PRVA KNJIGA NAŠEGA OBČANA ANDREJA BLATNIKA
Provokacija posameznikove vesti
Ime Andreja Blatnika bralcem našega glasila ni neznano, saj smo se pred približno dvema letoma že pogovarjali z njim, le da smo takrat govorili o njegovih dramskih prizadevanjih in uspehih. Pred kratkim pa je dvajsetletni šludent primerjalne književnosti pri Mladinski knjigi v zbirki »Pota mladih« izdal svojo prvo knjigo, zbirko šestnajstih črtic z naslovom Šopki za Adama venijo. Kritiki so Blatnikov prvenec dobro ocenili. Ni naš namen raziagati vsebino knjige, bralec naj jo vzame v roke in si ustvari sodbo sam, smo pa mlademu avtorju ob tej priložnosti zastavili nekaj vprašanj.
Kaj vse vas spodbuja k pisa-nju? Nekoč ste dejali, da je pisa-nje vaš način življenja in ne ko-njiček, ki bi prišel v poštev le od časa do časa.
Mislim, da je pisanje literatu-re, kako tudi življenje, tako od-govorno opravilo, da je treba za njim stati scela, brez popuščanja. Pisatelj, ki hoče biti, kot je bilo nekoč posrečeno rečeno, vest svojega časa, pa mora združevati
Aimrtj Blatnik
občutljivost navzven, da svet do-volj globoko zaznava, in trdnost navznoter, da ga te zaznave ne spodjejo. Tako je spodbuda lahko le ena: svet, tukaj in zdaj.
V vaših črticah se na zunaj sko-rajda nič ne dogaja. Spoznavamo notranji svet vaših junakov, ki je prepleten s tesnobnimi občutki. Razpoloženje nastopajočih oseb je pesimistično. Pa vendar so Iju-dje včasih tudi srcčni. In še — na platnicah vaše knjige je zapisano: Biti človek pomeni nekaj dru-gega kot zgolj biti živ. Kaj to pu-meni?
Ne bi mogel pritrditi, da se nič ne dogaja, pravzaprav se dogaja dosti več kot v večini sodobne proze, res pa je, da dogajanje ni popisovano deskriptivno, od zunaj, kakor nas je navadil pri-povedni prijem realizma, temveč večinoma od znotraj, z nepri-krito piščevo optiko. Tudi razpo-loženje je pesimistično le toliko, kolikor je to dolg neštetim po-sameznim in tudi nekaterim skupnim usodam, ki so se iz real-nosti preselile v knjigo in so takšne, kakršne pač so. Seveda pa je bil prvinski namen, ki je pisal to knjigo, prav soočanje bralca z (ne)uspehom človeške etike, takorekoč provokacije po-sameznikove vesti. Zato so neka-tere stvari tudi bolj poudarjenc — zdi se namreč, da današnja umetnost nima druge izbire, kot da človeka brezobzirno šokira, če sploh hoče pritegniti njegovo pozornost. Posameznikov inte-res se namreč od etičnih proble-mov odmika kdovekam, reakcije na svet, ki nas obkroža, so oto-pele ali pa jih sploh več ni. Tako lahko pride do položaja, ki bi moral biti za najširšo družbo kar-seda svarilen, ne pa da ji celo ustreza, da nas namreč, kot pravi Ljubiša Ristič, obkrožajo starci pri petjndvajsetih letih. In knji-ga, s spremno besedo vred, je bila pisana kot izziv taki amorf-nosti in intertnosti. Pojem sreče se namreč zdi neločljivo povezan z aktivnijstjo in vitalno energijo. Ni ga mogoče podeljevati tako, kot je podeljen v zaključku na-slovne novcle: »Srečen človek si«. Naspjoh je dandanes mogoče opaziti, da je aktualna le tista umetnost, ki se sprašuje o te-meljnih določilih človeške eksi-stence, o ljubezni in smrti, če na-vedem dve skrajnosti. Da mora umetnik brezhibno obvladati sposobnost oblikovanja svojega sporočila, je samoumevno; odlo-
čilno pa je, kaj sporoča. Ni umet-nosti brez angažiranja, seveda ne v banalnem dnevnopolitičnem smislu, temveč v smislu vračanja k humanizmu, k človeškemu.
Kje vse ste doslej že objavljali?
Ker je v Sloveniji prostora za
literaturo zelo malo, mi ni preo-stalo drugega, kot da sem sode-loval z vsemi literarnimi revija-mi. Najvažnejše so bile objave v Sodobnosti, Problemih in v Novi reviji, do katere je še posebej težko priti in zato sem nanjo tudi najbolj ponosen. Nedvomno je predvsem moje sodelovanje v revijah povzročilo, da sem tako hitro dobil ponudbo za izdajo knjige; sem bil pač že preizku-šen.
In kakšni so vasi literami na-črti za prihodnost?
Kakšnih posebnih načrtov ni, niti literarnih. Pričakujem izid
prevodov posameznih novel v srbohrvaščino in nemščino, soča-sno pa nastaja z delovnim naslo-vom Plamenice in solze dramsko besedilo, ki se bo na simboličen način spoprijelo s preobrazbo evropskega duha, kakrino lahko opažamo po letu 1968. To bese-dilo me prevzema z intenzivnost-jo, ki mi je bila doslej neznana, in mi ne dovoljuje odmikov k dru-gim tematikam, ki jih res ni malo. Z njitni bi tudi rad izplačal dolg gledališki skupini Odprti krog, s katero delim naporno, pa izje-mno spodbudno ustvarjalno skušnjo.
DARJA JUVAN