FESTIVALI 
.nja .aglic 
Izvirni in 

družbeno angažirani avstrijski filmi 
27. DIAGONALA – FESTIVAL AVSTRIJSKEGA FILMA 
4.—9. APRIL 2024 | GRADEC 

Na zacetku aprila se je v poletno vrocem Gradcu odvila 27. izdaja Diagonale – Fe-stivala avstrijskega filma, tokrat prvic pod vodstvom Claudie Slanar in Dominika Ka­malzadeha. Festival je, kot obicajno, priteg-nil veliko obiskovalcev: letos okoli 29.000. 
V osrednjem programu, ki je namenjen vsakoletnemu pregledu novih avstrijskih (ko)produkcij, je bilo 48 celovecercev in 90 kratkih filmov (med slednjimi skoraj polovica eksperimentalnih). Spremljevalni program je ponudil serijo filmov »Prva iz­mena – 60 let delovne emigracije z vidika držav izvora« (na ogled so bili filmi iz Tur-cije in nekdanje Jugoslavije, mdr. v režiji Krsta Papica, Želimirja Žilnika, Živojina Pavlovica in Bogdana Žižica), tri razlici­ce kultnih Deklet v uniformi (iz let 1931, 1951 in 1958), izbor del avstrijske pionirke avantgardnega filma Lisl Ponger in pre­gled opusa nemškega režiserja Christopha Hochhäuslerja. Poleg projekcij in pogovo­rov po njih so na Diagonali organizirali tudi vec razprav o aktualnih temah, npr. o umetni inteligenci v (filmski) umetnosti, spolni (ne)enakopravnosti in rasizmu na avstrijski filmski sceni ter možnostih za krepitev filmskega sodelovanja med Avstri­jo in Slovenijo na podrocju filma. 
Najboljše celovecerce v osrednjem progra-mu so prispevala že uveljavljena, medna­rodno prepoznavna imena avstrijske kine-matografije: duo Veronika Franz in Severin Fiala, Jessica Hausner, Ruth Beckermann in Nikolaus Geyrhalter. Hudiceva kopel (Des Teufels Bad, 2024) je srhljiva zgodo­vinsko-psihološka drama Veronike Franz in Severina Fiale. Nastala je v avstrijsko--nemški koprodukciji, na letošnjem Ber-linalu je doživela svetovno premiero in osvojila srebrnega medveda za izjemen umetniški dosežek direktorja fotografije Martina Gschlachta (ki je celovecerec po­snel na filmski trak), na Diagonali pa je prejela kar tri nagrade: za zvocno podobo, fotografijo in scenarij. Hudiceva kopel je postavljena v Avstrijo leta 1750 in temelji na zgodovinskih virih. To je prvi filmski prispevek o slabo poznanih, vendar ne tako redkih primerih umora oziroma »po­srednega samomora«, ki so ga v preteklih stoletjih na razlicnih koncih Evrope zagre­šili obupani kristjani in kristjanke, ki so hoteli koncati svoje življenje, a so se raje kakor za samomor, ki bi jim kot smrtni greh prinesel vecno pogubljenje, odlocili za umor (pogosto svojega ali tujega otroka), po katerem so se spovedali, od duhovnika dobili odvezo in nato bili (javno) usmrce­ni. Film s protagonistko Agnes – globoko verno, hipersenzibilno, pozneje pa tudi depresivno mladenko, ki se poroci z dokaj hladnim, za konzumiranje zakonske zveze in potomstvo nezainteresiranim Wolfom – postavi v ospredje spregledane ženske iz revnega, mizoginega kmeckega okolja 18. 
stoletja in prikaže njihovo težko življenje, ki ga zaznamujejo trdo delo, stroge versko--patriarhalne zahteve, zatiranje nežnih custev in individualnosti ter pogosto skraj-no grobi, gnusni rituali (npr. pitje krvi in rezanje prstov obglavljene morilke). Film je vrhunski in preprica na prakticno vseh ravneh: ob nagrajenih fotografiji, zvoku in scenariju tudi z odlicno režijo, scenografijo, kostumografijo, srhljivo atmosfero in izvrstno igro zlasti Anje Plaschg alias So-ap&Skin, ki je nastopila v glavni vlogi, na­pisala pa je tudi glasbo za film. 
Zanimive sodobne teme se je v svojem zad­njem, na lanskem canskem festivalu pre­mierno prikazanem filmu Klub nic (Club Zero, 2023) lotila Jessica Hausner. V bla-go satiricnem slogu obravnava radikalno motnjo hranjenja, v katero karizmaticno­-manipulativna uciteljica (igra jo Mia Wasi­kowska) vpelje skupino ucenk in ucencev na elitni britanski šoli: najprej jih vzpodbuja, naj jedo bolj zavestno in bistveno manj, kot je obicajno, nato pa jih povabi v Klub nic – skupnost, v kateri izbranci živijo brez hrane. 
Od igranih celovecercev izpostavimo še Spati s tigrom (Mit einem Tiger schlafen, 2023) Anje Salomonowitz, nenavadno, tudi duhovito mešanico biografske drame, dokumentarca in filmskega eseja o samo­svoji avstrijski slikarki, graficarki in medij-ski umetnici Marii Lassnig (1919–2014), ki 
FESTIVALI FESTIVALI