------   316------
O spomeniku Vodnikovem. *)
Do   sada  se je   govorilo   o  treh  spomenikih  na  čast Valentinu Vodniku.
Jeden je uže lepo do^otovljen, to je kamen s nad-pisom uzidan v Vodnikovu rojstnu hišu pri Zibertu v Šiški poleg Ljubljane.
Drugi se ravno sada napravlja, to je (^knjiga) „8pome ni ca'' složena od mnogih slovenskih pisateljev Vodnika v blag sporaen; Nemci imenuju taku knjigu po nenemško jjAlbum." — O toj spomenici nimamo opomniti drugoga, nego (^kakor) samo to, da se naslov knjigi ima narediti pa slovensko i po nemško, ker tudi knjiga bude obsegala slovenske i nemške sostavke.
• Tretji spomenik Vodniku se namerava se le postaviti. Nabrano je uže zato več od 1100 zlatov (goldinarjev)^ Za velik, mogočen narod bi ti novci (denarji) bili mala reč, za naše maljahno slovensko pleme je pak to dosta radostno znamenje, da rodoljubje pri nas ni samo prazdno slovo. Več se je darov nabralo, nego (kakor) smo se na-dali i očakavali; zanimivo nam je bilo citati v ^Novicah^ imena pritožnikov iz raznih stanov, iz mnogih krajev i mest; s veseljem smo opazili med darovatelji nektere slovenske gospe i gospodične i nekteru gospoda horvatsku. Lepa hvala vsem za dar i ješče lepša za ljubezen, pokazanu s tem do slovenskoga plemena!
Sada nastane važno uprašanje: kako se imaju ti novci upotrebiti, to je, kak spomenik se ima Vodnika postaviti?
Uprašanje je važno; opravilo javno, zanima več ali manje vsakoga darovatelja; vsakoga bude veselilo, ako se ti novci mudro i koristno upotrebe, i gotovo neprijetno bi bilo, ako bi se neprilično potrošili i zapravili. S takimi novci se ima osobito pazljivo, mudro, i skoro bi rekel, s pobožno mislijo obračati; vsaki tak iz dobrega serca darovan krajcar je zlata vreden; na takom iz rodoljubja darovanem novcu počiva blagoslov božji. Rodoljubni darovi su kakor gorušičino (ženofovo) serno, ktero izraste v veliko košato drevo.
Serblji tudi nameravaju povzdvignuti spomenik slavnemu serbskomu pesniku Mušickomu i imaju zato uže sbranih blizo 3000 zlatov (goldinarjev). Kak spomenik bi se spodobilo postaviti Mušickomu po mojih mislih, sem pregovoril v ^serbskom Dnevniku" leta 1856 v 25. listu. Ker  vse   to  velja  i od  spomenika  Vodnikovega,   zato
*) S tem nasvetom se ujema neki drug, temu zlo podoben, ki ga že davnej imamo za natis pripravljenega, pa čas se nam ni zdel pripraven za javni pretres, dokler eo se še stekali darovi in še nismo prav vedili pri čem da smo. Sedaj, ko se kaže« da smo zlo na koncu , naj grejo na beli dan različne misli » tem: kak as en naj bode Vodnikov spominek.                 Vred.
-----   317    -----
postavim sem, cto sem v „Dnevnik*^ napisal samo — mu-tatis mutandis — da spremenim,   cto  se   spremeniti   mora.
^Spomenik ta bi imel biti na čast i spomen pisatelja i na korist i prosvetu plemena slovenskega. Vsakojako (na vsako vižo) ima on biti duševen, pa ne samo iz železa i kamena. Kaka korist bi nam pak bila, ako bi se postavila soba (štatua), ktera bi segla, ali hočeš, do samih t)blakov? Bil bi to spomenik mertev. Zasluge Valentina Vodnika su duševne, pa i spomenik njegov budi duševen, da razširja rodoljubje i prosvetu v narodu našem. Spomenik ne sme biti mertev, nego živ, kteri bi rastel, vsakoga leta procvetal i sadje rodil, kteri bi vsakoga leta govoril i spo-menjal Valentina Vodnika, kteri bi probudjeval k pro-sveti, rodoljubju i k ljubezni do jezika slavenskoga dijake ^študente) naše.
Mnogi morebiti poreče: „to se ne more učiniti s malimi novci, ki so nabrani." Pa tudi s malo novci se da dosta učiniti, ako se ž njimi mudro obrača. Nabrano je za Vodnikov spomenik po dobrovoljnih prineskih i darih nečto več od 1100 zlatov (goldinarjev). Po pet od sto iznese vsakoga leta obrest (interes) 55 zlatov (goldinarjev); od tega naj bi se kupile vsakoga leta prikladne slavenske knjige vkusno i lepo vezane i bi se slovesno i svečano delile o koncu leta gimnazij aln i m učencem, kteri se skažu najizverstnejši v slovenščini i ješče v kakem drugom narečju sla vensko m. Pri javnoj delitvi daril naj bi se vsigdar na gimnazijah jeden govor govoril po slovensko, 1 v njem se spomenjale zasluge i sla-venska učenost Vodnika našega i bi se dokazovalo, kako potrebno je, poznavati tudi ostala slavenska narečja i plemena.
Tako bi spomenik Vodnikov bil živ i duševen, on bi se oglaševal i govoril na koncu vsakoga šolskoga leta na slovenskih gimnazijah, on bi budil i opomenjeval dijake naše, toti naj nježnejši cvet naroda našega, k prosveti, k narodnosti i k ljubezni naroda našega. Tako bi Vodnikov spomenik živel i prinašal vsakoga leta svoj  plod."
Neki blagoserčen gospod uže več let daja tistim dijakom marborškoga gimnazija darila sreberne svetinje, kteri naprave najboljšu preskušnju iz štajerske zgodovine i iz starogerčkoga jezika. Ali bi se ne spodobilo nam, ki se štijemo med rodoljube, poskerbeti darila za tiste gim-nazijalne dijake, kteri se slavenščine najizverstnejše i najpridnejše uče? Koliko koristi bi s časom slovenščini iz toga lehko izrastlo I
Darila za tiste dijake (učence) na naših gimnazijah, kteri se slavenskih narečij najmarlji-vejse uče: to budi častni spomenik Vodnikov!
To je Vodniku na čast — slovenskemu narodu v pridi Tak spomenik želi pravi rodoljub viditi, tak spomenik bi si naš častitljivi, učeni i rodoljubni Vodnik želel, ako bi živel i bi ga mi uprašati mogli. On sam piše ^vselej sem želel krajnski jezik čeden narediti. Cesar je Vodnik želel, to bi tak spomenik dopolnoval, bi nauk slovenskega jezika na gimnazijah podpiral.
Kdo bi pak imel dobiček, ako bi se kak kamenit ali železen možicelj za drage — od žlahnih rodoljubov darovane — novce kupil i na spomen Vodniku postavil? Nikdo drug, kakor kamenar (Steinmetz) ali pa železnikar.
Tako mislicn jaz, pa sovsem pohlevno (unmassgeblich), — svoje misli nisem mogel zamolčati, pa nikogar ne silim, tudi siliti ne morem — vsakemu ostane prosta, svobodna volja misliti, kakor se njemu zdi.                Matija Majar.