da se kaj tacega le redkokedaj, morebiti v desetih letih komaj jedenkrat ali dvakrat prigodi. Na take reci bi torej ne pokladal posebne važnosti. Res je, da so mladi nasadi varstva potrebni, ali to varstvo bodo po zakonu popolnoma zadostno uživali, ker se da škoda, storjena po divjačini, ceniti in povrniti. Ravno tako se da škoda konštatovati in iztirjati, ako je po psih provzročena. Svarim torej gospode iz one (desne — rechten) strani, da bi silili določilo o zakon, iz katerega bi se le rodili dvomi, ali so škode po vinogradih sploh plačljive ali ne. 8 tako določbo bi se samo nejasnost v zakon potisnila, vinogradniku pa bi ne bilo čisto nič pomagano. Škoda po divjačini je veliko večja, kakor pa če semtertje kak pes v vinograd zaide, kajti kolikor jaz vem, se v vinogradih po navadi ne vrše brakade, ker so vino-
gradi navadno prazni. Mislim torej, da je boljše, ako se predlog gospoda poslanca Pfeiferja odkloni, ker bi se sicer le nejasnost spravila v zakon, ki bi pa ne škodovala lovcu, ampak samo kmetovalcu.
Deželni glavar:
Prestopimo na glasovanje. Najprej prosim glasovati o dodatnem predlogu gospoda poslanca Pfeiferja, ki se glasi: (bere: — liegt:) „Po trtnicah in po novih trtnih nasadih s požlahtnjenimi še ne rodečimi trtami se sploh ne sme loviti.
In Rebschulen und neu bepflanzten Weingärten mit veredelten noch nicht tragbaren Reben ist das Jagen überhaupt verboten."
Za slučaj, ako "bi se ta predlog sprejel, nasvetuje g. poslanec Pfeifer dalje, da se ta predlog in § 50., kakor ga predlaga upravni odsek, izročita upravnemu odseku v pretres. O tem even-tuelnem predlogu se bo glasovalo, ako se sprejme dodatni predlog, katerega sem prečital.
Prosim torej glasovati. Gospodje, ki pritrjujejo dodatnemu predlogu gospoda poslanca Pfeiferja, izvolijo ustati.
(Se odkloni. — Wird abgelehnt.)
Predlog je padel in torej je tudi padel predlog, da se § 50. izroči upravnemu odseku.
Prosim sedaj glasovati o predlogu upravnega odseka, da se sprejme § 50., kakor je tiskan v prilogi 60.
Gospodje, ki sprejmejo § 50. po predlogu upravnega odseka, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
§ 50. je sprejet po predlogu upravnega odseka. Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje.
Poročevalec dr. Tavčar:
(Skliče §§ 51.—61., ki obveljajo brez razgovora. — Ruft die §§ 51—61 aus, die ohne Debatte genehmiget werden.)
§ 62!
Deželni glavar:
Gospod poslanec Povše ima besedo.
Poslanec Povše:
Visoki zbor! Že v upravnem odseku sem stavil minoritetni predlog, katerega si dovoljujem sedaj v visoki zbornici ponoviti. V XV. seji lanskega zasedanja je sklenila visoka zbornica na predlog g. poslanca Hribarja resolucijo, v kateri se priporoča, naj c. kr. deželna vlada skrbno pazi, da se določbe sedanjega obrtnega reda glede posvečevanja ne le nedelj, ampak tudi praznikov strogo zvršujejo. Ta sklep je bil sprejet od ogromne večine te visoke zbornice in danes imate torej priliko, da visoka zbornica dejansko pokaže, da ona samo to stori, kar je prej izrekla kot željo, da storita vlada in državni zbor. Državni zbor je lani v jeseni sprejel zakon o nedeljskem počitku. Gotovo je stvar vsem članom visoke zbornice znana in zato sem lahko kratek. Omenjam le, da
360 NHL seja dne 13. februvarija 1895. —
se po tem zakonu predpisuje in ukazuje, da gospodarji ob nedeljah in praznikih svojemu vosobju dajo počitka. Ne bom obširno govoril. Že vsa debata meri na to, da se kolikor mogoče okrajša, da bo mogoče tudi drugim predmetom, ki še čakajo rešitve, prideliti primernega časa. Zato si dovoljujem na kratko predlagati, da se § 62. pri-dene še en alinea, glaseč se: „Ob nedeljah in praznikih pa je lov z gonjači sploh prepovedan. An Sonn- und Feiertagen sind Treibjagden ganz, die übrigen während des Gottesdienstes verboten".
Z ozirom na to, da taki hrupeči lovi motijo nedeljski počitek, čut miru po kmetih, menim, da je več kakor umestno, da se visoka zbornica pri današnjem sklepanji ozira na verski čut prebivalstva te kronovine in zato prosim, da visoka zbornica k § 62. sprejme ta alinea, ki sem ga predlagal.
Deželni glavar:
Gospodje poslanci, ki podpirajo predlog gospoda poslanca Povšeta, izvolijo ustati.
(Podpre se. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt in je torej v debati. Gospod deželni predsednik se je oglasil k besedi.
K. ft. Landespräsidcnt Kreiljerr v. Kern:
Ich möchte zu dieser Ausführung den geehrten Herrn Antragsteller ersuchen, zu bezeichnen, was er unter dem Begriffe „Treibjagd" versteht, weil in Krain verschiedene Arten von Treibjagden gehandhabt werden, der Begriff „Treibjagd" hierzulande nicht bestimmt aufgefasst wird und es dann bei der Handhabung des Gesetzes zu divergirenden Auslegungen desselben kommen kann. Im slovenischen Texte soll es heißen, wenn ich mich recht erinnere „lov z gonjači“, also „Jagd mit Treibern"; das ist aber etwas ganz anderes als „Treibjagd" und deswegen möchte ich um Aufklärung bitten, denn nach dem gegenwärtigen Sprachgebrauche der Jäger wird unter „Treibjagd" jede Jagd verstanden, bei welcher das Wild dem Schützen zugetrieben wird, entweder durch ein Aufgebot von Menschenkraft, durch „Treiberleute", oder durch Hunde „Brackireu"; beide Jagdarten subsumirt man unter den Begriff „Treibjagd". In demselben Sinne werden die Bezeichnungen in dem „steirischen Lehrprinz" gebraucht, worin als Hauptbegriff die Treibjagd und als Untertheilung „Jagd mit „Treibern" und die Jagd mit Bracken, die „Brackade" unterschieden wird. Ich möchte den Herrn Antragsteller daher ersuchen, sich aus-zusprecheu, ob er die Treibjagd im weitesten Sinne darunter versteht, oder ob er die Brackade ausnimmt. Im letzteren Falle würde ich ihn ersuchen, den Antrag zu formuliren: „Jagd mit Treibern", was zur Deutlichkeit des Gesetzes beitragen wird.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Povše je nemški tekst svojega predloga popravil. Glasi se sedaj: „An Soun-und Feiertagen ist die Jagd mit Treibern ganz verboten". Slovenski tekst je ostal nespremenjen.
XIII. Sitzung am 13. Februar 1895.
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima gospod poročevalec besedo.
Poročevalec dr. Tavčar:
Mislim, da je upravni odsek že popolnoma zadostno pazil na tisto, kar nalagajo oziri na cerkvena in božja opravila, ker je sprejel določilo, da se v bližini cerkva oziroma tacih prostorov, kjer se obhaja božja služba, sploh vsak lov prepove. To je pravično in samo po sebi umevno; da bi se pa dalje segalo, za to ne vidim nobenega pravega razloga. Posledica bi bila le ta, da bi na Kranjskem skorej popolnoma moral lov ponehati, ker lovci pri nas večinoma razun ob nedeljah in praznikih skorej nimajo prostega dneva.
Gospod poslanec Povše je tudi v odseku stavil ta svoj predlog, ali tam ga je drugače opravičeval, kakor danes. Danes se je skliceval na resolucijo, katero je lani stavil tovariš Hribar, ki se pa na tem polji menda ne bo strinjal z gosp. poslancem Povšetom, češ, da je hotel s svojo resolucijo nekaj tacega doseči, kar hoče g. poslanec Povše doseči z današnjim svojim predlogom. V lanski resoluciji je šlo za nekaj druzega. Tam je šlo za to, da naj ob nedeljah in praznikih ponehajo ona dela, h katerim se delavci silijo, tako da so res prikradeni pri obhajanji nedelj in praznikov. Na lov pa hodijo gonjači iz proste volje in ne prisiljeni. G. poslanec Povše je v odseku rekel, da gosposki lovci prisilijo gonjače, da ne hodijo k božji službi, ker jih silijo na lov. Jaz mislim, da živimo v časih, ko se državljani ne dajo siliti na lov, in s takimi gonjači bi tudi lovcem ne bilo pomagano, kajti če bi bili prisiljeni, potem bi svojega posla ne opravljali, kakor bi se imel opraviti.
Gospod poslanec Povše je rekel: „Meni je za dušni blagor gonjačev 1“ Mislim pa, da to ni argument, na katerega bi se bilo ozirati, kajti ako gonjači hočejo iti k službi božji, imajo za to priliko zjutraj, če so tako pobožni, kakor g. poslanec Povše. (Veselost v središči in na desni. — Heiterkeit im Centrum und auf der Rechten. — Poslanec Povše: — Abgeordneter Povše: „To ne spada sem!“) Gosp. poslancu Povšetu ni po volji, da pravim, da je pobožen. (Poslanec Povše: — Abgeordneter Povše: „Sem tudi ponosen na to!“) Ge hoče, da dvomim na tem — dobro — bom pa dvomil. (Ponovljena veselost v središči in na desni. — Erneuerte Heiterkeit itn Centrum und auf der Rechten.) Če se hočejo gonjači službe božje vdeležiti, to lahko zjutraj store. Tu torej ni nobenega zadržka. Na drugi strani pa treba tudi pomisliti, da je končno lov nekaj tacega, kar ne krati posvečevanja praznikov. Rog, ki poje, je nekaj vzvišenega in prijetnega, kar nedeljo , še posebno priljubi. Sicer pa mislim, da dandanes na Kranjskem ' vender še ne živimo v takih časih, da bi nam bilo treba zakona, kakor si ga misli g. poslaner Povše.
Prosim torej, da se odkloni predlog g. poslanca Povšeta in sprejme samo predlog upravnega odseka, ki popolnoma zadošča ozirom na ceščenje božje službe.
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung um 13. Februar 1895.
Poslanec Povše:
Prosim besede k formalni opazki. Predlog ni samo moj, ampak stavil sem ga v imenu minoritete upravnega odseka. V odseku glasovali so zanj štirje člani. Toliko v pojasnilo.
Deželni glavar:
Preidemo na glasovanje in sicer bomo najprej glasovali o predlogu g. poslanca Povšeta. Gospodje, ki se strinjajo s predlogom g. poslanca Povšeta, izvolijo ustati.
(Se odkloni. — Wird abgelehnt.)
Predlog je padel.
Prosim sedaj glasovati o predlogu upravnega odseka. Gospodje, ki odobrujejo § 62., kakor ga predlaga upravni odsek, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
§ 62. je sprejet.
Prosim g. poročevalca, da nadaljuje.
Poročevalec dr. Tavčar:
(Skliče §§ 63.—67., ki obveljajo brez razprave. — Ruft die §§ 63—67 aus, die ohne Debatte genehmiget werden.)
§ 68!
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Žitnik se je oglasil k besedi.
Poslanec dr. Žitnik:
Ne bom na dolgo utemeljeval svojega predloga. Stilizacija § 68. je taka, da ne bi dala samo povod prepirom, kdo naj škodo dokaže, ampak paragraf je tudi tak, da bo kmet le v jako redkih slučajih mogel doseči odškodnino. Zato si usojam brez daljšega utemeljevanja predlagati, da naj bi se § 68. glasil: „Oškodbe po sadnih, sočivnih in cvetličnih vrtovih, kakor tudi na posamezno stoječih drevesih, mora lovski upravičenec povrniti, naj so bile poškodovane reči zavarovane ali ne.
§ 68. Wildschäden an Obst-, Gemüse- und Ziergärten, Baumsd)ulen, als auch an einzeln stehenden Obstbäumeu hat der Jagdberechtigte zu ersetzen, ohne Rücksicht, ob die beschädigten Culturen verwahrt waren oder nicht."
Deželni glavar:
Gospodje, ki podpirajo ta predlog, izvolijo ustati.
(Podpre se. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt in je torej v razpravi.
Gospod deželni predsednik ima besedo.
K. k. Landcspräsldent Areikerr v. Kein:
Nach dem Antrage des Herrn Abgeordneten Dr. Žitnik soll der § 68 dahin lauten, dass Wildschäden an Obst-, Gemüse- und Ziergärten, Baumschulen als auch an einzeln stehenden Obstbäumeu der Jagdberechtigte zu ersetzen hat ohne Rücksicht, ob die beschädigten Culturen
36 l
verwahrt waren oder nicht. Ich muss diesen Antrag aus zwei Gründen bekämpfen, und zwar erstens deshalb. weil er ganz überflüssig ist, wenn man den Zweck erreichen will, den der Herr Abgeordnete verfolgt. Dieser Zweck wäre viel einfacher erreicht, wenn er den Antrag gestellt hätte, dass § 68 überhaupt zu streichen sei. Denn § 68 bestimmt eine Ausnahme gegenüber dem allgemeinen Grundsätze, dass jeder Wildschaden zu vergüten sei, und wenn der § 68 einfach gestrichen würde, so bleibt der allgemeine Grundsatz auch bezüglich der Obst-, Gemüse-und Ziergärten, der einzeln stehenden Obstbäume u. s. w. aufrecht bestehen, was ja eigentlich das Ziel des Antrages des Herrn Abgeordneten Dr. Žitnik ist. Es ist aber gesetztechnisch nicht richtig, einen allgemeinen Grundsatz, an dem niemand zweifeln kann, wenn er schon einmal aufgestellt ist, nochmals zu wiederholen. Wenn also diese Specialbestimmung der Verpflichtung zur Beschaffung gewisser Vorkehrungen zum Schutze der Obstbäume wegfällt, so ist es am einfachsten, den § 68 auszulassen. Dies in formeller Beziehung. In materieller Beziehung aber muss ich den Antrag bekämpfen, weil die Regierungsvorlage eine ähnliche Bestimmung hat, wie § 68 und ich selbstverständlich für dieselbe einzutreten berufen bin. Es ist diese Bestimmung der meist umstrittene Punkt im ganzen Jagdgesetze, und es wird zur Begründung der von dem Herrn Abgeordneten Dr. Žitnik aufgestellten Forderung immer angeführt, es sei eine horrende Ungerechtigkeit gegenüber dem Obstzüchter, von demselben zu verlangen, dass er besondere Vorkehrungen treffen müsse, um seine Bäume vor Schaden zu bewahren, resp. wie es ausgelegt wird, um den Jagd-pächter vor der Zahlung einer Entschädigung zu schützen. Ich muss hiebei darauf zurückkommen, was die Ursache war, dass eine derartige Bestimmung aufgenommen wurde. Der Grund hiefür ist darin zu suchen, dass die Obstzüchter oder Grundbesitzer, ob nun die Jagd verpachtet oder freigegeben ist, ob der Hase jedermann zur Vernichtung preisgegeben wird oder nicht, immer die Obstbäume wird schützen müssen. Mag diesbezüglich was immer für ein Gesetz bestehen, die Jagd frei oder nicht frei sein, so wird es doch nie gelingen, den Hasen ganz zu vertilgen; es ist dies noch nirgends geschehen und wird auch hier in Kram nicht gelingen; denn in jenen Gegenden, wie z. B. seinerzeit in Ungarn, wo die Jagd ganz freigegeben war, ist es auch nicht so weit gekommen, dass der Hase ganz ausgestorben wäre. Die Folge aber wäre die, dass der Grundbesitzer, wenn der Hase der Vertilgung preisgegeben wäre, dennoch wegen des restlichen Besatzes im Reviere immer jene besonders gefährdeten Objecte schützen müsste, denn wenn er sie nicht schützen wollte, dann müsste der Bauer auf den entlegensten Obstbaumschulen Nacht für Nacht zubringen, um aufzupassen, ob nicht der Hase kommt und an den Obstbäumen Gefallen findet. Wenn er nun da an der einen Ecke seines Obstgartens sitzt, so kann der Hase sich an der anderen Ecke gütlich thnn und die Bäume annagen, ohne auch nur bemerkt zu werden. Und wenn in der Frühe der arme Bauer nach durchwachter Nacht nach Hause geht und seine Bäume beaugapfelt, so wird er finden, dass er umsonst die ganze Nacht an der einen Ecke gesessen, während der Hase an der anderen Ecke alles zernagt hat. Es ist also der Grundsatz, der im § 68 zur Geltung kommt, ein ganz natürlicher. Jeder gute Landwirt wird, wenn er sich vor Schaden bewahren
362 XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung Ulit 13. Fkliruar 1895.
will, diese, besonders unter abnormen Witterungsverhält-inssen den Schäden ausgesetzten Anlagen immer besonders schützen müssen. Es ist also das Verlangen, dass der Grundwirt diese Anlagen entsprechend schützen soll, kein unbilliges, sondern ein ganz berechtigtes und ich möchte sagen geradezu aus nationalökonomischen Rücksichten ein vollständig begründetes. Denn es ist aus nationalökonomischen Gründen nicht gleichgiltig, ob die Obstbäume angefressen werden und der Grundbesitzer dafür eine Entschädigung bekommt, oder ob die Obstbäume erhalten bleiben; beziehungsweise es ist gerade von Wichtigkeit, dass der Baum geschützt wird, dass er erhalten bleibt und ein Wildschaden an diesen Objecten überhaupt nicht vorkommt. Dieser Paragraph also, der als ein solcher hingestellt wird, dass er nur für den Jäger da sei, dient geradezu zum Vortheil für die Obstbaumzucht, weil damit auf den Grundbesitzer eine gewisse Pression ausgeübt wird, dergleichen exponirten Objecte besonders zu schützen. Meine Herren! eine solche Pression ist gerade in unserem Lande und auch in anderen Ländern geradezu eine Nothwendigkeit. Wenn unser Landwirt das Ideal eines Landwirtes darstellen würde, wie man es gerne vor Augen hätte, dann brauchten wir kein Gesetz zur Vernichtung der Kleeseide, zur Vertilgung der Maikäfer, zum Schutze der nützlichen Vögel, weil der Landwirt das alles von selbst thun würde, wenn er auf der Höhe seiner Aufgabe stünde. In einem Lande, wo solche Gesetze sehr nothwendig sind, ist es gut, wenn auf den Grundbesitzer auch in der Richtung ein gewisser Zwang ausgeübt wird, dass er seine Obstgärten, diese zum Nationalvermögen gehörigen Objecte entsprechend schütze; ein Unrecht geschieht ihm, glaube ich, damit nicht, und von diesem Standpunkte aus möchte ich entschieden für die Aufrechterhaltung des § 68 eintreten, respective dem hohen Haust aus den in der Generaldebatte erwähnten Gründen die Restituirung der Regierungsvorlage dringend empfehlen.
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Žitnik se je oglasil k besedi.
Poslanec dr. Žitnik:
Častitemu gospodu deželnemu predsedniku nimam veliko odgovoriti. Sam priznavam, da je potrebno drevesca obvarovati zaradi zime in drugih uzrokov, ali vprašanje je: kedaj je posestnik zadostno zavaroval in kdo naj to določi? Kmet bo rekel, da je za varstvo dosti storil, lovec bo rekel, da ne. Ta paragraf je silno nejasen in zaradi tega sem stavil svoj predlog. Za slučaj pa, da bi moj predlog padel, nasvetujem, da se sprejme na tem mestu § 73. deželnoodborovega načrta, kakor je tiskan v prilogi 30.
Deželni glavar:
K besedi se je oglasil gospod poslanec dr. Papež.
Poslanec dr. Papež:
Visoki zbor! Že v upravnem odseku sem bil proti besedilu, katero je odsek sklenil pri § 68.
Posebno mi ni ugajal izraz „dejansko primerne“, „thatsächlich geeignet". Govoril sem s strokovnjaki, s takimi posestniki, ki vedo, ali mislijo vedeti, kaj da so dejansko primerna sredstva, da zajec ne ogloda drevesc. Eden je rekel, naj se vzame živalska kri in ta in ona tvarina, napravi naj se zmes in s to naj se drevesce namaže, predno zmrzuje in —- probatum est. Iz druge strani pa se mi je še tisti dan reklo; da to ni nič, prvič ker škoduje drevescu in drugič, ker zajec še rajše pride do drevesca in je obje. Recimo sedaj, da izvedenec v strokovnem listu izreče, da zajec gotovo ne bo prišel do drevesca, ako se s to in s to stvarjo namaže. Posestnik to stori, pa zajec vse eno pride in škodo napravi. Oškodovanec naznani, da hoče škodo povrneno imeti, kajti on je drevesce namazal z dotično mastjo. Ali je to sredstvo bilo „thatsächlich geeignet", če je zajec vender prišel in drevesce oglodal ? Jaz mislim, da ne, in potem bi oškodovanec ne imel nobene pravice do odškodnine. Kaj je potem „thatsächlich geeignet?" En gospod je rekel, da naj se vsako drevesce obzida. (Veselost. — Heiterkeit.) Jaz seveda nisem strokovnjak, mislim pa, da naj bi recipirali slično določbo § 4. zakona o povračilu škod storjenih po lovu in divjačini z dne 19. maja 1. 1889., dež. zak. št. 12., proti kateri še ni bilo nobenih pomislekov izraženih in zato predlagam dostavek: da je posestnik za varstvo poškodovanih objektov opustil one v dotičnem kraji navadne priprave, s katerimi dober gospodar take reči navadno zavaruje.
.	, dass der Besitzer zum Schutze der beschä-
digten Objecte jene ortsüblichen Vorkehrungen unterlassen hat, wodurch ein guter Haushälter derlei Gegenstände in der Regel zu schützen pflegt."
8 tem predlogom ne preminjam dokaznega bremena ali oblike dokaza, to ostane eno in isto in mislim, da se ni treba bati negativnega dokaza. Vsaj imamo take določbe tudi v gozdnem zakonu, katerih posledica je, da se mora dokazati nekaj negativnega in opustitve so včasih tudi kaznjive in zapopadajo vender negativni dokaz. Jaz mislim, da dokaz opustitve ni tako strašanska nezmisel, da bi morali pričakovati, da se bo zaradi tega zakon odklonil. Recipiral sem svoj predlog skorej doslovno iz prej omenjega zakona z dne 19. maja 1889 in sicer iz § 4., ki se glasi: „Zemljiški posestnik, oziroma zakupnik, upravičeni rabnik ali užitnik zemljišča sicer ni dolžan, z ograjo ali z drugimi pripravami zemljišče braniti zoper škodo po divjačini, vender ima samo takrat pravico do povračila škode, katero naredi divjačina po sadnih, sočivnih ali umetnih vrtih, po drevesnicah in na posamič stoječih drevesih, kadar se ne dokaže, da je škoda vsled tega nastopila, ker je oškodovanec opustil tiste na dotičnem kraji navadne priprave, s katerimi dober gospodar take stvari navadno zavaruje.“
Samo nekatere besede sem spremenil, ker so se mi zdele stilistično boljše.
Prosim torej, da bi visoka zbornica blagovolila sprejeti moj predlog.
XIII. seja dne 13. febvuvarija 1895. — Deželni glavar:
Gospodje, ki podpirajo predlog g. poslanca dr. Papeža, izvolijo ustati.
(Podpre se. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt in je torej v razpravi.
Gospod deželni predsednik se je oglasil k besedi.
C. kr. deželni predsednik baron Hein:
Jaz bi rad g. poslanca dr. Žitnika opozoril na § 75. On je vprašal, ali so tiste priprave „thatsächlich geeignet" ? V tem oziru se imajo izustiti strokovnjaki, ker § 75. reče: (bere: — liest:)
§ 75.
Pri komisijonalni pozvedbi mora voditelj uradnega opravila iznova poskusiti poravnavo med strankami in sicer tudi glede stroškov dotičnega postopanja. Kadar se ta poravnava ne doseže, tedaj se mora zvedenec najprej izreči o tem:
1.	Če je škoda dejansko storjena po divjačini, oziroma pri izvrševanji lova;
dalje morebiti
2.	v koliko se napovedi dotičnih strank o razmerah, vplivajočih po §§ 67.-69. na zahtevo do povračila storjene škode, s strokovnjaškega stališča zde utemeljene.
Iz teh določeb je jasno, da imajo strokovnjaki tudi v tem oziru se izreči in svojo razsodbo oddati, ali so dotične priprave „thatsächlich geeignet", „dejansko primerne“ ali pa ne. V enakem smislu se bodo izrekli tudi izvedenci, če bi bil nasvet g. poslanca dr. Papeža sprejet ali ne. Tudi v tem slučaji se bodo oni izrekli v tem oziru, ali je posestnik za varstvo objektivno opustil v dotičnem kraji navadne priprave, s katerimi dober gospodar take reči navadno zavaruje. Tisti izvedenci bodo to razsodili, ali so priprave take, da so v smislu tega nasveta, namreč ali so v dotičnem kraji navadne in takošne, katere dober gospodar za take reči navadno pripravi.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima gospod poročevalec besedo.
Poročevalec dr. Tavčar:
Stavili so se trije predlogi in sicer vsi tako-rekoč od jedne in iste strani. Predlog g. poslanca dr. Žitnika sega najdalje, ker ta zahteva, da se sprejme v zakon določilo, da naj se sploh vsaka škoda naloži na rame lovskega zakupnika. To bi bila silno krivična določba, katere ne nahajate nikjer, še celo v lovskem zakonu za Višjo Avstrijo ne, ki ima manj ostro določilo, da so namreč škode plačati pogojno, ako lastnik ne dokaže vse potrebno, kar se mu v zakonu nalaga. Pri nas pa pripada v tem oziru zakupniku lova negativni dokaz. Naš zakon je strožji, kakor oni na Višjem Avstrijskem, in iz tega se da sklepati, da so pritožbe od te strani neutemeljene. Ge so na Gorenjem Avstrijskem zadovoljni z milejšim paragrafom, nego ga upravni
XIII. Sitzung mn 13. Februar 1895.	363
odsek za nas predlaga, potem mislim, da bode tudi Kranjska popolnoma lahko izhajala. Ako sprejmete paragraf, kakor ga predlaga g. poslanec dr. Žitnik, ni upati, da bi zakon dobil Najvišje potrjenje. Ravno glede na koristi pa, ki bodo kmetovalcu izvirale iz tega zakona, Vam toplo na srce polagam, da se ogibljete vsakega določila, ki bi imelo posledico, da se zakon ne potrdi in da ostanejo naši kmetje tam, kjer so dandanes.
Drugi, eventualni predlog g. poslanca dr. Žitnika meri na to, da naj se na tem mestu sprejme v zakon § 73. iz načrta deželnega odbora, ki pravi, da škod po divjačini storjenih samo takrat ni vrniti, ako je posestnik v ograjenih vrtovih opustil dejansko primerne varstvene priprave. To bi bila naravnost nezmiselna in kanibalična določba in kaj tacega se po mojih mislih nikakor ne more od lovca zahtevati. Kar se tiče predloga g. poslanca dr. Papeža, je končno jedno in isto, kar odsek zahteva, ali kar zahteva on. Razlike v praksi ne bote videli, pa vender se mi zdi, da je pametnejše, kar predlaga upravni odsek. Pojem „kar je v kraji navadno“ je še veliko nejasnejši, kakor pojem, ki ga imate v načrtu upravnega odseka. V tem, da se od lovca zahteva dokaz, da dotične varstvene priprave niso bile dejansko primerne, tiči neka ostrost za lovca. Vsaj ni položaj tak, da se bo reklo, ako je zajec drevesce poškodoval, da je to izviralo od todi, da varstvene priprave niso bile take, da bi bile dejansko zadoščale. To ni istina. Kmetovalec ne bo imel ničesar dokazati, nego da je imel škodo; lovec pa mora dokazati, da stvar ni bila tako zavarovana, da bi bilo dejansko zadostovalo. Ako kmetovalec namaže drevesca s staro krvjo in jih zajec ogloda, se še ne bo reklo, da varstvene priprave niso zadoščale, ampak lovec mora navesti uzroke in dokazati, zakaj niso zadoščale. Tak dokaz pa bo skorej v vsakem slučaji nemogoč in lovec bo skorej v vsakem slučaji propadel. Predpis, kakor ga nahajate v načrtu upravnega odseka, je strožji za lovca, pa na drugi strani vender jasnejši, kakor določba, ki jo predlaga g. poslanec dr. Papež. Sicer se pa nečem protiviti njegovemu predlogu, in če visoka zbornica misli, da je ta Stilizacija bolj srečna, nimam nič proti temu, ako se dotična določba prenese na to mesto, dasiravno mislim, da bo iz izraza „v kraji navadno“ izviralo veliko prepirov in bo oškodovanec večkrat v vodo padel s svojimi zahtevami, nego če se sprejme § 68., kakor ga predlaga upravni odsek.
Deželni glavar:
Prosim glasovati in sicer najprej o prvem predlogu g. poslanca dr. Žitnika, ki se glasi:
(bere: — liest:)
§ 68.
„Oškodbe po sadnih, sočivnih in cvetličnih vrtovih, po drevesnicah, kakor tudi na posamezno stoječih drevesih, mora lovski upravičenec povrniti, naj so bile poškodovane reči zavarovane ali ne.
§ 68.
Wildschäden an Obst-, Gemüse- und Ziergärten, Baumschulen, als auch an einzeln stehenden Obstbäumen
364
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Sitzung mit 13. Februar 1895.
hat der Jagdberechtigte zu ersetzen, ohne Rücksicht, ob die beschädigten Culturen verwahrt waren oder nicht."
Gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo ustati.
(Se odkloni. — Wird abgelehnt.)
Predlog je padel.
Poslanec dr. Žitnik:
Prosim besede! Drugi predlog umaknem in se pridružujem nasvetu g. poslanca dr. Papeža.
Deželni glavar:
Ker je g. poslanec dr. Žitnik umaknil svoj predlog, prosim glasovati o predlogu g. poslanca dr. Papeža, naj se v slovenskem tekstu po besedah „kadar se dokaže“ vrine dodatek (bere: —- liest:)
„...., da je posestnik za varstvo poškodovanih objektov opustil one v dotičnem kraji navadne priprave, s katerimi dober gospodar take reč i navadno zavaruje“ in da se v nemškem tekstu po besedah „dargethan ist", vrine nastopni stavek (bere : — liest:)
„...., dass der Besitzer zum Schutze der beschädigten Objecte jene ortsüblichen Vorkehrungen unterlassen hat, wodurch ein guter Haushälter derlei Gegenstände in der Regel zu schützen pflegt".
Gospodje, ki pritrjujejo temu nasvetu, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Kar se tiče drugih določeb tega zakona ostanejo nespremenjene. Prosim gospoda poročevalca, da prečita § 68., kakor se ima sedaj glasiti.
Poročevalec dr. Tavčar:
§ 68. bi se sedaj glasil (bere: — liest:)
§ 68.
„ Škode po divjačini storjene na sadnih, sočivnih in cvetličnih vrtovih, po drevesnicah in na posamezno stoječih mladih drevesih samo tedaj ni povrniti, kadar se dokaže, da je posestnik za varstvo poškodovanih objektov opustil one v dotičnem kraji navadne priprave, s katerimi dober gospodar take reči navadno zavaruje.“
§ 68.
„Wildschäden in Obst-, Gemüse- und Ziergärten, Baumschulen und an einzeln stehenden jungen Bäumen sind nur dann nicht zu ersetzen, wenn dargethan ist, dass der Besitzer zum Schutze der beschädigten Objecte jene ortsüblichen Vorkehrungen unterlassen hat, wodurch ein guter Haushälter derlei Gegenstände in der Regel zu schützen Pflegt."
(Obvelja. — Angenommen.)
(Skliče §§ 69. in 70., ki obveljata brez razgovora. — Ruft die §§ 69 und 70 einzeln aus, die ohne Debatte genehmiget werden.)
§ 71!
Deželni glavar:
Gospod poslanec Arko ima besedo.
Poslanec Arko:
K temu § bi nasvetoval nastopni dostavek: „Kadar se ceni škodo, katero je napravila divjačina na sadnem drevji ali gozdnih nasadih, naj se upošteva starost nasada, kakovost dreves in doba rašče dotičnega drevja do časa užitka. — Bei Schätzungen des durch das Wild angerichteten Schadens an Obstbäumen und Waldanpflanzungeu soll die Zeitdauer der Anpflanzung, die Qualität der Bäume und die Wuchsdauer der betreffenden Bäume bis zur Ertragszeit in Betracht fommeiiA
Deželni glavar:
Gospodje, ki podpirajo ta predlog, izvolijo ustati.
(Podpre se. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt in je torej v razgovoru.
Gospod deželni predsednik ima besedo.
K. k. Landespräsident Ireiherr v. Kein:
Dieser Antrag des Herrn Abgeordneten Arko enthält meines Erachtens nichts anderes, als Weisungen für die Schätzleute, als etwas anderes kann ich denselben nicht auflassen. Nachdem § 71 auch bereits andere Weisungen enthält, indem er bestimmt, dass bei Ermittlung des Jagd- oder Wildschadens nach dem Umfange, wie er sich zur Zeit der Ernte darstellt, dass der wahre Verlust, welchen der Beschädigte an den Erzeugnissen seiner Grundstücke erlitten hat, in Anrechnung zu bringen ist und hiebei auf den Aufwand, der ihn bis zur Ernte getroffen hätte, Rücksicht zu nehmen sei, nachdem also dieser Paragraph überhaupt schon Weisungen für die Schätzleute enthält, so habe ich vom Standpunkte der Regierung dagegen nichts einzuwenden, da dass Prinzip schon einmal eingeführt ist.
Poročevalec dr. Tavčar:
Visoka zbornica! Jaz prav za prav ne urnem, kaj hoče gospod predlagatelj s svojim predlogom povedati. Ge se hoče izvedencem naložiti, kako naj cenijo, je to nekaj, s čemer posegamo izvedencem v delokrog. Kako naj cenijo, to oni najbolje vedo in noben zakon jim tega ne more predpisati.
Jedino, kar se more zahtevati, je to, da dotični izvedenci prisežejo, da bodo po najboljši vesti in vednosti cenili. Kaj je gospod poslanec Arko z zadnjim odstavkom: „doba rašče dotičnega drevja do časa užitka“ hotel povedati, ne vem in morda on sam tega ne ve. Druzega pomena po mojih mislih to ne more imeti, nego da naj se pri cenitvi ozira na bodočo rento, ki bi bila morda pričakovati v 30—40 letih. Ali take nejasne določbe se nikakor ne more v zakon sprejeti! Izvedenec bi potem lahko drevesce, ki je vredno 1 gld. cenil na 100 gld. oziraje se „na dobo rašče do časa užitka“. S tako določbo bi se v zakon spravila cela večnost nejasnosti in negotovosti in zategatelj prosim, da visoka zbornica zavrne predlog gospoda poslanca Arkota. Na kaj tacega celo na Gorenje Avstrijskem in Vorarl-berškem niso prišli.
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. — XIII. Klhung stili 13. Februar 1895.
365
Deželni glavar:
Preidemo na glasovanje. Najprej glasujemo o spreminjajočem predlogu gospoda poslanca Arkota.
Gospodje, ki so za ta predlog, izvolijo ustati.
(Se odkloni. — Wird abgelehnt.)
Predlog je padel.
Gospodje, ki pritrjujejo predlogu upravnega odseka, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
§ 71. je sprejet.
Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje.
Poročevalec dr. Tavčar:
(Skliče §§ 72. in 73., ki obveljata brez razgovora. — Ruft die §§ 72 und 73 auf, die ohne Debatte angenommen werden.)
Pri § 74. je v slovenskem tekstu, v sredi izbrisati nastopni stavek: „Ako je stranka imenovala zvedenca, ki se pripustiti ne sme, določi na njegovo mesto oblastvo in oziroma občinski predstojnik drugega zvedenca.“
V	drugem ostane § 74. nespremenjen.
Deželni glavar:
Gospodje, ki pritrjujejo § 74. izpustivši ravno od gospoda poročevalca prečitani stavek, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Prosim nadaljevati.
Poročevalec dr. Tavčar:
(Skliče §§ 75.—78., ki obveljajo brez razgovora.
—	Ruft die §§ 75—78 auf, die ohne Debatte angenommen werden.
Pri § 79. naj se v slovenskem tekstu pričetne besede „Politično okrajno oblastvo mora“ izbrišejo, po besedi „razviditi“, pa vrine beseda „je“. V nemškem tekstu naj se pričetne besede „Die politische Bezirksbehörde Hat" izbrišejo, po besedi „Schadenersatz" pa naj se vrine beseda „ist".
V	drugem ostane § 79. nespremenjen.
(Obvelja. — Angenommen.)
§ 80!
Deželni glavar:
Gospod deželni predsednik ima besedo.
K. k. Landesprälldent Krciherr v. Kein:
Im letzten Alinea des § 80 wird folgender Grundsatz aufgestellt: (bere — liest) „Etwaige Kosten für rechtskundigen Beistand hat in allen Fällen jede Partei selbst zu tragen". Im § 84, den die Herren gefälligst weiter beachten wollen, heißt es: (bere — liest) „Die Verhandlungen mit den Parteien sind in der Regel mündlich, unter Zulassung von rechts- und fachkundigen Beiständen zu führen". Und im slovenischen Texte: (bere
—	liest) „Obravnavati je s strankami po navadi
ustno, dopuščaje pravoznanske in v stroki zvedene zastopnike“. Nachdem im § 80 der Grundsatz aufgestellt ist, dass für den rechtskundigen Beistand jede Partei selbst aufzukommen hat, int § 84 aber außerdem auch noch von einem fachkundigen Beistand gesprochen wird, so kann ein Zweifel darüber entstehen und wird auch entstehen, ob die Kosten für den fachkundigen Beistand ebenfalls die Partei zu tragen hat, oder ob diese Kosten unter jene fallen, über welche die Behörden abzusprechen haben. In der Intention des Ausschusses war es gewiss gelegen, bei der Aufnahme des Grundsatzes, dass die Kosten für den rechtskundigen Beistand von der Partei selbst zu tragen sind, auch die Kosten für den fachkundigen Beistand jener Partei auszulasten, welche zu ihrer Berathung noch einen besonderen Fachmann heranzieht. Ich bitte aber hiebei zu unterscheiden: das sind nicht die Sachverständigen, welche von den Behörden, oder über Antrag der Parteien in Verwendung kommen, sondern solche Beiräthe, welche einzelne Parteien bei den commissionellen Verhandlungen zuziehen, um sie mit ihrem Rathe zu unterstützen, nicht um ein technisd)es Gutachten abzugeben. Um diesen Zweifeln zu begegnen, würde ich das hohe Haus bitten, im § 80 den letzten Alinea eine andere Stilisirung zu geben und zu sagen: „Etwaige Kosten für rechts- und fachkundigen Beistand hat in allen Fällen jede Partei selbst zu tragen", und im slovenischen Texte: „Stroški, ki bi morebiti nastali za pravoznansko in zvede-niško pomoč, mora v vseh slučajih plačati vsaka stranka sama.“
Deželni glavar:
Gospod poslanec Višnikar ima besedo.
Poslanec Tisnikar:
Ker je opazka prečastitega gospoda deželnega predsednika res primerna, si usojam predlagati, da se v zadnjem odstavku slovenskega teksta names tu besed „pravoznansko pomoč“ vrinejo besede „pravoznanske in v stroki zvedene zastopnike“, v nemškem tekstu naj se namestu besede „rechtskundigen" u vrst e besede „rechts- und fachkundigen".
Zadnji odstavek bi se imel torej takole glasiti:
„Stroški, ki bi morebiti nastali za pravoznanske in v stroki zvedene zastopnike, mora v vseh slučajih plačati vsaka stranka sama.“
„Etwaige Kosten für rechts- nud fachkundigen Beistand hat in allen Fällen jede Partei selbst zu tragen."
Deželni glavar:
Gospodje, ki podpirajo ta predlog, izvolijo ustati.
(Podpre se. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt in pride na glasovanje.
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima gospod poročevalec besedo.
Poročevalec tir. Tavčar:
Strinjam se s predlogom, da se sprejme ta dostavek, ker služi v boljše pojasnilo in se ujema
366 XIII. seja dne 13. febril varij a 1895. -
s stališčem upravnega odseka, ki se je odločno izrekel proti načrtu deželnega odbora, da bi se advokatom ali drugim zastopnikom plačevali troski.
Stališče upravnega odseka je to, da se absolutno odreče plačilo bodi si advokatom ali drugim strokovnjakom.
Zatorej lahko priporočam, da visoka zbornica pritrdi temu dostavku.
Deželni glavar:
Glasovali bomo o § 80., kakor ga predlaga upravni odsek s spremembo gospoda poslanca Višni-karja.
Gospodje, ki pritrjujejo § 80. s premem bo gospoda poslanca Višnikarja, da se namreč v zadnjem odstavku slovenskega teksta namestu besed „pravo-znansko pomoč“ vrinejo besede „pravoznanske in v stroki zvedene zastopnike“, v nemškem tekstu naj se namestu besede „rechtskundigen" vrinejo besede „rechts- und fachkundigen".
Zadnji odstavek bi se imel torej takole glasiti:
„Stroški, ki bi morebiti nastali za pravoznanske in v stroki zvedene zastopnike, mora v vseh slučajih plačati vsaka stranka sama.“
„Etwaige Kosten für rechts- und fachkundigen Beistand hat in allen Fällen jede Partei selbst zu tragen", izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
§ 80. je potrjen s premembo gospoda poslanca Višnikarja.
Poročevalec dr. Tavčar:
§ 81!
(Obvelja. — Angenommen.)
Pri § 82. predlagam, da se v prvem odstavku po besedi „Bezirksbehörde" vrinejo besede „beziehungsweise vom Gemeindevorsteher". V drugem ostane § 81. nespremenjen.
(Obvelja. — Angenommen.)
(Skliče §§ 83.—96., ki obveljajo brez debate. — Ruft die §§ 83—96 auf, die ohne Debatte angenommen werden.)
Glen I.!
(Obvelja. — Angenommen.)
Pri členu II. je v predzadnji vrsti slovenskega teksta izbrisati besedo „tega“.
Predlagam, da se člen II. s to premembo odobri.
(Obvelja. — Angenommen.)
Glen III.!
(Obvelja. — Angenommen.)
Glen IV.!
(Obvelja. — Angenommen.)
V uvodu je v nemškem tekstu beseda „Herzog-thuMse" spremeniti v „Herzogthumes". V drugem ostane uvod nespremenjen.
(Obvelja. — Angenommen.)
Naslov ostane nespremenjen.
Deželni glavar:
Gospodje, ki potrjujejo naslov načrtanega zakona, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
XIII. Sitzung ant 13. februar 1895.
Naslov je sprejet in s tem sta rešena 1. in 2. predlog upravnega odseka.
Prosim gospoda poročevalca, da prečita še resoluciji upravnega odseka.
Poročevalec dr. Tavčar:
Resoluciji upravnega odseka se nanašate prva na takso za lovske karte, katere visokost ima visoki deželni zbor določiti in druga na peticije, ki so došle visoki zbornici v zadevi lovskega zakona.
Resoluciji se glasite:
„ 1.) Za lovsko karto plačati je takso v znesku 6 kron;
2.) vsled sprejetja predloženega zakonskega načrta rešene so tudi vse peticije, ki so došle na visoko zbornico v zadevi novega lovskega zakona.
1.	) Die für die Jagdkarte zu entrichtende Taxe wird auf 6 Kr. festgesetzt;
2.	) Durch die Annahme des vorliegenden Gesetzentwurfes erscheinen sämmtlick)e in Sachen des neuen Jagdgesetzes an den Landtag überreichten Petitionen erledigt."
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne prosim glasovati.
Gospodje, ki pritrjujejo 1. resoluciji izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
1. resolucija je sprejeta.
Gospodje, ki se strinjajo z 2. resolucijo izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Tudi 2. resolucija je sprejeta.
(Obvelja. — Angenommen.)
Ali gospod poročevalec predlaga, da se načr-tani zakon še danes sprejme v tretjem branji ?
Poročevalec dr. Tavčar:
Prosim, da se tretje branje še odloži, ker bo treba popraviti še nekatere tiskovne pomote.
Deželni glavar:
Torej se bo še le v eni prihodnjih sej glasovalo v celoti.
Ker je gospod poročevalec Stegnar, ki bi imel poročati o točkah
§ 8., A: Šolstvo;
§ 8., B: Obrtni pouk;
§ 8., C: Vinarska šola na Grmu;
§ 9.: Ustanove;
§ 8, A: Unterrichtswesen;
§ 8, B: Gewerblicher Unterricht;
§ 8, C: Weinbauschule in Stauden;
§ 9: Stiftungen;
bolan, preidemo na točko:
367
XIII. seja dne 13. februvarija 1895. —
§ 10.: Osobne stvari.
§ 10: Personalien.
Poročevalec Grasselli:
Visoka zbornica! V § 10. letnega poročila pod marg. št. L, 3, 4., 5., 6., 7. in 8., ki so bile pri-dodeljene odseku za pretresanje letnega poročila, poroča deželni odbor o različnih osobnih zadevah pri deželnih uradih. Odsek nima nobenega povoda, kaj druzega predlagati, kakor to, da visoki deželni zbor vzemi § 10. marg. št. 1., 3., 4., 5., 6., 7. in 8. na znanje.
Deželni glavar:
Želi kdo besede V
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
§ 11.: Različne reči.
§ 11: Verschiedenes.
Poročlevaee Grasselli:
V § 11. letnega poročila je samo marg. št. 14. dala odseku povod, da stopi pred visoko zbornico s posebnim predlogom. V tej marg. številki poroča deželni odbor o konferenci, ki se je vršila na Dunaji vsled poziva deželnih odborov Moravske in Šlezke v to svrho, da bi se pretresalo vprašanje glede jed-notnega postopanja o deželni statistiki. Zastopana je bila dežela Kranjska, oziroma deželni odbor Kranjski pri tej konferenci po tovarišu, deželnem in prejšnjem državnem poslancu gospodu dvornemu svetniku Šukljetu. Pri tej konferenci se je razgovarjalo o različnih načelnih vprašanjih; pripoznala se je važnost jednotnega postopanja glede deželne statistike in ustanovil se je tudi nekak program, nekak okvir, v katerem naj se zbira in obdeluje materijal za deželno statistiko. Davili so se še drugi deželni zastopi s to stvarjo in deželni odbor je odseku za letno poročilo izročil še nekoliko aktov, iz katerih je razvidno, kaj so drugi deželni odbori poročali deželnim zborom v tej smeri.
Pri konferenci, katero sem prej omenil, so bili zastopani vsi deželni odbori razen Dalmatinskega, Goriškega in Istrskega, in pri njenem posvetovanji se je pokazalo, da so nekatere dežele oziroma nekatera kraljestva veliko pozornost obrnile na deželno statistiko in pripoznale veliko važnost, katero na njo polagajo s tem, da so ustanovile posebne statistične deželne urade. Taki uradi so gotovo primerni v velikih kronovinah, ker tam zbiranje materijala, kakor naravno, prizadeva tudi veliko dela. V manjših deželah se pa ni pokazala potreba, da bi se ustanovili posebni uradi, nego izhajali so deželni odbori tudi s svojimi delavskimi močmi in na tem stališči
XIII. ffcitfitttg mit 13. Februar 1895.
so stali tudi zastopniki raznih deželnih odborov pri omenjeni komisiji. Ali se bodo deželni odbori naposled zjedinili med saboj in ali bo mogoče doseči tudi blagohotno naklonjenost vlade za ta posel, to je dosedaj še dvomno. Konferenca se je razšla za nekaj časa in se zopet snide na pomlad, da se dalje posvetuje na podlagi konkretnih nasvetov, katere bo v to svrho izdelal poseben komite. Vsled tega odsek za pretresanje letnega poročila ni imel povoda staviti konkretnih predlogov v določeni smeri, nego misli, da je le odobriti sklep deželnega odbora, da se je udeležil omenjene konference in poslal vanjo svojega zastopnika, da pa v vsem drugem treba počakati, kaj bo še ■ sklenila konferenca pri poznejšem posvetovanji, in zato predlaga odsek za letno poročilo:
Visoki deželni zbor skleni:
„ 1.) Deželni odbor se pooblašča, da skrbi za primerno udeležbo dežele kranjske pri posvetovanji zaradi jednotnega postopanja glede deželne statistike tudi še zanaprej.
2.	) Deželnemu odboru se naroča, da naprosi c. kr. vlado, naj ukrene, da bo c. kr. statistični centralni komisjon statistični materijal vseh dežel jednotno obdeloval in redno objavljal v posebni zbirki na državni trosek.
3.	) § 11. letnega poročila deželnega odbora se vzame odobruje na znanje.“
Deželni glavar:
Gospod poslanec Hribar se je oglasil k besedi.
Poslanec Hribar:
Gospoda moja! Iz poročila častitega gospoda poročevalca je razvideti, da se temu odseku ni zdelo potrebno, ozirati se na druge opombe deželnega odbora, ko samo na one, katere je našel pod marg. št. 14. Jaz pa nahajam pod marg. št. 12 nek predmet, o katerem se mi zdi potrebno izpregovoriti par besedij.
V XV. seji dne 17. februvarija lanskega leta je bil sprejet namreč samostojni moj in tovarišev predlog, da se ima deželni odbor obrniti do c. kr. trgovinskega ministerstva z obrazloženo prošnjo, naj se na novem poslopji in nad uradi c. kr. poštnega in brzojavnega nadravnateljstva v Trstu, katero posluje tudi za deželo Kranjsko poleg nemških in laških napravijo tudi slovenski napisi.
Deželni odbor nam poroča pod marg. št. 12, da je pač z vršil ta sklep; pozneje pa ne najdemo v poročilu nikake druge opombe več o tej stvari. Videti je torej, da se visokemu c. kr. trgovinskemu ministerstvu ni vredno zdelo, dati deželnemu zboru vojvodine Kranjske na prošnjo njegovega deželnega odbora kak odgovor. Toda pač! Visoko c. kr. trgovinsko ministerstvo je odgovorilo s tem, da je naš sklep popolnoma prezrlo, da se kar nič nanj ni oziralo, temveč kratko malo na novem poslopji c. kr. poštnega in brzojavnega nadravnateljstva v Trstu dalo napraviti napis samo v nemškem in laškem jeziku. To je jasen odgovor in ako sem se
368 XIII. seja due 13. febmvarija 1895. — XIII. Sitzung UM 13. Februar 1895.
oglasil k besedi, storil sem to samo zato, da konštatujem, kako se v 1. 1895. — konci 19. stoletja — zvršuje ravnopravnost, katera je v členu 19. državnega osnovnega zakona zajamčena vsem narodom Avstrijskim.
Deželni glavar:
Gospod deželni predsednik ima besedo.
K. k. Landesprästderrt Areiherr v. Kein:
Auf diese Bemerkungen des Herrn Vorredners habe ich kurz zu erwidern, dass die berührte Angelegenheit nicht in diesen, sondern in jenen Landtag gehört, wo der Regierungsvertreter anwesend ist, der jenem Lande vorsteht, in welchem sich der betreffende Vorgang ereignet hat. Weiter auf die Sache einzugehen habe ich keinen Grund und fühle mich dazu auch nicht berufen.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich. — Želi g. poročevalec besede ?
(Poročevalec Grasselli: — Berichterstatter Grasselli: „Ne!“)
Ker ne, prosim glasovati.
Gospodje, ki se strinjajo s predlogom odseka za letno poročilo, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet in s tem je rešen današnji dnevni red.
Gospod poslanec cesarski svetnik Murnik se je oglasil k besedi.
Poslanec Murnik :
Visoki zbor! Že v predzadnji seji sem hotel staviti predlog, ki slove: „Prošnje, katere bi še morda došle, izroče se deželnemu odboru v primerno rešitev."
Mislim, da je ta nasvet popolnoma utemeljen in da bi bilo tudi opravičeno, ako bi ga bil v predzadnji seji stavil, ker se zasedanje deželnozborsko bliža koncu in se odseki vender zadnje dni ne morejo več baviti z raznimi prošnjami, ki dohajajo visokemu zboru, ker so navadno finančnega pomena in se je proračun deželnega zaklada v finančnem odseku že davno izgotovil. Torej priporočam, da visoka zbornica izvoli sprejeti moj nasvet.
Deželni glavar:
Gospodje poslanci, ki pritrjujejo predlogu g. poslanca cesarskega svetnika Murnika, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prihodnja seja bo jutri ob 10. uri dopoldne in sicer s sledečim dnevnim redom:
(Glej dnevni red prihodnje seje. — Siehe Tagesordnung der nächsten Sitzung.)
Sklepam sejo.
Konec seje ob 6. uri 45 minut zvečer. — Schluss der Sitzung um 6 Uhr 45 Minuten Abends.
Založil kranjski deželni odbor. — Tiskal R. Milic.