NEKAJ OPAZK O TERMINU ,OBRAZ'
Termin ,obraz' ima v ruski in tudi sovjetski literarni vedi precej širok in tudi mnogo-inačen pomen. — V širšem pomenu besede pomeni ,obraz' »svet, predstavljen/ubeseden v lit. umetnini« (svet besedne umetnine), kot specifični odsev/izraz/model zunajliterar-ne stvarnosti. Genetično je povezan z Aristotelovo teorijo o »posnemanju« stvarnosti t umetnosti [mimesis). V ruski literarni vedi je dobil termin .obraz' bolj ali manj oprijemljivo opredelitev šele v sistemih, ki so se naslanjali na Heglovo estetiko. V okviru teh estetskih sistemov se je tudi izoblikovala »klasična« definicija umetnosti kot »mišljenja v podobah« [iskusstvo — eto myslenie obrazami). Glavno zaslugo za njeno uveljavitev v ruski literarni vedi pripisujejo predvsem V. G. Belinskemu, ki je med drugim variiral Heglov obrazec »umetnost = das sinnliche Scheinen der Idee« tudi z zapisom: »Poet myslit obrazami, on ne doiiazyvaet istiny, a pokazyvaet ee«. V poznejših koncepcijah, npr. v kulturno-zgodovinskih in vulgarno-socioloških, se je ta nazor še bolj uveljavil in dopolnil; 'obraz' so obravnavali kot »emocionalno« oz. nazorno obliko znanja, ki da je po svoji vsebini adekvatno filozofsko-znanstvenem znanju. V tej zvezi je potrebno omeniti predvsem nazore Aleksandra Potebnje o pesniškem jeziku, naravi pesništva in umetnosti nasploh. Njegovo izhodišče je bila opredelitev umetnosti kot posebne miselne dejavnosti in posebnega spoznavanja, ki da je analogično znanstvenemu spoznavanju. Pri obravnavi pesniške besede in tudi pesniškega dela kot celote je Potebnja sledil mislim W. Humboldta o »notranji obliki« in pri obeh razlikoval tri sestavine: zunanjo obliko (zvok), pomen (semantika) in notranjo obliko (ali ,obraz'). Notranja oblika je po mišljenju A. Potebnje sredstvo za spoznavanje novega, ki se dogaja tako, da se v že obstoječi ,obraz' vključujejo novi vtisi. Ideje Potebnje so sprejeli in naprej razvijali predstavniki t. i. »harkovske šole« (D. N. Ovsjaniko-Kuükovski idr.), po svoje so jih
149
transformirali tudi teoretiki simbolizma, npr. A. Beli. Uprli so se mu tisti, ki so v literaturi videli predvsem jezikovno-artistično transformacijo realnosti (»formalistična šola« in njeni pristaši — V. Šklovski se je npr. zoperstavil potebanjskemu obrazcu »iskusstvo — eto myslenie obrazami« z obrazcem »iskusstvo, kak priem«; Zirmunski je zapisal: »...področje poezije je hkrati širše in ožje kot področje nazornih predstav in .obrazov'«, »...naša naloga pri oblikovanju poetike je... preučevanje strukture estetskega objekta, v našem primeru •— besedne umetnine«; formalisti so uvedli pojem ,literarnost'). Nasprotniki Potebnje so zavrnili samo njegovo učenje o pesništvu kot o umetnosti »obrazov«, njegovo »lingvistično teorijo« o pesništvu, izoblikovano po vzgledu Herderja, W. Humboldta in nemških romantikov, zlasti njegovo razlikovanje med pesniškim in praktičnim jezikom, pa so razvijali dalje. (Aktualnost Potebnje za znakovo pojmovanje pesništva potrjuje tudi M. Ju. Lotman.) — Danes se v najbolj razširjenem pojmovanju literature ,obrazu' pripisujejo tri osnovne lastnosti: 1. ,obraz' je umetniška posplošitev določenega sektorja zunajliterarne stvarnosti, 2. znotraj njega se izvrši sekundarna individualizacija predstavljenih/ubesedenih predmetov in 3. ,obraz' je podrejen zakonom konstrukcije, ki imajo specifični literarni značaj. Znotraj te precej široke opredelitve lahko odkrijemo več deloma celo nasprotujočih si obravnav termina ,obraz'. Posplošujoče nevtralno ga definira npr. A. Kvjatovski kot ,obraz poetičeskij', ki da pomeni »umetniško upodobitev človeka, narave ali posameznih pojavov ,po zakonih lepote' (K. Marx)«. Eklektična opredelitev V. V. Kožinova in I. B. Rodnjanske se glasi: — ,Obroz hudozes/venny;' je obča kategorija umetniškega ustvarjanja, za to ustvarjanje specifičen način in oblika obvladanja življenja, ,jezik' umetnosti in hkrati tudi njena ,poved' (vysicazyvanie). S pojmom ,obraz' pravkar navedena teoretika povezujeta probleme, kot so: »obraznaja logika« (prim. K. Hamburger, Die Logik der Dichtung!), »notranja oblika« (A. Potebnja, G. Vinokur), soodnos besede kot take in besede kot nosilca umetniške substance, kar da je temeljna značilnost strukture literarnega .obraza' idr. —
V modelnem oz. strukturalnem obravnavanju literature izpodrivata termin ,obraz' predvsem pojma .model' in ,struktura', čeprav tudi srečamo zveze tipa »obraz kak informacija« (V. Zarecki) ipd. M. Bahtin tako npr. v predgovoru k drugi izdaji svoje knjige o poetiki Dostojevskega (Problemy poetiki Dostoevskogo, 1963) opozarja na to. da je Dostojevski ustvaril »nov umetniški model sveta«. V knjigi o Rabelaisu {Tvorčestvo Fran-sua Rable, 1965) pa rabi ob pojmu .obraz' še izpeljanko .obraznost' '. ,Obraz' mu pomeni posamezne estetske elemente višjih struktur kot sta kultura in besedna umetnina (v knj. o Rabelaisu tako npr. razpravlja o ,grotesknem obrazu' telesa v srednjeveški kulturi in v romanu Rabelaisa ipd.). ,Obraznost' ' pa mu ne zamenjuje pojma ,obraz' v širšem pomenu besede, pač pa mu pomeni »metodo konstrukcije obrazov«. — Posebno zanimiva je Lotmanova opredelitev besedne umetnosti kot sekundarno modelirujočega sistema, ki da istočasno organizira intelekt in obnašanje človeka in ki (tu sledi Lotman M. Bah-tinu) oblikuje poseben »umetniški svet« tako, da v njem nastaja sporočilo hkrati v mnogih drug ob drugem obstoječih in drug na drugega delujočih semantičnih poljih.
,Obraz' kot termin in problem je po našem mnenju v sodobni sovjetski literarni vedi produktiven predvsem v ožjem pomenu besede, ki ne označuje celovitosti umetniškega dela oz. njegove »umetniškosti«, marveč »najmanjše enote literarnega dela (detajl, fraza), njegove osnovne elemente (dogodek, predstavljeni predmet, literarni lik (Koži-nov, Rodnjanska) oz. stilne pojave, ki »so prisotni povsod tam. kjer je izražena umetniška misel z različnimi pesniškimi sredstvi« tako metaloškimi (raba besed v prenesenem pomenu, stilistične figure) kot avtološkimi (raba besed in izrazov v običajnem pomenu, npr. pri opisu ipd.) (A. Kvjatkovski). (Poljaki v tej zvezi govorijo o posredni in neposredni .obraznosti' — obrazovaše bespošrednia, o. pošrednia.) Med produktivna razmišljanja sodi tudi raziskava soodnosa »beseda in obraz«, ki so ga obravnavali že A. Potebnaja, G. Spet idr., razvili pa V. V. Vinogradov idr., nadalje preučeveinje »besedne strukture obrazov« in njihova kvalifikacija in v tej zvezi še posebej obravnava problema »obraz avtora« (V. Vinogradov). (Omenjeni problem je povezan z znanimi poetološkimi vprašanji, kot so: literarni subjekt, pripovedovalec, v liriki — lirski subjekt.)
V tuji znanstveni literaturi ustrezajo ruskemu terminu ,obraz' naslednji pojmi: angl. image, picture, fr. image, nem. Bild, polj. in češ. obraz.
Aleksander  S k a z a Filozofska fakulteta v Ljubljani
150
o »obrazu« (in sliki) v slovenski književnosti sta, kolikor vem, doslej pisala predvsem A. Slodnjak (obsežno, podrobno, vendar razkosano v ZSS SM II, III) in J. Rotar v razpravi Slika, oblika realistične novele v slovenski književnosti (CZN 1966, 199—-214; pred tem v hrvaščini, Radovi-Zadar V, 1963/64, 177—201). Slovenska raba »obraza« (slike) se omejuje predvsem na posebno literarno vrsto in ji je ves tisti estetsko-filozofski pomen, o katerem piše pred tem A. Skaza, mogoče slediti le v kontekstu; ta pa je podoben npr. ruskemu. Oboje, značaj literarne vrste in filozofije, ki jo spremlja, bi skušal na kratko rekonstruirati za slovenske okvire.
Literamovrstno poimenovanje »obraz« se pri nas pojavlja predvsem sredi prejšnjega stoletja, proti koncu stoletja postopoma slabi, danes nam je zvečine tuje (že zdavnaj ga je začela spodrinjati »slika«, ki jo je potem Prijatelj kot urednik v zvezi z nekaterimi značilnimi Tavčarjevimi in Kersnikovimi pripovedmi dokončno ustoličil za slovensko literaturo in literarno vedo). »Obraz« je tako bržkone najpogostnejši med vajevci in njihovimi trabanti (pri Jenku verzificirani Obrazi, pri Ogrincu Obrazi iz naroda, Obrazi iz narave).
Za njegovo umevanje se zdi najprimerneje uvodoma pregledati pomenske možnosti, ki jih je beseda z izvedenkami tisti čas Slovencem ponujala; prav gotovo je slovenski izobraženec, predvsem literarni ustvarjalec, med njimi iskal zveze z novimi, literarno-vrstnimi oziroma filozofskoestetskimi pomeni ter na teh zvezah utemeljeval terminološke novosti; tudi če jih je uvažal iz sorodnih slovanskih jezikov.
Obraz je Slovencu seveda najprej sprednji del glave (das Antlitz) — tako beremo tudi v Pleteršniku; toda po Cigaletu in Janežiču je to tudi portret —¦ izrazitev obraza; pri Gutsmanu se za ta del bere (metonimično): pred svetim obrazom (božjo podobo; obraz je portret/slika); pri Vodniku je pomenski prenos še daljnosežnejši: obrazi trdnjav (»portreti« trnjav); v Janežičevem slovarju: »obrazi življenja«. Podobno je z izvedenkami; kdo ne pozna znanega Prešernovega verza ». .. zavrne ga obraznik imenitni.. .« v sonetu o Apelu in čevljarju (obraznik = tisti, ki dela obraze/portrete = slikar)? — Glagol obraziti/upodabljati je bržkone po podobnih metonimičnih pomenskih prenosih že razmeroma zgodaj (pri Murku 1832/33) pomenil: oblikovati (prim. danes »obrazilo« v slovnici kot tisti končni del besede, ki jo slovniško oblikuje). In podobno.
Če se spomnimo ob tem poprejšnje Skazove razlage teh reči v ruščini in uvodnega omenjanja aristotelovske mimezis kot estetskega ideala (»posnemanje«, »oponašanje« narave, ¦ resničnosti), je logika vseh teh pomenskih prenosov v bistvu zelo trdna in ista: obraz v umetnosti je le prenos obraza iz resničnosti v katerega od umetnostnih medijev; vsak obraz v umetnosti ima neke vrste realno predlogo, nekako tako, kakor je pogoj za nastanek vsakterega portreta obstoj živega, resničnega obraza, bitja — živa, resnična oseba, ki jo umetnik portretira, »obrazi«.
Za vajevce je znano, da so se navduševali za eksaktne vede, torej jim je bil mimetični estetski ideal »obrazovanja« narave in človeka blizek; podprti s takšnimi sicer neizrec-nimi asociacijami in podobno rabo besede v drugih slovanskih slovstvih so jo udomačili tudi pri nas. Nastali so Jenkovi Obrazi, ki so jim za uvod zapisani v tem smislu značilni stihi (Vstala je narava / ter se giblje živa; / znane čute kaže, / kar nebo pokriva). Subjektivizem v nadaljnjih 20 portretih narave in človeka v ciklu je razmeroma močno skrivan, največkrat predvsem imanenten, pa čeprav gre za lirske pesmi, ki se subjektivizmu sicer ne izogibljejo; izraz pogosto zapušča vtis naštevalnosti, preprostega registriranja, vsaj navideznega objektivizma. Pač v smislu klasične mimezis; v istem smislu je izbran tudi skupni naslov.
Podobno pri Ogrincu, ki je vencu kratkih »obraznih«/portretnih pripovedi Obrazi iz naroda zapisal za ta del že kar programatičen uvod: ne izmišljenosti, resničnost je zanimiva. Resnični, živi ljudje s svojimi značaji so zanimivejši od Štempiharjev, Pavlihov in »enakih narodnih znamenitnjakov«, »ker so naravni, živeči značajniki, v katerih se obrazuje (!) vsega slovenskega naroda izvirnost. Take hočemo torej zaporedoma pred-očevati, da bode videl člena za členom in počasi zagledal in gledal celega naroda značajni obraz« (Zora 1872, 32). V »obrazih« pripoveduje torej resnično in tipično (ne izjemno): portretira različne tipe, od učitelja naprej.
151
s tem v zvezi, torej z neke vrste mimetično, realistično poetiko, se je vse do današnjih | dni zanimivo in trdovratno ohranil za ustrezen pripovedni postopek izraz: upodabljati,' \ risati/slikati ipd. (Prim. za ta del uvodni odstavek v Kersnikov Mamon s celo parado : variant!) Popolnejše oponašanje, odražanje resničnosti se je zdelo likovno, slikarsko; i manj neposredno pa govorno, literarno. Govorno lahko izrazimo videz samo posredno, j v odjeraniku skušamo z zgovornostjo vzpostaviti t. i. eidetično predstavo (psevdočutno, : domišljijsko). Slikarski portret opravi to sam za sebe.
Pri marsikaterem slovenskem pisatelju 19. stoletja je potem še najti označevanje krajših ' pripovedi z »obrazi« (Jurčič: Telečja pečenka; tudi v zapiskih; Tavčar), vendar precej ; pojemajoče. Pogostnejša je sinonimna »podoba«, »slika«. V vsakem primeru pa gre za ; kratke prozne, portretne tekste, ki so s svojimi lastnostmi od vse sočasne slovstvene ' produkcije na Slovenskem najbližji realističnim estetskim konceptom. — Roman je že kot poimenovanje zavajal proč od realizma, in tak je tudi bil — gotovo najtrša obrambna trdnjava zoper oddaljevanje od romantike in poromantike (celo Kersnik je samo Na Zerinjah, ki je najmanj realističen od vseh njegovih daljših tekstov, imenoval roman!); podobno je bilo z »novelo« ali »noveleto«. Tisto, kar je bilo zares posneto po resničnosti, je bilo pač portret/slika/obraz/podoba. Tako so daleč najbolj realistične Tavčarjeve pripovedi obrazi/podobe/slike (poimeovanje okleva), precej podobno pri Kersniku (v Ma-monu beremo npr., da imajo za pripovedovalca stari patrimonialni akti samo to vrednost, da iz njih »nariše to drobno sliko« — torej iz njih rekonstruira portret z njimi povezane osebe).
Potemtakem lahko povzamemo, da je »obraz« v slovenski literaturi 19. stoletja posebna etološka književna vrsta, ki je lahko izražena prozno ali verzificirano; utemeljena je na : obnašanju, kakršno predvideva in zahteva mimezis, torej je njen učinek poudarjeni ; objektivizem, realizem, oddaljevanje od subjektivizma vsakršne vrste; ker v veliki meri ; asociira na likovno slikanje, je »obraz« dogajalno ponavadi precej statičen, nebogat, I kar v veliki meri povzroča tudi njegovo kratkost.
Matjaž  Kmecl Filozofska fakulteta v Ljubljani