Iz pravosodne prakse. Civilno pravd. 205 Iz pravosodne prakse. A. C i v i 1II o pravo. ;i) Cesijonar, ki iztožiije odstopljeni mu liel terjatve, uveljavlja samo svojo pravico in ni pravni naslednik cedentov. Poprejšnja tožba cedenta, ki vtožuje ostali del terjatve, ne ustvarja ugovora že tekoče pravde. Kadar se odstopijo določeni deleži od terjatve raznim ccsijonarjem, nima po vrstnem redu prvi cesijonar pravice do plačila pred drugimi cesijonarji, med deležniki nastane marveč razmerje, podobno lastninski skupnosti z učinkom, da so pravice posameznih deležnikov do plačila iz terjatve enake razmerju deležev do cele terjatve. Podjetnika C in D sta prevzela od graščaka B sekanje lesa v njegovih gozdih za leta 1910 do 1912 po določenih cenah. Po svojem računu sta imela terjati leta 1911 ostanek zaslužka v približnem znesku 45.000 K. Od te terjatve sta odstopila delni znesek 5000 K trgovcu A, ki jima je dobavil živila. Podjetnika kakor trgovec so obvestili dolžnika B o odstopu. Povrh sta podjetnika odstopila še drugim svojim upnikom razne zneske, dočim so bile za nekatere upnike dovoljene pozneje še rubežni in preodkazi v poteg navedene terjatve, tako da jima je ostalo le 20.000 K. V tožbi proti B, vloženi dnd 17. januarja 1912 pod C g I 21/12, sta izrecno odračunila prostovoljno odstopljene zneske, upoštevala rubežni s preodkazi in zahtevala le 20.000 K. Pa tudi trgovec A je tožil B-ja za odstopljeni znesek 5000 K pri istem sodišču dne 8. marca 1912 pod Cg I 102/12. Podprl in opravičil je tožbo s tem. da sta podjetnika odračunila v svoji tožbi odstopljeni znesek in da je toženec B v pravdi Cg I 21/12 priznal dolg v ostanku 11.825 K 89 h. Toženec B pa je v pravdi Cg I 102/12 uveljavljal poleg stvarnih tudi ugovor tekoče pravde z ozirom na pravdo Cg I 21/12. Pravdno sodišče je odločilo o obeh pravdah dne 20. septembra 1912, in sicer v pravdi Cg I 21/12, da podjetnika nimata samostojne pravice k tožbi z ozirom na mnogotere rubežni s preodkazi, vpravdi Cgl 102/12 pa je ugodilo ugovoru že tekoče pravde in tožbo zavrnilo s sklepom. Ta 206 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. sklep se opira na dejstvo, da temeljita obe pravdi na istem pravnem naslovu in so torej stranke v obeh sporih iste. Z odstopom namreč ne nastopi nobeno novo pravno razmerje med prevzemnikom dolga in dolžnikom, le prejšnjo razmerje se nadaljuje; pre-vzemnikove pravice so iste kakor prenosnikove; presojati se mora torej odstopljeni del po veljavnosti cele terjatve in ne gre samostojno soditi o delnem zahtevku. Tudi pri preodkazu v poteg, ki teoretično ni drugega nego prisilen odstop, ne smejo razni upniki, kadar se jim preodkaže ista terjatev v poteg v delnih zneskih, vto-ževati posamič delnih zneskov, ampak skupno. To načelo mora veljati tudi za pogodbeni odstop. Nemerodajno je to, da sta podjetnika odračunala v svoji tožbi sedaj vtoženih 5000 K, ker je del prav-noveljaven le, če je veljavna cela terjatev in ker je toženec B v obeh pravdah trdil, da ni upravičen zahtevek na zaslužku. Končno so tudi osebe v obeh pravdah iste, ker veže sodba ne le pravdne stranke, ampak tudi njih naslednike univerzalne in singularne, tožnik pa je kot cesijonar singularni naslednik podjetnikov, ki sta tožnika v pravdi Cg I 21/12. Rekurzno sodišče je ugodilo tožnikovemu re-kurzu, razveljavilo popolnoma izpodbijani sklep, naročilo nadaljno razpravo po pravokrepnosti svojega sklepa ter izvajalo: Pojem in smoter ugovorov, ki ovirajo pravdo, se ne smeta osnovati formalno in abstraktno, upoštevati je marveč praktiške nasledke že tekoče pravde: noben nov pravdni spor se ne sme dognati o isti zahtevi, dokler teče o njej že pravda. Stvarni temelj za nadaljna pravdnopravna vprašanja v obeh pravdah jevmaterialnopravnem oziru okolnost, ali gre podjetnikoma proti tožencu B terjatev, kakor ona trdita, brez ozira na mnogotere odstope in poznejše preodkaže v poteg v približnem znesku 45.000 K, odnosno odštevši vse odstopljene in preodkazane zneske še 20.000 K, ali pa po toženčevi trditvi le v znesku 11.825 K 89 h, toda izčrpana z odstopi, preodkazi in neki toženčevi proti-terjatvi v znesku 20.000 K. V pravdnopravnem oziru pa je položaj ta, da odreka v Cg I 21/12 dne 20. septembra 1912 izdana sodba podjetnikoma samostojno pravico do tožbe z ozirom na rubežni in preodkaže, dočim se v tej pravdi (Cg I 102/12) s sklepom 20. septembra 1912 ugodi ugovoru že tekoče pravde. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 207 Isti dan izdani nasprotni odločbi sta formalno nedopustni, ker je vsako sodišče vezano na svoje odločbe in jih mora upoštevati tudi predno so pravomočne. Ob pravomočnosti obeh odločb niti podjetnika C in D. niti trgovec A ne bi mogli iztožiti terjatve proti H. V stvari sami pa je izpodbijani sklep pomoten in prezgoden, ker je moči ugovor tekoče pravde utemeljiti le s takim pravdnim sporom, ki more dovesti do končne odločbe v stvari. Tega se o tožbi Cg I 21/12 trditi ne more. ker C in D nimata samostojne pravice do tožbe radi mnogoterih izvršil in jo ne bosta imela do ustavitve vseh izvršb. Z ozirom na kolizije med pogodbenimi delnimi odstopi in številnimi, najbrže poznejšimi preodkazi iste terjatve v delnih zneskih je važno vprašanje pravdne legitimacije. Niti izvršilni red v §§ 31)3. do 314. niti civilnopravdni red ničesar ne določata, kako je tožiti in kdo je upravičen k tožbi. Temeljem načel materialnega prava se ugotovi, da je upravičen tožiti po dnevu cesije najstarejši cesijonar, če ima njegova cesija prednost pred izvršilnimi rubeži in preodkazi. dasi so bili odstopljeni le delni zneski. Kadar je odstopljen od terjatve, ki v celoti ni priznana, kakor tukaj, le delni znesek 5000 K. ima zadevni cesijonar pravico, če se izkaže pravdnim potom, da obstoji odstopljena terjatev le v znesku 5000 K ali morda v še manjšem znesku, zahtevati ves ugotovljeni znesek, ker mu je bil odstopljen na prvem mestu znesek 5000 K, ne pa le zadevni delež ugotovljenega zneska od terjatve. Na tak delež bi bil omejen le pri več istočasnih cesijah v različnih zneskih raznim cesijonarjein. Tega pa tukaj ni. Pravdna sodnija bi morala torej ugotoviti časovno vrsto posameznih delnih odstopov in preodkazov. Pri tem bi utegnil mero-dajen biti za vrstni red cesije dan odstopa (ne dan dolžnikove obvestitve). Ce bi se potem izkazalo, da gre odstopu tožnika A prvi vrstni red. priznati mu je vsekako pravica do tožbe. Takih ugotovitev pa v nobeni pravdi ni, tudi sedaj še niso mogoče; zato se je inoral sklep razveljaviti. Ce bi se pa izkazalo, da tožnikova cesija ni najstarejša, treba bi bilo tožbo zavrniti, pa ne zaradi tekoče pravde, ampak radi manjkajoče pravice do tožbe, ker zahteva stvar sama, da se stvarno obravnava in odloči o odstopu in višini deloma odstopljene, deloma preodkazane terjatve le v enem pravnem sporu. 208 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Vrhovno sodišče v odločbi od 22. januarja 1913 opr. št. R VI 8/13 ni ugodilo revizijsl^emu rekurzu toženčevemu. Razlogi. Ni sicer pritrditi pravnemu nazoru rekurznega sodišča, a revizijski rekurz le ni opravičen. Ni bilo umestno, da so se pritegnila določila izvršilnega reda o preodkazih v poteg. Slični uporabi teh določil za navadne pogodbene odstope nasprotuje to, da je pridobitev zastavne pravice na terjatev pogoj za preodkaz v poteg (§ 303. izvrš. r.), vsled česar so pravni temelji preodkaza v poteg nasproti navadnim odstopom bistveno drugače kvalificirani. Tudi ni upravičena trditev, da ima cesijonar, ki je prvi po vrstnem redu, pravico do plačila pred drugimi; nazor rekurznega sodišča ni moči zastopati kot načelo, to utegne veljati v okolščinah, kadar je odstopljena ista terjatev več osebam, ni pa uporabno to pravno pravilo takrat, kadar se odstopijo določeni deleži od cele terjatve, določene po številkah. Neposredni učinek odstopa je prehod terjatve iz odstopnikove imovine v prevzcmnikovo. (§§ 1392., 1394. obč. drž. zak.) Kadar se tiče odstop le delnega zneska terjatve, preide le odstopljeni del terjatve v obstoječi kakovosti na prevzemnika, neodstopljeni del ostane odstopnikova last. Prevzemnik vstopi z odstopom po S;-u 1394. obč. drž. zak. v odstopnikove pravice le glede odstopljenega deleža terjatve in ne prejme več ali boljših pravic nego so združene z neodstopljenim deležem terjatve. Ce je predmet odstopa delni znesek pravdno ali gospodarsko negotove terjatve, tudi pravica do plačila iz dvomne terjatve ni večja kakor v razmerju odstopljenega delnega zneska k celi terjatvi. V slučaju odstopa delnih zneskov nastane v razmerju k celi terjatvi med deležniki razmerje, podobno lastninski skupnosti z učinkom, da so pravice posameznih deležnikov do plačila iz terjatve enake razmerju deležev k celi terjatvi. To pravilo se utegne pre-meniti pač takrat, kadar gre za odstop terjatev, določenih pri odstopu po temelju, ne pa po znesku, odnosno ne v trdnem znesku. V tem oziru povrh ni mogoč določen izrek, ker niso pojasnjeni pogoji za rabo tega ali onega pravila. Vendar ta pomanjkljivost ne nasprotuje odločitvi, ker je ugovor že tekoče pravde neopravičen iz drugih razlogov. ' Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 209 14 Učinel< odstopa obsega prehod terjatve iz odstopnikove imovine v prevzemnikovo tako. da postane ta upnik, prvi pa neha biti upnik. Kadar zadeva odstop delni znesek terjatve, velja učinek za odstopljeni delni znesek. Iz tega sledi, da je tožnik A z odstopom delnega zneska 5000 K postal glede tega delnega zneska tožencev upnik mesto odstopnikov. Z ozirom na odstopljeni delni znesek ni več dolžnega razmerja med podjetnikoma in tožencem. Njuna tožba (Cg I 21/12) ne obsega torej odstopljenega delnega zneska, ki je bil povrh v tožbi izrecno odračunjen. Ta tudi v tožbi odračunjeni znesek torej ni bil predmet pravdanja v sporu Cg I 21/12, kakor ne predmet sodne odločbe. Naj bo odločba v pravdi Cg I 21/12 kakršnakoli, odstopljeni znesek ni zadet po njej, uveljavljanje tožnikovega zahtevka ostane neodvisno od te odločbe in ne imelo bi proti sebi pravomočno raz-sojene stvari celo takrat ne, kadar bi bila tožba končno zavrnjena iz stvarnih razlogov. Ni torej objektivne istovetnosti vtožene terjatve z zahtevkom v pravdi Cg I 21/12. Odvažno je, da so stvarni ugovori v obeh pravdah istovrstni, ker istovetni ugovori ne ustvarjajo že tekoče pravde. Pa tudi v subjektivnem oziru ni potrebne istovetnosti, ker uveljavlja prejemnik (cesijonar) kot lastnik odstopljene mu terjatve samo svojo pravico in je glede na odstopljeno terjatev v juridičnem zmislu oseba, različna od odstopnika (cedenta). Osebne istovetnosti tudi s tem ni moči utemeljiti, da je prejemnik pravni naslednik odstopnikov, ker ne prihajajo iz tega razmerja nobene druge pravne posledice kakor te, ki so določene v §§ 1394. do 1399. obč. drž. zak. Smatrati je torej ugovor že tekoče pravde za končno neutemeljenega, a navzlic temu ni mogoče premeniti izreka rekurznega sodišča, ker se je le toženec pritožil. (Toženec bi se namreč utegnil pritožiti zoper sklep višjega sodišča, ker je le-to naročilo prvi stopinji tudi nadaljevanje razprave, mesto da bi sklep prve stopinje zgol izpremenilo iz razlogov, kakor jih izvaja vrhovno sodišče.) Odločba revizijskega sodišča se mora omejiti na to, da zavrne neutemeljen tožencev rekurz. Dr. J. Žirovnik. 210 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. b) § 43. civ. pr. r. Dejstvo, da je tožnik zmagal z delnim zneskom vtožene vsote in je bila torej tožba potrebna vsaj za ta znesek, ne upravičuje tožnika po sebi (izven slučaja §-a 43. civ. pr. r., odst. 2) zalitevati od toženca povrnitev onih stroškov, ki so bili potrebni za vtoženje tega zneska. Sklep vrhovnega sodišča z dne 14. maja 1913 o p r. š t. R VI 149/13. Tožnik je dosegel sodbo, ki mu je priznala od vtožene vsote 425 K 05 h le znesek 15 K 31 h; z ostankom je tožnik podlegel. Prvo sodišče je odločilo glede stroškov, da je toženec dolžan plačati tožniku Vj„ na 151 K 90 h odmerjenih tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 15 K 19 h. Toženec je vložil proti izreku o stroških rekurz, s katerim zahteva, da mu povrne tožnik "/j^ njegovih stroškov, sklicujoč se na določbo §-a 43. civ. pr. r. odst. L, po kateri bi bilo treba stroške vzajemno pobotati v primeru, kadar bi bil toženec podlegel celo s ^/,„ vtožene vsote, da pa izrek o stroških ne more biti zanj neugodnejši, če je podlegel le z Vio vtožene vsote. Rekurzno sodišče je ugodilo rekurzu in obsodilo tožnika, da mora plačati tožencu 7io njegovih, na 154 K 40 h določenih pravdnih stroškov, torej v znesku 138 K 96 h s stroški rckurza. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijski rekurz tožnikov kot neutemeljen. Razlogi. Običajna plačilna tožba je naperjena na plačilo zneska 425 K 05 h. Ker je tožnik zmagal z razmeroma le malenkostnim zneskom 15 K 31 h, je upravičena razdelitev stroškov po rekurznem sodišču. V revizijskem rekurzu navedena trditev, da je bila tožba potrebna, ker je bil toženec tudi s plačilom zneska 15 K 31 h v zamudi, je itak upoštevana s tem, da je odšteta Vm stroškov. Pri razdelitvi stroškov ne gre za to, da je imel tožnik sploh uspeh, ta bi utegnil biti tudi manjši; kajti pri običajnih plačilnih tožbah veljaj pravilo (§ 43. civ. pr. r.). da je za izrek o stroških odločilno razmerje pravdnega uspeha z vtoženo terjatvijo. — Tožnik pa je podlegel tukaj z največjim delom svoje terjatve, zato ustreza izrek o stroških zakonu. Obenem prinašamo, ker gre za primer, ki se dan na dan praktično izvršuje, razsodbo vrhovnega sodišča z dne Iz pravosodne prakse. Civilno pfavo. 211 5. ol