318 Dopisi. Iz Zagreba 27. septembra. K. Ž. — Nikodar ni brez strank; tako tudi pri nas ne. Pravijo, da v obče stranke niso overe napredovanju dobre stvari; mar še potrebne in uspešne so; al to samo tacaš, kadar p osa m ne stranke — se ve da po raznih potih — eden isti cilj in konec doseči hočejo, ker ena stranka drugi kaže in odkriva nevarnosti, ovinke in nepriličnosti njenega prava. Naposled se najde tako skor z mi raj prava pot, na kteri si stranke rade roke podajo. Pri nas v Zagrebu in menda tudi po drugih krajih na Horvaškem in Slavonskem smo pa razdvojeni, *) ker naše stranki ne težite na eden isti cilj, kakor bi morale, ampak vsaka na drugi, in to — ni dobro. Glavno bojišče naših strank je Zagreb. Ena stranka, in sicer manjša pa derzneja, ktera je javno mnenje že skoro čisto za-se imela, obsega tiste Horvate, ki se ne čutijo Slovane; zato tudi tej stranki ni mar za druge jugoslovanske narode. Ta stranka, kakor sem rekel, nas je že skoro vse pod svojim kosom imela. Druga stranka pa objema vse one Horvate, ki svoj poseben ozir imajo za jugoslovanske narode in ki bode v;,Pozorua dobila svoj organ. Zato je pa tudi „Pozoru za pervo stranko tern v peti. Kmali izperva je zagnala krik in vik, kakor da bi jo bila „guja ujela", češ, da se „miti" proti nji. Kar se mene osebno tiče, sem terdno prepričan, da je to le zgolj osumnjevanje a priori, zakaj značaj onih ljudi, od kterih se je govorilo, da so podkupljeni, je takošen, da se kaj takega celo misliti ne more! — Nadjati se smemo mi Slovenci, da bo „Pozor" tudi nas vzel pod sveje krila, da bo tudi naše prava branil in naše zadeve zastopal. Za tega del ga iskreno priporočam vsem našineorn, ki so dozdaj primorani bili špogati si ptujih političnih novin. Kakor gospod vrednik v 211 br. „Xarod. *) Da bi pač „pax nobiscura !u bilo geslo vsakega domoljuba sedanji čas in se ne zabila prislovica, da le sloga jaci, nesloga tlači! Vred. 319 Nov.a javlja, hoče ^Pozoru cienu snizati od nove godine na 12 fr. za godinu danah" in da ga če izdavati „na či-tavom arku, ako se sbilja sakupi toliko predplatnikah, koliko ih treba, da se uz ovu cienu vas trošak namiri. Onoj pako gospodi, koja se predplate na sadašnji četvrt godine ili cu vratiti — dalje velištva sada više plate ili ču im to uračunati u buduču godinu". — Mnogo se tukaj govori o Kurelacevi brošuri: „Recimo koju", pa dobiti je ni pri nobenem knjigarn, kako to? Kolikor sem iz kritike v rNar. Nov." zvedel, bojda nas Slovence izmed vseh Jugoslovanih najbolj hvali, in ravno zbog tega sem silno radoveden knjižico brati. *) ]\a Reki 21. sept. — Dopustite ljube „Novice", da vam tudi jaz nekoliko besed iz naših liburniškili krajev priobčim. Ze dolgo časa molčim, zakaj časi so nevarni; človek ne zna, kaj bi napisal, da ne bi se pregrešil; po trikrat pero v černilo namoči, z ustnicami mlaska, za uhom se češe, in po tobakeri plaska (_ako jo ima") in še je le v zadregi, kaj bi napisal. — Neradi smo iz našega kraja zgubili cesarico Marijo Ano, ki je bivala skoro cele tri mesce v lepem Skarpovem vertu „vila Angiolina" imenovanem, in se je 20. dan t. m. v zlatno Prago nazaj vernila. Veliko dobrega je storila ljudem, ko je tu prebivala. Tudi cerkve je obilno obdarila. Med drugimi milimi darovi, ki so nam znani, naj omenim posebno enega. Ljuta kača je neko deklico od sv. Jakoba v desno roko pičila. Nespametni ljudje so ji roko zvezali, češ, da strup ne bo se mogel po drugem truplu razliti, in so jo brez vsake druge pomoči zapustili. Velike bolečine zmoteno deklico prevzame strah in groza tako, da si sama s sekiro roko odsekati hoče. Res na treh mestih roko do kosti hudo rani, tako, da so jo mogli v Reko v bolnišnico poslati, in tukaj so ji desnico morali odrezati. Nesrečne deklice se usmili milostiva cesarica in precej ji podari 25 gold., za naprej pa bode dobivala 5 gold. vsaki mesec, dokler bode živa. — Ob euem vam tudi oznanim, kaka je tudi pri nas z letošnjimi pridelki. Branje se je okori 20. t. m. začelo; vinska terta se je pri nas letos prav dobro obnesla. Cerna bolezen je na visokih brajdah in v tistih vinogradih, ki so tik morja, sicer desetino pobrala; al drugod bo vinorejcom njih trud dobro plačala. Dobre kostrenske in dražke kapljice se je srednje spravilo; marsikaka buteljica bakarske vodice bo se več naredila to leto kakor v poprejšnih 7 — 8 letih; tudi naše reške vinske ose — bodo mogle nektero merico „doma-čega" več poserknuti kakor lani; ne bo treba, da bi ga ptujski, marburžki in holožki zelenec nadomestoval, kakor to leto. Kastavskega 5?žvižgavca" pa bomo imeli dovolj, le Bog nam daj še nekoliko dni lepo vreme, in tudi kastavski ržvižgavec" bi se utegnil v „s!adkoviča" spreoberniti. Z Bogom, drugikrat kaj več, ako vam je všeč! **) O. A. Grajenski. Iz gorskega Kotora. Milo mi se učini, putujuč nedavno kroz jednu okolicu, gdč sam množinu rušečih se geljačkih sgradah opazio — zapitah jednog': „Zašto si ne-popravi kuče?u — Veli mi: „Gospodine! nepremoguč sam podmiriti taksu gospoštii za šindole, i vstenak" — i stane pripovedati: „Nasi pradedovi i stariji uvek su bezplatno gve verste lesa za vlastitu porabu iz ukupnih šumah uživali, verhu česu je i dotičan uvet medju gospoštium ustojav, eadaj nam je pako pretežniji div uzkratjen; zato pako obiljnija prodaja tergovcem na takov način ponudila — da ce naskoro šume nestati". — Navrativ sam se kasnije k jednom poznatom kerčmaru, i osupnuv, gdč mi skoro konak zabrani govoreč: ?)da nejma kerčmetf; kad ga za uzrok *) Pri tej priliki naznanjamo, da mično knjižico gosp. Kurelac-ovo „Recimo koju" prodaja v Ljubljani knjigar G i on ti ni po 75 nov. kraje, in da jo je Giontini razposlal tudi knjigarjem v Celje, Marburg, Gradec in Celovec. Vec o nji bojo govorile „Novicew kmali. Vred. **) Nam bo drago. Vred. upitam, veli mi: „Da je nedavno jedno družtvo gospostinsko pravo točenja preuzelo, i svakomu, koi mu po 7 novčičah od požunca vina arende platiti neče, kerčmu zabranilo". — Zašto su se baš meni ovi ljudi verhu toga potužili, ne znam ? Turk. Iz L. na Primorskem 29. sept. Ker vsak rad bere, kar časniki od tega govorijo, kar se v velikem zboru der-žavnih svetovavcov za dobro celega cesarstva pretresuje, vem, da se je marsikteremu čudno zdelo, kar je gosp. minister Plener unidan rekel, da dobro stanje ljudstva ne hira, ker se v našem cesarstvu čedalje več kave (kofeta) popije. Ker gospod minister nobenega razločka ne pove, k a kos no kavo da ljudstvo pije, hočem jez povedati, ka-košno naši vaščani pijejo. Naša vas šteje okoli 1200 duš z 160 hišnimi gospodarji, in v resnici rečem, da ni 10 hiš, kjer bi za zajterk kave ne pili, pa kakošno kavo? — to je vprašanje. — Naše mlekarce v Terst mleko nosijo in če ga ena 6 bokalov nese, je to že veliko, zakaj naše krave na celem Krasu malo mleka imajo, ker jih za vožnjo tako rabijo kakor drugod vole. Zdaj pa hočem enmalo razjasniti, kakošno kavo naši vaščani pijejo. Mlekarca, ki iz mesta domu pride, prinese za 5l/2 kr. nov. dn. kave iu za 8 kr. cukra, se ve, da najcenejšega, ki ga more kupiti, in to mora za 5 do 8 ljudi za trikrat biti. Pervič ga na 3 dele razdeli, in vsakemu delu pridene enmalo pečenega ječmeua ; nekteri namesti ječmena stavijo dva dela nosca; večidel pijejo sam ječmenovec, in ta zmes je njih imenitna in okrep-čljiva kava! Pri nekterih hišah jo tudi za večerjo kuhajo in je ua 2 funta turšične polente vlijejo namest zabelje, da jo ložje požirajo kakor suho. Marsikter star hišen gospodar pravi: wOj! kje so časi, ko smo ajdovo in turšično polento s špehom žabe Ij eno jedli; sedaj pa jo moramo s temi neznanimi pomijami vživati, in še tudi ne osoljeno, ker je pri nas sol po 10 soldov funt"! Naj zdaj vsak sam sodi, kako dobro ljudem gre, ki pijejo tako kavo! Prekomorsk Krašovec. Dervanja na Staj. 25. sept. Naj se spet oglasim dragim ^Novicam". Pa kaj vam čem povedati? Da se po-litikuje tudi pri nas toliko, kolikor se menda nikoli ni po-litikalo, mi bote radi verjeli; naj je družbica še tako majhna, kmali se govori od Garibaldi-ta, Napoleona, papeža, laških in turških zmešnjav itd. Da pa tudi ne zanemarjamo pre-važnih posvetovanj deržavnega zbora dunajskega, in da željno pričakujemo, kdaj se bodo ministerske besede spol-nile, da „moramo na novo pot priti", vam ni treba dvakrat reči. Pa naj pustim politiko drugim; raje govorim o kmetijstvu. Hvala Bogu, z letino smo še dosti zadovoljni. Obilo kerme smo nakosili in tudi drugih pridelkov imamo; turšica, ajda in vse drugo lepo stoji; le rež se je najslabeje obnesla; sadja je sicer malo, vendar v nekterih odsončnih krajih se ž njim hvalijo; najbolj so terpele češplje po suši poslednjih let, tako, da celi verti stojijo žalostno mertvi; o j! dobre bi zdaj bile posušene sladke češplje namesto žganja ali slivovca. *Z vsem smo zadovoljni in vse drugo bi ložje pozabili, da bi nas le terta ne bila tako zlo okanila; veliko je kazala, al zdaj je vsak dan manj; dosti grozdja se je posmodilo, pikasto in černo je postalo; tudi plesnoba se najde. Vina bo tedaj pri nas malo, in še tisto zavolj vremena berž ko ne kislo; le naši Gorčani si ga največ obetajo, posebno tam, kjer soldan ali poka kraljuje. Ne smem pozabiti, da nas tudi krompir hoče popolnoma zapustiti, zato bomo mogli skerbeti, da si z drugimi sadeži pomagamo. Kmetje tukaj zares imajo lepe, rodovitne in blagoslovjene posestva; al kaj pomaga to, ker so zvezani, — dnarja nimajo, in kmetijstvo le toliko napreduje, kolikor ga silne potrebe in okoljščine časa za sabo vlečejo. Naša slavna kmetijska družba v Gradcu veliko pripomore; vendar za nas Slovence zavolj jezika mnogo naukov ostane mertvih. Koliko prostora je tukaj še neobdelanega, nam kažejo obširni pašniki in druge goličave. Še prebrisani ter*- 320 žani sv. Lenarta spušajo svojo živino lačno po pašnikih, da gnoj trosi in jo sonce prepeka. Ne vemo, zakaj je c. kr. ministerstvo unidan pašnike priporočalo za konjsko rejo; to pri nas ne bo nič pomagalo; težko bi si v bližnjem šetar-skem pašniku kakega konja izbral! Mašin za sejati, za turšico in krompir osipavati in družin še naši kmetje ne poznajo, čeravno jih sosedni Nemci že dolgo s pridom rabijo; plug in brano še imajo od svojega preddeda; kaj so kozolci, to se še nikomur ne sanja ne; najboljše shrambe imajo za gibance in klobase, in še tudi za kako pogačo. Slišal sem — ali je res ali ne, ne vem — da mislijo vi-nopitje popolnoma opustiti zavolj novega vžitninskega davka, kteri bo zares le najbolj siromake zadel. — Ko smo še mogli grajšinam kopirne odrajtovati, se je veliko kuretnine redilo; pa tudi zdaj reja perjadi še ni zadnja; goričani ljubijo pure ali kavre, poljanci goske, race, hribovci pa kure ali „kiirea. Pogosto čujemo tudi tuje košanšinske in bramaputerske *J peteline kikirikati; al prepričali se bojo, da je tako pleme le bolj za mestnjane, ker le samo bolj iz roke zoblje, in si malo samo išče in je bolj mehkužno.'•'#} Kdor je želi, jo po navadni ceni domačih kokoš (tudi pri meni) dobi. — Bčele so nas letos zlo razveselile; škoda, da tudi v bčeloreji ne znamo drugega, kakor le za roji letati. Kdor želi Dzirdzonove panje (koše) viditi, jih lahko vidi pri meni. — Koliko se je že o koristi sončnih rož ali sončnic pisalo, je večidel vsakemu znano; naj še tudi jez nekaj novega donesem. V slovenskih goricah je zeleni gnoj sicer malo znan; vendar bi bili večkrat prisiljeni ga rabiti; vseje se namreč v ta namen grah, grahorica, ajda, rež, detelja, lupina itd. Cez vse to so mi dale sončnice z nekoliko ajde zmešane goste in čez dva čevlja visoke podorane, prav zdaten gnoj. Skusite! Jakopič. Iz koroške Černe 19. sept. Ne dvomim, da je bil marsikteri častitih bravcov nNovicu že v goratem Zolcpahu; pa častitega, toliko priljudnega in postrežljivega gospoda je še malo kdo omenil, ki tamkaj duhovsko službo opravljajo; naj toraj tudi jez nekoliko čerhnem od deleč slove-čega Zolcpaha, njegovega duhovnega predstojnika in prostih prebivavcov skalnatega kraja! Vam pa, ljubi rojak in dragi rodoljub! po navadi naših starih Slovencov prav prijazno desnico podam in brez skladanja rečem: ^Reddite . . . cui honorem, honorem". Rom. 13, 7. — Ker že od Žolcpoha govorim, naj še omenim, da so si leta 1858 Žolcpaharji novo zvonjenje oskerbeli, letos pa nove, lepe ubrane orgle. Vse to očitno priča, kako uneti za Božjo čast so žolcpahski duhovni predstojnik, torej: Slava Jim! Slava pa tudi verlim Gorjancom, ki so blago početje svojega dušnega pastirja tako radi podpirali. Černjan. Iz Novega mesta 26. sept. M. P—i. —- Iz raznih dopisov, ki se nahajajo po slovenskih časnikih, in napredovanje našega slovstva zadevajo, se vidi, kako živo veje duh slovenski, kako se oživlja narodsko čutje in hrepenjenje po pridobitvi pravic, ki vsakemu narodu, kteri ni še popolnoma poginul, so presvete svetinje. Le tako naprej! ***) — Kar se pridelkov tukajšne okolice tiče, gre letos sadju vsake verste pervenstvo; češpelj je posebno obilo. Sadju enako se ponaša proso; krompir je še precej obrodil, al žalibog! ljudje tožijo, da čem prihaja. Ajda je cvela tako krasno, kot da bi jo vsako noč sneg opadel bil; rastla je skoz in skoz lepo, zdaj pa — ne daje prebogatega pridelka. Vinogradi obetajo srednjo bendimo; po nekterih goricah se obilnejše grozdja nahaja kot po drugih. V zmladletji se je obilo obilo grojzdkov vidilo na rozgah, kterih nekaj je potem z majhnimi jagodami ostalo. Žita je bilo precej obilo. Drugo lepo kaže. Letos ne bo, hvala Bogu! kmete novomeške *) „Košanšinske" pravijo pri nas namesto „kohinhinske". Pis. **) Ne zamerite nam, dragi gospod, da Vam tega iz lastne skušnje ne moremo poterditi. Vred. •**") Pr.pfs konecletne šolske slovesnosti je danes že preveč ,.post stust". Drugikrat prosimo berž. Vred, okoiice tako zlo ljuto ubožtvo terlo kot lani, ko niso dragega n^ imeli kot revščino in pot do groba. Iz Škedne 27. sept. L. B. — Že kakih^ 5 ali 6 let nam „Noviceu niso nič od ljudske šole v Škedni povedale. Vem, da častiti bravci „Novica ne bodo nevoljni^ ako nekoliko o konecletni preskušnji te šole opomnim. Pre-skušnja je bila 20. t. m. in sicer dopoldne za 1. in 2. red, popoldne za 3. Več častitih gospodov jo je s svojo pri-čujočnostjo počastilo. Izpraševanje se je iz keršanskega nauka začelo: vidilo se je, da mladež ni brez koristi šolo obiskovala, ker od pervega do zadnjega je tako dobro odgovarjala, da se je vsakemu serce veselja širilo. Tudi v drugih predmetih se je prav dobro oponesla: branje je šolarjem in šolarcam v treh jezikih, slovenskem, laškem in nemškem tako gladko od rok šlo, da je bilo veselje! Tudi v računstvu so se ponesli. Lepopisi so se pa posebno pričujočim gospodom dopadli. Po dokončani preskušnji so vi-sokočastiti gosp. dekan in župnik, Jakob Koman, mladino, ki je posebno dobro napredovala, očitno pohvalili, druge pa k še večji pridnosti opominovali; v nedeljo so pa bili najbolj pridni šolarji in šolarce z zlatimi bukvicami obdarovani. Da je šola tako dobro napredovala, se ni čuditi, ker vse hvale vredna učenika, častita gosp. V. Matjan, kaplan, in gosp. J. Cenčur sta se na vso moč trudila za šolski blagor. Pa tudi šolski ogleda, gospod J. Sancin, zasluži očitno hvalo. Iz Postojne 29. sept. — Naj ^Novicam" spet par verstic pišem; morebiti ne bojo bob v steno, kakor tudi une niso bile, ki sem jih Vam zadujič pisal. ^Resnica oči kolje" je star pregovor, ki se je poterdil tudi o tem, kar sem unidan grajal. Danes pa — ,5pax nobiscum!" — nimam bisage napolnjene s kregom, ampak le z vošili, ki jih rad očitno povem. Gostovi, ki k nam zahajajo, pogrešajo pri nas senčnatega sprehajališča, ker razun Ribnikarjevega ne dosti vabivnega drevoreda nobenega nimamo. Čeravno pot, ki pelje proti jami, ni kaj posebno pripravna zavolj blata v deževnem vremenu in pozimi zavoljo žametov, naj bi se, če se že ne da nova cesta verh te poti napraviti, vendar obsadila z drevjem na obeh straneh, al za Božjo voljo le z lipami ne, ktere pri nas grozno počasi rastejo in rade pri nas konec jemljejo. Divji kostanj ali akacija, to ste drevesi za hitro senco najpripravuiše. Kar je pa na poti v jamo še posebno potrebno, je to, da bi se cesta napravila tako, da bi, zlasti ob večjih shodih, ne bil peš človek v nevarnosti vsaki hip povožen biti, zlasti pred jamo, kjer se obračajo vozovi in se največja množica ljudi gnječi. Tudi bi bilo prav, pred vhodom v jamo napraviti kako stres je, da bi vozovi, ki čakajo ljudi, z vozači in živino se ne prepekali na soncu po 2 ali 3 ure ali bi jih dež neusmiljeno ne pral. Kaj! — ko bi se zavoljo jame, ki nam donaša lepe dnarce, vendar tudi to enkrat prenaredilo in iz „Urzustand" povzdignilo! Tudi zavolj jame same imam še nekaj pri sercu. Ce gremo o binkostih v jamo, vidimo veliko lučic notri goreti, pa je veudar temno v nji kakor v kleti. Ob takih časih gori po 1100 lojenih lampic in še 4 cente Militovih sveč; pa vse ne zda veliko in ne more zdati. Al bi se ne dala bolja svečava in cenejša napraviti? Letos je bilo o binkostih 1167 ljudi v jami, ki so plačali 1167 golti.; ako se odbijejo stroški za osve-čavo z 502 gold. in 100 gold. za strežaje, ostane gotovega dobička 565 gold. Kaj, ko bi se napravilo namesto sedanje svečave dostojno število lampic z odbijavnikom LReflex-Lampen), naj že bojo oljenke ali s tekočim gazom napolnjene. Take lampe bi delj časa gorele, veliko bolj svetile in manj koštale kakor tistih 260 funtov lojenih sveč ali celo tistih 1100 lojenih lamp, ki niso čisto za nič. Da bi se pa tu in tam za osvetljenje posamnih jamskih ime-nitnost ne prižgale sveče, tega ne rečem. V 3 do 4 letih bi bili z jamskimi dohodki vsi ti stroški za lampe poplačani in dobra osvečava bi bila za vselej upeljana. Zdaj se 321 morajo obiskovavci jame skor vsi naenkrat v jamo stisniti,