l D u n aj, 25. oktobra 1914. Državno sodišče je danes izdalo razsodbo, ki pravi, da se staršev brez konfesije ne more siliti, da bi za svoje šoloobvezne otroke, kisotudi brez konfesije, določil i kako od d r ža ve priznano veroizpoved v svrho poučevanja v veronauku. Državnemu sodišču je predsedoval njega prezident dr. pl. Grabtnayr, v obravnavi pa je bil ta slučaj: Posestniku Francu Kuku v Kohelni na Češkem, ki je kakor njegova žena brez konfesije, je okrajno glavarstvo v Semilu leta 1912. ukazalo, da mora za svoja dva otroka, -ki obiskujeta Ijudsko šolo in ki sta v rojstni knjigi vpisana tudi brez konfesije, tekom osmih dni določiti kako od države priznano veroizpoved, ki se naj v njej poučujeta oba otroka. Namestništvo v Pragi je zavrnilo Kukov rekurz, ter je rekurentu priobčilo, da mora tekom 14 clni po polnomočju namestništvenega adloka določiti za oba svoja otroka kako od države priznano veroizpoved, sicer bo na podlagi cesarskega patenta z dne 20. aprila 1854 k temu prisiljen. Ministrstvo za notranje zadeve je odobrilo odlok namestništva, nakar se je Kuk pritožil na državno sodišče. Pritožnikov zastopnik dr. B a r t u š e k je poudarjal, da se z izpodbijanim odlokom predvsem krati pritožniku pravica svobode vere in vesti, ki jo zagotavlja vsakemu državljanu člen XIV. državnega osnovnega zakona. S siljenjem k udeležbi veronauka — je izvajal pritožnik — bi bila otroka, ki sta bila brez vsakega zadržka vpisana v rojstno knjigo brez konfesije, neposredno primorana k verskim vajam. Nadalje izvaja pritožba, da se z izpodbijanim odlokom k določitvi kake od države priznane veroizpovedi krati pritožniku v členu XVI. zajamče^a pravica dornačih verskih vaj in konč;io; da se jemlje v členu XVII. tega zakcna vsakemu državljanu zagotovljena pravica svobode znanosti in njenih naukov. V protispisu ministrstva za nauk in bogočastje je rečeno, da gre svobodi vcre in vesti, zajamčeni v členu XIV., zlasti za šoloobvezne otroke gotova omejitev, ki je izražena v medkonfesionalnem zakonu z dne 25. maja 1868 ter v državnem šolskein zakonu z dne 14. maja 1869 in z dne 2. maja 1883. Državno sodišče ie z danes izdano razsodbo priznalo, da se je z izpodbijanim odlokom kratila v člen u XIV. državnega osnovnega zakona vsakemu državljanu zajamčena pravica svobode v e r e i n v e s t i. V razlogah razsodbe se poudarja, da sta bila ob sklepanju zakona pritožnik in njegova žena vpisana v register brez konfesije. Ako je bil sedaj pritožnik pozvan, da mora tekom osmih dni za svoja dva šoloobvezna otroka, ki sta bila v rojstno knjigo vpisana brez konfesije, določiti kako oc države priznano veroizpoved in mu še priklopilo od svoje strani pretnjo eveutualnih sredstev siljenja, tiči v tem po nazorili državnga sodišča nedopustno siljenje vesti in torej kršenje pravice svobode vere in vesti. Z ozirom na druge točke pritožbe je izreklo državnp sodišče, da pritožba zaradi nedostajanja stvarnih pogojev ni utemeljena.