516
KUDAESKE  PESMI.
Rudarske pesmi.
Y.
VI.
zbiralnici sta pozno v noč Rudarja v mize ogel Vpirala se, menila se, Da sen bi ju ne zmogel.
Kdor govoriti kaj ne ve, On vreme hvali — toži; Še rajši govor marsikdo 0 slabih časih sproži.
»Bogastvo v jami«, prvi de, »Od dne do dne je manje,
0  blagostanju prejšnjih let — To zlate so le sanje.
»Tovariš, pritrjujem ti, Rudar težkč zdaj služi, Z njegovim delom davno že Več sreča se ne druži.
Izmed rudarjev vseh jedin Mi Ivan je uganka, Gotovo Vila gorskega Duha mu je poslanka.«
»Da, Ivan, Ivan, ta jedin
1  meni glavo beli, Rudarja mu jednakega V okolici ni celi.
Saj kot navaden rudokop
Ne služi si veliko,
In vendar: mi in on! — pač vsak
Lahko spozna razliko.
Preverjen sem, početje to Da ni v naravnem redu; Odslej pa naju bodi skrb, Da greva mu po sledu!« *         *
Šel v družbo Ivan drugi dan, Ki vince je sušila; Bil praznik je, čemii tedaj Bi ne imel krepila!
Pomenkovali se živo O dnevnih so novicah; Razgrel jih bil je sad, ki cvel Na vinskih je goricah.
»Prijatelj, slušaj me«, nekdo Ivanu de zaupno, »Ti srečen si, dovoli mi, Da delam s taboj skupno!«
»Kaj srečen«, drug rudar mu de, »To ni vsakdanja sreča, Jaz stavim, Ivan, našel si V rudniku tla goreča?«
»Kar delam, vidi, ve vsakdo«, Odvrne Ivan hladno, »Kako bi mislil na zaklad, Saj delo je navadno!«
»Ha, ha, to pač navadno ni, Stvari niso jednake: Čemu pa nihče izmed nas Ne služi plače take?«
»Da, res!« rudarji pritrde: »Ge zvest si vsem tovariš, — To tudi si, — pomagaj nam! Gemu zaslužek kvariš?«
»Kar delam, moja je skrivnost«, De Ivan že opojen, »Izdajo s kaznijo strašno Sem plačati obsojen.«
»Nekdaj bila«, de pivec drug, »Pri nas tatinska družba, Denarja polno, dela nič — Vendar: nevarna služba!
Oj, to je huda, grozna stvar, Ge tebe ruda moti: Li veš, kako zatrl gospod Kal oni je zaroti?«
Med drugimi tovariši I ona sta sedela, Ki bila sta v zbiralnici Ivanu se zaklela.
»Pot moja je pravična pot, Li menite, da kradem?« »Mogoče«, de nekdo, »jaz si Razjasniti ne znadem.«
„DOM IN SVET!' 1892, štev. 11.
517
»Nesramnež! Jaz da bil bi tat?« De Ivan mu resnobno, »Čuj, gorski duh mi je v pomoč, Naj zve srce ti zlobno!
Stvar zna naj vsak, dasi sem molk Obljubil mu prav sveto; Prisego naj prelomim, vam Zatrem to misel kleto <
Osuplo zrli vsi so vanj,
Ko jezno je odhajal:
Vsak v mislih štel je že denar,
Ki duh mu bo ga dajal.
*         *
*
Ko v rudnik Ivan drugi dan
Odhajal je za rana,
Zadrževala vsak korak
Mu slutnja je neznana.
Skrivnost če razodene, duh Obljubil smrt je grozno; Vse včeraj vinjen je razkril: Kesanje zdaj — prepozno.
V  zbiralnici tovarišem Njih zlobni čin očita; Prijateljev mu je pogin Zavist privela zvita.
»Ne bodi trap! Kar storil si Omoten, duh ne šteje . . .« »O ptiček zrel, kar trdil prej, Tajil bi rad pozneje.«
Rudarja, ki v zbiralnici Prej bila se zaklela, Zdaj v spremstvo se ponudita: Da zlate prej bi štela.
Odšli vsi trije so v rudnik:
S potrtim srcem Ivan,
Z nasmehom zlobnim druga dva:
Da zreta kraj prikrivan.
Odšli so, prišli niso več;
V  zasipu smrt jim bleda Raztrgala življenja nit: Duh bil je mož-beseda.
Vladimir.
Kamnik.
Prirodopisno - zgodovinski obraz. — Spisal J os. Benkovič.)
vznožju sivih Karavank, kjer se vrste drug za drugim nebotični vrhovi okrog časti-tega starca Grintovca kot veličastna skupina, leži v tesni naravni kotlini mesto Kamnik.
Pred leti že je pisal dober poznava-telj slovenske zemlje: Kamnik je vreden, da se imenuje biser naše domovine (Stein verdient unter den Perlen unse-res Vaterlandes genannt zu werden), in nekdo drugi sodi: »Bled in Kamnik sta bisera Kranjska« (Veldes und Stein sind Perlen von Krain).« In res ni mnogo krajev v Sloveniji, ki bi se bodisi v prirodni krasoti, bodisi v slavi svoje zgodovine mogli kosati s Kamnikom.
Na sever »v dnu zad stoje snežni-kov velikani« : Grintovec, Rinka, Brana, Skuta, Planjava, Ojstrica itd., ki mogočno dvigajo gole glave proti višnjevemu nebu; spredaj na jug se širi plodna ravan tje do bele Ljubljane in do starega Kranja, porastena z bujno travo in zlatim žitom. Na vshodu je zavarovano mesto s strmo gorostasno pečino, iznad katere gleda v dolino siva razvalina »Starega gradu«; na zahodni strani pa se dviga polagoma nizek holm, porasten čez in čez s krasnim zelenjem. Iz srede mesta, itak tesno omejenega, kipi v zrak kamenit hribček, na čegar vrhu se beli prijazna, starodavna cerkvica. V tesni strugi tik mesta