Primer tovariitva, ki Je treba nanj pokazatl Brez uvoda o tovarištvu, njegovih dolžnostih in pravicah. Kar primer sam. Tam nekje je šola, kjer je dek>val tovariš, znan po svojem šolskem in izvenšolskem delu. Vedno v organizaciji. Tudi odbornik in predsednik društva. Mož je doslužil in prosil za pokojniimo. Na rešitev čaka nad leto dni. Dolgo zanj, a še delj za tovariša, ki je prišel na to šolo. Tudi ta je oženjen, z družino. Kraj, kamor se je preselil, nima -stanovanjskih hiš; da pa ga zasilno spravi pod streho, mu je dal na razpolaigo neuporabljen razred in zasilen prostor, ki naj mu bo kuhinja. Ni prijetno, ali za silo bi človek potrpel. Saj ve. da je samo začasno, dakler ne dajo predniku prilike, da se umakine. Ker ta bi se umaknil v pokoj, čc bi mu le dali. Rajši danes, kakor jutri. Pa se ne more, doklcr ndma raizrešilnice; ali naj se odseli ob svojem strošku? Zavest tovarištva bi kaj takega uvidcla in potrpelo bi se. Pa se ni. In to je tisto, na kar ¦sem hotel pokazati. Sredi zime je izposloval novodošli tovariš, da se tovariš, ki čaka na upokojitev, razreši upraviteljske dolžnosti ter se tako prisili. da preda upraviteljsko stanovanje novodošlemu. Spričo takega pastopanja se lahko samo vprašamo: Ali smo ali nismo? Ali je vse tisto lepo, kar se govori o tovarištvu, samo prazna beseda, ali je izzorelo v nas v tovariško zavednost? V svojem idealizmu smo se celo zgražali nad tisto, da je »človek človcku volk« — ali naj postanc tovariš tovarišu volk? In društvo, ki mu je omenjeni tovariš leta bil predsednik? Ali je posredovalo? Zdi se mi, da molči. P. Flere.