Stroka oplemenitena s človečnostjo
Vprostore Pediatričnega oddelka kirurških strok Uni-verzitetnega kliničnega centra v Ljubljani nas pot običajno zanese le takrat, ko v njem zdravijo našega malčka. Zato nas večina niti ne ve za vsakdanji delovni utrlp in napore tega kolektiva pri ohranjanju komaj začetega življenja drobcenih novorojenčkov v inkubatorjih in drugih hudo bolnlh otrok, priključenih na zahtevne aparature. Zasluge kolektiva pa so ned-vomno velike, saj je za svoje dosedanje vestno, zav-zeto in strokovno delo nedavno prejel nagrado mesta Ljubljane.
Medicinska sestra Anica Kovač me je prijazno popeljala skozi bol-niške sobe, mi razkazala prostore osebja, učilnico, igralnico. Tako sem spoznala malega Tahirja, ki mu je očka daroval ledvico, in ob-čudovala babico', ki se je pogovar-jala z vnučkom, čeprav je po pro-metni nesreči še vedno v komi. Iz vsega srca sem tiho zaželela okre-vanja vsem malim pacientom z bolnim srčkom, okvaro ledvic, di-halnimi težavami, tumoiji, kom-pliciranimi zlomi... Pa kaj bi še naštevala.
Vrata tega oddelka so za starše, bratce in sestrice, babice, dedke in prijateljčke vedno odprta, ker čas obiskov ni pravilo. Stene sob in hodnikov ter stekel na oknih krasijo različne risbice in drugi izdelki otrok. Oddelek daje vtis prisrčnosti, ki jo bolni otroci še kako potrebujejo. Osebje oddelka je izredno prijazno. Vedno najde toplo besedo za bolne otroke in njihove svojce. V čakalnici vam ni treba čakati ure in ure, saj vas takoj povprašajo po težavah in pokličejo zdravnika. Zato me je kar stisnilo, ko sem se spomnila na prepolne čakalnice po zdrav-stvenih domovih in klinikah, na izgubljene ure in pogosto nepri-jaznost zdravstvenih delavcev drugod.
Pokramljala sem s primarijem dr. Pavletom Kornhauserjem, pri-jetna sogovornica pa je bila tudi dr. Meta Derganc. Spomnila sta se skromnih in težkih začetkov delovanja tega oddelka, povedala vrsto zanimivosti in nasula prgiš-če podatkov, ki jih bom skušala strniti v zaokroženo celoto. Naj-prej se je razgovoril dr. Pavle Kornhauser.
V letu 1973 je bila ustanovljena Kirurška služba, v njenem okviru pa pediatrični oddelek kirurških strok. Iz skromnih treh bolniških sob stare kirurške klinike smo se preselili v nove prostore UKC. Dejavnost oddelka je interdisci-plinarna. Zaposlujemo 13 zdrav-nikov, več kot 100 medicinskih sester in 4 fizioterapevte. Toda naš kolektiv je še mnogo števil-nejši, saj so v zdravljenje malih bolnikov seveda vključeni kirurgi različnih specialnosti: tako kirur-
gi s področja plastične kirurgije, trebušne, srčne, nezgodne in led-vične krirugije ter kirurgije prs-nega koša. Pri diagnostiki so zra-ven še rentgenologi, pri operaci-jah pa anesteziologi.
Še zlasti pomembna je enota za zdravljenje hudo bolnih otrok, ki jim odpovedo življenjske funkci-je. Ta enota za intenzivno terapijo otrok UKC, doslej edina v Slove-niji, deluje že več kot 10 let. Na klic ob kateremkoli času se pedi-ater in medicinska sestra odpravi-ta z reševalnim avtomobilom ali helikopterjem (odvisno od odda-ljenosti kraja od UKC) na različne konce ožje in širše domovine, da bi strokovno poskrbela za prevoz malih bolnikov ne glede na njiho-vo osnovno bolezen in starost. Njuna naloga je med drugim tudi oživljanje novorojenčkov in do-jenčkov najprej v bolriišnici, ka-mor nas pokličejo, in nato še med transportom. Zdaj razpolagamo z dvema transportnima inkubator-jema. Enota je doslej opravila pre-ko 3000 transportov. Letno prepe-Ijemo skoraj 600 otrok iz Bloveni-je in zelo bolne otroke iz vse Ju-goslavije.
Pred kratkim smo zdravili hu-do opečenega otroka iz Avstrije, sedaj pa je naš bolnik deček iz Kuvajta. Zadovoljni smo, da nam je to enoto uspelo tako dobro or-ganizirati centralno - na enem mestu (UKC) v Loubljani, kar je pomembno tako s strokovnega kot tudi ekonomskega vidika.
Dr. Meta Derganc je malim bol-nikom doslej namenila kar lepo število svojih službenih let. V letu 1972 je zaorala ledino na področju intenzivne terapije novorojenč-kov skupaj z dr. Janezom Primo-žičem in dr. Andrejo Gostiša. Le-to dni poprej se je usposabljala na eni izmed klinik v ZDA (na seve-ru Kalifornije). V kratkem povze-mamo njeno pripovedovanje.
V tistih časih nismo imeli do-voU aparatur, zato smo morali s trdim delom, polnim entuziazma, prepričati Ijudi, da lahko uspešno pozdravimo in usposobimo za življenje tudi najbolj drobcena bitjeca - nedonošenčke in slabot-ne  novorojenčke.  Nabava tran-
sportnega inkubatorja je omogo-čila pravi razcvet naše stroke, po-leg tega pa smo bili mladi in zag-nani začetniki. Skozi leta smo do-bili nove sodelavce, pa tudi zdrav-niki na drugih klinikah so se mar-sičesa naučili od nas. Kadar nas pokličejo na pomoč, še pred na-šim prihodom dovolj dobro oskr-bijp male bolničke.
Medicinske sestre na našem od-delku znajo rokovati z različnimi in zelo zahtevnimi medicinskimi aparaturami (npr. infuzijske čr-palke, ki pravilno dozirajo zdravi-la), na katere priključimo hudo bolne otroke. Njihovo delo goto-vo zahteva celega človeka, zato je po tujih klinikah nekaj povsem običajnega, "čla se menjajo na ne-kaj let. No, pri nas nekatere delajo že več kot deset let in nato s svoji-mi teoretičnimi in praktičnimi iz-kušnjami uvajajo v delo mlajše.
Nego otrok smo razvrstili v tri ka-tegorije:
-  navadna  nega  (medicinska setra   skrbi   za   otroke   v   štirih sobah)
-  intenzivna««iega (skrbi za 3 otroke)
-  intenzivna  terapija  (neguje praviloma le enega otroka).
Pediatrični oddelek redno ob-javlja svoje dosežke in spoznanja v domači in tuji strokovni litera-turi. Tvorno sodelujejo na raznih seminarjih in kongresih. V letu 1981 so bili organizatorji prvega mednarodnega kongresa o inten-zivni terapiji otrok, ki je bil v Ljubljani. Iz drugih klinik v do-movini (Beograd, Reka, Skopje, Banja Luka) prihajajo k njim na strokovno izpopolnjevanje tako zdravniki kot tudi medicinske se-stre, s tujino pa izmenjujejo stro-kovne delavce in tudi na ta način skrbijo za doseganje višje ravni znanja.
Dobro počutje otrok na kliniki in odprt sistem dela njihove de-javnosti je gotovo tudi odlična zdravstvena vzgoja. Na prvem mestu so seveda mali bolniki, ki sjcupaj s starši in sorodniki, ki so lahko vedno ob njih, lažje prena-šajo težave bolnišničnega življe-nja. Na steni v hodniku visijo zah-valna pisma staršev in slike otrok, ki so ozdravljeni, pa tudi tistih, kjer zdravljenje ni bilo tako uspešno. Vodijo tudi knjigo obi-skov, v katero je generalni direk-tor Svetovne zdravstvene organi-zacije dr. Haldan MAHLER zapi-sal, da je v današnjem času eden izmed glavnih problemov zdrav-stva organizacijske narave. Bil je navdušen nad tem, kar je videl v Kliničnem centru. Meni, da je Pe-diatrični oddelek kirurških strok s svojim delom utrl pot spremem-
bam na področju otroškega zdravstva in njegove organizacije, kjer $o bile korenite spremembe še kako nujne.
Dr. Pavle Kornhauser pa še vedno trdi: »Tudi najboljša bol-nišnica je za otroka slaba.«
Toda bolnišnice so bile, so in
bodo tudi v prihodnje nujno po-trebne! Samo humanizirati jih moramo, kot so to storili v UKC v Ljubljani. In zato je kolektiv Pe-diatričnega oddelka kirurških strok prejel nagrado mesta Ljub-ljane.
;                      Silva Škuc