DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. -— Velja 8 K na leto.
II jj XXIII. letnik.	V Ljubljani, maj 1906.		 V. zvezek.
	il				H
Tretja nedelja po veliki noči.
Zakaj nam Bog pošilja trpljenje.
Vi bote žalovali, a vaša žalost se bo spremenila v veselje.	Jan. 16, 20.
Besede, katere nam kliče v spomin današnji evangelij, je govoril Zveličar pri zadnji večerji svojim učencem. Naznanil jim je bližnjo uro svoje smrti; češ, le še malo časa bom tukaj pri vas kot človek ; kmalu bom umrl in potem pojde moje telo poveličano nazaj v nebeško kraljestvo.
Apostoli so bili jako žalostni, ko so slišali te besede; zato jih je tolažil in jim napovedal, da se bo njih žalost spremenila v veselje. Obljubil jim je tolažnika sv. Duha, ki jih bo potolažil in v veri potrdil; kar se je res zgodilo 50 dni po njegovem vstajenju. Rekel jim je pa tudi: Še malo časa in me ne bote več videli, in spet malo časa, pa me bote zopet videli. S temi besedami je hotel reči: V malo dneh, ljubi učenci, me bo smrt vzela vašim očem, ko me bodo Judje umorili in v grob položili; tedaj bote jokali in vsi bote zbegani. Toda tretji dan bom vstal častitljivo iz groba, prikazal se vam bom, in vi se bote tega veselili. — ln to se je v resnici tako zgodilo. Pa Jezus je šel v nebesa in učenci so bili zopet žalostni in preplašeni; ko pa je prišel nad nje sv. Duh, so bili osrčeni in kar omamljeni samega veselja. Pa tudi to je minulo, in nastopili so zanje hudi dnevi krvavega, ljutega preganjanja. Napočili so oni dnevi, ko je mislil, da Bogu prijetno delo stori tisti, ki nje umori. Bili so v ječi, bičani, po vrsti so dali svoje življenje za milega Jezusa, trpeli so
19
Pastir 1906
neznansko, a njih žalost se je izpremenila v veselje, ker dosegli so krono večnega zveličanja, dosegli so ono neizmerno veselje, katerega jim nihče več ne more vzeti.
Vse to, kristijani, je za nas lep in tolažljiv nauk, da v križih in težavah ne smemo obupati, da se moramo tega celo veseliti, ker trpljenje traja le kratko časa in ker se vsaka žalost in bolečina izpremeni navadno v veselje.
Toda, koliko je pa sedaj kristijanov na svetu, ki bi po tem nauku voljno prenašali nadloge in težave, kje so tisti, ki bi z veseljem nosili križ, katerega jim Bog naklada? In odkod pa prihaja to, da je tako malo ljudi, ki bi voljno prenašati vse svoje križe in nadloge? To prihaja brez dvoma odtod, ker mi vsi opazujemo in ocenjujemo trpljenje in bolečine le od ene, in sicer od težavne strani, in ker nič ne pomislimo, da nam Bog zato pošilja različne bridkosti, ker se v tem hoče skazati dobrega, ljubeznivega očeta. Bog pripušča, da trpimo na tem svetu zato, dal. se spokorimo za svoje grehe, 2. da se novih grehov varujemo in 3. da tem bolj hrepenimo po nebesih.------------------------------------.
1.	Gotovo ni na svetu nobenega človeka, čeprav je še tako pobožen in pravičen, da bi nikoli ničesar ne zagrešil. Vsak dan storimo kako napako, ki se nas prime, kakor se prime prah obleke; zato pravi sv. Janez evangelist, da je tisti lažnik, ki pravi, da je popolnoma brez greha (1. Jan. 1. 8.) Seveda ti vsakdanji grehi, katere store sicer pošteni in pobožni kristijani, niso taki, da bi nam oropali milost božjo in da bi nas pahnili v pogubljenje; vendar tudi ti grehi ljubezen božjo do nas zmanjšujejo in nam tako dolgo zabranjujajo, da ne smemo gledati božjega obličja, dokler se nismo dovolj spokorili; dokler niso zbrisani vsi grehi. Mi vsi smo torej dolžniki pred Bogom, ki moramo svoje dolgove ali na tem svetu ali na onem poplačati, ako hočemo, da nam jih Bog odpusti. Vprašajmo pa se, kaj je ložje: dolgove plačati na tem ali na oneni svetu? Vsak ve, kako hudo, kako bridko je še le na onem svetu trpeti za pregreške, ki se zgode na zemlji. Kako lahko in z majhno težavo pa se zbrišejo grehi še na tem svetu, ako vse nadloge in težave, katere trpimo, voljno prenašamo! Najmanjša bolečina v vicah je neizmerno hujša kakor pa vse stiske in težave na tem svetu; in vendar bomo morali mi za vsak tudi najmanjši greh v vicah pretrpeti neprimerno hujše trpljenje, kakor si sploh moremo misliti.
Ako torej neskončna pravica božja ne pusti brez kazni nobenega greha, in ako se je treba že za vsak mal greh tako zelo pokoriti, koliko hujša mora še le biti pokora za smrtne grehe. Ako pa pomislimo, koliko je sploh ljudi na svetu, ki svoje žive dni niso storili nobenega smrtnega greha, kristijani, potem se res ni treba vpraševati, odkod toliko trpljenja na svetu. Ali se sploh smemo pritoževati čez trpljenje, ki nas tlači? Ali se ne spodobi veliko bolj, da Boga lepo zahvalimo za vse nadloge, katere nam pošilja, ker on bi nas moral hudo kaznovati na veke, pa nas kaznuje rajše na tem svetu, da se že po kratkih bolečinah zveličamo. Zato bi se trpljenja ne smeli braniti, temveč še hrepeneti bi morali po njem vsak dan in prositi, kakor je prosil sv. Frančišek Ksaverij: „Še več, o Gospod, še več, ker za moje grehe je to trpljenje še prelahko in premajhno !“
Zgodovina nam pripoveduje o mnogih svetnikih, ki so si želeli trpljenja, da bi se čim preje spokorili za svoje grehe. Sveti Pavel puščavnik je klical: „Kamorkoli se ozrem, vidim le svoje grehe. Mislim si, da sem v peklu, kjer vidim neštevilno duš, ki so manj grešile kakor jaz. In potem se vržem z obrazom na zemljo in jokam in zdihujem pred svojim sodnikom."
Seveda se le prerado zgodi, da ljubezen do samega sebe človeka tolikokrat premoti, da si misli, da ga Bog po krivici tepe in kaznuje z nadlogami, ali da toliko trpljenja le ni zaslužil, kolikor mu ga Bog pošilja. Marsikdo ne pomisli več nazaj na svoje preteklo življenje, ko je hudo žalil Boga. Toda čeprav človek na to pozabi, Bog tega gotovo ne pozabi nikoli: njegova neskončna pravica tirja, da se zbrišejo vsi dolgovi do zadnje pičice.
Marsikak oče ali mati tožita čez svoje otroke, kako preglavico jim delajo, a tega ne pomislita, kako sta doma svoje dni žalila svoje starše. Marsikdo toži, da mu nobeno delo ne gre po sreči; tega pa ne pomisli, da morda dela in kupčuje s tujim blagom, da dela nepošteno, da je nevoščljiv drugim, da je trd do ubogih.
To je torej prvi namen vsega trpljenja, katero moramo prestati. Bog nas hoče s tem spokoriti za naše grehe. Ker je naš dobri in ljubeznivi oče, zato nas očiščuje rajše z manjšim trpljenjem na tem svetu, nego da bi' nas očiščeval z neizmerno večjim Še le po naši smrti.
2.	Bog pa ima še drug namen s tem, da nas obiskuje z nadlogami in težavami: hoče nas s tem obvarovati pred novimi grehi.	*
1Q*
Ker Bog, kakor pravi sv. pismo, noče smrti grešnika, temveč da se spokori, poboljša in živi, zato skuša z vsemi mogočimi pripomočki spraviti ga na pravo pot in obvarovati pred grehom. Sv. Avguštin pravi, da v začetku Bog človeka vabi največkrat z ljubeznijo in dobroto, šele potem, ko vse to morda nič ne izda, ko sreča človeka pred grehom ne obvaruje, začne kaznovati z bridkostmi. Da, kristijani, Bog nas ne tepe zato, da bi nas pokončal, on nas kaznuje le zato, da bi nas poboljšal, da bi nas spravil na pravo pot, na katero bi morda nikoli ne prišli, ko bi nas s šibo na njo ne zaganjal. To nas uči sv. pismo, a to nas uči tudi lastna vsakdanja skušnja. Saj tudi starši svojih otrok ne kaznujejo zato, da bi jih pokončali in storili nesrečne, temveč da bi jih poboljšali, ker jim dobro žele, in ker nočejo z lepa ubogati, morajo pa z grda.
Kaj je privedlo brate egiptovskega Jožefa k spoznanju njih krivice in pregrehe, da so brata prodali? Ni jih premaknil glas vesti, ni jih ganilo jokanje njihovega očeta, da bi spoznali, kaj so storili. Ko pa so prišli v zadrege, in so jih v Egiptu kot izda jalce vrgli v ječo, so se jim odprle takoj oči, spoznali so svojo krivico in prosili so Boga, naj jim odpusti njih pregrehe. Prav se nam godi, so rekli med seboj, da to trpimo; zaslužili smo to, ker smo nedolžnega brata prodali v Egipt. (1. Moz. 42.21.)
Kaj je izpreobrnilo trdovratno srce kralja Manaseta? Dokler je bil v sreči in zadovoljnosti, se ni zmenil niti za navdihnenja božja, niti za opomine prerokov. Odpravil je pravo službo božjo in svoje podložnike je zapeljeval v malikovanje, zveste služabnike božje je preganjal in moril Ko pa so ga sovražniki vrgli s prestola in ga zvezanega peljali v Babilon, ko je čutil težke verige na svojih rokah, se je povrnil takoj k svojemu Bogu in Stvarniku nazaj, objokoval je svoje razuzdanosti in do svoje smrti je ostal skesan spokornik. (II. Kron. 33.)
Kdaj se je spokorila velika grešnica Marjeta Kortonska? Ali tedaj, ko se jej je dobro godilo in je imela vsega dovolj ? Ne, tedaj, ko je videla pred seboj grozno razdejano truplo tistega, radi katerega je grešila.
Toda čemu bi našteval take zglede? Saj to sami skušamo ! Vsakdo ve, kako Bog človeka vabi k sebi z ljubeznijo. Oblago-dari in osreči ga z vsem, da bi mu zvesto služil. Da mu vse, kar si poželi! Toda ali ta dobrotljivost božja človeka gane in poboljša? Ne! Čim bolj je Bog dober, tem bolj ga človek žali-Čim več dobrot dobi od Boga, tem bolj se od njega oddalji.
Ali ni torej res potrebno in koristno, da Bog iztegne včasih svojo roko in udari, da človek« še o pravem času opomni, naj
služi zvesto Bogu, naj se nikar od njega proč ne obrne, ako hoče srečen biti?
3.	Toda trpljenje, katero voljno prenašamo, nam ne izbri-suje samo naših grehov in nas varuje novih, to trpljenje tudi v nas vzbuja upanje in zagotovilo, da pridemo enkrat tje, kjer ni nobenega trpljenja, nobene bridkosti, v sveta nebesa. Kristus sam je rekel: Vi bote jokali in žalovali, svet pa se bo veselil, a vaša žalost se bo v veselje spremenila, in vašega veselja vam nikdo ne bo mogel vzeti. Drugje beremo : Blagor zaradi pravice preganjanim, ker njih plačilo je veliko v nebesih. (Mat. 5. 11. 12.) In sv. Pavel pravi, da vsa sedanja žalost, ki nas doleti na svetu, se niti primerjati ne more z onim veseljem, ki nas čaka v nebesih. In na drugem mestu govori (2. Kor. 4. 17.): Naša sedanja žalost, ki je mimogredoča in lahka, nam pripravi ne izmerno, večno slavo, ki vse preseže. Da kristijani, to je naše upanje, da nam kratka žalost naredi večno veselje, in lahko trpljenje neizmerno veliko slavo.
Ljubi v Kristusu! Ako to pomislimo, spoznamo lahko, kako dobro je za nas, ako trpimo, ako z veseljem prenašamo vse nadloge, saj brez plačila, brez večnega plačila ne bo ostalo nič. Vsaka solzica, vsak srčni vzdih, vsaka srčna bridkost, vse, vse bo tisočkrat povrneno. Koliko se mora truditi vojak v vojski, da dobi za zasluge kot plačilo zlato svetinjo! V nebesih pa dobimo še neizmerno več kot to, zakaj bi se torej za nebesa nič ne potrudili ? Bog je v resnici neskončno dober in usmiljen, da nam daje priložnost, da z malim trudom tako plačilo dosežemo. Zato so se apostoli veselili, ko so šli izpred velikega zbora, ker so imeli priložnost za Jezusa zaničevanje trpeti. Zato so bili vsi mučenci krščanski sredi neizmernih bolečin in muk polni veselja. Veselili so se, ker so vedeli, da v kratkem dosežejo tako obilno plačilo.
Iz tega pa vsakdo tudi lahko spozna, da veselje v žalosti zamore uživati le zvest kristijan, ki trdno veruje, kar ga uči sveta vera. Kdor nima vere, ali pa jo ima le površno, nestanovitno, ta ne more strpeti ničesar, temu trpljenje ni v tolažbo, temveč se največkrat izpremeni v obup ali celo v samoumor. Pravo veselje v trpljenju more imeti le pravi katoličan, ki veruje, da je trpljenje kakor sploh vsa dobra dela zaslužljivo za nebesa, kdor pa v dobra dela ne veruje, ta sploh ne .more razumeti, kako se more kdo trpljenja in žalosti veseliti in celd želeti.
Da pa, kristijani, prav spoznate dragocenost trpljenja, postavite se v duhu v one zadnje trenutke svojega življenja, ko bodete na smrtni postelji, v katerih gotovo vsakdo najbolj nepristransko sodi o časnem veselju in trpljenju. Povejte mi. kaj pa vas bo	takrat najbolj tolažilo, ko bote	že	smrti	gledali	v oči ?
Ali morda	veselje, katero ste na tem svetu	uživali?	Oh, to	je bilo
najbrže velikokrat pregrešno, to vam bo le v strah, ne pa v tolažbo! Ali vas bo tolažilo premoženje, posestva, bogastvo, čast? Morda vam je bilo vse to le v dušno škodo in čeprav ste imeli še toliko, tedaj bo treba vse zapustiti. Ali vam bodo prijatelji v tolažbo ? Oh, morda bote morali reči, ko	bi	tega	in tega	nikoli
ne poznal,	pa bi bilo zame veliko bolje.	In	vse	vas bo	zapu-
stilo. V tolažbo vam bo tedaj le to, kar ste storili v življenju dobrega, kar ste hudega trpljenja in žalosti voljno pretrpeli. Tega ne bote zapustili na svetu, to ne pojde z vami v grob, to pojde z vami pred sodnji stol božji in tam vas bo zagovarjalo.
Zato, kristijani, ne togujmo, ako trpimo, to je nam le v plačilo. S trpljenjem smo najbolj podobni svojemu Jezusu in on sam pravi, če bomo ž njim trpeli, bomo tudi ž njim poveličani. Zato se ne branimo trpljenja, še prosimo si ga in s sv. Avguštinom kličimo: „Hic ure, hic seča, ut in aeternum parcas!“ „Tukaj žgi, tukaj tepi, da nam v večnosti prizaneseš!" Amen.
f J. Benkovič.
Četrta nedelja po veliki noči.
Troje vprašanj o našem življenju.
Grem k onemu, ki me je poslal.
Jan. 16, 5.
Nekega dne pride k sv. Filipu Neriju mlad znanec in mu z veseljem pripoveduje, da bo dobil v kratkem imenitno službo, po kateri je že dolgo hrepenel.
Svetnik ga mirno posluša; potem ga pa praša : „ln ko boš službo dobil, kaj pa potem?" „Potem se bom oženil in bom skušal priti še viši", odgovori mladenič. „ln potem ?“ pravi zopet svetnik. „Potem bom bogat in srečen človek." — „In potem?"
—	Potem bom na stare dni lahko mirno in brezskrbno živel."
—	Jn potem ?“ — „Da, potem bom moral umreti, kakor drugi ljudje."
„ln potem?" vpraša sv. mož mirno. „Da, potem, potem!" V zadregi mladenič ne ve kaj povedati: to pa mu odpre oči, da
se spomni tudi svoje duše in večnosti, se odpove svetu in se posveti Bogu.
Kakor ta mladenič, tako misli večina ljudi najprvo le na svoje časne zadeve ter na pozemeljsko srečo. Kaj mi je storiti, tako se prašajo dan na dan, kaj mi je storiti, da pomnožim in utrdim svojo srečo? Kaj mi je storiti, da bom mogel pošteno shajati, da si pridobim prijateljev, da se izognem nesreči, ki bi mogla uničiti moje premoženje? — Takih pa, ki bi pri svojih časnih skrbeh pomisliti tudi na svoje večne zadeve, na svojo dušo, ki bi se resno vprašali: Kaj naj storim, da dosežem svoj časni in večni cilj in konec, kaj naj storim, da bom srečno živel in umrl, tacih ljudi je pa jako malo. Še veliko bolj kakor učenci, katerim Zveličar očita, da ga nihče ne vpraša, kam da gre, zasluži večina kristjanov očitanje, da žive . brezskrbno, in se ne zmenijo za namen, ki jim ga je Bog določil, ko jih je poslal na svet.
Povedati vam hočem danes, kaj je namen našega življenja in vam odgovoriti na troje vprašanj;
1.	Zakaj smo na svetu? 2. Ali smo živeli tako, kako r Bog hoče? 3. In kajbo z nami, ko bo treba umreti?
1.	Zakaj smo na svetu ? Na to prvo in najimenitnejše vprašanje moramo pred vsem odgovoriti, ako hočemo spoznati dolžnosti, ki nam jih Bog nalaga.
Naš Gospod in Zveličar je imel vedno pred očmi, zakaj da ga je Bog Oče poslal na svet, da namreč odreši človeški rod. — Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega (Luk. 19. 10.J in: Aloja jed je, da storim voljo tega, ki me je poslal (Jan. 4. 34.), je govoril naš Odrešenik. Jezus Kristus imenuje izveličanje ljudi svojo jed, ter hoče s tem pokazati, kako zelo mu je rešitev človeškega rodu pri srcu, pravi sv. Krizostom. In ko je slovo jemal od svojih učencev, je rekel: Grem k onemu, ki me je poslal! Glejte v življenju Gospodovem najdemo odgovor na naše prvo vprašanje: Zakaj smo nasvetu? Tudi mi smo bili zato poslani na svet, da izpolnujemo voljo božjo in razširjamo njegovo čast med ljudmi. To je naš splošni poklic, za katerega smo na svetu. Boj se Boga in izpolnuj njegove zapovedi, zakaj to dela človeka popolnega, govori sveti Duh (Prid. 12. 13). Jezus Kristus pravi: Vaša luč naj sveti pred
ljudmi, da vidijo vaša dobra dela, in slavijo Očeta, ki je v nebesih. (Mat. 5. 16.) Izpolnovanje volje božje in razširjanje časti njegove, je naš prvi namen na zemlji. Razun tega pa ima vsak človek še drugi namen, namreč: da si po svojem stanu in poklicu, po svoji moči in zmožnostih, prizadeva sveto živeti in priti do večne blaženosti.
Mi nismo le zato na svetu, da bi jedli in pili, da bi delali in spali, da bi vživali le posvetno veselje, si kopičili premoženje in hrepeneli po časni sreči. To bi bil naš namen, ko ne bi imeli neumrjoče duše in bi bilo po smrti vsega konec. Vaš poslednji cilj, pravi sv. Pavel (Rimlj. 6., 21), je večno življenje. Naša dolžnost je, ne samo živeti za svet, ampak tudi za večnost, ne samo iskati časne sreče, ampak pred vsem večne ; zakaj kaj pomaga, če človek ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi. (Marka 8. 36.) Zemeljsko življenje nam je le za to dano, da Boga, svojega Stvarnika, spoznamo, ga ljubimo, mu služimo in za plačilo enkrat k njemu pridemo. Posvetno premoženje nam je dano le zato, da si ž njim kupimo nebesa. Na svetu smo tedaj le zato, da častimo Boga, mu služimo in vsak po svojem stanu in zmožnostih hrepenimo po večni blaženosti.
11.	Ali pa smo živeli tako, kakor Bog hoče, za kar smo vstvarjeni ? To je drugo, imenitno vprašanje, ki je tesno zvezano s prvim, zakaj da smo na svetu.
Ker je imel Jezus Kristus vedno pred očmi, zakaj je prišel na svet, je ob koncu svojega življenja lahko rekel : Dopolnjeno je t. j. storil sem, moj Oče, kar si mi ukazal
ln ako se sedaj mi, predragi v Kristusu, vprašamo: Ali smo živeli tako, kakor Bog hoče, ali smo izpolnjevali voljo božjo ? Ali smo tudi mi imeli vedno pred očmi, zakaj smo na svetu? Ali smo s svojim življenjem razširjali čast božjo, ali smo skrbeli za zveličanje svoje duše, kar je naš namen tukaj na zemlji ? Ako si stavimo to vprašanje, kaj nam pravi vest nato ?
ln ker mora vsak človek po svojem stanu in zmožnosti skrbeti za svoje zveličanje, vprašam vas, predrage krščanske stariše: Ali ste vzgojevali svoje otroke v strahu božjem ? Ali ste jih učili, Boga spoznavati in ljubiti? Ste jim s krščanskim življenjem dajali lep zgled ? Ali ste bolj skrbeli za njihovo časno srečo, kakor za njihovo večno srečo? ln vi zakonski ljudje! Ali ste živeli v ljubezni in zvestobi v zakonu, imeli potrpljenje drug z drugim in pomagali drug drugemu k zveličanju? In vi krščanski
otroci! Ali ste izpolnjevali četrto božjo zapoved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in se ti bo dobro godilo na zemlji? Ali ste svoje starše ljubili in jim bili pokorni otroci ?
Krščanski gospodarji in gospodinje! Ali ste imeli svoje posle pri hiši kakor svoje otroke, ali ste skrbeli za njihovo časno in večno srečo ? Krščanska mladina ? Ali ti je bilo sveto in drago, ali si si ohranila svoje najboljše lepotičje čistost in pobožnost srca? —
Vi premožni! Ali ste prav obračali svoje premoženje in podpirali ž njim uboge vdove in sirote, jim sušili solze in lajšali zemeljsko gorje, kar je vaša sveta dolžnost? In vi vsi, kar vas je, kakršnega stanu in starosti! ali ste se pridno posluževali milosti božje in pripomočkov sv. zakramentov v zveličanje ne-umrjočih duš?
Še marsikaj bi vas lahko prašal, pa naj bo zadosti. Kaj am pravi srce na ta vprašanja? Blagor vam, ako je vaša vest mirna, ako vam ničesar ne očita. Gorje vam pa, ako je nemirna, pa je nočete poslušati, ko vam pravi, da ne smete več tako brezskrbno živeti, le za denar, veselje in posvetno čast. Gorje vam, ker s tem zanemarjate svoj cilj in konec, za kar ste na svetu. Ko bi bili večno na svetu, bi bilo to vse prav in dovoljeno, pa pomislite, da nam bo treba umreti. Kaj bo pač z nami, ko pride smrtna ura? To je tretje vprašanje, ki daje šele pravi povdarek prejšnjima dvema.
111.	Kaj bo z nami, ko nam bo treba umreti ?
Mi vsi smo popotniki na svetu : pridemo in zopet gremo; vsaka stopinja je korak proti grobu in zadnji korak spravi naše telo v zemljo, dušo pa v večnost. Kakor bi bilo neumno, ko bi popotnik le hodil naprej pa brez pravega namena in kraja, kamor hoče priti, ravno tako, in še veliko nespametniši je človek, ki živi tako brezskrbno, da se nič ne zmeni za svoj cilj in konec, kam da bo prišel po tem kratkem zemeljskem življenju. In zato tak človek, ki še ne ve, zakaj je na svetu, ki se ne zmeni zato, kaj da ga čaka po smrti, prav gotovo ne more živeti tako, kakor Bog hoče, in potem tudi ni čuda, ako spi tukaj trdno grešno spanje in se prebudi na onem svetu šele pri sodbi, ki ga pahne v pogubljenje.
Ako hočeš tedaj, predragi kristjan, da ti bo odgovor lahek na vprašanje: Kaj bo z menoj, ko bo treba umreti ? — ne pozabi,
da je tvoj „zadnji cilj večno življenje!" (Rim. 6., 21.). Spomni
«
se besedi Zveličarjevih, ki pravi: Ne vsak, ki pravi: gospod, gospod, bo šel v nebeško kraljestvo, ampak le tisti, ■ ki spolnuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. (Mat. 7. 21.)
Seveda ne moreš sam vsega storiti iz lastne moči in to tudi Bog ve; zato pa je svoji sv. Cerkvi izročil neizmerne zaklade milosti in pomočkov, da ž njimi ona podpira svoje otroke. Poslužuj se teh pripomočkov pogosto, namreč sv. zakramentov, sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa, oni ti bodo dajali moč, da boš mogel krščansko živeti in si tudi na vprašanje, kaj bo z menoj, ko bo treba umreti? z mirno vestjo odgovoriti s sv. Davlom: Dober boj sem bojeval, tek dokončal, vero ohranil in zato mi je pripravljena krona pravice, ki mi jo bo dal Bog, pravični sodnik!
Sedaj veste, predragi v Kristusu, zakaj smo na svetu, da namreč razširjamo čast božjo in skrbimo za svoje zveličanje. Veste tudi, kako nam je živeti, da bomo svoj namen izpolnili, za kar nas je Bog poslal na svet. Vprašajte se, ali ste v vsakem stanu in položaju ravnali po volji božji, ali vam je bil Bog najljubši in čez vse, ali ste skrbeli za svoje zveličanje s krščanskim življenjem in vrednim prejemanjem sv. zakramentov? Vprašajte se, kako ste izpolnjevali svoje dolžnosti, kakor starši, gospodarji in gospodinje, do svojih otrok in podložnih, kako ste se obnašali v sreči do svojega revnega in nesrečnega bližnjega? — Glejte, da si boste mogli dati vesel odgovor, da se bo posebno na tretje vprašanje: kaj bo z menoj, ko bo treba umreti, odgovor glasil: „Ne boj se moja duša, saj nisi pozabila, da si vstvarjena le za Boga, v njegovo čast in v svoje zveličanje.“ Amen.	P. J.
Peta nedelja po veliki noči.
Izpolnjevanje božje besede.
Bodite delavci besede, in ne samo poslušavci, s čemur bi sami sebe zapeljevali.	Jak. 1, 22.
Naša prva in glavna naloga na tem svetu je, da pridemo v nebesa. Ta svoj namen pa dosežemo edino le po krščanstvu, po veri, katero je učil sam Sin božji. Učil je svoje dni sam osebno svoje učence, potem pa se je ločil in prepustil to oblast
svojim namestnikom, katerim je rekel: Kdor vas posluša, mene posluša. Kdor hoče torej biti zveličan, mora se ohraniti na pravi poti, ki pelje do nebes, in da se ohrani na tej poti, mora poslušati božjo besedo. Toda tudi to še ni zadosti, da posluša kri-stijan božjo besedo, temveč mora po njej tudi živeti. Zato pravi sv. apostol Jakob : Bodite delavci besede in ne samo poslušavci, s čemur bi sami sebe zapeljevali. V istini, kdor le posluša besedo božjo, a je ne vresničuje sam na sebi, ta zapeljuje samega sebe. — Čigar krščanstvo je le v lepih občutkih in besedah, ta je podoben drevesu, ki je poln bujnega zelenja. Kdor misli, da je dober kristijan, ker dela lepe sklepe in obljube, pa jih ne vres-niči, je podoben drevesu, ki sicer krasno cvete, a ne obrodi ni-kakega sadu. In o takem drevesu govori božji Učenik, da bo posekano in v ogenj vrženo. Le nad onim drevesom se veseli božji vrtnar Jezus Kristus, ki ne samo bujno zeleni in krasno cvete, temveč ki tudi obrodi stoteren sad za večno življenje.
V to svrho vam hočem danes pokazati in dokazati:
1.	da moramo besedo božjo izpolnjevati in
2.	da moramo vso ali celo besedo božjo izpolnjevati.
I. a) Ni zadosti, da se beseda božja posluša, veruje, temveč jo je treba tudi izpolnjevati, po veri živeti. Zakonodajavec zapoveduje in prepoveduje zato, da se podložniki po tem navodu ravnajo. S tem, da jim zagrozi neko kazen, jih skuša odvrniti od nepokorščine. Nepokorščini sami ali prestopku sledi zažugana kazen Ko bi se ta grožnja v istini ne vresničila, bi propala veljava zakonodajavca, uničen bi bil njegov ugled.
Gospod Bog je kot vrhovni gospodar in vladar sveta tudi dal ljudem postave, kako naj žive in delajo. Neubogljivim je zapretil časne in večne kazni, ubogljivim pa je obljubil plačilo v sedanjosti in v večnosti. Človek si mora torej sam izvoliti, kar hoče: ali nepokorščino in kazen, ali pokorščino in večno plačilo.
Ko bi bila vendar še kaka tretja stvar, katero bi si mogli izvoliti! Neka tretja? Da, dragi v Kristusu! neka tretja stvar, menim namreč, ko bi vendar nam mogoče bilo biti nepokornim, a za to nepokorščino pa prejeti večno plačilo, in sicer za neznaten trud, z lahkimi sredstvi? Da bi se dalo delati umetno zlato, trudili so se mnogi učenjaki, a brez uspeha; človek bi sodil, da se vsaj tega nihče ne bo lotil, kako se umetno nebesa
pridobe. — ln vendar! Na svetu je vse mogoče. Pred dobrimi tristo leti se je našel tudi tak človek, ki je izumil način, kako more biti človek brez težkoče zveličan. Seveda so mnogi z veseljem in navdušenjem pozdravili ta nauk, ki je človeškemu srcu prijal po svoji lahkoti. Bilo je pa to tudi truda vredno, ker ta novi uk je bil nekak lek, neko zdravilo zoper vse rane, katere dobi človeško srce po grehu. Še dandanašnji se to sredstvo, to zdravilo ponuja in vživa; toda, žalibog, to sredstvo ni pravo, nima onega učinka, katerega obljubuje; to sredstvo je nevarnejše kakor pretrgani strelovod. To varljivo sredstvo je uk, da „vera brez dobrih del more človeka zveličati", kakor je učil zloglasni Luter.
V sedanjih časih skušnja uči, da so tudi med katoličani taki, ki menijo, da vera sama na sebi že zadostuje, ne da bi bilo treba po veri tudi živeti. To je nesmiselno do sniešnosti. Prav pravi neki novejši pisatelj o prvem začetniku te krive vere, da se je ta naveličal vsakdanjega dela v hiši svoje matere katoliške cerkve, da se je naveličal nositi križ zatajevanja in je hotel iti svojo pot; več ni hotel nositi lesa, temveč les naj bi nosil njega. Vera v križ naj bi zbrisala vse njegove dolgove pred Bogom; cele tolpe ljudi učč to še dandanašnji. Torej: le delaj greh, zraven pa veruj! Ni se ti treba mučiti in truditi, ker je že Kristus dovolj za-te storil. Le veruj trdno, in potem, čeprav grešiš, pojdeš lahko iz srede vseh pregreh skozi smrtno senco — v nebeški Sion. Ljubi moji, ali ni res to zložna, prijetna vera, od katere si ložje iskati ne moremo, to je širok zrakoplav, ki je zmožen, da nese vse Herode in Herodijade, Pilate in Kajfeže, Nerone in Judeže, sploh vse, vse na lahnih krilih v svetle višave ?
Mojzes je predložil nekdaj izvoljenemu ljudstvu dvojno: blagoslov in prokletstvo in je potem rekel: „Zdaj, ljudstvo moje, voli!" Ko bi tristo let stara vera o edini potrebnosti vere brez dobrih del bila božjega izvora, tedaj bi nam govoril Gospod Bog tako-le: »Ljudstvo moje, dve poti sem ti določil: ena pot je pot izpolnjevanja mojih zapovedi, pot zatajevanja, pokore in čednosti; druga pot pa je pot prestopanja mojih zapovedi in zadovoljitve vseh želja človeškega srca, vseh strasti. Zdaj, ljudstvo moje, pa izvoli, kar hočeš! Vendar pa se po obeh teh potih dosežejo nebesa."
Kristijani moji, soditi bi morali sami o sebi, da smo ob pamet, ko bi v teh besedah spoznali glas božji. Tega si vendar
ne moremo in ne smemo domnevati, da bi neskončno modri in resni Bog sam osmešil pot, ki vodi do njega! Za Boga milega, vprašam vas, kdo neki daje postave le zato, da bi jih podložniki teptali z nogami. Pred vsem gotovo ne Gospod vseh gospodov, kralj vseh kraljev. Kdo si more misliti, da bi Sin božji enako cenil otroke teme, ki se ponašajo le s svojo vero, da bi s tem nekako potrdil njih drznost in sprijenost, enako cenil te kakor one, ki delajo za svojo dušo v potu svojega obraza celi dan, ki tiho in mirno prenašajo jarem trpljenja?
b)	Toda na čem pa je utemeljena ta čudna vera? Ume se ob sebi, da je bilo treba besedo božjo pokvariti, da bi v sveto pismo prišla taka nesmisel, tako protislovje. Pravo sv. pismo uči skoro na vsaki strani nepogojno pokorščino Bogu; nikjer ni či-tati, da bi vera sama bila že zadosti. V listu do Rimljanov piše sv. Pavel: Ne poslušavci besede so opravičeni pred Bogom, temveč tisti, ki postavo izpolnjujejo. (2. 1.) In v listu do Korin-čanov (1. 6.): Nikar se ne varajte! Niti nečistniki, niti maliko-vavci, niti prešestniki, niti mehkužni, niti tatovi, niti skopuhi, niti pijanci, niti preklinjevavci, niti roparji ne bodo posedli kraljestva božjega. Zakaj neki veliki sv. Pavel vseh teh ne potolaži z edino vero, temveč jim žuga s peklom? Ko bi mogel, gotovo bi to storil, ker on sam pravi, da bi rad dal svoje življenje, da bi le človeštvo osrečil. A vedel, da se ne d£ to storiti.
Prvo binkoštno nedeljo, ko je prišel sv. Duh nad apostole, je nastopil sv. Peter junaško pred Judi in govoril tako, „da so jim šle besede kakor meč skozi srce“ in govorili so Petru in apostolom: Možje, bratje, kaj nam je storiti? Kaj jim je odgovoril sv. Peter? Jih je li opomnil na edino vero, kot sredstvo za odpuščanje grehov? On tedaj menda ni še poznal nauka o potrebnosti edine vere, ker prve besede, ki jih je izustil, so bile: Delajte pokoro! Apostol sv. Jakob je menda v duhu že videl prihodnji krivi nauk, ko piše v svojem listu: Kaj pomaga, bratje, a ko kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ga bo li mogla vera zveličati? Ali ne vidite, da je človek opravičen po delih in ne samo po veri? Kakor je telo brez duše mrtvo, tako je vera brez del mrtva.
c)	Ko bi vera sama mogla človeka zveličati, moral bi Zveličar pri poslednji sodbi le po veri vpraševati in soditi. On sam je povedal marsikaj o tej sodbi, a vselej in povsod govori le o dobrih delih, o zasluženju, o življenju po veri. Kdor prečita
25. poglavje sv. Matevža, uveri se o tem popolnoma. Kdo se ne spomni peterih nespametnih devic, ki so bile povabljene k ženitnini? Verovale so v ženina, toda njih svetilkam je manjkalo olja, njih veri je manjkalo dobrih del. Zato jim je rekel nebeški ženin: Ne tisti, ki pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, temveč kdor stori voljo nebeškega Očeta, t. j. kdor po veri živi! Kakor je učil Kristus, ko je živel na zemlji, tako uči še sedaj vse rodove po sv. Cerkvi: Besede sv. Cerkve v tridentinskem zboru pa so: „Nihče naj ne misli, da mu ni treba izpolnjevati božjih zapovedi!" Bog nas ni poklical k brezdelju in lenobi; on pravi celo: Nebeško kraljestvo silo trpi, in le tisti, ki silo rabijo, potegnejo ga na-se. In: Ako hočeš v življenje iti, izpolnjuj zapovedi!
Dragi v Kristusu! Kaj pomaga, ako drevo zeleni in cvete, pa sadu ne obrodi ? Mrtva vera brez del je tako drevo, ki bo posekano in v ogenj vrženo. Kdor ne živi po veri, izgubljen bo ravno tako, kakor oni, ki pade v vodo in ne gane niti roke niti noge, da bi se rešil.
II.	a) Dokazal sem, da je treba zapovedi božje izpolnjevati ; dokazati hočem še, da je treba vse zapovedi božje izpolnjevati. Ali daje kak oče svojim otrokom, učitelj svojim učencem, vladar svojim podložnikom ukaze z opombo, da smejo nekatere izmed njih prestopiti, prelomiti? Gotovo ne! Vsaka postava enkrat dana, tirja pokorščino, ker je dana. Mojzes je zbral judovsko ljudstvo, razodel mu božjo postavo in ljudstvo je odgovorilo enoglasno: „V s e besede Gospodove, katere je govoril, hočemo izpolnjevati." (2. M. 24. 3.) Isto pokorščino tirja Bog tudi od nas; torej je vsak prestopek greh.
„Ko bi videl na eni strani greh, na drugi pa odprt pekel, in bi moral eno izvoliti, rajše bi se vrgel v pekel kakor v greh". Te besede sv. Anzelma nam kažejo serafskega moža v plamenu ljubezni do Boga. Ljubezen do Boga mu ni dovolila, da bi žalil Boga le z najmanjšim grehom. In tako se moramo kristijani truditi, da z vso svojo dušo, s celim srcem, z vsemi močmi ljubimo Boga, ter prešinjeni te ljubezni se varujemo vsakega prestopka njegovih zapovedi.
b) Vse zapovedi moramo izpolnovati; da, vse! Toda, žal, da mi tega ne storimo ! Blažena Devica Marija je bila edina med zemljani, ki je res zvesto Bogu služila vse svoje žive dni. Mi kristijani, pa moramo vzdihniti s Tomažem Kempčanom: „0 kako
velika je slabost človeka, ki se vedno nagiba k grehu." Sv. pismo pa pravi: V mnogem grešimo mi vsi, in pravični pade sedemkrat na dan. Dragi v Gospodu, nihče ne sme reči, da je brez greha, ker vsi smo Adamovi otroci. Adam in Eva sta trepetala, ko sta razžalila Boga vsemogočnega, trepetati mora tudi kristijan vedoč, da si je z grehom nakopal jezo vsemogočnega, neskončno pravičnega Boga.
c)	Z malo krivdo, z malim grehom je zvezana sicer tudi le mala kazen. Toda, kristijan, radi tega nisi še opravičen, da smeš vsaj v malem grešiti. Ako je Bog dober, hočeš li ti biti hudoben? Tudi v neznatnih rečeh moramo biti Bogu zvesti, sicer kmalu malemu sledi največje zlo. Sveti Bernard pravi: „Z najmanjšim začnd, ki zaidejo v najhujše. Nikdo ne postane mojster naenkrat, tudi v grehu ne.“ — Ker je Mojzes le nekoliko dvomil nad usmiljenjem božjim, ni dospel v obljubljeno deželo; ker je David iz nečimernosti dal šteti svoje čete, je pobrala kuga 7000 mož, in Oza se je mrtev zgrudil, ko je s premalo častjo se dotaknil skrinje zaveze. Torej tudi malih grehov se je treba varovati. Sicer pridejo duše z malimi grehi v vice; toda poslušaj, kak klic doni iz njih! Miseremini mei . . . Kristijan, kako se imenuje zidar, ki je sezidal to ječo? Odpustljivi greh! Kdo je zanetil žalost v tej ječi? Odpustljivi greh! Kdo je skoval okove, ki težč tvoje prijatelje v tej ječi? Isti odpustljivi greh!
d)	Časih naletimo na človeka, o katerem sodimo, da v vrtu njegovega srca cvetd vse kreposti; ako pa natančneje vanj pogledamo, uide nam začudenje raz ustnice. Odkod neki to? Je-li vsa njegova krepost le hinavščina? To ravno ne! Toda mi smo mislili, da vidimo v tem človeku vzor krepostnega življenja, a kmalu skusimo, da smo se varali, ker opazimo, da izmed deset božjih zapovedi jih izpolnuje le devet, izmed pet cerkvenih le štiri, izmed sedem naglavnih grehov se ogiba le šestih, izmed štirih vnebovpijočih se varuje le treh: sploh vidimo, da sicer vse spolnuje, le eno zapoved pa drzno tepta Bogu vkljub. Sv. Jakob pravi: Kdor izpolni vso postavo, prestopa jo pa v enem, je kriv vso postave. Kdor eno postavo prelomi, prelomi vse. V tem smislu govori sv. Gregor: „Hudič se ne zmeni, ako tudi vsem grehom zapreš vrata, da le en vhod pustiš odprt." Isto trdi sv. Avguštin: „Čeprav si zdrav na vseh udih, zadosti je en ud, da ti smrt provzroči." Ako imaš vse kreposti, a eno strast, nimaš nobene
prave kreposti. Zato ti kličem: Peklenskega konja imaš vpreže-nega pred voz svoje duše. Prijatelj, napni vajeti, obstoj, izstopi, izprezi, sicer pojde vse vkup v neizmerne prepade!
Blagor jim, ki besedo božjo poslušajo in jo ohranijo ' Pomnimo torej, da ni zadosti, ako besedo božjo poslušamo, treba jo je tudi izpolnovati brez izjeme. Pokorni ukazom božjim smo varni in zagotovljeni večne slave! Amen. f J. Benkovič.
Križev teden.
Molitev — najimentnejše opravilo na zemlji.
Gospod, usliši mojo molitev, in moje vpitje naj pride k tebi.
Cerkv. mol
Sedanja doba je doba napredka; para in elektrika sta skoraj premenila socijalno življenje na zemlji. Prej so ljudje ostajali doma, lepo obdelavali polje; dandanes vre vse v industrijska mesta, na Nemško, v Ameriko. Mož služi, žena služi, oba čutita nekako samozavest. In ker socijalne razmere še niso vrejene, se čuti tu in tam kakor potresen sunek in se bo čutil, dokler ne bo ustanovljen novi družabni red.
Tehnika dandanes z nekakim pomilovanjem gleda v prošle čase in pravi: Kakšni siromaki ste bili vi! Opravičeno bi bilo to pomilovanje, da ni višjega od pare, elektrike, magnetizma. Častiti poslušavci! Jaz pa vam povem, da je še nekaj višjega, namreč ideje. Tako siromašen na idejah pa svet še ni bil nikdar kot dandanes. Ni čuda, vsemu tudi današnji svet ne more kaj. Ker se je popolnoma zagrebel v skrb za svetno, za večnost nima časa. Najbolj idealno, najblažje opravilo na zemlji je molitev, ali materijalnim ljudem je molitev postala tuja, nepotrebna, zoperna. Temu nasproti trdim, da je molitev za človeka
1.	častna;
2.	potrebna;
3.	tolažilna.
I. Molitev je za človeka najčastnejše opravilo, ker ga dviga nad vidno stvarstvo. Človek je svet v malem: s kamenjem ima bivanje, z rastlinami rast, z živalimi občutnost. Gledč organizma ga prekašajo nekatere živali: orel se ziblje v zračnih višavah,
človek s trudom koraka po zemlji. Lev je tako močan, da je največji atlet proti njemu pritlikovec. Oroslan preživi vsakega človeka. Na drugi strani pa človek neizmerno nadkriluje vsako žival, kajti človek moli, ker ima z angeli duha, in moliti more le umstveno bitje. Človeški um spoznava Boga, kako je velik in ljubeznjiv; spomin se spominja njegovih neprecenljivih dobrot, volja se mu klanja, ga prosi usmiljenja — ga moli. Molitev je torej častna za človeka, ki je vzvišen nad brezumnim stvarstvom. A človek se z molitvijo dvigne še višji.
Angeli so oni vzvišeni duhovi, ki vedno stoje pred božjim prestolom. In kakšno je njihovo opravilo? Prerok Izaija je videl njih časten zbor in slišal njihovo petje: Svet, svet, svet si ti Bog Sabaot, nebo in zemlja sta polna tvoje slave. (6, 3.) Molitev je torej opravilo angelov v nebesih. In človek, ki moli, kaj dela? Kvišku se dviga, pridruži se angelskim zborom in moli trikrat svetega Boga. Ali ni častno opravilo, družiti se z angelskimi zbori in slaviti Boga?
Toda molitev nas dviga še višji. Moliti se pravi duha povzdigovati k Bogu. Kdor moli, trka na vrata nebeška, govori z Bogom od ust do ust. Častno je govoriti s cesarjem, še častniši, govoriti z Bogom samim. — Molitev pač ni sramotna za nikogar, sramovati se molitve je znamenje globokega propada. — lz tega sledi, da preprosta dekla, ki redno opravlja molitve, visoko nad-kriljuje elegantno princesinjo, ki gleda le na svojo vnanjost. In ubogi kmetič, ki v molitvi svoje žuljave roke dviga kvišku proti nebu, nadkriljuje pred Bogom kronano glavo, ki nič več ne moli. Kdor moli, se dviga gori do angelov, gori do prestola Najvikšega; kdor več ne moli, se poniža do živali. O visoka čast molitve!
11.	Molitev je dolžnost. Splošno se lahko reče, da ga ni naroda na zemlji brez vere. Vera pa ni mrtva stvar, marveč je dejanje in življenje. Vnajni pojav vere je molitev. Kakor hitro spozna človek Stvarnika, hitro se mu sklenejo roke in on moli. Otrok hrepeni po materi in ko jo zagleda, se je oklene. To stori sam od sebe, nihče ga ni učil. In človek, ki ima le količkaj vere, mora moliti, brezverec ne moli.
Molitev je pa tudi božja zapoved. Jezus govori učencem: Molite, in na drugem mestu: Treba je vedno moliti. To ni samo svčt, ampak zapoved, zapoved, dana vsem brez razlike. Za odrasle je molitev pogoj večnega življenja. Brez mene ne morete storiti ničesar. (Jan. 15, 5.) Milost vam je potrebna. Milost pa se
20
Pastir 1906.
doseže le po molitvi: Resnično, resnično vam povem, karkoli bote prosili Očeta (v mojem imenu), vse vam bo dal. (Jan. 14, 13.)
Kar je korenina drevesu, to je človeku molitev. Korenina srka iz zemlje hrano, le-ta preide v deblo, veje in cvet. lstotako je z molitvijo. Po njej srka človek iz Boga milost, ki razsvetli um in ogreva srce. Sv. Alfonz uči: „Ljudje so se zveličali, ker so molili, pa so se pogubili, ker so zavrgli molitev/' Desni razbojnik je molil: Gospod, spomni se me, in je bil zveličan, levi je mrmral in se je pogubil. Seveda ne zadostuje sama molitev, treba izpolnjevati tudi zapovedi, izpolniti stanovske dolžnosti; a to je mogoče le njim, ki molijo, ki so napolnjeni z milostmi.
Moliti mora mladina, ker ona živi v največjih nevarnostih. Kakor trta ovija količa, tako je molitev najkrepkejša opora mladine. Gorje staršem, ki otrok ne navajajo k molitvi! — Moliti mora mož, da ne omaga v vsakdanjem boju za obstanek; moliti učenjak, da mu ne vgasne luč sv. vere in se ne izgubi v zmote. Moliti mora bogatinec, da ga ne preslepi denar, moliti vladar, da se ne prevzame. Moliti moramo vsi, da premagamo skušnjave in nevarnosti za greh, da premagamo satana, sovražnika naših duš, kajti Gospod govori: Ta rod se ne izžene drugače, kakor z molitvijo in postom. (Mat. 17, 20.) — Najtežje je pač odpuščati sovražnikom, in vendar smo dolžni, sicer tudi Bog nam ne more odpustiti naših grehov, dasi je vsemogočen. Prosite, in se vam bo dalo, Kristus nam je dal zgled. Vse se doseže z molitvijo, kar nam je v duševno korist, samo treba moliti pobožno, zaupljivo, stanovitno in vdano v voljo božjo Trkajte torej na usmiljeno Srce Jezusovo, prosite tako goreče, kakor lačno dete hrepeni in zdihuje po hrani in žejni koprni po pijači, in Bog, ki je neskončno usmiljen, ki je vaš oče, vas bo uslišal ob pripravnem času.
111.	Molitev je za človeka tolažilna. V poletnem času, kadar že ni deževalo več tednov in je solnce že opeklo vso naravo, je kaj žalosten pogled na polja in travnike. Cvetlice so nizke, blede in nimajo moči, da bi dvignile vroče glavice. Na enkrat pa jame rositi izpod neba, rahlo, tiho, celo noč; in drugo jutro, kako je spremenjena priroda! Vse je napojeno, vse oživljeno; kakor v zahvalo dihajo cvetke prijetno vonjavo in kvišku se vspenjajo v krasoti svojih boj. Glejte, podoba človeka, ki ga tare zemeljsko gorje! Od molitve prejema tolažbo in moč, kakor cvetlica od dežja krepčilo —Vzemite siromaku molitev, vzeli
ste mu vse. Ko je sila največa, sklepa zaupljivo roke in prosi Boga pomoči; in Bog še nikdar ni odrekel svojim otrokom pomoči ; ali mu je dal, česar je prosil ali pa mu je v srce vlil nebeško tolažbo. Dandanes marsikateri siromak več ne moli, zatorej pa nosi sam vesoljno gorje. Divji pogled je zrcalo njegove obupne duše. — Vzemite bolniku molitev, pahnili ste ga v obup. Že dolgo zastonj čaka na zdravje, noči so grozne, ker oči so sicer trudne, a nočejo se zapreti v krepilen spanec. Kje naj išče trpin tolažbe in pomoči? Filozofija njegova ga je pustila na cedilu, zdravniki ne vedd več svčta, zdravila ne pomagajo nič. Ubogi trpin, naj li obupa? To bo storil, če ne bo molil. Nikar ne obupaj, vzemi križ v velo roko, pritisni ga pobožno na ustnice, ozri se na Marijino podobo, moli počasi Češčenomarijo, malenkostne so te stvari, ali kmalu se prepričaš, kolika moč je v njih. — In kdo nas tolaži, kadar stojimo ob odprtem grobu in težka zemlja pada na krsto katerega izmed naših dragih ? Srce se nam krči, ker zdi se, da brez njega ne bomo mogli živeti. Tedaj pa se oglasi mašnik in moli za umrlega in mi govorimo ž njim: zgbdi se tvoja volja! Molitev nam vtolaži srce, da ne poči žalosti.
Najnesrečnejši človek na zemlji pa je grešnik. Žalostno je njegovo življenje, greh sam mu ne da več nobenega zadostila, pogled v starost in večnost ga straši, tiho in težko se prenaša sem in tja, plaho se umika človeški družbi. Izgubljen je, če se ne poprime molitve. A prvi korak je silno težak. Nemški pesnik Schiller je vzdihoval nekoč: „0, da bi zopet mogel moliti!" Slutil je v svojih duševnih mukah blaženost, ki jo daje molitev. Nesrečni človek, ki si zapustil Očeta v nebesih, pahnil Zveličarja od sebe, se podal v smrtni greh, ki ti razjeda, kakor črv, srce, ki te muči noč in dan, da bi kričal od same obupnosti: moli, moli! in bolje ti bo. Milost božja ti bo razsvetlila um in ti ogrela mrzlo srce.
Molitev pa ne krepča in tolaži le trpečih in nesrečnih, marveč ona donaša ljubljencem božjim vedno večjo blaženost. Pravični na zemlji se smeje v najhujših bolečinah, ker čutijo žar božje ljubezni Oni bi znali povedati, koliko dobrega so prejeli po molitvi. Sv. Frančišek Seraf., sv. Ignacij in drugi so prosiii Boga, naj prejenja s sladkostmi, ker jih ne morejo več vstrpeti, tako obilno plačuje Bog pobožno molitev in premišljevanje že tu na zemlji. Zdelo se je, da imajo že tu na zemlji predokus .nebeškega veselja. Kako bo šele v nebesih, kjer bodo gledali,
kar so tu le verovali. Bog je neskončen, zato se jim odpirajo gori vedno nove strani božjega bistva, božje lepote. V enomer jim narašča poveličano srce v novi ljubezni in duh in srce se klanjata veličastnemu, dobrotljivemu Bogu. In Bog vse potegne na svoje ljubljeno srce. O Bog! Kdaj napoči tudi zame dan, ki ne bo imel večera? Kdaj te bom smel gledati, kakršen si?
Daši smo se vsi prepričali, kako častna je molitev, kako je potrebna in tolažilna, vendar vsi ljudje tožijo, da težko molijo. Mašniki, redovniki in redovnice, svetni ljudje, vsi, vsi se obtožujejo, da ne morejo pobožno moliti. Svetniki pa so molili tako radi, tako lahko. Sv. Alojzij, če je bil prost le par trenutkov, je že bil na kolenih. Pomnite:
Moli le ponižen človek, prevzeten ne more moliti. Kdor meni, da je sam svoj gospodar, da zadostuje sam sebi, ta ne bo molil. Kdor pa spozna svojo nedostatnost in ve, da vse dobro prihaja le od Boga, ta se bo rad v molitvi zatekal k njemu. Dokler je človek mlad, zdrav in sit, lahko pogreša Boga in molitve, kadar pa pride resnobna starost na človeka, ali bolezen in pomanjkanje, takrat se človek zopet spomni Boga in išče pri njem pomoči.
Rad moli on, ki iz srca ljubi Boga. Ako ljubimo človeka, bi najraje vedno ostali pri njem, ž njim se razgovarjali, ž njim kramljali. Ločiti se od njega nam je hudo. Če se gre za premoženje, ne strašimo se nobenega truda, ne poznamo zaspanosti, ne gledamo na zdravje. Vsega smo zmožni radi časnih reči. In vendar smo ustvarjeni radi Boga. Njega naj ljubimo bolj, kot vse stvari: iz celega srca, iz cele duše, iz vseh moči. Premišljujmo tedaj radi neskončno ljubezen in dobrotljivost božjo, pa se bo tudi nam unela ljubezen do Boga in tedaj bomo radi in lahko molili. Zraven tega pomislimo vrednost nadnaravnih blaginj; posvečujočo milost božjo, vrednost duše, nebesa, gotovo bomo zastavili vse moči zanje. Kdor dobro moli, dobro živi — sveto umrje. Kakršna smrt, takšna večnost. Torej: Kdor dobro moli, bo zveličan. Amen.	P. H.
Praznik Jezusovega vnebohoda.
/. Jezusovo življenje — nam najlepši zgled.
Zgled sem vam zapustil, da tudi vi storite, kakor sem jaz vam storil.
(Jan. 13, 15.)
Kadar popotnik dospe vrh gore, tedaj se še rad ozre nazaj ter gleda: kakšna in kako dolga je bila njegova pot. — O ravno kar umrlem človeku se ljudje radi pogovarjajo. Ta pripoveduje kaj veselega, drugi zopet kaj žalostnega iz življenja ranjkega ali ranjke. Če kdo zapusti dozdanji kraj ter gre kam drugam, tedaj se zopet različno o njem govori: ta ga hvali, drugi pa graja.
Predragi! Tudi naš Gospod Zveličar je na današnji dan zapustil našo zemljo ter šel k svojemu Očetu nazaj. Triintrideset let je bival med ljudmi, tako da je bil res Emanuel, t. j. Gospod z nami. Danes se spominjamo, kako so apostoli žalovali: Učenika in Odrešenika našega ni več med nami. Sami smo ostali. Dvignil se je iz lastne moči nad oblake v nebesa; in zdaj sedi častitljivo na desnici Očetovi ter prosi za nas.
Tomaž Kenipčan pravi: „Kakor hitro kdo ljudem pride izpred oči, pride jim tudi iz spomina", t. j. na ranjcega kmalu pozabimo. Ne tako pri Gospodu Jezusu! On nam je sicer izginil izpred oči, ni nam pa izginil iz spomina, in nam ne bo. Pomudimo se torej danes nekoliko pri njem, kakor se pogovarjamo o onem, ki je umrl ali odpotoval.
Kralj Faraon je prašal nekega dne očaka Jakoba: „Koliko let imaš?" In Jakob mu odgovori: „Stointrideset let je mojega potovanja. Malo jih je — a huda so." Tako bi tudi Gospod Jezus z očakom Jakobom lahko rekel: ..Triintrideset let je mojega popotovanja tu na zemlji. Malo jih je — a huda so." Huda so bila zanj, neprecenljive vrednosti pa za nas. Kajti on nas ni samo odrešil, temveč nam je dal s svojim življenjem najlepši zgled, kako moramo živeti. Pokličimo si v spomin le štiri najvažnejše dogodke iz Njegovega življenja: Rojstvo — smrt — vstajenje in vnebohod (Božič — veliki petek — veliko nedeljo in današnji praznik.) Vsak praznik nam daje lepe, zlate nauke.
1. O božiču nas uči Jezus ponižnosti in zatajevanje samega sebe.
V tisti blaženi noči je zagledal luč sveta oni tolikanj zaže-ljeni, že v raju obljubljeni Odrešenik, po katerem so narodi hrepeneli rekoč: Oblaki rosite ga, nebo daj nam pravičnega! In res nebb se je usmililo revnega človeškega rodu, uslišalo njegove tisočere izdihe po Odrešeniku in poslalo ga je ha svet. Zato so veselo prepevali angeljci: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje. Ali kak je bil ta prihod Njegov na zemljo. Kadar pozemeljski kralj kam pride, tedaj je vse slovesno. Spremljajo ga imenitne osebe in vse mesto je po koncu in lepo ozaljšano. Toda Gospod Zveličar, kralj nebes in zemlje, je hotel biti rojen kot revno dete od revne matere Marije; reven je bil tudi njegov rednik sv. Jožef. Pozdravit so ga prišli samo ubogi pastirji. Pozemeljski kralj ima povsod, kamor pride, krasno stanovanje. Vse je pregrnjeno z dragocenimi pregrinjali; povsod je polno lepo duhtečih cvetlic in drugih prijetnosti. — Toda Gospod Zveličar je hotel rojen biti ne v človeškem stanovanju, temveč zunaj mesta, na prostem, v mrzlem pastirskem hlevcu, ki je služil v to, da so pastirji ob hudi uri zapodili vanj svojo čedo. In sam si je izvolil tak rojstni kraj! — ln zakaj ? Nam v zgled! Saj sam pravi: Zgled sem vam zapustil . . . namreč zgled ponižnosti in zatajevanja samega sebe. Že kot dete nam torej pridiguje: Učite se od mene . . . jaz sem iz srca krotak in ponižen! Pri marsikaterem izmed nas morebiti te ponižnosti manjka. Marsikdo se hoče morebiti le „kazati“ pred ljudmi; preveč hrepeni po zunanjem lišpu, mesto da bi se svojemu stanu primerno nosil. Marsikdo se preveč ponaša s svojo telesno močjo, s svojimi talenti, ter se povzdiguje čez druge — nižje, kot farizej čez cestninarje. Vendar, predragi, da imaš telesno moč, brhke ude, krepko rast, bister um, dober spomin . . . vse to ni tvoja zasluga, zato se ne smeš s tem prevzetno ponašati. Ljubi rajši preprostost, kot pa preveliko tvojemu stanu neprimerno lišpanje. Božje Dete Jezus nas uči zatajevanja samega sebe, premagovanja strasti. Kako hudo je, predragi, če kdo ne zna n. pr. jeze krotiti, da o drugih grehih: o nečistosti, o pijanosti in lakomnosti ne govorim. Koliko hudega človek v jezi lahko storil Jeza človeka preslepi, mu celo potisne v roko mo-rilno orodje. „Nevarno je leva buditi in dražiti; hud— oster je zob tigrov — toda hujši kot lev in tiger je pa zdivjan človek",
/Masti, ako ta ogenj jeze potem še podpihuje nesrečno žganje. Žganje res zdivja človeka. Zato starši! že pri svojih otrocih začnite delovati na to, da ne bodo togoti podvrženi. Najprvo jim pa sami dajajte lep zgled krotkosti!
Za božičem pride doba skritega življenja Jezusovega. Skrito je bilo to Njegovo življenje, zato ker zelb malo vemo o mladosti Jezusovi. Vendar tudi ta mladi Jezus daje zlasti mladini dva lepa nauka. O njem namreč beremo, da je šel 12 let star s svojimi starši v tempelj molit in je tam ostal tri dni. S tem daje on vsem kristijanom, zlasti mladini, lep zgled, kako se morajo nedelje in prazniki posvečevati: z molitvijo, prejemanjem sv. zakramentov, poslušanjem pridig, s pobožno pričujočnostjo pri sveti maši — in z drugimi dobrimi deli čez dan. Toda nekateri ravno nedelje in praznike, katere bi morali posvečevati Bogu in dobrim delom, posvečujejo satanu in grehu. Žal, da jih mnogo ravno Gospodove dneve najbolj rabi v razžaljenje božje s tem, da se upijanijo ter se udajajo grehom, o katerih sv. Pavel pravi, da naj bi se med kristijani še ne imenovali ne. Jezus, dvanajstletni, odpusti jim te grehe ter dodeli jim milost in moč, da zanaprej posvečujejo dan Gospodov!
In zakaj nekateri ljudje v mladosti tako žive ? Zato, ker ne poznajo in ne posnemajo druge čednosti Jezusove t. j. p o -k o r š č i n e njegove. Bil je pokoren svojim staršem, pravi sveto pismo. Te kratke besede : „Bil je pokoren" — hotel bi z gorečim železom kakor pečat v srca vseh mladih kristijanov vtisniti. Pokorščino hočem, ne darov, pravi sv. pismo, t. j. pokorščino do staršev, do predstojnikov, do božjih namestnikov. In zoper to čednost se jih toliko pregreši! Dokler je majhen, še uboga — toda odrasli otroci pa ubogajo kolikor sami hočejo. Odrasli uporni otroci so res več potov staršem ne v podporo, temveč za bič, ki bije na stara leta sivolasega očeta, pripognjeno mater.
2 Drugi važni dan v Jezusovem življenju je veliki petek. Ta dan nam pa posebno kaže Jezusovo ljubezen do nas, katera ljubezen res ni poznala nobenih meja. Zato pravi sv. Pavel: Kristus me je ljubil, in samega sebe za-me v smrt dal. Sv. vera nas uči, da smo mi z Adamovim grehom zaslužili večno pogubljenje — toda mesto da bi mi večno trpeli, je on trpel na lesu sv. križa mesto nas; on je umrl, da bi mi večno živeli. Odrešil nas je ne zato, kakor da bi nas v nebesih kaj potre-
bovai. Tudi brez nas je Bog neskončno srečen, toda mi bi bili brez Njega večno nesrečni. Trpel, umrl je torej iz čiste, nesebične ljubezni do nas. Veliki petek, pa tudi vsak sv. križ je torej sicer molčeča, pa vendar glasna pridiga o ljubezni božji do Tebe in mene, predragi kristijan. Da bi na to ljubezen ne pozabili, zato je postavil daritev sv. maše, pri kateri se vsak dan ravno to godi, kar se je godilo na križu, samo s tem razločkom, da je tam tekla kri, tukaj pa ne teče. Veliki petek in daritev sv. maše nas torej spominjata, da tudi mi ljubimo Boga zato, ker nas je On popred ljubil, pravi sv. Janez, da radi izpolnjujemo božje in cerkvene zapovedi in da voljno nosimo vsak svoj križ, četudi je morebiti težak. Križani Zveličar nam vsem kliče: Ako hočete moji učenci biti, vzemite svoj križ na-se in hodite za menoj. Če sem jaz, Nedolžni, toliko trpel za tuje grehe, zakaj bi vi kaj malega ne za svoje?! Zato, predragi, rad počivaj pod križem Kristusovim! Tu boš našel moč in tolažbo!
3.	In velikonočna n e d e 1 j a, to je tretji, posebno zanimivi dan v Jezusovem življenju. V tem prazniku nam Gospod Zveličar kaže, da je on pravi Sin božji, da je pravi Bog, ki se je iz lastne moči vzdignil iz groba. S tem dnevom je prenehalo pa tudi Njegovo trpljenje. Zlobni judje ga niso mogli več trpinčiti in umoriti, zakaj Njegovo telo je postalo neumrljivo. Častitljivo je vstal iz groba kot zmagovalec smrti in pekla — zakaj je tako častitljivo vstal? Ker je poprej toliko trpel. Ta čudež je največji, kar jih je Jezus storil. Ž njim je potrdil, da je res pravi Bog, ki ima oblast čez življenje in smrt, da je torej nauk Njegov pravi, nebeški nauk, kateremu moramo svojo voljo in svoj razum ukloniti. Če je naš Gospod tudi trpel kot slab človak, je pa ostal kot mogočen Bog. Kristusovo častitljivo vstajenje pa tudi nas spodbada, da vstanemo iz groba svojih grehov, kar smo storili, ako smo velikonočno spoved in obhajilo dobro, natančno, neprisiljeno in samo zarad listka opravili. Kakor pa Gospod Zveličar ni nič več trpel in v grob nazaj šel, tako se i mi ne po-vračujmo v stare grehe, ampak bojujmo se zoper nje, kakor nam je bilo pri spovedi rečeno. Grešniku kliče ta praznik: Vstani iz groba pregreh! Pravičnemu pa: Ako ste s Kristusom vstali, iščite, kar je zgoraj, kjer Kristus sedi na desnici Očetovi; poželite kar je zgoraj, ne pa kar je na zemlji!
4.	Četrti in zadnji znameniti dan v življenju Jezusovem je pa vnebohod Njegov. Ta dan je šel Zveličar uživat zaslu-
ženo plačilo za svoje trpljenje, za svojo smrt! S tem dnevom je končal svoje zemeljsko življenje. O s kakim veseljem ga je sprejel njegov nebeški Oče, katerega čast je tu na zemlji razširjal! S koliko hvaležnostjo so mu hiteli nasproti angeli, ker se je usmilil revnega človeka ter ga odrešil večnega pogubljenja! Hvalo so mu peli in pojb mu jo še zato neprenehoma. Kristus pa ni sam šel v nebo, ampak je peljal seboj tudi pravične stare zaveze. Od vnebohoda Kristusovega dalje so vedno nebesa odprta in vedno obhajajo svoj vnebohod vsi, ki so rešeni, ki gredo v nebo, ki v milosti božji brez smrtnega greha umrjo. Bog daj, da bi tudi mi enkrat s Kristusom in svetniki obhajali svoj lastni vnebohod! Obhajali ga bomo gotovo, ako zdaj s Kristusom trpimo in po njegovi presveti volji živimo, strasti krotimo in se skrbno poslužujemo pomočkov zveličanja: sv. zakramentov in molitve. Skupni vnebohod pa bodo obhajali vsi pravični po sodnjem dnevu, ko se bodo s Kristusom vzdignili v nebeške višave.
Da bomo pa mi zapovedi Gospodove izpolnovali in tako za njim v nebo mogli priti — prosimo te dni in posebno bin-koštni praznik sv. Duha: naj nas razsvetljuje, naj nas krepča v dobrem, podpira v skušnjavah, tolaži v britkostih, da bi stanovitni ostali v sveti katoliški veri, njo zagovarjali, po njej živeli in v nji tudi umrli! Amen!	—k.
2. Pojdimo za Jezusom na sv. gore!
In Gospod Jezus, ko jim je bil izgovoril, je bil v nebo vzet . . .
Mat. 10, 19.
V prav starih cerkvah se dobi še tje pa sem v sredi oboka neka okrogla odprtina. Če je že kdo gledal kaj takega, si je pač mislil, čemu neki to. V prejšnjih časih so rabili to odprtino v mnogih krajih vsako leto na praznik vnebohoda Kristusovega. Ko je namreč na današnji dan duhovnik pri slovesni maši pel evangelij in prišel do besedi: „ln Gospod Jezus ... je bil v nebo vzet!“ tedaj so vzeli podobo vstalega Zveličarja, ki je od velike noči stala na velikem oltarju, kakor še dandanes, deli so jo na posebno pripravo pod to odprtino, pričeli vleči počasi na kvišku, dokler ni izginila v odprtini na stropu izpred oči. Gotovo
lepa šega, in brez dvoma je stopila v marsikatero oko solza. Marsikatera duša se je spomnila besedi Zveličarjevih: Grem tje, da vam mesto pripravim, in marsikatero srce je izdihnilo: „Da, stori to, Gospod Jezus, pripravi še mesto za me ubogega grešnika! Pokaži tudi meni, kako bi mogel kedaj za teboj!"
In on, ki je dejal sam o sebi: Jaz sem pot. on nam je to že v resnici pokazal. Njegova pot ni vodila po ravnem; moral je na marsikatero goro, marsikako višavo, in zadnja pot na zemlji je bila zopet pot na goro, na Oljsko goro. D&, Kristus je storil najimenitnejša dela odrešenja ravno na gorah! V tem pa je za nas važen nauk Pojdimo le za njim na te sv. gore, posnemajmo ga celo svoje življenje, in če ga bomo na zemlji iskali po višavah, bomo šli tudi po smrti za njim v nebeške višave!
Katere pa so te sv. gore?
1. Prva gora je gora Tabor ali gora spremenjenja. Malo pred svojim trpljenjem je vzel Kristus na to goro tri svoje apostole: Petra, Jakoba in Janeza. In se je spremenil vpričo njih; obraz se mu je svetil kakor solnce, oblačila so bila kot sneg, prikazala sta se Mojzes in Elija in sta govorila ž njim.
O, ko bi šli mi pač večkrat na to visoko sv. goro in gledali v duhu svojega izpremenjenega Zveličarja! In bi se nam vzbudile resne misli, tu bi se nam stavilo vprašanje: „Človek, čemu si na svetu? Mar res zato, da tukaj na zemlji nekaj časa zapraviš z nedovoljenim vživanjem, k čemur te napeljuje k hudemu nagnena narava, in da nazadnje končaš kot neumna žival?" „Ne“, bi nam odgovarjal drug glas, .,Bog te je ustvaril, da bi njega spoznaval, ga ljubil, častil, mu služil in bi se tako kedaj večno zveličal, priš.l do častitega spremenenja, kakor Kristus na gori Tabor!"
2 Druga gora, ki se omenja v življenju Jezusovem, da je bil na njej, je gora, kjer je imel tako imenovano pridigo na gori. Pričenja se z znanimi besedami: Blagor ubogim v duhu ... Tudi na to goro mora vsak kristijan, če hoče, da bo šel kedaj za njim na Oljsko goro. Ali kako malo jih je, ki hodijo nanjo, da bi poslušali učečega Zveličarja! Nekateri se potrudijo res čisto na vrh in to so tisti, ki radi poslušajo božjo besedo, razlaganje verskih resnic. Drugi gredo samo do srede gore, zmaga jih vročina in so zadovoljni, da ujamejo iz pridige le par besedi. To so na pol kristijani, ki spolnujejo le toliko božje zapovedi, kolikor jih k temu sili strah pred ljudmi, pred postavo,
strah za dobro ime; ki mislijo, da je dovolj in da imajo že pravico do prvega sedeža v nebesih, če ne goljufajo — to pa zato, ker skrivaj ne morejo, - če ne ubijajo, ne kradejo; če se postijo velike poste; nočejo pa slišati v pridigi, da so še tudi druge božje zapovedi, da so poleg teh še tudi cerkvene zapovedi, ki ne delajo prav nobenega razločka med malim in velikim postom, marveč vele kratko: „Posti se zapovedane postne dni!“ In med te spada ne samo veliki petek, dan pred sv. dnevom, marveč vsak dan 40danskega posta!
Tretji so pa, ki pridejo samo do podnožja gore. Vedo sicer, da se na gori nekaj pridiguje, pa jim ni mar, da bi šli poslušat. To so kristijani, ki leto in dan ne gredo k pridigi. Izgovarjajo se s tem, da pridiguje eden predolgo, drugi preučeno, tretji preveč surovo, četrti tako hitro, da ni moč ujeti ni ene besede, sploh vsi pridigujejo dolgočasno! Kaj, se mar hočeš kratkočasiti v cerkvi? Res, da* podaja nauk ta v taki, oni v drugačni posodi, a v posodah je povsodi le nauk tistega, ki je prvi to učil in dal potem povelje: Pojdite in učite vse narode! V vsaki pridigi lahko dobiš kaj zase, in če se morda izgovarja*, da je pridiga vedno ista, da si že marsikaj stokrat slišal, naj povem to dogodbo: Bil je star župnik, ki je pridigoval več nedelj zapored isto pridigo. „Ali gbspod župnik", pravijo ljudje, „povejte nam vendar še kaj drugega !“ „Ali izpolnujete to. kar sem vam že tolikrat priporočal?" odgovori stari gospod. „Storite naprej to, potem pride tudi drugo na vrsto “
3.	Tretja gora je g o r a m o 1 i t v e. Sv. Matevž nam pripoveduje, da je šel Jezus potem, ko je poučil 5000 ljudi in jih čudovito nasitil, če tudi silno utrujen, še na goro molit in sicer da je molil do tretje ure zjutraj. Kako potrebna za nas vse je ta pot. ste pač slišali dovolj ta teden. Brez mene ne morete nič storiti! Prosite, in se vam bo dalo! to so besede Kristusove. Molite brez prenehanja! opominja sv. Pavel. „Ali tega vendar ne morem!" poreče kdo: „lmam preveč dela, premalo Časa za molitev!" Prični in končaj svoje delo v imenu božjem, in to je molitev brez prenehanja. In da bi ne mogel vsako jutro, vsak večer vsaj par minut se pomuditi v molitvi, te ne izgovarja noben stan, nobeno opravilo. — Pojdimo torej pogosto za Kristusom v samoto na goro molitve, ker le ta pot drži v nebesa!
4.	Še ena gora se omenja v življenju Jezusovem. Pot nanjo je bila strma, težavna — to je — gora Kalvarija. Tje je
nesel naš Gospod in Učenik težki križ in tje mora nesti tudi vsak izmed nas svojega. Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame svoj križ nase in naj hodi za menoj, pravi sam. Če nas obiskujejo nesreče, bolezni, domače nezgode; če nas hudobni jeziki opravljajo in obrekujejo, da moramo včasih s Kristusom klicati: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!" ne smemo pri tem obupati, ampak vdano v voljo božjo čakati konca in ko pride, s Kristusom zaklicati: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!"
In tako zahajajmo pogosto in radi z Zveličarjem na goro Tabor! Glejmo ga tu v njegovem spremenenju in naučimo se odgovarjati na vprašanje: „Človek, čemu si na svetu?" — Pohitimo tudi večkrat na goro božje besede, kjer je imel svojo pridigo in poslušajmo ga, nai nam že govori po vesti, po pridigarju ali izpovedniku — Pozabiti pa ne smemo tudi na goro molitve. Četudi ni morda vselej prijetna pot nanjo, a trud nam bo Bog vselej bogato poplačal.
Ustrašiti se pa ne smemo tudi krvave poti, poti trpljenja, na goro Kalvarijo! D&, izpustiti ne smemo ne ene teh gora. Zakaj, kdor ne bo obiskal vseh, tudi ne bo dospel nikdar do Oljske gore, od katere edine vodi pot za Kristusom v nebesa. Amen.	f Ant. Lombar {po Putschogel).
Šesta nedelja po veliki noči.
Veselje hudobnežev — žalost pravičnih kristjanov.
Iz shodnic vas bodo devali; pride celd ura, da bo vsak, ki vas umori, menil, da Bogu službo stori.
Jan. 16, 2.
Že veliko krivice se je godilo na svetu, nad katero so žalovala nebesa. Večkrat že je stiskal bogatin ubožca, močni slabega; večkrat je že greh visoko nosil glavo, čednost pa je na tihem žalovala. To najdemo danes nad Jezusovimi učenci; karkoli jim je Jezus prerokoval, vse se je natanko izpolnilo. Iz shodnic vas bodo devali, Je klical Jezus svojim učencem, predenje šel v nebesa. Dobro so Jezusovi učenci umeli krščansko za
♦	305
poved: Ljubi bližnjega, kakor samega sebe; da bi torej storili vse ljudi srečne, so šli potem, ko so prejeli sv. Duha, od mesta do mesta, od enega kraja do drugega, da bi se božje kraljestvo razširilo po vsej zemlji. Kako pa jim je svet povračeval ta njih veliki trud? Oslepljeni, takorekoč v grehih zakopani Judje so jih preganjali, mučili in neusmiljeno morili. Še celo veselili so se in so mislili Bogu dopadljivo delo storiti, če pomorijo te oznano-vavce sv. evangelja, in tako so se natanko izpolnile besede Jezusove, ki jim je rekel: Vi bote žalovali in jokali, svet pa se bo veselil. In to, kristjani, kar se je godilo z Jezusovimi učenci, se je godilo s kristjani tudi pozneje in se godi še dandanes. Kolikrat se pravični preganja, da toči britke solze, krivični pa se veseli in ničesar mu ne pomanjkuje. To žali in boli marsikaterega pravičnega, ker se čednost toliko preganja, hudobija pa visoko povzdiguje; in lahko bi ti nevarna misel zlezla v srce, da Bog se ne zmeni večkrat za pravičnega. Vas te skušnjave, dragi moji, obvarovati, sem namenil vam danes govoriti:
I.	o veselju krivičnih — in
II.	o žalosti pravičnih.
Vi bote iz tega spoznali, da krivični je pri vsem svojem veselju in vsej svojej sreči vendarle nesrečen; pravični pa je lahko tudi pri vsej svoji žalosti srečen in vesel.
1. Rekel sem, da imajo hudobni svoje veselje, imajo pa tudi svojo žalost, in veselje, katerega zdaj vživajo, se spremeni slednjič v trpljenje.
a)	Da imajo tudi hudobni na tem svetu marsikatero veselje, tega ne bo nihče tajil. Pa svoje veselje iščejo le v posvetnih rečeh. Iščejo veselja, pa iščejo ga le po krivičnem potu, na Boga, na dušo in zveličanje pa pozabijo. Koliko se trudi krivični in misli, kako bi ogoljufal svojega brata; in vesel je, če mu gre po sreči. Imajo bogastva zadosti in vsega, kar poželi njih srce. Če jim je dolg čas, grejo na veselice, na plese, in najdejo še tisoč in tisoč drugih potov, da nasitijo svoje pregrešne želje. Herod, ki je Jezusa zaničeval, je imel vsega zadosti, česar je njegovo grešno srce poželelo. Tako se je godilo svoje dni; tako se godi še dandanašnji; res tudi krivični imajo veselje; p’ravega veselja jim pa vendar manjka, ker to veselje, katero zdaj uživajo, hitro zgine, kar jih je danes veselilo, se jim drugi dan že studi.
b)	Pa krivični imajo tudi svoje trpljenje. Jaz ne govorim tukaj o križih in težavah, ki jih mora vsak, krivični in pravični,, prenašati, ampak o trpljenju, katerega le krivični mora prestati Ni boljšega blaga na svetu, kakor je mir vesti, in glejte, ravno tega miru krivični nima, ker kakor silno težki kamen leži njegova hudobija na njegovem srcu. Naj se goljuf še toliko veseli, kadar pregleduje svoje polne skrinje in vreče, pa nekaj ga na srcu žgč kakor ogenj, nekaj je, ki mu znotraj kliče, da se ves prestraši, in to je glas vesti. Ona mu kliče noč in dan: „Ti si veliko po krivici skupaj spravil, na tvojem blagu visi marsikatera soiza ubogih in zatiranih sirot, ki za maščevanje v nebo vpije, tvoje bogastvo ti bo v večno pogubljenje." Da, to je strašen glas, in tega vedno poslušati, to je grozovitno. Naj se tudi hudobni zapeljivec veseli, da je to ali ono pošteno dekle spravil ob čast in poštenje; nekaj vendar je, da ga silno peče, in to je glas vesti, ki mu neprenehoma kliče: „Ti si ukradel nedolžni duši njen največji zaklad, ti si jo spravil v nesrečo in sramoto ; ti si hujši kakor najgrozovitejši tolovaj, oh! kako boš enkrat odgovarjal!" Da, to je strašen glas, to grize, to peče. Res je, da marsikateri trdovratni grešnik hoče zadušiti glas svoje vesti in svoja ušesa pred njim zatiska, pa zastonj; vest se ne da zadušiti in dalej ko jo poslušati neče, strašnejše vpije. Že to trpljenje je veliko in strašno, pa k temu pride še drugo trpljenje.
Krivični vč, da Bog je neskončno svet in greha ne more trpeti; on vč, da se je Bogu zameril, ker vest mu glasno vpije: „On, ki te je vstvaril, ki če le migne, in ni te več, on ne gleda več z dopadanjem na te." Pravični kristjan pa, kadar ga trpljenje zadene, lahko z mirnim srcem na kviško pogleda k tistemu, ki more pomagati, z zaupanjem od njega pričakuje pomoči in re-šenja in se lahko tolaži rekoč: „Trpim po nedolžno, in moje trpljenje mi bo Bog povrnil" ; hudobni pa si mora misliti: „Zdaj se moram pokoriti za svoje grehe." On ima torej dvojni križ. Ši več trpljenja bi vam lahko naštel, katerega mora krivični prenašati, pa naj bo zadosti; spoznali smo, da hudobni imajo svoje veselje, imajo pa tudi svojo žalost, in kar je najhujše, njih veselje se zadniič spremeni v žalost.
Kdor zapusti Boga, zastonj pričakuje prave sreče; na grešnem potu je ne bo nikdar našel. Oreh veliko obljubi, pa malo držf; naj se tudi krivični en čas veseli, vendar se njegovo veselje spremeni v trpljenje in žalost. Tako vidimo nad Judi. Neusmiljeno
so nekoliko časa preganjali oznanovavce sv. vere, pa kadar je mera polna, čez leti. Zadela jih je šiba božja in pahneni so bili v največjo nesrečo. Njih lepo Jeruzalemsko mesto je bilo razdejano z imenitnim tempelnom vred, da kamen na kamenu ni ostal, razkropljeni so bili po celem svetu in hodijo še zdaj po svetu okoli kakor izgubljene ovce. Kdor torej seje pleve, ne bo nikdar žel pšenice; tako se je godilo že nekdaj, tako se godi še zmiraj. Morebiti ste že sami videli take ljudi, ki so prišli po nepoštenem ravnanju in goljufiji ob vso svojo srečo in zdaj rpijo revščino. Dolgo so se morebiti veselili, pa njih veselje je minulo in silna žalost je nastopila. Morebiti ste tudi take že poznali, ki so imeli nekdaj vsega zadosti, pa zapravili so božje darove in zdaj lačni okoli hodijo. Dokler jim je dobro šlo, so bili veseli, zdaj pa bridko zdihujejo, ker njih veselje se je spremenilo v žalost. Tisti, ki so bili nekdaj zdravi in rdeči kakor kri, sedaj vsi bledi okolo tavajo, ker so si nakopali z razuzdanostjo težke bolezni; nekdaj so bili veseli, popevali so in plesali in kričali, zdaj pa zdihujejo, ker se je njih veselje spremenilo v žalost. Tako izkusijo vsi, ki so le svetu in grehu služili, da so služili le nezvestim gospodom; kar jih je nekdaj veselilo, jim zdaj dela silno žalost; njih moč izgine in smrt jim trka na vrata, grob se odpira pred njih očmi in jim žalostno kliče: pridi na račun, pripravi se na dolgo pot v večnost! Oh! pa oni niso še popravili storjene krivice in že morajo stopiti pred pravičnega sodnika, ki bo vse po pravici in natanko odvagal. Kristjani! tamkaj v večnosti bo poravnano, kar tukaj ni bilo ravno. Naj se nam torej tudi zdi, da marsikateri krivičnik je tukaj srečen, ali neskončno pravičen Bog živi, ki bo enkrat vse natanko poplačal. Če tukaj ne, gotovo se bo tamkaj veselje krivičnika spremenilo v morje žalosti. Tako se torej godi s hudobnimi; imajo svoje veselje, imajo pa i svojo žalost, in veselje, ki je zdaj vživajo, s3 ni zadnje spremeni v trpljenje.
11. Pravični pa imajo večkrat žalost, imajo pa tudi svoje veselje, in tudi njih žalost se nazadnje spremeni v veselje.
a)	Pravični imajo večkrat žalost Le pomislite na Jezusove učence; koliko žalosti m trpljenja so morali prestati. Z žalostnim srcem so gledali trdovratne Jude, ki so se branili sprejeti nauk; in kaj so prejeli od hudobnega sveta za ves svoj trud? Preganjanje, sovraštvo, grozovitno smrt. Kakor apostoli, so žalostni tudi marsikateri pobožni in pravični kristjani. Oni vedo,
da je Kristus rekel: Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih; oni molijo in čujejo, pa vendar najdejo še marsikatero rano v svojem srcu; žalostni spoznajo, da njih volja je dobra, pa meso je slabo, da padejo iz človeške slabosti, in to je, kar jim nareja žalost.
Žalostni so pravični, kadar vidijo, kako njih brat Boga žali, zaničuje božje in cerkvene zapovedi in v svoji slepoti čim dalj bližje leti proti večnemu brezdnu. Žalostni so pravični, kadar so od hudobnih zaničevani, zasramovani in preganjani. In tudi nje zadenejo večkrat križi in nesreče, tudi oni se jočejo na grobu svojih ljubih, padejo v nesrečo, revščino in bolezen. Vi vidite torej, da tudi pravični imajo svojo žalost, njih življenje je strm pot z bodečim trnjem nasut. Tako hoče neskočno modri Oče nebeški, da poskuša čednost pravičnih.
b)	Vendar imajo pa tudi pravični svoje veselje.
Veliko veselje dela pravičnim njih dobra mirna vest, in kaj
je boljšega, kakor mirna vest? Vest je veselje, katero svetniki v nebesih vživajo in v tem najdejo del svoje sreče; z veseljem se spominjajo svojih dobrih del na zemlji, kako so božjo voljo izpolnjevali in ljubili tudi svojega bližnjega.
Tako veselo se tudi pravični spomni svojih pretečenih dni in si misli: dneve svojega življenja sem Bogu daroval, po svoji moči sem spolnoval zapovedi božje — in tudi svojemu revnemu bratu pomagal. Dobra vest spremlja pravičnega pri njegovem delu in zvečer ga pelje k počitku in ga zaziblje v sladko spanje, spremlja ga kakor najzvestejši prijatelj na vseh potih in ga podpira v trpljenju in brhkostih. Dober in pravičen kristjan z veselim obrazom lahko pogleduje k nebu in si misli: Ti najvišji si moj skrbni Oče, z dopadajenjem gledaš na mene; sicer poznaš tudi moje slabosti, veš pa tudi, da imam resnično voljo se poboljšati. Ti vidiš moje srce, ki je tebi čisto vdano, Ti me vodiš kakor skrbni Oče in obračaš vse k moji večni sreči. — Glejte, tako ima tudi pravični svoje veselje, in to je najboljše, najstano-vitnejše.
c)	Vrh tega se pa pravičnega žalost slednjič spremeni v veselje. Lepo se je tudi to izpolnilo pri apostolih. Silno veliko trpljenja so imeli na svetu, preganjani so bili in grozovitno umorjeni, pa njih žalost se je spreobrnila v veselje, in nad njimi so se spolnile Jezusove besede, ki pravi: Zveličani so, ki zavoljo pravice preganjanje trpe, ker njih je nebeško krnljestvo. Zdaj se
veselč v nebesih, ki so bili na svetu zaničevani in preganjani; zdaj obdajajo prestol Najsvetejšega, okinčani z neizvenljivo krono. To je plačilo vseh dobrih in zvestih služabnikov božjih, njih žalost se spremeni v veselje. Pobožni kristjan! si morda večkrat žalosten, ker si še tako slab v dobrem, pa vendar želiš pobožen biti, o le srčno naprej stopaj, tvoja žalost se bo spremenila v veselje, ker zveličani so, pravi Kristus, ki so lačni in žejni pravice, oni bodo nasičeni. Si morda žalosten, ker se drugi norčujejo iz tvoje pobožnosti in se ti zaničljivo posmehujejo, ostani stanoviten ; si morebiti žalosten, da si v svojih prejšnjih letih Boga pozabil in zabredel v grehe, le prinesi vreden sad pokore; tvoja žalost se bo spremenila v veselje, ker Kristus sam govori: Zveličani so, ki so žalostni, oni bodo potolaženi. V kratkem, pravični gredo nebesom nasproti, in tam se bodo posušile vse njih solze, njih zdihovanje bo minulo in vživali bodo večno veselje.
Dragi v Kristusu! Zdaj sodite sami, kdo je bolj srečen, pravični ali krivični ? Veselje krivičnega je kratko in se na zadnje spremeni v žalost, veselje pravičnega je večno in se v nebesih spremeni še v neizrečeno večje veselje. Če je tudi hudobnež na na tem svetu srečen, pobožen kristjan pa se nam zdi nesrečen: nikar se temu ne čudimo, ker naša zemlja ni dežela plačila in veselja, ampak dolina solz in trpljenja: šele onkraj groba se bo pokazalo, da pravični je srečen, krivični pa nesrečen; torej le zvesto Boga prosimo, da nas vodi po poti pravice in čednosti, ker le ta pot pelje v večno veselje, — v večno srečo. Amen.
B. S.
Priložnostni govori.
Lurška Mati božja.*)
Bratje, ponovite se v duhu in oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravici in resnični svetosti.
Efež. 4, 23.
Oče nebeški je napravil svojemu Sinu nebeško ženitr.ino. Potem je poslal svoje hlapce povabljenih klicat na gostijo. Jezus
*) Priložnostni govor za nedelje v majniku.
je takrat poslal svoje hlapce klicat na ženitnino, ko je rekel apostolom: Pojdite, po vsem svetu in oznanujte evangelij vsej stvari. Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan (Mark. 16, 15.) t. j. prišel bo na nebeško ženitnino.
Pa tudi dandanes — kadar sv. Oče odprejo svoja usta, vabijo nas na gostijo, kadar nam škof pošljejo pastirske liste, vabijo nas na ženitnino; kadar duhovnik stoji na prižnici, vabi na gostovanje. Misijonarji vabijo na ženitovanje v Ameriki v šumah, kjer še nikdar ni sekira pela; glasijo se v vroči Afriki med zamorci; v daljni Aziji in Avstraliji povzdigujejo svoj glas; po otokih neizmernega morja so raztreseni ter vabijo vse ljudi na nebeško ženitnino •— celi svet odmeva od tega vabila! O čudež ~ o žalost! Povabljeni nočejo priti, ne marajo za povabilo. Ali ta beseda ne zadene tudi marsikaterega izmed nas?
A Jezus nas ne vabi samo po navadni poti, ampak mnogokrat tudi po izvenrednih dogodkih; ne vabi nas samo, temveč nas po posebnih prikaznih takorekoč vleče k sebi, kar je sam povedal: Jaz, kadar bom povišan nad zemljo, bom vse k sebi vlekel. (Jan. 12, 32.)
Tako se je v našem času Marija Devica, ki želje svojega božjega Sina najbolje pozna, prikazala na Francoskem v mestecu Lurd pobožni deklici Bernardiki. Uboga Bernardika je pod pečevjem pobirala drva, kar zagleda vsa začudena v neki votlini krasno podobo Matere božje. In Marija je odprla mila svoja usta in je rekla deklici: „Stori mi veselje in pridi skoz 15 dni vsak dan tukaj sem na ta prostor. Obljubim ti, da te bom srečno storila, toda ne na tem svetu, ampak onkraj groba."
Predragi! Kaj ne, Marija je pač Bernardiko vabila na nebeško ženitnino, tamkaj jo hoče srečno storiti. Po tej prikazni pa vabi Bog tudi nas k sebi, ker je Marija Bernardiki rekla: „Želim mnogo sveta tukaj videti."
Isti prostor je zdaj spremenjen v svetišče, vrh pečine pa stoji krasna cerkev. O, koliko ljudi se je že tamkaj spravilo z Bogom in obleklo obleko svatovsko, da morejo stopiti na nebeško ženitnino!
Enkrat se je prikazala deklici rekoč: „Pokoro, pokoro, pokoro"! Brez pokore namreč ne bomo šli na nebeško ženitnino. „Ako se ne spokorite — pravi Gospod, - boste vsi skupaj pogubljeni." (Luk. 13, 3.) Ali kakor pravi sv. Pavel: „Bratje, ponovite se v duhu..." — Prenavljamo se v pokori. A kako naj
to začnemo? Podoba lurške Matere božje nas naj tega uči!
I.	Lurška Gospa je pri vsaki prikazni imela rožnivenec v roki, tudi takrat, ko je vabila k pokori.
a)	Ako se hočeš enkrat resnično spokoriti, treba ti je božje pomoči, milosti. Zato moraš iste prositi, moraš moliti. Za trda, nespokorna srca je potreben rožnivenec. Že njegova zgodovina spričuje, da so se šele po njem začela srca topiti. (Sv. Dominik in Albižani). Pa naj poskusi, kdor ne verjame! Ko je Kristus priporočal svojo vero, je tudi rekel: Spolnujte moj nauk, potem boste sami videli, jeli iz Boga. (Jan. 7, 17.)
Ni zastonj Marija Bernardiki naročila, naj petnajst dni hodi tje — kakor na čast 15 skrivnostim sv. rožnega venca. Predragi, število 15 pripravlja nebeško ženitnino!
b)	Sv. rožni venec nam mora milost pokore prinesti, ker je to molitev ponižnih; ponižnim pa Bog daje svojo milost. (Jak. 4, 6.) O, visoki in ošabni ljudje imajo mnogo zoper to molitev; čemu to ponavljanje — pravijo — pokaj toliko neumnega blebetanja? A ravno s tem, da svojo prošnjo tolikokrat ponavlja, kaže grešnik, kako zelo je potreben božje pomoči, saj tolikokrat na pomoč kliče Jezusa in Marijo! Kadar pa tak ošabni človek piše osebi, ki mu je ljuba, n. pr. očetu ali materi, takrat pa vsakokrat zapiše, daj jo pozdravlja itd. Pa bi samo v prvem pismu to zapisal, čemu pozneje vselej! In mi bi Matere božje ne smeli sto-instokrat pozdraviti ?
Zgled: Slepec ob poti v Jeriho. (Gl. Luk. 18, 35—43.)
c)	„TrudiI sem se, da bi se spokoril, a sem zmiraj zašel v
stare grehe nazaj," mi praviš. Zanašal si se pač na svojo moč. Treba bo pač „neprestano moliti in ne jenjati". In v tem te naj podpira posebno	sv. rožni	venec,	ki	je taka neprestana molitev.
To molitev	ti priporoča lurška	Mati božja, priporoča
ti jo pa tudi sv. Oče, namestnik Kristusov. Torej „Mati“ in „Oče“ — četrte zapovedi pa še nikdo ni zastonj spolnoval!
II.	Pogled lurške Gospe je obrnjen v nebesa.
S tem Marija grešnika vabi, da bi že vendar enkrat od posvetnega veselja svoje oči	v nebesa	obrnil,	da bi se mu že vendarenkrat
primrzele grešne	sladnosti,	da bi	se	začel ozirati po nebeških
dobrinah!
Nikarte si nabirati zakladov na zemlji — dejal je Kristus — kjer jih rja in molj snesta, in kjer jih tatje izkopavajo in kradejo. Pač pa si grmadite zakladov v nebesih, kjer ne žre ne rja ne molj, in kjer tatje ne izkopavajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce. (Luk. 6, 19—21.) — Isto uči sv. Pavel: Iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na desnici božji; hlepite po tem, kar je zgoraj, ne po tem, kar je na zemlji. (Kološ. 3, 1. 2.) — Kaj pa je zgoraj? Predragi, ali to ni nič: Kraljestvo, katero vam je Oče nebeški pripravil od začetka sveta (Mat. 25, 46)? mar to ni nič: Stanovanje, katerega vam je šel Jezus pripravljat. (Jan. 14, 3)? Ti li ni nič mar gostije, pri kateri se bo Gospod sam opasal in bo stregel (Luk. 12, 37)? Ali te nič ne miče nevenljivi venec, o katerem govori sv. Peter (L, 5, 4)? Pa res ne bi rad okusil veselja, o katerem se reče: Oko ni videlo, uho ni slišalo, in v srce človekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. (1. Kor. 9)?
Odkod je prišla Marija v Lurd? Iz nebes — in ve, kaj je zapustila. Zato gleda v nebesa — da bi tudi naše oči tje obrnila. Kličem vam torej s prerokom: Obrni proč svoje oči, da ne gledajo nečimernosti! (Psalm 118, 37). Makabejska mati se je bala, da bi njen sin Boga ne zatajil. Sklonila se je tedaj k njemu ter mu rekla: Prosim te, dete, ozri se v nebo in na vse, kar je ondi, in spoznaj . . . (Mak. 7, 28). Slično se je naša nebeška Mati ponižala v Lurdu do nas, rekši: Otroci moji, ozrite se v nebo!
To, predragi, je potrebno, če hočete sploh grešno suknjo sleči in gostovanjsko obleči, da bi se vam ne godilo kakor onemu v evangeliju, ki ni imel svatovskega oblačila!
lil. Zlate rože je imela Marija na nogah. Preprosto, belo oblačilo je segalo doli do nog, tako da noge niso bile pokrite. Obutelja prikazen ni imela, ampak noge proste, na katerih so cvetele zlate rože. Nas-li tudi te rože na Marijinih nogah spominjajo pokore? O gotovo! O poglej Jezusove noge, ko je po sv. deželi hodil, učil, dobrote delil! Meni se zdi, da so povsod rože cvetele, kamor je stopila njegova sveta noga. Poglejte noge apostolov, ki so sejali seme božje besede. Prerok sam se jim čudi rekoč: O kako lepe so noge tistih, ki oznanu-jejo mir, ki oznanujejo dobro in pridigujejo zveličanje. (Iz. 52, 7.) Lepe, cvetoče noge torej pomenijo lepo in sveto krščansko življenje!
So-li naše noge tudi tako lepe? Mar so poti, po katerih mi hodimo, tudi posute s cvetočimi rožami čednosti ? Niso-li polne grešnega blata? A kaj pravim, da bi na naših nogah rože cvetele kakor pri iurški Materi božji! Morebiti pa pod našo nogo joka nedolžnost, prelepi cvet, ki smo ga pohodili!
Jezus je pri zadnji večerji Petru rekel: Ako ti ne umijem nog, ne boš imel deleža z menoj. Tedaj mu Peter reče: Gospod, ne samo nog, ampak tudi roke in glavo! Tako moramo tudi mi prositi, če pogledamo svoje od grehov blatne noge: „Gospod, umij mi jih v sv. pokori, pa ne samo nog, ki teptajo čednost, temveč tudi roke, katerih se krivičnost drži, in glavo, ki je polna vsakojakih posvetnih misli in željž!
Ptica pav, kdo je ne pozna? Ptice, ki ima najlepše, najfinejše perje, a noge ima gnjusno-črne. Pravijo, kadar zagleda svoje umazane noge, da na ves glas zavpije, ker se jih ustraši. — O grešnik, ti pa vkljub svojim črnim nogam vesele pesmi prepevaš! O glej, kako te neumna ptica osramoti!
Zakaj je lurška Gospa ravno pokoro hotela? O Mariji Magdaleni se bere v sv. evangeliju: Eno je potrebno: Marija si je najboljši del izvolila, ki ji ne bo odvzet. (Luk. 10, 42.) To eno potrebno, — je pokora!
Ker nam torej lurška Devica kot naša Mati privošči najboljši del, in smo vedno v nevarnosti, da istega izgubimo, če pokoro zamudimo, zato naj naša ušesa ne bodo gluha za Marijin poziv.
Tebi, o lurška Gospa, se pa zahvaljujemo, da nas še o pravem času opomniš; zahvaljujemo se ti za tvojo res materinsko ljubezen, s katero za nas skrbiš. Svojo hvaležnost ti posebno hočemo s tem kazati, da od danes, precej od danes že, bomo „donašali vredni sad pokore." (Luk. 3, 8.) Amen.
f Dr. Iv. Križanič, l. 1884 v cerkvi M. Milosti v Mariboru. — Priobčil F. St.
Govori krščanskim materam o vzgoji.
(Sestavljeni po naročilu presv. knezoškofa dr. Antona B. Jegliča.)
C. Verska vzgoja.
4. Mati ob zibelki svojega otroka.
Kdor vsprejme katerega takega otroka v mojem imenu, mene vsprejme.
Mat. 18.
Matere! danes vas želim v duhu popeljati k zibelki vaših otrok in razložiti, kakošne dolžnosti ima mati, ko ima še dojenčka v naročju.
Kakošne dolžnosti ima
I.	pred rojstvom;
II.	kakošne ob rojstvu;
lil. kakošne dolžnosti prvo leto po rojstvu.
I.	Pred rojstvom.
1.	Po nekaterih krajih je navada — če tudi tukaj res ne vem — da nevesti za balo nalože tudi — zibelko. To gotovo ni nič hudega, vsaj je prvi namen zakonskega stanu, da se v rednih razmerah množi človeški rod.
Ta zibelka med balo stavi ob enem do neveste tiho vprašanje: ali neseš ti saboj tiste lastnosti, katere se zahtevajo od dobre krščanske matere?
Mati ne sme otroka samo telesno roditi, ampak mora biti tudi duševna mati, ki zna ogreti otroka za ljubezen božjo in za življenje po veri.
Kako bo mati to dala otroku, če tega sama ne bo imela?
Če hoče mati druge vspešno odgojevati, mora predvsem sama dobro odgojena biti.
Zato sv. Cerkev tako skrbi, da bi bila dekleta prepojena z verskim duhom in vneta za čednost. Najboljši pripomoček v ta namen je gotovo dobra Marijina družba.
Lansko leto sem bral na platnicah lističa „Don Boško", da je neka nevesta poklonila 50 kron in zlat prstan za cerkev Matere božje na Rakovniku pri Ljubljani, da bi ji Marija izprosila blagoslov v zakonskem stanu. — Ta nevesta se je zavedala resnosti zakonskega stanu.
Kolikrat pa neveste pred poroko tako posvetno živijo, mislijo samo na lišp, ženitovanjske skrbi, na Boga pa tako malo!
Prišel sem nekoč obiskat župnika soseda. Gospod je bil v cerkvi. Stopim tudi jaz v cerkev. Pri spovedi je ravno bila neka nevesta. Ko dekle opravi spoved, poklekne komaj za par trenutkov pred altarjem in po tako važni spovedi, kakor je spoved za poroko, takoj hiti iz cerkve domov.
V tako resnem času pa tolika lahkomišeljnost!
2.	Nevesta — je postala zakonska mati. Na skrivnosten način je Bog vstvaril v njej ž njeno pomočjo kal bitja, ki ga pričakuje z veseljem. Kaj naj dela mati v blagoslovljenem stanu?
Ta čas je čas molitve in zatajevanja.
Kakor bo telo otrokovo podobno materi, tako bo tudi duša otrokova odsev materine duše. Zato je tako važno, da se tisti čas varuje jeze, razburjenosti, žalosti, sovraštva —. vsaktere strasti, ki zapusti tako rada seme za novo strast tudi v novorojenčku. Če pravijo: „To mu je vže po starših v rodu — ni to prazna beseda. “ Sicer ohrani človek zmeraj prosto voljo, da se lahko premaguje, če hoče — toda resnica je pa le, da je kak človek h kakemu grehu prav posebno nagnjen. In če natančneje gledamo, najdemo večkrat, da so bili njegovi starši tudi taki.
Umestna je navada, da prejmejo matere pred porodom sv. zakramente, pa naj ne storč tega le radi nevarnosti za življenje, ampak iz pobožnosti, da v tem času, ko poganja v tebi brsje novega človeškega bitja, z angelskim kruhom po-žlahtniš svojo dušo. To dobro veste, koliko je ležeče na tem, kakošno vreme je takrat, ko je cvetje na drevju. Vse pobožne matere v času pričakovanja v e 1 i k o m o 1 i j o. Sv. Elizabeta je v taki dobi pomnožila svoje miloščine in molitve. Ravno tako se bere o materi sv. Alojzija, da je čas pričakovanja posvetila z molitvami.
Posvetne matere tega ne storijo; da marsikatera se celo togoti, ko spozna, da ni več sama. Take matere, ki s tako nejevoljo vsprejmejo novorojenca, Bog lahko kaznuje s tem, da jim vse otroke odvzame. Taka nejevolja je nenaravna, celo pri nezakonskih materah nekaj divjega, kar pa pelje v zadnjih posledicah do detomorstva. Naj povem, kaKo so še za časa cesarice Terezije v Avstriji kaznovali detomorilke: Glavo so ji odsekali in s kolom srce prebodli.

Ubožne matere so včasih v strahu, kako bodo preživljale tako obilno družino. Takim povemo to-le : več ko je otrok v hiši, več očenašev bodo izmolili. Ali menite, da je Oče nebeški tako trdosrčen, da ne bo slišal prošenj teh otročičev, če ga bodo s svojimi drobnimi ročicami prosili vsakdanjega kruha ?
Nepotrpežljive matere, matere, ki so pozabile, da je Kristus rekel: Vsak naj vzame vsak dan svoj križ na rame — se zboje križev, ki jih imajo z otroci . . . Žena 1 ne pozabi tukaj, da bo Kristus na sodnji dan govoril: Lačen sem bil, in ste mi dali jesti, žejen sem bil, in ste mi dali piti, — nag sem bil, in ste me oblekli . . . Kolikrat matere vse to storite! Ne enega — več otrok; ne enkrat — večkrat, ne eno leto — veliko let — oblačite, redite, učite, svarite svoje otroke . . . Koliko plačilo vas čaka! Samo godrnjati ne!
3.	Še eno reč pripomnim: matere, ko ste na porodu, nikdar ne pijte žganja! Še pri paganskih Kartagincih je bilo zakonskim velevano, da ob času združevanja ne pijejo vina. Žganje je pa tem hujše. Otroci pijancev prinesejo vže na svet nagnenje do pijanstva, ali so pa slaboumni.
11. Ob rojstvu.
Ko ugleda mati svoje dete in zasliši njegov jok, vzplamti ji v srcu materinka ljubezen, ki je tako velika, da je pripravljena za svojega otroka veliko delati in veliko trpeti.
Vendar krščanska mati še ne občuti čisto neskaljenega veselja. In zakaj ne? Ker otrok še ni krščen!
1. Sv. vera pove materi, da ima otrok dušo, ta duša pa ima brž po rojstvu še izvirni greh nad seboj. Po enem človeku — piše sv. Pavel — je prišel greh na svet; in tako je prišla smrt na vse ljudi, ker so vsi v njem grešili. — Po naravi smo otroci jeze božje.
Torej novorojenec še nima svatovskega oblačila posvečujoče milosti, brez katere ne more nihče v nebesa; tudi še ni ud sv. Cerkve ; kot tacega se ga ne sme še pokopati na blagoslovljeno pokopališče, ne bi se smelo zanj maševati, tudi drugih zakramentov ne bi mogel prejeti. Dete je sicer vstvarjeno po podobi božji, ali ta podoba je oskrunjena po grehu.
Da se otrok prerodi tudi duševno, je Kristus postavil sveti krst: Kdor ni prerojen iz vode in sr. Duha, ne more v nebeško kraljestvo.
Ali bodo torej starši odlašali s sv. krstom? Dobri, verni starši gotovo ne!
Katere milosti podeli sv. krst? Prvič izbriše izvirni greh in druge pred krstom storjene grehe ter nas oprosti vseh časnih in večnih kazni. Duša postane tako čista, da bi otrok, če bi umrl v krstni nedolžnosti, šel takoj v nebesa — in nič v vice. Drugič — podeli posvečujočo milost, po kateri se dušno prerodimo ter postanemo otroci božji in dediči nebes. — Kolika čast! Če bi prinesli k vam v hišo majhno dete, pa bi nekdo rekel: To je cesarjev sin, ali bi ga ne gledali s spoštovanjem, češ, cesarjev princ je, cesarsko krono bo enkrat nosil na glavi. — Otrok postane pa po krstu princ božji. Tretjič — naredi nas ude katoliške Cerkve. Koliko milijonov otrok se rodi, ki ne prejmejo te milosti. Sv. Terezija se je zahvaljevala vsak dan, da je bila rojena od katoliških staršev.
Četrtič — vtisne nam neizbrisno znamenje kristjana. — Nekdaj so kristjani za to ime umirali na moriščih, o da bi tudi mi spoznali vselej, kolika čast in sreča je za nas, da smo kristjani, in da bi bili tudi vselej vredni tega imena.
Kako je krščen otrok ljub Bogu, nam kaže ljubka prigodba iz življenja sv. Katarine. Ko je bila Katarina še poganka, je enkrat v prikazni videla lepo gospo s prijaznim detetom. Gospa se obrne k detetu v naročju in vpraša: „Kako ti je všeč ta gospodična? Ni lepa - se glasi odgovor — ker še ni krščena." Katarina se da poučiti v sv. veri, prejme sv. krst in tisto noč po sv. krstu je zopet videla prikazen: ljubko dete se ji zdaj prijazno nasmehlja, se sklone k njej ter ji prstan natakne na roko.
Če Bog in angeli in Marija tako ljubijo otroke v krstni nedolžnosti, ljubiti jih morajo tudi starši, ljubiti zato, ker so tempelj sv. Duha — pa tudi skrbno varovati otroke, da ta tempelj ostane neoskrunjen. Jezus sam je zaklical gorje tistemu, ki bi pohujšal'katerega teh malih. Koliko gorje bi zadelo starše, če bi to storili sami!
Milost sv. krsta je posebno znal ceniti naš rojak, amerikanski škof Friderik Baraga. Ko je nekoč prišel iz Amerike na Kranjsko domov, je šel najprej v farno cerkev, in tam pokleknil h krstnemu kamnu ter se goreče zahvaljeval, da je na tistem mestu prejel milost sv. krsta.
2.	Krstno ime . . . Vže krstno ime kaže, kako hočejo starši otroka vzgojiti (Alban Stolz). Nekateri starši vganjajo celo s tem nečimernost! Imena naj se odbirajo od znanih svetnikov,
od svetnikov, ki so v pratiki, od svetnikov, katerim so posvečene domače cerkve. Nekdaj so naši predniki po naših gorah z velikim trudom postavljali cerkve svetnikom v čast — sedaj se njihovih imen sramujemo! — Zenske naj imajo svetnice za patrone!
Kako včasih zlorabljajo tudi svete reči v posvetne namene, kaže to le:
Nekje na Notranjskem mi je napovedala babica za deklico iz preproste hiše prav nenavadno gosposko ime. Prašam: zakaj to? Odgovor: „Vsaj tako ne bo enkrat druzega kakor kaka služkinja v Trstu, in take z gosposkimi imeni lažje dobe službo."
3.	Vpeljevanje. Pri vpeljevanju se posveti mati za materinski stan in poklic 1 Posebno prvo vpeljevanje je važno. Ali je treba paziti, za kaj naj takrat mlada mati moli in prosi 1
- Znano je, da je ta lepa navada še iz judovskih časov — Marija sama je prinesla Jezusa darovat. Zato se nam ne zdi umestno, če po nekaterih farah pričnd matere same prihajati k vpeljevanju, brez otroka.
4.	Kaj če otrok umrje brez sv. krsta? Po navadi se matere zelo bojč, da bi otrok ne prejel sv. krsta. Duhovnik je bil klican k mladi ženi na smrtni postelji, ki je imela vže v deseto postati mati. Žena je rekla : „Jaz vse rada trpim, tudi umrjem rada „samo, da bi otrok zadobil milost sv. krsta." — Umevno je, da je pobožni ženi hudo, če se ji kaj tacega primeri. Takim materam v tolažbo povem, naj se nikar preveč ne žalostijo, če jim vest ne očita, da bi bile same kaj zakrivile. O otrocih, ki umrjejo brez sv. krsta, nam določnega nauka ne podaja sv. Cerkev. Učeni cerkveni možje pa uče tako, da taki otroci res ne morejo uživati nebeškega veselja (poena damni), pač jrm ni treba trpeti tistih kazni v peklu, kakor jih trpe pogubljeni, ki so z grehom žalili Boga. „Taki otroci uživajo neko naravno blaženost brez trpljenja na telesu in žalosti na duši" (sv. Tom. Akv. - sv. Bon). Pa ta sreča v primeri z nebesi, je kakor luč v svetilki, v primeri z lučjo solnca. Starši bi gotovo dajali težak odgovor, če bi otroci po njihovi krivdi ne postali deležni te sreče. Taki zanikrni starši zamorejo postati oni, ki s sv. krstom odlašajo.
111.	Prvo leto po rojstvu.
a)	V čem naj obstoji telesna vzgoja, o tem smo govorili vže v prejšnjih govorih.
b)	Nravna vzgoja se mora piičeti po rojstvu.
Katere lastnosti naj se vzbujajo v otročiču ?
1.	Ljubezen — otrok naj začne ljubiti, in sicer koga? mater! — Zato naj mati ljubeznivo in prisrčno ravna z detetom. V plačilo ji bode, da bo tudi otrok imel prisrčno zaupanje do nje. Ali matere zmeraj tako ravnajo ? Večinoma pač, zmeraj pa ne. Matere, ki imajo veliko dela in veliko skrbi in veliko otrok, rade postanejo čmerne , da se hudujejo še nad majhnim otrokom, radi česar postane otrok preplašen.
2.	Mati, ki otroka ljubi, ga bo skušala narediti veselega in veselega ohraniti; zmeraj mu bo vedela kaj povedati, kaj pokazati (tička na drevesu, zvezde na nebu, solnce, kake svetle reči), ali pa kako pesem zapeti, da bo otrok vesel. Posebno bi bilo želeti, da bi znale matere kake ljubke pesmice zapeti, kar bi bilo njim v razvedrilo in otroku ... Če je mati prav pusta, bo pust tudi otrok. In kedaj se bo otrok navadil govoriti, če ne bo mati rada z njim govorila.
3.	Zelo nespametno je otroke strašiti.
4.	Vže v otroku se pokaže jeza in svojeglavnost. Kako jo razodeva? S tem, da kriči in joka — jok to je otrokova beseda. Če otrok joka, naj pogleda mati, zakaj otrok joka; če je res vzrok zato — naj skuša vzrok odstraniti. Če pa ni pravega vzroka, naj le pusti otroka pojokati. Otrok hitro opazi, da z jokom zmaga, in potem hoče zmeraj jokati. Tako se redi svojeglavnost. Velikrat se hoče otroka potolažiti s tem, da se mu kaj sladkega da v usta , tako da se mu vzbuja sladko-snedenost.
c)	Verska vzgoja. Ko je še otrok v zibeli, ga seveda ne boš učila vere pa šest resnic, ker še govoriti ne zna. Ali se ga pa bo zato pustilo v nemar ?
Gosposki ljudje kaj radi trdijo, da majhnim otrokom ni treba nič govoriti o verskih rečeh — češ, saj se nič ne umejo.
Francoski brezverec Rousseau je posebno tako neumnost razklatil; ta je celo hotel, da se otroku nič ne govori o Bogu do 18. leta, in še takrat je rekel je prezgodaj! Temu nasproti ne bom nič odgovarjal, ker je to preneumno. — Pa če naletim včasih v šoli na otroka, ki je vže 6 ali 7 let star, pa se ne zna niti slabo — ne rečem prav — prekrižati, se moram vprašati: ali ne mislijo nekatere matere tudi tako, da ni treba majhnih otrok nič učiti — ali pa, da bo vse nazadnje naredila šola.
Temu nasproti podam nekaj izrekov sv. očetov:
„Vse hudobije otroške je kriva naša malomarnost, ker ne navajamo brž spočetka otrok na strah božji in pobožnost." (Sv. Krizostom).
Ve, matere! učiti otroke križ delati, še predno ga zamo-rejo sami narediti, jih pa s svojo roko pokrižujte". (Sv. Kriz.) „Krščanska mati je vesela, če njeno dete, dasi še slabo govori, izgovarja ime Jezus." (Sv. Jeronim.)
Nekdo drugi pravi, da je človek poznejše življenje navadno tak, kakor je bil prvih šest let. S tem hoče dokazati, da je treba vže zgodaj v strahu božjem vzgajati otroke.
Torej kaj boš učila otroke prvo leto.
1.	Pridno moli za otroka!
Ta molitev bo pridobila materi krščansko modrost, da bo prav ravnala z otroci; ob enem bo naklonila blagoslov, da njeni nauki ne bodo zastonj. Otrok takrat res še tako ne potrebuje tvoje molitve, potreboval jo bo pa pozneje, ko se bodo jele oglašati skušnjave. Tvoje molitve so dušna dota za otroka.
2.	Šest resnic ali drugih tacih molitvic, ga takrat seveda ne boš učila, ker dete še ne zna govoriti — se jih pa takrat ti dobro nauči I Res veselo je, če si kak oče kupi katekizem zato, da se sam navadi molitvic, da more potem otroke učiti. V večji meri se mora kaj tacega zahtevati od matere.
3.	Skrbi, kaj bo otrok gledal in kaj bo otrok slišal.
Devet desetin vseh predstav si pridobi človek z očmi,
to se pravi: največ se učimo z očmi.
Če tudi ne razume dete tega, kar vidi, se mu to vendar hitro vtisne v spomin. Če vidi domače, da se pokrižavajo, da spoštljivo molijo, da poklekujejo, se mu to čudno zdi, in začne misliti, zakaj to delajo. Važne so podobe v hiši. — Če vidi kaj slabega: pijanost, pretep, grde reči, je to gotovo prva šola za slabo. — Kaj bo slišal? Zmerjanje, kletvine, nespodobno govorjenje — vse to mora slabo vplivati na otroško dušo. Kletvina izkolne dobro odgojo iz hiše. (Alb. Strez.)
Splošno se mora reči: otroci ne bodo taki, kakor jih bote učili, marveč taki, kakor bote vi delali.
To zavest morajo starši imeti brž, ko je še dete v naročju.
Vsacega rokodelstva se mora človek učiti, če ga hoče znati. Otroke vzgajati naj bi oče in mati brž znala, ne da bi se
kaj učila. Kaj hočemo doseči in kako hočemo doseči svoj namen : Ti vprašanji si morajo starši staviti, in o teh dveh vprašanjih pogosto premišljevati. —
V prihodnjem govoru bomo pa govorili o tem, kaj naj dela mati, ko začne otrok hoditi. — Amen. J. Mikš.
Pogled na slovstvo.
A.
1.	Dr. Anton Bonaventura Jeglič, knezoškof: Kn. šk. zavod sv. Stanislava v Št. Vidu. — Str. 64. Natisnila „Katol. tiskarna" v Ljubljani. — Ni ga zavoda, ki bi imel tolik pomen za versko in narodno življenje slovenskega naroda, kakor ga bode imel zavod sv. Stanislava v Št. Vidu pri Ljubljani s katoliško gimnazijo, z deškim semeniščem za bodoče duhovnike in s konviktom za dijake, pripravljajoče se za druge stanove. V deškem semenišču se bodo vzgojevali mladeniči za duhovski stan; tu bodo od mladih nog dobivali vzgojo in pouk, da bodo neomadeževani in nepokvarjeni vstopili pred Gospodov oltar, v konviktu pa se bode vzgajala mladina za ostale stanove, da bodo tudi le-ti dobili naraščaj vernih, prepričanih katoličanov, ki bodo po edino resničnih krščanskih načelih uravnali vse svoje javno delovanje med našim narodom kot profesorji, odvetniki, uradniki in zdravniki. Nikdar ne moremo dovolj hvaležni biti presv. knezoškofu dr. Ant. B. Jegliču, ki je z občudovanja vredno požrtvovalnostjo in vztrajnostjo postavil prekrasno poslopje v Št. Vidu; zato nam je tudi knjiga, v kateri prevzvišeni knezoškof sam opisuje zgodovino in zavode, nad vse dragocena. Apostolska govora Presvetlega, ki ju je imel pri blagoslovu vogelnega kamena, dne 16. julija 1901, in pri slovesni otvoritvi zavodov, dne 21. sept. 1905 (ki sta v knjigi na str. 24—28, oziroma 42—51), sta radi važnosti zavodov zgodovinskega pomena. V knjigi je tudi opis veličastnega poslopja z načrti in fotografijami. Naj nas lepa knjiga navdušuje, da po skroji moči pripomoremo, da se vsi načrti Presvetlega (zgradba še enega trakta i. t. d.) dovrše!
2.	Zbirka Spiltmannovih povesti. — V. zvezek. Ujetnik morskega roparja.
Povest, spisal F. S., prevel M. B. Cena 40 vin. — VI. zvezek. Arumugam, sin indijskega kneza. Dogodljaji spreobrnjenega indijskega princa. Prosto po misijonskih zapiskih A. o. B. Prevel M. B. — Cena 40 vin. — VII. zv. Sultanovi sužnji. Carigrajska povest iz sedemnajstega stoletja. Spisal J. Spillmann. Prevel D. Z. Cena 60 vin. — Trdovezani zvezki te zbirke so po 20 vin. dražji; vse knjižice se dobivajo tudi v finejših vezeh. — Prav ustregla je „Kat. Bukvama" naši mladini z izdajo Spillmannovih povesti. Skušnja nas uči, da mladina z velikim zanimanjem prebira te povesti. To berilo pa jej ne nudi samo zabave, ampak jo v resnici blaži. Saj se nam v Spillmannovih povestih predočujejo mladi junaki iz paganstva, ki so srečno našli pravo vero. Prav skrbno čuvajo ta zaklad, ga branijo in tudi svoje življenje dajo za sv. vero. Zato širimo te knjižice med mladino, da bo toliko bolj cenila sv. vero in s toliko večjo vnemo in stanovitnostjo izpolnjevala krščanske dolžnosti.	A. S.
B.
Catechismus Romanus ex decreto Concilii Tridentini ad parochos Pii V. P. M. iussu editus. Editio quarta. Sporedno z latinskim tekstom je nemški: Der romische Katechismus itd. — Dva zvezka, XX + 286 in 217 strani v veliki osmerki. Natisnil Pustet v Reznu. Cena broširani knjigi 4'80 mark, vezani okusno v polusnje 7-80 mark. — Odveč bi bilo, navajati, v koliko jezikih in koliko izvodih se je ta knjiga že natisnila, odkar je prišla prvikrat na svitlo 1. 1566. Odveč pa bi bilo tudi pisati o njenih vrlinah. Najdeš jo pri starejših duhovnikih čestokrat poleg aktov koncila tridentskega. Ni čuda! Dušni pastir bode zlasti za svoje govore v njej dobil obilega gradiva in sicer — samo kleno zrno. Zlasti pa mu bode ugajal dodatek, v katerem je katehetično gradivo primerno porazdeljeno na vse nedelje cerkvenega leta. Nadalje treba pomisliti, da so knjigo sestavljali svojedobno najznamenitejši bogoslovci, da so jo jezikovno popravljali in pilili z izredno natančnostjo prvi latinisti. Že zato jo duhovnik rad vzame v roke, ko vidi, da je tudi po obliki spisana v tako krasni latinščini. O naukih, ki jih razpravlja, ne bomo govorili: to so čiste resnice verske in nravne, katere mora učiti katoliški duhovnik sebi izročene ovčice.— Vrlina te izdaje je zlasti v tem, da ima na levi strani vseskozi latinski, na desni pa nemški tekst. Razdelitev je kaj krasna in pregledna. Latinski jezik smo že omenili, nemški se naslanja na poprejšnjo izdajo kanonika dr. Smetsa, oziroma prof. dr. Adolfa Buseja. Pravopis je sedaj navadni. Naj nam bode dovoljeno navesti ob tej priliki besede papeža Leona XIII., katere je pisal dne 8. septembra 1899 (Acta s. Sediš XXXII. p. 201—2) francoskim škofom: „Jednako priporočamo, naj imajo vsi semeniščniki pri rokah ono zlato knjigo, ki je znana pod imenom katekizma koncila tridentskega ali rimskega katekizma, knjigo, ki je namenjena vsem duhovnikom, katerim je izročeno dušno pastirstvo. Odlikujoč se kakor z bogastvom in s točnim izrazom misli, tako tudi s krasnim slogom je ta katekizem pristen odlomek vsega verskega in nravnega pouka. Kdor ga temeljito pozna, razpolaga z viri, s pomočjo katerih duhovnik uspešno pridiguje, imenitno službo spovednika in dušnega pastirja vredno opravlja in zmagovito pobija neverne ugovore."
Cena obeh zvezkov res ni pretirana.	Dr. A. K-
Auf Tabors Hiihcn. Ein Wegweiser in den Tagen der geistigen *Ein-samkeit. Spisal O. Diessel, C. Ss. R. F. Pustet, Regensburg. Cena vezani knjigi M. 4'70. — Pred letom dni smo imeli priliko oceniti istega pisatelja knjigo „Auf Kalvarias H6hen“. Letos nas je presenetil z drugim, nič slabšim, marveč , v marsičem boljšim delom „Auf Tabors1 Hohen". — Zlasti nam ugaja način, kako ume pisatelj uporabljati najimenitnejše dogodke iz Jezusovega življenja, da naveže nanje resnice in naukov, ki pretresajo srce premišljujočega.
Imenitnost duhovnih vaj izvaja iz našega namena kot ljudi, kristjanov, redovnikov, duhovnikov. V času duhovnih vaj človek res spozna, kako potrebne so mu bile. Spoznanje hudobije smrtnega greha, spoznanje nehvaležnosti malega greha, potreba izpraševanja vesti vsak dan, spoznanje nasledkov greha, vse to je kakor baklja, ki temeljito posveti v vsaki kot srca. Strah pred peklom, groza ob smrti, sodba so nagibi, ki pripravljajo vsako srce k spreobrnenju, k vpodobljenju po Jezusu, ki je naš ideal. Njegovo ponižanje v
včlovečenju nas uči zatajevanja samih sebe. Beg v Egipt nam kaži pravo razlago sicer nerazumljivih potov božje previdnosti. Dvanajstletni Jezus v tem-peljnu je zgled ljubezni do skupnih pobožnih vaj, do sv. vodila. Sv. družina v Nazaretu je podoba dobre samostanske družine, Jezus v puščavi naš učenik v molitvi, Jezusova dela ljubezni nauk za nas, kako ljubimo bližnjega. Gospodov slovesni vhod v Jeruzalem nam kaže pripravo za sveto obhajilo. Zveličarjev krvavi pot, Njegova obsodba, smrt na križu nas uči duha križa. Marija pod križem nas ne bo zapustila, ker ve, koliko je Jezus, njen Sin, za nas pretrpel. Jezusovo vstajenje in Njegov pozdrav: Mir vam bodi! nam prinaša mir, ki ga nam svet ne more dati. — Skrbimo, da obranimo Jezusa vedno pri sebi. Vse to so misli, ki jih pisatelj vporablja v predmet premišljevanj desetdnevnim duhovnim vajam. Predgovoru je pridejan obrazec tudi za sedem — pet ali tudi tridnevnim duhovnim vajam. Pohvalno moramo omeniti tudi poglavja za duhovno berilo za vsak dan: O zatajevanju kot orožju zoper greh, o potrpežljivosti in o ljubezni do križa, o namenu Bogu posvečene osebe, o imenitnosti vsakdanjega izpraševanja vesti itd. — Knjiga šteje 588 strani, na močnem papirju, tisek je očem prijeten, vezava lepa in trpežna. Delo toplo priporočamo.	P. J.
Die katholische Kirche und das Ziel der Menschheit. Vortrage von P. Magister Heinrich D e n i f 1 e , O. P. vveil. Subarchivar des Apostolischen Stuhles. Zvveite Auflage. Herausgegeben von P. Reginald M. Schultes, O. P., Lektor der Theologie. Moser, Graz. Vel. osmerka, XI + 186 strani. Stane 1 K 60 h. — Kdo ga ni poznal, vsaj po imenu, skromnega, šegavega meniha, odetega v belo haljo sv. Dominika? Odlikoval se je po globoki, temeljiti učenosti: vsa učena Evropa je bila ž njim v duševni zvezi. A predno je zasedel mesto podarhivarja v Vatikanu, na kateri službi je vztrajal nad dve desetletji, nastopal je v Gradcu tudi na leči. In prav ta knjiga — seveda razširjena — je plod njegovih govorov, katere je imel 1. 1872. v graški stolnici. Da bi se razširili v čim najširše kroge, jih je še tisto leto poslal v natisk. Letos so izšli v drugi izdaji. Resnici na ljubo moramo priznati, da je predmet, ki ga knjižica obravnava, še vedno enako mikaven, zanimiv in potreben. V šest predavanj je razdeljen. Prvo pojasnjuje naravno razmerje človekovo do Boga in obravnava natančneje, zakaj je današnja družba od Boga odpadla. V drugem govoru slika Jezusa Kristusa in po njem ustanovljeni nadnaravni svetovni red. V tretjem in četrtem povzame nauk o katoliški Cerkvi, v petem govori o nadnaravnem življenju milosti božje v vernikih, zadnje predavanje pa slika vzpopolnjenje človeštva v katoliški Cerkvi. Vsi govori so sestavljeni z Deniflejevo jasnostjo in točnostjo. Daši so strogo apologetičnega značaja, se vendarle odlikujejo pred drugimi spisi te vrste z neko posebno toploto in umevnostjo, tako, da bi jih vsak preprost meščan, ki ima dobro voljo, lahko umeval, Za duhovnike pa bodo še posebne važnosti opombe in dodatki na koncu knjige, v katerih pisatelj navaja vire, iz katerih je zajemal, in mestoma svoja izvajanja še nekoliko razširi. Pokojnikov redovni tovariš Schultes, ki je knjigo izdal v drugem natisku, je dodatke še po nekoliko izpopolnil. Naj pridodam še eno misel: De-nifle je bil zaklet sovražnik vsem lepodonečim a malopovednim frazam. To kaže tudi ta njegova knjižica. Zato bo marsikdo v njej zasledil resnico in odkrito, neomajno navdušenje za sv. katoliško Cerkev.	Dr. A. K.
M. Horn, Organum comitans, Gradec, Styria. Cena K 6'-. Težko pričakovano delo pozdravljamo najsrčneje. V veliki osmerki obsega 84 strani in ima v sebi spremljevanje Kyriala na orgijah. Kyriale obsega one speve sv. maše, kise ne izpremene, namreč: Kyrie, Gloria, Čredo, Sanctus, Benedictus, Agnus, Asperges in Vidi aquam. Maš je 18, Čredo štirje. O Kyrialu smo že govorili. Danes govorimo o spremljevanju z orgijami in o izdaji sami. Organum comitans se močno razlikuje od izdaje Pustetove, ki je bila zategadelj mnogo težja, ker je prinašala skoro za vsako noto nov akord. Hornova izdaja pa prinaša nov akord le tam, kjer nastopi nov akcent, in to večinoma, le sem-tertje se nahaja nov akord na nenaglašeni noti, kjer to zahteva harmonija. Bas, tenor in alt so v celih ali pol - notah, sopran ima koralno melodijo v četrtinkah, tedaj v moderni, nam bolj prikladni obliki. Skupine motivov so razvidne v potezah, povdarki so na naglašenih zlogih, včasih tudi na notah-Lahki zlogi ob početku so zaznamovani z u, da bi se nihče ne zmotil in temu zlogu ne dal poudarka. Včasih ima isti zlog dve ali tri note, drži se torej primeroma tako dolgo, kot dve ali tri note. Črtice za sapo so nastavljene povsodi. Zvezdica pove, doklej poje intonator. Vse je razvrščeno tako vrlo, da se iz dela spozna mojster. Papir je lep in močan, tisk črn, vezava prilična, le cena je previsoka, če pomislimo, da mora knjigo nabaviti vsak cerkveni zbor.
Med vsemi izdajami je ona Styrije najbolja, zato se je hočemo poprijeti tudi mi.	P. H. S.
Spominek na dan prvega sv. obhajila bodi za mladino tudi vzgojnega pomena. To se posebno lahko zgodi, ako imajo otroci tudi radi zunanje lepote spominka veselje nad njim. Zato je hvale vredno, da se katoliški založniki zadnja leta zares trudijo, oskrbeti v tem pogledu katehetom in staršem primernih in celo umetniško izvršenih podob in podobic, kot spomin na prvo sv. obhajilo. Naj omenimo danes dveh ličnih podob, ki sta izšli v zalogi „Styria“ v Gradcu.
a)	Prvo sv. obhajilo. Po sliki prof. E. Wen zel. Največja oblika papirja 39VjX 49 cm, velikost slike 28‘/2X37 cm. Cena 60 vin. Kot glavno skupino predstavlja ta podoba prejem prvega sv. obhajila, ki ga prejme vrsta prazniško oblečenih dečkov in deklic. Poleg tega prizora je kot priprava na sv. obhajilo naslikana na desno sv. spoved, in na levo, kako prosijo otroci svoje starše odpuščanja. Zgoraj in ob straneh gledajo na te tri prizore lepo sestavljene skupine angelov ter spremljajo ta tri dejanja s sočustvovanjem in z izrazi radosti. Vsa slika je lepo sestavljena, jasna, kaže vseskozi lepe, nabožnemu predmetu primerne oblike in napravlja zato jako prijeten utis. — Ta spominek bi bil prav posebno primeren za učence mestnih šol.
b)	Presv. Srce /ezusovo. Po sliki prof. E. Wenzel. Ta spominek je
kaj dostojna slika presv. Srca Jezusovega. Jezus je upodobljen z razprostrtimi rokami, vabeč k sebi, k sv. obhajilu vernike. Naslikan je na ozadju z zlatom risanem. Tudi ta kompozicija je prav lepa, izraz povoljen, barve so žive in dobro ubrane. — Oba spominka sta priporočila vredna, zato naj gg. katehetje radi sežejo po njih.	J. Dostal.
Založba »Katoliške Bukvarne".	Tisk »Katoliške Tiskarne4.
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.