GOVOR FRANCA LESKOSKA-LUKE NA VELIKEM DELAVSKEM ZBORO-VANJU 15. SEPTEMBRA 1956 V KRA-NJU OB 20. OBLETNICI STAVKE TEK-STILCEVVSLOVENIJI
Delavska pest je kovala temelje revolucije že
pred vojno
Danes, ko je delavski razred gospodar proizvajalnih sredstev, je prav, da se te in podobnih obletnic posebej spominjamo, da ne utonejo v pozabo.
TEŽAK POLOŽAJ TEKSTILNEGA DELAVSTVA
Tekstilna industrija je bila v stari Jugo-slaviji med vsemi panogami najbolj favori-zirana industrija. Inozemski kapitalisti so pravilno računali, da jim bo gospodarsko nerazvita Jugoslavija nudila velike možno-sti in omogočila velike dobičke. Zato so si
izbrali Jugoslavijo, iz določenih razlogov pa tudi Slovenijo, :za gradnjo lekstilne in-dustrije. Domačega kapitala ni bilo in še ta, kolikor ga je bilo. nii pokazal nobene inicia-tive. Zato je držawa napore inozemskega kapitala za izgradlnjo tekstilne industrije podpirala v gospodarski in finančni politi-ki. Država je uvoz strojev in surovin opro*-stila plačanja carime. Z visokimi carinami pa je zaščitila tekstilne izdelke.
V Sloveniji, k jer se je tekstilna industrija najbolj razviJa, je bilo v njej leta 1926 za-poslenih 5000 delavcev, leta 1930 že 9000, leta 1935 pa 15.000 delavcev in delavk. Ob
Sonce v žuljavi roki'
- Foto Dušan
carinski zaščiti in iniciativi inozemskega "kapitala se je lekstilna induslrija tako ra-zvila, da je leta 1936 zalagala že 70 odstot-kov domačega trga s tekstilnimi proizvodi. Inozemski kapitalisti so prišli v Jugosla-vijo samo zato, ker jim je stara Jugoslavija omogočila uvoz starih, v inozemstvu že rabljenih strojev, cenen nakup zemljišč za gradnjo tovarn, dala davčne olajšave in pmogočila izkoriščanje cenejše delovne sile. Tovarne niso bile moderno zgrajene. Delovni pogoji so bili z razmahom tovarn vedno slabši. V Sloveniji je vladala v tem pogledu prava anarhija. Mezde so se gibale od 1,50 do 4 din na uro, v nekaterih tovar-nah pa celo komaj dinar na uro. Osemur-nega delovnega časa skoraj nikjer niso izvajali. Grobo se je kršila socialna zako-riodaja, higienske razmere so bile pod vsako kritiko. Varnostne naprave v obratih so bile nezadostne. Posebno poglavje pa je bilo razmerje nadzornega osebja, veči-noma inozemcev, do delavstva, Šikane, kazni in odpusti so bili na dnevnem redu. Takratne pritožbe delavstva, ki so priha-jale na strokovne organizacije in delavsko zbornico, kažejo žalostno sliko razmer in delovnih odnosov v tekstilni industriji. Tekstilno delavstvo je bilo, glede na so-cialno pripadnost, v ogromni večini kmečki proletariat, ki ga zemlja ni mogla preživl ja-ti. Ta množica je bila zaradi tega razredno nezavedna in jo je bilo težavno organizira-ti, kapitalistom pa jo je bilo lahko tolilko časa nesramno izkoriščati.               ••
ENOTNA FRONTA DELAVSTVA IN SREDNJIH STROJEV ZA BOJ PROTI FAŠIZMU
Velika gospodarska kriza po Jetu 1929 je do temeljev potresla gospodarstvo raznih držav, med temi tudi staro Jugoslavijo. Ta kriza je najbolj prizadela delavstvo in ši-roke ljudske množice. Zavladala sta brez-
(Nadaljevanje na 2. strant)
NASI LJUDJE IN NJIHOVA DELA
(Nadaljevanje s 1. stranij poselnost in siromaštvo. Te siromašne množice so vedno glasneje zahtevale kruh in pravico in se organizirale v boj proti no-silcem krivičnega gospodarskega in poli-tičnega sistema. Gospodarskim krizam so sledile še politične krize.
Tenka plast nosilcev tega izkoriščeval-nega si$tema, ki se je čutila ogrožena, je organizirala proti ljudstvu fašistična in po-dobna gibanja in jih podprla v boju za poli-tično oblast. Tako je v raznih državah na-stal fašizem.
Povsod, kjer se reakciji ni posrečilo za-treti svobodnega političnega življenja, so nastajale enotne fronte delavstva in sred-njih slojev za obrambo proti fašizmu in s programom socialnih in gospodarskih za-htev v korist delovnega ljudstva. Leto 1936 je poteklo v znamenju ostrih socialnih na-petosti, v znamenju boja med frontami Ijudstva, in reakcije.
V teh bojih je delovno Ijudstvo v svetu doseglo nekoliko velikih uspehov. 16. fe-bruarja 1936 je v Španiji zmagala Fronte popular nad monarhokapitalističnim blo-kom. Nekaj mesecev pozneje je francosko ' ljudstvo izreklo zaupanje programu Ljud-ske fronte, ki je šla v volilni boj med dru-gim tudi z geslom Boj proti 200 privilegi-ranim družinam in pri volitvah zmagala. V maju 1936 je francosko delavstvo sprožilo
val stavkovnih gibanj za izboljšanje svo-jega položaja.
Evropske reakcije se je lotil paničen strah, ker je ljudsko gibanje za kruh in svo-bodo dobivalo vedno bolj revolucionarne oblike. Jugoslovanska in slovenska akcija je doživela svoj polom, ko je v majskih vo-litvah 1935 ogromna večina delavskega in kmečkega ljudstva izrekla nezaupnico predstavnikom šestojanuarskega režima.
PRIPRAVE ZA BOJ
Nov stavkovni val v Sloveniji se je začel v letih 1933—1934, kojeKomunističnapar-tija že postavila solidne postojanke v Ur-sovih sindikatih in postavljala partijske zveze z borbenimi delavci v sindikalnih or-ganizacijah, ko je začela osvobajati sindi-kate oportunističnega vpliva in vodstva.
Z razvojem stavk rudarjev, kovinarjev, lesnih delavcev, grafičarjev, tramvajskih uslužbencev in drugih je rasel borbeni polet delavcev nasploh. Niti preganjanje režima niti oportunistično vedenje desni-čarskih elementov v sindikatih ni moglo ustaviti borbenega poleta delavskih mno-žic. Stavke so bile ostre, zavzemale so poleg ekonomskega tudi politični značaj — za demokratične pravice. Silen porast množičnih akcij, ki jih je organizirala naša Partija, je pokazal celjski zlet delavskega
Ob osemdesetletnici
FRANC LESKOŠEK-LUKA seje rodil 9. de-cembra 1897vCelju. Po osnovnišoli v rodnem kraju in po treh letnikih meščanske šole prav tam se je izučil za kovinostrugarja. Delal je v Avstriji in na Poljskem. Vojaščino med prvo s vetovno vojno je sam podaljšal med koroškimi prostovoljci. Nato je delalpo različnih tovarnah, v letih 1925 do 1933 tudi v Saturnusu, kjerje bil
glavni delavski zaupnik. (V30-tih letih /e v Mo-stah tudi stanoval.) Bilje organizator delavcev in boja za delavske pravice in eden vodilnih v letih velikega stavkovnega gibanja v Sloveniji. Tudi na celjskem zletu Svobod 1935 je ostro zahteval pravice za delovne Ijudi.
Član KPJje postal leta 1926. Leta 1933 /e bil izvoljen za tajnika zveze kovinskih delavcev Slovenije, naslednje leto pa je bil predsednik strokovne komisije za Slovenijo. Na jufiijskem posvetovanju v Moskvi leta 1936 je bil izbran v politbiro CK KPJ, na ustanovnem kongresu
KPS I. 1937 na Cebinah pa za sekretarja CK KPS — na tem mestu je ostal do osvoboditve. Leta 1938 je postal član novega politbiroja CK KPJ pod Titovim vodstvom, na V. konferenci KPJI. 1940 paje bil izvoljen vpolitbiro CK KPJ. Zaradi nenehnega policijskega preganjanja se je I. 1940 umaknil v ilegalo.
V začetku okupacije je vodil vojaško komisijo pri CK KPS in postal na ustanovnem sestanku OF član izvršnega odbora OF, 22. junija 1941 pa je bil postavljen za komandanta glavnega poveljstva partizanskih čet Slovenije. To dolž-nostje opravljal do oktobra 11942 (vmes je bil poleti 1942 med ustanovitelji baze sloven-skega vodstva NOB v Podlipoglavu), natopaje odšel na politično delo, bil član vrhovnega štaba Jugoslavije, član Avnoja, predsedstva SNOS in IOOF.
Po osvoboditvi je bil minister za industrijo in rudarstvo prve vlade LRS in od 1947 do 1951 minister za težko industrijo vlade FLRJ. Bil je večletni zvezni in republiški Ijudski poslanec, predsednik sveta za industrijo LRS, član izvrš-nega komiteja CK ZKJ, član predsedstva glav-nega odbora SZDL in predsednik ZZB NOV ter član predsedstva ZZB NOV Jugoslavije. Sedaj je član sveta federacije.
V vsakodnevnem političnem delu in bojih je Fr. Leskošek urejal ali sodelovalpri raznih par-tijskih in delavskih glasilih, predvsem mnogo javno nastopal in tudi pisal. Poleg člankov je izdal več političnih del, med njimi I. 1936 De-lavski zaupnik, leta 1937 Za enotnost sloven-skega delavstva, istega leta je pod njegovim imenom izšlo Edvarda Kardelja delo Kaj mora vedeti delavec.
Za visoki življenjski jubilej se pridružu/emo čestitkam tovarišu Francu Leskošku in mu že-lilmo še mnogo zdravih in plodnih let.
(Iz premnogih njegovih javnih nastopov smo izbrali za naše bralce govor, katerega začetek objavl/amo na 1. strani!)
kulturnega društva Svoboda junija 1935. Manifestacija desettisočev je v svojem ve-lilčastnem političnem poletu presegla vsa pričakovanja. To je bila odločna manife-stacija delavskega razreda za sindikalno in politično enotnost.
V  tej revolucionarni periodi je bilo v Sloveniji leto 1936 z zaostritvijo ekonom-skih bojev med delom in kapitalom eno najbolj razgibanih let po 1. svetovni vojni. Samo od 1. januarja do 30. septembra tega leta je bilo v Sloveniji 48 mezdnih gibanj, med temi 29 stavk.
V tej periodi se je začel tudi mezdni boj tekstilnih delavcev, ki je bil tako po številu delavstva, ki je sodelovalo v njej, kakor po ostrih oblikah, ki jih je stavka zavzela, eden največjih sindikalnih bojev v zgodo-vini slovenskega delavstva.
Tekstilno delavstvo Slovenije se je že je-seni 1935 začelo pripravljati na mezdni boj in so delegati iz raznih tovarn in konferenci v Mariboru postavili svoj centralni tarifni odbor iz predstavnikov delavskih strokov-nih organizacij.
15.000 delavcev in delavk je zahtevalo zboljšanje svojega ekonomskega položaja. 15.000 delavcev je postavilo svoje zahteve po kolektivni pogodbi, povišanju plač, osemurnem delovnem času in ureditvi zno-snih delovnih odnosov. Dne 11. julija 1936 je bil predlog kolektivne pogodbe poslan podjetnikom in banski upravi z namenom, da se čimprej razpišejo pogajanja.
Dne 14. avgusta 1936 je bila na banski upravi prva razprava med zastopniki indu-strije. Podjetniki osnutka kolektivne po-godbe niso odklonili iz taktičnih razlogov, pač pa so začeli razpravo zavlačevati in so rekli, da nikakor ne vidijo potrebe po ta-kojšnji rešitvi. Zato do stvarnih pogajanj sploh ni prišlo. Ker so priprave za osnutek kelektivne pogodbe trajale deset mesecev zaradi oportunističnega odnosa strokovnih organizacij do delavskih zahtev, je to po-djetnikom, omogočilo in dalo dovolj časa, da se tudi dovolj pripravijo za boj proti de-lavcem.
RAZREDNO-POLITIČNI ZNAČAJ STAVKE
Kakor je bilo pričakovati, so podjetniki šli v protiofenzivo s tem, da sozačelizniže-vati akordne postavke in podaljševati de-lovni čas. kar je delavstvo zelo razburjalo. Delavstvo je imelo kot negativen in izivalen odnos do svojih predioženih zahtev.
Ker so strokovne organizacije videle re-snost položaja in Veliko razburjenje med delavstvom, so sklicale zborovanje v Kranj, Celju in Mariboru, da bi obvestile delavstvo o zavlačevan ju pogajanj. Sicer so na zborovan jih vsi govorniki iz centralnega tarifnega odbora poskušali pomiriti delav-stvo s tem, da so nagalašali zahtevo po ta-kojšnjih pogajanjih.
Zborovanje v Kranju, 10. avgusta je po-tekalo v velikem razburjenju. Delavstvo je zastopalo stališče, da ne bo izbiralo sred-stev za obrambo svojih interesov. Stavka sicer ni bila sklenjena, ker je delavstvo za-radi dolge priprave in opurtunističnega sta-lišča v mezdnem boju izgubljalo zaupan je v centralni tarifni odbor in ker je vedelo iz izkušnje drugih stavk, da je stavka učinko-vita samo takrat, kadar je nenadna, kom-pletna in ostra. V delavskih bojih je zato do stavkovnih akcij prišlo največkrat mimo vodstev strokovnih orgariizacij in proti volji oficialnih voditeljev Ursovih, krščan-skih in narodnih sindikatov. Delavstvo je v njegovih upravičenih bojih vodila Komu-nistična partija.
Dne 20. avgusta ob 13. je izbruhnila
Delavci iz krajev naše občine na shodu rudarjev v Hrastniku leta 1937. Tako se je kovala enotnost našega delavstva                                                               Ponatis iz Zbomika '65
stavka v Kranju. Delavci so zasedli tovar-rto, prevzeli ključe, telefone in pisarne, po-stavili stavkovne straže in izvolili stav-kovne odbore ter organizirali kuhinje. Stavka se je razširila v nekaj dneh tudi na druge tovarne v Ljubljani, Škofji Loki, Celju, Mariboru in Tržiču.
Kako so tekla potem pogajanja za ko-lektivno pogodbo in kaj se je med tem časom dogajalo — o tem tu ne bi mnogo govorili, ker je to že prikazano in napisano drugje. V pojasnilo bi omenili, da sta bila povsod ves čas, dokler je trajala stavka, red in disciplina. Organizacija življenja v po-sameznih obratih je bila v rokah izvolje-nega stavkovnega odbora. Ti odbori so iz-dajali delavstvu točna navodila, kako se naj ravna v stavki.
Simpatije velikega dela javnosti so bile na strani delavstva. To se je pokazalo ne le v veliki moralni in materialni podpori dru-gih delavcev, ki so s pristradanim denarjem podpirali delavce v stavki — tudi kmetje, obrtniki in nekateri mali trgovci so dali stavkajočim materialno podporo. Ta pod-pora je manifestirala enotnost delovnih ljudi, delavca, kmeta in poštenih plasti srednjih slojev. Ta enotnost je imela v na-rodnoosvobodilni vojni tako odločilen pomen.
DELAVa SO SPOZNALI, KDO JE NA NJIHOVI STRANI
Delavci so v stavki spoznali svoje prija-telje. Strokovne organizacije in centralni tarifni odbor so ves čas stavke in pred njo zastopali oportunistično stališče. Ovirali so in preprečevali, da bi se stavka razvila na vsa podjetja, preprečevali generalno stavko tekstilnih delavcev in razbijali v hudem boju skovano enotnost delavstva s tem, da so silili stavkajoče delavce, naj za-pustijo zasedene tovarne. V tem so uspeli tako, da so naposled delavci imeli zasedeni samo še dve tovarni v Kranju. Tako so omogočili in olajšali banu Natlačenu kr-vavi napad na delavstvo v kranjskih tovar-nah, ki ni hotelo zapustiti tovarne, dokler ne bi njihov boj dosegel uspeha.
Stavka je imela strogo razredno politični značaj. To je bil oster boj med delavci ter kapitalisti in reakcionarnimi oblastniki. Bil je boj za ekonomske in politične pravice. Ta boj je bil tako oster, da so se morali po-kazati v pravi luči ne samo podjetniki in nji-hovi pomagači, ampak tudi oblast.
Vsa druga sredstva so jim odpovedala in
morali so z nasiljem in orožjem nad golo-roke delavce. Tako je bila sicer stavka s silo zlomljena, toda delavstvo je iz nje izšlo kot moralni zmagovalec in z veliko izkušnjo, da se boj za ekonomske zahteve mora po-vezati z bojem za Ijudsko oblast, za revolu-cijo.
Stavka je imela ogromen političen pomen, saj je potresla kapitalistični red v Jugoslaviji, pa tudi ekonomske zahteve in enotne kolektivne pogodbe s tarifnimi do-ločbami bi drugače ne dosegli. Velika tek-stilna stavka je bila tudi velika šola ljudskih množic. Največ so pridobili delavci. vpli-vala pa je tudi na vse ostale sloje. Skovala se je fronta s kmeti in srednjimi sloji. Na čelo tej fronti je vse bolj stopal delavski ra-zred pod vodstvom svoje Komunistične partije in se pripravljal, da bo popeljal vse delovno ljudstvo v revolucionarni boj za osvoboditev.
ŠOLA REVOLUCIONARJEV
Mnoge voditelje stavke, borbene de-lavce in dplavke smo srečali kasneje na vo-dilnih mestih tudi v narodnoosvobodilnem boju, v ljudski revoluciji in danes na prvem mestu v izgradnji socializma. Vsi so se hra-bro bojevali v vojni, kakor se danes boju-jejo na svojih delovnih mestih. Tu bi pose-bej hotel poudariti borbenost in zavednost
delavk, ki so jo dokazale v tem boju. Sku-paj s svojimi delavskimi tovariši so se juna-ško bojevale za pravice delavskega razre-da, za zmago delovnega ljudstva. Mnogi delavci in delavke, poznani iz te stavke, so žrtvovali v narodnoosv.obodilnem boju svoja življenja za svobodo.
Ko so udeleženci proslave z enominut-nim molkom počastili spomin padlih bor-cev-tekstilcev, je tovariš Leskovšek ugoto-vil, da je velika stavka tekstilnih delavcev pred dvajsetimi leti, ki je bila povezana z bojem delavskega razreda Jugoslavije in vsega sveta, pokazala ogromno politično moč delavskega razreda in moč njegove vodilne sile — Komunistične partije, ki je pod njenim ojeklenelim vodstvom lahko pozneje začela zmagovati narodnoosvo-bodilni boj.
REVOLUCIONARNE    SPREMEMBE PO DVAJSETIH LETIH
Dvajset let je od stavke tekstilnih delav-cev v Sloveniji! Poglejmo, kakšne revolu-cionarne spremembe so se dogodile od tedaj v Jugoslaviji. Ni več kapitalističnih izkoriščevalcev, ni več reakcionarne obla-sti z njenimi priganjači, ni več zloglasnih sodišč, krvavih žandarskih in policijskih mučiteljev po zaporih, ki so preganjali poš-tene borce za osnovne ljudske pravice.
Vse to je pometla naša revolucija. De-lovno Ijudstvo je organiziralo svojo demo-kratično oblast v vsakem kraju, v vseh vejah družbenega življenja. Socialistična revolucija je spremenila našo domovino, ki je bila zelo zaostala in porušena v svetovni vojni, v deželo, ki s hitrim korakom gre v novo, boljše življenje — v socializem.
Osnova ljudske oblasti je vsak dan moč-nejši socialistični sektor gospodarstva. V poljedelstvu smo z agrarno reformo odv-zeli zemljo veleposestnikom in jo dali agrarnim interesentom ali pa ustvarili dr-žavna posestva. Velikemu ustvarjalnemu poletu naših narodov, predvsem pa delav-skemu razredu, ki je z veliko požrtvoval-nostjo in ob pomanjkanju mnogočesa, kar je za življenje potrebno, le ob pomoči majhnega števila strokovnjakov vlagal vse svoje sile, da bi se čimprej izkopali iz ruše-vin in ustvarili materialne možnosti za boljše življenje delovnih ljudi, smo dolžni zahvalo.
Stmjene vrste delavcev in kmetov v Ljudski fronti pred 40 leti na shodu v Ihanu
Ponatis iz Zbornika '65
SPOMINI ŽIVIJO
Odlomek iz daljše pripovedi o prehodu II. grupe odredov junija leta 1942 čez okupacijsko italijansko-nemško mejo
Čez mejo
Počasi in previdno smo se pomikali na-prej. Sreča, da je bil teren bolj položen in nam ni bilo treba lesti po vseh štirih. Molče smo korakali. Ravno dobro smo razgibali svoje ude, ko se je začela kolona trgati. Ugotovili smo, da je imel Tone prav, ko je ¦ dejal, da nam bo preveč zabeljena polenta pričela nagajati po svoje.
»Pa še vode ste se napili, lepa reč,« je godel. Njemu v posmeh, nam v žalost — res je bilo. Fantje so me že oblegali in prosili za žganje, da bi se jim umirili želodci.
Še Pajk je zavil iz kolone malo v Ievo. Za grmom je ropotalo, kot bi streljal s strojni-co. Tone je godrnjal: »Prekleta polenta, ta nas bo še izdala.«
Nazadnje je komisar Silvo spoznal, da je le preveč, kar je preveč. Zdaj je bil na čelu kolone, zdaj na repu in boječe je spraševal, če je morda kdo zaostal. Za vedno bi ga pekla vest, če bi jo kdo iztaknil zaradi te večerje.
Moja čutara se je praznila. Še za rane ne bo, sem pomislila. Pohod se mi je zdel prav tako težak in moreč kot prej, ko smo lezli po vseh štirih. Trganje kolone in ustavlja-nje nas je delalo nestrpne. Vedno je kdo zaostal. »Je zveza — ni zveze,« so bila mo-reča sporočila.
Stane je žalostno godrnjal, ker je imel toliko dela. Kar smilil se mi je. Žganje pa je blagodejno delovalo in kolona se ni več tako pogosto ustavljala.
Nič čudnega ni bilo, da bi se tudi tistim, ki so srečno prestali večerjo, prilegel poži-rek žganja. Tudi Gašper si ga je zaželel, pa sam ni vedel, kako naj bi se izgovoril, da bi ga dobil. Ko smo počivali, je prišel k meni in me zaupno poprosil:
»Daj mi no malo ,špage'.«
»Tiste pa nimam,« se oglasim, »kaj boš pa rabil?«
Ni imel ne mul ne konj, da bi jih privezal, zato se mi je še bolj čudno zdelo, čemu bi rabil ,špago'.
Videl je, da ga nisem razumela, pa je spet začel:
»Še jaz bom zvezal tisto polento, da mi ne bo ušla iz vampa.«
Nekam čudno sem se nasmejala, zato je nadaljeval:
»Ti pa res nisi za šale, kako pa pri vas pravite ,šnopsu'?«
»Žganje,« sem ga prekinila.
»No, to je bolj po gosposko, mi mu pra-vimo ,špaga\ saj nas drži pokonci,« se je izgovarjal Gašper.
»Naprej,« se je zaslišalo po ustnem te-lefonu in že smo se dvignili. Gašper je še vedno čakal na ,špago'. En sam požirek mu ni bil zadosti. Držal se tne je kot klop ter me kar naprej nadlegoval za podaljšek ,špage'.
Pozno ponoči je že bilo. Morda pa zgo-daj  zjutraj?  Studenček je enakomerno
A
tekel in se sem in tja razlival pocesti. Čevl ji so se lepili na zemljo in ker nismo poznali terena, se je marsikdo po zadnjici zapeljal po mehkem blatu. Če si padel, si kar poza-bil, da je noč, vse se je zasvetilo okoli tebe. Za nameček si se včasih še s puško kresnil po glavi, da je kar zabrnelo po njej. Sele ko te je takole izučilo, si hodil previdneje. Sicer pa smo bili navajeni takih pohodov in stopali smo kot avtomati ter z odprtimi očmi dremali. Upognjenih hrbtov smo se upirali težkim nahrbtnikom. Puška je uha-jala z ramen, omotični smo jo vlekli nazaj na rame, a pošteno popraviti njeno lego nam ni uspelo.
Od spredaj je zopet prišlo povelje:
»Gremo čez most, stroga tišina!« in zopet:
»Drži razdaljo!«
Streznili smo se v hipu, kakor se zjasni nebo po dežju. Pazili smo na vsak šum, na vsak kamenček. Umikali smo se drobnim vejicam pod nogami. V grobi tišini priprav-ljeni na naskok smo se neslišno pomikali naprej. Še Gašper je pozabil na ,špago\ Kaj tudi ne bi! V takih morečih trenutkih smo pozabili na vse. Niti spanec ni bil to-liko tnočan, da nas bi prevzel.
Čeprav smo se pomikali v strogi tišini, so tam nekje začeli lajati psi. Take štirinožne kosmate zverine so nas marsikdaj presene-tile. Ko smo bili najmanj pripravljeni, se je kako ščene zadrlo, kot bi ga plačali za to.
Čimbolj smo pazili, tem bolj se je drlo. Ob-čutek izdaje je bil moreč. Podavili bi vse zverine, podavili bi vse. Ne samo psi, tudi sovražnik lahko čepi v bližini in bo vsak čas pričel regljati s strojnico. V opreznosti se je kolona ustavila. Izvidnica je šla naprej. Po-sedli smo ob poti in čakali.
Kar prileglo se nam je spet malo počitka. Veke so se nam zapirale in že smo na pol spali. Sključeni v dve gube smo z rokami, oprtimi na kolena, podpirali trudne glave. Vsake toliko časa je kdo zasmrčal. Noč je imela svojo moč. Vsaka minuta se nam je zdela kot dolga noč v topli postelji. Tudi kaj lepega se nam je sanjalo, ko pa smo se zbudili, smo se neradi sprijaznili z resnico, da hodimo težko oprtani po še težje pre-hodnem svetu. Zdelo se nam je, kakor da bi padli na drug svet. Vsak šum nas je pre-dramil. Minute težko zaželenega počitka so se spreminjale v minute težkih sanj, ki jih morda še celo uro nismo mogli pozabiti. Vse nam je prišlo na misel: dom, topla po-stelja, domači. Zanje je bilo treba trpeti, zanje se je bilo treba bojevati. Tudi njim ni lahko, smo mislili. Iz vsega srča smo si žele-li, da bi jih videli, da bi spet skupaj živeli. Ni nas bilo malo, preveč pa tudi ne. A vsi smo bili tovariši, zato smo vztrajali.
V napetem vzdušju in v strogi tišini smo še srditeje stiskali svoje puške. Ljubili smo jih kot lastne otroke. Za nobeno ceno se ne bi ločili od njih, čeprav smo jih težko nosili in so nam žulile ramena. Bili smo silno utrujeni, a v besu bi zbrali še toliko moči, da bi obračunali s sovragom.
Napenjali smo ušesa in čakali izvidnico. Prisluškovali smo utripom brezmejnega gozda. Komandirji in komisarji so bili ne-strpni. Nenehno so nadzirali utrujeno ko-Iono borcev.
Rahel šum po gozdni poti nas je opozar-jal na povratek izvidnice. Radovedno smo čakali sporočilo. Po nervozni govorici smo spoznali, da vest ni razveseljiva. Italijani so zasedli našo začrtano pot preko meje. Vi-deti pa je bilo, da so se ustavili Ie mimogre-de. Nismo tvegali boja, saj bi z bojem bili gotovo izdani. Čez mejo bi morali priti ne-slišno, da bi Nemce presenetili.
SILVA TAURER
Jesenski šopek na Ljubljanici pri Fužinah
Foto Hvastija
IZ ŠOLSKIH KLOPI  IN Z DELOVNIH MEST
In kaj zato...
In kaj zato,
če ostane morje samo,
brez vode, brez rib?
In kaj zato,
če na travniku ni rož,
ne trave, ne metuljev?
In kaj zato,
če v gozdu ni dreves,
če ni ptic in ne živali?
In kaj zato,
če v gorah ni snega,
nad njimi ni neba?
In kaj zato???
Nihče ne bo jokal,
če tebe in mene ne bo.
DARJA MIHALIČ VI. gimnazija
Resnica
Sedim —
okoli mene je trava.
Razmišljam,
dokler vse počiva in spi.
Gledam —
lepi rdeči cvet.
»Ljubim te,« zašepetam.
Zopet pogledam —
zadnji sončni zarek
se je izgubil kot ti
v neskončni daljavi.
Noč si zame,
tema je;
ne vidim nič,
ne vidim tebe.
ln ko je dan,
ko deluje,
te vidim skozi kaplje na oknu,
kako se oddaljuješ
po mokrem asfaltu,
po krvavi, vijugasti
poti mojega srca.
Kako grenka je resnica, da te Ijubim.
Celjanka ŠCTP
" Razmišljanja ob spomeniku
Na slovenskem ozemlju, pa tudi drugod imamo mnogo spomenikov, ki nas spominjajo na padle borce, bojevnike za boljši jutri, za vsakdanji icruh. Posejani so po gozdovih, jasah, planotah.
Hodim po gozdu in premišljam o vojni. Pred seboj, na bližnji jasi zagledam spomenik padlim borcem. Misli mi ui-dejo trideset in več let nazaj.
Bila je vojna. Divjala je brez oddiha. Povsod samo stre-Ijanje, bombardiranje in umiranje. Kaj res poznajo samo nasilje, streljanje in mučenje?
In naši možje so se pogumno bojevali proti številnim voj-skam, ki so nenehno napadale. Bojevali so se za našo zem-Ijo, za našo domovino. Kolikokrat so bili brez hrane, brez toplega oblačila, premraženi in premočeni. Vendar so zdr-žali. Hrabrili so drug drugega, da je pred njimi velik dan, ko bodo zmagali in končno zaživeli.
Mnogi med njimi nisodočakali tega velikegadne. Umirali so nedolžni Ijudje po zaslugi izdajalca.
Spomnim se na tedanje vrstnike mojih let. ki so kot ku-rirji v mrzlih nočeh premnogokrat za vedno zaspali pod težo snega, umirali od lakote in mraza.
Da, to je bila vojna. Danes živimo v miru, ko vsi ljudje ži-vimo svobodno, ne umiramo več od lakole. Otroci se obme-tavajo s kruhom kot s kamenjem. Kaj res ne vedo, kaj po-meni lakota na svetu? Ne zavedajo se, koliko je v vojnem easu pomenil kos kruha.
Iz misli me je prebudilo žvrgolenje ptic. Šele sedaj sem opazil, da sem še vedno pri spomeniku. Tiho sem se odpravil dalje. Zašumelo je listje. Vrhovi smrek so se veselo majali, kot bi hoteli pokazati, kako so tudi oni srečni v miru...
Tak je danes gozd, ves tih in obenem vesel, saj ne žvižgajo smrtonosne krogle in ni čuti vzklikov smrti.
JANEZ, SCTP
Spet sem bil pri svojem dedku
Moj dedek se je leta 1942 vključil v Gorenjski odred. V njem je bil vse do 1943. leta, ko so mu še s tremi tovariši zaupali važne kurirske naloge. Od tedaj je bil vedno na nogah. Leta 1944 pa jih je izdal domači izdajalec. Škofjeloški belogardisti in Nemci so obkolili ves Osolnik in še isto noč ujeli vse štiri kurirje —tudi mojega dedka. Pri sebi so imeli podatke o partizanskih bunkerjih in skrivališčih. Toda dedek je pisanje takoj uni-čil, da ne bi prišlo v sovražnikove roke. Nemci so vse štiri strahovito mučili, a nihče ni ničesar izdal. Ker niso od njih ničesar izvedeli, so jih v neki grapi postrelili.
Tako mi je pripovedovala babica, ki so jo kmalu zatem, ko je dedek odšel v partiza-ne, Nemci odpeljali v škofjeloške zapore, od tam pa v internacijo. Ob babičinem po-vratku domov so dedka z drugimi borci z Osolnika prepeljali v njegov rojstni kraj, kjer je zdaj pokopan.
Sedaj stoji v Smledniku spomenik padlim borcem Gorenjskega odreda. Pogosto ga obiščem, če ne s starši pa sam ali z babico.
SANDI DOLŽAN OŠ Polje
Ločitev
Ostal sem sam ob žvižgu vetra.
Sonce ne greje več tvojih las,
moji pogledi, polni prošenj, ne najdejo tvojih rok.
Svet domišljije, kjer vlada Ijubezen,
je porušen s tvojim odhodom.
Ostala je prazna klop in kapljice deija kot tvoje oči.
Ostali so le spomini na najine noči,
na lik moje male, na polja,
na toploto dekletovih ustnic.
BOJAN KOZLEVČAR Saturnus
Poljedelka iz Like
Ta zetnlja je moja,
sern rekla Ijudem.
Ta duša je moja,
seni rekla stvarem.
In moja duša
Ijubi to zemljo,
čeprav je revna, suha in skopa.
Obdelujem jo
navkljub vsem Ijudem.
In Ijubim to zemljo,
zatrjujem stvarem.
Pustite mi to zemljo,
Ijudje in stvari,
ker edino jaz
imam z njo potrpljenje.
Pustite mi jo,
kajti edina sem,
ki jo resnično Ijubim.
BISERKA HABVLA Saturnus
Sreča je ostati skromen in Ijubiti zemljo zaradi zemlje
Foto Dušan
Za svobodo, Ijubezen in enakopravnost
Na nek način želim opravičiti svoje skromno in megleno doje-manje preteklosti. Ne literarni viri, ne žive Ijudske priče mi ne morejo prepričljivo in dovolj iz-črpnoorisati tistih kritičnih let, ki so odigrala tako pomembno vlogo pri gradnji naše današnje družbe. Ta leta trpljenja, bolečin, prelivanja življenjske tekočine so bila preboleča, da bi jih lahko danes pravilno doumela; in ven-dar... milijoni žrtev, posledice, naša svoboda, vse to so resnična, globoka dejstva, tako otipljiva, da v nas zbujajo spoštovanje, ob-čudovanje.
S tem pa. ko razumemo štiri-letno požrtvovalnost naših Ijudi, četudi ne sodoživljamo in ne de-linio njihovega trpljenja, razu-memo dovolj, da Iahko sodelu-jemo pri soustvarjanju naše bo-dočnosti. Če aktualno sprem-Ijamo današnje dogodke, lahko čutimo, da je bil revolucionarni boj le začetek, začetna faza, ki jo tnoramo mi s svojimi sposob-nostmi in znanjem razvijati do čim večjc popolnosti.
Naš napredni boj proti naci-stičnemu zatiranju na eni strani ter proti družbenim neenakostim na drugi strani pa na žalost ne do-življa pri vseh enakih odmevov. Zdi se, da po tridesetih letih, ko je bila postavljena prva stopnica k samoupravi in izboljšanju druž-benih odnosov, nekateri še ne ra-zumejo veličine in vloge našega boja. Ali drugače rečeno: nočejo ga razumeti in ga zato potvarjajo
ter omalovažujejo. To niso le be-sede, marveč dejstva. za katera zlahka najdemo potrdila v števil-nih drobnih, a dokaj usodnih na-stopih posameznikov ali skupin. Ti nemoralni posegi v uspešnejši razvoj naše samouprave dokazu-jejo njihovo nezrelost; in vendar po tolikih letih... in takšna nere-snost...
Čeprav nerada, se moram za boljše razumevanje povrniti še za nekaj desetletij nazaj: leta 1918 postane naša domovina kralje-vina SHS. Kje je tedaj slišati o Makedoncih, kje so Črnogorci? Da, živijo prav tam, kjer danes; toda uradno jih ne priznajo, zani-kajo njihovo narodnost, kultu-ro, zgodovino... Toda kaj... šte-vilne napake, zatiranje narod-nostnih pravic, izkoriščanje so bili dovolj veliki vzroki, ki so v tem preprostem Ijudstvu kopičili sovraštvo do tujih in domačih ka-pitalistov, do vlade, do izkorišče-valcev. Potrebeti je bil le inicia-tor, ki bi znal v praveni času pra-vilno in organizirano povesti ogroženi narod v brezkompromi-sni boj. In KPJ je bila tista, ki je ves čas spremljala, nadzorovala in vodila našo revolucijo. Ta sin-teza narodove goreče želje po svobodi in vodilnega organiza-torja je bilo osvobodilno gibalo skozi ves revolucionarni boj. Zmaga je bila dvojna: osvobodili smo se zunanjih sovražnikov, hkrati pa izbojevali Ijudsko oblast.
Iz dneva v dan, iz leta v Ieto utr-
jujemo in razvijamo naš sociali-zem. Ponosni na zgodovino naših pradedov in očetov se pogumno spoprijemamo z novimi težavami in ovirami. Vsi ustavni zakoni, iz-dani v letih naše neodvisnosti, vse delo starejših in mlajših, dokazu-jejo kljub nekaterim napakam, ki so pač pri vsakem delu neizogib-ne, našo težnjo po čim boljšem medsebojnem razumevanju ler sožitju z drugimi narodi in narod-nostmi.
Ubrali smo čisto svojo pot, pot, ki sta nam jo narekovali lastna želja in težnja; in prav zato ču-timo ter vemo, da je le-ta edino pravilna. Naravno je, da nekatere zahodne države ne priznavajo naše politike. da se ne strinjajo z našo napredno družbeno uredi-tvijo: prenesemo morda tudi še dejstvo, da se celo socialističnim državam naša samouprava zdi nekoliko pretirana; toda ne mo-remo mirno stati ob strani. ko Avstrijci in Italijani kratijo pra-vice našim narodnostnim skup-nostim, ko Bolgari ne priznavajo Makedoncev onstran naših mtja. To nas nehote spominja na zgodovino, na suženjslvo in zatiranje. In globoko v podzave-sti vsakega Jugoslovana, ki je vsak količkaj seznanjen s seda-njostjo in prcteklostjo svoje do-movine, so zasidrane naslednje misli: »Ne, ne damo se; naša svo-boda je pretežko izbojevana, pla-čana zživljenji premnogih tisočev Ijudi. ki zaradi globoke zavesti, požrtvovalnosti   in   Ijubezni   do
svobode ter sočloveka danes niso več med nami.«
Res, danes ne mirujemo. Naši besedni boji in poskusi za vzpo-stavitev čim boljših odnosov se na nek način enačijo s preteklim bojem. Resda se ne bojujemo s puškami in mitraljezi ter ne preli-vamo krvi; naše orožje so sedaj besede, znanje in razum. Toda ideal, katerega iščemo, ostaja in bo vedno tak tucli ostal. Medtem ko imamo sami že trdno zarisane poti prihodnosti, ko pred sabo že čutimo in \i>iimo iskane vrhove naših želja, so mnogi drugi narodi še daleč za nami; tu so narodi Bližnjega vzhoda, nekdanje afri-ške kolonije, ki skušajo izboje-vati ne le politično, marveč tudi gospodarsko neodvisnost. S svojo borbenostjo ter vztrajnostjo do-kazujejo privrženost tistim skle-pom in geslom, ki so bila osnovna vodila našega revolucionarnega boja.
Naj zaključim z dokaj ideali-stičnimi besedami: »Mi, mladi, plod tridesetih svobodnih let, mi, ki nismo okušali nasilja in ne zati-ranja naših osebnih nagnjenj tei hotenj, skušajmo pravilno in realno graditi našo bodočnost. Sami pišemo svoje življenjske romane; delajmo in težimo k temu, da nam ne bo nikoli žal za-pisanih stavkov. Naši ideali naj bodo svoboda. Ijubezen in ena-kopravnost.«
METKA ŠORLI
Gimnazija Moste
Potrdilo za
postavljanje
prekel
Oni dan mi je žena obzirno namignila, da bom rnoral dobiti dovoljenje za postavitev prekel. lzdaja da ga pristojni organ v obliki potrdila. Zakaj je to potrdilo potrebno, ni vedel nihče več — tako je bilo od vekomaj in tako naj bo na vekomaj. Zakaj bi opuš-čali dobre, stare navade? Meni se je celo zdelo, da bi se fižol brez potrdila sploh ne hotel vzpenjati po preklah.
Postal sem zaskrbljen, kajti dobiti potr-dilo ni bilo kar tako. Lansko leto sem pora-bil tri dni rednega in dva dneva izrednega dopusta, preden sem se prek številnih vrat in stopnic prikopal do njega. Ko je bila moja zaskrbljenost, kako bom letos prišel do potrdila, na višku in sem iz dneva v dan bolj izgubljal apetit. sem naletel na znanca, ki ga nisem videl že vrsto let. Kot vsakemu sem seveda potožil tudi njemu.
Znanec se je od srca nasmejal: »Zastonj si delaš skrbi. Kot vse na svetu, napreduje tudi naša uprava, in to na bolje. Letos boš dobil potrdilo v pol ure. Postopek za izda-janje potrdil smo racionahzirali in poeno-stavili. Vse gre kot po tekočem traku... Da, da, prijatelj, vse teče, vse se premika, in to samo naprej.«
Ne, to ni mogoče! Pol ure, za kar sem še pred letom potreboval pet dni? Ne, to je prefantastično, da bi lahko bilo res! »Ne, tega ne morem verjeti!«
Znanec je bil rahlo užaljen. »Poglej skeptika! Taki večni dvomljivci, kot si ti, so že zdavnaj postali zaviralci našega razvoja. Zagotavljam ti, da je res. Službeno se na-mreč ukvarjam z racionalizacijo pisarni-škega poslovanja, torej bom že vedel, kajne. Zato ti lahko zagotovim, da smo iz-dajanje potrdil popolnoma reorganizirali in racionalizirali do najvišje možne mere. Sicerpa, kaj bi te prepričeva!, poglej. Tu je dokaz.
Na listu, ki ga je izbrskal iz aktovke, je bil podrobno opisan celoten postopek za izdajo potrdila. Točno do minute so bile opisane poti stranke in posamezne faze po-stopka. Stranka je najprej prišla k šefu, ki jo je sprejel, jo zaslišal ter ji obrazložil njenepraviceindolžnosti. Natojo je napo-til k prvemu referentu. Ta je moral na pod-lagi registra ugotoviti dejansko stanje in o tem je napravil na posebnem obrazcu uradno zabeležko. Stranka je šla nato k drugemu referentu, ki je na istem obrazcu napravil predlog sklepa. Stranka je izročila tako izpoln jen formular administratorki, ki je izpolnila poseben obrazec za potrdilo. Druga administratorka je nato potrdilo opremila z žigom in protokolno številko, uničila kolke ter vse skupaj izročila stranki. Tej je sedaj preostalo samo še to, da je sto-pila k šefu, ki je potrdilo podpisal.
Bil sem navdušen nad fako velikim na-predkom. Zdelo se mi je, kot da bi bil sojsv-tor tega velikega, veličastncga projekta.
Vsa mora, ki tne je tiščalu k tlom, je na mah i/puhtela.
Razgovora z znancem nisem nikomur omenjal. Hotel sem vse presenetiti. Raču-nal sem, da sta mi s potjo na urad in časom, ki mi je potreben za postopek, pa za kozar-ček po opravljani formalnosti potrebni dve uri. Formalnosti, sem rekel, ker tisti pol
Pred šefovimi vrati je stala vrsta Ijudi. Nič zato, to je popolnoma naravno. Uprava je šele začela z delom, Ijudje pa pritisnejo vsi naenkrat, navsezgodaj. na-mesto da bi se pametno razporedili prek vsega dneva. Cas je tekel strahovito počasi. Stranke se drenjamo, preklinjamo in se polglasno pogovarjamo. Besede se sučejo okrog tegob sodobnega življenja in starih dobrih časov, ko te je žandar na hitro opla-zil s puškinim kopitom, kar je vcljalo prav toliko kot potrdilo. A kaj hočemo, tudi humanizem prinaša s seboj svoje skrbi in težave. V tiste pol ure, ko sem čakal pred šefovimi vrati, me je počasi mineval ves op-timizem. Sklenil sem, da bom le šel v go-stilno, in to ne na dve, temveč na pet deci.
Končno sem se le prebil do šefovih vrat in vstopi!. Z njim scm res hitro opravil, toda preden sem lahko povedal svoje želje. sem moral počakati, da je opravil dva tele-fonska pogovora in šel na kratek posvet v sosedno pisarno. »Za hipec,« je dejal. toda rečem vam, da so »hipci« v pisarnah kar dolgi, takole med pet do deset minut.
Pozorno je poslušal moje želje in me takoj poslal k prvemu referentu. Ker je bil ta pri važnem delu — malical je —. se ni dal
Njegovih petdeset let
Vsi ga poznamo. Tudi naša priloga 25. MAJ. Da negovohmo o NAŠISKUPNOSTI in najbri kar o vsej občinski naši skupnosti.
Tudi zadnja leta, kot neumorni predsednik naše občinske skupščine včasih celo zakolne... Da, še tedaj mu obraz že v istem irenutku spreleti listi njegov nasmešek, nekoliko cankarjansko trpek, pa spei spodbudnostno topel, s pogledom, itprtim v človeško najbolj sprejemljivo rešitev. Tak ni le danes, tak ni bil le včeraj, tak je Marjan Moškrič vedno.
Kp se oziramo na prehojeno njegovo poi, mo-ramo z njim takoj usmeriti pogled naprej —s tisto dosledno vero v človeka, ki je ne sme nikdar zmanjkali nam vsem tudi v trenutkih stisk ali teiav.
Tovariš Marjun! Želimo li, da bi še dolgo, dolgo hodil z nami lako in tak, kol te poznamo. Da bi listi jok izpred petdesetih let še naprej naz-nanjal smeh —čeprav včasih tudi res skoz solze. Da bi leiošnji tvoj 5. december ne bil nič drugega, kol nadaljevanje tistega prvega upornega klica, ko si tako kot premnogi izrazil pripravljenost sa-mostojno zaživeti v družbisebi enakih. Da bi v tej upornosti še naprej vztrajal skupaj s člani sode-lavci pri komisiji za 25. MAJ in uredniškega odbora Naše skupnosti!
ure, kolikor se bom zamudil na uradu, že lahko rečemo formalnost, ali ne!? Vse sem predvidel, do pet minut natančno, ne sme mi spodleteti. Le tako bo moje zmago-slavje popolno.
Doma sem ženi zjutraj, ko sem odhajal, samo mimogrede omenil: »Danes ti bom prinesel potrdilo. Grem na urad.« Žena se je preplašeno ozrla vame in skodelica s kavo ji je padla iz rok: »Ali si vzel dopust? Ali imaš s seboj vse, kar potrebuješ? Na denar za kosilo pozabi!« Zamahnil sem zrokoinse nasmehnil: »Neskrbi! Vsebov redu!«
Poln cjptimizma sem zajahal moped in se odpeljal na urad. Med potjo sem sklenil, da ne bom šel na dva deci in bom tako res na minimum skrajšal potrebni čas. Kaj bi po ncpotrcbnem metal slabo luč na dobro or-ganizirano upravo.
motiti. Jaz pa se tudi nekoliko spoznam na vljudnost in sem olikano počakal, da si je obrisal usta in se po telefonu z neko stranko domenil za večerni sestanek v parku. Po desetminutnem stopicanju sem tudi njemu lahko ponovil svoje želje.
Prvi referent je potegnil k sebi debelo kn jigo. To je bil register pridelovalcev fižo-la. Začel je v njem iskati moje ime, toda... ni in ni mu ga uspelo najti. Prelistal je regi-ster prvič, prelistal drugič in tretjič, a zaman. Mojega imena ni našel. Čas, ki ga je porabil za to, je bil tolikšen, da bi moral po predlogu za racionalizacijo medtem opra-viti vsaj štiri stranke.
Končno je nejevoljen zaprl register inga odrinil daleč proč od sebe. »Nič ne bo. Zal ne bo nič, tovariš! Ne morete dobiti potrdi-la, ker niste vpisani v register. Po mojem vas imamo lahko samo za izrednega pride-lovalca fižola. Vendar še nimamo navodil,
Hiti počasi
Foto D. Geriica
oziroma niso sprejeti predpisi, kako je treba ravnati v takih primerih. Saj veste, skupščine imajo veliko dela in morajo sprejeti vrsto pomembnejših predpisov. Pridite takole čez kaka dva meseca, tedaj bo že vse jasno.«
»Toda, za boga svetega, čez dva meseca moram fižol že obirati!«
»To ni moja stvar in ne preklinjaite v pi-sarni. Ali mislite, da ste v gotilni? Ce niste zadovoljni, se pritožite, saj imamo institu-cijo za to. Ali mislite, da sem si jaz izmislil register? To je storil tudi vaš delegat, zakaj ste ga pa volili. Mogoče pa bi bilo vseeno dobro, da greste ponovno k šefu na po-svet.«
In spet sem bil na začetku poti. Stal sem pred šefovimi vrati. Pošteno sem se odhr-kal, potrkal in pogumno vstopil. Toda korak rni je zastal že na pragu. Sef je lmel v uradu stranko. Ta je prekrižanih nog se-dela pred njim na mizi in tik pred njego-vimi očmi rahlo pozibavala kolenčka. Sef je s toliko zavzetostjo sledil gibanju kolen, da mc sprva sploh ni opazil. Končno me je zagledal in zarenčal: »Kaj motite? Saj vidite da imam delo. Počakajte!«
Seveda sem videl. Tako neumen spet nisem. Obzirno sem stopil nazaj, zaprl vrata in celo odganjal še druge stranke, ki so silile k njemu. K sreči je stranka hitro opravila. Ogledal sem si jo, ko je stopala mimo mene. Ni bila slaba. Bila je dekle, pred katero bi lahko sedel celo dopoldne in z očmi lovil njena kolena. Pa so le reveži tile šefi, ki imajo opravka s toliko stranka-mi, s tako različnimi načini obnašanja!
Sef je bil sedaj prost in me je bil priprav-ljen poslušati. Vse sem mu razložil, a se ni zadovoljil z mojo razlago. Dovolil si je po-klicati prvega referenta, ki mu je ponovno povedal, da me ni v registru. Skočil je še po en register in začela sta ga preučevati sku-paj. A vse zaman. Mojega cenjenega imena ni bilo v njem. Šef se je v vsej resno-sti zamislil. Čakal in čakal sem na njegovo razsodbo. Končno se je le dvignil:
»Potrdila za postavljanje prekel ne mo-rete dobiti, kar niste vpisani v register. Ali vatn je jasno?«
»To mi je že jasno,« sem začel oporeka-ti, »toda ni mi jasno, zakaj nisem v regi-stru? Fižol sadim že petindvajset let, odkar
NAŠA SKUPNOST - 25. MAJ
Umetniška priloga. Ureja komisija pri ured-niškem odboru Nsk, zanjo odgovarja Mar-jan Moškrič.
sem oženjen. To je pomembno prehrana mojih otrok. Poleti ga jemo v stročju, po-zimi v zrnu in...«
»Počakajte, da vam povem do konca! Potrdila so rezervirana samo za tiste, ki so vpisani kot stalni pridelovalci fižola. Ven-dar se lahko zgodi, da kdo izmed njih letos ne bo gojil fižola in torej ne bo zahteval po-trdila.
V tem primeru bi potrdilo seveda lahko izdali vam. Vendar boste morali na to po-čakati do konca roka, predvidenega za iz-dajanje potrdil. Če boste predčasno posa-dili fižol, gre to izključno na vašo odgovor-nost. Ste razumeli? Izključno na vašo od-govornost!«
»Kdo je potem odgovoren, da nisem v registru? Petindvajset let... vi me pa ni-mate v registru. In lani sem imel potrdilo, lahko vam ga prinesel. Pritožil se bom.! To je zanikrnost!«
»Poslušajte! Vedite se vljudno. Mi ne delamo zanikrnosti, temveč red. Ne bova sedaj ugotavljala, zakaj niste v registru. To ni vaša stvar, temveč moja. Vendar bi vam rad pomagal. Počakajte trenutek!«
Odšel je v načelnikovo sobo in dolgo ga ni bilo nazaj. Vmes so tja poklicali še pr-vega referenta in nato še drugega. Stranke, ki so čakale na liodniku, so odpirale vrata in me preklinjale, kar sem jim kradel čas. Kar naenkut sem bii vsega kn\ jaz, ne pa tisti presneti register, ki me je zatajil.
Končno so se vsi trije le prikazali na vra-tih. Z njimi je prišel tudi načelnik, ki je prevzel besedo: »Kot torej veste, ne mo-rete dobiti potrdila...« In ponovil mi je vse, kar sem slišal že trikrat. »Ugotovili bomo tudi, zakaj niste vpisani v register in če gre za morebitno našo pomoto, bomo to tudi odpravili. Vendar to ne bo tako hitro. Ugotovitveni postopek s komisijami in razpravami bo trajal več mesecev. Če pa gre za vašo napako, potem boste razen kazni plačali še vse stroške postopka. Na to vas opozarjam ie danes. Da ne bi bili pri-krajšani, vam lahko izdamo potrdilo za po-stavitev hmeljevk. Zanje letos ni omejitev. Se strinjate s tem?«
Seveda sem se strinjal. Meni je bilo pač vseeno, po čem se vzpenja fižol. Fižol pa tako ne zna brati in mu bo vseeno, ali se vzpenja po fižolovkah ali po hmeljevkah ali pa če napišemo po trasirkah. Samo da dobi potrdilo.
Naenkrat smo bili vsi zadovoljni. Zahva-lil sem se vsem štirim za trud in vse je steklo kot po maslu. Prvi referent me je vpisal v nezaključni register pridelovalcev hmelja, drugi referent pa mi je napravil osnutek sklepa, ki sem ga svečano izročil admini-stratorki.
Toda administratorki se je pomračil njen nežni obrazek in za njim se je pomračil še moj zveriženi obraz. Zaslutil sem nove te-žave — in... Sramežljivo je začebljala: »Oprostite, tovariš, potrdila vam ne morem izstaviti. Nismo še prejeli obrazcev za hmeljevke. Žal mi je. Oglasite se čez kakih deset dni. Sicer pa, pojdite k šefu.«
V tretje gre rado, sem pomislil in znova, kar po domače vdrl v šefovo sobo. Toda tudi ta me je že imel za domačega in temu primerno je tudi opravil z menoj.
»Ja, krucifiks, spet ti! Še dva taka cepca, pa bomo imeli samo z vami posla vse leto. Da mi izgineš izpred oči in če se še kdaj pri-kažeš, te svojeročno vržem čez prag. Vsak bedak si danes že upa norčevati iz uprave. Ven!«
Brez besed — drugega mi tako ni kazalo — sem odšel. Bil sem ves omotičen in uspavan, kot bi se me lotevala kronična bi-rokratska vrtoglavica, ki v vedno večji meri zastruplja ljudi. Otresel sem se tega nevid-nega prahu kot moker petelin dežja in po-gledal na uro. Zamudil sem se točno štiri ure in dvajset minut. Torej sem porabil časa za skoraj devet potrdil. In kaj sem pravzaprav opravil?
Po potrdilo seveda nisem šel. Naj si ga zataknejo za klobuk. Posadil sem fižol, ob njem postavil prekle in — priznam — v ne-gotovosti čakal, kaj bo.
Toda zgodilo se ni nič, oziroma bolje re-čeno: Fižol je skalil, se pognal iz zemlje, se oprijel hmeljevke, se začel pogumno vzpe-njati po njej in se vzpel do vrha. Nihče me doslej ni vprašal, če imam potrdilo, niti ni nihče prišei ugotavljati, ali sem stalni ali občasni pridelovalec fižola.
Slišal sem, da bddo prihodnje Ieto potr-dila za postavljanje prekel ukinjena. Služ-ba, ki jih izdaja, bo v bodoče izdajala dovo-ljenje za prevoz drv. Že po rojstvu sem pe-simist in sem si zato navozil drv za tri leta.
M.M.
Poti in stranpoti
,Foto Babnik, VI. gimnazija