PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Vanje Malijevec Boro Jefabek Nada Kcstanjevic Dr. Malija Horvat Franci Ster Andrej Stremfelj Borut Bergant Franci Ster Andrej Zmilek Ing. Božo Jordan Sonja Hulter Dr. Ervin Mejak Notranjo priloga: VI. jugoslovanska alpinistična himalajska odprava na Makalu (8481 m) odlikovana Dve prvenstveni Kuželjska stena Transverzalskc dogodivščine 7. jugoslovanska odprava na Kavkaz Stena nam je ponudila roko Nakru Tau Prečnico svobodne Španije nam je vzel dež Poročilo o bivanju sovjetskih alpinistov — gostov PD Kranj -v Jugoslaviji Od Črne prsti po grebenih in vrheh na Triglav Zapiski s Solčavske planinske poli V deželo smehljajev -na turistični način Profesor Janko Ravnik -85-letnik O Lisci in o Jurku Društvene novice Alpinistične novice Varstvo narcve Iz planinske literature Razgled po svetu Naslovna stran: Triglav s Tosca, desno Vernar Foto ing. Albert Sušnik Felo Slane Kvoternik 369 371 374 378 380 382 386 389 390 391 394 396 399 400 401 408 411 412 413 1 Jjžni horizon; s Kriške gore Osrcd..,. ...... ..... MedvoSko smer, IV, V, VI 2 Travnik, SZ stena - Osrednji sieber IV. V+ Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza S ovenije, Ljublana. - Glavn, uradnik. Prof Tir.n Orel, naslov: «1111 Ljubljano - pošlo 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Slanko Hribar. - Uredniški odbor. Ing Tomaž Bano-vec pref Marijan Kriše j, prof. Ev0en Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik. Franci Savenc. Tore StrO|in, ing. Albert Sušrik, dr. Tone Vrober. - Naslov urcdnšlva in uprave: Planinska zvezo Sloverije, 61001 Ljubljana, Dvo'akova p. p. 214. - Teko«, rečun pri N3 50101-678-473«, telefon 312-553. - Planinski Vestnik izhaia praviloma vsak mesec. Letno naročnina 100 din, pločl|iva lud, v Štirih obrokih, za inozemstvo 160 din |» US $). Oglase vodi Rado Lavrič. - Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu Jtev lu desno pod previsni kot. Čezenj [k, k; in levo navzgor po travnatih gredinah v smeri dveh monji h izstopnih previsov. Čezenj (k) in na rob stene. Ocena: V. Cas prvih plezalcev: 5 ur. Zcjeda ima dve ponovitvi. Sestop: Kot pod 1. 3. Centralna smer Prva plezala Boro Jelabek in Danilo Skerbinek, 29. novembra 1975. Viiina smeri: 180 m. Dostop: Kot pod 1., od lu levo do pričetka gredine ca. 150 m. Opis: Vstop nc oornslo gredina, ki se pričenja v vpadnici vrha in nato 2 rcztožo|a proti desni. Cez strmi odstavek (V-) nekaj m pred konenm gredine na zgornjo polico. Po mej ie co. 15 m proti desni, nalo po strmem travnatem svetu naravnost navzgor pod previs [slojiiče). Na 'evo v kot in čez Strmi odstavek no viin ležečo polico. Po njej v levo do luske v začetku kru5ljivn zajede jsloqiiie}- z vrho lusi:La Montagne et Alpinisme«, z veliko pozornostjo spremljala preskušanje evropskih alpinistov v proslulih vertikalah El Capitana in soseščine. Tudi uspeh Slovencev v Capitanu je bil zelo razločno objavljen v beležkah Luciena Deviesa. Prvi vol zanimanja je verjetno mimo, gotovo pa bo Evropa prisluhnila razočaranju nad tehniko, ki je gnala skoraj kar preveč razglašeno slavo - kot da gre za njene čudeže, in z njo vred za čudežne ljudi. Pctrick Cordier je bil eden iz vrha francoskih alpinistov, ki se je leta 1971 poskusil s Capilanom v smeri »Nos«. Bil je drugi solist v smeri, ki so jo novembra 195B prvi preplezali Warren Harding, Merry in Whitmore. Vsega skupaj so bili v steni 47 dni, vzpon sam pa je trajal 13 dni. Od leta 1958 do 1971 se stena ni spremenila, čeprav so zavrtali vanjo 125 svedrovcev, poči in zajede v prvih 300 metrih pa so degradirali številni navadni klini. 1000 metrov umetelne plezarije s številnimi nihalnimi manevri so kasnejši plezalci uspeli preplezati v 3 do 4 dneh. Cordier je v svojem opisu solo-vzpona, ki mu je dal naslov »Lepa nedelja«, najprej malo pomodroval, pri čemer je ugotovil, da je v soliranju velikih sten nekaj zelo perverznega - terja skoraj manično trmo ali pa v glavi kolesce preveč. Ugotavlja, da alpinistična literatura ni povsem odkritosrčna, kcaar govori o solistih in njihovih motivih. Zdi se mu, da mora solist biti zelo egoističen in ošaben. Egoizem_ in ošabnost hočeta triumfirati z dejanjem, polnim tveganja in težav. Royal Robbins, ki je pred štirimi leti (1967) prvi soliral v Capitanu, ie dejal, da je takšno dejanje nekakšna »duhovna onanija«. Robbins je dalje pisal: »Soloplezanje je kot veliko vsak trenutek uničila vse_ živo pod sabo. Neštevilni seraki, ki od časa do časa z mogočno detonacijo sporočajo nckoj o zakonu težnosti, dajejo steni grozljivo podobo življenja. Pri zadnjih pastirskih stanovih se ustavimo. Dostop pod steno ovira lede-niška rečica, ki bi jo bilo mogočo ukaniti ncd jezercem v gorjnem delu, vendar je ta varianta precej daljša. Zaman se oziroma za kakšno potko ali mostičkom, po katerem bi se dalo priti na ono slran. Tudi natančnejši ogled ne rodi uspeha. Takoj mi postane jasno, zakaj je potrebno prvo poglavje iz sovjetske alpinistične šole, kako se prebrede reka. Ker še nismo predelali tega poglavja, poskušamo problem rešiti na druge načine. In Kranjci ne bi bili Kranjci, če ne bi vsak od nes hotel biti najpametnejši. Prva skupina z vedno preudarnim Filipom gre kar lepo naokrog. Druga skupina z našim šefom je rečico ukanila med jezercem in izvirom. Z Zanom in Francetom se odločimo za takojšnji »river forsing«. Spustimo se nekoliko ob rečici navzdol do plitvine. Čevlje navežemo na nahrbtnik, pumparice po zavihamo visoko čez kolena. Radovan Kuchar, ki v knjigi »Deset velikih sten« opisuje, kako je bredel to reko, pravi, da ga je prav tu nekje vrglo nazaj, tako je bila voda mrzla. Na srečo sem moral loviti ravnotežje s cepinom in to me ie toliko zaposlilo, da nisem imel časa misliti na to, kako mrzla je ta tekočina, ki se je pravkar scedila iz ledu. Ob nasprotnem bregu se povzpnemo na simpatičen grebenček, ki nas privede do prijetno travnate ravninice na ledeniški moreni pod steno Nakre. Tu si uredimo tabor. V večernem soncu se zasvetijo srebrne strehe naših pamirk. Z obeh sten se oglaša nepretrgana kanonada padajočega ledu in kamenja. V Donguzu opazimo poleg običajnih ledenih tudi ogromen skalnat plaz, ki del stene dobesedno preplavi in zavije v prah. Plaz gre natanko po smeri, ki jo namerava naša skupina naslednji dan preplezati. Prizor nam vzame vso voljo. Po krajšem preudarku spremenimo načrt. Odločimo se za smer po severnem rebru v steni Nakre. Zvečer se steni umirila in prekrijeta s tankim pajčalanom meglic skrivnost jutrišnjega dne. Nad Baksansko dolino se rojeva jutro. Ostri skalni obrisi počasi izginjajo. Stena, ki še miruje, postaja vse bolj prijazna. Noloženi granit omogoča čudovite prehode. »Vidiš, po tisti polici desno na led, nato pa zopet levo proti razu,« mi ves v ognju dopoveduje Drago. Natanko tako sem tudi jaz mislil. Popolnoma se ujemava. Varovanje ni potrebno. Kljub temu od časa do časa prepuščava drug drugemu užitke prvega v navezi. Neprijeten požled naju prisili, da se umakneva na raz, kjer naju pobožaio prvi sončni žarki. Z raza je čudovit pregled nad steno. Tudi v obeh sosednjih smereh so naše noveze. Stena je zdaj slovenska. Levo, precej nižje opaziva skupino v smeri Abalakova. Desno, na horizontu, približno v naši višini, pa skupino, ki pleza desni steber. Z vzkliki si »dajemo moralo«. V srednji tretjini lomijo raz navpični skoki. Prvega skušava ukaniti z umikom levo, pod serake. Pogled na temnozeleno gmoto razoitega ledu, ki grozi, da bo zdaj zdaj zgrmela navzdol, je pošasten. Z največjo naglico izplezava ven, na raz. Drugega ogledalo, način, da raziščeš samega sebe.« To je, pravi Cordier, že stara misel, in ni izvirna, pogruntali so jo filozofi zahodne Evrope, v Kaliforniji pa so jo nekoliko popravili. Misel je za Cordiera preveč zapeljiva, kajti soloplezan|e terja od plezalca veliko previdnost, skrajno previdnost, vse mora biti obrnjeno samo v ravnenje, nič ni časa za kakšno drugo duševno aktivnost. Solistu mora razum pomagati, dunu, da plezalec preživi. In zakaj vse to? Ar.drzej Mroz, veliki poljski alpinist, jc imel navado reči: »Ampak zakaj vedno ta zakaj?« Taki smo pač, vse bi radi pojasnili, čeprav pojasnila ni. Sicer pa, izjavlja Cordier, je soliranje eno samo garanje, posebno v Capitanu, kjer je treba kar naprej zabijati, sestopali, spet plezati s prižemo gor in nazadnje - za nameček - vleči oprtnik, kar tudi ni majhna stvar, saj je v Capitanu solistu treba najmanje 20 litrov vode. Južna stena Capitana terja od človeka ogromno energije in neusmiljenega treninga. Cordier trenirati ni mogel, imel je zlomljeno roko, šest mesecev pred Capitanom sploh ni »lezel«. Morda se je med tem zbrala v njem vsa možna energija in sanje spremenila v dejanje. V enem samem dnevu je zbral opremo. Marsikaj mu je manjkalo, a dobri ljudje so mu pomagali. Alpinizem je šport za bogate, a večji del ga goje reveži. 22. septembra 1971 |e bil pod steno, ki budi domišljijo. Zdelo se mu je, kot da bi se stena rada izognila naporom domišljije, ki bi jo roda dojela in osvojila. Prvi dan je opremil štiri raztežaje, to je bil komoj začetni flirt. Zvečer je imel ves svoj pratež - 35 kg - že razvešen 120 m nad drevjem. Noč ga je presenetila, ko se je hotel še enkrat spustiti navzdol, hotel je prespati še eno noč v dolini. Čeprav je šlo za tri raztežaje, se je vseeno spuščal nizdol in to v trdem mraku ni bilo ravno lahko: vponke, prusiki, stremena, prižeme - vse to mu je dalo dosti opravka. Pri dnevu je to užitek, opoj, češ, zmaga ncd težnostjo, v temi pa tega ni občutil. skoka se lotiva naravnost. Težak nahrbtnik mi okrni užitek, ki ga daje plezanje v zdravem granitu. Neroden previs me ob pomoči nahrbtnika na vsak način hoče vreči od sebe. Šole klin mi pomaga iz zagate. Nadaljevanje je čudovito. V granitu se bolj kot kjerkoli izkaže pravilna plezalna tehnika. Za roke so skromne opore oprimki, profilirana guma pa odlično prijema na trdi kamenini Varovališče naredim za robom, ki mi onemogoča vsakršen stik z Dragolom. Vrv vlečem zgolj po občutku, kar mu zelo oteži delo. 2an in Bregar, ki sta ob vstopu izbrala nerodnejšo varianto, naju počasi dohitevata. Za sabo imamo že lep del stene, zato si privoščimo krajši počitek. Iz nahrbtnika izvlečem odlične ruske rozine in čokoladne bonbone. Kai kmalu pa ugotovim, da je vse to docela neužitno. Se dolgo časa potem sem imel v ustih okus po bencinu. Oba priboljška sta ga namreč vsrkalo, ker sem oba nosil v nahrbtniku. Bencin in hrana, to ne gre skupaj. Na levi se bohotijo mogočni seraki, nad katerimi se pne ledna strmal, z nagibom kakih 60-70°. Tu nekje se odcepi češka varianta. Zal mi je, da nimamo več opreme za led. Razmere v ledu so videti prov ugodne. Po strmem kuloarju na desni pa že žvižgajo posamezne skale, ki so se utrgale v zgornjem delu. Zaiiu in Bregarju nastaviva še past - nekaj bonbonov in rozin, nakar nadaljujeva. Vrv se je zataknila za primrznjen kamen, sunek ga izdere in kamen v elegantnem loku zadene ravno moje koleno. Ostra granitna konica se mi zareže v zgornji del pogačice. V naslednjem skoku, ki me pripelje pod ledeni bok, že čutim, kako mi koleno odpoveduje pokorščino. Navežemo si dereze. Bregar je pravi mojster v ledu. No konicah derez elegantno premaga strmino naklonine kakin 60". Na varovališču se zavarujemo z lednimi klini. Naslednji raztežaj nas pripelje znova v zelo strme skale. Star klin v gladkih plateh je zelo dobrodošel. Na desni, že čisto blizu vrha vidimo vršne serake. Ne mudi se nam. Vemo, da bomo danes iz stene. Znova plezamo brez derez. Varovaljšče, kjer moram čakaje prvo navezo prebiti precej časa, viseč na dveh profiliranih klinih, je še najbolj podobno izpostavljeni prečnici. Trije krušljivi raztežaji nas pripeljejo znova na ploščo v višini vršnih serakov. Se zadn|ič se skušamo pogovoriti z našimi v smeri Abalakova. še vedno so precej nizko. Bivak jim verjetno ne uide. V snežišču z naklonino 45° nad nami opazimo sledi poljskih alpinistov, ki so dva dni pred nami z bivakom preplezali to smer. Zadnji raztežaji so najbolj mučni. 1600 m stene in višina 4000 m opravita svoje. Na robu stene nas večerno sonce še malo ogreje. Stisk roke pove več od besed. Ker nam je Filip že prej sporočil, da je vzpon na vrh nemogoč, se odločimo, za takojšen sestop. Po kakih 200 višinskih metrih nas ujame noč. Poiščemo udoben prostor za bivak, skuhamo si nekaj topleaa in utrujeni, a dobro razpoloženi, zlezemo v puhovke. Bivak je eden od nepozabnih. Visoki vrhovi Kavkaza rdeče_ obarvani ugašajo v temo. Kdo bi to mogel pozabiti! Noč udobno prespimo. Zjutraj opazimo na grebenu, po katerem nameravamo sestopiti, dve človeški postavi. Vpijemo, a odgo- Drugo jutro je zvedel, da se z vrha Capitana organizira velikanska reševalna akcija. 20 plezalcev je zbranih na vrhu, 8 jih je že na tem, da se spuste 200 m pod vrh na majhno ploščad. Rekli so mu, na| ra|e počaka, češ tudi v Capitanu je kamenje nevarno. In res, počakal je tri dni - kar ni bilo lahko, saj je moral nekako zatreti mrzlično napetost. 25. septembra je bila pot prosta in pohitel je splezal Co pritrjenih vrveh na stojišče, ki jc bilo zaradi akcije na vrhu res močno »bom-arairano«. 26. septembra je upal, da bo najbolj vroči del stene hitro zmogel. 7 raztežajev ga je ločilo od naslednjega bivaka, med njimi sla bila dva nihalna manevra. Pri tem je opazil, da mu roka še ne dela tako, kakor bi bil rad videl. Imel je trdno povito, vendar ga je večkrat zabolela. Bil je prisiljen bolj obremenjevati levo roko, 95 % klinov je zabil in izbil z njo, ne z desno. »Ce že nisem prvi v Nosu, me tolaži vsaj lo, da je to prvenstvena z eno roko.« Poznalo se mu je, prvi dan mu je turo zegrenil, noč ga je zatekla sredi previsa. Zal mu je bilo, da ni vzel s seboj »netopirja«. 27. septembra je pihal veter, prijetno je hladil in Cordieru je šlo vse kakor po maslu. Nekaj lepega prostega plezanja - lo je bilo vse. 28. sept. je zapustil tretji bivak ob prvi zori, v jutranjem somraku nad jutranjo meglo v dolini. Čutil je, kakor da je popolnoma sam no svetu v tisti poči, ki zavi|a na desno v previse. Sledil je največji nihclni manever v smeri. Poskusil je večkrat, bilo je res zelo težko. Ko je dan minil, se je pomiril, vendar ni bil ravno ponosen nase. Bil je to najtežji dan v steni, s celo vrsto res nevarnih mest. Niti enkrat samkrat se la dan ni zanesel na samovarovanje. Bilo je dramatično do skrujnosli, ni bil več kos samemu sebi, razsodnost so mu nažrli živci. Ni pa odnehal, kajti ssamo dejanje lahko reši duha«. vora ne dobimo. Oglasi se, če si Kranjec, nekdo zavpije - še vedno nič. Ko soslo-pimo do njiju, ugotovimo, da sta naša rojaka, ki sta po pomoti napravila svojo bazo na ledeniku zahodno od grebena. Slobodanov zobobol pa jima je onemogočil tudi vzpon proti vrhu. V taboru pod steno razveselimo prijatelje iz desnega stebra, ki so že včeraj sestopili v bazo in jim je med tem že pošla hrana, saj smo inieli »produktov« še kar precej. France, ki je vedno našel prvi izraz za trenutno situacijo, je stvar komentiral takole: »Prišli so tovariši iz stene in nam prinesli hrano.« Glovno je, da smo bili vsi zadovoljni. Nato smo se prepustili brezdelnemu poležavanju na vročem kavkaškem soncu. Tudi naslednje jutro nas pozdravi lep, sončen dan. Znova smo vsi zbrani v našem taboru pod steno. Nabovo vode za kuhanje združim z ogledom veiikegc sovjetskega helikopterja, ki se je zrušil nedaleč od našega tabora. Žalosten je pogled na kup razbitin pred mano. Majhen črviček, ki je hotel kraljevati nad mogočnimi gorskimi masivi, se je v nekaj trenutkih spremenil v kup nerabnih odpadkov. Kako ničeva |e vsa človeška tehnika v primeri z mogočnostjo naravnih sil! Neradi se ločimo od prijetnega travnatega prostorčka na moreni in od bobnečih sten, ki so postale že kar domača. Ker želimo spoznati tudi nižinski svet Kavkaza, jo tokrat mahnemo kar naravnost navzdol proti Terskolu. Kako nam je bilo kasneje žal te odločitve. Nekaj časa nas vodi simpatični zeleni grebenček, pravo nasprotje mogočnih, razbitih kavkaških grebenov. Kmalu pa ta izgine in sestopati moramo kar na divje - po pravi džungli. Edini možni prehod je tik ob reki. Preskakujemo s skale na skalo, včasih po strugi manjšega potočka, ki se izliva v glavni hudournik, včasih pa rijemo ko buldožer skozi nizko podrast. Tudi z desne je pridrvel hudournik in kmalu ugotovimo, da smo v pasti. Vse skupaj je videti kol v kakem Tarzanovem filmu. Nekoliko niže že opazimo nekai naših, ki so odkrili tvegan prehod čez reko. Čevlje tudi tokrat navežem na nahrbtnik in nerodno zakolovratim v divjo reko. V zadnjem delu, kjer je voda najbolj globoka in deroča, splezam na bukovo vejo. Ko vrvohodec se opiram na tanko vejico, ki mi pomaga obdržati ravnotežje, in telovadim nad razbesnelo reko. Do Matije na nasprotnem bregu, ki nn ponuja roko je le še dober korak. 2e mislim, da sem srečno prišel čez vodo - morda je bila kriva lahkovernost - nisem bil več zbran in že sem štrbunknil v vodo. Na srečo se ujamem za vejo, po kateri sem malo prej telovadil, in se skobacam na breg. Med mogočnimi bori in po cvetočih travnikih se znova vzpnemo proti žičnicam na Cigetu. Enkraten ambient divje, nepokvarjene, bujne narave dopolnjujeta v ozadju mogočni steni Nokre in Donguz-Oruna. V mislih se poslovim od stene in od kavkaških gora, ki mi je odkril toliko novega, lepega in razburljivega. Op.: Plezali so Drago Bregar, Janez Dornik, Drago Segregur in Franci Ster. Ocena stene 4 b, višina 1600 m. Nekajkrat je pomislil, zokaj se je spustil v tako nevarno avanturo. »Goro je zame nezaaostljiva potreba, nepogrešljiva žeja, naj se zgodi karkoli.« Počasi se je primikal četrtemu bivaku. Se pol litra vode je imel za konec dneva, za večer in za noč. »To je v Capitanu neskončno malo.« Dve uri tiste vročine človeka bolj izčrpa kot dva dni v Alpah. Ob osmih zvečer je dosegel teraso četrtega bivaka. Vsi bivaki pravi Cordier, so si bili podobni: Nekaj neba in zvezd, nekaj hrupa iz sveta ki ga je zapustil za nekaj dni; in nekaj življenja se je zbudilo v steni, kolikor je lam sploh mogoče: Živalco, ki živi v poči in se je tihotapila k mo|emu nahrbtniku, nekakšna žabica, se ja oglasila nad menoj; kako neki žive te stvarce v taki sušavil In končno - sredi noči je posijal še mesec. Bivak na četrti dan pa je bil drugačen. Na prostor je prišel že v temi, v trdi temi »7 manično notančnostio razporedil venec svoje kovačije in druge tehnične ropoti|e. Ves svet se je zgruznil samo na tisto, kar je lahko otipal - in glei v neki razpoki je otipal knjigo. V svetlobi čelne svetilke je bral: I ching, kitajska kn|iga o spremembah, stara knjiga. Ni je odprl - iz nekakšnega praznoverja Toda ali ni bila prava prazna vera že to, da je ni odprl? In to: Ko |e odložil čudno na|dbo, mu |e postalo jasno, da bo jutri srečno izstopil iz stene « 29 septembra ga je čakala velika slreha, velikanski napušč, dva raztežaja nad bivakom. Smer se izogne previsnemu delu in sledi poči po robu napušča, bilo |e lažje kot je pričakoval. In tovorni nahrbtnik je vsak dan izgubl|al na tezi, mam vode, manj brašna, vsak dan. In vsak dan mu je šel sciklus raztezajo« hitreje od rok, v 1 45 je vpravil vse: opremil raztežaj s klini, v 15 minutah pripravil vse za poteg nahrbtnika, ki je bingljal v praznino, 20 minut mu je vzelo izbijanj klinov, 10 minut NAKRA TAU ANDREJ STREMFEU Nakra Tau I vriianc smerjo priprav za naslednji raztežaj in poteg nahrbtnika. Po tem seštevku je računal, koliko je še do izstopa. Peti bivak je baza za zadnji naskok vse od prvenstvenega vzpona. Pa mu ni šlo vse po sreči, tri raztežaje pod vrhom je moral še enkrat bivakirati v zelo bridkem položaju, z eno nogo na skali, z drugo v stremenu. Bila je dolga, dolga noč. V nedeljo, 1. oktobra, je avanturo končal, zaduhal je gozd in rad bi bil stekel do njega, ki ga ni videl, toda še se je dajal s previsi in vertikalo, nazadnje pa preč-nica na desno in nenadoma samo še - nebo. Na vrhu so ga čakali prijatelji s svojim »ali right«, on pa je začel govoriti, kar napre| aovoriti, nikoli ni mislil, da bi mogel toliko govoriti o vsem, o ničemer, o čemerkoli, tudi o tem, kako bo živel. »Bila je lepa nedelja,« končuje Cordier. DISERTACIJA S PODROČJA EKSPEDICIONIZMA Dr. Rivolier, zdravnik FFM (Federation Fran^aise de Montagne), je pred dvema letoma nci Sorbonni branil doktorsko tezo iz psihologije: »Psihološki izbor in prilagajanje (adaptaci|a) oseb, ki žive v osamljenih skupinah v zimskem času na Antarktiki« Stud:|a obravnava predvsem možnost psihološkega izbiranja s pomočjo vprašalnikov razgovorov in testov in sredstva, ki jih je možno uporabiti med prezimovanjem in po vrnitvi razčlenile - vrh tega problem neprilagodljivih oseb, ki so prisiljene v skupno življenje in geografsko osamljenost. Delo dr. Rivolierc se ncnaša na popolnoma specificirano dejavnost, ki ni povsem podobna alpinistični, vendar njegova dognania utegnep odpirati nove zanimive perspektive in koristili tudi odpravarstvu (La Montagne 1975/1). Vrv, ki počasi drsi pred menoj po snegu, se ne gane več. Dvignem pogled. Filip se je ustavil. Počakam tudi jaz, da me dohiti Cita. Iz nahrbtnika mi vzame palico in |o zabode v sneg, da se pri povratku z vrha v megli ne bi izgubili. Oblečem ulover, jutranji veter je strašansko mrzel, cpet se premaknemo. Smo v višini 5100 metrov pod vzhodnim vrhom Elbrusa. Pol proti sedlu se neznansko vleče. Stopamo počasi, da se ne bi preveč utrudili, kajli pomanjkanje kisika v tej višini je že na delu; Filip se je zopel ustavil. Med tem ko čakam na Cito, mi splava pogled v daljavo. Sonce je že obsvetilo vrhove. Po mračnih dolinah se zlovešče plazi megla. Zdi se, da čaka ugodnega trenutka, pognala se bo proti vrhovom in jih skrila pred hre-penečimi pogledi. Panorama centralnega Kavkaza je kot na dlani. S pogledi otipavam vrhove daljnjih bezer.gijskih pettiso-čakov: nato Čatin, mogočno, dvoglavo čarovnico Užbo, veličastni greben Shelde, končno Donguz s pošastnimi seraki, desno od njega »krasavico Nakro«. To Rusi imenujejo Nakra Tau. Od dna do vrha se strmo vzpenja izrazit steber s tremi skalnimi presledki. Velik siv in težak, s kompletom in šotorom na vrhu stoji pred menoj prislonjen v breg m čaka, kdaj ga ponesem doživetjem naproti. To je moj nahrbtnik na srednji posla|i žičnxe na Ciget. Otovorjeni vsak s svojo »omaro« se počasi pomikamo proti Don-guzu in Nakri, ki sta zavita v popoldanske megle. Kmalu ugotovimo, da je do pod stene več možnosti. Po dolini namreč teče ledeniška reka. Reka se v svojem zgornjem toku spušča v slapovih v jezero, iz katerega odteka skozi ozko grlo. Jezero je na zgornji strani zasuto z nanosi svojega drugega pritoka. Prehod je možen nad in pod slapovi pa ob izlivu. Po živahni razprav, se razdelimo v tri skupine in se zakadimo vsak po svoje v nasprotni breg. ____, Bil sem v skupini, ki je šla preko nasut.n k vznoz|u slapov. Kmalu nam leblozal, kajti zašli smo v pravo močvirje. Vsakdo se ,e lot.l probleme po svo|e. Ko smo se rešili močvirnega labirinta z večjo ali man|šo srečo, smo prišli do vznoz|a slapov. No drugi strani je že sedel Cita in si obuval nogavice. Široko se |e zarezal in nam zaželel prijetno kopel v ledeno mrzli vodi. Nič drugega nam n. preostalo, kot da smo se sezuli in korajžno zabredli v deročo vodo. Na drug, stran, sem s, na,pre| oqrel noge, nato pa nadaljeval pot po velikih bolvamh ob |ezeru in nato navzgor na rob ledeniške morene. Cez čas sem zagledal Filipa in Drcgota k, sta s, pravScr izbirala prostor zc »palatko*. Kot povsod v Kavkazu so bile tudi. pod Nokro pripravljeneploščadi za šotore. Toda od teh ploščad, ,e bilo prece, daleč od vode oziroma do snega. Zato smo postavili šotore bliže snegu. To se |e nekaterim kmalu maščevalo. ..... . ... -__. Kmalu smo se vsi zbrali. Na srečo smo bili somi taki, da nismo verjeli vražam, ka|ti bilo nas je ravno trinajst. Postavljali smo šotore, kuhali, |edli in pripravl|oli opremo za naslednji dan. Razdelili smo se na trikrat po dve navez. F.l.p, Janez, Gseban. Cita qredo v skrajno desno rebro. 2an, Drago, Ster in Ankrst so v začetku nameravali steber v Donguzu. Toda, ko smo še brodili spodaj po močvirju in reki \e ravno po njihovi smeri prigrmel pošasten plaz kamenja, ki je smer ovil v oblak prahu. Spremenili so načrt in se odločili za srednji steber Nakre. Mk, Mcr,an, Tone in |az pa smo namenjeni v smer Abalakova, ki poteka po na|dal!Sem in zelo markantnem stebru Nakre. Abalakov je v letu 1959 dobil za to smer zlato medol|0 na vsezveznem prvenstvu SZ. Smer je tipičen primer klasične kombinacije, ocen|ena s 4 b. Zvečer, preden smo šli spat, se nam iz večernih meglic še enkrat pokazeta Donguz in Nakra, vsa odeta v svileni škrlat. Pravcata alpinistična pravl|ica za lahkonoc. Kljub tako lepi pravljici ne spim najbolje, kajti velik kamen me tišči ravno v hrbet, VstanemoVobrtdv°eh in se v soju čelnih svetilk spotikamo po ledeniku. Pred krojnimi počmi se navežemo. Danes bom za spremembo plezal s Tonetom. Pre|šn,, dan sem si natanko ogledal potek krojnih poči in Že poiskal prehode. Na začetku rampe, k, prereže otok iz leve proti desni, snamemo dereze, pospravimo cep,ne in se ovesimo 'JÄi niso tehnično zahtevni. S čelnimi svetilkami jih kar hitrozdelujemo. Takoj na začetku naletimo na klin z zanko, k, postane naš prvi spominek ,z Nakra V teh prvih raztežajih je kar precej klinov, zato s. vsakdo prisvop po «neoa. Vrh |e zažarel v jutranjem soncu. Pred nami kip v nebo Elbrus kot dvogfav. velikan krah nad nižjimi podložniki. Svet je postal tako enostaven, da s Tonetom plezava oba hkrati in tako kmalu doseževa vrh prve kopnine. Sledi dober raztežaj snežišča. Preden prideš do njega moraš P™««*' žleb, k. sojs. ga izdolbli ledeni plazovi izpod grozeče v,seč.h serakov na obeh straneh drugega skalnatega otoka. Prejšnji dan smo bili priče številnim podorom v serakih zato m. |e bilo sedaj kar tesno pri srcu. Tone se lot, trdega snega kar brez derez S kladivom na cepin si sem in tja skoplje kakšen stop in ,e kar Tnlro pri prvih skalah drugega skalnega otočka. Tako piše v knjigi. Pozne,e pa smo na lastni koži občutili, da te ni otoček ampak prava celina. Skala je izredno krušl|,ya. Plezamo na,vec P° blokih ali odpočenih luskah. Previsnemu svetu se izognemo v loku na desno n kmolu pridemo na ramo v razu otoka pod previsnim pasom črnih ploščj. Od tu zaqledava s Tonetom v črnih ploščoh vrv, ki vis. veqetno pntr|ena na klin. Ka bi to bilo? Nesreča, reševanje? Ko čakava na Mka in Mar|ana, k. sta se veqetno splezala, se spraviva nad dobrote v nahrbtniku. Z rame imava lep razgled na velik odlom serakov ki je vzporedno z nama kakih dvajset metrov na desno. Lepo se vidi ogromna luknja, iz katere so prejšnji dan grnneli plazovi. Danes ko tu na varnem opazujeva to »giljotino«, se kot zanalašč tudi koscek ledu ne odkrhne. Pred nami |e naitež i kopni del stene. Zato se dobro podpremo. Tone pleza prvi raztežaj iz rame. Noče in noče odnehati tako da moram kar za £ Po opis^ poteka smer desno od velike plošče, vsa. logika pa govor, v prid orehodu na levi Odločim se za levo. Iz mesta, k,er sto|.m, se m. zdi vse močno ° "n krušljivo. Zato zabijem varovalni klin. Knolu pa se m. kar sme,. ka,t. plezanje je pravi užitek. Tudi Tone hitro prisopiha za menoj s svo,o kredenco Dalje poteka smer po rompi pokriti z gruščem in obložen, z vehkimi groze enkraten. Bela kapa no vrhu Donguza se • ° ^'zu-,Ve,e.r Pnzonoša, zato takoj pospravimo kramo Pot za povratek |e vsa| dvakrat dal|ša od poti, po kateri smo prišli na vrh Naipre smo se po lahkem grebenu spustili na ledeniški plalo. Od tu smo prišli preko edemka v ubMa,oce vročem soncu do desnega grebena, ki omejuje ledenik Preko tega grebena smo se trikrat spustili ob vrvi, sestopili po zoprnem ozebniku m prišli na ledenik, ki |e bil podoben npvi krompirja. Preko tega ledenika in strmeqa mel.šca smo pnsli na trel|i greben Nakre. Po njem smo se spustili na naslednji ledenik in preko n,ega na četrt, greben. Iz n|ega smo se še zadnjič spustili na Icdenil m po n|em in megov. moreni pr,s i v tabor. To sestop v vročem soncu nos je utrudil Obiram ze tret|o pahcico šašl.ka m gledam proti Nakri. Medtem ko žvečim meso se mi ob pogledu na to prelepo goro in n(en najdaljši steber utrine kopica spominov Izpliunem »žvečilni gumi« k. mi ,e naslal iz mesa, in se skupaj s Filipom odpravim proti avtobusni posta|i. V ušes,h m, nenehno pozvanjajo besede ruskega alpinista »Andr|usa, Nakra been, 6čen krasivaja gorä.« H Palatka - rusko pomeni šotor. V tem primeru gre za znani šotor, ki ga Rusi imenujejo pomirka in |e n|,hov stalni spremljevalec pri vseh vzponih. 'la ,Z0dn|a P°letna nedeli°- Jesen bo in konec takih podvigov. Za mostom sva aosegla cesto Mladinski vodnik je razmišljal, da bi bila dobra tura za izlet mladih. Le uro hoda voi;n?nTa'rr° do 'a.ms "? se uro na vrh. Tri možne kombinacije. Vse bi lahko zadovolji Tud, povratek,e lahko različen. Od doma in jame mimo Kisle vode, z vrha pa na Usovnika in dal|e v Solčavo. Različne težavnosti! Kar prehitro sva prišla v dolino. Kako hitro je minilo teh 15 let! Ne morem verjeti da nam ie takratni ravnatel) cel|ske gimnazije - tedaj že deset let ured^k PV -omogoči t isti iz et Sedaj mu teče srebrni jubflej uredniškega delal Koliko generacij ,e ze zapustilo šolske klopi, koliko jih je kadili po tej poti. Mladi gojiio traS planinstva in ob dobrem mentor u spoznavajo ta svet. Vsi pač niso izbrani s srečno roko, zato to mentorsko delo niha. Neizogiben naravni pojav V DEŽELO SMEHLJAJEV - NA TURISTIČNI NAČIN SONJA HUTTER So'rnnih VBn!ilo.,orii'.. mlečnorjav® krave, drobceni človečki v umazanih, izpranih capah zivopisni sarip na neskončno širokih in ravnih ulicah, fu in tam Z u6Št?,t0 k?,,ički' st°Pnicomi' vrlički balkončk opremljene vile, mogočne državne stavbe, človeško mravljišče blišča in predvsem bede "fBtnsmo v ovionu 2e včeraj se nam je zgodilo, da smo okusili' indijsko hrano. Danes smo prev.dne|š, m skrbno pazimo, da bi pri zajtrku ne zag izli preveč opozorila iz k u ie n i h° 'ftSf rt n?m°ze.na Pri vsem tim niti ne lanem^rimo opozorila izkušenih, ces da |e to skora| gotovo zcdn i kruh na potovanju Kolikokrat sem se spomnila na o opozorilo, ko so nam kruh nadomeščali čopatij^riž in polenta zdaleč^afbcHjša ^ed'na ^vetu." ° ^^ Sv6ŽS Z°peČeni U » ^el Hodim po umazani predmestni uličici. Katmandu! Otroci se podijo po obcestnem larku, v čudne same ovite ženske tro kamenje pod velikim drevesom, Wave drgnejo svo,e ogujiene hrbte iz b žn,.h trgovinic se širi sladkoben volj po kad ilu in začimbah v mlakuži ob pot, sto,, kamnit kipec, ob njem budistični duhovnik opravha svoje poboznost. Kolesar kolovrati med l|udmi, ti prenašajo vse mogoče tovore, pistopa o v ,TPn±ah pa Z?m;Šl'en°.«Pe..5 spodvitimi nogami ob robu prašne ces^ mežika o v slepeco saneno luč, se pr,druži|o pregovor anju, ki ga je sprožil sosed zooet sede o do°zPÄ Sebe- 2enSke na 9lQVah Pren ment od mešafca sab° čudno drevo. Z visokega topola ali kaj je že, vise nenavadni sadeži. Skušam s, razložit, uganko, se zaletim v enega naših »popotnikov«. Pouči me, 396 da vise na drevesu netopirji. Po ozki uličici zavijem na Durbar Square, široko beto-nirano avenijo, ki pelje od kraljeve palače na |ugu. Tu se druga ob drugi stiskajo lične trgovinice, agencije, kitajske restavracije. V enem izmed oken ugledam Makalu - naš plakat, pod njim pa vneto tolče po stroju slarejša gospa, tista Miss Hawley, ki je Jugoslovanom tako naklonjena, ena redkin, ki ima za sedaj stalno dovoljenje za bivan|e v Nepalu. Ob sedmih zvečer smo dogovorjeni v »Indiri«, zato se z Mitjem odločiva za Svaiambunath — Opičji tempelj na vrhu bližnjega griča, od koder je lep pogled na ves Kathmandu. Najameva rikšo - na bicikelj. Neverjetno spretno in hitro krmari bosopeti fantalin svoje vozilo. Švajambunath je res pretrd oreh za rikšo. Vozit se z rikšo je po zahodnjaški logiki izkoriščevalsko. En človek poganja kolo v potu svojega obruzu, da sc lahko dva korenjaka udobno peljeta I Ljudje pa skušajo kakorkoli zaslužiti nekaj rupij. Ko se avionček usmeri v neskončno modrino neba in lovi ravnotežje, nam je malo tesno. Letimo v Tumlingtar. Vročina je neznosna. Vsi smo razpeli velike nepalske marele. Ko ugotovimo, da smo dovoljenja za trekking (edine veljavne osebne izkaznice v deželi) pozabili v Kalhmanduju in da so nam fantje iz ekspedicije odnesli v bazo prav tiste sode, ki bi jih morali pusliti v Tumlingtarju, tu pa pustili tiste, ki noj bi jih mi potrebovali šele v bazi, uvidimo, da bomo prespali v Tumlingtarju. Stvari so se začele komplicirati. Kar ne morem verjeti, da gre zdaj zares. Prvi nosači so že krenili na pot. Obhaja me nenavaden občutek — kako bomo vedeli, kje gre prava pol. Sredi strmine se nosači ustavijo, se prijazno smehl|ajo in počivajo. Prečkamo ravnino, na kateri se med zelenimi polji skrva vasica Tumlingtar in spet se nosači ustavijo. Kam le bomo tako prišli! Pod menoj se razprostirajo svetlozelena riževa polja v neskončnih terasah. Pipal, drevo z dvajsetmetrsko krošnjo, me objemu. Ob potočku preidejo riževa polja v divjo zelenino kopriv, grmičevja, bambusa, akacij. _ Nad nami se boči temnozelen gozd čudovitih listavcev z ovijalkami, praprotjo, bananovci. Z veje na vejo se preganjajo opice. S skalovja, ki je obraslo z mahom, Čada v hudourniško grapo cel šop slapov in slapičev, ki iz razjedenih, strmih bregov ruhajo vodo v Arun. Deževje se reki že pozna. Motna in zvrhano polna vode se peni čez skalovje ujeta v strme bregove zelenih gozdov in riževih teras. Vas Gori, v katero smo pravkar prispeli, je praznovala. Kadar je v Nepalu praznik, je zares praznik. Domačini so zbrani okrog možaka, ki vsake toliko časa ustreli z nekakšno puško, ali pa okrog značilne nepalske gugalnice. Nihče se ne zmeni za nas. Bara sahab zarobanti, češ da tu ne bomo nič dobili in odhiti naprej. Zdi se mi, da smo kar vsi po vrsti osupli, ker se enkrat okrog nas ne vrti ves svet. Dve etapi nazaj (sedaj merimo čas samo še v etapah, datumi in ure tu itak nič ne zaležejo) smo izvedeli, da so bili na vrhu Makaluja štirje naši fantje, potem nam je zvezni oficir povedal, da so prišli na vrh še trije. To je bila res dolga etapa 1100 višinskih metrov. Mislim, da je bila etapa čez Kiki-La (ali kot mu pravijo tujci Barun-La) težka predvsem za nosače. Prelaz se vzpne do višine približno 4200 m in se nato v enem zamahu spusti proti dolini Baruna, ao Mombuka, strme gozdne poseke na višini 3650 m, kjer je naslednji taborni prostor. Na prelazu je deževalo, nekateri med nami so občutili višino. Kiki-La daje s svojo otožno, visokogorsko samoto slutili bližino himalajskih velikanov. Med skalnimi bloki in strminami, poraslimi z redko, travo in grmičevjem vseh barv, se razprostira nekaj tihih jezer. Zdi se mi, da je prav ves Nepal v terasah, celo gozdne strmine. Na obronku so si naši šerpe naredili lično, pokrito kuhinjo. S plahto so prekrili prostor, si uredili ležišča in zakurili ogenj. Kot običajno je v trenutku, ko je sonce zašlo, pritisnil hud mraz. Pred kuhinjo je viselo tabla z napisom r-vhod prepovedan«. Postavil jo je glavni kuhar Pasang, ki je tudi sicer med vsemi našimi Serpami najbolj nestrpen. Ko sva prišla na standardni večerni klepet ob ognju, sem vprašala Pasanga, zakaj jc lo dobro. Razložili so mi, da je tabla še iz časov angleške ekspedicije na Everest, da pa kuharjem res ni všeč, če jim sahibi med njihovim «'elorn gledajo v lonce. Kako so včasih občutljivi, po svoje ponosni, po svoje ustrežljivi, včasih že kar preveč sicer pa čudovito naravni. Zomero, jezo in slabo voljo ali celo sovraštvo preganjajo s smehom. Zelo radi pokažejo, kaj znajo. Dolge štiri ure smo se umikali iz baze do planine Nee Ker so mi dežnik zapravili, sem prišla do pastirske koče popolnoma premočena in kot ponavadi, med zadnjimi. V koči se je gnetlo pet naših Serp, nekaj nosočev in prav vsi »popotniki«. Gneča je bila občutna. Take koče na planinah so redkost. Tloris je približno 4X8 m približno 2X4 m po ie prostora za spanje. Koča je zgrajena iz čudnih, vegaslih desak. Tudi pozno popoldne je še lilo kot iz škafa, zato nisem šla postavljat šotora. Mitja prav tako in tako sva prenočilo kar v tej pastirski koči, skupaj s 5 našimi Serpami, 1 nosačem in tremi nosačicami (Pema, Ki Doma in Kami Doma). Ko sem privlekla na dan orglice, so pričele krožiti iz rok v roke. Prav vsi so znali igrali nanje. To ljudstvo je res neverjetno muzikalično. Ker nismo navajeni njihove Ionske lestvice in petja skozi nos, človek najprej sodi, da ne znajo peti in da si tiste čudne zakomplicirane poltonske melodije sproti izmišljajo. K temu pripomore še besedilo, polno enozložnic, tipičnih za skupni nepalski jezik. Ko pa pesmi pozorneje prisluhneš, ugotoviš, da pet ljudi istočasno ne more improvizirati, ko pesem večkrat slišiš in se navadiš na tipični melos, lahko šele dojameš vse bogastvo in lepoto njihovih pesmi. In o čem pojejo Nepalci? O fantu in dekletu, o povabilu na ples, o visokih hribih, o ljudeh, ki žive pod njimi, o Nepalu, o delu na poljih, o ljubezni, o legendah in herojih. Razlika je samo v tem, da so polja riževa, imena fantov in deklet so Sarki, Kanca, Pasang, Danau, Pema, Kami itd. 2e nekajkrat prej so nosači in Šerpe zapeli. Koderkoli smo prišli zraven, so pričeli izbirati »program:; in se dogovarjati, tako da je bilo dosti več govorjenja kot petja. Ta večer na planini Nee so pozabili na naju in z njimi vred sva doživljala njihov večer, ob ognju s pesmijo, plesom, pogovori in smehom. Včasih se je kdo od njih spomnil in nama v polomljeni angleščini skušal dopovedati, za kaj gre, včasih pa sva sama sprožila salve smeha, ko sva kar v slovenščini odgovorila na kakšno znano nepalsko besedo. Ognjeni zublji so debele grče že spremenili v žeriavico in prijetna toplota se je širila po prostoru. Kanča ^ama je že zdavnej zaspal in Balu (naš kuža, o katerem bi bilo treba napisati posebno storijo), se mu je zvil k nogam. Kanča Lama ima za svojo specialno dolžnost, da nas razžene od ognja. Kanča gre zares spat, za Serpe pa se večer pravzaprav šele prične. Ogenj, ki plapola sredi čepečih postav, meče nemirne sence na vegaste stene koče, gost dim ovi|a obraze. Ljudje okrog ognja so v stalnem gibanju. Sežejo po skodelici čaja, hušknejo v pesti in ponovno z vajeno kretnjo zaslonijo obraz pred slepečo svetlobo. Pasang si pritrkava živahni ritem, oči se mu svetijo. Nenadoma z vajeno kretnjo zavihne brisačo, ovito okrog vratu namesto šala, vstane in upre roke v bok. Noge zaplešejo po taktu in roke vzvalovijo. Kami Doma vstane neslišno kot mačka in že se ji telo pripogiba in plapola v tistem večnem notranjem ritmu napeva, ki vzradosti navzoče, da prično udarjati takt s ploskanjem. Zjutraj nosači prevzemajo tovore. Ob tem je kot vedno dosti težkanja in pregovarjanja. Bara sanab tega ne mara in vsakogar odpravi precej na kratko. Zato ima Cering dosti več dela, ker mora skrbeti, da nosači niso preveč nezedovoljni. Ne znajo ne pisati ne brati, zadovoljni so z 20 rupijami (3400 starih din) za celodnevno nošnjo 30 kg tovora. Eksoedicija jim na tridesetdnevnem maršu prinese celo premoženje 600 rupij, 60 dolarjev. Zai se, da ti preprosti ljudje sploh ne morejo vplivati na potek ekspedicije ali trefekinga, pa vendar lahko takole potovanje zelo zagrenijo ali celo ogroze končni uspeh. Stavka nosačev lahko pomeni, da je skupina alpinistov nekaj dni priklenjena na mesto. Taborni prostor je nekaj dni hoda od najbližjega človeškega bivališča, to pomeni, da je kakšnih 30-40 ljudi odvisno samo od svojih zalog hrane in drugih potrebščin, do postopajo okrog z rokami v žepih in se med njimi počasi širi slaba volja in nervoza. Za pot do baze je račun pokazal toliko in toliko dni hoje. če sta zaradi stavke nenadoma dva dneva več, se račun poruši in skupini lahko grozi pomanikanje zalog. To pa pomeni spet slabo voljo v skupini, pomanjkanje kalorij in moči za pot od beze naprej. Skratka, stavka nosačev ni zgolj nepalska folklorna zanimivost. No, v našem primeru je bilo vse v redü. Dosegli smo cilj, stisnili roko našim fantom z Makaluja in se srečno vrnili. SAMOTNA, TIHA Črtomir Šinkovec Samotna, tiha kot zaliv, jc v hribih moja rojstna vas, obkrožena od bornih njiv, zcijeta v vcncc host in jas. Od lam me kliče daljni klic, spomin na davne, srečne dni, na prvi cvet, spev prvi ptic in na vabljiv opoj noči. O, topli, hniajoči glas, kot pesmi je mamljiv sijaj, poti ni več, ni več nazaj v te mlade dni, v to gorsko vas. PROFESOR JANKO RAVNIK - 85-LETNIK Jubilejni dan je sicer že mimo, vendar naj nam slavljenec ne zameri, če se ga v planinskem glasilu spomnimo post festum. Naša planinska organizacija se je prof. Janka Ravnika hvaležno spomnila s pismenimi čestitkami, v katerih je na kratko povzela njegovo delo za razvoj in napredek slovenskega planinstva. Takole mu je pisal dr. Miha Potočnik, predsednik PZS, na njegov počitniški naslov v Stari Fužini, v njegovo ljubo domačijico: »Dragi Janko, spet imaš za seboj petletko svojega bogatega življenja, še vedno delaven, kakor da zate ne velja pravica do poko|a. Dovoli mi, da Ti ob jubileju čestitam v imenu Planinske zveze Slovenije in vsega slovenskega planinstva, s katerim si vse življenje čutil, živel in ga s svojimi sposobnostmi podpiral in ga pospeševal. Naj se ob tem voščilu najprej spomnim Tvojega nepogrešljivega deleža pri ustanovitvi in vodstvu TK Skale, s katerim si vsebinsko razširil slovensko planinsko substanco in mu z organiziranim delom za alpinizem, smučarijo in fotografijo pokazal modernejšo, sodobno pot, po keteri se je slovensko plezalstvo v dobrih dven desetletjih prebilo na evropsko raven. Tvoj planinski fotoopus po svojem umetniškem značaju in po svoji tehnični dovršenosti je še vedno zgled resnične kvalitete, po tematiki pa prava poetična enciklopedija o ,nebesih pod Triglavom', da povem s Cankarjevo besedo. Tvoje fotografske zapise še vedno občudujemo kot ,okameneli zanos domovine', ki si ga znal pričarati s kamero z resničnim občutkom za lepoto, obenem pa z eksaktnim znanjem o estetskih zakonitostih, ki se jim posvečaš v svojem življenjskem poklicu kot glasbenik. Občudujemo Te in smo srečni, da Te imamo, veseli, da Te vidimo zdraveca in čilega. Z vsemi svojimi talenti in sposobnostmi si služil svoji domovini kot glasbenik, estet, skalaš, fotist, filmor, organizator, pobudnik in še kot človek s celo vrsto drugih izjemnih sposobnosti. Naj Ti Tvoje bogato, pestro življenje v službi lepote poteka srečno še naprej, naj nam bo v trajno spodbudo in ponos!« Težko je kaj dodati k tej lapidarni označbi življenjskega dela profesorja Janka Ravnika. V našem glasilu je leta 1966 pisal o njem Marjan Lipovšek in dal svojemu članku naslov »O človeku, ki je vse življenje iskal lepoto.« Tista spominska beseda mi je ostala v spominu kot oblikovna in vsebinska mojstrovina, esej, kakršnega lahko zapiše samo umetnik o umetniku. Velikemu komponistu in pianistu Lipovšku, ki ga pozna domala ves svet, se je zdela v besedi o Ravniku, njegovem profesorju, najprej pomembna ugotovitev, da sta pri Ravniku nerazdružljivi ljubezen do narave in njegova predanost glasbi, na kar označuje njegove zasluge za slovensko smučarko, planinsko fotografijo, za začetke slovenske planinske šole, za slovenski planinski film. Zdaj že malokdo ve, da je na scenarij Juša Kozaka, velikega ljubitelja Bohinja, profesor Ravnik z Lipovškom, Drofenikom in Kajzeljem posnel svoj film »V kraljestvu Zlatoroga«. To je bilo leta 1928. Kmalu bo poteklo pol stolet|a_, kar je zmagala Ravnikova volja, da se skalaški dom postavi tam, kjer danes stoji velika turistična postojanka, imel je prav. Naj ponovimo, kako Lipovšek, priznani umetniški fotograf, govori o Ravnikovem fotoopusu: da je »neizrečeno bogat, pa kvalitetno neusmiljeno natančen izbor« nej-raznovrstnejših podob iz žive in mrtve narave, »čudovito paša za oči in srce, ki ji je Ravnik tudi v spremni besedi znal povedati primerno vsebino«. 85-letni Ravnik se - vsaj za naše oči, nič ne stara. Še prihaja »na zvezo« v Dvorakovo, še je član uredniškega odbora Planinskega Vestnika, še nas vedri s svojim dobrodušnim nasmehom in s svojimi živimi očmi, v katerih prav nič ne potemni iskrivi žar njegovega poglede, še izžareva nalezljivo vedri optimizem, še vedno je pripravljen postaviti možato besedo na pravo mesto o pravi priložnosti, mi pa ga radi poslušamo in se posebej razveselimo vsakega njegovega obiska v planinskem domu, tam »za krajem« med Vošnjakovo in Dvorakovo ulico. Ko mislim na to lako silovito izraženo kremenitost, na Ravnikovo svežost in vedrino, si to razlagam z vsem tistim, kar je Marjan Lipovšek tako jedrnato, a obenem bogato zapisal o Ravnikovih »žegnanih rokah«. Take roke so izraz duha, duhovne moči in ustvarjalne sposobnosti, naj bo to v glasbi ali v precizni mehaniki in umetnem mizarstvu, roke, ki spreminjajo svet, saj umetniško in umetelno obvladajo njegove snovi. Dragi profesor Ravnik, sprejmite tudi s temi besedami najprisrčnejša voščila vse slovenske planinske druščine I Uredništvo O LISCI IN O JURKU DR. ERVIN MEJAK Leta 1913 sem bil prvič na Lisci, nato pa še ne vem kolikokrat. Saj je ta 947 m visoka gora v našem Zasavju eden najlepših in prijetnejših enodnevnih izletov iz Celja. Na ta vrh je mogoče priti iz Brega, odtod tudi z avtomobilom po dosti široki, še kar dobri makadamski cesti mimo požgane graščine Rude. Sicer pa drži pot tudi iz Sevnice ob potoku Sevnična mimo Lipovška v Krekovem in prek Jurkloštra. Celjani gremo največkrat iz Brega prek Razborja mimo Jošta k Tončkovemu domu na Lisci. Planinci se radi vračojo v dolino čez Lovrenca (tu okrog cvete v začetku moja velikocvetni modri encijan v veliki množini) pod Velikim Kozjem v Zidani most. Na Lisci je bila postavljena že leta 1902 prva planinska koča. Ime Jurkovo koča je dobila po umrlem šolskem upravitelju Blažu Jurku, ki je toliko let vzgajal šolarčke v Razboru in ki je imel glavno zaslugo za to planinsko zatočišče, ki je bilo spočetka skromno oskrbovano ob sobotah in nedeljah. Koča je pogorela med vojno. V letih 1951 in 1952 je PD Krško zgradilo ličen planinski dom, ki ga je delovni kolektiv pcdjet|a »Lisca« v Sevnici v letih 1969 in 1970 prenaredil in razširil v pravi planinski hotel. Postavili so zadaj za domom Jurkovo kočo, namenjeno predvsem planincem, z napisom »Jurkovo koča 1902-1972«. Pri vhodu v dom je vzidena spominska plošča z besedilom: »Tu je bilo leta 1938 prvo posvetovanje Politbiroja CKKPJ, potem ko je tov. Tito prevzel vodstvo.« Poleg glavne zgradbe doma so v posebni stavbi lepo urejeni prostori za prenočišča in avtomobilske garaže. Dom ima veliko parkirišče, za razvedrilo je balinišče, igrišče za odbojko in ruski keglji. Hotel oskrbuje osem uslužbencev podjetja sLisca«, med njimi sta prijazna in skrbna vsem planincem znana Pavle in Marjanca, ki sta celo vrsto let bila oskrbnika doma, ko je bil še pod upravo PD Krško. Ta planinska postojanka je izredno obiskovana skozi celo leto, saj je pozimi tudi ugoden teren za smučarie. Ze od nekdaj prihajajo na Lisco planinci iz Hrvatske. Lisco leži tako ugodno, do imamo z njenega vrha lep razgled na vse strani, ob jasnem vremenu se vidi celo Zagreb, ponoči pa številne lučke tega milijonskega mesta. Pohvaliti je treba veliko vnemo, trud in skrb podjetja »Lisca« - Sevnica in njenih pridnih gostinskih uslužbencev. Se nekaj vrstic o začetniku planinstva na tej gori, o pok. šolskem upravitelju Blažu Jurku, ki smo ga vsi starejši planinci dobro poznali in se radi v njegovi družbi zabavali. Blaž Jurko je bilo originalna oseba po svoji zunanji podobi in po svojem obnašanju. Mož je bil izredno močne postave, nosil je veliko suknjo in hlače pumparice z dokolenkami, na glavi je imel klobuk z velikimi krajci, nosil pa je s seooj vedno tudi nepogrešljivo rdečo veliko marelo. Bil je zelo šegav in dostopen za vse šale. Rad se je dobro imel. (To ni nič slabega in nič nenavadnega.) Njegove dogodivščine je objavil tudi celjski lokalni časopis »Nova doba«. Izšla je ozneje tudi posebna brošura o njegovih dogodivščinah. Morda jo ima še kdo v svoji njižici. Dobro bi bilo poskrbeti za ponatis. Res, silno zabavno čtivol Rad je imel dijake. Kadar sem šel na Lisco, sem se vedno oglasil v Razboru pri njem, saj mi je zabičal, da ne smem mimo. Navadno je šel potem z menoj na vrh. Seveda je vzel s seboj dosti jedače, zase in zame. Spomnim se dneva, ko me je srečal v Celju, kamor je čestokrat prihajal. Ze zdaleč mi je mahal s svojo rdečo marelo. Povabil me je, da greva v gostilno »Bronibor«, tja je najraje zahajal, ker mu je takratna gostilničarka Roblekova vedno dobro postregla. Tu ie naročil golaž za oba. Pravili so, da je lahko sam pospravil več pcrcij in menda tudi po deset žemelj, takih, ki so zahrustalc, ko si jo stisnil, ne take osušene in gobaste, kakor jih pečejo v Celju danes. Popil je nekaj vrčkov piva, nakar sva odšla v mesto. Ko sva prišla do gostilne s Beli vol" v sedanji Slanetovi ulici, mi je že dejal, naj grem z njim v gostilno, da vidim, s čim bo gostilničar Sanc postregel za kosilo. Tja pa nisem utegnil iti. Nekoč mi je pravil o Zagrebu. S svojo rdečo marelo je hodil po llici in zavil kakor ponavadi v gostilno »Pri lovskem rogu«. Tu so ga viharno pozdravili stari zagrebški znanci in čakali, kaj jim bo povedal novega, seveda šaljivega. Kupil je tisti dan v Zagrebu kahlico. Ko je dobil na mizo jedočo in pijačo, je kahlico no mizi razvil, natočil vanjo pivo in pil iz nje v veliko zabavo svojih znancev in drugih gostov. Zakaj bi ne, bila je nova, emajl je emajl. To so pozneje zagrebški planinci pripovedovali, ko so prišli na Lisco v Jurkovo zavetišče. Ni rczloga, da ne bi verjeli. Povedati je treba še, da se je Jurko pri tem zelo resno držal in s tem buril še več smeha. Bil je možak, ki ga ne pozabiš. DRUŠTVENE NOVICE JUBILEJ DELA (Ob 50-lelnici Marjana Oblaka) Marjan Oblaki Skromen, prisrčen, ljubezniv, vedno pripravljen ustreči, pomagati, naprežen od zgodnjega jutra do trde noči, kot da bi bil rojen za anonimnega junaka dela, za garača, ki mu zlepa ne bi našli enakega I Ves neugnan, energičen, poln pobud in spodbud, ves razdan načrtom, dejanjem. In uspehom! In še kaj bi morali reči ob misli, da bo ta izjemna delavni človek, ta izredni motor na številnih življenjskih področjih 19. avgusta t. I. dosegel svoj prvi življenjski vrh, znamenito koto, na kateri se človek skoraj mora ozreti na prehojeno pot. čez obraz utegne huškniti senca ob misli, da je čas neizprosen. Pri Marjanu Oblaku te sence ne bo, zanjo ne bo imel časa. Vrgel se bo v vsakdenji vrtinec opravkov, sej, razgovorov, problemov, obveznosti, razpet vsak dan po sterem antičnem pravilu: Nulla dies sine linea! Vsak dan načrtno izrabiti! Kakor da gre samo za dan, za delo, ne tudi za človeka, ki mu seci za vratom neogibni načrt in dnevna strategija, obenem tudi nekakšen porok za strumnost telesa in duha: Serva ordinem et ordo servabit te! Ali res drži to staro pravilo za vse čase? Izkušnja tako uči: Za vsako ceno ohraniti red v stvareh, v delu, da se z redom tudi sam ohranjaš. Če premišljujem življenje in delo Mar- Marjan Oblak jana Oblaka, moram sprejeti to starožitno modrost. Potrjuje mi jo z vsem, kar vem o njegovem delu. Obiščimo ga n 30 povprašamo. kakor je ob lubilcjih noveda. Biogrcfija: Prvih 2C lel trdo mlodost, noto cnn ;ama grozoto - kot dečku ga h zprab'ta vojno, okupccijo, 18 leten jc konaj ušet smrti in se po osvoboditvi oddehnil in utiril, 'lujprei v armiji, nato pri delu v škof cloškl Tkalnici. Leta 1949 dobi dekret ?n litijsko predilnico, era najstarejših lovo-n na Sloverskem m be lu Inkoj znajde na vrhu revolucianarnngn vola, ki je Li'iic spi «ni» jul v enngo od živahnejših slovenskih proizvodn h centrov. Dil je med jr.tanovitolji litrske podružnica Narodna hunke [1951) in v njej delal šesl lel Ln'o 1957 ga ž« najdemo na oJgn vornem mestu šefa dovčne uurove litijskogo ljudskega odboru in od Into 1943 do 19d7 načelnika zu gosp-idorstvo ir finance. Lelu 1VÄ7 so rru kot pomočniku direktorju zdrav stvene^a doma Litijo vadslvo družbenopolitičnih organizac.j 'ieh nhčin poverila združitev zd'uv-slvnmh do-nov v Domžoloh. Kamniku in litiji Težavno nalogo je gladko oprovil. delal se skoroj eno i_elo Irto v inlegri-oni zdravstveni uranovi, nakar je leta 19CQ prevzel vudslvo oddc ka za izvr-ševurjr proročuno in dovčri inšpektorul na repu-bliš, ki se je poznee pieirnenuvulo v DPD Svobodu. Obluk nc (c vodil do leta 1955. Snm je sodeloval v folklori, recitacijski in dramski sekciji, v slednji skoiaj vselej kot nosilec glavnih vlog. To delo je nedvomno oblikovalo njegov smisel zo sproščen, prepričljiv in učinko vil nastop, toku pulreben za družbeno delo, ki sn mu ie s loko vnemo posvetit. Lrln 1955 jc postal predsednik občinske zveze Svobod in jo vodit vse do leta 1970, koordiniral piogione n akcije v občini Litijo, b'l organizator^ številnih gostovanj po Sloveniji in neprestano cktiven v kutuii in piosvel . Leta 1971 jc postal predsednik lit jske lemeljre kulturne skupnosli in poskrbel za bistven nupredek kulliirnoprosvetnih dejavnost', obenem pobudnik, organizator in aktiven kulturnoprosvetni delcvec. Kot občinski funkcionor n kot kulturnop-osvetni delavec e zgledno, uspešno in učinkovi'o poskrbel zu ubnuvu starodavnega Valvasorjevega 80-genšperko. Od leto 1971 ie pre-nišl|eno" vodil odbor za obnovo giudu. ki ni soma stvor obrinc Lil ja, fnmvcr gospodarsko, Icuthtrnc, družbena in društvena zadeva širšeco pomena. Sanacijo yrudu e picv zulu pod Ohloknvim vodstvom postala s*var mnoain dejovrikov: od občinske kulturne skupnosti do republiške, od komunale do turizma n muze jskih uslunov. Zgled prodorne zamisli, širokoporezne organizacije in smislo zu vsestransko funkcionalno oživitev zgodovinske stavbe, ki bi bila brez tr zapisana propadu kokor mnoge druge podobne aii po svoiem zgodovinskem (ormolu še vetje, pomembnejše. Marjan Oblak pa ima - danes je to planinski srenji že splošno znano - za seboj tudi nenavadno pestro, prizadevno in obenem izredno uspešno delo za slovensko planinstvo, zdaj že tako uveljavljeno in priznano, da bi si brez njega našo planinsko organizacijo komaj mogli zamisliti. To ni pretiravanje ali nekakšno kadilo zet jubilej. Začel je kot mladenič v PD Skofja Loka, ki se je kmalu po osvoboditvi uveljavilo z živahno dejavnostjo, posebno v mladinskem odseku. Marjan Oblak se je udeleževal delovnih akcij na poteh okoli Lubnika, pri obnovi doma na Lubniku in kot vodja mladinskih izlelov. Z izkušnjami pri PD Skofja Loka je leta 1952 prišel v PD Litijo, prevzel v planinskem društvu finančne posle in bil leta 1953 že izvoljen v upravni odbor. Obenem s financami je uspešno vodil zbiralno akcijo za dom na Jančah, predvsem v občini Litija in Ljubljana-Moste. S pokojnim planinskim hard om Jurkom je sodeloval pri delu za Zasavsko planinsko pot od Kumrovca do Kuma in pri opisih te poti v vodiču, ki je kmalu v prikupni obliki izšel in mu je bil Oblak več kot vpliven boter. Zdaj je to lepo tiskano pričevanje o modernem prizadevanju, kako spraviti sodobnega človeka na noge. Ob 70-letnici PD Litija 1976 je bilo na slavnostni akademiji poudarjeno njegovo organizacijsko in gospodarsko delovanje za razvoj zasavskega planinstva. Mi pri-denimo izredni njegov smisel za kulturni značaj in pomen planinstva. Od leta 1959 do leta 1971 je bil predsednik planinskega društva v Litiji in znal ves čas držati društvo v prednjem planu slovenskega planinstva. To ni kar tako. V glavnem je samo delo in prav malo užitka. Značilno zanj je povezovanje planinstva z ljudsko prosveto, s kulturo, s kul-lurnopolitično zgodovino in z družbeno idejnostjo, s tem pa nadaljevanje najboljših izročil slovenskega planinstva. Kaj vse je bilo pod njegovim vodstvom nerejeno na Jančah in v Zasavju splohl Ponosna planinska postojanka, kraj mnogih velikih planinskih prireditev, cesta po čudovitem zasavskem svetu s širnim razgledom po slovenskem svetu, mreža poti, Zasavska planinska pot in še in še bi lahko naštevali dejstva iz društvenih kronik. Leta 1971 je bil izvoljen za predsednika meddruštvenega planinskega odbora za Zasavje. Znal je že tako utirjeno in utrjeno sodelovanje zasavskih planinskih društev organizacijsko izpopolniti, mu dati globlji smisel in pospešiti predvsem delovno združevanje zasavskih planinskih organizacij. Njegovi organizacijski prijemi in uspehi so mu prinesli le novo delo, kajti že leta 1972 je prevzel funkcijo MDO Ljubljana, ne da bi odložil svoje drago mu Zasavje. Vse zasavske planinske prireditve so manifestirale to-variško povezanost in prisrčno navezanost na ožje domačijstvo, na čemer globoko korenini ljubezen do naše skupne širše domovine. Ni čuda, da je ta značilnost odmevala v patriotičnem čustvovanju plcnincev. Zasavsko planinstvo je postalo proti koncu šestdesetih let v resnici pojem dobre planinske organizacije. Oblakov orgcnizacijski prijem se je obnesel tudi v MDO Ljubljena, ki do njegovega prihoda kljub naporom ni mogel prav zaživeti. Uspeh v Zasavju mu je tako rekoč vsilil novo zelo odgovorno in še odgovornejšo funkcijo - leta 1974 je bil izvoljen za predsednika PD Ljubljana-matica, torej matične slovenske planinske podružnice, prve slovenske planinske organizacije, 17 katere so priklile v tistih neugodnih avstrijskih časih konec prejšnjega stoletja še druge. Ljubljanska je imela v slovenskem narodnem prostoru posebno odgovornost, zato ji je pokojni dr. Arnošt Brilej po osvoboditvi priboril matični atribut. Hočeš nočeš je v marsičem se vedno drugim za zgled in po-snemenje. Njena dejavnost je po obsegu široka, izčrpna, obenem pa je v precejšnji meri odgovorna za kvaliteto in zasnovo vsega planinskega dela. Komaj je prijel za njeno krmilo, že se je z uspehom lotil velikih del. Društvo je dobilo nove poslovne prostore, kar za tako društvo ni nevažno, v poslovnem centru mesta. Pred njim je že gradnja žičnice na Kredcrico in povečanje doma na Kredarici, torej neka nove doba staroslav-nega Triglava, prav za 200-letnico prvega vzpona na njegov vrh. Kaj naj tov. M. Oblaku planinska tovari-šija ob jubileju zaželi? Najprej zdravja! Kajti, če mu ne bi bilo služilo železno zdravje, bi vsega lega širokopoteznega, odgovornega in napetega dela ne Dil zmogel. In drugo: Želimo mu, da bi v njem še dolgo plamtela ta silna vnema za delo, prava delovna strast, nam vsem za zgled in spodbudo. Ko mu te želje izrekamo, mu za voščilo tudi izjavljamo, da nam je prav zaradi lega najboljši tovariš in pri|alelj, preprost, skromen, pozoren in ustrežljiv. Iz dneva v dan ga srečujemo. Ves je zakopan v svoj vsakdanji podvojeni delavnik. Za nas je živa, poosebljena javna odgovornost, izjemen človek, ki mu jo -»ležeče na vsem«, kar družba od n[cga pričakuje in potrebuje. Planinci želimo, da bi se mu naporno delo za javno blaginjo, za čim plemenitejšo humanizacijo noše socialistične družbe vsaj skromno amortiziralo v obliki rednega oddiha v gorski naravi, da bi mu nadpovprečni na- Cori pri vlaganju življenjskih sil v druž-eno delo »vrgli« vsaj majhen procent privatnega oddiha - procul ncgotiis, daleč od roja obveznosti, ki mu izpolnjujejo delovni dan. Tine Qre| VI. PLANINSKI TABOR -MANIFESTACIJA MNOŽIČNOSTI Nedeljsko jutro 16. maja 1976. Taborniki so prenočevali v šotorih ob robu gozda v dolinici med Jamarskim domom in gradom Krumperk na Gorjuši. Z nastajan|em dneva je oživela čudovita dolinica na Gorjuši. Odgovorni organizatorji planinci taborniki, jamarji, turistični delavci in gasilci so že na svojih mestih na uslugo udeležencem VI. planinskega tabora v organizaciji PD Domžale in MDO. Na drog ob taboru tabornikov se ob pozdravu dviga zastava in zaplapola skupaj s številnimi drugimi državnimi in planinskimi zastavami v pozdrav udeležencem, ki so prihajali ne samo iz Ljubljane ampak domala iz vse Slovenije. Prihajali so po Ljubljanski in Zasavski planinski poti. Prvi avtobusi so v Dobu odložili potnike, pot od Doba do Gorjuše je vodila udeležence v strnjeni koloni na zborno mesto. Več tisoč udeležencev je s pozornostjo spremljalo potek kulturnega programa, ki so ga izvajali domači ansambli: Domžalska godba na pihala in pevski zbor, ki je zapel: Triglav moj dom, O kresu in Pesem o svobodi. Posebna poživitev v programu je bil nastop folklornega ansambla Svobode iz Mengša z gorenjskimi plesi. Predsednik PD Domžale Maks Prelovšek je otvoril tabor in pozdravil udeležence in predstavnike družbeno političnega življenja, ki so se udeležili slovesnosti, med njimi Viktorja Avblja, člana sveta federacije, Toneta Boleta, člana predsedstvo SRS, dr. Miho Potočnika, predsednika PZS, in Vinka Hafnerja, sekretarja mestne konference ZK, slavnostnega govornika na taboru. Nato je povzel besedo predsednik Skupščine občine Domžale Jernej Lenič, zaželel je udeležencem dobrodošlico in na kratko predstavil gospodarski in družbeni razvoj občine, društveno dejavnost, zanimivosti Domžal in okolice. V slavnostnem govoru je Vinko Hafner opisal dejavnost planinskih društev v Ljubljani in njih udeležbi pri ohranjevanju duhovne in fizične kondicije. Ni dvoma, je dejal Vinko Hafner, da je planinstvo v tridesetih letih močno napredovalo. Biti moramo pozorni tudi na to, da na širšem ljubljanskem območju živi 50 000 mladih delavcev, da imamo na višjih in visokih šolah 30 tisoč študentov, na srednjih šolah pa 30 000 dijakov, od teh pa je organiziranih v planinskih organi-403 zacijah le 10%, torej bo potrebno še veliko narediti za vključitev mladih v to humano in borbeno organizacijo. Vrhunski dosežki v evropskih in izvenevropskih gorstvih nam ne smejo pomeniti vse, v prvi vrsti moramo spoznati svojo domovino, njene lepote in na teh domačih poljih gojiti, tovarištvo, medsebojno pomoč in ljubezen do lepot na svoji zemlji. V svojem nagovoru je tudi dejal, da planinstvo dolgo materialno ni bilo ovrednoteno. Utemeljena svoje zahteve pokažimo skupaj s pomembnim mestom v naši družbi. Naloge, ki stojijo pred planinci in drugimi družbenimi dejavniki ob 200—letnici prvega vzpona na Triglav, so večja sanacijska dela in razširitev Triglavskega doma na Kredarici. Ta ponosni aom je tudi tista točka, s katere bomo lahko povezovali s sistemom žičnic ce-lolno triglavsko pogorje in tako približali visokogorska smučišča široki množici smučai|cv, predvsem pa zagotoviti oskrbovanje planinskih objektov. Izvršitev te naloge bo zahtevala veliko dela in odgovornosti, istočasno pa smo dolžni slediti tokovom planinskega turizma s posebno pozornostjo. Moramo ohraniti čim več lepot tiste narave, za katero vemo, da je nam v ponos in da jo moramo ohraniti. V imenu Planinske zveze Slovenije je na VI. zboru planincev spregovoril predsednik Meddruštvenega odoora planinskih društev ljubljanskega območja tov. Marjan Oblak: Planinstvo organizirano posega tudi na druga družbena področja -- izobraževanje, kulturo, založništvo in telesno kulturo pa tudi raziskovanje. Opozoril je na pomembno vlogo planincev v sodobnem življenju in govoril o delegatskem načinu dela na ravni občine, regije in o glavnem odboru PZ Slovenije. Z zborovanja je bilo poslano pozdravno Cismo tovarišu Titu, s čestitkami in naj-oljšimi željami ob 84. rojstnem dnevu in z zagotovilom, da bomo delovne in družbene naloge vestno opravljali. VI. planinski tabor je ponovno manifestiral vse tisto, kar združuje množično telesno kulturo. ^ q 29. REDNI LETNI OBČNI ZBOR SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA - GORICA V sredo, 14. aprila 1976 je imelo Slovensko planinsko društvo svoj redni letni občni zbor. 29. občni zbor je otvorila predsednica Jožica Smet. Omenila je, da bi moral biti 30., je pa leta 1947 zaradi tedanjih političnih razmer odpadel. Vabilu so se odzvali predstavnik Planinske zveze Slovenije Mirko Fetih, PD Nova Gorica, podoredsednik dr. Jože Andlovic, starosta Ludvik Zorzut, predsednik meddruštvenega odbora primorskih planinskih društev Janko Fili, predsednik PD Idrija, Marjan Rupnik in Franc Burnik. Ob tej priložnosti je predsednik Rupnik poklonil okvir z idrijskim motivom za 30-letnico obnovitve SPD Gorica. Za PD Zelezni-čar-Celje ie predsednik Anton Florijančič pripel trok na društveni prapor kot prispevek njihovega društva. Za SPD — Trst je bila navzoča tajnica Savina Bisco in Aleks Peroša, za Beneško planinsko društvo predsednik Joško Kulcovec in član Lucijan Feletič. Za uvod je Sovodenjski »nonet« zapel nekaj narodnih in umetnih pesmi pod vodstvom Zdravka Petejana. Sledilo je poročilo predsednico. Med drugim je dejala, da je delovanje Slovenskega planinskega društva v Gorici v poslovnem letu potekalo v okviru dveh lubilejev 30-letnice osvoboditve in 30-let-nice obnovitve SPD — Gorica: »Za seboj imamo že 30 lel nepretrganega delovanja. Ce upoštevamo razmere v zamejstvu, si to lahko štejemo v časi vsi, ki smo člani Slovenskega planinskega društva.« Omenila je slovesno proslavo dveh jubi lejev in razvitje društvenega prapora. Ta dogodek, prvi v zamejstvu, bo ostal zapisan v zgodovini SPD Gorica. Ponovno se je zahvalila za razumevanje in pozornost Planinski zvezi Slovenije in vsem planinskim društvom v matični domovini in tostran meje, da imajo lep društveni prapor. Govorila je ludi o IV. tradicionalnem srečanju slovenskih zamejskih planinskih društev s planinskimi društvi iz Slovenije 8. junija 1975. Srečanje planincev treh dežel je bilo v Vidmu pod okriljem Societa Alpina Friu-lana - Sezione Udine. »Pohoda prijateljstva^ pod okriljem sekcije za socialni turizem mladih (Turismo giovanile sociale) s sodelovanjem Teles-nokulturne skupnosti Nova Gorica in obeh sosednjih občinskih uprav so se udeležili tudi naši mlajši člani. SPD Gorica je prejelo pokal od goriškega župana za številčno udeležbo naših članov na »pohodu prijateljstva«. Pohod je šel po ulicah Gorice in novogoriških ulicah. Za lo priložnost so oblasti odprle državno mejo na Gabrijelovi ulici. V poslovnem lelu je pristopilo 45 novih članov, sedaj je članov 556. Prirejenih je bilo 36 izletov s 605 udcicženci, od teh 5 družinskih z avtobusi, 10 v nižje lege, 21 pa v višje lege. »Pot prijateljstva«: Prisojnik, Viš, Bavški Grintovec s (skupino planinccv PD Tolmin in Deskle), Ojstrica, Monte Zermula, Triglav, Krn, Monlaž, Jalovec, Monte Peralba in Rolilovec. Drugi vzponi: Črna prsi ob 10-lelnici smrti planinca Zorka Jelinčiča, Kamniške Alpe, Poreden; Rodica, Orller, Triglavska sedmera jezera, Prehodavci, Karavanke. Dan planincev so člani proslavili na Svi-ščakih in Snežniku. Društvo je v počastitev 30-lelnice osvoboditve priredilo vzpon na planino Sleme ter se poklonilo pri spomeniku padlih partizanov ob vzponu na Rdeči rob. izvršenih je bilo 5 družinskih izletov z avtobusi, rri tem so počastili 30-letnico osvoboditve s pologan|em vcnccv v Rižar-ni, na Bazovici, na Pokljuki, pri Urhu, v Begunjah in v Drogi. Udeležili so se proslave 30-letnice osvoboditve in 25-letnice uslanovilve PD Nova Gorica na Trstelju. Spominske štafete za 30-letnico osvoboditve sta se udeležili članici-mladinki Marta Vižintin in Nadja Marinčič. Seminarja v Bohinju sta se udeležila dva odbornika. Predstavniki SPD so se udeležili XII. skupščine Planinske zveze Slovenije. Imeli so 4 planinska predavanja: Jože Medvešček PD Tolmin s sodelovanjem Ludvika Zorzuta »Med goriškimi Brdi in Višem«; Aleš Kunaver, Makalu 1975, Silvan Pittoli, član SPD, »S poli iz Slever-jona v Julijce«; prof. Mirko Kambič »Varstvo lepe in zdrave narave od Jadrana do Mont Bianca«. Na društvenem večeru so predvajali diapozitive o izvršenih vzponih, pohodih in smučarskem odseku, o delovenju SPD Gorica (naši odborniki Zdenko Vogrič, Slavko Rebec in člana Silvan Pittoli in Pavel Lutman). Diapozitive o V. mednarodni nagredi barvnih diapozitivov s planinsko tematiko 1975 je predvajal CAI Gorica s sodelovanjem Fotografske skupine in s posoškim fotografskim klubom v Gorici. To je bil v zimski sezoni prvi prijateljski stik med CAI sekcijo Gorica in SPD Gorica. Vsa predavanja so bila dobro obiskana. V blagajniškem poročilu je Zorko Čotar opozoril na izdatke za proslave in planinske prireditve. Sezono je zaključilo tradicionalno »martinovanjes no Mostu na Soči. Tudi poročilo smučarskega odseka je bilo zadovoljivo, čeprav niso imeli naši mladi smučarji pravega treninga in je odpadel 10-dnevni smučarski tečaj. Udeležili so se raznih tekem, ko so se zboljšale snežne razmere, in sicer v okviru Sei club Monte Zermula-Sulrio, V. posoških smučarskih tekem v Sappadi pod okriljem Sei cluba Grado in X. jubilejnih slovenskih zimskih športnih iger pod okriljem Slovenskega planinskega društva Trst na Nevejskem sedlu pri koči »Gilberti«. Na vseh tekmah so se naši smučarji dobro uvrstili od 1. do 10. mesta. Med našimi tekmovalci imajo ludi prvakinjo, mladinko Katjušo Ožbat. Poročilo o speleološkem odseku pri SPD je podal predsednik Slavko Rebec. »Kraški krti«, tako se imenujejo goriški jamarji, so se posvetili odkrivanju in raziskovanju kraškega podzemlja. Končali so z deli pri jamarskem domu, odprli še nekaj novih jam in brezen. Najnovejši uspeh pa so doživeli z odkritjem nove jame v bližini vasi Vrh, kjer so našli številne keramične pigmente in živalske kosti, kar dokazuje, aa je bila jama obljudena. Ta najdba je izredne važnosti za proučevanje starejše zgodovine na doberdobskem ISTRSKA PLANINSKA POT »LABINSKE REPUBLIKE« Leta 1971 sem na osrednji proslavi »La-binske republike« v Labinu prišel na misel, da bi se morala tudi Istra planinsko razgibati. Ideja je bila oživotvorjena v počastitev 55. obletnice »Labinske republike«. Skupščine občine Koper, Buzet, Pazin, Lcbin in Mestni sindikalni svet mesta Zagreba so dale sredstva, da se je ta pol uredila. Med 16. in 19. aprilom 1976 je bila »Istrska planinska pat Labinske republike« od Slavnika (1028 m), čičariie in Planik do vrha Učke (1396 m) markirana. Pol ima deset kontrolnih točk: 1. Podgorje, železniška postaja. Tu je kontrolni žig s številko 1 pri odpravniku vlakov, oziroma pri šefu postaje. 2. Jelovica, hiš. št. 23 pri Lazarju Čendaku, žig 2, 3. Dane, hiš. št. 4 pri Milki Poropat, 3, 4. Trstenik, hiš. št. 23/1, pri Grgu Poropatu, 4, 5. Račja vas, pri Stjepanu Zivkoviču-Slavoncu, žig 5, 6. Lanišče, pri PTT, Josip Sverko, žig 6, 7. Brgudae, pri Ivanu Braj-koviču, hiš. št. 39, žig 7, 8. Planik, planinska koča pod Planikom na RT Iransverzali. Kontrolni žig v Brgudcu, ker je dom Planik začasno zaprt, 9. Poklon, planinski dom PD Opatija, Opatija, žig za Poklon in Učko (9 in 10), 10. Učka, vrh z zaveliščem »Vojak«. Tu se konča IPP - LR. Kdor želi prehodili »IPP - LR«, naj se javi pri PD »Zeljezničar« iz Zcgreba, Trojanska c. 5-B. Tam dobi »Dnevnik Istrske planinske poli Labinske republike«. Popotnik lahko začne z reške, opatijske strani ali s postaje Podgorje v Sloveniji. Rok ni predpisan, tudi etape si popotnik poljubno izbira, kakor mu je bolj na roke. Kontrolne številke transverzale se začenjajo na Slavniku, da se tako poveže s slovensko transverzalo in s transverza-lami po gorah Hrvatske in z reško transverzalo. Tov. Sakoman, pobudnik in organizator, nam je poslal tudi kratek opis te zanimive poti po prelepi, edinstveni Istri. Navedimo le čase, s katerimi računa tov. Sakoman: Podgorje-Jelovica, 1,30; Jelovica-Dan, 1,30; Dane-Trstenik, 2 uri, Trstenik-Račja vas, 1,30; Račja vas-Lanišče 1,30; Lani-405 šče—Brgudae, 1; Brgudac-Dom pod Pla- nikom. 3; Dom pod Planikom do Poklo-na, 2,30: Poklan-vrh Učke, 1,30. Od Podgorja pod Slavnikom do vrha Učke traja pol 16 ur, lorej dovolj za dva dni, če gre zu mlajše, in za tri dni za starejše planince. Istrsko planinsko pot Labinske reoublike so izmerili in zaznamovali člani PD »Zeljezničar« iz Zagreba pod vodstvom pobudnikov: Josipa Korlaela, Antona Kralja, Josipa Sakomana, Ivana Sepia in Franja Znika. Traso je izrisal Dražen Smaič, PD »Sljeme« Zagreb. Dnevnik IPP - transverzale jc tiskale Zeljeznička štamparija Zagreb. Kontrolne žige je izdelala Prometno delavnica ZTP Zagreb. Pot IPP - »LR« je bila v celoli speljana amatersko, zato organizatorji prosijo, da lo upoštevate. Vse informacie daje društvo in avtorji transverzale. PISMO Z DOLENJSKE STRANI 2e dolgo nismo v PV zasledili notice o PD Novo mesto. Človek bi utegnil pomisliti, da smo Dolenjci zadremali. Pa ni tako. Iz poročil na občnem zboru 1976 smo zvedeli, da je bilo opravljeno precejšnje delo. Lani smo končno odprli prenovljeni dom Vinka Paderšiča pri čo-spodični na Gorjancih. Pri tem so nam največ pomagali člani kolektiva tovarne Novoleks. Spet je na razpolago Vodnik po Trdinovi poti. Dodana mu je izkaznica za žige in zemljevid. Delo v zvezi z Vodnikom so uspešno opravili Tone Trunkel, Franček in Sonja Kocuvan. Število članstva se je v zednjem letu povečalo. Letos je skočilo na tisoč, od teh je dve tretjini mladih. Pionirske skupine imamo nc šestih osnovnih šolah (Bršlin, Grm, aKatja Rupena«, Šmihel, škocjan, Posebna osnovna šola Smihel), mladinski pa na Gimnaziji in Ekonomski srednji šoli. Letos bomo poskušali poiskati med prosvetnimi delavci nove mentorje in ustanoviti nove skupine. Pred dnevi smo slovesno podelili diplome 180 pionirjem in mladincem, ki so v tem šolskem letu uspešno končali planinsko šolo. Zahvaliti se moramo mentorjem -prosvetnim delavcem in mladinskim vodnikom, ki so kol predavatelji svoje delo odlično opravili. To smo ugotovili, ko smo ob koncu planinske šole z nalogami objektivnega tipa presodili znanje mladih planincev. Mladinski odsek bo letos nadaljeval 7 delom. Vse pionirske skupine bodo prehodile Trdinovo pot, najboljši mladi planinci pa bodo v avgustu odšli na tradicionalni večdnevni izlet v Alpe. V maju smo pripravili orientacijski pohod za Trdinov pokal. Na tekmovanje smo povabili tudi ekipe mladinskih aktivov iz tovarn in vasi. V preteklem letu je zaživela tudi alpinistična sekcija. Prve kline v skalo so zabili v Vrtcu na Gorjancih, nato pa so teden dni plezali v Julijcih. Tudi za letos njihov program ni skromen. Njihova največja želja pa je, da bi poleti plezali v francoskih Alpah. Večjo skrb bomo morali letos posvetiti delavski mladini. V vseh večiih delovnih organizacijah bomo ustanovili planinske sekcije. Trenutno je najbolj delovna sekcija v tovarni Krka, ki ima zelo obsežen program, predvsem pa se ukvarjo z izlet- niž,vom" Jože Perše ODSLEJ TUDI CICIBANI-PLANINCI Bila je to osrednja tema razgovora sestanka vzgojiteljev, ki so se na povabilo Mladinske komisije pri Planinski zvezi Slovenije zbrali v petek 4. junija 1976 na Sviščakih pod Snežnikom. Sestanka se je udeležilo kar 29 vzgojiteljic iz 13 planinskih društev iz vse Slovenije, kar gotovo potrjuje dejstvo, da so prvi koraki pri uvajanju planinstva tudi za najmlajše - cicibane v vzgojno varstvenih ustanovah bili uspešni. Navdušili so tudi starše in vzgojitelje. Navzoči so z zanimanjem prisluhnili prvim izkušnjam vzgojiteljic iz ilirske Bistrice, Divače in Senovega o aktivnosti pod geslom: Ciciban-planinec. Dosedanje spontane in samoiniciativne oblike dela ie Odbor za vzgojo in izobraževanje pri MK PZS oblikoval v enotna za vso Slo venijo veljavna pravila, po katerih si cicibani po osmih organiziranih pohodih na bližnje vzpetine, osvoji poseben našitek »Ciciban-planinecc. Mar!|ive vzgojiteljice - planinske mentorice najmlajšin, pa so že pripravile tudi strokovni pripomoček za vse, ki bi se planinske aklivnosli z noj-mlajšimi lotili na novo. Sestavile so »organizacijsko metodična navodila za pripravo in izvedbo izletov predšolskih otrok«, ki jo ie Visoka šola za telesno kulturo v Ljubljani sprejela kot sestavni del šporlne aktivnosti predšolskih otrok za športno značko. Zbrani vzgojitelji so bili navdušeni nad možnostmi, ki j i n odpira nova dejavnost njihovemu vzgojnemu delu. Prepričani so, da bo tudi Zavod za šolslvo SR Slovenije podprl to dejavnost. Sestanka vzgojiteljev so se udeležile tudi štiri dijakinje Vzgojiteljske šole iz Ljublja ne in Reke. Delegat PZS, tov. Jože Melanšck je ob tej priložnosti izročil bronasti častni znak PZS tov. Mariji Slefančič, vzgojiteljici v VV oddelku Osnovne šole »Dragotin Kette« v Ilirski Bistrici kot priznanje za dolgoletno uspešno planinsko delo s predšolskimi otroki. Predstavnik PD ilirska Bistrica pa je vodji tega oddelka, tov. Heleni Klanšček, izročil posebno zastavico kot priznanje vsemu osebju oddelka za njihovo marljivo delo. Naslednji dan so vsi udeleženci sestanka krenili še na Snežnik in ob povratku v dolino obiskali še bistriški otroški vrtec, kjer so jim tamkajšnji vedri cicibani-pla-ninci pripravili prijeten programček in jim izročili planinsko darilce. Vzgojitelji so se tudi dogovorili, da se bodo odslej redno srečevali na podobnih sestankih, si izmenjavali izkušnje in tako tudi bogatili svojo vzgojno prakso. Prihodnjič se bodo zbrali 3. junija 1977 na Bohorju. Tam bodo gostje tamkajšnjega marljivega planinskega društva, ki ima bogate izkušnje v planinskem delu s predšolsko mladino. Vojko Ce|igoj IZLET JEZERSKIH PLANINCEV NA OBIR V nedeljo, 16. maja, je zgodaj zjutraj z Jezerskega krenila kolona osebnih avtomobilov v sosednjo Koroško. Cilj izleta: 2141 m visoki Obir (Hoch Obir). Pot nas je vodilo prek mejnega prehoda Jezerski vrh do Železne Kaple, kjer cesta zavije na levo v Korte. Po 15 km vožnje po lepo vzdrževani gozdni poti smo dospeli do prijaznega planinskega doma na višini 1555 m. Oprtali smo nahrbtnike in po poldrugi uri hoje stali na vrhu Obirja. Pod nami je kot na dlani ležala Podjuna s svojimi jezeri, rekami in polji. Izleta se je udeležilo 30 članov PD Jezersko, večina mladincev in pionirjev. Pionir Nejči Pernuš je na vrhu Obirja prejel planinsko izkaznico. Izlet je strokovno vodil alpinist in gorski reševalec Jože Zvokelj. Od Obirja smo se poslovili s slovensko planinsko pesmijo. Edo Rebolj POD OKRILJEM PD KRANJ USTANOVLJENA SEKCIJA MERKUR Med delavci kranjskega Merkurja je precejšnje število planincev in ljubiteljev gorske narave. Zadnjo soboto v maju se nas je okrog petdeset planink in planincev zbralo v Merkurjevi koči na Krvavcu. Ustanovitveni zbor je sklical, pripravil in vodil töv. Ivan Klanjšek. Na ustanovnem zboru je bil za predsednika sekcije izvoljen tov. Ljubo Zaplotnik, za člane odbora pa: Ivan Klanjšek, Drago Mojstrovič, Marinka Boštar in Anica Krt. Zbora se je udeležil tudi predsednik PD Kranj tov. Franci Ekar. Predstavil nam je delovanje in naloge planinske organizacije. Izrazil je prepričanje, da je sistem sekcij po delovnih organizacijah posrečen ter vsaj v kranjskem primeru zelo uspešen. Uradni del zbora smo končali ob izbranih posnetkih z gora, ki nam jih je predvajal tov. Stane Gantar. Popoldne smo se odpravili še na Veliki Zvoh. V novo osnovano sekcijo se je že vpisalo 147 članov. r- Stane Gantar MLADINSKI-PLANINSKI BATALJON JOŽETA GREGORČIČA V jeseniški občini imajo v okviru Občinske konference ZSMS več mladinskih bataljonov in odredov, katerih naloga je sodelovanje pri raznih delovnih akcijah, razvijanju tradicij NOB, opravljanju pohodov ob spominskih obeležjih NOB in podobno. Med lemi enotami obstoji in uspešno deluje tudi bataljon Jožeta Gregorčiča, ki ga v glavnem sestavljajo mladi planinci. Poleg že omenjenih nalog se prizadevno udejstvujejo tudi na področju planinstva. Člani bataljona Jožeta Gregorčiča so se z drugimi odredi in bataljoni udeležili velikega mladinskega zborovanja, ki ga je v počastitev Dneva mladosti 22. 5. pripravila Občinska konferenca ZSMS Jesenice na Pristavi. Tu so bili navzoči pri podelitvi petih priznanj meseca mladosti, priznanj za uspehe v raznih športnih disciplinah in pri slovesni zaprisegi mladih prostovoljcev, ki so stopili v odred teritorialne obrambe jeseniške občine. Brcnko Bienkuš TUDI LETOS TRIGLAVSKA ŠTAFETA Zvezni štafeti se je 9. 5. ob 11.20 priključila v Mojstrani tradicionalna Triglavska štafeta. Stafetno palico so z vrha Triglava nosili člani in pripravniki (13) AO PD Jesenice. V zatrepu Bistrice pod severno steno Triglava so jo predali plcnincem delavcem PTT Radovljica in Jesenice. Ti so jo nesli do spomenika padlih partiza-nov-gornikov, kjer so jih pričakali člani Zveze slepih in slabovidnih. Tu so preči-tali pozdravno pismo in nato štafetno pclico s pozdravi tov. Titu ponesli do Aljaževega doma in dalje skozi dolino Vrat. Pred Mojstrano so jo prevzeli mladinci in brigadirji ter jo ponesli do hotela Triglav. Tu se je pridružila zvezni štafeti. Pozdravno pismo in dobre želje je preči-tala in izrekla gimnazijka Gita Košir. Branko Bienkuš ODLIKOVANA ČLANA PD RADOVLJICA Za 1. maj 1976 sta bila z državnim odlikovanjem odlikovana dva delovna člana PD Radovljica, in sicer: Peter Ježek, načelnik GRS v Radovljici, je prejel red zasluge za narod s srebrno zvezdo, Janez Pretnar, član uredniškega odbora PV in član upravnega odbora društva, pa medaljo dela. Čestitamo! ,, , ... Uredništvo ALPINISTIČNE NOVICE ALEKSANDRA BOROVIKOVA NI VEČ Moj! sliki s Federacijo alpinizma in moja potovanja v SZ so me z mnogimi doživetji povezala z marsikaterim odličnim planincem in organizatorjem alpinizma v SZ. Tam sem se spoprijateljil v gorah, ne za konferenčno mizo. Listal sem po dnevniku, vendar imam samo v dnevniku iz Jalte zapisanega nekaj več o predsedniku Federacije alpinizma, Aleksandru Saši Borovikovu, doktorju znanosti, metereologu. Iskal sem primerno fotoarafijo, pa tudi te nisem našel, nikoli ni som, vselej v družbi; dejal bi skoraj simbolično, saj v resnici niti v zasebnem življenju, še manj v gorah ni bil samotar. Bil je še mlad, izpolnil ie komaj 58. leto življenja, vsestransko zelo plodnega. 2e leta 1958 je vzel v roke krmilo Federacije alpinizma ZSSR in ga vešče krmaril vse do nenadne smrti, ko mu je srčni infarkt tako nepričakovano in mnogo prezgodaj pretrgal nit življenja. O Sašinem strokovnem delu mi ni znanega kaj več, vem pa, da je sodil v pionirski vrh sovjetskega alpinizma. 2e kmalu po vojni je plezal v Kavkazu. Tu je znana zlasti njegova prvenstvena v severnem stebru Share in ena prvih ponovitev Be-zengijske stene. Sploh je rad plezal v območju Bezengi, v Prezidiju Kavkaza, kjer sta dve leti pred našim prvim obiskom v Kavkazu z Abalakovim preplezala tudi severno steno Dych-Tau, dobro znano tudi našim alpinistom. Saša se ni omejil na Kavkaz. Bilje v Pamiru in Tjen Sanu, kjer je stopil na teme marsikateremu velikanu, bil je med pionirji sovjetskega odpravarstva in odličen poznavalec azijskih gora. Izkazal pa se je tudi z organizacijskim delom; kot predsednik vrhovne sovjetske planinske organizacije je imel za to dovolj priložnosti. Pod Borovikovim jc Federacija alpinizma, seveda ob sodelovanju njegovih tovarišev in zajeta v splošno politično linijo SZ, odpahnila vrata v svet in prekinila z dolgoletnim izolacionizmom. Ko je on vodil planinsko krmilo, je Federacija alpinizma postala član UIAA, pričela sprejemali alpiniste iz zahodnega sveta, organizirala prve mednarodne alpiniade, nam predstavila »skalolazenje« kot novo zvrst dejavnosti v gorah. V Jalti mi je Saša ljubeznivo dajal napotke, kako naj ukrepamo, da bomo vzpostavili tesnejše stike z uradnimi športnimi predstavniki SZ, pri čemer ni pozabil naročiti, da moramo najprej ure- Atcksandcr Borovikov diti stvari doma, pri ZTKJ, kjer tiste čase še ni bilo takega razumevanja za odprave, kakršno je danes. Bil nam je resnično naklonjen, dobro je poznal in cenil naše alpiniste, ki so se dotlej izkazali v Kavkazu in že tudi v Pamiru. Osebno mi je ugajal njegov topli nastop, bil je miren, preudaren kramljač, zelo objektiven in Dozoren do vsakogar. V tem ni poznal razlike med velikimi in malimi, zanj so bili vsi, s katerimi se je spoznal v planinskem okolju, samo oboževalci gora. Ne dvomimo, da so naši sovjetski prijatelji našli človeka, ki bo dostojen naslednik nepozabnega Saše, a vemo tudi, da povsem tak, kot je bil on, ne bo nihče. Z njim je odšlo nekaj prvobitnega, pionirskega, odšel je človek, ki je poznal predstavnike številnih generccij vsega planinskega sveta iz prve roke, z njimi je rastel, živel, spoznaval, doživljal uspehe in poraze. Ko sem se lotil teh skromnih vrslic, mi je bilo jasno, da ne morem biti kos nalogi, ki sem si jo zastavil. Namesto podobe, sem podal samo obris. Ljudje s posluhom veao, kaj pomenijo besede organizator, alpinist, pionir. Našega prijatelja Saše ni več, odšel je nenadno, brez običajnega slovesa, za vedno. 2al nam je, da ga ni več v širni planinski družini. Hvaležni smo mu za vse, kar je storil, da sta naši dve organizaciji sodelovali tako plodno in prijateljsko skoroj dve desetletji. ing. Pavle šegula DR. JERZY HAJDUKIEWICZ v I KAR Preteklo jesen smo se v Aosti srečali z dr. J. Hajdukiewiczom, o katerem smo v povojnih letih že nekajkrat brali tudi v našem glasilu. Je zanimiva osebnost, z dolgoletnim alpinistxnim stažem in številnimi izkušnjami iz odprav. Tudi kol gorski reševalec je uspešen, sodeloval je že na številnih srečanjih zdravnikov GRS. Ob srečanju sem ga zaprosil, naj nam nekcj pove o svojem življenju in alpinistični preteklosti. No, obljubo, da mi o lern pošlje nekaj podatkov, je izpolnil. Iz njegove planinske avtobiografije posnemam: Starši in profesorji so z bistrim fantičem imeli dosti težav. Ob vsaki priložnosti je »ušpičil« kaj takega, kar se ni skladalo z redom, pa je moral kar po vrsti menjati učne zavode. Ustalil se je šele na četrti gimnaziji, to pa je bila gimnazija v Zakopanih, kamor je prišel s šestimi »fajfami«, star 15 let, leta 1933. Tislil