458
I. N. Resman:  Žarnica.
0
v
Zanj
,  dekle,  oj,  dekle mlado Zvezava pšenico zorno; Po  strni  pa ptiček  skaklja, Z  družico se ljubko igra .   . Dekletu se milo   stori In žal  se spomin ji zbudi  — Uzdihne  in rosno  oko Zakrije s tresočo  roko: »Oh, lani,  oh lanjsko jesen, Na svetega Mateja den, Moj  ljubi je  tukaj  oral,
i c a.
Moj  ljubi to žito  sejal  — Pogledal  lepo je na-me, Govoril besede lepe": »»Le rasti mi, žito drobn6, Le rasti mi,  žito zlato, Ko bodeš  —  pogača sladka , . Bo ljubica  —   ženka moja.** Pač raslo si, žito drobno  —¦ Je upalo srce zvesto . . . Zdaj  tebe  poželi  so mi, A njega  —  v grob deli so  mi. I. N. Resman.

Na svatbenem potovanju.
Balada.
^7
Znašlo je  solnce. V tihi mrak
Zagrinja se daljava, Kot bela ptica ladija
Po temnem morju  plava; Na krovu pa mlad mož stoji, Mehko na prsih mu sloni
Prelepa mlada  žena.
»Čaroben je ljubezni raj Kot to  nebo  večerno,
Neskončen je ljubezni raj Kot morje neizmerno  —
Pa Ijubček, Ijubček, kaj  molčiš,
Zakaj v obraz tako blediš, Zakaj  se v stran  oziraš?«
»»Poglej,  nevesta,  o  poglej Tam bledo,  krasno  ženo,
Oj,  mojo ljubico boln6, Bolno in zapuščeno;
Poglej,  kako  stoji mirno,
Na  prsih pa ji spi sladko Nesrečno moje dete.« «
»Oj  zbudi, zbudi se,  moj  mož, Pri tebi jaz sem sama,
Krog naju je morje"  temno In pa nebo nad nama  —«
»»Kako me vabi  spet nocoj
S pogledom žalostnim s seboj, Da ljubim jo,  kot nekdaj.
Kako je belo nje telo, Kako krasno nje lice,
In moje dete za menoj Izteza že ročice;
Že padata v morje"  temnd  .   ,
Kako me vabita s sebo  .  .  . Oj  žena moja, z Bogom!««
Ivan Saveljev.