Spomenka Hribar "Udbomafija" kot strukturni element današnje desne ideologije Naj na začetku najprej poudarim, da verjamem, da obstajajo pri nas - kot tudi drugod po svetu - povezave in naveze med kriminalom in politiko oziroma polico, politično polico še posebej. Ta pojav seje razbohotil še posebej v tistih komunističnih deželah, kjer je bila po prevratu ali po svobodnih volitvah čistka med politično polico oziro- ma raznimi "organi notranje varnosti", zaradi katerih je ogromno število Judi čez noč ostalo na cesti in so si po nuji preživetja pač poiskali delo drugje in na drugačen način . Te kriminalnopolitične združbe - kolikor res gre za povezave med delavci nekdanje udbe in kriminalom - bi lahko imenovali tudi "udbomafija", če bi ta termin uporabljali kot terminus technicus, torej kot ime, oznako . Vprašanje, kaj pa pomeni "udbomafija" kot sestavni del neke idel ologe in tudi sicer družbene in politične zavesti širšega kroga Judi, kakšna je logika te ideologe in kako vpliva ali more vplivati na družbeno in politično življenje družbe, pa-menim -je eminentno so- ciološki problem. Ta problem bi skušala danes odpreti oziroma zgo postaviti nekaj hipotez. Prva moja hipoteza je, daje udbomafija fantazma; druga hipoteza: gre za ideološka fantazmo, ki nas uteče v politični zanesti in praksi desetletja nazaj, tja, kjer smo nekoč že bili, pa smo se od tam - tudi po spletu srečnih okoliščin - izmakniti . Morda je kdo pomislil, kako gre to skupaj, če najprej trdim, da nekaj takega, čemur bi pogojno lahko rekli "udbomafija", obstaja, potem pa trdim, daje to isto fantazma . Prav za to dvoje namreč gre! Da bi si lažje predstavljali, moramo poseči v ne tako daljno pretek- lost, v čas, ko smo še živeli pod presto "razrednih sovražnikov" . Bojim se, da se prav zdaj dogaja isto, kar seje dogodilo na prelomu komunističnega gibanja, ali bolje: social-demokratskega in sindikalnega gibanja delavskega razreda IN prevzema oblasti "delavskega razreda" . Med tem, ko je socialdemokratsko in sindikalno gibanje delavcev predstavljalo njihov razredni boj od spodaj navzgor, pa je "delavski razred", ko je prišel na oblast, bo- jeval boj od zgoraj navzdol - v imenu delavskega razreda . Na oblast se ni zavihtel delavski razred, ampak njegova avantgarda, kije v imenu "delavskega razreda" izkoriščala in tudi strahovala dejanl sko delavstvo. "Delavski razred", v imenu katerega je oblastna gar- 20 DR, VoI.XII(1996)21 "Udbomafija" kot strukturni element današnje desne ideologije nitura nastopala, je bila torej njena fantazma, njeno manipulativno in dejansko orodje, daje držala v rokah vso oblast . - Te stvari so nam seveda poznane . Isto, menim, je z "udbomafijo", le, seveda, z negativne strani . Hočem reči, da je sintagma "delavski razred" le pomenila pozi- tivni pojem in v začetku je res tudi šlo za boj za pravice delavskega razreda, delavcev, šele kasneje je postal "delavski razred" manipu- lativno orodje same oblasti. "Udbomafija" pa je od samega začetka termin, nabit z negativno konotacijo, ki z ene strani zbuja odpor, z druge pa zbira negativne energije Judi . Kot že rečeno: kolikor "udbol mafija" predstavljaimedoločene vrste kriminala, je to stvar preiskovalnih in sodobnih organov, nekaj povsem drugega pa je, ko postane predmet manipulacije in orodje za preganjanje nasprotl nikov oziroma sovražnikov določene politike, oziroma orodje, s kater- im naj bi določena politika prišla do (nad)oblasti. Naj naštejem nekaj značilnosti termina "udbomafije" in tistega, kar s seboj prinaša, ki kažejo na to, da gre za eminentno politični (v pomenu politikobojni) in ideološki pojem! Prvo: "udbomafija" je prazna abstrakcija, kije povsem odprta za kogar koli - kdor koli lahko pade v njen okvir, od "navadnega" držav Jana do predsednika vlade ali države - hkrati pa izrazito in strogo omejena na določeno politično opcijo oziroma Judi dejansko ali domnenvne politične komunistične opcije oziroma nekdanjega kol munističnega sloja, kar mu daje negativno, sovražno konotac jo . Z drugimi besedami: v "udbomafijo" sodo politični Judje iz "prejšnje- ga režima". "Udbomafija" je pojem, ki se skorajda v celoti pokriva s t.i. "starimi strukturami" . Razlika med "skoraj" in `povsem" je v tem, da so v komunistični sloj spadali nekoč tudi tisti, ki danes govl orijo o "udbomafiji", med tem ko, seveda, v udbomafiji le-ti nikakor ne morejo biti, ker oni so politično in ideološko čisti . In to je druga značilnost termina "udbomafija", kije boj zakrita, gre namreč za predpostavko, daje tisti, ki - seveda o drugem - gov- ori, daje "udbomafija", sam moralno čist, kajti pomen oznake "udbo- mafija" je slabšalni . Tako se s samim terminom "udbomafija" vzpostavlja neka ne le politična, ampak istočasno moralična pozicija, ki si sama daje apriorno legitimnost v imenu Pravičnosti, ki dajo ima v zakupu in potem lahko določa in odloča, kaj je kriminal in kaj ni, kaj je udbomafija in kaj je, recimo, skrb za državo . Ker termin oziroma pojem "udbomafija" sam anonimno in torej nedoločno neko- ga imenuje, ne da bi ga zares imenoval, hkrati pa ima to imenovanje moralično konotac jo, daje vtis vsevednosti tistega, ki to oznako izre- DR, Vol.XII(1996)2 1 21 Spomenka Hribar ka, in apriorne resničnosti tega, kar izreka. In tudi - to je treba pose- bej poudariti - dobrote tistega, ki ta pojem, torej "udbomafijo" izrel ka oziroma kritizira. Skratka, pojem, prilep jen na določeno skupino Judi, deluje verjetno in mnogim Ijudem dopadljivo in od tod njegova izrazito mobilizatorska vloga. To je, seveda, tudi njen namen . In to bi bila tretja značilnost pojma "udbomafija" : Tisti, ki s pojmom "udbomafija" uprav jajo oziroma ga uporab jajo, zbirajo v svojih rokah ogromno energije, ki izvira iz resničnih stisk Judi, iz jeze, razočaranja, neučakanosti, skratka iz resentimentov, ki zahtevajo hitro potešitev in pri tem ne izbirajo sredstev . Jasno, take ideje, ki so že po sami besedi pogromaške, potem pa so še eksplicitno mobiliza torsko usmerjene k obračunu, ne bi mogle pasti na plodna tla, če v ljudeh ne bi bilo resnično veliko tega, bodisi iz preteklosti bodisi od danes, kar jih dela nestrpne in sovražne . Vendar uporabnikom poj- ma "udbomafija° ne gre predvsem za to, rešiti Judi njihovih stisk in travm, ampak izrabiti jih, prav igrati na čustva in trpljenju ljudi - v korist svojega boja za (nad)oblast. In to bi bila četrta značilnost, ki jo prikriva - ali pa odkriva, odvisno s katere plati gledaš - pojem "udbomafija", namreč, da njenim uporabnikom gre za nadoblast . Saj če bi jim šlo za oblast, se prani za pripravljenost deliti oblast z drugimi enakopravnimi in - red- vsem - enakovrednimi partnerji - potem se ne bi posluževali fundal mentalističnih prijemov in pojmov, kakršen je "udbomafija", ampak bi se vključili v normalne demokratične predvolilne in pozicijsko/opozicijske boje. Kjer seveda tudi osiraš političnega nasprotnika, mu mečeš polena pod noge, zganjaš razne aferice in take stvari, vendar ne ogrožaš socialne in eksistenčne gotovosti Ju- di, kaj šefe da bi posegal po njihovem dostojanstvu, torej po osebni integriteti in telesni nedotakljivosti svojega nasprotnika . Skratka, nasprotnika nimaš za sovražnika oziroma "udbomafijo". Udbomafija ima pri nas danes isto vlogo kakor nekoč "razredni sovražnik" kije bil tudi prazna občost, tako da si lahko ti, jutri pa jaz ali kdor koli padel vanjo kot njena konkretna pojavnost in žrtev . To bi bila peta značilnost pojma "udbomafija", namreč njena fun damentalističnost, radikalnost, ki se zadira v lastno narodno telo. Se prani: politični boj, ki ima na svojem praporu izpisanega sovražnika "udbomafijo", se ne zadovolji s političnim bojem kot takim, ampak se zaganja v Judi, preganja Judi. Če se spomnimo, daje "udbomafija" specialna oznaka za t. i . "stare strukture", potem je jasno, kako zal krita in perfidna oznaka "udbomafija" je . Dolgo je bila namreč v rabi le oznaka "stare strukture", ki pa očitno ni bila dovolj mobilizators- 22 DR, Vol.XII(1996)21 "Udbomafija" kot strukturni element današnje desne ideologije ka, ker ni imela dovolj slabšalnega podtona . V tem smislu je "udbo- mafija" veliko bo j primerna za namene, za katere se uporablja, saj je hkrati mobilizatorska IN zakrivajoča: ker naj bi označevala zavržene ljudi, naj bi bilo vse dovoljeno v boju zoper njo! In to bi bila šesta značilnost pojma "udbomafija", namreč to, da že kot pojem legalizira vse metode boja proti njej. Od tod brezobzirnost in ne le verbalna nesramnost v t.i. bojevanju zoper "udbomafijo" . Metode, ki smo jim že bili priča v tem boju so najraznovrstenjše, od različne uporabe in izrabe sodstva, medijev, državnih ustanov, do pravega nasilja doma, pa denunciacije v tujini, dobesedno nameščene afere in incidenti, grožnje kar s TV ekranov - vse to so metode in prijemi, kijih če ne prej, proti koncu osemdesetih let nismo bili več vajeni, vsaj ne od republiške oblasti . Ves čas smo vznemirjevanj, da ne rečem v političnem stresu - in to bi bita sedmi namen uporabe pojma "udbomafija: namreč ves čas držati družbo v splošnem ogorčenju zoper "stare strukture" oziro- ma "udbomafijo", in žeji, da se z njo čim hitreje uredi . .. Hkrati pa vzbujati nestrpna pričakovanja - pri judeh, ki so v socialnem brezupu in "Mi vemo, kdo je kriv za to" - da se te ljudi, "udbomafijo" čim prej odkrije in kaznuje . Ker potem bo vse dobro! Samo nekaj lju di je treba odstraniti! Narod je dober, le nekaj jih kvari njegovo podobo, moralo . . ., samo nekaj jih je, za katere bi bilo boje, da jih sploh ni . Posledica, ki jo ima delovanje uporabnikov pojma "udbomafija", je razdiranje družbenih vezi do nerazpoznavnosti razdor sega v kolel gialne, prijateljske in celo družinske vezi. Brez pretiravanja lahko rečemo, daje razdor med ljudmi že tolikšen, da bomo kmalu lahko govorili o razklanosti slovenske družbe. Kmalu mi tukaj pomeni ne le časovni ampak stvarni pogojnik: če bo ta politična opcija prišla na oblast oziroma do pre-vlade, nad-oblasti potem bo - po svoji lastni logiki, ne zgolj iz kakšne svoje osebnostne zlobe - preganjala "os- tanke starih struktur in "udbomafijo" in to torej od vrha navzdol tako, kakor je nekoč njena predhodnica preganjala "razrednega sovražnika". Kajti o ideologiji, o kateri je tu govor, je mogoče reči, da je edina kontinuiteta komunistične ideologije, pri nas, pač kot njen antipod: antilkomunizem . Od tod takšna averzija do t.i. kontinuitete s prejšnjim režimom, v katero se zaganja kot v nezavedno potis- njeno lastno podobo in resnico . Resnica te ideologe je izrazita sovražnost do sočloveka in družbenega sveta kot takega . Izrazita ljudomrznost se kaže ne le v odnosu do sodobnih Judi, znancev, nekdanjih prijateljev, kotje bilo že rečeno, ampak tudi do Judi preteklosti, do zgodovine sploh . DR, Vol.XII(1996)21 23 Spomenka Hribar Kakršno sektaštvo zganja do današnjih sodržavljanov, zganja tudi do preteklih in zgodovine . To seveda potrebuje za lastno samol uteme ljitev . Utemeljitev svojega Prav v zgodovini ji namreč daje videz nečesa "več", nečesa posvečenega in torej bo lj resničnega od same resnice, torej status Resnice. Ljudomrznost, ki sem jo prej omenila, izhaja iz enačenja človeka in njegove zgodovinske vloge . Torej iz enačenja človeka kot takega, kot bitja bolečine in smrti z njegovo vlogo ali politično opredelitvijo ali še natančneje: s stereotipom o tej vlogi. Recimo: komunist je po stereotipu, ki seje uveljavil v zadnjem času : nepošten, oblastnik, prevarant dobrih ljudi, je umazanih, krvavih rok, itd. Iz enačenja tega stereotipa s konkretnim človekom, z živimi ljudmi, ima za rezull tat moralno stigmatiziranje "starih struktur" poprek, se pravi ljudi, ki jih po ljubno stlačiš v "stare strukture" ali v "udbomafijo" . Gre za poosebljenje zaznamovanosti, stigme . Na ta način so ljudje "starih struktur" oziroma "udbomafije" a priori manjlvredni kot ljudje . So presežno hudobni, torej demonizirani . Če imajo potem ti pooseb ljeni stereotipi še ime, se pravi, če jim "udbomafijobojniki" dajo ime konkretne osebe, dobimo fantazmo . Recimo fantazma predsednika države, kije vodja "udbomafije", ki je dajal in daje ukaze za zapiranje, kije neposredno, osebno kriv za vse grehe komunizma, nazaj do medvojnih let - in to ne glede na njegova konkretna leta oziroma starost, torej ne glede na osebno krivdo ali nekrivdo posameznega komunista ali nekdanjega oblast- nika. Tako nenadoma dobimo manjvredne ljudi kot ljudi! Nekateri ljudje so a priori manj-vredni kot drugi ljudje sploh, so manj-ljudje, če ne že nelljudje! Dobro, dokler je to le na verbalni ravni, na ravni sicer neznonsnega besedičenja in zmerjanja po časopisih, še gre, toda vz- trajanje na apriorni nelenakovrednosti ljudi lahko v pogojih pre- vlade te opcije postane tudi dejanska neenakopravnost. Recimo s kakšnim sprejetjem "zakona o preverjanju", kakor na Češkem, ki za dobo petih let prepoveduje funkcionarjem prejšnjega režima od določenega ranga naprej oprav ljanje političnih funkcij . Takšen zakon seveda v teme lju spodreže demokrac jo, ki teme lji na načelni enako pravnosti ljudi - zločince pa, potem, ko jim zločin dokaže, kaznuje pač kot zločince, po zakonu. Če pa imamo zakon, ki a priori uveljavlja neenakopravnost ljudi, potem nič ne pomagajo vsi ostali zakoni o enakopravnosti državljanov! Če obstaja en sam zakon, ki za nekatere ljudi uzakoni neenakopravnost, pa četudi le za določeno dobo! Podobno je bilo v komunizmu, ko je bila Zveza ko- 24 DR, Vol.XII(1996)21 "Udbomafija" kot strukturni element današnje desne ideologije munistov - in to v Temeljnih določbah ustave - oprede ljena kot avantl garda, ki naj bi bila glavni pobudnik in nosilec politične de- javnosti . Kjer namreč nekateri ljudje, ker pač niso člani zveze ko- munistov, a priori ne morejo biti pobudnik in nosilec politične del javnosti, niso enakopravni s tistimi, ki a priori to možnost imajo . Ve ljava vseh drugih zakonov v normativnem delu ustave so bila torej s to in tako postavitvijo zveze komunistov a priori spodrezana. Podobno bi bilo s takšnim zakonom o "preverjanju", če bi ga sprejeli pri nas, seveda za negativne naravnanosti: nekaterim ljudem bi prepovedovala politično delovanje. In seveda, "uporabnikom" pojma "udbomafija" tudi res gre za to, da bi načelno odstranili iz politične konkurence ne hubo politično op- cijo, najprej na način stigmatizacije, zaznamovanja, potem pa s sprejeto zakonodajo . V tem se kaže po mojem mnenju naslednja značilnost te politične opcije, namreč nesposobnost in tudi nepripravljenost na polno odgovornost za lastna dela. In, seveda, nepripravljenost na tveganje . Strah pred odgovornostjo za lastna dejanja se kaže v permanentnih objektiviranjih svojih nesposobnos- ti, krivde ali neuspešnosti - v drugega, v sočloveka, v svojega političnega nasprotnika, ki ga z obremenitvijo z lastnim mankom narediš za sovraštva vrednega človeka, torej za sovražnika . Ki pa je primarno tvoja lastna projekcija. Takšen nasprotnik kot sovražnik, torej "udbomafija" je hkrati primerni, morda celo načrtno ustvarjen alibi za svoje početje. Ne le v tem pomenu, da ti tak "sovražnik" opravičuje vsa sredstva, kijih v boju zoper njega uporab ljaš, temneč tudi v smislu možne kulise morda za prav takšno početje, ki ga očitaš svojemu "sovražniku", °udbomafija" . Rezultat in največji problem, ki ga vidim v tako - morda zdaj že lahko rečemo - ideološko rabljenem pojmu "udbomafija", pa je to, da takšna tehnologija oblasti, še posebej, če se poslužuje tudi faktične ne le verbalne represije, potem začne sama ustvarjati prav tisto, zop- er kar se bojuje. Ogroženost ljudi, vnaprejšnja stigmatizacija prav iz- zove relakcijo nasprotnika kot sovražnika in potem se vse zavrti v vrtinec vzrokov in posledic, in kmalu se tudi izgubi iz vida, kdaj in kako in zakaj seje vse skupaj začelo. Morda smo že tam! Ideolog je, ki temeljijo na sovraštvu do takih ali drugačnih sovražnikov, so v temelju nespravljive s sočlovekom, z bližnjikom . Zato se sprava in ideologije sovraštva a priori izključujejo, vendar ne tako, da bi "sprava" preganjala ideologe sovraštva, ampak tako, da jih opozarja na človekovo skromnost pred drugim človekom . Ker drugi človek je ne le moja lastna podoba, ampak je podoba skrivnosti tega DR, VoI.XII(1996)21 25 Spomenka Hribar čudežnega sveta. Ljudomrznost, kije skrita resnica tistih, ki jih je strah temeljnega tveganja na svetu, to je tveganja zaupanja v sočloveka in od tod izhajajoče tolerance, da ne rečem ljubezni, je tudi njihova lastna bolečina. Od tod tudi upanje na spremembo v njih samih. Kajti v demokraciji niso legitimne in ne legalne metode nasilnega pranja možganov ali spreobračanja duš . Na voljo je le tve- ganje zaupanja in pričakovanje kot potrpljenje, kakor je dejal Vaclav Havel, predsednik Češke. Saj bi v nasprotnem primeru delali isto, kakor uporabniki termina "udbomafija" . To, kar ostane nam, sociologom, pa je razgrinjanje vsebin zavesti in vsebin uporabljenih pojmov in sintagem, da bi se uvidelo, za kaj pravzaprav gre. Potem je morda tudi upanje na spremembo. 26 DR, Vol.XII(1996)21