Pod tem naslovom je objavil M. Kovačič, starosta mariborske sokolske župe, v »Jutru« dne 30. novembra t. 1. članek, v katerem tolmači stališče sokolstva v verskem oziru na ta način: »Vera (t. j. razmerje človekovo do božanstva, ne konfesija!) je zasebna zadeva vsa.kega posameznika — in to najsvetejša, katere se ne sme nihče dotikati, ki se pa tudi ne sma v nobeno svrho zlorabljati. Ako je kdo svoj verski nazor uredil po naukih kake konfesije, ter se skuša p_ibližati etični popolnosti na temelju teh naukov, — prdsto mu. Vplivanje v tem oziru bi značilo posezanje v njegovo svobodo, torej v eno temeljnih človeških pravic. Seveda zaradi tega tudi popolnoma ra cionalističen nazor v zadevah religije ne izk^učuje iz Sokolstva, še manj pa, da bi Sokolstvo koga sililo, zamenjati svoj verstveni nazor z drugim. Želi le, da bi vsak posameznik bil v vsem, torej tudi v verskih zadevah dosleden! V verskem pogledu je tedaj Sokolstvo tolerantno, svobodoinisellno. Vs&, kar gre preko tega, gre preko sckolskth. načel!« K tem izvajanjem pripominjamo sle'deče: V navedenih besedah se nikjer ne omenja krščanska vera, kateri pripada ogromna večina prebivalstva naše države, marveč se omenja samo vera vobče. Tu se ne govori o Bogu, o osebnem nadsvetovnem Bogu, marveč samo o božanstvu. O božanstvu lahko govorijo tudi tisti, ki v osebnega Boga ne verujejo, marveč so materialisti, to je ljudje, ki verujejo, da je svet s človekom vred samo materija = tvar brez neumrljive duše, ali pa so panteisti, ki si domišljajo, da je ves svet bog, drugega Boga pa ni. Potemtakem tudi popolno brezverstvo in bogotajstvo ne izključuje iz sokolstva. Tudi bistvo vere je krivo tolmačeno. Vera kot razmerje človeka do Boga ni kako čuvstvo, marveč je spoznanje in priznanje od Boga razodetih resnic. Čuvstva se spreminjajo še bolj kakor vreme, od njih ne more biti odvisno razmerje do Boga. Tega razmerja ne določa člo\ek, marveč Bog, kateremu mora človek podrediti vso svojo osebnost s hotenjem in čuvstvovanjem. Kdor omejuje vero na neko Cuvstvo, pa magari na najsvetejše čuvstvo, ta ho.e veri zabraniti pot v javno življenje. Zato g. M. Kovačič ni dosti naklonjen konfe- siji = veroizpovedi ter jo stavlja proti veri. To pa nikakor ni prav, najmanj pa je to krščansko. Vera, ki je človek ne izpoveda z besedo, dejanjem in življenjem, je mrtva, tiaj si bnde še tako »svetocc in »nedotakljivo« čuvstvo. Ni človeku dano na voljo, ali hoče biti v konfesiji ali pa biti brez konfesije. Krščanstvo je še več kot konfesija, ono je Cerkev, to je od Zveličarja samega ustanovljeno in orRanizirano občestvo, v katerem sa trojna ZveliČarjeva služba: učeniška, duhovniška in kraljevska, vidno izvršuje. Tako odvisnost človekova od Boga naravno in dosledno zraste v odvisnost človeka od Kristusove Cerkve in njene trojne oblasti, Zato je pogrešno in neskladno s krščanskim stališčem, ako g. M. Kovačič meni, da bi vplivanje v verskem oziru značilo poseganje v človekovo svobodo, torej v eno temeljnih človešldh pravic. Človekova svoboda ni neomejena: omejujejo jo državni zakoni, ki hočejo oliraniti red med državliani. Ali naj bi bila človekova svoboda samo napram Bogu neomejena? Ali naj' so božji in cerkveni zakoni brez moči? Ako Cerkev, izvršujo2 trojno, od božjega Ustanovitelja prejeto oblast, v verskem oziru vpliva na človeka, ni to nobeno samovoljno posezanje v njegovo svobodo, marveč pravica in dolžnost Cerkve. Človek je dolžan, tako vplivanje varsko-vdano sprejeti, in če to stori, je za njega sreca in blagodat, in samo takšno ravnanje je v vcrskem oziru dosledno, vsako drugo pa nedosledno. Protivno ravnanje se ne da olepšati s pridevkom svobodomiselnosti, kakor to dela g. M. Kovačič. Katoliška Cerkev je osobito na vesoljnem vatikanskem cerkvenem zboru leta 1870 obsodila takšno svobodomiselnost kot krivo vero.