—   87   —
Nove slovenske bukve.            
Drobtince %a novo leto 1849. Na svetlo dal Matija Vodušek, apat v Celi. Natisnil J. K. Jere-tin v Celi.
Zares žalostniga serca smo bili, ko so nam milost-Ijivi knez in škof Lavantinski okoli noviga leta med drugimi rečmi tole pisali: „Letašnje leto ?)Drobtinc" mislim de bo poslednje. Kruha je v mnogih časopisih in listih toliko, de v prihodnje po drobtincah prašanja ne bo. Bote za novo leto 1849 „Drobtince" prejeli, jim pa pogrebnico napišite." — De sta nas tedej z veseljem, s serčnim veseljem napolnila ^predgovor" in 7, pri poročilo" letašnjiga tečaja, ki nam obljubita, de ljube „Drobtin-c eu prihodnje leto vunder spet na svitlo pridejo , nam ni treba tistim še posebno zagotovljati, ki vedo, de ;,Novice" in ;,Drobtince" ste si bile že od perviga začetka nar zvestejši prijatlici eniga serca, eniga namena: podučiti slovensko ljudstvo v mnogoverstnih potrebnih rečeh.
Reg je, de imamo zdej Slovenci mnogih novih bukev in časopisov; tode milo bi pogreševali poterjeniga in ljubljeni ga stari ga prijatla, ki je toliko lepi ga in korist-niga svojimu narodu skozi več let daroval, in ki bi nam zdej ta dar le zato odtegniti hotel, ker v svoji ponižnosti misli, de ni prihodnjič več potreben. Lahko jo rečemo , de med mnogimi jezeri Slovencov, ki ;,Drobtince" berejo, ni eniga, ki bi ne bil ž njimi zadovoljin, naj bo prost kmet ali omikan človek, naj bo učenik ali učenec, duhoven ali ne, mlad ali star, možak ali ženska, tih bravec ali goreč in za svoj narod nadušen Slovenec: vsak najde v njih drobtinco, ki jo njegovo serce poželi. Naj reče, če kdo more, de ni taka!
Tako smo sodili druge leta; tako sodimo tudi letaš, ko smo prebrali letašnji tečaj, s kterim so se gosp. Celjski opat izverstniga vrednika skazali. Stari blagi duh vladuje v novih sostavkih, in že imena gosp. pi-savcov, ktere najdemo v letašnjim tečaji, so imena gla-sovitih Slovencov, kakor Lavantinski ga škofa, ki so „Drobtince"  spet bogato obdarovali,  Stojana, M.
Majerja, Hašnika, Dr. Muršeca, J. Poklukarja, Krajnca, Virka in več druzih.
V poterjenje svojih besedi bomo dali bravcam „No-vic" pri pervi priložnosti en sostavek za pokušnjo, danes jim podamo eno pesmico.
Kar besedo sostavkov vtiče, je tudi letaš večidel taka, kakoršno naši bližnji štajarski Slovenci govore, ki se ne loči ravno veliko od naše slovenšine. Semtertje zadenemo — de vse odkritoserčno povemo — na kak slovniški pregrešek, na priliko, de se njegov, njih rabi namesto svoj; desevzanikavni vezi (In negativen Satzen) kazavnik faccusativ) rabi namest rodivnika (jrenitiv); de se ne dela povsod razloček med določivnimi in nedoločivnimi prilogi (be-stimmende und nicht bestimmende Beiworter) i. t. d., —¦ tode ti in enaki pogreški so gotovo večidel le tiskarni pogreški, kterih se, ako smo še tako pazljivi, nikdar po-polnama obvarovati ne moremo. Kdor je imel z natisam bukev sam opraviti, ne bo zavoljo tega vergel kamna na nobeniga vrednika.
Tudi natis, papir in jeklorez — podobšina sv.Mo-desta — kažejo, de sta si tiskar in založnik zares prizadjala, slavno delo tudi v lični obleki na svitlo dati.
„Novice" tedej le svojo dolžnost spolnejo, če spet letašnji tečaj wDrobtinc" vsim Slovencam živo pripo-roče, in če serčin pozdrav: „Zivijo še mnoge leta" pošljejo svoji predragi Štajarski tovaršici!