43
12 KRONIKA
1995
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Osemdeset let profesorja Jožeta Dularja
24. februarja je prof. Jože Dular dopolnil 80 let.
Ni fraza, če zapišemo, da mnogi, ki z nekaj manj
desetletji sopihamo za njim, včasih izpademo sta-
rejši. Urejen, brez sivih las, čvrstega koraka v ti-
pični dolenjski hoji, vzravnan telesno in duševno.
Po zunanjem izgledu je gotovo najmlajši osem-
desetletnik na Slovenskem. Ob takih prilikah je
navada vprašati jubilanta po življenjskem receptu.
Jože Dular ga je v eni svojih pesmi iz pred nekaj
let čudovito označil: "Saj ne zahtevam več časa,
samo tistega, ki mi je še ostal, preden se nagne
večer, naj do kraja koristno izpolnim."
V življenju Jožeta Dularja, rojenega v Vavti
vasi, novomeškega gimnazijca, ljubljanskega štu-
denta slovenskega jezika s književnostjo, fran-
coščine, češčine in primerjalne književnosti, je bilo
obilo trenutkov, ki na človeku pustijo hude in
globoke posledice. Številne zlomijo. Jubilant je
vedno zmogel neverjetno energijo in samo-
disciplino, da jih je spremenil v zmagoslavje svo-
jega duha in dela. Eden najbolj obetavnih slo-
venskih pesnikov in pisateljev na predvečer II.
svetovne 1945. leta ni prišel v Metliko prosto-
voljno. Saj mu niso mogli nič očitati, le lomiti se ni
dal in ni pristal, da bi drugi odločali o rabi nje-
govih razkošnih talentov.
Slovensko muzealstvo je po II. svetovni vojni
doživljalo na Slovenskem velik vzpon. Pri njem
ima veliko zaslug Jože EXilar, ki je skupaj s pre-
rano umrlim Stankom Skalerjem in Jankom Jarcem
vzpostavljal njegovo mrežo na Dolenjskem in v
Beli krajini. V današnjih razmerah je nemogoče
oceniti, kaj so ti možje spravili skupaj. Pripravili so
stavbe, usposobili prostore, postavili zbirke, reše-
vali kulturno dediščino, dopovedovali, da je tudi
stara kultura nekaj vredna, iskali in našli ustrezne
strokovnjake. Če jim teh ni uspelo takoj dobiti, so
morali biti vse, od zgodovinarjev, umetnostnih
zgodovinarjev, arheologov, etnografov, leksikogra-
fov... Poleg muzejev so organizirali še arhivsko
službo, spomeniško varstvo, širili kulturo z orga-
niziranjem muzejskih društev... Mnogi se danes
kitijo z oznakami žrtev rdečega enoumja, čeprav
jim je to streglo spredaj in zadaj, sami pa so mu
obilo vračali s hvalnicami njegovim vodilnim poli-
tikom. Jože Dular, ki je dejansko bil prizadet, ne
toži. Svoj ponos in čast je ohranil neomadeževana,
svojim zopmikom je vračal s kulturo, znanjem in
delom, pri Slovencih, predvsem pa pri svojih
"vsiljenih" belokranjskih rojakih, je budil, ohranjal
in gradil tisto, kar nam je ohranjalo pespektìve in
nas kot narod končno pripeljalo v lastno državo.
Danes bi se ga radi mnogi polastili, toda profesor
ostaja neomajen v lastni poti, saj ni nikomur nič
dolžan.
V Jožetu Dularju so nameravali zatreti pesnika
in pisatelja. Njegova dolenjska narava pa je udarila
ven tam, kjer so ga najmanj pričakovali, v zgo-
dovinopisju. Pri snovanju Belokranjskega muzeja
je namreč odkrival, da je deželica onstran Gor-
jancev bela tudi kot lisa v slovenskem zgodo-
vinopisju. Naglo se je priučil naše obrti in objavil
preko dvajset samostojnih publikacij. Številni so
tudi članki v različnih pubükadjah, opravil je
veliko uredniškega dela... Sam tega svojega ogrom-
nega opusa nikoli ni obešal na veliki zvon, toda
vse te knjige in knjižice so razprodane, našle so
pot do tistih, ki so jim namenjene. Ni gledal na
osrednost revij, mednarodno odzivnost in podob-
ne kriterije, ni iskal slave v svetu znanosti, pisal je
za ljudi, ki segajo in tudi bodo po njegovih delih
še tudi takrat, ko bo čas ločil pleve od zrnja.
131
12 KRONIKA
43
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1995
Adlešia, Semič, Vinica, Metlika, njihovi ljudje in
dela, dežela levo od Kolpe s svojimi enkratnimi
mlini, so prav po Oularjevi zaslugi integrirani v
naše, zlasti krajevno zgodovinopisje. Čeprav je ta
dela napisal nepoklicni zgodovinar, bi se mnogi
izmed njih lahko od njega veliko naučili. Posebno
to velja glede jezika, ki je daleč od srednjeveške
natezalnice, v katero ga nekateri tako vztrajno
rinejo, in jasnih misli. Stvari, ki jih piše, namreč
obvladuje in se mu ni potrebno zatekati v meglo
frazeologije, ki skriva neznanje in površnost.
Jože Dular ima svoje mesto v zgodovini slo-
venske kulture dobro postlano. Pesnik, pisatelj,
muzealec, zgodovinar, etnograf, literarni zgodovi-
nar... se sedaj v popoldanskih urah svojega živ-
ljenja ukvarja predvsem s pisateljevanjem. Vrača
se k svoji neusahljivi ljubezni. Tako, kot je s svo-
jim znanjem in jezikom oplemenitil naše zgodo-
vinopisje, ga je tudi to temeljito zaznamovalo. Res
je sicer, da njegovo leposlovje ne skriva nagnenja
do naše stroke, toda zlasti pesniška zbirka Dobra
je ta zemlja ga odkriva tudi kot jedkega kronista,
ki v pesniški obliki pripoveduje tisto, kar je bilo
zaradi takih ali drugaäiih vzrokov težko in ne-
primerno "strokovno" zapisati.
Profesorjevi metliški rojaki so mu ob jubileju v
knjižni obliki ponatisnili razpravo o svetilih v Beli
krajini. Plamen na naslovnici opozarja na njegovo
izgorevanje za deželo onstran Gorjancev. Tudi
ljudje ob Krki, od koder izvira mogočen Dularjev
rod, ki je dal skupni priimek največji skupini
dolenjskih izobražencev, kot tudi vsi ostali, ki se
mu zahvaljujejo za doslej opravljeno delo na
področju krajevnega zgodovinopisja, bi se še v
naprej radi greli ob novih sadovih njegovega
iskrivega duha in neomajnega dela.
Stane Granda
132