KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 37 PREBIVALCI SENOŽEČ V PREJŠNJEM STOLETJU ERVIN DOLENC Senožeška kotlina velja, kot Kras sam, za staro naselitveno področje, na kar nas opozarjajo že razmeroma gosti prazgodo- vinski ostanki desetih gradišč. Prvotna raz- delitev polja na grude kaže prav tako na najstarejšo slovensko kolonizacijo med še- stim in devetim stoletjem. Ime Senožeče se verjetno nanaša na obsežne senožeti v oko- lici, Valvasor pa po Laziusu omenja tudi možnost poimenovanja po Senotih, keltskem plemenu, ki se je tu nekaj časa zadržalo na poti v Italijo.! Prvič se Senožeče v ilistinah omenjajo le- ta 1217 v zvezi z neko tukajšnjo posestjo stiškega samostana.^ Iz tega časa nam je v Senožečah znana tudi mitnica na pomem- bni poti iz zaledja proti morju.^ Kolikor je mogoče slediti nazaj lastnikom, je bilo se- nožeško ozemlje oglejsko.* Leta 1275 ga je patriarh podelil v fevd grofoma Kononu in Vodalriku iz Momjana v Istri.^ V skladu z oporoko iz leta 1295 je posest po izumrtju Momjanskih prevzel Hugo Devinski.^ De- vinci so se poleg Goriških kot odvetniki mnogih oglejskih posesti v 14. stoletju dvig- nili do močne poUtične vloge v tem pro- storu. Kot gospodje važnih prometnih pod- ročij Krasa in ob morju (Devin, Reka, Ka- stav, Moščenice, Prem, Senožeče) so od- ločno vplivali na trgovino v Tržaškem za- livu in biU zaradi nje v stalnih sporih s Trstom in oglejskimi patriarhi. Najmočnejši in najvplivnejši izmed Devincev, Hugo VIII., se je leta 1366 z vsemi posestvi samovoljno razglasil za vazala avstrijskih vojvod Al- brehta III. in Leopolda III. Habsburških, kar mu je položaj le še izboljšalo in utrdilo.'' Po smrti Hugojevih sinov leta 1399 je po- sest po pogodbi prevzel Hugojev svak Ru- dolf von Walsee, sicer deželni maršal na Avstrijskem. Za gospodovanja Walseejev so pridobili kraški vikariati Domek, Jelšane, Košana in Senožeče status župnij, patronat nad njimi pa je po polstoletni pravdi prev- zel njihov fevdalni gospod,* za Walseejem tudi vsi drugi, v Senožečah do leta 1911, ko je bilo gospostvo prodano in je patronat nad župnijo prevzela ljubljanska škofija.' Verjetno so pod okriljem Walseejev dobile Senožeče tudi tržne pravice, ki jih prvič za- sledimo v urbarju iz leta 1460.1" Vsekakor moramo nastanek trga postaviti v pozni srednji vek, ko je nastalo podobno še pre- cej deželnoknežjih in privatnih trgov, ne- kateri gotovo tudi zaradi ambicije svojih zemljiških gospodov.Omenjeni urbar raz- likuje trg in vas Senožeče (Senasetschach aus dem markcht und aus dem dorff),!^ kar pomeni, da uživa tržne pravice le manjši del naselja, ki ima tudi znatno manj pre- bivalcev, ostalo pa je navadna vas. Trg je bil po poročilu iz leta 1694 v primerjavi z ostalim naseljem zavarovan z obzidjem.^* Tržne pravice je leta 1532, že daleč po izu- mrtju Walseejev, potrdil še Ferdinand I. in tržanom zagotovil pravico do tedenskega sejma v ponedeljkih in letnega sejma na dan sv. Helene (18. avgusta), ko je veljala svoboda trgovanja osem dni pred in prav toliko tudi po tem dnevu." Zadnji Walsee 38 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 je umrl leta 1492 in takrat je posest prešla neposredno v roke Habsburžanom. Cesar Friderik III. je naslednje leto prenesel kra- ške župnijske patronate na sina Maksimi- lijana, ta pa je leta 1509 senožeški grad daroval Mihaelu Frankopanu, ki ga je osvo- bodil kratkotrajne beneške zasedbe.^^ Ver- jetno po Mihaelovi smrti je grad s posestjo prešel na družino Lamberg.^^ Po neprever- jenih podatkih so Lambergi pustili grad v dokaj bednem stanju, tako je nova druži- na, ki si je posest pridobila z ženitvijo ko- nec 16. stol., zgradila novo, sodobnejšo gra- ščino ob vznožju hriba, na katerem je stala stara.i^ Novi gospodje, stara furlanska ple- miška rodbina Porcia,!^ je tu ostala skoraj do prve svetovne vojne. Z Magdaleno von Lamberg naj bi se konec 16. stoletja ože- nil Hermes di Porcia in tako pridobil go- spostvo.i^ Iz naslednjega stoletja je znan grof, pozneje knez Janez Ferdinand Por- cia, najvišji dvorni mojster in vzgojitelj ce- sarjeviča Leopolda.^* Janezu Ferdinandu je kot gospod Senožeškega sledil sin Karel, nje- mu Franc Anton, Hanibal, Alfonz, Serafin, Leopold in Ferdinand Porcia.^i Leta 1911 so graščino prodali in odšli v Italijo.^^ Kot že rečeno, je fara sorazmerno stara. Prejšnjo vikarijo so povzdignili v župnijo leta 1463. Tako po številu podružničnih cer- kva kot po številu prebivalstva je majhna. Združuje vernike šestih vasi v senožeški kotlini ali njeni neposredni bližni. Leta 1694 jih je bilo okrog 1400, poleg župne cerkve pa sta župnik in kaplan upravljala še osem podružničnih, in sicer tri v Senožečah ter po eno v vsaki od petih manjših vasi.^* Leta 1687 je požar uničil skoraj cele Se- nožeče s starim župniščem vred, zato se župnijski arhiv začenja šele s temi leti. Najstarejših je nekaj urbarjev podružnič- nih cerkva iz srede 17. stol. Za nas pomemb- nejše cerkvene matice se začenjajo z letom 1684 (rojstne oz. krstne in poročne knjige).^* Prva mrliška knjiga se začne z letom 1718, najpomembnejše, družinske knjige (status animarum) pa šele leta 1769. Ker se je prva družinska knjiga dopol- njevala in popravljala celih 21 let, torej do leta 1790, in bi bila za štetje prebivalcev enega po enega zaradi nečitljivosti dvomljiv in gotovo netočen vir, sem skušal z upošte- vanjem samo prvotne pisave in barve čr- nila izločiti stanje iz prvega leta. Na tak način lahko preštejemo leta 1769 v Seno- žečah 118, v celi fari pa 245 družin, kar bi preko zelo približnega izračuna s pomočjo povprečne družine iz leta 1810 pomenilo v Senožečah 660, v celi fari pa okrog 1370 pre- bivalcev. Glede na netočnost takega izraču- na se to število grobo ujema tudi z oceno številnosti slabih sto let prej. Druga družinska knjiga je bila napisana leta 1810 in dopolnjevana naslednjih osem let. V času od prve se je očitno opravila nu- meracija hiš, kajti v prvi knjigi se našte- vajo družine po obratnem vrstnem redu, kot v vseh ostalih. Na zadnjih straneh druge knjige imamo poleg tabele o številu hiš in prebivalcev po vaseh, ki si ne zasluži vsega zaupanja, tudi indeks hiš in družinskih glavarjev po vrsti v posameznih vaseh in skupno po abecedi. Nezaupanje izhaja iz neujemanja med številom hiš v tabeli in v indeksu kot tudi v samem knjižnem sezna- mu. Podatki veljajo za januar leta 1810. Hiše Družine Prebivalci Povprečna družina Senožeče Dolenja vas Gabrče Laže Poteče Senadole 132 49 19 26 16 25 142 55 24 30 17 28 827 191 114 171 110 139 5,82 3,47 4,75 5,70 6,47 4,96 Skupaj 267 296 1652 5,58 Na prvi pogled velike razlike med povpreč- nimi družinami posameznih vasi bi lahko utemeljili z majhnim številom primerov, pri čemer se takoj pozna npr. nekaj več velikih družin v eni in nekaj več majhnih v drugi vasi. Zato je tudi družinsko povprečje Se- nožeč kot največjega naselja bližje povpreč- ju cele fare. Števila, ki jih dobimo pri takem merjenju povprečij, pa nas ne smejo motiti pri naši predstavi o družini tistega časa. Po- samezne senožeške družine so imele od nič vse tja do deset in več otrok. Kot družino sem upošteval vsako samostojno gospodinjstvo, kar pomeni, da družino večkrat predstavlja tudi en sam član. "Večina staršev ima sicer od tri do pet otrok, torej večinsko nuklearno družino sestavlja od pet do sedem članov, prav tako družine z več člani niso redkost. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 39 V isti knjigi zasledimo pripisano, kljub časovnemu neujemanju, tudi tabelo o številu prebivalcev 18. januarja 1821, ki govori o njihovem nekoliko hitrem vzponu. Naslednja družinska knjiga je bila napisana leta 1819, ažurirana pa do leta 1830. Očitno je to pi- sala za statistiko še bolj skrbna roka kot prejšnjo, saj najdemo tu tabele o številčnem stanju prebivalstva, delane sproti, vsakih ne- kaj let. Leto 1821 1824 1825 1826 1828 1830 1831 Senožeče 1027 955 1001 1018 1018 1064 1118 Dolenja vas 347 366 352 360 360 377 363 Gabrče 124 ' 143 135 140 148 146 147 Laže 211 185 187 188 186 196 199 Poteče 119 113 111 115 121 123 125 Senadole 185 188 174 180 180 181 170 Skupaj 2013 1950 1960 2001 2013 2087 2122 Zelo opazni so podatki za leto 1821,26 ge posebej ob upoštevanju naravnega gibanja. V letih 1810 do 1821 je prebivalstvo v senože- ški fari naravno naraslo za okrog 130 ljudi. Prav tako v letih 1821 do 1824 naravno ni padlo, temveč naraslo za 94 Ijudi.^" To pome- ni, da znaša naravni prirastek realno od leta 1810 do 1824 okrog 225 ljudi, dejanski pri- rastek pa bi bil v okviru realnih možnosti lahko okrog 300. Če torej zaokrožimo, bi bilo sprejemljivo število prebivalcev leta 1821 ne- kje med 1800 in 1900, ne pa 2013. Ce pa na tem negotovem podatku vztrajamo, pomeni za desetletje 1810—1820 nejasen visok selitveni prirastek (okrog 220 ljudi) in v letih 1821 do 1824 še manj jasen negativni selitveni pri- rastek (skoraj 60 ljudi). Pa čeprav leto 1821 odmislimo, je očitnost naraščanja, ki presega naravno, prevelika, da bi jo mogli prezreti. Predvsem to velja za največje naselje, upravno, gospodarsko in geografsko središče skupnosti, ki leži ob tedaj najbolj prometni cesti v imperiju. Poleg petih tabel o številu prebivalcev po vaseh za leta 1824, 1825, 1826, 1828 in 1830 najdemo v tretji družinski knjigi še zanimi- vejšo tabelo iz leta 1831, na podlagi katere lahko izračunamo tudi takratno povprečno družino, kar bo zanimiva primerjava s sta- njem pred dvajsetimi leti. Hiše Družine Prebivalci Povprečna družina Senožeče 146 165 1118 6,77 Dolenja vas 49 55 363 6,60 Gabrče 19 19 147 7,73 Laže 30 31 199 6^42 Poteče 16 16 125 7,81 Senadole 27 27 170 6,29 Skupaj 287 313 2122 6,77 Nenehna rast prebivalstva na Senožeškem vsaj od srede 18. stol., kljub temu, da se po- pulacijski razvoj na Slovenskem do leta 1818 označuje kot stacionaren,^* občuten porast števila družinskih članov v dvajsetletju 1810 do 1831, kot tudi očitna stanovanjska stiska v obeh primerih, čeprav naselja vseskozi ra- stejo, vzroke vsemu temu lahko seveda naj- prej iščemo v gospodarskem razvoju. Izrazit prehodni položaj je prometu omo- gočal močan vpliv na senožeško gospodarstvo že od nekdaj. Fevdalcem, ki so tu gospodo- vali, je vsaj od začetka 13. stoletja prinašala pomembne dohodke mitnica na eni glavnih poti iz zaledja proti morju.^s Tak položaj je omogočal tudi močno razvito kmečko trgovi- no, ki pomeni eno poglavitne j ših gospodar- skih udejstvovanj prebivalcev. Po najpo- membnejših artikUh srednjeveške trgovine tj. žitu, soli in vinu je v novem veku začela pridobivati na pomenu predvsem trgovina z lesom, ki je s pospešeno gradnjo avstrijske- ga vojnega in trgovskega ladjevja zlasti od 18. stol. dalje v Senožečah doživela višek z velikimi lesnimi sejmi v prvi polovici 19. stoletja. Vzporedno s trgovino se je krepilo prevozništvo oziroma furmanstvo ter vse vzporedne obrti in dejavnosti, v prvi vrsti gostinstvo. Po izročilu je bUo sredi 19. stol. v Senožečah hkrati 27 gostiln. Podobno lahko štejemo še po dve v Lažah, Doleni vasi in Gabrčah, po eno v Potočah in Senadolah ter Bajto nad Senadolami. Skupno bi bilo takrat na Senožeškem torej 36 gostiln. Večina jih 40 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 je prav gotovo služila skoraj izključno fur- manstvu in potniškemu prometu. Kot pa vsa- ka ljudska govorica rada zapade pretirava- nju, so verjetno tudi te številke nekoliko pretirane. V četrti družinski knjigi, napisani leta 1831, ki je prva pisana na za to tiskan formular, imamo poleg družinskega glavarja prvič označeno tudi njegovo dejavnost. V Se- nožečah najdemo tako 9 krčmarjev (caupo), iz enakega vira za naslednje obdobje (1842 do 1849) pa 17. Od teh sedemnajstih sta se poleg krčmarstva dva ukvarjala tudi s kme- tijo, eden s prevozništvom in eden s trgo- vino. Ker tudi ta vir ni povsem zanesljiv, saj npr. ne označuje dejavnosti vseh družinskih očetov, bo resnica verjetno nekje vmes. Tako razvito gostinstvo nam bo doumljivejše ob ocenah, da je šlo v najboljših letih furman- stva samo v eno smer tudi po 600 in več voz na dan ali po 1000 voz v obe smeri in da se je v časih pred železnico na znanih lesnih sejmih, katerih vlogo je zatem prevzel Ra- kek, ponujalo po 50 do 60 težkih voz naj- različnejšega lesa, ki so ga tu skoraj vsega pretovorili. Samo štiri največje gostilne v Senožečah so skupaj lahko prenočile do 100 parov konj, računajo pa, da je v vsej vasi lahko prenočilo do 250 parov konj hkrati.^" Sorazmerno dobro so bile razvite tudi dru- ge obrti. Med najbolj znanimi so bili vse- kakor tesarji, kovači in kolarji. V tridesetih letih so bili v Senožečah vsaj štirje kovači, v naslednjem desetletju so omenjeni le tri- je, v petdesetih letih spet štirje, v šestdesetih pa število, najverjetneje zaradi drastičnega zmanjšanja prometa, pade na dva omenjena kovača. Prav tako imamo tudi po ostaUh va- seh konec prve polovice stoletja še najmanj 4 kovače, skupaj torej osem, medtem ko nam po dvajsetih letih ostaneta le še dva.^i V vasi oz. trgu je bilo vedno najti tri do pet ko- larjev ali bognarjev. Nikoli ni manjkalo kro- jačev (sartor) in čevljarjev (sutor), ki jih v četrtem desetletju najdemo kar po enajst iz vsake stroke. Bila pa je tu še vrsta zanimivih obrtnikov. Skozi vsa leta prejšnjega sto- letja so delovali dva do trije tkalci (textor), v tridesetih letih en barvar (tinctor), sedlar (satler), pa celo krznar ali usnjar (pellis). Od tridesetih do šestdesetih let je bilo tu ved- no najmanj do pet trgovcev, vseskozi se pojavljajo škrinjarji. V trgu je živel in delal tudi kirurg oz. zdravnik, kot je ozna- čen pozneje.*^ Na drugi strani pa Senožeče kljub močni trgovini in trasportu z vso spremljajočo obrt- jo ostajajo ves čas pretežno agrarno naselje. Večina ljudi, ki se neposredno ukvarja s tr- govino v najširšem smislu besede, obdrži tu- di pristen stik z zemljo in tako z večjo težo tu ali tam dopolnjuje eno dejavnost z dru- go. Ne nazadnje je kos zemlje ob nenehnem nihanju razmer na trgu še vedno nekakšna rezerva za hude čase, ali pa so njeni produkti močno dopolnilo k artiklom čiste trgovine. V zapisnikih franciscejskega katastra iz leta 1823 najdemo v samih Senožečah 144 zemljiških lastnikov z različno strukturo in obsegom zemljišča. Ce zaradi pravilnejše slike izvzamemo gospostvo kneza Porcie (182 parcel), še nerazdeljeno srenjsko zemljo (100 parcel) in šest vpisanih lastnikov, ki to niso, saj nimajo vpisanega niti kosa zemlje, pride povprečno na lastnika 22 parcel. Potrebno je poudariti, da ima npr. osem lastnikov samo po eno parcelo oz. da ima večina lastnikov premalo zemlje za samostojno preživljanje z njo. Šestim naključno izbranim in po šte- vilu parcel enakomerno parazdelj enim last- nikom sem izračunal velikost posestva. Število parcel Površina ha Njive % Povprečna parcela ha 1. lastnik 69 39 6,95 0,56 2. lastnik 67 18,65 61,18 0,33 3. lastnik 41 11,16 9,11 0,27 4. lastnik 39 9,3 15,81 0,24 5. lastnik 27 3,73 26,93 0,14 6. lastnik 20 2,28 8,81 0,11 31,96 0,33 Razvidna je izrazita majhnost, predvsem pa razdrobljenost posameznih parcel, kar je zaradi skoposti kraške zemlje za te kraje značilno, vendar upoštevajmo, da se dosti- krat dve do tri parcele istega lastnika držijo skupaj, saj je npr. njiva z dvema kosoma travnika na vsakem koncu za obračanje, vprege vpisana s tremi zaporednimi številka- mi in se tako šteje za tri parcele. Odstotek njiv nepredvidljivo niha, medtem ko velikost parcel zelo skladno pada z velikostjo po- sestva. Po laični oceni bi za preživljanje številnejše družine potrebovali najmanj 8 do 10-hektarsko kmetijo, čemur v senožeški ka-j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 41 tastrski občini ustreza posestvo z okrog 35 do 40 parcelami. Lastnikov s 35 in več par- celami pa je bilo leta 1823 le 34.^3 Kmetijstvo torej ni moglo prehrani ti vse- ga vaškega prebivalstva, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja ob prenehanju lakote in izboljšanju zdravstvenih razmer še nepresta- no naraščalo. Kmet, posebej na Primorskem ni mogel živeti brez dodatnega zaslužka. Za- to se je, kot pravi Miroslav Pahor, z enim očesom oziral v gozd, z drugim pa v Trst, ki je bil nenasiten kupec vsega, kar mu je lahko ponudil.3* Razvoj prebivalstva ob pozitivnih naravnih gibanjih, v Senožečah pa konec 18. in v prvi polovici 19. stol. tudi selitvenih, gotovo kaže na gospodarsko, predvsem pa demo- grafsko prosperiteto, ki se ne bi mogla predolgo nadaljevati. Ob gospodarskem pre- lomu sredi 19. stoletja ne moremo več govo- riti o dejanskem prirastku. Poslabšanje po- ložaja kajžarjev po zemljiški odvezi in pro- padanje domače obrti, na Senožeškem pred- vsem prevozništva in spremljajočih neagrar- nih dejavnosti, je ob dograditvi južne želez- nice povzročil v petdesetih letih absoluten padec prebivalstva. Delno je ta padec prav gotovo tudi posledica hude epidemije kole- re pri nas leta 1855. Senožeče so bile tej ujmi še posebej izpostavljene. Bolezen se je na Kranjsko širila iz ItaUje preko Trsta in Reke. Samo do srede julija je pribežalo iz Trsta na Kranjsko 25.000 beguncev (Novice). V sodnem okraju Senožeče, ki je poleg šestih vasi domače zajemal še 21 vasi vremske in hrenoviške fare, je od 7963 prebivalcev zbo- lelo 1065, umrlo pa 328 ljudi. Poleg tega je po istih virih v senožeškem okraju umrlo tudi 24 delavcev, ki so gradili železnico in en vojak, skupaj torej 353 umrlih.^s Podatek govori o več kot štirih odstotkih prebivalcev, umrlih zaradi bolezni. V mrliški knjigi žup- nije v Senožečah je v tem letu vpisanih 123 umrlih, ker pa nimamo podatka o številu prebivalcev iz teh let, ne moremo izračunati smrtnostnega odstotka še posebej za Senože- če. V tem desetletju je v celi fari umrlo povprečno 62,6 ljudi na leto, če pa izvza- memo izjemno leto 1855, pade ta povpreček na 55,9 umrlih letno. To bi pomenilo od 60 do 70 ljudi umrlih zaradi kolere, kar je ne- dvomno višji odstotek od tistega za ves sodni okraj. V drugi polovici 19. stoletja imamo za- nesljive podatke o številu prebivalcev šele iz uradnih štetij od leta 1869 naprej, za vsakih deset let.3« Leto 18S9 1880 1890 1900 1910 Indeks na leto 1869 Senožeče 943 953 820 820 753 80 Dolenja vas 358 336 298 306 297 83 Gabrče 148 148 117 96 91 61 Laže 230 209 196 168 187 81 Poteče 115 108 92 81 84 73 Senadole 160 163 162 157 163 102 Skupaj 2024 1979 1760 1702 1625 80 Število prebivalcev v drugi polovici sto- letja drastično pada. Pravo sliko o tem pad- cu si lahko samo predstavljamo, kajti za- nesljivih podatkov nam zmanjka že 20 let pred njegovimi vzroki. Na podlagi števil iz leta 1831 (Senožeče 1118, fara 2122) bi si lahko s takim tempom rasti, kot je veljal do tedaj, v petdesetih letih zamislili vsaj nekaj čez 2200 prebivalcev v celi fari in okrog 1200 v Senožečah kot specifično občutljivem in izpostavljenem kraju. Večji vpliv na seno- žeški demografski razvoj lahko pripišemo zemljiški odvezi, verjetno pa je nanj še bolj vplivalo leto 1857 z dograditvijo južne želez- nice in močno okrnitvijo lokalnih gospodar- skih dejavnosti. Toliko bolj pride ob taki shki do izraza razlika, ki jo kažejo že po- datki za leto 1869 in se proti dvajsetemu sto- letju še vztrajno veča. Obdobje brez zanesljivih podaktov od leta 1831 do 1869 je črtkano in ne pomeni real- nega padanja ali naraščanja, temveč le po- vezuje sliko. Kot je razvidno iz grafikona, število prebivalcev v Senožečah precej hitre- je raste oziroma pada kot v manjših, okoliških vaseh, kar je glede na velikost in položaj vasi tudi povsem razumljivo. Manj razumlji- va je neobčutljivost demografske krize cele druge polovice stoletja v Senadolah, čeprav je od leta 1831 vseeno rahlo padlo. Prav tako izostajanje od demografskih gibanj v osta- lih vaseh lahko vidimo pri Senadolah v dvaj- setih letih, ko navMjub ostalim število celo pade. Za obdobja, ko nam ni znano števUo pre- bivalcev, žal ne moremo računati selitvenega in dejanskega prirastka, temveč le naravne- ga po rojstnih in mrliških knjigah. Ker smo 42 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 GRAFIKON ŠTEVILČNEGA GIBANJA PREBIVALSTVA PO VASEH 1810—1910 prej postavili pod vprašaj podatek o prebi- valstvu za leto 1821, ostaja pod njim tudi zdaj in z njim vsi prirastki, ki se nanj nave- zujejo. Ob primerjavi z ostalim ozemljem današ- nje SR Slovenije ugotovimo, da se v letih 1780—1818 naravni prirastek na Senožeškem močno razlikuje od povprečnega slovenskega, saj je slednji celo negativen.^^ V obdobju 1818—1846 ta razUka izgine in se senožeški naravni prirastek, tako kot slovenski, giblje okrog + 8 °/oo. Zato pa pozitivno presega slo- venskega dejanski, ki velja na Senožeškem za obdobje 1810—1830 kar + 14 promile, med- tem ko je slovenski za dobo 1818—1846 + 8,7 promile. To pomeni za Senožeče so- razmerno visok pozitivni selitveni prirastek, ki ga je mogoče od srede 18. stol. dalje ute- meljevati s hitro rastjo Trsta, njegovega po- mena in seveda prometa z njim, kar prinaša prosperitelo tudi njegovim komunikacijam. Slika se v drugi polovici stoletja povsem obrne. Za slovensko ozemlje imamo v obdob- ju 1870—1910 naravni prirastek + 8,37 pro- mile, na Senožeškem pa le + 2,37 promile. Kot bi ljudi poleg ekonomske zajela tudi mo- ralna kriza. Jasno je občutiti demografsko staranje vasi, z odseljevanjem predvsem mlaj- ših namreč pada rodnost in raste smrtnost. Dejanski prirastek za isto obdobje na ozem- lju današnje Slovenije ostaja pozitiven (+ 3,82 promile), medtem ko na Senožeškem pade na okrog —5 promile. Od leta 1869 naprej se je največ ljudi odselUo v osem- desetih letih, v naslednjem desetletju beg ljudi rahlo pojenja, vendar mogoče le zato, ker so v teh letih, po naravnem prirastku sodeč, vasi demografsko najstarejše. S prvim desetletjem novega stoletja se starostna struktura, kot kaže, bistveno popravi, vendar se spet razmahne odseljevanje. Propadanje je prav tako občutno tudi v gospodarskih dejavnostih. Od šestintrideset krčmarjev, ki smo jih na Senožeškem na- šteli sredi stoletja, jih leta 1909 zasledimo le še 19. Celotno število se je torej skrčilo skoraj na polovico. To je posledica skoraj popolne prekinitve potniškega prometa in ŠTEVILO PREBIVALSTVA IN NJEGOVA GIBANJA V FARI SENOZeCE CEZ 19. STOL. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 43 počasne, vendar polstoletne krize prevozni- štva. Vloga furmanov in furmanstva se je po izgradnji železnice zmanjšala, a so domači furmani po tem šoku še vedno našli dovolj dela. Ostalo je še toliko tovora, ki ga želez- nice niso mogle prevzeti, da so ostali še dolgo nenadomestljivi. Prevoz jamborov je npr. ostal v njihovi domeni do konca. Potem, ko je bilo furmanstvo že daleč v zatonu, v zad- njih desetletjih Avstro-ogrske, je bilo v Se- nožečah še 12 stalnih furmanov, v Dolenji vasi in Lažah po 6, v Potočah in Gabrčah po 4 in v Senadolah 5, skupno 37.^* Delež prebivalstva, ki se v družinskih knjigah označuje kot agricola {kmet z naj- manj eno osmino hübe), je bil v tridesetih letih, torej v času pozitivnih gibanj, v Seno- žečah 47'/o, najemnih delavcev (mercenarius) 13 "/o. V naslednjem desetletju ostaja delež kmetov bisveno nespremenjen 48*/», število delavcev pa naraste na 18 "/o. V ostalih va- seh je po pričakovanju delež kmetov mnogo višji 75 "/o in manj delavcev 5 */». V petde- setih letih že občutimo padec kmečkega pre- bivalstva v Senožečah na 43 "/o in porast proletariata preko 21 */». V desetletju 1862 do 1872 pade delež kmetov že na 38 '/o, prav ta- ko pa tudi delež delavcev spet na 13 Vo, med- tem ko se v ostalih vaseh delež kmetov ne spreminja, se število mezdnih delavcev skrči na 3 "/o. Kot je lepo vidna proletarizacija prebivalstva po zemljiški odvezi, tako očitno se začne množično izseljevanje revnejših slo- jev po odprtju južne železnice. Zanimiva je primerjava katastralnega stapja med leti 1823 in 1900. V katastrski občini Senožeče, ki sicer obsega 2400 ha, je bilo leta 1823 98 ha (4 »/o) njiv, 892 ha (37,1 »/o) travnikov in 1084 ha (45,1 »/o) goz- da.39 Leta 1900 pa imamo le še 82 ha (3,4 Vo) njiv, 902 ha (37,5 »/o) travnikov in 1092 ha (45,5 "/o) gozda.*" Porast površin gozda in travnikov na račun njiv pomeni v sedem- desetih letih razvoja seveda zapuščanje zem- lje. Ob predpostavki, da je bü ta razvoj do srede stoletja pozitiven, se stopnja propada- nja v drugi polovici stoletja še poveča. Raz- liko v zdravstvenih razmerah konec 18. in konec 19. stoletja lahko poskusimo prika- zati s starostno strukturo umrlih, kot nam jo razkrivajo mrliške knjige. Smrtnost otrok do petega leta starosti se je v sto letih precej zmanjšala. Temu so gotovo vzrok boljše zdravstvene in higienske razmere. Stolpec iz 18. stol. je bolj valovit, kar je posledica pogostih epidemij in lako- te. Od leta 1785 imamo do leta 1817 kar se- dem izjemnih smrtnostnih letin, in sicer v letih 1788, 1796, ko je variola pobrala 49 otrok do osmega leta starosti, leta 1801, 1811, 1813 in 1814, ter leto lakote 1817. Od tu dalje je vidnejše število smrti le še v letih 1827, 1836, 1849 in 1855. Dober vpogled v način življenja, predvsem družinskega, nam dajejo poročne knjige. Priznati moramo, da bistvene razlike v sta- rosti ženinov in nevest z današnjimi nava- dami ni. Velika večina ljudi je vstopala v zakon med dvajsetim in tridesetim letom. Pri moških je zgornja starostna meja za kakšno leto potegnjena čez trideseto, ker so pravUoma starejši od svojih družic. Te ugo- tovitve veljajo nekoliko bolj za konec 18. kot za konec 19. stol. V desetletju 1874 do 1883 prihaja do večjih starostnih razlik med zakoncema in so te tudi pogostejše, kot slabih sto let prej. 44 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 Po poročnih knjigah lahko do določene mere ugotavljamo tudi neke vrste ljudsko mobilnost, mogoče odprtost neke skupnosti kot celote in ljudi kot posameznikov. S tega zornega kota nas, glede na položaj Seno- žeč, poroke s tujci nekoliko razočarajo. Upoštevati pa moramo, da tu niso vštete ženitve fantov zunaj domače fare, kajti po- ročni obred se po navadi opravlja v nevestini domači cerkvi. Domača fara % Sosednje fare Daleč 1791—1800 109 78 31 — 1801—1810 118 82 23 3 1811—1820 101 72 35 4 1821—1830 81 74 28 1 1831—1840 99 73 35 1 1841—1850 130 78 36 — 1851—1860 86 78 22 2 1861—1870 65 68 27 3 1871—1880 85 77 23 2 Za konec bi si ogledali še zanimivo tabelo, ki jo je okrog leta 1890 sestavil notar okraj- nega glavarstva v Senožečah kot »Izkaz pri- čujočega domačega in tujega, ter nepričujo- čega prebivalstva in pa domačih koristnih živali v sledečih krajih«, žal le v Dolenji va- si, Lažah, Senadolah in Potočah, torej brez Senožeč in Gabrč. Razen v najmanjši vasi, Potočah, povsod močno prevladujejo moški. Razmerje je 397 :351 v njihovo korist. Po stanu med samskimi prav tako močno pre- vladujejo moški (252 :198). Poročenih je 124 parov, med vdovelimi pa imamo 23 moških in 30 žensk. 11 "/a od vseh je neprisotnega prebivalstva. Pismenih je le 43 "/o ljudi, 7 */o jih zna samo brati, 50 */o je povsem nepisme- nih. Pri pismenih in nepismenih rahlo pre- vladujejo moški (nepismenih 57 "/o), tistih, ki le berejo, pa je precej več žensk. Leta 1900 je živelo v senožeški fari dobrih 1700 ljudi, skoraj samih Slovencev in katoli- čanov. Poleg teh je bUo še pet Judov, en protestant in eden neke druge vere. Razen Slovencev je bilo tudi 17 Nemcev in dva neznane narodnosti, najverjetneje pa Itali- jana.*i OPOMBE 1. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain. — 2. F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev V. 277; M. Mikuž, Topografija stiske zemlje. — 3. F. Gastrin, Trgovina primorskih mest z za- ledjem od 13. do konca 16. stol., str. 201; M. Kos, Urbarji slovenskega Primerja II. str. 51. — 4. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev II. str. 120. — 5. Postojinsko okrajno glavarstvo, Postojina 1889, str. 116. — 6. F. Kos, Iz zgodo- vine devinskih gospodov, str. 99, RZDHV 1923. — 7. F. Kos, Iz zgodovine..., B. Benussi, Nel medio evo, stran 362. Atti e memorie XI., Parenzo 1895. — 8. Postojinsko okrajno gla- varstvo; Župnijska kronika, Senožeče 1856. — 9. Župnijska kronika, Senožeče 1920. — 10. M. Kos, Urbarji slovenskega Primorja II. — 11. F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929. — 12. glej opombo 10. — 13. P. Rossetti, Corografia di Trieste, suo territorio e diocesi, scritta nell'anno 1694, Archeografo Trie- stino NS III. — 14. ASRS F I. 64, XXXVII./4. — 15. M. Kos, Urbarji slovenskega Primorja II., Postojinsko okrajno glav., D. Gruber, Povijest Istre, Zagreb 1924. — 16. Postojinsko okrajno glavarstvo, V. Steska, O Lambergih, Carniola NV 6 1915. — 17. L. Foscan, E. Vecchiet, I ca- stelli del Carso medioevale F 3 Trieste 1985. — 18. L. Rusconi, Un documento marmoreo dei Porcia, Archeografo Triestino voi. XI. S III. Tri- este 1924. — 19. glej opombo 17. — 20. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. — 21. Postojin- sko okrajno glavarstvo. — 22. Župnijska kro- nika 1920. — 23. p. Rossetti, Corografia di Trieste... — 24. isto. — 25. Župnijski arhiv Se- nožeče. — 26. Status animarum 1810. — 27. Rojstne in mrliške knjige župnije v Senožečah. — 28. Gospodarska in družbena zgodovina Slo- vencev I. Kolonizacija in populacija. — 29. F. Ge- strin. Trgovina primorskih mest..., M. Kos, Ur- barji slovenskega Primorja II. — 30. M. Pahor, Senožeče, slovenska pomorska postojanka, Slo- vensko morje in zaledje I., Koper 1977. — 31. Status animarum 1831, 1842, 1850, 1862. — 32. Chyrurgus v statusih 1831 in 1842, medicus v statusih 1850, 1862. — 33. ASRS franciscejski kataster A 171 Senožeče. — 34. M. Pahor, Se- nožeče ... — 35. O. Janša, Kolera na Kranj- skem leta 1855, Kronika XII./1. — 36. Krajevni leksikon Slovenije I. DZS 1968. — 37. Ozemlje današnje SR Slovenije 1780—1818 %o: rojstva 34, smrti 35,6, naravni prirastek —1,6, dejanski — 1,7, selitveni —0,1 (GDZS). — 38. M. Pahor, Senožeče ... — 39. Ausweis über die Benützunsg- sart des Bodens für die Gemeinde Senosetsch, Laybach 1823. — 40. Gemeindelexikon der im Reichsrate vertretenen königredche und Länder 31. 12. 1900, Wien 1905. — 41. isto.