»Vzgojitelj Lanovec." Črtica, spisal Ivan Ivanovič. nPa kako je školskoj mladeži Talijin hrara širom otvoren, paže se pod moraš onamo vodi, mislimo. da ne ce kod mladeži tim komadom porasti ugled učitelja, nego se i onaj uzdunani potkopati. Učitelji bi morali listom ustati protiv toga ,noviteta' u svojem interesu i u interesu povjernene im mladeži." ,,Krščanska Škola" št. 15. ,,Slovensko dramatično" društvo je spravilo dne 8. in 10. t. m. na oder slovenskega gledališča veseloigro iz uČiteljskega življenja: »Vzgojitelj Lanovec". To veseloigro je spisal ljudski ucitelj v Hamburgu Oto Ernst Schmidt. Schmidt je bil prej ljudski ucitelj, a ker je čutil v sebi poklic do pisateljevanja, v kratkem baje obesi učiteljsko suknjo na klin in se posveti popolnoma pisateljevanju. In mož ima prav in tudi — kakor kaže samo sedanjost — prav lepo prihodnost, kajti njegov prvi dramski poskus: ,,Jugend von heute" mu je v kratkem času prinesel samo na tantiemah malenkost 100.000 mark. Veseloigra: ,,Vzgojitelj Lanovec" (Flachsmann als Erzieher) bila je sprejeta po vsem naobraženem nemškem svetu z vsem oduševljem. Igrali so jo po vseh večjih nemških gledališčih in tudi v Avstrijo je našla pot. Dvorno gledišče jo je dalo, ako se še prav spominjamo, trikrat — beim ausverkauften Hause. — Seveda, kritika je bila z večine prav povoljna, toda našle so se pa tudi pobožne duše, katerim igra nikakor ne ugaja, češ, da je tendencijozna itd. Na slovanskem jugu se je prva uprla tej igri — po našem znanju — ,,Krščanska škola", pedagogično-naučni list, ki izhaja v Zagrebu dvakrat na mesec. V 15. št. letošnjega leta priobčila je ,,Krščanska škola" uvodnik pod imenom ,,Flachsmann als Erzieher". V dokaz, da veselo-igra ne zasluži svojega priznanja, cituje kritiko ,,Pedagogische Monatshefte", ,,Wahrheit", ,,Berliner LocalAnzeiger", ,,Tagliche Rundschau" in ,,Buhne und Welt". Najdaljšo kritiko prinašata pjrva dva lista. Oba se bavita s posameznimi osebami, njih znacaji itd. Dalje se ozira kritika teh dveh listov tudi na pomen in možne nasledke takih iger. Kritiku nikakor ni po volji, da bi se učiteljstvo pecalo z Lambrechtom, Ranke-jem, Droysenom, Hauserom in Janssenom; še manj mu pa ugaja, da bi smel imeti kak ljudski učitelj o zgodovini take nazore, kakor jih ima pisatelj znanega: ,,Also sprach Zarathustra" —filozofNietzsche. Istotako se spodtika kritik nad oduševljenim obožavanjeni Kremenjakovim (Flemingovim) Pestalozzija, kajti ,,nadčovjek Flemnig (Kremenjak) ostat ce, nadamo se u mašti 0. Ernsta, jer bi njegova uprava u školi bila ekstrem kao i kukovna pojav a jednoga Flachsmanna, a za narod ne bi bila od nikako koristi." Na podlagi ravno kar navedenega bi torej za hrvaške ucitelje bilo najbolje, da bi čitali edino le knjige, ki jih izdaja družba sv. Jeronima in pa kot strokovni list ,,Krščansko školo", a za slovenskega učitelja pa bi zadostovalo, da je vpisan v družbo sv. Mohora, a zvest naročnik „ Slovenskega učitelja" — — —. ,,Krščanska škola" cituje nadalje doslovno kritiko ostalih treh listov. »Berliner Local-Anzeiger" piše: ,,Die Komodie besitzt nicht den geringsten kiistlerischen Wert... Sie spekuliert fast verstimment gewalt3am uuf die Empfanglichkeit des Publikums . Plump und naiv ist die Losung des in keiner Beziehung dramatisch entwickelten Konflikts." ,,BUhne und Welt" pravi: ,,Das grosse Wunder kommt aber erst — um mit Ibsen zu sprecben: der Konigliche Schulrat ist ein solcher Philantrop, P>eigeist, Schwarmer, wie Lehrer Flemming. Er giebt diesem glanzend Recbt und jagt Flachsmann, der seiue Oberlehrerstelle an Flemming abtreten muss, zu allen Teufeln. Ein freisinniger Schulrat? Ein Verachter des griinen Tisches und des Instanzenzuges ? Auch dass Flachsmann noch als Falscher seiner Examen-Zeugnisse entlarvt wird und der Schulrat das Lehrerliebespaar scherzhaft wie in einer Posse zusammengiebt, ist ziemlich bedenklich." — Slovenska kritika je sprejela ,,Vzgojitelja jLanovca" s pravim entuzijazmom, znamenje torej, da je igra času prav primerna; v istem smislu jo je pozdravilo tudi občinstvo. — In kakšna je naša sodba iz učiteljskega stališča? — V kratkem sledeča: Igra je v vsakem oziru kakor nalasč za sedanje čase. Na prvi pogled bi človek v istini skoro rekel, da je pretirana, toda, kdor ima priliko stopiti med svet, našel bo, da je igra prava slika, izborna ^zafrkacija" vseh onih Pajkov, Poličev, pa tudi Lanovcev in — Trebuharjev, ki liodijo po slovenski zemlji. — Istotako dobi marsikatera svojo sorodnico v Suhadolnici, a redko bodo sejani Drobtine in Svetlinke. Slovensko gledališko mtendancijo pa prosimo, da nam poda še veckrat to igro, kajti s tem ne bode prav nic oškodovan učiteljski ugled, marveč pridobil bode mnogo, mnogo, ker se bode obcinstvo pričelo zanimati malo bolj za šolstvo kakor do sedaj in slovensko učiteljstvo bode pričelo upoštevati oni zlati izrek: ,,Človek, spoznavaj sam sebe!" Mestna dekliška šola. (Konec.)C. kr. okrajni šolski nadzoraik g. ravnatelj F r. L e v e c je ogovoril prisotne tako-le : ,,Dovolite mi, velecenjena gospoda, da ob tej slovesni priliki tudi jaz kot neposrednji državni nadzorovalni organ te šole izpregovorim nekoliko besed. Najprej tudi od svoje straui izrekam iskreno zahvalo mestni občini ljubljanski, da je postavila to krasno, občni ljudski omiki posvečeno šolsko poslopje. Posebno toplo pa zahvaljujem še gospoda župana, zakaj dobro mi je znano, da je vprvi vrsti njegova osebna zasluga, da se je stavba tega modernega šolskega poslopja v kratkem času tako točno in srečno izvršila. Kakor ob mnogo dragih prilikah, se je pokazal gospod župan tudi ob tej, kot vrlega, za mestno ljudsko šolstvo jako vnetega in zaslužnega funkcionarja. Zatorej pa po pravici pričakujemo od njega, da posveti v bližnji prihodnosti primerni nastanitvi tudi drugih mestnih ljudskih Šol, v kolikor to je Še potrebno, vso svojo pozornost. Ljubljanska obČina do 1. 1860. sploh ni imela uobene svoje ljudske šole, in šele 1. 1874. si je postavila prvo svoje šolsko poslopje ob Cojzovi cesti. Ker je pa z občno šolsko obveznostjo rapidno rastlo žtevilo otrok — mimogrede omenjamo, da jih je bilo lansko leto t Ljubljani 5004 — in ker so tudi otroci iz okolice, ki nima primernih šol, v velikem številu silili v mestne šole — lani je imela Ljubljana takih okoliskih otrok blizu 500 — je morala Ljubljana, dasi so se medtem odprle tri privatne večrazredne Ijudske šole, samo v teku petnajstih let sezidati troje novih šolskik poslopij, ki so jo stale okroglo vsoto p o 1 milijona kron; kupiti je morala zasebno kišo in najeti še drugo hišo v šolske namene, tako da so zdaj v tem liipu ae tri mestne ljudske šole brez svojega šolskega doma. V bližnji pribodnosti bode torej naloga mestne občine, da tudi te svoje tri mestne šole spravi pod lastno strelio, obenem pa misli tudi na to, da je ves vzliodni mestni del z Udmatom vred brez javne dekliške šole. Od previdnosti, naprednosti in odločnosti gospoda župana se nadejamo, da, kakor je s to novo šolo poskrbel za »entjakobski mestui okraj, v prihodnje poskrbi za to, da tudi drugi mestni okraji dobe svoje šole, v kolikor jih še nimajo, in da se tudi za tiste javne mestne šole, ki so zdaj neprimerno nastanjene po privatnih liišah, postavijo primerna šolska poslopja. S tem bi mestna občina popravila zamude in napake, ki jib ni kriv sedanji župan in sedanji občinski zastop, ampak ki so se storile v prejšnjih desetletjih. Pri tem vprašanju pa bi bilo eno važno stvar posebno vpoštevati. V Ljubljani so doslej čakali z zidanjem vsake nove šole toliko easa, da se je število šolskih otrok silno nagromadilo. Potem pa so morali zidati velika šolska poslopja, v katerih je pod enim vodstvom združenih 10 do 12 z otroki prenapolnjenih šolskih razredov. Jasen dokaz za to nam je ravno šentjakobska šola, ki jo daiies slovesno otvarjamo. Ta šola je osemrazredna, toda oglasilo se je bilo toliko učenk, da bodemo morali takoj letos aktivirati 12 razredov! Ne glede na to, da se taka uredba nikakor ne zlaga s duhom šolskik zakonov, se tudi v sanitarnem, disciplinarnem, vzgojnem in didaktičnem oziru ne more odobravati.*) Nekaka decentralizacija mestnega ljudskega šolstva je tedaj nujno potrebna. Uvaževati bode zatorej vpraŠanje, ee bi se ne priporočalo zidati več manjših šol, toda v raznih mestnih okrajih. In upam, da nam tisti, ki imajo govoriti o tej stvari, srečno rešijo to vprašanje, da se potem tudi v Ljubljani laže doseže pravi namen ljudskošolskega pouka, tisti namen, ki veleva, da je otroka odgojiti na versko-nravni podlagi, razviti mu mnogovrstne njegove dusne moči, oskrbeti ga z vsemi potrebnimi vednostmi ter mu tako dati podstavo, da postane dober kristijan, zvest državljan in vobče pošten in znacajen človek. Ta vzvišeni namen pa more doseči ljudska šola samo tedaj, kadar vsi faktorji, ki mogočno vplivajo na razvoj in pouk vsakega posaraeznega otroka, zvesto izpolnijo svojo dolžnost. *) Govornik je imel v mislih najbrž § 12. dež. zakona z dne 29. aprila 1873, dež. zak. št. 21, ki pravi doslovno: nŠolo, ki je bila že pet let prisiljena, večje število svojih letnih stopinj ali razredov ločiti v vzporedne razrede, jc po preteku tega časa lociti takoj v dve šoli." — Na podstavi tega določila bi se bili morali I. in II. mestna deška petrazrednica že zdavnaj razdeliti t štiri deške šole. Ured. Najvažnejši odgojevalni faktor pri vsakem otroku pa je poleg šole in učitelja, njegov dom, domače ognjisče, rodbina, v kateri prebije otrok veeino svojega časa. Toda, žal, da ravno mnogo roditeljev ne podpira šole in ucitelja vselej tako, kakor bi bilo želeti, in da mnogokrat podirajo to, kar zidata Šola in učitelj! V svojem uradnem poslovanju zadnjih let sem v tem oziru čul mnogo upravičenih tožba, videl sera s svojimi očmi mnogo neveselili prikazni. Mnogi roditelji mislijo, da izpolnijo vso svojo dolžnost, ako otroka zapišejo v šolo in ga preskrbe z najpotrebnišimi učili — za vse drugo, in večkrat še za učila — pa skrbi učitelj! V takih razmerah je učitelju težko vzgajati otroka, in ako se vzgoja ne posreči vselej, krivda ne more zadevati učitelja in Šole. Vem, da v rnestne javne šole poŠiljajo svoje otroke uajveč mali uradniki, mali obrtniki, dninarji in delavci, mnogokrat celo ljudje, ki nikakor niso zmožni učenja svojih otrok nadzorovati in voditi. Tega pa šola tudi ne zahteva od njih! Pač pa zahteva tudi od takih roditeljev, da svoje otroke redno pošiljajo v šolo; da jili v letih solske dolžnosti ne zlorabljajo za hlapčevske opravke; da jih uče lepega vedenja; da jili uče spoštovati vsako avtoriteto, posebno pa učiteljevo; da jih vadijo redno izvrševati vsa s šolo združena opravila. In te roditeljske dolžnosti izpolnjevati je možno vsakemu očetu in materi, če sta še tako ubožna ! Presrčna moja želja je, ^da bi si v tem šolskem okraju, v tem novera šolskem poslopju šola in dom, roditelji in učitelji vzajemno podali roke, da bi sklenili tesno prijateljsko zvezo ter drug drugega podpirali pri odgoji in pouku šolske mladine. Zlasti priporočam vodstvu in učiteljskemu zboru, da. bi po zgledu uciteljstva v drugih velikih mestih vpeljali sestanke ali konference z roditelji. Pri takih shodih bi uciteljstvo poučilo roditelje o nalogah in zahtevah šolskega pouka, uciteljstvo bi pa od roditeljev pozvedelo vrline in napake šolskih otrok, spozna)o bi milieu, v katerem živi otrok ter bi potem laže individualno vplivalo na njegovo odgojo. In zadnje besede veljajo Vam, velecenjene gospodične uciteljice! Težak je Vaš posel, velika je odgovornost, združena ž njim! In zadostile bodete svojemu poklicu samo tedaj, kadar njemu edino posvetite vse svoje inoči. Prva Vaša dožnost je, da se verno ravnate po vodilnem načelu, izraženem v državnem šolskem zakonu, da ljudskošolska odgoja bodi versko-nravna. Poleg lepih naukov, ki jih boste dajale otrokom, glejte na to, da jim ohranite pravo krščansko zavest, kije največja sreča nepokvarjene nedolžne, otroške duše! Pri vsera pouku [naj Vam bodo vedno v mislih zlate besede našega pesnika: _Ko um biatriš, srce si blaži! — Srce Ti v čislih bodi vedno in povsod! . . ." Pomnite dalje: Ljubljana Vam je postavila ta lepi šolski dom, in Vam je izročena častna naloga, vzgajati največ hčere deželnega stolnega mesta! Učite jih, naj bodo hvaležne svojeinu rojstnemu mestu! Učite jih ljubiti svoj materin jezik in svojo lepo domovino! Toda polagajte jim tudi na srce, da ta lepa zemlja je samo del mogočne Avstrije, s katero je na svojo srečo združena že mnogo stoletij. Skratka: Skrbite, da se bodo v teh šolskih prostorih odgajale poštene, zavedne, značajne Slovenke ter patriotično misleče državljanke! Bog Vam daj vso srečo pri Vašem poslovanju! Bog blagoslovi Vaše delovanje!" V imenu učenk mestne dekliške šole je nagovorila prisotne učenka J. Voduškova tako-le: Slavna gospoda! Dolgo, dolgo časa smo hrepenele po svoji lastni šoli. Saj se veseli vsak tistega dne, ko se more naseliti v svoji hiši. Tako je prišel tudi za nas imeniten in važen dan. Danes narnre. je otvorjena v novem poslopju slovenska dekliška šola. Pač nam bije srce radosti in veselja, ko gledamo krasno zidanje in lepe; velike sobe. Koliko lepega in koristnega se bomo tu ueile! Z znanostmi si boino bistrile um in blažile srca. Hoditi hočemo prav pridno v to lepo šolo, učiti se marljivo in obnašati se lepo. To bode nam v korist, našim učiteljicam in dobrotnikom pa v ve.selje. Znano nam je, da naša največja dobrotnica je občina s preblagorodnim gospodom županom Iv. Hribarjera, kateremu se drznem v imenu svojih součenk podariti ta mali šopek v znamenje iskrene hvaležnosti. Obenem pa tudi prosim, da nam ostane še v bodoče tako naklonjen kakor do sedaj. Sploh pa zahvalim vse one, ki so pripomogli v tem ali onem oziru k temu7 da smo danes tako srečne, bivati v svoji šoli. Vedeli ste dobro, da s tem položite temelj narodni omiki in izobrazbi. Bog Vas živi! Na to je zaključil g. župan to lepo slavlje s slava-klicem na presvetlega cesarja, kateremu so se vsi prisotni z največjim navdušenjem odzvali. Učiteljski pravnik. Priobcuje ,,Pedagogiško društvo" v Krskem. (Dalje.) § 76. Ako se učiteljeva vdova zopet omoži, dobodo otroci umrlega namesto vzgojevalnin (§ 72.) konkretalno pokojnino (§ 74.), ako si pa vdova za slučaj, da postane zopet vdova, pridrži pravico do svoje pokojnine, obsega ta pridržek tudi vzgojevalne prispevke tako, da v tem slučaju takoj preneha konkretalna pokojnina. § 77. Vdova in otroci v dejanski službi umrlega ueitelja, kakor tudi otroci take učiteljice, imajo pravico še četrt leta rabiti njegovo (njeno) naturalno stanovanje; ako je pa učitelj (učiteljica) dobival stanarino, jim gre Še prihodnji izplačilni obrok stanarine. § 78. Užitki zemljišča, služečega v založbo kakega učiteljskega mesta (§ 27.), gredo dedičem v dejanski službi umrle uciteljske osebe le takrat, ako je umrla med 1. rožnikom in 31. vinotokom. Razun tega iinajo dediči samo pravice do povrnitve tistih stroškov, ki so se izdali za pridobivanje teh užitkov. § 79. Ostalim po kakem članu učiteljstva, umrlem v dejalnosti ali v pokoju, gre — brez škode za vse druge zakonite preskrbnine — posmrtna četrt v višini trojnega zneska me- secne pristojbine, ki jo je pokojnik nazadnje prejemal kot aktivitetne užitke ali kot pokojnino. Posmrtna četrt gre, kadar umre ucitelj, vdovi ali pa; ako bi nje ne bilo, zakonskim potomcem pokojnika in ako umre vdova učiteljica, gre posmrtna četrt njenim zakonskim potomcem. Ako niorejo, če bi ne bilo vdove ali zakonskih potomcev, dokazati druge osebe, da so stregle umrlemu pred njegovo smrtjo ali plačale pogrebne stroške iz svojega denarja, se sporazumno z deželnim odboroin sme tudi takim osebam izplacati posmrtna četrt. Člen II. Ta zakon velja za u.iteljsko osobje, ki uživa že sedaj preskrbnino iz uČiteljskega pokojninskega zaklada in pa za ravno take vdove in sirote. Vendar pa se imajo normalni preskrbninski užitki sedanjih uciteljskih vdov zvišati za petindvajset odstotkov tako, da ti preskrbninski užitki z ene strani ne bodo znašali manj kakor 500 K na leto, z druge strani pa ne bodo presegali onega zneska, s katerim bi se imel odmeriti doticni preskrbninski užitek, če bi se uporabila določila tega zakona. K normalnim vdovskim pokojninam dovoljene miloščine ali poviški vštevati so v petindvajsetodstotni povišek. Člen III. Ta zakon stopi v veljavo z dnem razglasitve. Člen IV. Mojemu ministru za uk in bogočastje je naročeno izvršiti ta zakon. Učiteljice in pokojnine. V obče so šolski zakoni učiteljice le malo prikrajšali. Prikrajšane so n. pr. glede moralnih pravic, da ne bi sinele poučevati v višjih razredih in oddelkih deških in mešanih u.ilnic namreč : 11—14 letnih dečkov ne7 da ne morejo na teh šolah postati nadučiteljice itd. Glede dohodkov so po najnovejših zakonik na Kranjskem in Štajerskem tudi nekolikt) zapostavljene za učitelji. Najmanj pa so učiteljice enakopravne glede pokojnine, dasi morajo ravno toliko plačevati v pokojninski zaklad, namreč od stalne plače 12°/0 prvo leto, potlej pa vsako leto 2%. Same za svojo osebo sicer imajo do pokojnine iste pravice kakor učitelji. Ako pa umrjejo in so omožene, vdovec nima pravice do pokojnine, menda radi tega ne, ker se je v zakonu na to pozabilo in je ondi govor le o uciteljskih vdovah in nič ne o nvdovcih". Govor je pa v postavah o otrocih. Toda, ako uciteljica umrje, tudi njeni mladoletni otroci nimajo pravice do pokojnine; oziroma do odgojnine. Edino le do četrtinske pogrebščine (konduktnega kvartala) imajo otroci umrle učiteljice pravico, katero pa je še le izvojevati moral vrli slovenski učitelj Knaflič, kakor kaže sledeča razprava: Učiteljem in uČiteljicam se odtegujejo vsak mesec pri davkariji določeni zneski za pokojninski zaklad, iz katerega se plačuje po njihovi smrti njihovim zaostalim vzgojnina, oziroma pokojnina in konduktni kvartal. Učitelji in učiteljice si torej pokojninski zaklad sami vzdržujejo, in ker plačujejo vsi enake % v ta zaklad, bi se sklepalo, da morajo tudi učiteljice uživati enake pravice pokojninskega zaklada. Toda deželni šolski svet in naučno ministrstvo sta bila vedno nazorov, da otrokom omožene uciteljice ne pripada po njeni smrti niti konduktni kvartal, niti pokojnina. Upravno sodišče na Dunaju se je bavilo 4. maja 1899 s tem vprašanjem. Radoslav Knaflič, nadučitelj v Št. Lenartu nad Laškim trgom, je po smrti svoje soproge učiteljice Viktorije zahteval za njenega sina Vladimirja konduktni kvartal in pokojnino, deželni šolski svet in ministrstvo sta to zaht.vo zavrnila^ proti odloku naucnega ministrstva je vložil R. KnafliČ pred dvema letoma pritožbo na upravno sodišče na Dunaju, ki je to zadevo obravnavalo dne 4. maja 1899 pod predsedništvom bivšega pravosodnega ministra grofa Schonborna. Radoslav Knaflic je sam brez odvetnika v enournem jedrnatem govoru zagovarjal postavno opravieenost svoje zahteve in je pobijal nepostavnost ministrskega odloka. Pričujoci ministrski zastopnik Braitenburg Jožef, plemie iz Zeneburga, doktor prava, tajnik naučnega ministrstva, je zagovarjal stalisče ministrstva, izjavljajoč, da je naučno ministrstvo take prošnje vedno enako zavračalo in da je to prvi slučaj, v katerem se ucitelj bojuje zoper razsodbo ministrstva, je predložil celo pritožniku več takih prošenj na ogled, rekoc: ,,V Vašem slučaju smo tudi tako razsodili kakor za druge." Pohvalil je pritožnikovo odločnost in skrb za svojo družino ter skrb za vse učiteljstvo v Avstriji in mu zagotavljal, da mu ministrstvo njegove pritožbe nikakor ne šteje v zlo7 temiič v zaslugo, če bode danes razsodba upravnega sodišča izpadla ugodno za učiteljstvo. Na to se je podal senat upravnega sodišča v posebno dvorano. Po tri četrt urnem posvetovanju se je vrnil ter proglasil sledečo razsodbo: ,,V imenu Njegovega Velieanstva cesaija Franca Jožefa I. priznava upravno sodišče upravičenost pritožbe R. Knafliča v zadevi konduktnega kvartala, ter se ta del ministrske razsodbe razveljavi. Sinu pokojne učiteljice Viktorije Knaflieeve pripada postavni konduktni kvartal, drugi del pritožnikove pritožbe pa se zavrne in ostane torej ta del ministerske razsodbe še nadalje v veljavi." Kar razsodi upravno sodišče, po tem se mora ministrstvo in deželni šolski svet ravnati. Vsi oni otroci, katerim je deželni šolski svet, oziroma mininistrstvo svoječasno po smrti njihovih mater učiteljic odreklo konduktni kvartal, naj sedaj svojo zahtevo ponove, deželni šolski svet jim sedaj mora iz nčiteljskega pokojninskega zaklada izplačati kondutni kvartal. Tako je odločnost slovenskega učitelja pribojevala za avstrijsko učiteljstvo znatno pridobitev. Naše občine in davkoplačevalci pa mnogokrat rajši trpe krivico, nego da bi se bojevali za pravico. ^Kdor molči, pomaga zatirati pravico!" (Na Dolenjem Avstrijskem se je učiteljicam odrekla pravica, pa bi po smrti njihovi ostali uživali kakšne potreb*cine. M. odl. od 27. oktobra 1884.) Prej navedena razsodba upravnega sodišča je sprejeta t novi kranjski zakon. Sklep. Naš namen, da smo to navodilo med svet poslali, je bil največ ta, da smo učitelje na zakone in naredbe šolskih gosposk opozorili, kajti s tem se ucitelj najbolj krivice varuje, da zakone pozna in se po njih ravna. Vsaj morajo šolske gosposke same zakone in edino le zakone v roke vzeti, kedar jim je kako protizakonito učiteljsko dejanje razsojevati. Drug namen, katerega smo pri tem imeli, je ta, da bi č. čitatelje opozorili na to, da opazujejo in primerjajo, ali se to, kar višje inštance (šolski voditelj, krajni, okrajni, deželni šolski svet) ukrepajo, ujema z zakoni in ukazi še višjih inštanc (ministrstvo, upravno sodišče). Nadalje je želeti, da bi razmotrivanje zakonov in raznih ukazov in razpisov ter postopanj šolskih gosposk učiteljstvo prišlo do prepričanja, da so zakoni v marsičem pomankljivi. To velja osobito o zakonih glede disciplinarnega postopanja. Ta oddelek avstrijskih deželnih šolskih zakonov ne zadostuje v nobeni pokrajini, in uciteljstvo se povsodi trudi, da sestavlja in nasvetuje boljša in natancnejša določila v tem obziru. Tudi kranjsko uciteljstvo naj bi se začelo s tem vprašanjem baviti. Pri vsem tem razmotrivanji naj ima pa učitelj pred očmi okoliščino, da služi, da je podložen, da mora torej storiti, kar se mu ukaže. Ako se mu ta misel prevec poniževalna zdi, naj se pa hitro tolaži z drugo uiislijo, da on ni brezpraven služabnik, da marveč služi na podlagi trdnih, dobrih zakonov, po katerih se mora ravnati tudi njegov službodajalec. Vrhu tega naj mu služi v tolažbo, da se more in sme v vseh rečeh in zoper vse naredbe in zoper vse inštance pritožiti v pravem času, t. j. v 14 dneh po doslem odloku. Ako se pa v pravem obroku nismo pritožili, zadobi odlok šolskih gosposk moč in veljavo. V primemi obliki pritoževati se, je pa dovoljeno ne samo osebam, ampak celo uradom, krajnim in okrajnim šolskim svetom. Ze 1. 1875. je naučno ministrstvo razglasilo v tej zadevi sledeče glede okrajnih šolsldh svetov. Kar naroče tem inštancam deželni šolski sveti, to imajo okrajni šolski sveti sicer izvršiti, vendar smejo nekakosen ugovor (Vorstellung) poslati ministrstvu. Pravica pravega utoka (rekurza) se je sicer tem odrekla, vendar dovolila pravica proti ugovarjanju, kar je tudi nekoliko vredno *). Ugovore in celo prave rekurze smejo posiljati krajni šolski sveti zoper okrajne, šolski voditelj zoper krajne šolske svete in učitelj pa zoper šolskega voditelja. Vendar ne svetujemo, da bi se učitelji radi pravdali. Posebno ne kaže, da bi se skušalo doseči s pravdami, da bi se na kakošnein obstojecem stanji (status quo) skušalo rusiti. Navadno je ta na boljšem pred in med pravdo, kdor je že kaj užival, kakor že to veleva znana latinska prislovica ^beati posedentis". Težko se ga izpodrine od uživanja bodisi moralnih ali materijelnih pravic. (Dalje.) Zmes. xxxn. Klerikalci delajo na vse kriplje, da bi si podjarmili nase uciteljstvo. Pred volitvami vabijo s sirenskimi glasovi v svoj tabor, po volitvah pa udrihajo po učiteljstvu, kjer je le količkaj prilike za to. Pogrejmo nekaj spominov. ,,Domoljub" je prinesel v 15. št. članek ^Razmere med duhovščino in učiteljstvom", iz katerega naj navedemo nekaj mest: nToda protiverski duh je začel žalibog že močno razjedati tudi naše slovensko učiteljstvo in— ne rečemo vsi, pač pa jih je veliko število, katere je novodobni in socijalnodemokratični duh tolikanj prevzel in spridil, da so začeli najhujši boj proti duhovščini, pa tudi proti veri in krščanskemu ljudstvii. Žalibog, da so taki učitelji sami in večkrat tudi njihove družine kuga za cele okraje s svojim življenjem. Do *) Ako so pa okrajni šolski sveti lastniki kakega poslopja ali druzega imetja, pa imajo v tej svoji lastnoati pravico pritoževanja. cerkve in službe božje nimajo nikakega veselja-, če gredo v cerkev, je njihovo vedenje v pohujšanje ljudstva, zlasti mladini; med pridigo zapuščajo cerkev, ker nečejo, kakor pravijo, poslusati neslanih pridig. Bratijo se z ljudmi, katerih pokvarjenost in brezbožnost je javno znana, razširjajo slabe knjige in časnike, uče opolzle pesmi; marsikje učitelj v gostilni pokvari, kar duhovnik s težavo sezida v cerkvi. Ob času volitev so zopet ravno taki učitelji navadno najhujši nasprotniki krščanskih mož. Mesto, da bi ljudstvo blažili, navajajo je k surovosti — z zgledoin, zlasti pa z razli.nimi spisi. Kar prinaŠajo naši liberalni listi ,,Slovenski Narod", nRodoljub" itd. podlega in hudobnega z dežele, to jim pošiljajo večjidel učitelji, ker drugih zmožnik ljudi v takih krajih ni." — Pribili smo del tega pamfleta kot ogledalo za naše učiteljstvo, da sprevidi, kakšne pošasti smo. Brrrr! Kar kurja polt me obhaja in zona spreletava! Vrag nas vzemi s kostmi, kožo iii dlako vred. Konec takih in enakih kolobocij je vedno običajen ta: ,,Dajte nam versko šolo, tako šolo, kjer bodo učitelji obvezani, varovati se vsega, kar bi žalilo verski cut!" Amen. Ko bi še živeli v blaženem srednjem veku, klicali bi raaziljenci: na gromado ž njimi! pred inkvizicijo ž njimi! Kako lepo bi bilo gledati, ko bi jim natezali ude, da bi kosti pokale, ali ko bi se cvrli na gromadi kakor polhi v ponvi. Vse to seve v večjo čast božjo. Učitelje je prevzel in spridil socijalno-demokratieni duh. No, socijalo-demokratičen je gotovo vsak učitelj tolikanj, da si želi izboljšati svoje žalostno gmotno stanje. To je prav naravno. Buzerona! Kaj pa so počeli klerikalci v Idriji ? Zvezali so se ocitno s socijalnimi demokrati, ki so v verskih rečeh naravnost revolucijonarni, samo da so vrgli kandidata-naprednjaka. Živio črno-rdeča žlindra! Ali ni to humbug ? Ja Bauer, das ist etwas anderes! Ravno za časa, ko so se klerikalci pobratili s soci, je papež sprejel skupino škofov iz južne Italije, katerim je govoril tako-le: Priporočam Vam ponovno, porabiti največjo skrb za združenje vseh katoliškili močij ter na vzdrževanje složnosti med verniki. Srečni smo vsled ljubezni, s katero ste se vdali proučevanju soc. vprašanja. Dolžnost vseh je, pobijati socijalizem v o bliki, v kateri se sedaj razširja, napada družbo ter jej preti z groznim poginom. Pred nevarnostmi socijalizma, prostozidarstva, judaizma in anarhizma moramo pomnožiti svoje moči." Ali sta dekan Arko in dr. Žlindra tudi nezmotljiva kakorpapež?? No, stranka je vredna stranke, breznačajni in brezdomovinski klerikalci brezznacajnih in brezdomovinskih soc. demokratov. Sram jih bilo!  (Dalje.)