760
Josip Jaklič: Še nenatisnjen sonet Prešernov.
Še nenatisnjen sonet Prešernov.
V deželnem muzeji „Rudolfinu" v Ljubljani se hrani na drobnem lističi Prešernov sonet z naslovom ^Mihu Kastelcu.^ Ker ta sonet — vsaj kolikor je mšni znano — nikjer še ni bil objavljen, naj ga tukaj priobčim. Prepisal sem ga natančno od besede do besede. Evo ga tedaj!1)
Mihu Kastelcu.
Ble zapuščne so Parnasa trate, Mah, lulka in osdt ob krajih, v sredi, Na njih se zgubili Kamen so sle"di, Molčali so glasovi lire zlate.
Vabile Kranjce sence so košate, Stezice zložne, cvet dušeč po me*di Sad brez potu"; zaplečvat  so po re*di Hodili med Muz nemških zbrane svate.
Ti si nas zbudil, zbral ob hudim časi, Roke zarašene trebiti jeie Prestdre na domačim so Parnasi.
Dr. Prešern m. p.
Josip Jaklič.
LISTEK.
Družba sv. Mohorja je razposlala letos te-le knjige: 1. »Življenje prebla-žene Device Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa« X. snopič, v katerem pokojni župnik yanez Volčič završuje životopisne črtice o 33 na-daljnih častilcih Matere božje in svetega Jožefa; vseskozi lepemu delu je dodan obširen životopis pokojnega pisatelja iz peresa P. Florentina Hrovata. — 2. Molitvenik »Gospod, teci mi pomagat!«, katerega je spisal bolnikom fak. Peregrin Pavlic, knez in škof krški ter za Slovence priredil in z navadnimi molitvami pomnožil duhovnik krške škofije. Knjiga bode izvestno dobro prijala pobožnim bolnikom; želeli bi samd nekoliko čistejšega jezika. —3. »Občna zgodovina za slovensko ljudstvo«, XV. snopič, spisal "jfos. Stare, kr. profesor višje realke v Zagrebu. Ta knjiga opisuje zgodovinske dogodke   od  leta   1848.   do  denašnjih  dnij in je torej   poslednji   zvezek tega prelepega
*) Zaradi popolnosti omenjamo, da je zauimljivi ta sonet pisan v bohoričici, toda ne s Prešernovo roko. Ime Prešernovo je podpisano zv nemškimi črkami. Po vsebini sonet nekoliko spominja na 6. sonet v pesnikovem sonetnem venci, ki se začenja: »Celčas so blagih sapic pogrešale«.                                                                                               Ured.
Že vid'jo mesta se na njim vesele, Že slišijo se pesem sladki  glasi Pognal je cvet, med nosijo čebele!