Posamezni izvod 1.30 šil., mesečna naročnina 5 šilingov. V.b.b. Irdajr.te!j, lastnik in založnik: Dr. Franc Petek, Velikovec. — Uredništvo in uprava: Celovec-Klagenfurt, Gasometergasse 10, telefon 56-24. Glavni urednik: Franjo Ogris, odgovorni urednik: Lovro Potočnik. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj sc pošiljajo na naslov: Celovec-Klagenfurt 2, Postfach 124. Letnik XI. Celovec, petek, 21. december 1956 Štev. 51 (765) Zadružništvo - steber našega gospodarstva Z občnega zbora Zveze slovenskih zadrug — Zaslužni zadružniki so bili odlikovani Kakor običajno proti koncu vsakega leta so se tudi minulo soboto zbrali v Delavski zbornici v Celovcu slovenski zadružniki na redni letni občni zbor Zveze slovenskih zadrug. Včlanjene hranilnice in posojilnice, blagovne zadruge in druge zadružne ustanove so poslale svoje pooblaščene zastopnike, da v skupnem raz-motrivanju pregledajo in ovrednotijo prizadevanja in uspehe svoje zadružne centrale, pa tudi pomanjkljivosti in težkoče, s katerimi se ima boriti pri svojemu delu. »Zadružništvo — steber našega gospodarstva« je bila vodilna misel občnega zbora, poudarjena tudi s transparentom na pročelju dvorane, simbolično okrašenem s slokimi jelkami, smrekcami in mladimi bori iz naših krajev, koder je že dolgo zakoreninjena in naj še naprej raste in poganja nove vršičke in veje zadružna misel. Po otvoritvenih in pozdravnih besedah, ki jih je zbranim zadružnikom spregovoril predsednik Zveze slovenskih zadrug Florijan Lapuš, so si zborovalci ob čitanju zapisnika zadnjega občnega zbora ponovno predočili zaključke in smernice, ki so si jih zadali pred letom dni in tako lahko primerjali, v koliko jih je bilo mogoče že uresničiti in v koliko se je med letom izkazala potreba skrbnega prilagojevanja spremembam, ki nastajajo v splošnem gospodarskem razvoju. V poročilu upravnega odbofa je posle-vodeči podpredsednik Zveze' dr. Mirt Zwitter najprej na široko orisal gospodarski razvoj in položaj ter pokazal kako le-ta nujno vpliva tudi na naš zadružni organizem — del njegovih tozadevnih izvajanj objavljamo posebej na uvodniš-kem mestu pod naslovom »Gospodarske perspektive ob koncu leta« — nato pa je izčrpno analiziral in tudi s številkami podkrepil razvoj in stanje naših zadrug na hranilnično-kreditnem področju in na sektorju blagovnega prometa, obratovanje obeh zadružnih žag v Železni Kapli in Drevljah ter ostalih v Zvezo včlanjenih organizacij. Poročilo je izzvenelo v ugotovitvi, da se je, Zveza skušala gibati v okviru lani začrtanega programa in da bo tudi v bodoče treba stremeti za modernim potrebam prilagojenim poslovanjem včlanjenih zadrug ter še bolj skrbeti za osebno izgraditev zlasti tudi mlajšega zadružnega kadra, oboje \\ vidika, da ie v naše zadružništvo še iharsikod mogoče pritegniti več dnevnega denarnega krogotoka in manjše ali večje prihranke, s čimer bi dobile naše hranilnice in posojilnice širšo bazo, posamezne zadruge pa bi mogle laže uresničiti tudi nekaj skromnih investicijskih želj. Poročilo' nadzornega odbora je podal njegov predsednik dr. Franc Petek, ki se je ob tej priložnosti še posebej zahvalil vsem odbornikom in nameščencem za vestno izvrševanje prevzetih dolžnosti. Začetno bilanco v šilingih in letne račune je obrazložil podpredsednik Zveze Tomo Kunčič. Po skupni razpravi in soglasni odobritvi poročil je občni zbor sklepal še o blagovnih povračilih in uporabi čistega dobička, V upravni in nadzorni odbor pa je v glavnem spet izvolil dosedanje odbornike. Zbrani zadružniki so tudi počastili spomin letos umrlega staroste slovenskega Izredni občni zbor Zveze slovenskih izseljencev Kokor smo zvedeli, bo imela Zveza slovenskih izseljencev V četrtek, dne 3. januarja 1957 izreden občni zbor, na katerem bodo zavzeli stališče do nerazumljivega odnosa oblasti do vprašanja koroških slovenskih izseljeniških žrtev fašizma. Občni zbor bo začel zasedati ob 9. uri predpoldne v dvorani i celovške Delavske zbornice. zadružništva na Koroškem, prelata msgr. V. Podgorca, ki je med prvimi zasadil lopato na zadružnem polju. Med zborovanjem je predsedstvo Zveze podelilo vrsti zaslužnih in vzornih zadružnikov umetniško izdelano diplomo: »Priznanje dr. Valentina Janežiča«. V zlati barvi izdelano odlikovanje sta prejela dr. V tem tednu je zasedal koroški deželni zbor, ki je obravnaval posamezne postavke deželnega proračuna za leto' 1957. Med razpravo, ki je bila v splošnem dokaj stvarna, se je ponovno izkazalo, da OVP ni le v tisku, marveč tudi v deželnem zboru na čelu gonje proti dvojezični šolski odredbi. Zato je tudi poslala pri proračunski razpravi O’ šolstvu na govorniški oder znanega dr. Wolfganga Mayrhoferja in »slavista« dr. Valentina Einspielerja. Prvi je pogruntal, da baje odredba o dvojezičnem šolstvu nikdar ni postala veljavna, ker baje ni bila v redu objavljena. Nam je do danes samo znano in to iz ust OVP-jevskega predsednika parlamenta in nekdanjega ministra za pouk, da je že ustavno sodišče ugotovilo', da gre pri odredbi za ustavni zakon, ki. ga deželni zbor ne more iz lastnega spreminjati. Ob tem dejstvu se nam zdi tembolj čudna ta nova ugotovitev, ki jo je po besedah FPO-poslanca dr. Knausa kot predsednika manjšinskega odbora baje ugotovil manjšinski odbor, ki je po tej izjavi tudi drugače našel sporazumno rešitev za to vprašanje. Dr. Einspieler pa se ie v svojem izna-šanju, kjer je povedal, da je »Windischer<-in da je zato proti dvojezični šoli, katero je treba odpraviti in na mesto teritorialnega načela postaviti personalno načelo, predrznil celo tako daleč da je očital deželnemu glavarju, da pri razgovorih na Dunaju ni pokazal onega zadržanja, kakršno je od njega pričakovala dežela. Na koncu je citiral proglas koroškega deželnega zboTa iz leta 1919, ko je iz Št. Vida zagotovil ljudem dvojezičnega ozemlja svojo hvaležnost. Nehote se mora ob tem sklicevanju na mrtve človek smehljati. Zakaj tako daleč v preteklost, g. dr. Einspieler? Zakaj niste raje citirali proglas koroškega deželnega zbora z dne 28. januarja 1947, ko je kot Franc Petek in Tomo Kunčič, 20 zadružnikov je prejelo odlikovanja v srebrnem tisku, diplome v zelenem pa 32 zadružnikov. Za počastitev se je v imenu vseh odlikovancev zahvalil dr. Petek ter pri tem zlasti mladini predočil veliki pomen zadružništva tudi za bodoči razvoj koroških Slovencev. govornik enodušnega deželnega zbora starosta DVP g. Ferlitsch ljudem dvojezičnega ozemlja slovesno zagotovil ureditev in spoštovanje dvojezičnega šolstva! Toda to verjetno še ni zapisano v kaki knjigi, g. dr. Einspieler pa se na to verjetno ne spominja, ker se je tedaj še navduševal za slavistiko in se izpopolnjeval v tej stroki tudi še na tečajih v Ljudski republiki Sloveniji v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Na žalost je tudi na to pozabil, ko je napadal postavko o kulturni izmenjavi med narodi — sosedi. Zato1 je g. deželni glavar v svojem odgovoru na te napade upravičeno opozoril mladega poslanca, da je MI v tistem času pač še mlad in daleč stran od reševanja koroškega vprašanja, ki zahteva predvsem tudi malo državno-politične modrosti. Prav o vprašanju dvojezičnega šolstva — je naslovil ostre besede na dr. Mayrhoferja in dr. Einspielerja — se še preveč besediči in kvanta. To vprašanje se ne more reševati za gostilniško mizo, marveč v parlamentu in deželnem zboru. Če že nočete priznati besed drugih, verujte vsaj svojim ministrom, ki so odklonili, da bi se vključili v volilno borbo na Koroškem, ker se niso hoteli pustiti stalno atakirati v tem vprašanju. Toda tudi v deželi — je nadaljeval deželni glavar — bomo morali brezstrastno pristopiti k reševanju vprašanja. Ne sramujem se priznati, da so bili moji predniki Slovenci, da je bila verjetno tudi moja mati Slovenka. Tudi Schumyjeva mati je bila Slovenka! Ne iščimo le tistega, kar nas loči, marveč v prvi vrsti tisto, kar nas druži. Ne mine teden, ko se ne priliva nekje v kakem kotu dežele olje v ogenj. Prebivalstvo samo je mirno, toda vedno spet so na delu nekateri hujskači. Če ne bcnio našli volje, če ne bomo zmogli notranje pripravljenosti za medsebojno spoštovanje in razumevanje, kljub najboljšim paragrafom rešitev ne bo mogoča. Gospodarske perspektive ob koncu leta (Iz referata dr. Mirta Zrvitterja na občnem zboru ZSZl Splošni razvoj gospodarstva v letu 1956 nikakor ni bil miren. Ne v svetu splošno in ne v naši državi. Nemiri v Afriki, na Cipru in Srednjem vzhodu, v novejši dobi še posebno dogajanje ob Sueškem prekopu ter na Madžarskem zapuščajo občutne posledice v gospodarstvu. Vsaka motnja tržišč vpliva na trgovino in posledica teh dogodkov je naraščanje cen. Naj omenim samo dva primera, ki jih naša zadružna organizacija neposredno občuti: Nemiri v Severni Afriki, na Srednjem vzhodu so povzročili občuten zastoj pri odprodaji mehkega lesa, rezanega in še posebno stavbenega, kar je vplivalo na padanje cen omenjenega blaga. Nasprotno pa v zadnjih tednih vse naše blagovne zadruge občutijo zastoj pri uvozu krmil, ker dogodki na Madžarskem zapirajo vodno pot po Donavi, ki je za masovne produkte iz Podonavja na<-cenejša. Najhujše občutimo pomanjkanje koruze iz Romunije in mnogo kmetov bo moralo predčasno prodati za pitanje pripravlje-ne prašiče. Pa tudi notranji dogodki so motili v letu 1956 mirni razvoj v gospodarstvu. Spomladi smo imeli volitve, o katerih se je splošno pisalo, da so posledica hujših nasprotij in nesoglasij glede predvidenih gospodarskih ukrepov vladne koalicije; stabilnost denarja, kreditna politika, usmerjanje državnih denarjev, podržavljena podjetja, izvoz lesa, cena mleku itd. so bile volilne parole . . . Kot rezultat izida volitev pa so nato sledila povišanja cen, nato zahteve višjih mezd, pa zvišanje cen mleku in kruhu. Tem porastom cen spet nove nevarnosti za stabilnost denarja, nove in še strožje omejitve kredit.iv !\i končna ponovne zahteve po zvišanju mezd in cen . . . Kljub naši malosti ne živimo izven vsega tega dogajanja, baš nasprotno: čim manjši si — tem prej te zadene vsak zastoj in skok cen; čim primitivnejši je ustroj našega gospodarjenja — tem bolj smo na milost in nemilost izročeni nevarnosti krize. Samopomoč kmetijstva je močna opora tudi za nas. Kot primer, da se dajo doseči lepi uspehi, nekaj številk: Od leta 1947 so poskočili pri kmečkih zadrugah v Avstriji naloženi denarji od 365 milijonov šilingov na 2.533,3 milijona ob koncu leta 1955! Naslednje številke pa nam povedo, da je kmetijstvo prepuščeno samo sebi: Leta 1955 je izviralo nad 63 °/o vseh kmetu danih posojil od lastnih kmečkih zadrug, medtem ko je samo 8,4 *U vseh kreditov Avstrije v tem letu veljalo kmetijstvu (leta 1950 celo samo 5 °/o). Kako veliki napori in s tem uspehi samopomoči so dosegljivi ob dobri organizaciji in splošnem sodelovanju, naj pove še primer male Predarlske ob letošnjem ,,Dnevu varčevanja”. V enem dnevu so tamošnje hranilnice in posojilnice zbrale 3,420.000 šilingov novih vlog. Kljub vsem tem številkam pa je položaj podeželja v Avstriji danes ogrožen. Treba je namreč upoštevati tudi drugo vrsto podatkov statistike: 24 °/o kmečkih obratov je manjši od 2 ha, nadaljnjih 24 °!o obsega manj kot 5 ha, 37 «/• pa jih ima površine pod 20 ha! Po podatkih se poslovi vsak dan 35 ljudi od kmetijstva, namreč 5 kmetijskih delavcev in 30 kmečkih otrok! Avstrijska agrarna politika je danes v precepu, ker se noče ločiti od predstave, da se da ta splošni razvoj, ki je posledica gospodarskega in tehničnega razvoja v svetu, zadržati z otniljevalnimi frazami in navidezno s pomočjo v obliki subvencij — samo da bi se neizogibni proces zavlekel in omogočil gospodujoči plasti uveljavljanje na podlagi velike številčnosti za obstoj se boreče kmečke raje, ki je potem odvisna od vseh teh čudodelnih pomočnikov, ki zahtevajo zato pomoč pri volitvah spet z novo obljubo rešitve v obliki subvencij! Kljub vsemu postaja razvoj iz dneva v dan bolj neizprosen in že so se začeli oglašati novi operaterji kmeta. Vse glasnejša postaja pozornemu poslušalcu zahteva: proč z malimi — na račun okrepitve velikih. Pri tem računajo vsak po svojem optimalno velikost posestva. Mislim, da vemo, kaj pomenijo takšni načrti za nas in naše ljudstvo. Že enkrat so uresničevali Erbhofe po naši zemlji in ugotovili, da nismo niti vredni niti sposobni več za poklic, ki so ga dolga stoletja prepuščali raji. Nočem biti prerok črnih dni. Rad bi samo Vesele praznike in uspešno novo leto 1957 vsem naročnikom, sotrudni-kom in čitateljem „Slovenskega vestnika“ želita uredništvo in uprava Deželni glavar Wedenig: Ne iščimo ie tistega, kar nas loči, marveč v prvi vrsti tisto, kar nas druži nakazal, Ja moramo računati z razvojem v svetu. Ugotovil bi rad, da je rešitev malih eksistenc samo v skupnosti, ki jim omogoča napredek in poveča možnosti borbe, ker dovoljuje mehanizacijo, specializacijo in delitev dela, strnjen nastop na tržišču in s pomočjo predelave boljše tržne izkupičke. Poleg tega pa nam nudi še zaposlitev kmečkih ljudi, ki morajo sicer iz naših krajev v tujino. Tehnični napredek, ki si ga vsled malosti in ob visoki ceni naprav ne moremo posamič privoščiti, posameznika samo bolj pogreza v propadanje. V rokah skupnosti pa omogoča pocenitev in celo boljše rezultate produkcije na malih obratih, kakor na velikih posestvih. To dokazujejo kmetje v Švici, na Danskem in Holandskem! Morda kdo reče, kaj vse to za nas in naše razmere? Res je, da je težavno primerjati gospodarsko stanje naše zemlje s pokrajinami, ki žive življenje po volji domačega ljudstva. Tam se najde pomoč in ravnovesje — mi pa smo danes že kar javno priznana polkolo-nija . . . Kako drugače je razumeti vse razne pozive in parole o „gospodarski pomoči južni Koroški?” Ravno v zadnjih tednih in dneh smo ponovno priča, kako silno se razlikujejo volilne parole in obljube od stvarne volje do uresničenja enakopravnosti našega ozemlja: pliberška železnica, dravske elektrarne pri Metlovem, sodobne ceste po Rožu, Podjuni in Gurah in ob naših lepih jezerih očitno počivajo še nekje daleč v zaprašenih aktih. Očitno pa nam skušajo s propagando o naši zaostalosti vzeti še tisto malo tujskega prometa, ki ga privabi lepota naše zemlje in pridnost našega ' ljudstva! To naj bo tukaj javno in nedvoumno povedano vsem, ki se nepozvani in nepoklicani postavljajo za advokate našega ozemlja, čeravno niso pri nas doma. Mi ne zahtevamo in ne prosimo raznih pomoči — brezpogojno pa terjamo enakopravnost in svoje pravice! Delati znamo sami, saj nam tudi doslej nihče nič ni dal, stalno pa so odnašali: zemljo, njena bogastva in celo dušo in kri naših ljudi! Naj bo konec temu, pa bo konec tudi siromaštva in stiske na naši zemlji! GOSPODARSKI DROBIŽ Modernizacija jugoslovanskih železnic Uprava jugoslovanskih železnic je sklenila, da bodo jugoslovanske tovarne v bodoče izdelovale samo električne lokomotive z zmogljivostjo 2000 kW. Takšna lokomotiva naj bi dosegla brzino 120 kilometrov na uro. Graditev parnih železniških strojev bodo opustili. Železnice bodo nabavile 60 električnih lokomotiv. Danes je v Jugoslaviji 156 km elektrificiranih prog. Po vojni so elektrificirali 54 km železnic. V načrtu je elektrifikacija prog Jesenice—Ljubljana in Ljubljana— Zagreb. Pokrajinska bolniška blagajna skrbi za zdravje zavarovancev Na občnem zboru Pokrajinske bolniške blagajne za delavce in nameščence so uvodoma obravnavali težavno finančno vprašanje avstrijskih bolniških zavarovalnic. Pregled o vzrokih tega pojava, ki so različnega značaja je podal dvomi svetnik dr. Steinbach, zastopnik Glavne zveze. Predsednik nadzornega odbora, državni poslanec dr. Weissmann, je poročal o poslovanju blagajnevletu 1955. Meddrugim je dejal, da je bila leta 1955 ugodna konjunktura na delovnem trgu. Skupni prejemki blagajne so v navedenem poševnem letu za 10,18 milijona šilingov presegli prejemke v prejšnjem poslovnem letu. Na drugi strani pa so izdatki narasli za 18 milijonov šilingov. Posebna neskladnost se je pokazala pri računu preiemkov in izdatkov za bolniško zavarovanje rentni-kov in družin vojnih žrtev. Skupni izdatki bolniške blagajne v minulem poslovnem letu so znašali ogromno vsoto okoli 105 milijonov šilingov. Najvažnejše postavke izdatkov so naslednje: zdravniški stroški 19,664.000 šil., zdravila 15,618.000 šil., bolnišnice 20.109.000 šil., dnevnice za bolnike in družine 21,808.000 šil., materinska pomoč 6.013.000 šil., in zdravljenje zob ter transportni stroški 11,464.000 šilingov. Predsednik Schmidt je podal zanimivo poročilo o napetem finančnem položaju blagajne in o pogajanjih z zdravniki, zobozdravniki ter o investicijah, ki so predvidene za prihodnji čas. Končno se je zahvalil direkciji in vsem nameščencem za njihovo požrtvovalno delo, ki so ga zmagovali kljub temu, da je zelo naraslo. Posebno mnogo dela je nastalo pri izvedbi zakona o splošnem socialnem zavarovanju. Dejal je, da je že za prve januarske dni prihodnjega leta predvideno posvetovanje, na katerem bodo temeljito prerešetali vse možnosti o sredstvih in poteh za zboljšanje finančnega položaja blagajne. Naraščanje brezposelnosti v Zahodni Nemčiji Državna ustanova za posredovanje dela in za breposelno zavarovanje v Niirnbergu navaja, da je število brezposelnih v Zahodni Nemčiji naraslo od konca oktobra do konca novembra za 215.022 oseb ter je doseglo število 641.373. Med temi brezposelnimi je bilo 379.713 moških in 261.660 žensk. Ugotavljajo, da je narasla brezposelnost predvsem zaradi tega, ker so morali zaradi vremenskih razmer prekiniti številna zunanja dela. Najmočneje so prizadeti gradbeni delavci in delavci v kmetijstvu in gozdarstvu. Iz življenja gradiščanskih Hrvatov na Dunaju 2e od nekdaj si mnogo gradiščanskih Hrvatov išče zaposlitev in zaslužek na Dunaju. Tu živi in dela zlasti mnogo gradiščanske hrvatske mladine. V velemestu je seve velika nevarnost, da se hrvatski živelj utaplja in porazgubi v tujem okolju. Za mnoge dunajske Hrvate pa predstavlja Hrvatsko gradiščansko kulturno društvo na Dunaju tisto družabno in kulturno zatočišče, ki jim pomaga ohranjati in gojiti živo povezavo z jezikom iin življenjem svoje rodne domovine. Kakor poroča glasilo gradiščanskih Hrvatov »Naš Tajednik«, je imelo Hrvatsko gradiščansko kulturno društvo na Dunaju pred kratkim svoj letošnji občni zbor. Iz pregleda dejavnosti v minulem letu je razvidno, da se je društvo poleg vsakonedeliških družabnih plesnih prireditev udejstvovalo tudi na narodnem in kulturnem področju. V svoji društveni dvorani je z velikim uspehom priredilo dve krajši igri, podpiralo je kulturno delo, med drugim je poklonilo za Hrvate na Madžarskem nekaj knjig, za tiste šolske otroke, ki sami tega ne zmorejo, pa plačuje naročnino za hrvatski šolski list »Mladost«. Za svojo posebno nalogo si je društvo tudi za naprej postavilo gojitev hrvatskib narodnih in novih umetnih pesmi. Uspelo mu je ne samo razširiti nove hrvatske pesmi po vsem Gradiščanskem, marveč tudi mnogo narodnih, ki so bile prej znane samo po nekaterih gradiščanskih krajih. Zelo delavna je bila tudi športna sekcija društva. Dcčim so prej kdaj zlasti hrvatski študentje na Dunaju v prvi vrsti skrbeli za živahne kulturne in družabne prireditve dunajskih Hrvatov, se sedaj, kot je bilo £ obžalovanjem izraženo na občnem zboru, izobraženci premalo udejstvujejo v društvenem delu, ki zato sloni predvsem na ramenih delavcev in nameščencev, zaposlenih in živečih na Dunaju. Med največje družabne prireditve Hrvatskega gradiščanskega kulturnega društva na Dunaju spada tradicionalni »Hrvatski ples«, ki se je že tako udomačil in uveljavil, da ga bodo tokrat priredili v vseh dvoranah dunajskega Konzert-hausa. Računajo, da bodo na to prireditev prišle z Gradiščanskega tudi številne folklorne skupine v živopisanih, slikovitih hrvatskih narodnih nošah, ki jih bo verjetno avstrijska televizija snemala za svoje televizijske oddaje, navzoč pa bo tudi dunajski radio in menda celo Radio Zagreb. Washington. — Vlada Združenih držav Amerike je protestirala pri sirski vladi, ker ta še vedno ne dovoli, da bi popravili naftovode, po katerih dovajajo nafto iz Iraka prek Sirije do Sredozemskega morja. Ameriška vlada zahteva, naj sirska vlada nemudoma ukrene vse potrebno, da bi popravili naftovode, ki so bili poškodovani v času anglo-francoske agresije v Egiptu. Ottawa. — Zahodna Nemčija se pogaja s Kanado o nabavi kakih 200 reaktivnih lovskih letal »Sabre« v vrednosti 66 milijonov dolarjev. Budimpešta. — Tisk je objavil odlok prezidija LR Madžarske, po katerem so za mesec dni prepovedana sleherna zborovanja ali sprevodi brez prejšnjega policijskega dovoljenja. New Delhi. — Od 25. februarja do 12. marca bodo V Indiji splošne volitve. Volilnih upravičencev bo okrog 95 milijonov, medtem ko jih je bilo pri zadnjih volitvah 87 milijonov. Na teh volitvah bodo izvolili 481 poslancev. Peking. — Kitajske čete so zaključile svoj umik iz burmanskih obmejnih pokrajin. Umik se sklada s sporazumom med nekdanjim burmanskim predsednikom U Nujem ter kitajskim predsednikom Ču En Lajem o razmestitvi kitajskih čet na nekaterih spornih obmejnih področjih. New York. — UNICEF je namenila 810.000 dolarjev za pomoč madžarskim in egiptovskim otrokom. Madžarski otroci in matere bodo dobili 700.000 dolarjev, ostanek pa bodo dobili otroci in matere, ki se bodo začasno izselili iz Port Saida. Kairo. — Varnostne sile Organizacije združenih narodov štejejo, trenutno 3700 mož. S prihodom finskega kontingenta sodeluje zdaj 8 držav s svojimi četami v mednarodnih enotah OZN na egiptovskem ozemlju. Canberra. — Avstralski zunanji minister Richard Casey je izjavil, da bo za-hodnonemški minister za zunanje zadeve Heinrich von Brentano v začetku prihodnjega leta uradno obiskal Avstralijo. Casey je dejal, da so med obema deželama vzpostavljeni prisrčni odno-šaji. Aman. — Odbor Medarabske konference je pozval vse delavce in uslužbence v arabskih deželah, naj stopijo v splošno stavko iz protesta proti politiki iraške vlade. Odbor meni, da bi morale vse arabske dežele proučiti možnost prekinitve diplomatskih stikov z Irakom, dokler ta ne zapusti Bagdadske zveze. Lojze Ude: TEORIJA O VINDISARJIH (Osnutek kritične razprave) Celovški gimnazijski profesor dr. V. Einspieler, ki pravi, da je „Windischer“, je govoril o vindišarskem problemu na zborovanju Evropske mladine sredi februarja 1956 v Celovcu. Po eni objavi njegovega govora so mu ,,Windische“ samosvoj narodič, ki le nima svoje inteligence, ker se mu vsa inteligenca po-nemčuje („K1. Zeitung", 16. febr. 1956: „Die Tragik der Windischen ist es, dass sie keine geschulte Intelligenz haben, weil diese in der deutschen Intelligenz aufgeht"), sicer pa da se razlikuje od Slovencev po svoji nemško-avstrijski državni zavesti. Druga, od Einspielerja podpisana objava ne omenja besed obžalovanja, da se inteligenca „vindišarjev“ po-nemčuje, temveč ugotavlja razliko med Slovenci in „Windische“ tako-le: „V narodu mejnega ozemlja sta se izoblikovali dve smeri. Medtem ko je ena smer postavljala v ospredje nacionalnokulturni moment in iskala z vsemi silami naslonitev na Ljubljano, so se v drugi smeri oglasile teritorialnohistorične sile. Druga smer je iskala naslonitev na nemški kulturni krog in se je priznala raje za nemško ali ,win-disch‘, kakor pa da bi pristala na raztrganje domovine" („Volkszei-tung", 28. febr. 1956: „Es entstanden inner- halb des Grenzlandvolkes zwei Richtungen. Wahrend die eine Richtung das National-Kulturelle in den Vordergrund stellte und mit allen Kraften Anlehnung an Laibach suchte, meldeten sich in der anderen Richtung die territorial-historisch denkenden Krafte. D i e-se zweite Richtung suchte Anlehnung an den deutschen K u 1 -turkreis und bekannte sich 1 i e -ber als deutsch oder w i n d i s c h, bevor sie zur Zerreissung der Heimat ihr Einverstandnis ga b“). Značilno je, da je v „Volkszeitung“ izpuščen pasus o „Windische“ kot o nekem tretjem narodiču na Koroškem, ki obžaluje, da se mu njegova inteligenca ponemčuje. In kaj je Einspielerju avstrijstvo? Govori samo o nemškem kulturnem krogu, o priznavanju k nemštvu itd. Za priznavanje h kateremu narodu pravzaprav gre? Upam, da to zadostuje. Ali ne bi bilo pametno in prav, če bi se nemški Avstrijci naj-prvo meii seboj sporazumeli, kdo so pravzaprav ti „Windisohe“. Kako naj se pametno razgovarjamo z njimi, če ima vsak nemško-avstrijski publicist svojo teorijo o vindišarjih. Ali ni že ta kaos na nemško-avstrijski strani zadosten dokaz, da v tej miselnosti nekaj zelo bistvenega ni v redu? Mi smo govorili in še danes govorimo vedno isto: ,,Windische" so Slovenci, „Windische“ je bila samo nemška označba za Slovence. „Windische" govorijo slovensko. Ce je toliko Slovencev, ki ne znajo brati slovenskih knjig, je temu vzrok le to, da se slovenščine na koroških šolah niso učili ali se je ne učijo v zadostni meri. Priznamo, da je na Koroškem mnogo Slovencev, ki se ne zavedajo da so Slovenci in tudi takih, ki se sramujejo svojega narodnega imena in materinskega jezika. Celo taki so, ki sovražijo svoj materinski jezik in ga v družbi z nemško-avstrijskimi nacionalisti — v imenu kakšne kulture? — preganjajo in skušajo zatreti. Vse to pa je posledica koroškega germanizacijskega sistema, zelo nasilnega, brez čuta spoštovanja za tuje jezike in narode, z dvojnim merilom: z enim za nemško, z drugim pa za slovensko govoreče Korošce. Kar bi zase imeli za največjo krivico, to delajo s koroškimi Slovenci v prepolni meri. Vindišarstvo na Koroškem je plod nasilja, socialne revščine in umske ter moralne zmedenosti. Nemško-avstrij-ska družba nima nobenega razloga biti ponosna na tak rezultat svojega stoletnega nastopanja proti Slovencem, in mi nimamo nobenega razloga biti s tem zadovoljni. Iz razlogov, ki smo jih v tej razpravi skušali dobro in pošteno utemeljiti, je teorija o „Windische“ za nas eden najjasnejših dokazov za sovražne namene velikega dela nemško-avstrijske družbe proti Slovencem. Pred drugo svetovno vojno leta 1936 je izšla knjiga „Die Slowenen in Karaten", ki jo je „v tesnem stiku z odločilnimi državnimi faktorji" („nach genauer Fiihlungnahme mit den entscheidenden Faktoren im Staate", „Freie Stimmen", 17. XI. 1936) spisal Theodor Veiter. V tej knjigi je bila izgovorjena od nemško-avstrijske strani najresnejša beseda o negativnem pomenu „Windische" za medsebojne odnose slovenske in nemške narodnosti na Koroškem (na pr. str. 16—17, 21, 54, 64, 65. 72 157). Zaradi ostrili napadov koroških nemških nacionalistov na pr. Pallerja, Karla Fritza, Miklitsoha in drugih v celovških „Freie Stimmen" in ker je pozneje zašel pisatelj v sopotništvo z nacisti, je Veiter v svoji knjigi ,,Nationale Autonomie (Wien-Leipzig, 1938, ki je izšla že pod nacizmom) žal vsa svoja prejšnja izvajanja o tem problemu bistveno popravil in se na las približal mnenju koroških šovinistov. Po tej vojni je bilo, kakor že spredaj opisano, nekaj znakov in glasov, ki so vsebovali upanje na možnost pravilne ureditve. Spominjam še enkrat samo na odlok koroškega deželnega šolskega sveta z dne 10- aprila 1946. Toda samo z uradnimi dekreti in izjavami posameznikov tega vprašanja ni mogoče rešiti. Sodelovati mora pri tem vsa nemško-avstrij-ska družba, učiteljstvo, cerkev. Potrebna je temeljita prevzgoja, ki bo šla v globino in širino. Komur je res za novo Evropo, za evropsko solidarnost, ta se mora zavedati, da nove Evrope ni mogoče graditi, ne da bi preje rešili tudi taka vprašanja, kakor je vprašanje, ki nam ga zastavlja nemški svet z vindišar-stvom — „Windische“. (Konec) DOBRIČA COSIC : SEDEM DNI V BUDIMPEŠTI IZ NEUREJENIH BELEŽK Deset Čehoslovakov molči. Še nikoli se mi ni posrečilo zvedeti od kateregakoli, kaj misli o teh dogodkih na Madžarskem. Mi, Jugoslovani, se čedalje bolj bojimo protirevolucionarnega in šovinističnega razpoloženja in sil. Madžarski radio s simpatijami govori o upornikih. Patetično jih podpira, napoveduje novo vlado Imre Nagya. Z glasbo, seveda. Radio oddaja družinska obvestila. Vojno stanje. Poldne. V Pesti grme topovi in metalci min. Ob eni popoldne. V Budimu se začno boji. Tudi okrog vojašnice, oddaljene pol kilometra od nas. Ta naskok na vojašnico v naši bližini je srdit, preneha za nekaj trenutkov, pa se spet nadaljuje. Nekdo mi pravi, da delavci iz bližnje tovarne naskakujejo odrede javne varnosti. Kdo ve, kaj je zdaj resnica. Po mostu, ki ga stražijo sovjetski tanki, vozijo zdaj samo avtobusi z ranjenci. Tanki z mostu udarijo s topovi. Njihovega cilja ne vidim, streljajo čez naš hotel. Deklica iz Indije ihti in stiska glavo v materina nedrja. Mislim na vojno in otroke. Okna se tresejo, od eksplozij se majejo zavese, s topolov in platan odpadajo listi hitreje. Vse bo golo, do jutra vse mrtvo. Ali ponesem Ani lutko in voziček? A moji nedokončani romani? Ne, vsekakor bom rešil glavo. Doslej v presojanju položaja nisem delal velikih napak. Zdaj pa je treba vse sklepe povzemati enako naglo kakor tudi počasi. Ostati moram človek do kraja in v vsem. Stopim v salon, da poslušam topove in alarmantne vesti. Prijeten oktobrski sončni popoldan. Platanam in topolom se kar nekam mudi umirati. Nad hotelom žvižgajo tankovske granate,^ vzhodno od Pešte, tam nekje daleč, grme težki topovi. Avtobusi vozijo ranjence iz Pešte. Radio spet oddaja nekakšen razglas; spet obljube, da bodo sestavili vlado narodne enotnosti za obrambo narodnih koristi Madžarske in ljudske demokracije. Radio razglaša amnestijo in ultimat upornikom do drevi do desetih. Kakšno vlado ima zdaj Madžarska, katere čete so njene? Vsekakor mislijo na čete javne varnosti in na sovjetske. Doklej bo ta partijski forum brez partijske organizacije, ki je vse drugo samo ne revolucionarna, doklej bo prepričeval ljudi o brezupnosti? — Vsak dan, vsako uro nova zmeda, kapitulantska gledišča. Pravzaprav stališča tu sploh ni, tu^ni nobene koncepcije. A to je drama, kakršne svet po drugi svetovni vojni še ni poznal. Tu so se ljudje nekako sprijaznili s pogrebom socializma. Ko da nekdo sabotira. Da, položaj je zamotan, izredno zamotan. Potrebna je hrabrost, poštenost in tveganje. Kako bodo imeli jutri z že kompromitiranim Imrejem Nagyem in Janosem Kadarjem moralno pravico zahtevati zaupanje ljudstva? V salonu delegacija kitajske Zveze žensk karta. Nemška baletka z rožo na črni jopici pripoveduje, kako je to rožo nekdo vrgel skozi okno njene sobe. Igra se z vžigalicami, hišice in drevesa sestavlja iz njih. Sovjetski profesor nove zgodovine na moskovski univerzi pripoveduje o boju proti kultu osebnosti v sovjetski znanosti. Moji tovariši iz Zre-njanina in iz podjetja „Jugodrvo“ šahirajo in prepevajo partizanske pesmi. Nemec je oblekel bele hlače, vzel teniški lopar in odšel iz hotela igrat tenis. Natakarji poslušajo Svobodno Evropo" in „Glas Amerike" v madžarščini. Dul les je sprejel delegacijo madžarske buržoazne emigracije, ki zahteva, naj pride vprašanje sovjetske intervencije nujno pred Organizacijo združenih narodov. Ptice ne letajo po parku. Niti vrane ne letajo. V teh treh dneh nisem videl nobene ptice. Onkraj Donave strašno bobne tanki. V naš hotel sta se zatekli "dve študentki, bolničarki v uporniških skupinah. Pripovedujeta, da sta izgubili svoji enoti. Njune tovarišice, ki so tudi pogumno šle čez most mimo tankov in se zatekle v hotel, ju pospremijo v svoje sobe. Po telefonu sem govoril z našim svetnikom Georgijevičem. To je po 23. oktobru moj prvi stik z našim veleposlaništvom. Svetuje mi, naj nikar ne hodim na ulico. Okrog našega veleposlaništva divjajo boji. Mnogo je mrtvih in ranjenih. Bolnišnice so nabito polne, tako da nimajo več prostora za ranjence. Zmračilo se je. Boji so se nekoliko polegli. Doklej? Berem „Nikoletiko Bursaka”. Dlje se mi ne posreči brati. Razpoložen sem docela sentimentalno. Moje življenje je res viharno. Toda obteženo je tudi z velikim, velikim bremenom. Ne zadostuje imeti samo voljo in se častno prebiti do konca. Ura je natanko deset. Nad hotelom žvižgajo tankovske granate v smeri Budima. Spet so tanki krenili z mostov. V mestu se je raz- vnela bitka. Ura, ko bi se morali uporniki vdati, je minila. „Odločno in neizprosno bodo uničeni," je bilo rečeno v razglasu po radiu, po neki skladbi za klavir. Seveda klasični. Ultimat, topovi, smrt in boji za nekakšno svobodo, vse to je namreč klasično. Klasična je tudi ta moja in brezbrižnost vsega hotela do ljudi, ki stoje v grozi, držeč v rokah kopita mitraljezov. Klasično tudi tisti debeluhasti švicarski trgovec s poškodovanim „Chevroletom“ zdaj objema rdečelaso budim-peštansko damo brez dojk. Šepeče j’i kdo ve kaj, ne tolaži pa je ne, ker je vzvišena nad nočno usodo Budimpešte in Madžarske; ljubimkata z mezinci. Kaj neki si šepečejo zdaj fantje, študentje, dijaki, delavci, ki niso zaman končali v šoli predvojaške vzgoje, čeprav so na mitingih 19. oktobra zahtevali, naj dekleta oproste vojaškega šolanja. Kaj neki si šepetajo zdaj sovjetski vojaki, ki tragično prelivajo kri v prepričanju, da lahko rešijo tisto, kar se je tako hitro sesulo kot zadnja posledica mračne rakosyjevske kompozicije življenja? Kaj neki šepečejo zdaj matere svojim otrokom v kleteh peštanskih palač? Kaj vse in kdo ve nocoj ne šepeče pod temi madžarskimi in nemadžarskimi zvezdami v modrikastem hladu prave jeseni? Vstaja madžarskega ljudstva je zahtevala mnogo žrtev Spet je vse tiho. Po kovinastih hotelskih venah se pretakata in klopočeta voda in nesnaga. Čemu neki bo služil ta moj po vseh znakih sodeč nerazburljivi dpevnik? Razen če preživim to dramo, da ga, ko bom že betežen, ko bo moja domišljija ugasnila, nekritično objavim na zadnjih straneh kake revije. Ali bodo tedaj koga zanimali takšni in ti moji spomini? Vendar pa je škoda, da človek na čustva pozabi. Globok smeh me prevzame pred vrati moje sobe, smeh, ki se nadaljuje v eksploziji mine. Ura je šele 22.30. Jeziku na ljubo bom bral ,,Daleč je sonce" v ruščini, dokler ne zaspim. 27. oktober — menda sobota Dva- ali trikrat so me zbudili rafali iz tankov, stoječih na mostu. Iz tankov naših najbližjih sosedov, ki so srdito udarjali po spanju, ga rezali v hudournikih in opozarjali: smrt je tu, povsod jamči smrt za uspeh. Tako malo naporov je treba, tako malo volje, tako strašno mnogo nevere je treba, da jo človek izkoristi. Zaspan, pomislim zbegano. Kaj mislim zdaj, ko čutim nevarnost? Kaj povezujem, na kaj in s kom vse? Vstanem in zapisujem. Ne, hočem zapisovati, pa ne morem. Kako naj verodostojno zabeležim stanje svoje vesti v trenutkih najbolj radikalne preposta-ve: „nikoli več". ,,Nikoli več", tudi v tem je smrt. Toda kaj je strah pred streljanjem? Defekt refleksov, kajti strah se je pojavil takrat, ko je , nevarnost že minila. Ta strah je v negotovosti refleksov, to je pričakovanje novega strela, čeprav spet veš, da je po strelu nevarnost minila. Bojiš pa se prav med streli, ker nagonsko veš, da je tudi smrt izključno med dvema streloma, med tistim, ki si ga slišal, in drugim, ki ga ne boš slišal. Ne, vse kaže,. da defekta refleksov ni. Brž ko pa jame pokati bolj pogosto, se refleksi urede in njihova tehnična opremljenost tako naraste, zavest doseže stopnjo brzine gibanja morilnega železa, človek jame misliti. Tako tudi jaz zdaj mislim . . . Jutro je, topovi strašno grme. Prši klasičen dežek; jesenski, vojni. Pešta je zavita v mokre, temačne oblake. Pešta je nesrečna in nemočna. Donava je sramežljivo gola, grda. Tanki se vale čez most, v kratkih razdaljah in paradni vrsti. Doklej? Kaj je z ultimatom, razglasi, naredbami, obljubami in zahtevami? Za vso to dramo, na ulicah, po hišah in vojašnicah, v podzemskih hodnikih parlamenta ali CK se kakih dvajset ljudi zdaj ubada s političnimi kombinacijami; gotovo vsi trdijo, da so marksisti in leninisti, duše se, bore in iščejo madžarsko pot. Da li v socializem? Kako naj sicer človek razume takšno neodločnost in nepripravljenost, da bi delali odločno in revolucionarno in rešili, kar je moč rešiti. Vtem ko se prepirajo, ker me vsi obveščajo o teh prepirih v Centralnem komiteju, se vsekakor prepirajo zelo načelno. Toda neprimerno bolj načelno, kakor sami, se prepirajo topovi in mitraljezi. Usoda Madžarske se odloča te dni na barikadah. Zanimivo je, da jv vseh teh birokratskih, paničnih vojnih m čedalje bolj kapitulantskih razglasih, v vsej tej dehumanizirani kompoziciji, v teh bolj tragičnih, kakor morda strašnih trenutkih nihče ne zna in nihče nima srca, ki bi svojemu ljudstvu povedal človeško pretresljivo besedo. Zakaj so že šestnajst ur zakasnili z obljubljeno sestavo nove preosnovane vlade in z njeno deklaracijo, upornikom poslani ultimat pa je že zdavnaj potekel? Saj vendar morajo ti ljudje vedeti, da jim ti uporniki, ki jih nikakor več ne imenujejo profašiste in protirevolucionarje, v razglasih, ki jih bero prek radia Kossuth-Budimpešta, vsako uro po- stavljajo nove ultimate. Treba je analizi-rati ^sestavo njihove vesti, ta način reagiranja na življenje okrog sebe. Da, kralji in cesarji so imeli vsaj romantično frazo, ognjevitost in kretnjo. Birokrat pa misli birokratsko in umira administrativno, tudi kadar propada. V hotelu, kjer stanujem^ so to noč mnogi preživeli pod prho v kopalnici ali v kletnih prostorih, ker so med drugim tudi našo streho večkrat pozdravili z rafalom. Nekakšno vojno poveljstvo vladnih čet za obnovitev reda je tudi danes prepovedalo sleherno gibanje po ulicah po deseti uri. Dotlej pa se lahko človek znajde v skupini največ treh ljudi. Če je skupina večja, bodo brez opozorila streljali nanjo. Dež. Letalo meče razglas CK Madžarske. Poberem v parku dva mokra letaka in prosim tovariša Andrijo Levija, naj mi ju prevede. Prepisujem: pa so ,,Oborožena mladina! Obračamo se nate, ki se še zmerom boriš. Na peštanskih ulicah teče dragocena madžarska kri. Nikar po nepotrebnem ne prelivaj krvi! Nova vlada bo kmalu izpolnila vse vaše upravičene zahteve. Mladi rodoljubi, dovolj je že bilo prelivanja krvi! Nas, Madžarov, je malo, naj nikar več ne teče naša kri! Položite orožje in narodna oblast vas ne postavi pred sodišče. Ne bojte se'izročiti orožja oboroženim silam, ki vzdržujejo red. Pridite, čakamo vas z vladno milostjo. Represalij ne bo! Spravite ta letak, da vam bo izkaznica, ko položite orožje. Poveljstvo oboroženih sil za vzdrževanje reda." Oba z Levi jem se vprašava: „Kdo te sile za vzdrževanje reda? Spet zapisujem: ,,Izjava Centralnega komiteja Partije madžarskih delovnih ljudi madžarskemu ljudstvu: Po obeh svetovnih vojnah v naši domovini ni bilo tako tragičnih dni. Po glavnem mestu nase domovine pustoši bratomorna vojni- Število ranjenih in mrtvih gre na tisoče. Nemudoma je treba ustaviti prelivanje krvi. Da bi to zagotovili, predlaga Centralni komite: 1. da se sestavi nova narodna vlada. Ta vlada je poklicana, da nemudoma popravi napake in grehe iz minulosti in, naslonjena na ves narod, pripomore, da se izpolnijo upravičene zahteve našega ljudstva. Na čelu vlade* ki bo sestavljena na najširši narodni podlagi, naj bo tudi tovariš Imre Nagy; 2. nova vlada bo začela pogajanja s sovjetsko vlado, da se urede med obema deželama odnosi na podlagi neodvisnosti, popolne enakopravnosti in nevmešavanja v notranje zadeve. Prvi ukrep po upostavitvi reda naj bo takojšen umik sovjetskih enot na njihova oporišča; 3. Centralni komite meni, da je pravilna izvolitev delavskih svetov ob sodelovanju sindikatov. Da bi izpolnili upravičene gmotne zahteve delavskega razreda, je treba mezde zvišati; 4. za tiste, ki so sodelovali v bojih, razglaša vlada amnestijo. Edini pogoj za to je, da takoj ali najpozneje do desetih zvečer polože orožje; 5. Centralni komite ne pozablja, da ima naša ljudska demokracija tudi zagrizene in na vse pripravljene sovražnike. Zato prosi komuniste, madžarske delovne ljudi, predvsem delavce, bivše partizane — zanesljive (Nadaljevanje na 6. strani) Lepo so zapeli Ped gornjim naslovom je tov. Vinko Trinkaus, ki je preteklo soboto in nedeljo spremljal kotmirške in bilčovske pevce na njihovi uspeli turneji, napisal za »Delavsko enotnost« daljši šlanek o koncertih v Ljubljani in Kranju, iz katerega povzemamo teh nekaj stavkov: Koroški pevski zbor, ki smo ga pred petimi leti poslušali v Ljubljani, se je že takrat odlikoval po izredni izbranosti, skladnosti, sproščenosti in svojstveni interpretaciji koroških narodnih pesmi, ki so tudi tokrat v celoti sestavljale program obeh koncertov. Otožna, domoljubna koroška narodna pesem je dobila v harmonizaciji Pavla Kemjaka in njegovega sina Mira Kernjaka nov vedrejši odraz. Vesele ljudske popevke, ki jih je s tankim posluhom za pristnost, šegavost in zvočnost harmoniziral Pavle Kern jak, so našim poslušalcem še posebno ugajale. Prvo preizkušnjo v študiju Radio Ljubljana so koroški pevci uspelo opravili. Sprva se niso mogli privaditi dvorani, kjer je udušen vsak odmev in se jim je zdelo, da ne pojejo prav. Šele ko so jim reproducirali zapeto pesem, so se znašli. Odtlej jim je steklo kot po loju. Ta gesta in razumevanje Radia Ljubljana je hvalevredna, ker bodo tako lahko posredovali 140.000 radijskim naročnikom doslej najbolj uspelo izvajane koroške narodne pesmi. Obenem bodo te oddaje dragoceno napotilo vsem pevovodjem in pevskim zborom, kako morajo zapeti koroške pesmi, da bodo izzvenele tako pristno kot so jih zapeli dragi gostje. Med koncertom in tudi po koncertu sem se razgovarjal z nekaterimi pevskimi strokovnjaki. Povedali so mi nekaj manjših kritičnih opomb, vsi pa so bili edini v tem, da je koncert presegel njihova pričakovanja in da niso verjeli, da je mogoče s sorazmerno majhnim pevskim zborom (41 pevcev) doseči tako popolno zvočno ubranost. KULTURNE DROBTINE == Jarčekove Kristine«. Dobila sta vsak po -------------------—----------------—— 50.000 dinarjev. Nagrado za pesništvo pa Mednarodno glasbeno tekmovanje v Moskvi Sovjetski tisk je objavil vest, da pripravljajo v Moskvi mednarodno glasbeno tekmovanje v proslavo skladatelja Čajkovskega. Tekmovanje bo v Moskvi marca in aprila 1958. leta. Podeljene bodo nagrade za klavir in violino, sodelovali pa bodo mladi umetniki od 18. do 30. leta starosti iz vseh dežel. Tekmovalci bodo igrali klasična dela ruskih in tujih skladateljev, po eno delo nekega skladatelja iz domače države in enega sovjetskega skladatelja, napisano za to tekmovanje. Pisatelji so bili nagrajeni Letošnjo nagrado Društva slovenskih pisateljev za pripovedništvo si delita Boris Pahor za roman »Vila ob jezeru« in Ferdo Godina za zbirko novel »Krivda je dobil Ivan Minatti za zbirko »Pa bo pomlad prišla«. Tudi nagrada za pesništvo je znašala 100.000 dinarjev. Ob 50-letnici Gregorčičeve smrti Pretekli teden je priredilo Društvo slovenskih književnikov v Klubu kulturnih in znanstvenih delavcev v Ljubljani proslavo 50-letnice smrti pesnika Simona Gregorčiča. Uvodni govor je imel pisatelj iz Primorja France Bevk, nakar so književniki Cene Vipotnik, Bratko Kreft in Ada Škerlova recitirali Gregorčičeve pesmi. Slovesnost je bila zaključena s samospevi, ki sta jih izvajala solista ljubljanske Opere Zlata Gašperšič in Janez Lipušček. Na ta način so uspešno proslavili spomin »goriškega slavčka«, kakor Gregorčiča radi imenujejo zaradi njegovih pesmi, v katerih opeva svojo ožjo domovino — Goriško, 4 — Štev. 51 (765) Gostovanje radiških pevcev v Laškem V soboto, 8. decembra, je bil bolj čemeren poznojesenski dan. V srcih radiških pevcev moškega in mešanega zbora pa je bilo veselo pričakovanje novega, nevsakdanjega in lepega. Pod vodstvom svojega pevovodje Šimeja V/ruliha so pevci Slovenskega prosvetnega društva Radiše prispeli na mejo pri Pliberku. Njih cilj je bilo gostovanie v Laškem. Med pevci so bili po večini mladi fantje in dekleta, živ dokaz, da se slovenski živelj na Koroškem obnavlja. Bodočnost je mladine in mladina je poroštvo, da naša prihodnost ne bo temna in umirajoča. Takoj na meji je bilo prvo prijetno presenečenje. Kdo bi že tik za meio pričakoval nadvse prisrčen sprejem naših- pevcev. V treh osebnih avtomobilih so se pripeljali predstavniki DPD »Svoboda« Laško in njenega pevskega zbora do’ge kilometre daleč na mejo, da so sprejeli radiške pevce in jim prožili roke. Pozdravil nas je najmlajši izmed delegacije, mladi pionir rudarskega kolektiva iz Laškega Mirko Sušič, ki je končal: »Srčno želimo, da v bodočnosti kujemo vezi tudi z vašo mladino, da bi tako krepili bratstvo in enotnost med narodi na svetu.« Ko je Mirko izročil našemu pevovodji še šopek nageljnov, se je domačin iz Ra- Dentistka Helena Galle sporoča, da od 22. decembra 1956 do 2. januarja 1957 ne ordinira. Vsem svojim pacientom želi vesele praznike in srečno Novo leto. diš, Tolmajer, z lepimi besedami zahvalil za topel sprejem in prvo prijetno srečanje. Po dolgi, zanimivi in pestri vožnji smo prispeli V Celje, odkoder smo krenili v Št. Jur ob južni železnici. Tam je znana kmetijska šola, ki jo je obiskovalo tudi že več koroških fantov. Danes se šolajo v tem zavodu tudi gojenci in gojenke, je torej kmetijska in gospodinjska šola. Zelo vljudno nas je učiteljica gospodinjske šole, Jožica Dimeč, vodila po sodobno urejenih gospodarskih prostorih ter nam postregla z zanimivimi pojasnili. Škoda je bilo, da nismo imeli več časa za ogled šole in njenih naprav. V Celju smo se ustavili v hotelu »Evropa*, kjer nas je med drugimi pozdravila zastopnica okrajnega sveta »Svobod« za okraj Celje in tudi dejala, da pomenijo medsebojna gostovanja pevcev zelo plodno duhovno obogatitev. V večerni uri smo prispeli v kraj, kamor smo bili namenjeni, v Laško, prijetno mestece v dolini med gozdnatim hribovjem na levem bregu Savinje. V mestu je mnogo lepih vil, v kraju je razvita lesna in tekstilna industrija, v okolici pa so veliki premogovniki. Zaradi zelo ugodnega1 podnebja je Laško uvaževano leto- jih tudi v Laškem. Vendar vedno in povsod, vedno znova želijo prisluhniti naši narodni pesmi. Občinstvo, ki je spre;e-malo pesem za pesmijo z vidnim navdušenjem, je izpričalo, da so naši pevci peli lepo in ubrano. Predsednik DPD »Svoboda« je izrekel radiškim pevcem, 'ki so prihiteli iz zibelke slovenstva, Koroške, in prinesli v Laško koroško narodno pesem, dobrodošlico. Kakor je dejal, »sega koroška narodna pesem od vas do nas in od nas- do vas«. V imenu pevcev se je za tolikšno zanimanje za koroške slovenske pevce zahvalil Tolmajer in posebno izrekel pozdrave SPZ v Celovcu, ki si prizadeva, da na Koroškem ne zamrje naša dragocena kulturna dobrina, ki je živ dokaz našega žitja in bitja. Dejal je, da je naša narodna pesem odraz duše in srca našega človeka ter da se je drži znoj koroškega kmeta že od nastanka. Na uspeh koncerta v soboto zvečer v Laškem so radiški pevci lahko ponosni, z njimi vred pa smo lahko ponosni vsi koroški Slovenci. Ne smemo pozabiti, da so tudi kopat in topla voda je tako prijala, da je bilo nekatere treba celo klicati iz vode, drugače bi menda ostali kar notri. Popoldne ob treh je bil koncert v Hudi jami blizu Rečice. Komai smo se bližali kraju, nas je sprejela godba in množica ljudi rudarskih družin in ostalega prebivalstva. Rekli so nam, da je zadostovala le rahla reklama in vse je prihitelo. V nabito polni dvorani kulturnega doma se je dvignil zastor in spet so za uvod skupno zapeli »Rož, Podjuna, Zilja...«. Pozdravne besede sta izmenjala predsednik DPD »Svoboda« rudnika Laško in naš domačin Tolmajer. Ob tei priložnosti so obdarili naše pevce z lepimi darili, pa tudi naši pevci so jim podarili skromen spomin. Petje radiških pevcev so poslušalci sprejeli z navdušeniem in živahnim aplavzom. Zelo so ugajali solisti. Hvaležno občinstvo ie burno zahtevalo ponovitev več pesmi. Ko je bil spored izčrpan, se ljudstvo ni hotelo raziti, zahtevalo je dodatke še in še. Zadnje kratke urice, ki so vse prehitro minile, so bile sproščene ter se je razvila pevci in pevke kmečki in delavski ljudje, ki delajo ves teden od zore do mraka. V prvi vrsti pa je uspeh pripisati pevovodji Simeju Wrulihu, ki ga odlikuje izredno vztrajna marljivost, ljubezen do stvari in pristen domač značaj. Nobeno čudo, da so bili radiški pevci, posebno dečve Radišanke na družabnem večeru razigrane, zardele in srečne. V nedeljo dopoldne smo se oglasili v zdravilišču in zapeli pacientom, ki so bili našega obiska zelo veseli. Vsi smo se šli Zdravilišče Laško prijetna in nepozabna družabnost. Slovo je bilo težko in pozdrav »na svidenje« je bil iskren. Vrnili smo se obogateni za nova neizbrisna doživetja. Vse bolj smo spoznali pomen naše pesmi ter jo bomo še bolj negovali in s tem izpolnjevali njeno veliko poslanstvo: plemenititi srca k lepoti in dobroti, k miru med vsemi ljudmi na svetu in, kar nam je vsem pri srcu, da na tem koščku naše zemlje materinska beseda ne bo umolknila nikdar.. . Pomenek z dvema odlikovanima zadružnikoma V koroškem slovenskem zadružništvu je vrsta zaslužnih mož, ki so skozi mnoga leta posvečali vse sile delu za skupnost ter nesebično in požrtvovalno delovali na tem pomembnem področju. Tega 19. januarja 1957 bo v Celovcu ples višče in zdravilišče. Toplice imajo lepe kabine in bazen, voda pa ima do 26 stopinj Celzija toplote. Medtem je napolnilo laško prebivalstvo prostrano dvorano. Nad odrom razpet transparent: »Bratje in sestre s Koroške, prisrčno pozdravljeni v naši sredini!« Ves čas smo čutili, da imajo Laščani radi našo pesem in radi tudi nas. V prvi točki sporeda so naši pevci in izvrstni zbor DPD »Svoboda« Laško skupno zapeli. Mogočno in veličastno je zadonela v dvorana »Rož, Podjuna, Zilja...«. Nato se je odvijal spored radiških pevcev, menjaje se moški in mešani zbor. Kaj bi o pesmi in o petju rekli? Pesmi, ki so jih Radišani zapeli poznamo mi in poznajo Obvestilo čitateljem Vse čitatelje obveščamo, da bo izšla prihodnja številka našega lista zaradi praznikov v tednu po Novem letu. Uredništvo se zelo dobro zaveda tudi centralna zadružna organizacija Zveza slovenskih zadrug in je na zadnjem občnem zboru izročila številnim zaslužnim zadružnikom odlikovanja v obliki lepih umetniško izdelanih diplom. Priznanje za delo in žrtve, ki so jih doprinesli za koristno stvar, je vse odlikovance vidno vzradostilo. Zadružnik, ki ima nesporno lepe zasluge na zadružnem področju, je na vprašanje: zakaj je postal pobomik za zadružništvo, dejal, da mu je zadružništvo zadeva miselnosti in srca. Diploma, ki so jo danes prejeli zaslužni zadružniki, ni plačilo za njihove žrtve, doprinešene za koristno stvar, temveč gesta priznanja, ki pravemu zadružniku več velja, kakor kakršna koli materielna nagrada. Dejal je, da so se pred mnogimi desetletji našli redki posamezniki, ki so . v zadružni ideji spoznali samopomoč za male ogrožene eksistence. Te zamisli sem se tudi jaz oprijel in se navdušil zanjo. V za- družništvu smo videli gospodarsko okrepitev malih in izkoriščanih in delali smo brezplačno in z velikim idealizmom. Delo v zadružništvu sem smatral za častno in koristno nalogo. Zmagovali smo težko-če, ki so se pojavljale od vseh strani. Predvsem smo morali prepričevati ljudi o koristnosti zadružništva, ker premnogim je prirojena sebičnost zapirala vrata v naše zadružne vrste. Zadružnik mora biti rojen ali z vztrajno in prepričevalno prosveto privzgojen. Prizadevali smo si, da smo okolico prepričevali o pomenu gospodarske združitve malih, ko je šlo za skupne koristi. Uspehi niso izostali, število zadružnikov je raslo in ohranili smo svojo zadrugo preko vseh težkih časov dveh vojn in gospodarskih stisk. Po drugi vojni, ko je Zveza slovenskih zadrug zasnovala nove možnosti za razvoj zadružništva, sem prepričan, da se bo naše zadružništvo še mnogo bolj razcvitalo in napredovalo. Drugi zaslužni zadružnik je dejal, da je videl v zadružništvu poleg neposredne koristi za člane tudi gospodarsko osamosvojitev in samopomoč slovenskega malega in srednjega kmeta in obrtnika. Pritisk gospodarsko močnejšega soseda je bil vedno silen ter je izkoriščal našo zemljo in ljudi, medtem ko je gospodarsko odvisni človek v stiski izgubljal tudi svoje prepričanje in narodno zavest. Dejal je, da je vedno prepričan, da je zadružništvo zares steber našega gospodarstva. 1 ■ - - • ib ,! \ 21. december 1956 Slovenska prosvetna zveza naznanja: VABILO Slovensko prosvetno društvo »Bilka« v Bilčovsu vabi na igro ,,fltlinar in njegova h£i“ ki bo v sredo, dne 26. decembra (Stefano-vo) ob 20. uri zvečer pri Miklavžu v Bilčovsu. K številni udeležbi vabi društvo. Potujoči kino SPZ predvaja od sobote, 22. decembra do četrtka, 27. decembra film: »Debla« pesem ciganov v soboto, 22. decembra, ob 20.00 uri v St. Janžu pri Tišlarju, v nedeljo, 23. decembra, ob 14.30 uri v Goričah-Miklavčevo pri Plantevu, ob 20.00 uri v Kotmari vesi pri Ilnu, v sredo, 26. decembra, ob 14.00 uri v Le-dincah pri Rauschu, ob 20.00 uri v Zgornjem Bregn-Bmca pri Mušetu, v četrtek, 27. decembra, ob 20.00 uri v Št. Primožu pri Voglu. Kotmara ves Pred nekaj tedni je umrl Franc Zelene, pošten in priden delavec v Mostiču pri Kotmari vesi. Bolehal je za zavratno boleznijo, ki mu je izpodkopavala zdravje. Tragično je tudi, da je šele pred pol letom umrla njegova žena. Zapušča dva sinova, od katerih eden je pri vojakih, drugi pa doma. Pokojni je bil miren značaj ter vse življenje marljiv in skrben, da si je s pridnostjo postavil svojo lastno hišico. Bil je zaveden in vedno zvest svojemu ljudstvu. Med vojno so se v njegovi hiši,večkrat oglašali tudi partizani, ki so poznali v njem zanesljivega človeka. Ob lepi udeležbi žalnih gostov smo pokojnega izročili materi zemlji. Žalujočim sorodnikom velja naše iskreno sožalje. Bajtiše Ko se je pred nedavnim 71-letni rentnik Jožef Malle vračal iz Rut proti domu v Bajtiše, je v temi zašel s steze in blizu Spodnjih Bajtiš padel preko neke skale. Pri padcu se je tako hudo poškodoval na glavi, da je zaradi poškodb umrl. Drugi dan zjutraj so ga orožniki in dva gasilca spravili v Bajtiše. V Celovcu še 7000 strank išče stanovanja Celovški župan Graf je pri neki priložnosti opozoril na potrebo pojačane gradnje stanovanj, ker je v mestu še vedno 6933 strank, ki iščejo stanovanja. Med temi je 1726 takih, ki spadajo v prvo nuj-nostno stopnjo. Poleg teh je še 5700 poklicnih nihalnikov, ki so zaposleni v Celovcu, stanujejo pa drugod. Župan je dejal, da bi bilo treba tudi za te ljudi ustvariti stanovanjske možnosti. Za vsakega, ki dela v Celovcu, stanuje pa v kakšni drugi občini, morajo plačevati občini njegovega bivališča izravnalno takso obrtnega davka v znesku 150 šilingov letno. 16-letno dekle išče zaposlitev v slovenskem gospodinjstvu. — Ponudbe na upravo. nnnnnEiHnif Petek, 21. december: Tomaž Sobota, 22. december: Demetrij Nedelja, 23. december: Viktorija Ponedeljek, 24. dec.: Adam in Eva Torek, 25. december: Božič Sreda, 26. december: Štefan Četrtek, 27. december: Janez E. Petek, 28. december: Nedolžni otročiči Sobota, 29. december: Tomaž Nedelja, 30. december: Rajncr Ponedeljek, 31. december: Silvester Torek, 1. januar: Novo leto Sreda, 2. januar: Makarij Četrtek, 3. januar: Genovefa Nekaj malega iz koroškega lovstva Jože Šmit: Jamske v* noči Lepe so zimske noči, ko da vse sanje so v njih, lahek korak je in tih, v duši mehko mi zveni. Veter pred mano hiti, nič ne bojim se daljav, v topel, prisrčen pozdrav luč mi na vasi gori. NAGRADNA KRIŽANKA V koroških loviščih je lov zelo živahen in pester. Pod lovom ne razumemo edino le lep, zdrav in plemenit šport, temveč mnogo več. Predvsem je lov precejšnjega narodnogospodarskega pomena, saj znaša (letni dohodek za odstreljena divjačino okoli tri milijone šilingov. Zaradi tega lovstvo ni samo zadeva lovcev, ki jih je okoli 6000 na Koroškem, temveč tudi stvar vsega prebivalstva dežele. Pravi in v lovu izvedeni lovci, ki so seve veliki ljubitelji lova, ne hodijo na lov zato, da bi samo streljali in ubijali divjačino, temveč je njihova skrb predvsem, da ohranjujejo ustrezajoče stanje raznih vrst divjačine. To pomeni, da lovci divjad tudi redijo, jo gojijo in ščitijo. Ponekod jo ščitijo tudi z ogradami, pozimi pa ji pokladajo na primernih krajih potrebno krmo. Lovski urad določa vsako leto količino za odstrel namenjene divjadi in sicer po zakonitih lovskih predpisih. Število divjadi, ki jo dovoljujejo za odstrel, se ravna po vsakoletnem prirastku. To je tudi potrebno, ker preveč razmnožena divjad resno škoduje kmetijstvu in gozdarstvu. Pri odstreljevanju pa morajo upoštevati tudi pažnjo, da je preveč ne zredčijo, kar je mogoče uravnavati zaradi tega, ker lovci s precejšnjo' gotovostjo poznajo stanje divjadi v svojih revirjih, Vporočilu koroške lovske organizacije za leto 1955 je navedeno, da so lani odstrelili 2296 jelenjadi, 6601 smiadi, 1385 gamsov, 1336 svižcev, 384 divjih petelinov in 6371 zajcev. Za odstrel dovoljeno količino niso popolnoma izčrpali. Pravijo, da je stanje jelenjadi in srnjadi zelo ugodno. Pri gamsih so se ponekod , pojavile garje, razen v karavanških revirjih. Z izjemo zelo redkih primerov pa bolezen ponehuje. Odstrel orlov je bil od leta 1938 do 1956 prepovedan. Letos pa so jih morali pripustiti nekaj za odstrel, ker so se že tako razmnožili, da povzročajo škodo med divjadjo. Vsako leto priraste okoli deset orlov. ža defopc volje , Vodja elektrarne žalostno strmi skozi okno v sinje nebo, ki se boči nad gozdom. Zelo dolgo že-ni deževalo in nastala je suša, tako da je rečna struga že skoraj usahnila. Vodja elektrarne je v mislih odšteval kilovatne ure, ki jih zaradi lepega vremena ne more proizvesti elektrarna. Iz zamišljenosti ga predrami nadebudni sinček, ki je priletel k očetu in zavpil: »Barometer je padel!« Oče je postal ves radosten, ker je mislil, da to pomeni dež, zato vzklikne: »Res, ali zelo?« Sinko pa odgovori: »Skoraj za dva metra, prav na tla!« Zanimiva je ugotovitev, da je prezimil v Košuti velik medved, ki so ga mogli celo fotografirati. Domnevajo pa, da se zadržuje še drugi medved v teh gorah. Kakor v večini drugih dežel, tako so medveda tudi pri nas zaščitili. Medvedu so torej dovolili brezskrbno bivanje na Koroškem. Kmetijska zbornica je zaščiti medveda prvotno ugovarjala, ker bi mogel povzročiti kmetom škodo. Končno pa je na to pristala, ko so lovci sklenili z neko zavarovalnico pogodbo, po' kateri bi ta krila morebitno' škodo. . Koroški lovci so priznani dobri izvedenci v lovu, ki so sami sposobni, da negujejo in usmerjajo svoje revirje ter jih tudi izkoriščajo v pravih mejah. Zato upravičeno opozarjajo na kvarne posledice zaradi vedno- številnejšega poseganja inozemskih lovcev v naša lovišča. Inozemski lovci prihajajo kot plačujoči ali povabljeni gostje, najbolj kot nedeljski lovci iz Zahodne Nemčije. Po večini so to ljudje, ki razpolagajo z denarjem ter se za visoke vsote pogodijo za odstrel kapitalne divjadi, jelena ali srnjaka. Na ta način postrelijo in odnesejo našim lovcem najlepše komade. Takih primerov je mnogo in so koroški lovci upravičeno proti takšni invaziji v svoje revirje, ker hočejo poleg nege svojih lovišč priti tudi na svoj račun. 2e ko smo v našem listu objavili zadnjo nagradno križanko, smo- tiste, ki jim takrat sreča pri žrebanju ni bila naklonjena, potolažili z obljubo, da bomo kmalu spet razpisali lepe nagrade in tako povečali zanimanje za reševanje križanke. Danes to obljubo izpolnjujemo in prinašamo tudi novo nagradno križanko, ki bo marsikomu ravno zdaj v času številnih praznikov dobrodošlo razvedrilo. Hkrati pa si bo s pravilno rešitvijo pridobil tudi pravico, da sodeluje pri žrebanju nagrad, ki jih tokrat razpisujemo v obliki 10 zbirk lepih slovenskih knjig. Rešitve nagradne križanke je treba najkasneje do ponedeljka dne 7. januarja 1957 poslati na naslov: Slovenski vestnik, Celovec, Gasometergasse 10. Vodoravno: 1. listnato drevo, 4. zaščiteno, 12. stoj, tujka — prometno znamenje, 15. vrsta zobne pacte, 16. vpiši FJBE, 17. pravijo očetu po naših vaseh (namesto j vpiši i), 18. in 38. naše voščilo, 19. pod, 20. obrtnik ki izdeluje važno hranilo, 22. okrajšani veznik, 24. površinska mera, 25. kratica za številka, 26. število, 27. glas pri strelu, 28. prislov kraja, 29. kratica za konjsko silo, 30. veznik, 32. pisemska kratica, 34. kratica za motorizirano, 36. trije različni samoglasniki, 45. velika tekoča voda, 46. iglasta drevesa, 47. očka, 48. kdor se sramuje, ga je..., 49. izdelek iz sladkorja, 50. le. Navpično: 1. hodi v gozd in strelja zajce, 2. čas pred Veliko nočjo, 3. žensko ime, 4. francoski pisatelj, 5. vpiši ale, 6. del Afrike, 7. razjeda železo, 8. kratica za obzirno, 9. nasprotno od noter, 10. nikalni prislov, 11. snop slame, 12. nebesna stran, 13. služi za razširjanje vesti, 14. um, 21. napla-čilo, 23. ptica z rumenim kljunom, 24. pro-tivni veznik, 25. šopek, krajša oblika, 28. služi za orientacijo, predvsem obrtniki in uradi ga imajo, 29. se udejstvujem v pevskem društvu, 31. beležka, 33. ni znano kdo, 34. žensko ime, 35. pristojbina (2. sklon množ.), 36. del obraza, 37. žensko ime, 39. 2. skl. za besedo pod 19. vod., 40. LBD, 41. izraz žalosti, 42. obdobje, 43. sledi vsaki vojni, 44. EAJ. Črtov povratek Poletje 1944. Partizanski bataljon tri sto mož preda-nuje na Teru, ki ga je pred dvema letoma prekoračila šestorica. Dežurni, izvidnice in obveščevalci imajo polne roke dela. »Se kake tri ure je do cilja,« pove zvečer vodič, garibaldinec Mario, ki spremlja komandanta Črta. Spet je topla furlanska noč. Črički in polna luna, razlita nad koruznimi polji. Crt hodi na čelu bataljona in ureja vse do zadnje podrobnosti. Koliko tednov so z garibaldinci pripravljali ta premišljeni pohod nove vojske! Črta je gnala še posebna ambicija, da se srečajo z Vicedo-minijem. Tudi za minuto ne odvrne pozornosti od bataljona, pa vendar je živa v njem slika šestorice, ki je nekoč oborožena s palicami in kamni, kakor pastirčki, bežala čez to odprto planjavo. Hodili sO po prstih in se kakor prikazni plazili čez cesto, zdaj pa se vračajo naravnost po nji s puškami, mitraljezi in mino-metalci. Manjša skupina na motorjih se odcepi, da bi zaminirala progo pri Palmanovi, Crt gre z njimi. Nemce presenetijo na postaji. Minirajo brez ovir. Ko so gotovi, obide Črta vroča želja, da bi skočil v kampo, kjer je kopal in pulil travo. Z motorjem bi bil v četrt ure tam. Res je, grof je po izgubljeni vojni podoral kampo, kakor da bi ga hotel s plugom obrniti in skriti sredi polj, toda zraven kampa na vaškem pokopališču je za vedno ostalo 415 slovenskih in hrvaških grobov, ki jih ni mogoče skriti... Rad bi tja, kjer so nekoč bili Peter, Štefan in Dušan, saj je iz njih srčne krvi pognal teleskop. Vsi trije so zdaj mrtvi. Peter je padel v partizanih, kamor je odšel takoj po 8. septembru 1943. Tako je starejšemu bratu sledil tudi mlajši in Crt je ostal sam. Štefan je bil na Gorenjskem. Neke noči so ga v bunkerju izsledili in obkolili gestapovci. Da bi jim ne prišel živ v, roke, si je sam pognal kroglo v glavo ... O Dušanovi smrti je zvedel tik pred tem pohodom. Njegova mama, Ela in sestra pa mislijo na konec in nanj. . . Drugi se tolčejo vsak pri svojem delu: Igor, Ljubo, Marjan, Vojo. Gato je od prevelikih naporov utrujen in čaka konca vojne ... Crt skoči na motor in se požene nazaj k enoti. »Tudi sekunde ne smem več izgubiti!« Miloš in Lojze korakata na koncu kolone. Tudi njima vstaja pred očmi kampo in tisti prekleti kol. Ko so teleskopci prišli v Gonars, so bili skoraj osamljeni, zdaj pa je že pol kampa v partizanih: ne le Rogač in Poženel, temveč tudi kapo, inženir Babšek, Zajček s svojimi pulivci, Vanek, Dnevnik, zdravnik kirurg in vsi Rakovčani. Niko je postal kapetan. Le Polo se je izgubil nekje v Italiji in ni o njem ne duha ne sluha. Samo Skledar se je vrnil k svoji obrti in Hribček v svojo hišo. Komar jo je že izkupil, Bratuž pa je pobegnil -r Reich. Milošu spet vstane pred očmi Nadja. Pred pol letom so jo vso razmesarili gestapovci, a vedno je pri njem, kakor takrat v kampu, ko je čakal na kamion. Samo mama čaka nanj v Ljubljani. »Na cilju smo!« pove Mario, s katerim se je Miloš v bataljonu še bolj spoprijateljil'. Mario ga je tudi povezal s tenente-jem Paaom, ki je Milošu pisal dolgo pismo, v katerem se je imenoval »neprostovoljnega ječarja«, ki je zaradi »trdega zakona takratnih časov moral vsaj na videz postopati z rezervo in s strogostjo, medtem ko je srce želelo drugače...« Nadalje je Paa pisal, da »upa — po premnogih neslogah — v srečnejši čas in v vesoljno združitev duhov, razumnikov in narodov...« Obkolijo Vicedominijevo vas. Vsa je njegova, samo dva kmeta sta svobodna. Napravijo miting za kolone. Močna skupina odide k Vicedominijevi graščini. Crt je prvi. Iz borb je bil navajen dolenjskih graščin, ampak ta je proti njim orjak. Kolonela ne najdejo doma. Po naključju je odšel v Videm. Za en dan so se preverili. »Kakšna škoda!« pomisli Crt: »Machi-ja in Cantalupa smo kmalu dobili v pest!« Spomni se svojega zadniega srečanja s Cantalupom: Ko so lani zlomili odpor neke skupine Nemcev, branečih dostope h Gorici, je Crt med padlimi sovražniki spoznal rdečelasega, pegastega fašističnega tenenteja. Šest velikih Vicedominijevih kašč, polnih žita, odpro na stežaj. Zaplenijo osem velikih voz na gume, kamion, motocikel, traktor, več koles, lovske puške in pištole. Koloni pomagajo natovarjati moko, makarone, slanino, šunko in marmelado. »Plačali pa smo že v kampu s pesnim perjem!« reče Crt, sam pri sebi pa pomisli: »Čeprav pozno, sem vendar izpolnil Dušanovo naročilo. Pohvalil bi me, kot po moji prvi akciji. Pred vso četo.« Težko obložena kolona se pomika po razgreti furlanski zemlji. Vmes brzijo motorji in kamioni. Z nekega hribčka jih opazuje skupina fašistov. Lojze izpusti rafal proti njim in fašisti izginejo. Sklenjeni venec hribčkov na obzorju javlja, da se tam pričenja domovina. Crt ukazuje: »Naprej! Noč je kratka! Hitreje!« (Konec) SEDEM DNI V BUDIMPEŠTI (Nadaljevanje s 3. strani) zaščitnike ljudske oblasti — naj tiste, ki z orožjem napadajo državne organe ljudske republike, neizprosno uničijo, če do določenega roka ne polože orožja; 6. po obnovi reda bomo nemudoma uveljavili tiste spremembe, ki jih je treba uveljaviti na področju narodnega gospodarstva, agrarne politike, politike Ljudske fronte, politike vodenja naše Partije, kakor tudi na področju celotnega partijskega dela, da bi prišla v polni meri do izraza načela socialistične demokracije. Naj se zacelijo rane, ki smo si jih zasekali rami. Če hočemo živeti, moramo začeti novo življenje. Samo od nas je odvisno, ali bomo po strašnih izkušnjah upostavili življenje brez strahu, ali bomo zagotovili delo, ki ustvarja blaginjo, svobodo, pravico in resnico . ..“ Ta zakasneli razglas je spet prišel prepozno. V naši bližini delavci iz sosednje tovarne naskakujejo vojašnico organov javne varnosti. Sovjetski tanki streljajo v zrak, da bi za-strašili ljudi po ulicah. Streljajo samo v poslopja, iz katerih streljajo nanje. Torej po vojnih pravilih. Vojaki v njih so neprespani, mokri, zaskrbljeni. V Budimpešti nihče več ne sme reči ,.tovariš”, „Tovariša ni več“. Zdaj smo torej »prijatelji”. Vsi trdijo, da uporniki ne ropajo. Kruha v mestu ni. Včeraj so prihajali delavci iz rudnikov in iz okolice v skupinah, da bi v Budimpešti demonstrirali. Boji so zajeli tudi Budim. Vsi čakamo, kdaj bo sestavljena nova vlada. Vsi mi, v hotelu, ki smo za socializem, in mdi tisti, ki niso zanj, se vprašujejo, zakaj čakajo. Vse kaže, da so sklenili ob pomoči sovjetskih čet najprej zadušiti upor in šele potem sestaviti novo vlado. V miru in redu bo ta vlada na široki narodni podlagi, torej koalicijska, laže razdelila ministrske položaje. Naj" omenim, da madžarski komunisti še zdaj ne poznajo referata Hruščeva na tajni seji 20. kongresa KP Sovjetske zveze. Vse, kar vedo, vedo iz tujih radijskih postaj. Bravo, tovariša Rakosy in Gero! A Janosu Kadar ju, novemu sekretarju Partije, je šef javne varnosti Farkaš prižigal ogenj pod stojali, da bi izsilil iz njega priznanje o protirevolucionarni vohunski dejavnosti v korist „socializma“. Švicarski trgovec se zanima za suho sočivje v Jugoslaviji. Pokaže mi cene. Ponuja mi tehnični elaborat, pripravljen, da kreditira zgraditev električne sušilnice za sočivje. Podrobno ga vprašujem o pogojih, vzamem njegov naslov z namenom, da bi govoril o tem s tovariši iz OLO Kruševac, ko se vrnem. Da bi vsaj za okraj storil nekaj in da bi ta Švicar imel kaj od svojega bivanja v Budimpešti. (Pokesal sem se, da sem zdiktiral to predelovalno idejo. Tovariši iz okraja, bodite spodobni in nikar ne konkurirajte.) Sestavljena je nova madžarska vlada. Zdaj je tri četrt jia dvanajst. Boji v mestu se nadaljujejo. Predsednik je Tmre Nagy. V vladi so tudi nepartijci. Mnogo se govori o ministru za kmetijstvo, ki se je leta 1947 kot ljudski poslanec uprl politiki na vasi in zahteval, naj ga aretirajo. Parlament se z njegovo aretacijo ni strinjal. Vseeno. Pozneje so ga aretirali in odgnali nekam. Šele pred nekaj meseci so ga izpustili. Po vseh znakih sodeč je vlada napredna in najboljša, kar so jih mogli v tem trenutku sestaviti. Pravijo, da je v njej nekaj stalinistov, na splošno pa, da jo je treba sprejeti kot izraz revolucionarnih teženj in usmeritev. Madžari, komunisti in napredno usmerjeni ljudje so zadovoljni. Vsi, razen reakcionarjev in šovinistov, mislijo, da se mora vstaja zaključiti in borba končati. Tudi jaz mislim: vsekakor je nadaljevanje borbe protirevolucionarno. To nasprotuje madžarskim življenjskim koristim. To so nepotrebne žrtve, to je tveganje nevarnosti, da izgube še tisto, kar so si tako krvavo priborili. To bi privedlo do uničenja še tiste revolucionarne socialistične mladine in delavcev, ki so v vrstah, zelo pestrih vrstah upornikov. Boji nekako pojemajo. Budimpešta pa je polna tankov. Neki fant, ki je sodeloval in ki še zmerom sodeluje v vstaji, zdaj pa skrbi za zvezo med uporniki in ne vem kom še, mi avtoritativno pravi: ,,Uporniki ne bodo položili orožja, dokler ga ne polože organi javne varnosti." ..Zdi se mi, da te zahteve v tem trenutku ni moč izpolniti. Drugače je z zahtevo glede odgovornosti organov javne varnosti zaradi njihove dosedanje dejavnosti, čiščenja in kaznovanja policije rakosyjevcev in ostalega zla, drugačna je stvar z upostavitvijo kontrole nad delom organov varnosti,” pravim. „Kdo more verjeti, da bodo po vsem tem, kar se je zgodilo na Madžarskem v zadnjih letih, izpolnjene zahteve? Dokler so tu organi javne varnosti, ne smemo ostati brez orožja.” „Ali pa imate enotno politično vodstvo?” „Ne za vso državo ga nimamo. Med skupinami, ki operirajo v Budimpešti, pa je upostavljena zveza.” Fant želi, da bi napisal knjigo o njihovi vstaji. Pripravil mi bo vse gradivo, ki me zanima, me povezal z borci in njihovim vodstvom. Ne obljubim mu, da bom napisal knjigo, pripravljen pa sem pobliže in podrobneje seznaniti se z Madžari, ki se zdaj bore z orožjem v rokah. Morda pa bom nekaj napisal. Kompromisov s svojo vestjo ne bom sklepal. Še manj pa bom sklenil kompromis z ljudmi, ki me nimajo za komunista, marveč, ki tu, v hotelu, kvalificirajo moje nazore kot socialnodemokratske. Sicer pa je treba naposled v tisku dokončno potegniti mejo med konkretnim stališčem državljanov in vladno politiko. V tem primeru s piščevim stališčem. Veresz, vodja oddelka Pal Sarvas, namestnik upravnika tovarne Joszef Ubrai in pomočnik upravnika tovarne Geze Paczauer; 3. delavski svet je sprejel naslednje sklepe: da omenjene uslužbence zamenja z naslednjimi: glavnega inženirja Gergo Vabili, ki je bil doslej namestnik direktorja, pooblaščamo, da opravlja posle direktorja in vodi tovarniške posle; Istvana Marojasa, da vodi oddelke (obrate tovarne volframa in tovarne žice); sledi še nekaj podobnih imenovanj; 4. delavski svet ustavlja delo personalnega oddelka, katerega funkcija je povzročila med delavci toliko nezaupanja. Naloge planske razdelitve dela in organizacije upravnih poslov preidejo na delovni oddelek. Sproščena delovna sila bo porazdeljena po sposobnostih na razna delovna mesta. Ta sklep bo zmanjšal ne le birokracijo, marveč bo znižal tudi obratne stroške. 5. delavski svet bo skupaj s šefi oddelkov Prvikrat po 23. oktobru vidim dva miličnika, ki z revolverjem za pasom vstopita z nekim civilistom v hotel. Cilj tega obiska mi ni znan, pač pa se ga razveselim. Vidim namreč prvo konkretno znamenje, da je v mestu nekakšna organizirana sila, ki naj bi podprla vlado in pomagala urediti politične razmere. Toda v sedanjem položaju za to nalogo nikako ne zadostujejo ti ljudje v starih uniformah. Naposled, povsem zanesljivo poročilo o stališču madžarske vojske. Že od začetka se ni hotela boriti proti upornikom, dajala jim je orožje in strelivo, nekaj generalštabnih^ oficirjev je prevzelo poveljstvo nad večjimi odredi, nekateri vojaki in oficirji so se po-samez pridružili upornikom in se aktivno bore na njihovi strani, vse ostalo pa je v vojašnicah in posluša pokanje. Vojska je ideološko in politično popolnoma nepripravljena, celo nevarnost je, da bi jo uporabili za zadušitev vstaje. Radio Kossuth oddaja poslanico neke delegacije s podeželja, poslancev in pisateljev, ki pozivajo ljudi, naj opuste boje, ker bodo vse zahteve izpolnjene in ker se že izpolnjujejo. Meteorološka prognoza: jutri bo enajst stopinj nad ničlo in oblačno. V tovarnah že organizirajo delavske svete. Prepisujem kot zgodovinski dokument razglas delavskega sveta tovarne, v kateri je zaposlenih kakih 10.CK30 delavcev. „Delavci, uslužbenci, mladina! Začasni delavski svet združenih podjetij IZO je potem, ko je prevzel vodstvo podjetij, dokler ne bo izvoljen nov delavski svet na najširših demokratičnih načelih, sprejel naslednje sklepe: Boji so zapustili veliko razdejanje 1. med tistimi, ki so samovoljno uveljavili stalinistična, rakosyjevska načela in ki so se borili za to politiko, izključujemo iz podjetij, in sicer: direktorja Imre Natoneka in upravnika tovarne Ferenza Vikukela; 2. tiste, ki so bili v minulosti gluhi za svoje zakonite obveznosti in ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe za svoje vodilne položaje, odstranjujemo z vodilnih mest. Priporočamo jim, naj v svoji stroki še nadalje delajo skupaj z nami, da bomo dosegli skupne cilje. Med njimi so: vodja oddelka Joszef Budimpešta: Verižni most revidiral pretiran birokratski aparat in odpravil nepotrebne funkcije v njem. Zaradi prenehanja dela izgubljeni čas se bo obračunal po povprečju dosedanjih zaslužkov. Vsem, ki so v teh težavnih dneh sodelovali v obrambi tovarne in v zagotovitvi nadaljevanja njenega obratovanja, izražamo hvaležnost; 7. na podlagi skiepa glavnega odbora Madžarskih svobodnih sindikatov zvišujemo od 1. novembra plače izpod 800 goldinarjev za 15 °/o, plače izpod 1500 goldinarjev pa za 10 %; 8. strokovno vodstvo bo izdelalo z delavskim svetom nove oblike nagrajevanja v skladu z načeli gmotne zainteresiranosti in spoštovanja leninistične misli; 9. ' delavski svet vas poziva, da v obratih izvolite delavske svete, v katerih naj bo 3 do 11 članov. V najkrajšem času je treba s tajnim glasovanjem izvoliti stalni delavski svet, ki bo imel 71 članov. Kolikor bodo posamezni obrati poslali člane v novi delavski svet, bomo objavili pozneje, tako da število 71 ne bo preseženo; 10. sestavite vaše predloge in pošljite jih članom delavskega sveta, vsak umesten predlog bo uresničen. Novo svobodno življenje vznika iz prelite krvi nedolžnih mučenikov. Prva potreba svobodnega življenja je: stalen delavski svet, njegovi člani so delavci, uslužbenci in mladina. Strnimo svoje sile, zacelimo rane minulosti! Dokažimo, da znamo bolje voditi, kakor samovoljni zaslepljeni uradniki! Naprej v demokratične socialistične volitve! Vsi na delo! Združene tovarne IZO začasni delavski svet” Da, to noč sem sanjal o Rakosyju. Srečal sem ga v baru. Na glavi je imel črn klobuk in videti je bil mlajši, kakor na fotografijah. Na človeka napravi vtis samozavesti in odločnosti. Kaj namerava početi zdaj tu? sem ga vprašal in gledal, kako nekaj pije. Vendar pa je to nekakšna načelnost in drznost, da si je upal priti zdaj na Madžarsko in prevzeti vse posledice svoje politike, sem pomislil, in v sanjah mi je mož imponiral. Ura je štiri popoldne. Začne se srdito bombardiranje iz minometalcev in tankov. Naši sosedje sovjetski tankisti z mostu streljajo naglo. Spet žvižgajo granate in rafali okrog „Grand hotela” in nad njim. Mrači se, streljanje preneha. Po kakšnem ritmu se razvijajo ti dogodki? Miszkolc, mesto blizu sovjetsko-madžarske meje. Po uporu v Budimpešti so dijaki in študentje organizirali demonstracije. Organi javne varnosti so jih začeli loviti. Študentje so pozvali delavce iz bližnjih tovarn in z njimi vred navalili na poslopje policije, kjer so nekaj organov javne varnosti prijeli in jih obesili na spomenik Rdeči armadi. V hotelu je veselo, boji so ponehali, gostje se pripravljajo, da zbeže jutri v Avstrijo. Samo daleč, izven Budimpešte, zamolklo bobni težka artilerija. Dobim vesti iz neposredne bližine Imrc Nagya: uporniki so privolili v to, da polože orožje s pogojem, da ga izroče madžarski vojski, ne pa organom javne varnosti. Vse kaže, da bo vlada takšne pogoje sprejela. Zakaj jih ne bi sprejela? Prihitel sem v sobo, da bi kar najbolj verodostojno zabeležil ta dvogovor „držav“ v ruskem jeziku. Poljak: ,,Ali boste vi v Sovjetski zvezi re habilitirali Trockega, Buharina, Zinovjeva in Kamenjeva?” Rus: „Trockega ne bomo nikoli rehabilitirali, ker je že od leta 1927 organiziral boj proti Partiji. Prve demonstracije proti sovjetski vladi so organizirali trockisti leta 1927. Buharina in druge bomo rehabilitirali, toliko, kolikor niso bili vohuni. Njihovih političnih teorij pa ni moč nikoli rehabilitirati, ker so tuje marksizmu-leninizmu.” Poljak: „Pri nas smo rehabilitirali vse zadnja leta obsojene komuniste.” Rus: „Pri vas je to vaša stvar.” Romunka, najlepša ženska v hotelu: ,,Pri nas v Romuniji nismo nikoli delali napak, kakršne so delali tovariši v drugih deželah ljudske demokracije.” Jaz: „To pa ne bo držalo.” Rus ne ve, kaj mislim. Romunka: „Čujte, tovariš Georgi Dej je zelo pameten mož in moder voditelj. To, proti čemur se borite vi, Jugoslovani od leta 1948, smo si v Romuniji priborili že pred letom 1948.” Čeh prisede bliže in napeto posluša. Jaz: „To je pa zanimivo. To slišim prvikrat.” Romunka: „Da, da, meni pa se zdi čudno, da tega ne veste?” Čeh bi se rad nasmehnil. Jaz: „Koliko odstotkov zemlje ste pri vas že kolektivizirali?” Romunka: „Če se ne motim, kakih trideset.” Poljak: „E, tedaj pa se vam je docela posrečilo uničiti kmetijsko proizvodnjo.” Rus namršči čelo. Čeh se nasmehne in pokaže zobe. Jaz se nasmehnem bolj, toda ne nekorektno. Romunka: „Nasprotno, naše kmečke zadruge žanjejo zelo lepe uspehe. Pomanjkanja pri nas sploh ne čutimo." Rus ne mršči več čela. Jaz namrščim obrvi, osupnem, toda ne neprijetno. Poljak: „Mi pa smo z mnogo manjšim odstotkom kolektivizirane zemlje prišli tako daleč, da pšenico kupujemo.” Romunka: „Toda mi smo bogata dežela. Kaj niste bili še nikoli v Romuniji?” Poljak: „Nisem, vem pa, da smo tudi mi bogata dežela. Ali imate pri vas sistem obveznega odkupa kmetijskih pridelkov?” Romunka: ,,Da, da, in ta sistem zelo dobro deluje. Ta oblika se je pokazala pri nas kot izredno pozitivna.” Poljak: „Čudno, to je sicer predkapitalistična oblika, oblika naturalne izmenjave dobrin.” S Čehom se smejeva. Rus je resen. Romunka: „Ne, odkup je oblika NEP. Odkup je v prehodni fazi potreben in koristen.” Poljak: „To je, sem vam rekel, fevdalna oblika izmenjave in preskrbe in nikakor ne more biti koristna in enakovredna socialističnemu gospodarstvu.” Madžar, ki je dotlej molčal: ,,Ali ste v Romuniji ustrelili razne vohune ter imperialistične in titovske agente?” Romunka: „Pri nas smo od leta 1948 ustrelili samo dva človeka. Enega izmed njih sem poznala osebno. Sodišče je z dokumenti dokazalo, da je bil vohun zahodne službe.” Jaz: „Kaj pa dela Ana Pauker?” Romunka: „Ana Pauker nikoli ni bila aretirana. To je slab človek in slab komunist. Zdaj dela v podjetju za izdajanje marksistične literature.” Poljak: „Glede vaše trditve, da ste v Romuniji od leta 1948 ustrelili samo dva človeka, vam lahko rečem, da tega ne vem. Mi na Pol iškem smo jih ustrelili več kakor dva.” Madžar in Čeh se nasmehneta. Midva z Rusom se ne nasmehneva. Izgubil sem šahovsko partijo proti Rusu, čeprav mi je pomagal Poljak. Čeh je dal temu mojemu porazu diskretno nešahovski značaj. Midva z Rusom pa ne. 28. oktober Ob šestih me je zbudila tankovska granata z mostu. Sledilo je nekaj kratkih rafalov, bolj v opomin, da je zdaj vojno stanje in da je tu sovjetska vojska, kakor da bi bili podani za to, bi dejal, pravi razlogi. Dežuje. Že dolgo, že več let nisem imel tako neprijetnih sanj kakor zadnji dve noči. Analiziranje me ne mika tudi zato, ker sem ze nekoliko pozabil Freudove formule in pogojne simbole. Pri zajtrku: nobenih novic. Čehi se pripravljajo na pot; med tujci je znova nastal preplah. Vabijo me. Odklonim. Počakati hočem do konca in videti tudi vizuelne posledice tega vztrajnega prelivanja krvi na Madžarskem. Dve Madžarski. In vendar vse kaže, da sta eno. Ali smemo reči, da je nacionalizem ideologija? (Nadaljevanje sledi) NAPREDNIH GOSPODARJEV UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE Zaostajanje posteljice pri kravah Zdi se, da je primerov, ko kravam zaostaja posteljica (trebež), čedalje več. O zaostajanju posteljice govorimo takrat, kadar se krava sama ne potrebi pravočasno. Naši živinorejci pravijo o taki kravi, da je gobava, da ima gobe ali da kravi gobe niso popokale. Mnogi namreč mislijo, da ima gobe le tista krava, ki se ne počisti sama. V resnici pa jih imajo vse. Saj se na teh gobah drži posteljica (loža), in sicer tako, da se drobne resice posteljice vrastejo v ustrezne vdolbinice na gobah. Takih gob ima krava 60 do 160. Na gobah je posteljica bolj ali manj čvrsto zraščena. Ce je močno zraščena, se žival tudi teže potrebi. Pri bolezenskih spremembah na maternici se krava pogosto sama sploh ne more počistiti. Zdrava krava iztisne posteljico navadno v 6 do 8 urah po otelitvi. Ce je ne, tedaj s kravo nekaj ni v redu. Posteljica zaostane skoraj vedno po izvrženju, pogosto tudi po dvojčkih ali po težkem Nepoučen kmet gleda pri dokupu beljakovinskih krmil le na ceno, skoraj nikoli pa na krmno vrednost oz. na odstotek prebavljivih beljakovin v njem, čeprav so le-ta najvažnejša in imajo največji gospodarski učinek. Praviloma se j rastlinska beljakovinska krmila: klokočkove tropine tropine bučnih zrn sojine tropine ogrščične tropine lanene tropine krmni kvas kokosove tropine pšenični otrobi, fini pšenični otrobi, grobi 2. živalska beljakovinska krmila: argent. krvna moka norv. slanikova moka mesna moka posneto mleko Kužno zvrženje (Bangova bolezen) je huda bolezen krav, ki jo povzroča Bangov bacil. Huda je ta bolezen zaradi tega, ker v okuženem hlevu skoraj vse krave pred časom zvržejo, vsled česar ni telet, niti ne mleka od krav. To bolezen iz hleva le težkoi odpravimo. Pred. kratkim pa je dr. F. Scholz v strokovnem listu »Der fortschrittliche Land-wirt« objavil članek, kjer poroča, da je kužno zvrženje preprečil z jodkaliumom. Redno tedensko je dajal kravam na kruhu ali v jabolku 0.1 grama jodkali-oma. Krave so pričele v redu nositi in teliti. V poletju 1955 je dodajanje jodka-iiuma ustavil. Posledica je bila, da je ena krava po šestih mesecih spet zvrgla. Dr. F. Scholz, ki priporoča tako preprečevanje kužnega zvrženja na podlagi desetletnih izkušenj, pa svari pred večji- Krmna mešanica za breje in doječe svinje Visoko breje svinje in dojnice potrebujejo na beljakovinah bogato in raznoliko krmno mešanico, kjer je vsaj 18 % beljakovin. R. Fink priporoča, v »Mitteilun-gen der Landwirtschaftskammer Vorarl-oerg« za visoko^ breje svinje in dojnice mešanico naslednjega sestava: 33 °/o ovsenega zdroba 33 % ječmenovega zdroba 12 °/o pšeničnih otrobi 8 °/o ribje moke (72 %-ne) 6 °/o klokočkovega zdroba 5 °/o deteljne moke 2 ®/o krmnega apna 1 % Bioplex 5. S tako mešanico je treba breje svinje krmiti zadnje 3 do 4 tedne. Poleg osnovne krme je treba dnevno dati 1 do 2 kg te mešanice. Dojnice naj dobijo zase in na vsakega pujska Ve kg mešanice. Dojnica 2 ^ pujski naj dobi 5 */* kg mešanice na dan. porodu. Kratko malo, kadar je žival izmučena, popadki kmalu prenehajo. Isto velja za shirane in bolne živali. Znani so hlevi, kjer se skoraj nobena krava ne počisti sama. V takih primerih bi lahko rekli, da so krave gotovo preslabo krmljene oziroma trpe pomanjkanje rudninskih snovi, da se dovolj ne gibajo, kar vse je najpogosteje vzrok, da zaostaja posteljica. Včasih so tega krive tudi tuberkuloza, metljavost, nekatere kužne spolne bolezni itd. Mnogi živinorejci še danes podcenjujejo to bolezen, večina pa v skrbeh za svojo žival pravočasno1 kliče strokovno pomoč. Ti se pač zavedajo, da je nevarno čakati in da je živali treba pomagati. Ce posteljica v kravi gnije, se žival zastruplja, postane klavrna, slabo žre ali celo povsem preneha. Maternica se vname, žival je nemirna in se neprestano napenja. Pomagati moramo drugi in tretji dan. Prvi dan se posteljica še močno drži, ne smemo samo vprašati, koliko stane kg krmila, temveč veliko bolj gledati, koliko stane kilogram prebavljivih beljakovin v krmilu. Primerjava po izdatnosti krmila pokazuje glede cene naslednji vrstni red: cena 1 kg cena 1 kg beljakovin 2.93 7.71 3.12 7.80 2.98 7.84 2.06 8.58 3.38 11.27 5.10 12.75 2.44 13.55 1.48 14.80 1.65 16.50 5.85 8.36 5.85 9.75 5.45 12.11 0.50 14.29 mi tedenskimi količinami jodkaliuma, ker pri večjih količinah postanejo živali hudobne. Katero fosfatno gnojilo je boljše? Na to -vprašanje odgovarja prof. dipl. ing. E. Hauer po več sto najrazličnejših poskusih. Ječmen, oves, trave in detelje, ki so jih v 284 poskusih gojili v posodah in pri tem preskušali učinek superfosfata in Thomasove moke, so po gnojenju s Tho-masovo moko bolje rasle kakor po super-fosfatu. Še boljši uspeh v prid Thomasove moke je pokazala zelenjava, kar posebej kaže, da ni res, da bi Thomasova moka počasneje učinkovala, kakor pa superfosfat. Malenkostno prednost Thomasove moke pred superfosfatom je pokazalo' tudi 571 poljskih poskusov pri žitu in okopa-vinah. Boljša od superfosfata se je Thomasova moka izkazala pri rži, ječmenu in sladkorni pesi, dočim je bil uspeh obeh gnojil skoraj enak pri ovsu, pšenici in krompirju. Pri polovici poskusov je bil uspeh obeh gnojil enak, v 30 °/o primerov pa je Thomasova moka boljše učinkovala. Ko so rezultate poskusov razčlenili na razne vrste zemlje, se je pokazalo, da sta na težki zemlji učinkovali obe gnojili enako dobro, na srednje težki zemlji je bila Thomasova moka za malenkost, na lahki zemlji pa očitno boljša od superfosfata. Iz tega sledi, da le izjemoma lahko pripisujemo superfosfatu hitrejši vpliv na rastline. Prednost pred Thomasovo moko mu smemo pripisati kvečjemu na apno-viti zemlji, na zemlji, kjer manjka žvepla (kar je le redko slučaj) in pri rastlinah, ki apna ne marajo (koruza, oves, krompir). Kjer pa apna manjka, bo Thomasova moka prekosila superfosfat. Bistveno pri vsem pa je tudi, da je Thomasova moka cenejša od superfosfata in da z njo zalagamo zemljo ne samo s fosforno kislino, temveč tudi z apnom. po tretjem dnevu pa se začne ustje maternice zapirati in z roko ne moremo več v maternico. Taka krava zasmradi ves hlev, zlasti poleti. Zivinozdravniki so za krave z zaostalo posteljico že nekdaj priporočali sladkor. Danes se to zdravljenje zopet uveljavlja. Strokovnjaki dajejo sladkorno vodo naravnost v žilo, živinorejci pa si pomagajo tako, da dajejo živali tri dni zaporedoma po pol kile sladkorja, raztopljenega v treh litrih mlačne vode ali še bolje V sluzi lanenega semena. Ce se krava kljub temu ne bi očistila sama, moramo poklicati živinozdravnika. Tu in tani imajo navado, da na posteljico, ki visi iz maternice, obešajo zidno opeko. To ni priporočljivo, kajti primeri se, da zaradi tega maternica izpade. Živinozdravnik mora posteljico počasi in previdno odluščiti in odstraniti. Potem dene v maternico zdravila. Uporabil bo tista zdravila, ki se mu bodo zdela v danem primeru najboljša. Maternico izpiramo le izjemoma. Pač pa gledamo, da hudo vnetje maternice, katerega posledica je dostikrat jalovost, z zdravili po možnosti preprečimo. Ce kljub temu pride do vnetja, ga moramo čimprej zdraviti. K bolnim živalim ne bi smeli klicati nestrokovnjakov (mazačev). Le-ti namreč opravljajo delo zelo površno z nečistimi rokami, ne odluščijo cele posteljice, nekateri pa gobe celo trgajo. Seveda je pri takem delu jalovost neizbežna posledica. ^ Nekaj besed o negi. Na bolno kravo bomo pazili vsaj toliko kot na vsako drugo, kadar se oteli. Kakih 10 dni ji bomo dajali dobro suho seno in ji večkrat na dan ponudili mlačno vodo z otrobi in soljo. Ce že dajemo svežo krmo, naj je bo vsaj s početka prav malo. Tudi napajali bomo vsaj prve dni z mlačno vodo. S pravilnim krmljenjem lahko v mnogih primerih sami preprečimo zaostajanje posteljice. Visoko brejim kravam moramo vedno pokladati poleg običajne dobre krme še pripravke, ki vsebujejo mnogo rudninskih snovi in vitaminov. V ta namen bomo dajali Vitamin A — D itd. Tudi navadne soli ne smemo pozabiti. Mnogi dajejo brejim kravam kuhano laneno seme ali kuhano žito, predvsem ječmen in proso. O neposrednem vplivu omenjenih krmil na pravočasno odstranitev posteljice bi bilo1 težko govoriti; dejstvo pa je, da ta krmila krepijo živalski organizem in mu tako pomagajo, da nemoteno opravlja svoje naloge. Važno je še, da se take krave čim več gibljejo na prostem. Zato jim omogočimo pašo ali vsaj redno sprehajanje. Sicer pa odpirajmo okna in vrata zatohlih hlevov, da bosta do naših živali mogla zrak in sonce. Tako bomo občutno zmanjšali število zaostalih posteljic in gospodarsko škodo, ki je s temi bolezenskimi pojavi redno v zvezi. Premalo mislimo in tudi premalo pomagamo našemu želodcu, da bi pravilno reguliral našo telesno toploto. To delo opravlja želodec zaradi črevesja, ki je zlasti občutljivo za velike razlike v toploti. Ce hočemo hrano popolnoma izkoristiti, ne smemo jesti niti preveč toplih, niti preveč mrzlih jedi. Zlasti pa si ne smemo dovoliti prevelikih razlik, na primer, da bi jedli vročo juho, nato pa pili zelo mrzlo pijačo. Popolnoma mrzle obede prenese le popolnoma zdrav želodec, ki je zlasti tudi močan. To pa zaradi tega, ker mrzlo hrano želodec veliko težje prebavlja, zlasti tolšče in želatine. Ce pogosto jemo mrzlo hrano in pijemo mrzle pijače, obstoja nevarnost, da dobimo na prebavilih revmatizem. Zato je prav, da po mrzli jedači popijemo skodelico vročega čaja, kave ali morda tudi juhe. Vendar pa ne smejo biti pijače bolj tople kot 50 stopinj Celzija. Včasih je prav, da popijemo kakšno alkoholno pijačo, ker s tem pospešimo delovanje prebavnih žlez. Ne smemo pozabiti, da uživanje mrzle RAZNE OBJAVE Naročite sadike za vigredno pogozdovanje Rok za naročilo gozdnih sadik za vi-gredno saditev poteče 31. decembra t. 1. Naročite takoj potrebne sadike pri okrajni gozdni inšpekciji ali pri krajevnem gozdnem nadzorstvu. Cene plemenskih svinj in merjascev Na zadnjem plemenskem sejmu za svinje in merjasce v Št. Vidu je bilo 26 merjascev in 16 svinj nemške plemenite in 16 merjascev in 1 svinja oplemenjene podeželske pasme. Kvaliteta je bila zelo dobra. V kvalitetna razreda Ila in Ilb je prišlo 26 merjascev in 11 svinj. Plemenske živali so na sejmu dosegle naslednjo povprečno ceno: nemška plemenita pasma merjasci S 3.140.— svinje S 3.559.— oplemenjena podeželska pasma merjasci S 3.013.— svinje S 3.500.— Plemenski sejmi za merjasce in svinje 1957 Deželna zveza koroških prašičerej cev bo v letu 1957 priredila v Št. Vidu naslednje plemenske sejme: 15. februarja, 5. aprila, 24. maja, 23. avgusta, 4. oktobra in 6. decembra. Slinavka in parkljevka na Zg. Avstrijskem Pred kratkim smo poročali, da se je na Bavarskem pojavila slinavka in parkljevka, ki so jo tja privlekli iz Severne Nemčije. Pred kratkim pa je ta bolezen goveje živine izbruhnila tudi že na Zg. Avstrijskem in sicer na enem posestvu obmejnega okraja Braunau ob Innu. Kmetijski tržni zakoni bodo podaljšani Ministrski svet je na svoji zadnji seji sprejel več zakonskih osnutkov za podaljšanje tržnih zakonov, katerih veljavnost poteče z 31. decembrom. Državnemu zboru bo predložil tudi zakone za podaljšanje zakonov o gospodarstvu z mlekom in žitom ter o prometu z živino. Predavanja v oddaji »Za našo vas« V okviru slovenske oddaje radia Celovec »Za našo vas« bodo v prvi polovici januarja naslednja predavanja: ponedeljek, 7. januarja: Kako vpliva pitanje na kakovost mesa, ponedeljek, 13. januarja: Odločimo se za komasacijo zemljišč. hrane zmanjšuje toploto telesa. Zato pozimi ne uživajmo mrzlih jedil. Hladne pijače, pa tudi sladoled v manjših količinah, včasih pomirijo nevšečnosti v želodcu, pospešijo prebavo, zlasti še, če smo pred tem veliko jedli. Toda z ledenimi jedmi in pijačami ne smemo pretiravati. Prav tako ne prenesejo menjajoče se temperature zobje. Zato je tudi zaradi zob bolje, da jemo jedi srednje temperature. Najbolje je, da jemo jedi tako tople kot je temperatura telesa. Naslednja razpredelnica označuje najuspešnejšo toploto jedi, če hočemo1, da bodo le-te dobro izkoriščene. Voda naj ima 8 do 12 stopinj Celzija, belo vino in pivo- 10 stopinj, rdeče vino 15 do 18 stopinj, kuhano meso 45 stopinj, sočivje 40 do 45 stopinj, juhe 40 do 50 stopinj, kava in čaj pa 45 do 50 stopinj Celzija. Ako se bomo ravnali po teh kratkih navodilih, bo tudi delovanje našega želodca pravilnejše, toplota telesa bo pravilneje regulirana, pa tudi bolj zdravega se bomo počutili, ker nas ne bodo mučile prebavne motnje in težave v črevesju. Ktif ez?c bel/afecvznsko hvmilo /c v resnici najcenejše?